268
Dopisi.
Iz Pešta 14. avg. Maloktcro leto je letina taka, da bi bila za vse prav. Takošna je tudi letos. Kar se tiče žita, moremo reči, da je vendar se precej dobra, akoravno koruza slabo kaže in tudi pšenica ni povsod tako plenjala kakor smo mislili. Povodinj in toča ste letos veliko našo ogersko deželo hudo zadele. Čudno je, da ene leta sem toča pri nas veliko več škode napravlja kakor nekdaj; to pač kmetovavcom očitno kaže, kako potrebno je zavarovati poljske pridelke velike škode, ki jo toča prizadeva celim soseskam. Žalostne skušnje uče, koliko sosesk je pretekle leta potolkla toča; kdor ne verjame, se lah o prepriča tega, ako zve, da samo eni soseski H. M. Vasarheliški je tukajšna asekuracija povernila 19,000 gold. za škodo, ki j° ji je prizadjala toča. To bi imelo pač oči odpreti vsem gospodarjem, ki še zmiraj nočejo spoznati velike dobrote takošnjih asekuracij. Vina bo malo; poslednje dve leti je zima vzela veliko tert; to je nogradom škoda velika. Letos je terta malo nastavila in toča je na več krajih jo potolkla, le v malo krajih je bolje. Dobro bo pa vino tako, da nikoli še boljega nismo pridelali; 11. dan t. m. so prinesli pervo zrelo grojzdje na sejm, — tedaj celih 10 dni pred mcmo lani. Konoplje bo veliko, pa tudi s ter d i (medu) bo dosti.
Iz Celovca 16. avgusta. Povsod so se razlegale letos tožbe o hudi vročini in suši; ravno taka je bila tudi na Koroškem od začetka julija do predvčeranjim. Ko je pred tremi tedni gojzd na St. Urhovi gori na dve pičle uri odtod goreti začel in je gorel noč in dan, je prosto ljudstvo celo mislilo, da ga je prevelika vročina sama unela! Po poslednjem dežji je menda letošnje sopaiice konec. Ajdi, ktera je zavoljo velike suše zlo hirala, je pohlevni dež veliko pomagal,   koruze pa,   ktere je že veliko usahnilo in
ktero je verh tega še červ zlo spodjedal, pa ne bo vec rešil. Kakor se skor od vseh strani sliši, se tudi krompir ne bo kaj dobro obnesel.
Iz krajna 20. avg. E. — Cesarjev god smo Kranjci slovesno obhajali. — Predvčeranjim nas je zapustil častiti g. Janez Čebul, mož prav krepkega duha in ves goreč za misijonstvo, in se na pot podal v Ameriko. Predvčeranjim popoldne je šel pred odhodom še v Velesovo — svojo domačijo, kamor ga je več duhovnov in mestnjanov spremilo. Od tod se je podal v Ljubljano in po železnici najpred na Dunaj (v nedeljo zvečer Vred.'). — Z dnarjem je tu še vedno prepir, zlasti zavoljo goldinarskih bankovcov, izmed kterih stare za polne jemljejo, na nove pa 5 nov. kraje, hočejo, dasiravno je bila prava veljava že večkrat ljudem očitno naznanjena. — V saboto (13. t. m.) zvečer je pri nas dež po hudi suši pervikrat razpokano zemljo nekoliko pomočil, po tem smo se od sv. Roka do danes prav pohlevnega in obilnega dežja zveseljevali. Krompir tu še ne gnjije, le sila droben je; perje mu je še dosti zeleno ostalo, le sem ter tje so se kraji peresc posušili, kjer jih je toča pobila. Tudi do poljskih sadežev še nismo popolnoma upa zgubili, ker so se začeli po dežji še precej popravljati. Od sadja pa bomo komaj kakšen pecelj dobili.   Z Bogom!
Iz Ljubljane. Grom kanon na gradu zgodaj zjutraj, ob desetih praznična sv. maša, ki so jo peli prečastiti gosp. general-vikar v nunski cerkvi, zvečer pa gostija pri Njih eksc. deželnem gospodu poglavarji so bile pretekli četer-tek v našem mestu slovesne znamenja obhajanja 29!et-nega godu Njih veličanstva, presvitlega cesarja Franc Jožefa. — Pretekli teden nas je obiskal gospod profesor dr. Miklošič in se tu mudil dva dni. Ker bi bil slavni gospod rad zvedil, kako že stoji z našim slovnikom, za kterega je vsakemu mar, komur je slovstvo slovensko pri sercu, so prečastiti gospod general-vikar nektere gospode, kteri imajo s to rečjo dosihraal več ali manj opraviti, povabili v škofijo v pogovor, ne da bi se pri tej priči kaj sklenilo, ampak le, da bi se posvetovalo to in uno. Dve stvari ste bile pri tej priliki predmet prijaznega pogovora: eno je bilo, naj bi se ne odlašalo dalje izdajanje že gotovega nemško-slovenskega dela v posamesnih mesečnih ve z ki h, da bi se tako p o 1 a j š a 1 o manj premožnim kupovanje slovnika in se ga po ti poti Alojzevišu v prid več prodalo, verh tega pa tudi kapital, ki mertev leži v škofii, obernil v gotov dnar, kteri bi bil zraven druzega tudi lep pripomoček za natis slovensko-nemškega dela. Drugo je bilo razodevanje želje, naj bi berž ko je moč poskerbel se rokopis za natis slovensko-nemškega dela in se določil v red ni k njegov. Vrednik „Novic", kteremu so ranjki knez izročevali slovnikove zadeve, je povedal zbranim gospodom, kako so reči takrat stale, ko so slavni mecen umerli; njih želja je namreč bila, naj bi pred vsemi drugimi gosp. Miklošič in Cigale pregledala in pretresla rokopis gosp. fajmoštra Zalo k a rja, kteri se že več let trudi s spiso-vanjem slovensko-nemškega slovnika po znani e tirno logični osnovi in je nabral neprecenljiv zaklad slovenskih besed, prislovic itd. Med tem so knez umerli. Gosp. Miklošič in Cigale nista bila in nista tudi zdaj za eti m o logično osnovo; gosp. profesor Miklošič je v današnjem pogovoru na drobno dokazal, da po tej osnovi ni noben človek na svetu v stanu slovnika do dobrega dognati, ker sama ve rs t a sorodnih ali soglasnih besed ne zadostuje učenemu Slovanu, prostemu bravcu pa tudi nič ne pomaga; pri k oren i k a h pa dognati slovnika celo ni mogoče, ker več kakor za polovico besed niso korenike gotovo znane. Glede na to nemogočost je gospod profesor Miklošič željo razodel, naj bi marljivi gospod fajmošter veliki svoj zaklad prestrojil v navadni abecedni red in tako pripomogel k dognauju slovnika, ki bode vsemu slovenskemu narodu v čast. Ako bi se gosp. fajraošter udal taki prenaredbi,   mu tudi  on rad ponudi svoj rokopis slo-
vensko-nemškega slovnika. Ko je gosp. profesor še dokazal, da bi po gosp. Zalokarjevi osnovi izdelano delo veliko več tiskarnih stroškov prizadjalo, na kar bo treba zdaj paziti, ker milostljivi mecen s svojo radodarno roko niso več pri življenji, — da v nobenem jeziku več ne izdelujejo slov-nikov tako, — da za Jam i kov etimologikon nobeden ne mara itd., je sklenil svoj ffovor s tem, da nikomur ne vriva svojih misel, ampak da je le odkritoserčno hotel razodeti, česar je prepričan, da bode novemu delu v čast in hvalo. Dokler še ni gotovo, kaj se bode natisnilo za slovensko-nemški del, in kako, se tudi ne more reči, kdo naj bo vrednik dela. ki ima na stroške knezove zapuščine na svitlo priti. Po prijaznih pomenkih sem ter tje se je končala ta konfereneija, ktera — kakor smo gori rekli — ni imela pa tudi ni hotla ničesa skleniti, ampak le „dobrovoljna beseda" biti v važni zadevi. — Na sv. Roka dan nas je po dolgi suši obiskal pohleven dež, ki sedaj že skor celi teden po malem napaja žejno zemljo. Ajda in vse kar je na polji, se je začelo vidoma boljšati; če bo jesen dolgo brez slane, se utegne letina saj nekoliko popraviti.
269