138
                                                                                             
Žalostna smrt mladega generala   
(Zapisal Anton Zevnik.)
pomladansko solnce je sipalo svoje božajoče žarke po gozdovih, livadah, travnikih in njivah, grelo m ozivljalo zelenečo naravo, da je vse bujno poganjalo, cvelo in rastlo. Drobne ptičice, katerih ni umoril zimski mraz in katere so srečno priplule \z južnih toplih krajev, čivkale in prepevale so hvalo večnemu in dobremu Stvarniku, da jim je podaril in ohranil življenje, kme-tovalci so pridno obdelovali polja, tam po pašnikih pa so skakali, ukali in igrali kratkočasne igre veseli pa-stirji. Nekateri so se gugali na gugalnici, katero so privezali in obesili na močno vejo visokega jagneda, nekateri so se kamenčkali, drugi so bili svinjko, tretji so pa pazili na belke, sivke in ro§ke, da niso uhajale na njive. Ko se je proti poldnevu živinica napasla, opustili so igre in segnali čredo skupaj in jo tirali na vodo.
Mimo pašnika je valila valove in valčke mogočna Sava. Nekaj dnij je deževalo po malem in odiherjena ji struga postajala ji je pretesna — razlila se je čez svoje navadne "bregove. Ob takem vremenu pa vidiš plav za plavom jadrati proti Hrvaški. Ti plavi priha-jajo s Savinje. Tam trdno zvežejo močne, dolge hlode, nanje nalože deska različne debelosti, širokosti in dol-gosti, na oba konca pritrdijo po jedno krmilo,'s kate-_ rima vodita dva moža ^ladijo" po sredini reke.
Ko dospejo pastirji z živino do Save, naženejo jo v vodo, da se očisti, napije in navžije dobrodejnega hladii. Mej tem ko brodijo kravice, volički in junoki po obrežni plitvini, zabavljajo in nagajajo pastirji mimo se vozečim plavcem, vpijejo in krič^ vsi vprek:
,,Gumpljaj *), Joža, gumpljaj!"
,,Joža, ali boš šel todi gori, koder grešdoli?"
nGumpljaj, Joža, gumpljaj!"                   r
*) Gumpljam, ati: beseda je razširjena in znana na Čatežu ob Savi in znači: s krmilom po vodi pljuskati. Drugodi najbrže ni v navadi. ,Joža" — seveda zaničljivo — imenujejo mladi po-redneži vsakega plavca.
                      139

Posebno zgovoren in jezičen je Potokarjev Stanko v belih konopljenih hlačah in v ravno taki srajci pa v zelenem klobuku, ki je irael na vrhu velikansko luknjo. Iž nje je kukal šop las — kakor vrabiči iz gnezda — pa četrt metra dolgo pero.
Stanko je zapovednik.
,,Fantje", veleva, ,.jaz sem vaš general. Polde, France, Janez, Lojze — v vrsto!"
In razpostavi drugega poleg drugega v razdalji dveh metrov.
..Naredite frače!" zapoveduje dalje.
Naglo privežejo na konce bičev drobne kamenčke.
..Ko rečem: tri, ustrelite!"
In komandira: ,,Ena — dve — tri!"
Biči glasno počijo in kamenčki frče po zraku mimo ušes plavcev z visokim ži-i-i-i-i-nk in padajo v deročo Savo z zamolklimi: čof, čof, čof. ..
,,Paglavci", kara jih razjarjen plavec,  ,.ali   vas tako učijo v šoli?! Cakajte —" in vzame kos lesa ter ' ga nasloni. na ramo kot puško, — ,,postrelim vas kot vrabiče!"   '
Dečki se poredno zakrohotajo in kriče za  njim:
..Gumpljaj, Joža, gumpljaj!"
,Joža, ali boš šel todi gori, koder grešdoli?"
Stanko zopet stopi pred svojo bojno četo:
,,Nabijte puške, zdaj bomo nri streljali!"
In zopet zažvižgajo kamenite kroglje visoko po zraku.
,,Dobro, vojaki", pohvali ,,general" Stanko svoje junake, razkorači se široko, dene odprto pest pred usta in kakor skozi cev vpije ,,Joži:', ki se mimo pelje:
rJoža, ali imate prr vas tudi lesene puške? Streljaj, strelja-a-aj! Gumpljaj, gumplja-a-aj!"'
Nabije sam svojo puško in poči.
V velikanskem polkrogu  žvižga   ne  baš  majhni kamen in prifrči na čelo krepkega plavca, ki se malo-•   dane zvrne v penečo se Savo.
, Silno se razljuti ranjeni mož, seže v žep  in  — ustreli ...
Stanku se zvrti v glavi, kakor da se je zemlja prevrgla, otožno zaječi in ,pade na peščena tla . . . To-   -
140
variši preblede, skočijo k njemu — Bog moj! — iz mladih Stankovih prsij curlja rudeča kri, kaplja in teče po beli srajci na prod . . . iz ust mu silijo pene .. . Z mrtvimi očmi še jedenkrat genljivo-milo pogleda svoje sopastirje, zgane še jedenkrat drobni ročici, kakor da jim kliče zadnji pozdrav v slovo, še jedenkrat vstre-peta po celem telescu, potem zapre oči in — izdahne. In Stanko, ki je z vsakim gibljajem kazal živahnost, ta Stanko leži sedaj miren, brez življenja, mrtev. — Mož, meneč, da \z samokresa ustreli v zrak in samo poplaši nevkrotljive hudobneže, zadel je mlade prsi in končal bitje v najnežnejši pomladi . . .
Pastirji se razkrope kakor drobne ptice, če pri-leti mej nje divji jastreb, izžend govedo iz vode in hitč proti domu. Tresejo se kot se trese tanka šibica na deroči vodi, nihče ne pogleda nikomur v obraz, tibo kot nemi in gluhi stopajo za živino.
Oj, to je bila žalost v Potokarjevi hiši! Jedini sinek, jedino njih upanje — je ležal na mrtvaškem odru in čakal, da ga položč za vedno v hladni grob. ' Ubogo srce Stankove matere!
Tretji dan v jutro ga pa pones6 štirje fantje na pokopališče . . . Bilo je lepo, prijazno, milo jutro, — ali žalostno za Stankove roditelje in tovariše .. .
Ko duhovni gospod z majhno lopatifco vržejo košček prsti v grob in izgovorijo: ,;Vzemi zemlja, kar je tvojega, naj vsprejme Kristus, kar je Njegovega", zaropotajo grude po krsti . . .
Materi je pokalo srcč zalosti, mladina je glasno ihtela Jn plakala . . .
Se: ,,Oče naš za ranjkega —" in njiva žalosti se počasi in počasi izprazne, ostane le Stanko sam, čisto sam ...
*    «    *
Rajska pomiad ni izpremenila svojega cvetočega lica, v naravi se je vse še nadalje gibalo in zibalo — samo na pašniku tam ob Savi je bilo tiho, mrtvo. Gu-galnica je počivala privezana za deblo, svinjko je že obraščala zelena trava — pastirje so pa mirno sedevali in žalovali za svojim ,,generalom".