Slamnati možic (Drainatioen prizor iz narave; spisal —e—.) (Lep dan konficm avgusta. V ozadji bela vasiea, njive obraščenc s turšico (koruzo), krom-pirjem in s prosoin. V sredi prosii, nabasan možiček, kateri drži v roei dolg šeap (temik, a dolg kolec), oblečen je v raztrgano snknjo. a h raztrganoga klobuka moli mu šop slauie. Nekoliko vrabeev prileti od vasi in sede v bližnjo turšieo.) Mlad rrabček: Oee, ali ga vidite? Joj, kako je strašan! Ves se tresem — da bi nas le ne dosegel z onim dolgim šcapora. Pa kako zlobno gleda, roki je stegnil, dozdeva se mi, da se nam celo grozi. Bežimo. bežimo, dokler smo še zdravi! Njogov bratec: Meni tudi gorko priliaja. Tacega pa še nisem videl. Oni dan podil nas je pač oni bogati Pereč iz svojega prosa, ali tako hudo se vender ni držal. Pa tudi ščapa ni imcl v roki. Počil je z rokama in zakričal: ,,Bodete šli vi lačni požeruhi požeruhasti!" — pa je bilo. A ta nas bode vse pobfl se svojim dolgim ščapom. Jaz vže ne grem v proso in ne grem. Sestrica: Jaz tudi nc! Mati skrijvc se v turSico, —iih, jaz ga kar gledati ne morem. Saj nismo gladni, odletijmo od todi, bodemo vže še kje kaj dobili, saj je ni sile zdaj, iie. Zakaj, da greino v gotovo smrt. Ta strašni mož nas iz-vostno vsc pobije. Uli, rnati, iiiene j« tako strali! Vrabževka: Saj res, kar odletijino! lvdo naj glavo zastavlja zaradi par zrnc prosa, — raje ga uiraara vse leto ni božjega zrnca v želodci in ga niraam. Pa kako se zatajujc ta grdiiu grdi, kar mirujc, — misli si, prileteli bodejo k raeni, pa jib. bodem, pa vse do zadujega jili bodem; pa nas ne bode, jaz pravim, da nas ne bode in nas ne bode. Niscin tako nospainctna, tudi sem vže nekaj videla —.¦< 174 >¦•— in skusila, snj sem hvala Bogu vže tretjo pomlad doživela, a se svojiin življenjem se ne bodem igrala. Prvo je meni življenje, potem še le ona zrnca prosa. Zato pa pravim, kar odletijmo, kaj nam to žito mari, kaj ne? Kaj pa niisliš ti, stari? Vrabec (v/,e dolgo časa skrbno ogledovaje nabasanega možička): Hin, hm, kočljiva stvar je to. Klek ga odnesi še tega strašnega možica in njpgovo proso! Saj mi ni toliko za teh par zrnec žita, vender rai se neee odleteti, ker smo vže tukaj. Eaca na vodi, kaj da napravimo? Možic je strašan, proso bode pa kaj oknsno, baš dozoreva, pa tudi ni kako god proso to, rumeno je kakor zlato, in debelo kakor brinjeve jagode. Klek vedi, kaj da napraviino! Stari strijc (maje z glavo): Ej, ej! tako huda pa menda vender ne bode! Mo/.ic se sicer strašno drži, a vender, kdo ve, če je res tako strašan, kakor se nam dozdeva. Vi inladiči ste Se neiskušeni, jaz seru pa vžo marsikaj doživel in videl. E.j. oj! Ijudje so vam pametni. ali nismo ni mi neumni. He. he! ali m vidite, kako možic miruje, še nopromakue se no, možno je, da niti živ ni! Vrabčevka: Spoštujera vaše zuanje in starost, strijček, vender menim, da so motite. To je zvijača, zvijača. Miruje, seveda miruje, saj pa ne bode miroval. ee rai bliže pridemo. jaz mu vže ničečar ne upam. Vrabee: Kaj veš ti stara? Strijc dobro govori. Ljudje so zdaj kaj pametni, pa si marsikaj izmislijo. Meuim, da je najbolje, da se stvar počasi preišče; jaz vže ne kaniin pustiti tega lepega prosa popreje, dokler se ne prepričam, kaj in kako je. Najbolje bi bilo, da gre jeden od nas, pa da leti prav blizu onenm možicu, vcuder tako daleč, da ga ne bode mogel doseči se ščapom iu če bode miroval, potom se \ie pozuamo. No hajdi, kdo od vas gre? Mladi vrabček: Jaz vže nc! Njegov bratec: Jaz tudi ue! Sestrica: Oj mati draga, jaz ostancin pri vas. Stari strije: Poguin, pogum! vrabec nij sc nikdar poguma izgubil, le ne strašite se preveč. Grein pa jaz! (Odleti tam do slamnatega možička in ga ohletuje, vendor tako. da mu preblizu ne pridc. Video, da možic lu miinje, približuje mit se vendno bolje.) Mala vrabeica (stiska se k uiateri in vsolej, ko njon stari strijc prav blizu inožiea leti, prestrašeno vzklikne): Maina, mama, uh jaz se tako bojiin za našega strijčka. Zdaj, ga bode, zdaj! Oj da bi ga le ne! Ne bi ga pojedla zrnca toga začaranega žita, raje od gladi poginem. Vsa se tresem! Mladi vrabec: Oče, jaz se bojim za strijca. Možic je možic! Stari strijček (ldite jim od možioa).- Hej, hej! le bliže, dragi moji! Menira, da s teni strašilom nc bodc nič Jjudega; vrabee šo ni svoje pameti prodal, ni je ni in je ne bode. Vrabeck: Oj jaz vže no grem. Vse skupaj je zvijača. Vrabčiea: Jaz tudi možicu nieesar ne vorujem. Zakaj pa iina ščap v roki? Vrabce: Jaz pa stopim bliže, strijček se ne moti, nic liudega ne bode, strašilo je strašilo! (Vzlcti proti slaranatemu možiSku.) Stari strijc (k-liče od možička): Seveda strašilo je strašilo, nič drugega. Ha, lia, iz raztrgauega klobuka moli mu šop slame. Da, da, prav slanio, pravo prav- —•¦< 175 >~— cato slamo ima ta bedak v glavi, saj zato se pa tudi tako kisio drži. ETajdi otroci! bliže, bliže! Vvabček: Ce ima pa slatno v glavi, se ga pa tndi jaz ne bojim. Hajdi, bratcc, odletijvat Bratec: Pa dajva! (Odletita tudi ona dva.) VrabČevka (preuiišljevaje, ali bi šla, ali ne, avojej hfeerki): Hm ! pa še mi dve od-letijvo, da-si nie kaj ne verujem. Pa bode vže kako! Vrabčicai Joj, mati, jaz se tako bojim. Tako mi srce utriplje. Ge bode kaj hndega, jaz se kar k vain stisnem. (čnje se od možiea strijuev glas): ,,Te ženske! Kako se bojita! Idita no!': Vrabčevka: Pa odletijva no, ker ni drugače. (Odlotita tudi onidve.) Stari strije (sede mož/eu na lamo): Tako, nioji dragi, tako. Vidite to strašilo! Dobro. da se vrabee ničesar no bojf. VrabČck (vzleti slamnateimi nio/.icu na klobuk in mu zai-ne pnliti slarao iz glave): Oj ti slamnafa glava ti, koliko slame je v tebi. To le nerodno kuemo, ali kako se vže imenuje to luknjasto pokrivalo mu pa kar doli vržem, da se mu bode še bolje videla njegova slamnata giava. Njegov bratec: Le, daj mu jo, le! jaz se mu pa na suknjo spravim, ne bodem lniroval popreje, dokler mu tega raztrganega siroraaštva še bolje ne raz-trgail). (Zatne kljuvati možieu raztrgano suknjo.) Vrabce: Vidite, otroci moji, to je le strah, zunaj je raztrgan, notri pa shimnat. Tacega se ne bodemo vec bali. VrabČICa (ki jo vže dolgo pazljivo cpnzovala slainnatega možioa, veselo vzklikne): Oj, pa še oi-ij iiiina. A meni se jo dozdevalo, da ine tako hudo gleda, ko smo čepeli ondu v turiici. Pa takega strahu naj bi scs jnz baia? Ha, ha! Stari strije: Domi.šlji.ja, sama domisljija! Le pogurn naj vrabca uikar no zapusti. Vrabeek: Pa šu oni šC-ap bi lim vrgi-1 duli, kaj inu boče, saj ga tako ne ume rabiti. Njcgor bratcc: Pusti inii ga. naj ga strašilo ima, saj mu ne koristi. Dosti, da inuje klobuk ua tleh iu suknja raztrgana. (Poje): ,,Hotel nas je ostrašiti, Slama tukaj, slama tam Moral zdaj se je odkriti, Bodi ga, možiea, sram!" Vrabce. Nii, otroci, zdaj ste se vže z možicem naigvali, idimo zdaj v proso. Baš pred njitn si bodemo napravili dobro kosilco. To ga bode jezilo! Pa saj natn ničesar ne more! VrabČck: Ničusar nam ne more ta slamuata glava. Goije nni, kdor irna slarao v butici, tako-le se mu godi. A rai je pa nimano! Vrabčica: Mati, zdaj so ga pa prav nič ne bojira. Prav tu pred njim začnern obirati rumeno proso in ne neham poprej, dokler mu vsega ne pozobljera. O.j ti pokveka slamnata, ti! — (Vrabei v žito. Zagrinjalo padej.