in hkrati nekatera lesna pihala, bi smel ohraniti v nadaljnjem razvoju skladbe večjo vlogo, tako kot je n, pr, dobro uporabljen drugi stranski motiv v sporednih tercah pozneje pri nastopu basovskega samospeva, — Štirje solisti, od katerih je edino bas večkrat zaposlen, ostali pa le po enkrat, so vsekako odveč, A če so že enkrat tu, naj imajo kaj dela! Vsaj v enem kvartetu, proti koncu kje, naj bi še nastopili. Zadostovala bi pa dva solista čezinčez.
Izvajanje kantate pod vodstvom gosp, koncertnega vodje Mateja Hubada je bilo za sedanje neugodne razmere, če pomislimo, da je bilo mogoče imeti s celim aparatom samo eno skušnjo, primeroma jako dobro, Reči pa moram, da je kantata bodisi sama kot taka, bodisi z ozirom na izvajanje napravila na občinstvo drugi večer veliko ugodnejši vtis kot prvi večer. Sploh je bil koncert drugi večer — tako se splošno sodi — najlepši. Pevski zbor »Glasbene Matice« je skladbo temeljito naštudiral in jo popolnoma obvladal, Orkester kraljeve h rva tske domobranske glasbe iz Zagreba je bil eden najboljših, kar jih je v zadnjih sezonah sodelovalo pri matičnih koncertih.
Kot solisti so sodelovali in pripomogli do lepega uspeha: gospa Pavla Lovšetova iz Novega mesta (sopran), gospodična Jelica Sadar (alt), g. Leopold Kovač (tenor) in g. operni pevec Josip Križaj iz Zagreba (bas), kot solistinja na harfi gospodična Alojzija Holubova iz Zagreba. Gdčna S a d a r j e v a se je pri teh koncertih širšemu občinstvu prvič predstavila in se nadejamo dobiti v njej polagoma prav izborno domačo moč. Ostali pevski solisti so nam ljubi znanci že od prej. Izmed njih je imel največ prilike pokazati svoje zmožnosti g. Križaj, ki nas je v resnici močno zadovoljil,
Ostale skladbe, ki so se izvajale pri omenjenih treh koncertih, so bile: S, Handova »Svečana hrvatska o ver t ur a« za orkester, Chopinova »Poloneza«, Lisztova »Parafraza Verdijeve opere Rigoletto« in istega skladatelja »T a -rantella Napol i« za klavir, moja »Kranjska zopet z Avstrijo« (1813—1913) za mešani zbor, bariton in orkester, dr. A, Schwabova »Zlata k a n g 1 i c a« za sopran, mešani zbor in orkester ter A, Dvofakov 149, psalm »Nova pesem Stvarnika  p r o s 1 a v i«   za mešani zbor in orkester,
Handova overtura je pravzaprav spretno zložen in lepo instrumentiran venček raznih hrvatskih, resnobnih in veselih popevk in se konča z dobro uvedeno in do velikega viška izpeljano himno »Liepa naša domovina«. Orkester jo je vsakikrat precizno izvajal pod vodstvom svojega kapelnika g, Ivana M u h -v i i a, V klavirskih skladbah je gostoval g. Drago-t i n Simon iz Zagreba ter nam s svojo tehnično dovršeno in z bogatim notranjim čuvstvovanjem prepojeno igro nudil izredne glasbene užitke. Tudi ostale skladbe za zbor in orkester: moja, dr, Schwabova in dr, Dvofakova so bodisi kot nekak okvir Sattner-jevi »Soči«, bodisi vsaka zase po svoje pomagale izpopolniti in povečati sijaj koncertov,
Ondričkov koncert. C. in kr. avstrijskega komornega virtuoza Frana  Ondfička  smo  po  daljšem
presledku zopet slišali in uživali v Ljubljani v koncertu 25, januarja 1917,
Ko je Ondfiček že pred več desetletji kot violinski virtuoz nastopal, ni še imel kaj prida tekmecev. Polagoma se jih je nabralo precejšnje število, celo med njegovimi rojaki Čehi so se pojavili nekateri: Kocian, Kubelik, In začelo se nam je zadnji čas zdeti, da utegne zvezda Ondričkove slave vsledtega kolikortoliko za-temneti. Toda ne. Kajti ko smo po mnogih koncertih drugih violinskih virtuozov slišali zopet Ondfička, smo spoznali, kako v vsakem ozir.u dovršena, zrela, umerjena, naravnost klasična je ravno njegova igra.
V Mendelssohnovem koncertu za gosli v E-molu, ki ga je izvajal kot prvo točko svojega   samostojnega   koncerta, se nam je mojster v prvem stavku zdel sicer nekam hladen; koj v drugem, pevnem in v glasbenem oziru izredno izrazitem stavku pa so mehki,   topli  glasovi,   prihajajoči   iz   njegovega   dragocenega instrumenta, vzbujali tudi v nas že gorko življenje in sočutenje. Z veliko bravuro je sledil potem še tretji,  sila težki, gibčni stavek.   V   Bachovi   mirni, kontrapunktično zasnovani  ariji  smo se čutili v cerkvi: zakaj neka sveta tišina, resnoba in hkrati blaženost nas je objemala od prvega do zadnjega takta te skladbe.   V   Wieniawskega   »Rondo   scher-z o s o«   pa so švigale iskre, šumelo in kipelo je veselja in smeha. Blažilno nas je božal   Chopinov   N o c -turno,   vseskoz   plemenit   kakor   Chopinova   glasba sploh,   V lastni prireditvi   Smetanove   polke   iz opere »Prodana nevesta« in  v  lastni  daljši skladbi: »Češki   rapsodiji«,   zanimivi   po   samoraslih   slovanskih ritmih in po lepo uporabljenih čeških motivih, zlasti Škroupove znane pesmi »Kje dom je moj?«, je mojster  Ondfiček  odprl kot  za  slovo  še  enkrat  celo zakladnico   svojega   bogatega,   občudovanja   vrednega tehniškega  znanja  in  globokega  glasbenega  umevanja ter briljantno zaključil svoj izbrani spored, —   Tudi v namečkih je bil radodaren, — In še eno besedo o njegovem igranju- V posebno hvalo mu moramo šteti zlasti to, da izvablja iz violine  tone   tudi  v  najvišjih in    najbolj    kočljivih    legah    ne    le    kar moč   čisto,   ampak   tudi   polno,   krepko, široko  kot morda ne kmalu kateri drugi.
Njegov mladi spremljevalec na klavirju, gospod P o 1 g a t h , je po poklicu pravzaprav violinist, in sicer Ondričkov učenec- Je pa hkrati tudi kot pianist kar dober in vrlo poraben. Mojster Ondfiček se nikakor ni zmotil v presoji njegovih pianistovskih in splošnoglas-benih zmožnosti, ki si ga je vsled izgube v vojski padlega prejšnjega stalnega spremljevalca izbral sedaj za pomočnika na svojih umetniških potovanjih,
Stanko Premrl.
To in ono.
Anarhija v slovenski pisavi.
Nekaj let že opazujemo nekateri, ki še malo slovensko znamo, kako se naš jezik po časnikih in knjigah neusmiljeno pači. Le predolgo smo molčali. Pričakovali smo, da se bo oglasil kak bolj poklican mož za to- Mi namreč, ki s tem pačenjem nismo zadovoljni, nismo jezikoslovci po poklicu. Jezik nam ni predmet raziska-vanja, pač pa ga ljubimo, Oteli smo si iz prejšnjih v tem
125
oziru boljših časov še nekaj pristne, poštene slovenščine. Prinesli smo jo iz domače hiše, opilili pa jo pri profesorjih, ki so še sami slovensko znali. . ,
Bolj kot mi bi bili poklicani govoriti o tem drugi, ki so jezikoslovje na vseučilišču študirali, ki o tem po šolah predavajo in so za to nameščeni. Želeli bi, da bi se kdo od njih oglasil za čistost slovenščine; ker se pa nikdo ne zgane, se moramo mi lajiki. Pa zdi se, da nekateri teh mož niti sami slovensko več ne znajo. Vsaj dijaki, ki prihajajo zdaj iz šol — gimnazije in vseučilišča — ne znajo več slovensko.
Če kak izobraženec pri nas ne zna nemško, če bi le kak nemški člen napačno rabil — kolika sramota! Izobražen hoče biti, pa nemško ne zna! — Slovenščine mu pa ni treba znati; to lahko lomi in pači, kakor mu drago, pa je vendar vse prav.
Seveda je temu nekaj krivo to, ker naš jezik še ni docela ustaljen, ker se šele razvija in se oblike še spreminjajo; marsikaka stvar je še sporna,
Pa take preporne »napake« se že odpuste. Drugače pa je z resničnimi napakami, o katerih ni nobenega spora med ljudmi, ki slovensko res znajo. In tudi take se delajo — na kupe.
Sicer strokovnjak dr, Breznik zastopa načelo, da jezik — vkolikor se spreminja — delajo pisatelji. Kakor ti pišejo in kar se vsled njih pisanja »prime«, kar pride v navado, to je prav. Nečemo preiskovati, če je to načelo pravo ali ne. Recimo, da je. Čeprav pa se pisateljem prizna ta privilegij, pa vendar ne gre, da bi ljudje, ki slovenščine ne znajo in v tem svojem neznanju delajo napake, smeli nemoteno vpeljavati svojo novo slovenščino. Proti takemu »jezikoslovstvu« bomo morali vedno ugovarjati.
Čuditi pa se je, kakor rečeno, tistim, katerih poklic je, skrbeti za pravilnost in lepoto jezika, da tako mirno in molče gledajo, kako se naša materinščina že več kot eno desetletje grdo kvari. — Edini dr. Tominšek se je enkrat oglasil proti temu — pa plevel na naši jezikoslovni njivi je že tako vse prerasel, da je bil njegov trud zastonj; njegova beseda se je razgubila brez uspeha. Sploh bo ta plevel zelo težko izruvati, ker smo ga predolgo trpeli.
Tisti, ki imajo največ zaslug za pačenje slovenščine, so seveda časnikarji. To so možje, kateri sploh bijejo takt in dajejo ton vsej naši javnosti. Če se namreč ti gospodje med seboj zmerjajo in sovražijo, se moramo zmerjati in sovražiti vsi, če ne, nismo »zanesljivi«. In ti delajo tudi naš jezik. Kakšna slovenščina se piše v teh listih! In to berejo dan za dnem vsi izobraženci ¦— ne le brez ugovora, ampak uče se celo tam.
Kaki puristi so bili mnogi za naših mladih dni! Kakor smo bili časih prehudi puristi, tako smo danes preveč površni. Nič ne pazi na besede, zapiši, kakor se ti zdi, samo »da   se  te  razume«!
S tem smo prišli do prve, glavne, najbolj razširjene in najbolj grde napake.
Ta napaka je prešla iz časnikov in knjig tudi že med ljudstvo. Ni davno, kar sem slišal reči neukega moža: »Predsednika se mora voliti!« Tega dobri mož — kmetiški župan — nima od doma; ta ni zrasla na domačem zelniku; tega se je naučil od naših peres-nikov, in mož hoče pokazati, da bere, da se je nekaj — naučil!
126
Stari profesorji — v mislih imam posebno profesorja Marna — so nas učili drugače: Pisatelj naj hodi k ljudstvu v šolo! Posluša naj, kako kmet govori, kako krepko in lepo pove, kar fhisli! Tam je glavni vir prave slovenščine. — In mi smo dobremu Marnu verjeli, prav dali in nategovali ušesa, ko smo govorili z modrimi možakarji v irhastih hlačah — ali, irhaste hlače in domači, častiti obriti obrazi naših očancev, kam ste zginili! — in pomežikovali smo drug drugemu, češ, ali si ga slišal?
In gotovo! Od narodovega jezika se ne smemo oddaljiti. Pisatelji nam lahko predpisujejo, ali bomo pisali »dobriga« ali »dobrega«, »človekam« ali »človekom«; tega pa pisatelji nimajo pravice uvajati, kar je ljudskemu jeziku popolnoma tuje ali ž njim naravnost navzkriž.
Splošno se zdaj pri nas toži, da naši mladi inteli-gentje ne znajo več dobro nemško in zato da morajo srednje šole ostati kolikortoliko nemške. Tukaj ni kraj in čas za to, da bi preiskovali, koliko je ta tožba in ta zahteva upravičena. Meni se zdi, da neznanja nemščine ni krivo to, da so šole same na sebi premalo nemške, ampak to, ker nemščino — kakor tudi druge predmete — preveč »po šolsko« uče. Kakor birokrat veliko piše, pa malo naredi, tako tudi po šolah veliko uče, napredek pa je v nekaterih rečeh zelo počasen. Dijak se v osmih letih ne nauči nemščine — kuharica in hišna se je pa naučita v pol leta.   Kako je vendar to?!
Pa to je bil pravzaprav skok na stran. Torej naši inteligentje ne znajo več nemško. Toliko pa vendar znajo, da slovenščino po nemščini obračajo, da nemške fraze in rekla v slovenščino zanašajo. Skoro vse napake v slovenščini prihajajo namreč odtod, ker slovenščino natezajo na nemško motovilo,
Ravnokar sem čital lep članek, namenjen javnosti. Kar — beroč — naletim na stavek: »Nimam veselja za take reči, boš rekel. O, za koliko reči se nima veselja!« »Se nima veselja«! Mož, ki je to-le pisal, je doma v selških hribih. Tam gori gotovo ni nikoli slišal, da »se nima veselja«. To je pobral na šolskih klopeh; ali če ni sam pobral, so pobrali drugi in on se je od njih pohujšal.
Glavna in za poštena slovenska ušesa strahovito kričeča napaka je torej to, kar se uganja zdaj s »se«: »Hišo se je kupilo; psa se je uklenilo; tatu se je ujelo in se ga je zaprlo; za to se nima veselja; išče se Uršo Plut.« Zoper to Uršo, ki se jo išče, se je boril že dr. Tominšek; a ni nič opravil, Uršo se še zmerom išče.
»Tatu se je uklenilo.« Kdo na vsem Slovenskem vendar tako govori?! Pred dvajsetimi leti te spake še nismo poznali; zanesli so ta bacil med nas slovenščine nevešči žurnalisti in razpasel se je res v pravo kugo. Tega »se«, »se ga«, »se jih« zdaj mrgoli po naših političnih listih, zašel je pa semtertja tudi že v leposlovne in v knjige, in kajpada pri nas zdaj tudi vsak že tako govori, kdor hoče veljati za »izobraženega«, in, kakor rečeno, tudi »razboriti« kmetiški župani in drugi »boljši« ljudje pri nas s tem razkazujejo, da so se že naučili pošteno  slovensko govorico pačiti.
Odkod tedaj ta napaka?
Inteligentje naši imajo to iz nemščine. Ta »se« je nemški »man«, ki se rabi kot nekak samostavnik. Man hat das Haus gekauft; man hat den Dieb eingesperrt; man hat keine Freude dazu; man sucht die Urša (acc.) Plut.
Kako se ta »man« sloveni? Začnimo torej abc slovenščine!
Napačno: Hišo se je kupilo. (V tem stavku manjka pravega subjekta; subjekt hoče biti »se« — man.) Prav: Hiša se je kupila. Tudi: Hiša je bila kupljena. Najbolj prav: Hišo so kupili, oziroma: Hišo smo kupili.
Išče se Uršo Plut — napačno. Prav: Išče se Urša Plut, ali: Iščejo Uršo Plut.
Za koliko reči se nima veselja — napačno. Prav: Za koliko reči nimaš veselja, ali nimamo veselja, ali: Za koliko reči človek nima veselja. Ta-le »človek« je časih pravilno poslovenjeni nemški »man«. — Man muB mit wenig zufrieden sein: Človek mora biti zadovoljen z malim. A ta pristno slovenski »človek« je že skoro popolnoma izpodrinjen z nesrečnim »se«,
Mora se ga (jih) izvoliti — napačno. Prav: Mora se izvoliti; morajo se izvoliti, ali: Moramo, morate, morajo ga (jih) izvoliti; ali tudi: Treba ga je izvoliti.
Pijanca se mora izogniti — napačno. Prav: Pijanca se moraš izogniti. (Pijanca se je treba izogniti.)
Pa naj se kupi hišo, če se jo more — napačno, grdo! Prav in lepo: Pa kupi hišo, če jo moreš! — Tudi ta-le pristno domača in lepo se glaseča »druga oseba« je v pismenem jeziku že skoro čisto izginila.
V nikalnih stavkih delajo še drugo grdo napako-Slišali so namreč zvoniti, da mora biti v nikalnih stavkih nekje namesto akuzativa genitiv. Torej namesto' Hišo ne moremo kupiti — pravilno: Hiše ne moremo kupiti. Pa ravno na to zahtevo pogostokrat pozabljajo tam, kjer je na mestu. — Nasproti pa rabijo večkrat genitiv tam, kjer ne sme biti, n. pr. Hiše se ne more kupiti. Tatu se ni moglo ujeti. Poslanca se ni moglo izvoliti. To je vse napačno, dasi take kričeče napačne in grde stavke beremo zdaj dan na dan. — Zakaj je to napačno? V nikalnem stavku stopi le objekt v genitiv, ne subjekt, Trdilni stavek se glasi: Hiša (ne hišo!) se more kupiti; torej se bo nikalni stavek glasil: Hiša (ne hiše!) se ne more kupiti, ker je »hiša« tudi v tem stavku subjekt, ne objekt. Pravilno je: Tat se ne more ujeti, ali bolje: Tatu ne morejo ujeti. Poslanec (ne poslanca) se ni mogel izvoliti; bolje: Poslanca nismo (ali niso) mogli izvoliti. — Ne: Slovenščine se ne sme pačiti, ampak: Slovenščina se ne sme pačiti, ali: Slovenščine ne  smete pačiti!
S tem bi bila ta glavna napaka, ki je za poštena slovenska ušesa neznosna, razložena. Če je pa tudi odpravljena, če bo ta razlaga kaj pomagala, bomo šele videli. Ako »se« bo slovenščino še tako pačilo, »se« bo moralo take pisatelje, bolje: pačitelje po prstih na-krcati!   Sicer se tega mrčesa ne bomo znebili.
Še več takih reči imam na srcu, pa o njih drugič,
Janez Kalan.
Prešeren — Biirger — Herder. Reminiscence pri Prešernu iz pesnikov tujih slovstev so že precej temeljito preiskane. Vendar pa je umevno, da te vrste študij Prešerna še ni zaključen in bo mogoče odkriti še tuintam zanimivo drobtinico, ki bo odkrivala še jasneje pogled v pesniško stvarjanje in pesniški razvoj Prešernov, Naj priobčim nekaj takih sorodnosti med Prešernom,  Biirgerjem  in  Herderjem,  ne  da  bi  že  iz
teh drobcev hotel bistveno izpreminjati katerokoli sodbo o Prešernovem pesniškem individualizmu.1
V letu 1826, je predložil Prešeren Kopitarju zbirko pesmi v oceno. Med temi sta baladi »Lenora« in »Po-vodnji mož«. Prešeren se je torej že zelo zgodaj bavil z balado in Biirgerjem, Da bi že ta čas ne bil poznal tudi Herderja, ni verjetno. Zelo verjetno pa je, da je prevedel iz Biirgerja še več, nego vemo,2 Da je Biirgerja cenil in da se je tudi natančneje seznanil ž njim, je naravno, Kogar prevajamo, poznamo stilistično natančno in se moremo nehote učiti pri njem, tem bolj, če imamo podoben okus. Že površna vzporeditev Prešernove in Biirgerjeve osebnosti pa nas pouči, da je našel Prešeren v Biirgerju sebi sorodnega duha: Oba sta živahni erotično-čuvstveni naravi. Značilno je tozadevno za oba, da nista prebogata v motivih in en motiv večkrat variirata (Prim. motiv trdosrčne ljubice). Oba do-živita podobno ljubezensko razmerje: Biirger, ki ljubi sestro svoje žene, Prešeren, ki obožuje Julijo poleg Ane. Časovne razmere, v katerih živita, in njiju stališče med sodobniki, je zelo podobno. Biirger stoprv ustvari umetno balado, obnovi in uveljavi sonet, Prešeren ustvari prvo slovensko balado popolnoma v duhu in načinu Biirgerjevem in3 se spozna s sonetno obliko morda iz Biirgerja prej ali vsaj istočasno kot iz W. Schlegla, ki je Biirgerjev učenec,
Prešeren in Biirger sta si tudi duševno sorodna: Biirger je robat, Prešeren tudi (»balade od čebelice z a s r a n e«, »z drugo se o b a b i 1 je« in si.), Biirger ni presramežljiv in Prešernove ekstemporacije v Kranju tudi ne. Oba pa sta izredna talenta forme (Schiller sam jo Biirgerju prizna in so očitni in vidni zgledi, da se je pri njem učil), oba sta izborna ekstemporista, oba pa pilita dela (prim, »Lenoro« v Čeb, I, in v »Poezijah« in Engel I, 380), katera smatrata za svoja popolna. Oba kažeta izrazit čut za nazorno podobo, narodno reklo in frazo, obema je lastna satiričnost, šegavost, neki posebni humor, nekaka buršikoznost, ki striže osle moralistom (prim, Biirger: Evropa in Zen),4 V »Novi pisariji« se glasijo popolnoma v duhu Biirgerjevem ironično verzi 115—135, Kar je preslišal besed Biirger nekako petdeset let preje ob »Lenori«, to doživi Prešeren enako ob svojem  času   (Balade  pet —,  je  reč  pohujšljiva  in
1  Prim, L. P i n t a r , Književne drobtinice, Zb, Mat. SI. IV.; Štrekelj, Prešeren in nar. pesem, Zb. Mat. SI. III.; Grafenauer, Zgod. nov. slov, slovstva L; Grafen-a u e r, Iz Kastelčeve zapuščine; E, Engel, Gesch, der deutschen Literatur L; Walzel O, F,, Deutsche Romantik; Herder, Ausgewahlte Werke (Cotta) L, II.; Biirger, Ausgewahlte Werke (Cotta); Murko M,, Misli k Prešernovemu življenjepisu, Lj, Zvon 1. 1901.
2  Pintar, 167,
3  Prim. postanek »Lenore«. Engel o. c. I, 379 si. in Biirger: — daB ich den Inhalt zu einigen Gedichten aus fremden Sprachen entlehnt habe. Ofters hatte ich das fremde Gedicht vor Jahren gelesen; sein Inhalt war meinem Ge-dachtnisse gegenwartig geblieben; diesen stellte ich deutsch dar und gab ihm Bildung und Farbe aus eigenem Vermogen. S. 31, Prim, Prešernov »Povodnji mož« in Valvasor, ali pa »Pesem od zidanja cerkve na Šmarni gori«.
4  O. c, 160 si. ali pa »Frau Schnips« in sledeča »Apologija« o, c, 215 si,
127