Griša Koritnik
Bebica
BEBA VSE FO SVOJE MJSLI,            KAZAL SEM JI ZEMLJEVIDE,
VEDNO ISTO JE BUDALO,                 DALJNE ZEMLJE, VELEMESTA.
NIC NE BO JE IZUCILO,                    PA ME BRZ NEDOLZNO VPBASA:
NIC JE IZPAMETOVALO.                   »KJE PA JE ZELJABSKA CESTA?«
SEM DEJAL JI: SVET SE SUCE.        BEBA, BEBA, KRATKA PAMET,
ONA PA SE JE SMEJALA:                 NIC SOLl NI V TVOJI GLAVI.
»SUČEJO SE LE KOLESA,                  PA SE KBEPKO MI ODREZE:
SVET MIBl/JE KAKOR SKALA.«       »SOL SKODUJE, MATI PRAVI.«
SEM UClL JO ZVEZDOSLOVJA:        KAJ, SIROTA, BOS POCELA,
SVETLE ZVEZDE SO SVETOVI.         KO STAROST TE BO PESTILA!
ONA PA PO SVOJE TRDI,                  »DELALA BOM TO, KAR DRUGE —
DA SO LUCCE NAD VRHOVI.            SE STRADALA, KO BO SILA.«
BEBA, BEBA, JOJ BO TEBI, ČE BOS TAKŠNA DOZOBELA, MLADA SE LOVIS ZA VETROM, STARA BOS ISKALA DELA.