GLAS
SLOVENSKE KULTURNE A K C I 3 fc
Leto IV - 24 VOCERO DE LA OULTUiRA ESLOVENA 10. 12. 1957
DRUGA RAZSTAVA UMETNOSTNE SOLE SKA.
Lani so jo imenovali akademijo. Toda v tej deželi iima ta naziv dvomljiv prizvok: ton imajo akademije za krojenje perila ter moških in ženskih oblek, glasbene akademije, kjer se učijo otroci prvič na klavirsko tipko udarjati, in akademije de ditojo, kjer prerisujejo karikature iz dnevnikov in ničvrednih revij. Zato smo se vrnili k častitljivemu izrazu “šola”, ki pomeni resno šolanje, četudi nižje, pa z enakim pomembnim poudarkom najvišje šolstvo; kako častno je za Šubicev krog, da je izšel iz Wolfove šole, za naše impresioniste, da so bili v Ažbetovi šoli; najbrž tudi Gorše rajiši bere, da je prišel iz Meštrovičeve šole, kot pa da je absolvent zagrebške akademije, čeprav je oboje res. Gotovo bo tudi bolj' častno biti učenec Bare Remec, kot pa neke buenos-aireške akademije. Sicer pa je še časa dovolj za poimenovanje. Romanopisci napišejo roman, ga korigirajo in pretipkajo; pottem šele mu izberejo ime, ga krstijo. !P'a čemu segati na druga področja?! Piredzadnjo nedeljo smo iso sešli, da zberemo umetnine za razstavo in jim damo imena za katalog. Z avtorji sva se Bara in jaz prijateljsko posvetovala, niti ne prerekala, ali naj se imenuje portret “Alenka” ali “deklica” ali “študentka z juga” ali kako drugače; važno je bilo le, da se portret dražestne osebice ne imenuje enako pri Papežu, Metki ali Bukovcu, da ise ne bi kritik zmotil. Mojster Ahčin za svojo zadnjo razstavo sVojih skulptur >sploh krstil ni. Če 'bo katera posebno ugajala, bo že dobila svoje ime. In svoje zasluženo ime bo dobila tudi umetnostna šola SKA.
Zasluženo in častno ime, to sem prepričan, čeprav ppdučujem na njej samo pomožni predmet: umetnostno zgodovino. Služkinja dijaške gospodinje, pri kateri sem stanoval, je “šla stran” in se mi je potem v tramvaju pohvalila, da je zdaj v službi pri Ljubljanski kreditni banki. Ali jie samo stranišča čistila ali tudi direktorjevo sobo pometala, nisem vprašal, toda bila je bančna naistavljenka. Tako sem tudi jaz član učiteljskega zbora, čeprav se od mene nobeden učencev ne bo naučil ene črte potegniti. Pač pa smo v sedanjem času obdelali svetovno umetnost s posebnim ozirom na istočasno slovensko do visoke' renesance in vedo slušatelji marsikaj, kar sem jaz že spet pozabil.
Prof. France Ahčin je spet predaval anatomijo in to po posebni metodi, kot jo je napovedal pred svojo lastno razstavo pred dobrim letcl.n, kar sem potem obelodanil. Gospodje in dame so njegova izvajanja iskrbno zapisovali, nazadnje pa ise je pokazalo, da šola za poduk človekovega okostja ispldh nima iskeleta. Ahčin je pisal tajniku, tajnik je poročal na seji. Odborniki so skočili kvišku in soglasno izjavili: “Človeško okostje vendar ni problem. To je najlažja stvar. Na vsaki esquini je šola, ki ji bo v čast, če more svojo smrt posoditi za tako kulturne namene”. Po teh optimističnih napovedih je ostala in končala šola brez okostnjaka.
IPoduk se j'e pričel letos is precejšnjo zamudo. Deloma zaradi parcelacije zemljišča, deloma zaradi drugih brihtnosti je bilo potrebno prestaviti barako, v kateri se poduk vrši. Ker pa ima vsaka palica poleg svojega slabega konca tudi svoj boljši konec, je s tem letošnja stavba pridobila na kvadratnih metrih. Ker pa so slušatelji akademije navdušeni slikarji, so v podaljšanem počitniškem meddobju pridno slikali in se tako sami izpopolnjevali. Obenem so pa požrtvovalno pre
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Umetnostni odsek V soboto 21. decembra ob 19. uri
OTVORITEV DRUGE RAZSTAVE UMETNOSTNE ŠOLE SLOV. KULT. AKCIJE
Alvarado 350, Ramos Mejla Posebnih vabil ni
Umetnostni urednik dunajskega tednika “Die Oe-sterreiohiscthe Furehe” dr. Wieland Schmidt je obiskal Ljubljano in. napisal o svojih vtisih članek pod naslovom “Tukaj veje mednarodni veter”. Pravi:
“Ljubljana s svojimi skoraj 150.000 prebivalci ima življenje prave prestolnice. Arhitekturno podobo mesta je moči razdeliti na tri predele: srednjeveške in baročne stavbe, v istavbe novejšega časa, ki so skoraj brez izjeme Plečnikove stvaritve, in končno zgradbe najnovej-šeg:a časa, ki so nastale po drugi svetovni vojni. Te so brezupno puste in odvratne. Človek bi podvomil, ali je irploh mogoče slabše in grše graditi kot pa to de"ajo v ljudskih demokracijah.
Ljubljana ima dve zelo pomembni, veliki umetnostni galeriji: Narodno galerijo in Moderno galerijo.
In razstave same. Tukaj veje mednarodni veter. Razstave, ki niso nikdar prišle na Dunaj, so Ljubljančanom nekaj samo po sebi razumljivega. Človek ima vtis, kot da hočejo politično osamlje-(nost, v kateri se nahaja Jluigjoulavija, nadomestiti z umetnostno dejavnostjo, s stiki z umetniškimi središči na zapadu, z udeležbo pri duhovnem življenju sveta. Vsi podvigi Moderne galerije pričajo o sposobnosti za navdušenje, o širokogmdno-sti, o isodoživljanju, ki prihaja res iz srca, vse stvari, ki so pri nas žal tako redke. Te dni je tukaj moč videti razstavo koroškega slikarja Wernerja Berga... Čudno: ta razstava ni bila pripravljena pri nas v Avstriji, ampak pri naših južnih sosedih. . . Vsak dan obišče razstavo nad sto ljudi, včasih celo več sto. Res je, Berg ima motive iz Ko roške. . . vendar samo to ne bi zadostovalo za razlago tega zanimanja, ako ne bi bilo ondi tudi splošno razširjeno veselje nad umetnostjo”.
V TISKU:
MEDDOBJE III/5-6 VREDNOTE IV Ruda Jurčec:
LJUBLJANSKI TRIPTIH
(Dalje s prve strani)
nasali stairo in postavljali novo, večjo barako. Tega dela jim seveda nihče ni plačal. Lahko pa rečem zdaj, Ida umetnostna šola ni samo Slov. kult. akcije, ampak tudi delo slušatelj ev. Prav rad jim je potna-gal prof. Volovšek, ki je v te vrste delih zelo podkovan. Lahko tudi rečem, da ge je vse zgradilo po njegovih konceptih, čeprav bi v boljših gmotnih razmerah vse lepše zasnoval.
Potem se je z večjo zamudo vendar začela šola. Omenil sem že, kar sta poučevala v teh dveh semestrih — brez vmesnih počitnic — prof. Ahčin in moja malenkost. Toda največ je spet žrtvovala prof. Bara Remec. Po načrtu, ki ima svoj vzor na pre-iskušenih metodah evropskih visokih umetnostnih šol, sta bila v programu moški akt in ženski polakt, obenem pa ponavljanje iz lanskega in predlanskega sporeda: portretna študija, krajina in marina, vse to v olju. Z aktom je pa tako, da je stvar težka in še, če dobro jzpaide, ni vedno godna za razstavo, za ogled publiki. Zato bo število sl'k na letošnji razstavi manjše kot lani. Prof. Bara Remec je pa z Ve-I ko vnemo tudi letos gojila grafični študij in postavila _ učencem nalogo: križev pot. Poleg lesoreza, ki je bil lani v ospredju zanimanja, iso letos gojili v šoli bolj suho iglo, linorez in monotdpijo. Vseh teh izdelkov je imnogo, vsi bi bili vredni razstave, pa jih bo možno šele ob urejanju razstave primerno izbrati ; zato jih katalog podrobno ne navaja.
Prof. Volovšek je poučeval iste predmete kot B. Remec, vendar^ bolj s poudarkom risarske plati. Obenem je Volovšek razgledan interpret sodobne umet-ncistne piroblematke in jo slušateljem vneto posreduje.
Iz gradiva, ki čaka na razstavo, je že mogoče sklepati na individualne lastnosti posameznih raz-utavljalcev. Letos bolj kot lani. Bolj natančno bo mogoče o tem govoriti, ko bo gradivo v urejeneta prostoru razstavljeno, ko bo pregledno in izpostavljeno primerjavi.
Šola je imela sedem rednih učencev; osmi je izsto-pd zaradi preobilnih študijev na arhitekturni šoli iPlac pa sta obiskovala šolo še dva izredna učenca, k' ne -bosta polagala izpitov in -se s -svojimi, tudi’ dc-bnmi deli, na razstavi nočeta meriti z onimi, ki redno študirajo.
M. M.
naši večeri
NADARJENOST IN IZOBRAZBA
13. večer Slov. -kult. akcije je bil postavljen na 23. novembra. Predavanje je imel v okviru filozofskega odseka dr.. Vinko Brumen. Tema: Nadarjenost in izobrazba je bila preobširna, da bi jo predavatelj mogel obdelati v enem predavanju, zato bo del o izobrazbi obsegal poseben večer v prihodnjem letu. Kratka vsebina tega zelo obiskanega večera je bila naslednja:
Nadai'jenosti je več vrst. Najpre j je inteligenca ali zmožnost prilagoditve nalogam. Talentiranost je o-kretnost^ duha, .nek -splošen faktor, ki se lahko razbije v več smeri: spoznavanje, iznajdljivost, izvršil-nost. Lahko .se tudi draži z drugimi faktorji, kot volia ali čustva.
Najvišje vrste je genialnost, to je možnost odkrivanja noveg*a, stvaritev. Genij kot tak se ne more zmotiti, lahko pa iz resnične genialne iskre sestavi zmoten sistem, kot Mara a'i Freud.
Talentiranost lahko tudi merimo z -testi, to so določene naloge za -posamezno starost. Čim: bolj je kdo nadarjen, tem več nalog za višjo starost lahko resi.
Za razvoj talenta je zelo važno okolje. Če je okolje dobro, se lahko talent polno razvije, drugače pa ne doseže tistega, kar bi se lahko od njega pričakovalo. Zlasti ga lahko zavreta šola in, dom (starši, zena). Pač pa danes še ni rešeno vprašanje, ali se
0 AHČINOVEM KIPARSTVU-
Urednik “Glasu” me je naprosil, naj o-biščem kiparja Ahčina še pred pričetkom razstave in za “Glas” naj kaj napišem, -da opozorimo naše prijatelje na pomemben kulturni dogodek: spet slovenska razstava v Buenos Airesu! Samo rok je bil prekratek, da bi že prejšnji Glas o tam kaj prinesel.
Kiparja Ahčina vedno irad obiščem, čeprav si ne nadejam kakšnega intervju ja. Ta mož o svojih umetninah ne govori rad in tudi ne o isvojih doživetjih, ki so ga dovedla do upodabljanja. Zadnjič je bil za spoz,nanje -zgovornejši in se je razodel nekako tako-le: “Ko znosim svoje kipe iz delavnice v razstavni prostor in jih tam razporedim, kot v-em in znam, -še1 e marsikaj zapazim. Tudi kritiki povejo svoje misli in me opozorijo na stvari, ki so resnične, pa jih prej pri delu nisem upošteval, ali -se jih nisem zavedal. Vi sodite s formalnih gledišč, drugi iščejo notranjo vsebino in oboje je zame vzpodbudno. Ne znam pa teh stvari povedati z besedami, kot znate to Vi in Iturbunu.”
“Toda vendar se morate zavedati, gospod Ahčin, da jte v Vaših delih nekaj novega, kar morate pokazati, če že spet postavljate -svoje stvari na ogled!”
“Čutim nekaj novega. Zato razstavljam. Ta razstava -je majhna, obsegala bo nekaj čez 25 del, manj torej kot lanska. Pripravil pa bi rad večjo razstavo, ker imam vse -polno zasn-utkov.”
. Kadar govoriš z umetnikom, moraš bi-ti vedno vesel te vrste optimizma. In
obrazi in obzorja
mu -moraš verjeti.
iti navadno govori-
jo umetniki o ner: složen ju, razočaranosti nad narodom Podobne stvari. Ahčin pa obljublja ve'bolje založeno razstavo! (Potem je Bojeval: “Samo nekaj malega vidite ^aj. Vse drugo je prav seda(j v peči.r°da, da niste prišli kakšen dan preja pozneje.”
Ahčin je imel Mavnici samo pet, šest -stvari, med dr^P1 portret s portretirancem vred. Na1''1' portretu je delal in imel zato nekaj -*11] časa zame. Opazovanje umetnika j/delu je bilo za obiskovalca gotovo boiPDstno kot kakšno razgovarjanje v krPii. Ker je bil kipar nekako razpol*tl> mi je še mimogrede povedal, zak$°dredi nevažne detajle izrazitemu f"1-1 portretirančeve glave. Prisostvoval1111 prvič intenzivnemu delu kiparja ii1!6 čudil, koliko p”o-blemov -se pojavi urniku med deVm celo deskriptivne -um^he.
Nazadnje, ko je iCel odšel, me je mojster opozoril na rave sedanjih in lanskih umetnin, ki jifl|ha še nekaj v ateljeju. Ugotoviti seB^gel samo eno: letos večja koncentrate na strnjenost in bistvo lika. Lanskrhamičnost mu pri tem samo koristi, 'F 2r>a tista dinamična izkustva porabi^ tehtnejšo kompozicijo v smislu stati'* ta zaokroženosti.
In če naj se sponko Iturburujevega poudarka liričnostii hiogli reči: iz muir-novstva v grohar.s^1 in balantičevstvo. Brez iskanja nove? ^ila, vse zgolj naraven razvoj iskret ^tečega in ;po tem čustvu iskreno deht"t6ga umetnika. Nič iskanja po neznane^mo solidno delo v domačem iskreno ^tenem svetu.
M. M.
Znani argentinsk^Hik Cordova Itur-buru je ob novi raJ1^1 Franceta Ahčina zapisal:
“Ko je lansko 1^ ^''ance Ahčin -me-d nami priredil prvo J^ostojno razstavo, smo v tem mladaB1 Jhren-skem kiparju, ki živi že nekaj hMd nami, ugotovili prisotnost i-esničnit.t veliko obetajočih sposobnosti. Njego^Pe in izrazite tera-cote, povečini v	oblikah, so od-
krivale ustvarjalno^ ast, pri kateri je z
značilno prodimog^juevladoval komaj
zadržan lirizem z nakazovanjem rahle občutljivosti in velikim, čutom za glavne vrednote v iplaistiki. Pri tem smo opozorili na nevarnosti, ki preže na umetnika s takimi značilnostmi. Predvsem smo podčrtali tveganosti za prehod k raznim osnovnim šibkostim in podčrtavanjem s profili, ki bi -se ga mogli dotakniti in bi bilo to le malo koristno za solidnost njegovega dela, ob nevažni čustveni podrobnosti. Čustvenost in lirizem, ki nista brez obd-n-ega bogastva, moreta ob nepravilni obravnavi biti -prav tolikšen vir za nevarne pobude. Toda France Ahčin (je delaven in razumen [umetnik. Razumel je te nevarnosti, nadziral ije svoje nagibe in ■se predal, -po vztrajnem de’u im ne brez nemira, obvladanju svojih sposobnosti ip-ri določanju meja stroge plastične discipline. Lirizem in čustvenost -sta bistveni lastnosti njegove osebnosti in to podčrtavamo. France Ahčin je znal te ustvarjalne vire usmeriti k svojim najboljšim sposobnostim izbirajoč svoje nevarnosti s . pomočjo stroge plastične discipline. Pred nami jte plod teh plemenitih naporov. Ta nadih melodije, prodirajoče občutje poezije, ka-r je oboje končno osnova lirizma, je bi-stvo, ki je najbolj zanimivo, opoj in ■skrivnost v teh malih terakotah. Toda France Ahčin jena izreden način razumel (to je: tako razumejo to aimetniki) povedati, da občutljivost, sentimentalnost, ginjenost in lirizem ne morejo itaeti vrednosti v umetnosti, ako se ne utelesijo v luči stroge dostojanstvenosti oblike. Zato maramo med razstavo, ki je bila komaj pred enim letom, in to, ki je pred nami, ugotoviti pomembno razdaljo v u-■stvaritvah [umetnika, ki je začel rasti v zavesti bistvenih problemov svolje umetnosti. Odločilen dokaz tega -stališča je -sedanja razbremenitev forme, ki jo ustvarja, njegov vedno bolj oster čut za arhitekturo svojih del in zagrizen čut za ravnotežje v gibanju in prostoru, kakor tudi še polno drugih glavnih elementov kiparstva. Ob tem' teženju njegovih smeri in ■sposobnosti, se njegove sicer majhne terakote Vključujejo z odločnim korakom v stroga področja kiparstva.”
Novembra 1957.
RISARSKA UMEMNOST BARE REMEC
Bara Remec je razstavila svoja dela na Danskem. Kritik Knud Aage Borchsenius je ob tej razstavi napisal:
Razstava Ba-re Remec v umetniški galeriji “Dalum” v 0' denseju (-rojstnem mestu H. C. Andersena) je bil pomemben ■dogodek, ki je privabil veliko število ljubiteliev umetnosti, ki jim je Bara Remec pripovedovala o tako daljnih deželah.
Bara Remec se nam je predstavila z lesorezom, risbami ^ tušu m pa s posameznimi akvareli, ki vsi pričajo o njeni iz' redni koloristični nadarjenosti... Mulle-Liebman, kritik vodilnega jynskega lista “Fyens Tidende” se je zelo zanimala za dela Bare Remec. Navdušila se je nad velikim akvarel o n1-“LaVida.de San Martin de los Andes”, pa tudi o ostalih slikah se je zelo pohvalno izrazila. Za slikarja, ki je več ali manj nagrajen soditi o stvareh v njih odnosu do sebe, je mor; da nekoliko, težje -podati objektivno kritiko, a vkljub temu bi rad poudaril, da visoka cenim umetnost Bare Remec. Nič ni
čudnega, če v prvem hipu učinkujejo njene -slike za danski u*us nekako tuje in več ali manj nerazumljivo, toda čim glob-■je prodiraš V njeno umetnost, bolj se ti bliža in te obogati. ,Jb njej sem doživel, da “so lepe stvari, ki jih poznaš, a še ‘cpše.te, ki jih slutiš”. Bara Remec mojstrsko prikaže značaj tvari, prav tako ima izrazit čut za ritem. Njene poteze niso Površno, kot to tako često opazujemo pri mnogih modernih Pietnikih — nasprotno: v napetosti linij -slutiš močno no-J^anje doživetje. ('Poglej, kako rahlo nakaže daljne obrise Sorskih sten — lahkotno in prožno, detajlirano —, ne da bi 6 izgubila v podrobnosti. Že zgolj ta črta priča -o njenem 'Upietnišk')n, formatu).
. Njfena zbirka pokrajinskih risb Argentine -se odlikuje po :®ti elegantni in plemeniti umetniški izpeljavi: v umetnosti t>atie Remec sta lepota in veličina.
Upamo, da njena prva razstava na Danskem ni bila njena adnja in veselimo se na njeno naslednjo zbirko v olju. — Knud Aage Borchsenius.”
talentiranost podeduje ali pa je delo okolja.
Predavatelju so se poslušalci zahvalili s ploskanjem, nato ipia se je razvila živahna debata.
ŠTIRJE PROFILI
V soboto 30. novembra je bil štirinajsti kulturni večer Slov. kult. akcije. Ker je bil vodja literarnega od-seka dir. Tine Debeljak zadržan, je večer začel dr. Vinko Brumen, ki je uvodoma navajal, da je nocojš-nj-i večer zadnji v letošnji sezoni kulturnih večerov Slovenske kulturne akcije. Vsem navzočim in tudi vsem ostalim udeležencem kulturnih večerov se je zahvalil za njihovo zanimanje in udeležbo na večerih. Prav ljubezen , s katero -so vsi spremljali vse večere, dokazuje, kako je delo Slov. kult. akcije potrebno in da se je naslonilo na prave temelje. Ista ljubezen in naklonjenost naj spremlja udeležbo in -so-delovanje vseh pri večerih in' prireditvah tudi v prihodnji sezoni. Odslej bodo za nekaj mesecev na sporedu prireditve poletnega sporeda. Ko bo njih spored razglašen, naj bo odziv nanje prav tolikšen, kakor je bil dosedaj. V teku tega tedna, to je v sredo 4. decembra pa bo kipar France Ahčin odprl razstavo svojih del v salonu Huemul in Slov. kult. akcija opozarja na to prireditev svojega člana.
Nato je podal besedo Hudi Jurčecu, ki je tokrat predaval o temi: štirje profili. Za pregled sodobne svetovne literature si je predavatelj izbral William Faulknerja, Grahama Greena, Francoisa Mauriaca in Franza Kafko. Ob njih glavnih delih je skušal izluščiti glavne obrise, kako se ti pisatelji približujejo človeku in njegovemu mestu v -sodobnem trenju idej -in -stremlj'enj in kako literatura spremlja naš čas. 'Predavanje je bilo široko zajeto, da je podalo skico panorame sodobne svetovne literature.
Predavatelja so poslušalci ob koncu nagradili s prisrčnim odobravanjem, dr. Vinko Brumen pa je večer zaključil z besedami zahvale in s ponovnim vabilom na prireditve Slov. kult. akcije, ki bodo r decembru.
odmevi
DVE SODBI O SIMČIČEVI NOVELI
“Ko jo preberemo —in to z izrednim naporom in krepko vztrajnostjo— se nam porodi vprašanje: kaj naj osebnosti novele nam, v begunstvu, povedo... Lepe in prikupne so strani, ki govore o materi... prav tako bi sem štel opis starega Grondone... V ostalem pa Simčičevo pisanje prehaja na mnogih mestih v zamegleno filozofiranje, nejasno v hotenju, kakor bi namenoma hotel svedrati bralčeve možgane. .. -—• Ima pa Simčič živ slog, bogastvo besedj'a in iznajdljivost izražanja. Ko bi to delo bilo kdaj izšlo v normalnih razmerah doma, bi bilo lahko pomenilo drzen, deloma ponesrečen poizkus nečesa izrednega. Ko pa se je to zgodilo tu, v begunstvu, pia se nehote vprašamo: Za koga in čemu?” (-jkc v “Svobodni Sloveniji”, 28. nov. 1957. Buenos Aires).
“Knjiga je nedvomno najboljše pripovedno delo, kar jih je -po vojni izšlo med Slovenci v tujini... Novela sicer izzveni mračno in -bo dala kritikom povod za razne pomisleke. Ta knjiga ne bo branje za ljudi, ki so vajeni naših večerniških povesti, vsaka težja stvar pa jim je pretežka. To je novela za človeka, ki zna misliti in videti lepoto v najmanjših podrobnostih. Toda napisana je napeto in polnokrvno... O njej bo še veliko napisanega. Nihče, ki bo preučeval našo književnost po letu 1945, ne bo mogel mimo nje”, (v.b. v “Gospodarstvu”, 26. jul. 57. Trst).
—■ Ta številka se je nekoliko zakasnila zaradi ovir tehničnega značaja. -—• Zaradi preobilice gradiva bo izšel v prihodnji številki članek ob šestdesetletnici kiparja Fr. Goršeta.

poročamo
Izšel je “Koledar - Zbornik Svododne Siotvenije za leto 1958”, obsega 288 strani in je tiskan na izredno finem papirju. Knjiga je razdeljena na štiri dele: “Razprave in dokumenti”, “Naša beseda”, “Naša pesem” dm “Izseljenski letopis”. Uvodni besedi ,sta napisala dr. Miha Krek in škof dr. Gregorij Rožman. Knjigo je opremil ak. kipar France Gorše.
Med sodelavci in prispevki navajamo: Milan Komar (Država v nas samih), Marijan Marolt (Arhitekt Plečnik, Žena, božji dar), Tine Debeljak (Beseda o Cankarjevi smrti in njegovem marksizmu, Jurij Kozjak, najbolj prevajana slovenska povest), Ivan Ahčin (Hudodelstva in sodobna mladina), Bo-
gumil Vošnjak (Jugoslovanski odbor v Londonu in Krfska deklaracija 20 julija 1917), Vojko Arko (Severna stena, Antartika v geofizikalnem letu)i, Vinko Belieič (Dokler je dan), Stanko Janežič (Sonce sije nad Parizom), Božo Kramolc (Smeti), Karel Mauser (Mačice v vazi, Meditacija, Ivanu Zoilmanu v slovo), Lojze Novak (Tomaž Špolar), France Papež (Ljubljana, Naš čas, Božično drevo), Vladimir Kos (Iz cikla Oltok smehljajev).
Pri opremi tekstov so sodelovali med drugimi tudi slušatelji umetniške šole SKA: Ivan Bukovec, Andrej Makek, Maroltovo novelo je ilustriral Milan Volavšek, svojo novelo pa je ilustriral Božo Kramolc.
Poleg tega je obilo klišejev in slik in je izdaja knjige res lep dokaz o naši veliki požrtvovalnosti in ljubezni do lepe besede tako izdajateljev, kakor tudi sodelavcev.
kronika
-—* Ivan Pregelj, slovenski pisatelj, je v Ljubljani v novembru nevarno zbolel. Hudo je zbolel tudi pisatelj Ferdo Kozak. O Pregljevi bolezni poročajo, da se je že dalj časa slabo počutil, ni pa izgubil vedrosti.
—■ Drago M. Šijanec je v nedeljo dne 8. dec. v Teatro Argentino v La Plata dirigiral na komemoraciji za Artuirom Toscaninijem. Izvajan je bil Verdijev Requiem.
—■ Dr. Leopold Leskovar je napisal delo “Cultivo de lupulo”, ki ga je izdala Materias Hudson y Bella Vista v Buenos Airesu. To je prva knjiga o hmelju, ki je izšla v Argentini in v vsej Južni Ameriki.
— V nedeljo dne 15. decembra bo v gledališču Teatro Casal de Cata-lonya, Chacabuco 863. proslavila, tridesetletnico svojega umetniškega delovanja Lidija Kazamarova, bivša članica beograjske pare. Za proslavo je na sporedu izvajanje dveh dejanj “Carjeva nevesta" Riimski-Korsakova z zborom in baletom, prizora iz Gijnkega opere “Življenje za carja”. Sledi koncertni spored. Cena vstopnic 30, 20 in 10 pesov.
doma in po svetu
•—Šestdesetletnico je slavil v Ljubljani slikar France Pavlovec, poleg Go j mira Kosa gotovo najodličnejši predstavnik sodobnega slovenskega slikarstva. Za njegov jubilej pripravljajo v Ljubljani razstavo njegovih del.
— V Pragi so razstavljali svoja dela slikarja Gojmir A. Kos, Miha Maleš in kipar* Karel Putrih. Razstava je bila v galeriji Manes. Kos je razstavil 25 podob. Ob tej priliki so praški listi pisali o umetnostnih vezeh med Slovenijo in Češkoslovaško in navajali, da je položil najslavnejši temelj arhitekt Pleč-
nik, njemu pa je sledila generacija slovenskih umetnikov, ki so se šolali v Pragi. Na pomlad bo razstava čeških slikarjev v Ljubljani.
— Režiser ljubljanskega gledališča France Jamnik je prišel v London, kjer bo kot gost gledališča Wo!rkshop režiral delo Luiigija Pi-randella “Človek, zver in čednost”. V Londonu so želeli, da bi dal na oder kako slovensko delo, pa so na žalost ugotovili, da ni nobeno sodobno slovensko delo prevedeno v angleščino.
—- Umrl je v Parizu profesor Jean Lacroix, ki je bil lektor francoščine na ljubljanski univerzi dolgo Vrsto let pred drugo svetovno voj1-no. V Ljubljani je organiziral delovanje Francoskega instituta.
— Italijanska katoliška kritika ugotavlja, dja manjka v Italiji dramskih del verske vsebine. Zato iso razpisali nagradni natečaj za dela, katerih vodilna misel bi naj bila “Ljudje potrebujejo Kristusa”. Nagrada zmaša milijon lir (1600 dolarjev).
—	Velik uspeh je doživela v Ljubljani uprizoritev drame 0’Neilla Dolgega dneva potovanje v noč. Režiral je delo Slavko Jan.
—• Literarni kritik Lino Legiša pripravlja za tisk pesmi pokojnega tržaškega pesnika Stanka Vuka.
—	Izšla je v Trstu v tisku drama tržaškeg-a slovenskega pisatelja Josipa Tavčarja Prihodnjo nedeljo. Tekst je izšel v gledališkem listu Slovenskega gledališča v Trstu. — Pri Mohorjevi družbi v Celju je natisnjen novi roman tržaškega pisatelja Alojzija Rebule “Klic v Sredozemlje”. Rebula popisuje v romanu usodo slovenske družine na Tržaškem v razdobju izpred prve svetovne vojne in prav do današnjih dni. —■ Pri Državni založbi v Ljubljani bo te dni izšel roiman “Mati zemlja”, delo drugega ti’žaškega pisatelja Borisa Pahorja.
—	Slovensko narodno gledališče v Trstu je z novo dramo Prihodnjo nedeljo gostovalo tudi v gledaliških dvoranah na Opčinah in v Sežani.
ZALOŽBA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
NOVITETA!
STANKO KOCIPER:
NA BOŽJI DLANI
(Romana In svet se vrti naprej I. del)
Cena (v Argentini) : broširana: 50. — vezana: 65.—
Ta cena velja do 1. januarja 1958
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija. Alvarado 360, Ramos Mejia, FCNDFS, Buenos Aires, Argentina. Ureja uredniški zbor. Tiska tiskarna “Fcderico Grote”, (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.