URN_NBN_SI_DOC-H5PBM5ZW

ZAPIS NEKATERIH IZKUŠENJ Saša Ve gr i Ko v letu 1981 poskušamo intenzivneje m isliti o ljudeh, ki so zaradi telesnih ali duševnih m otenj invalidi in sta jim potrebni širša in naša osebna skrb te r pomoč, je prav gotovo največ te skrbi in pomoči potrebno posvetiti otrokom, ki so zajeti v to populacijo. Odrasli, ki so telesno ali duševno m oteni in imajo zaradi tega znotraj naše družbene stru k tu re zm anjšane možnosti delovanja, m orajo im eti čimveč socialne varnosti in zaščite. Za otroke pa je bistveno, da jim pomagamo pri vzgoji oziroma pri razvijanju socializirajočih dejavnikov za vključitev v življenje. S tem predvsem mislim na to, da jim omogočimo čim širši prostor gibanja med zdravim i vrstniki. Ze sam a invalidnost jih odvisno od oblike in stopnje om ejuje. Vedno so odvisni od pomoči ne samo strokovnih delavcev (medicinskega osebja in specialnih pedagogov), am pak tudi od pomoči najožje sredine, ki v njej živijo. Problem i, ki pri tem nastajajo, so splošno znani: pom anj­ kanje in preobrem enjenost strokovnega kadra te r preobrem enje­ nost oseb, ki živijo v ožjem vsakdanjem stiku s prizadetim i. Zato menim, da bi m orale ustanove, ki so nam enjene prostem u času posameznikov, m isliti tudi na te ljudi. K njižnica je gotovo ena takih ustanov, ki bi m orala najti v svojem konceptu tudi privlačne oblike svoje dejavnosti za te ljudi oziroma jih vključevati v že obstoječe oblike in jim posvečati več pozornosti in časa. Predvsem oddelki za otroke v splošnoizobraže­ valnih knjižnicah bi m orali kazati malo več človeškega posluha za te otroke, da bi jim zm anjšali občutek izoliranosti in prikrajšanosti za razne oblike k u lturn ih doživetij, ki so njihovim zdravim vrstn i­ kom sam oum evna in vedno dostopna. Glede na to, da se v knjižničarstvu tega problem a še nismo sistem atično lotili, bi bilo prav, če bi tisti knjižnični delavci, ki so ob delu prišli v stik z invalidnim i ljudm i in si pridobili dolo­ čene izkušnje, le-te v obliki zapisa posredovali drugim delavcem