BEURONSKA UMETNOST: NOČNI RAZGOVOR MED  SV. BENEDIKTOM  IN  NJEGOVO
SESTRO SV. SHOLASTIKO  (BEURON).
ODREŠENI.
JOŽE POGAČNIK.
Sneži iz mehkega neba,
megla zakrila gore je do dna —
kot da odslej mi ni nič več navkreber iti.
Jaz hodim, hodim v nov svet.
Kot da vse bridkotežko bi prestalo biti:
ne slišim več koraka svojega,
ne čutim več v sebi srca črnega —
Jaz hodim v beli zrak planin.
Le semintja pod noge svoje se ozrem: iz vsake je stopinje zrasla bela, bela sled -od vsega le sladak spomin . . .
MISEL.
TINE DEBELJAK.
V večere
se mi v lobanjo
misel zareže:
zagrebe se vanjo,
gloda in škrta,
vrta, vrta
kot črv-lubadar
v živ les.
O misel-črv pod živo skorjo! Poti si v nji teše: žaga in reže, v izgrizene mreže sebe zapreda, išče izhoda, gloda, gloda, bega in pleše po vroči lobanji, moji lobanji.
Begam za njo,
za mislijo z mislijo,
da ji ugledam v obraz:
in je obraz stoter
in ni obraza nikjer
in sem povsod le jaz,
ki rastem v blazen izraz,
v življenja strahoten privid —
O, zaletel bi se v zid
in misel ubil. . . ubil. . .
in bi rastel živ v nebo
kot raste ovčarček:
iz skal in mahu zgradi oltarček,
nasloni nanj glavo,
pomoli in — zaspi . . .
18