Pavle Kveder Boj za najvišji vrh sveta Azija je del zemlje, ki ima vse polno neodkritih tajn. Zavzema skoraj tretjino vse kopne zemlje. Tam so širne pustinje, neprodimi pragozdovi, kamnitne planote in ogromna pogorja. Azijsko rastlinstvo je zelo bujno in seveda odvisno od vremenskih prilik. Uspevajo pa v Aziji sladkorni trs, palme, bambus, ovijalke, riž, bombaževec, mak, tobak in dišave (poper, vanilija, cimet). Znani so azijski pragozdovi, ki dajejo dragocen les in različne smole. Živalstva je ogromno, ker ga le malo iztrebijo. Tamkajšnja vera (budistična) namree prepoveduje ubijanje živali. Zato so živali zelo krotke. Tam bivajo enogrbi in dvogrbi velblod, drobnica, sloni, tigri, nosorogi, krokodili, sviloprejke, strupene kače , (za pikom umre letno nad 20.000 ljudi), krasni metulji, bele mravlje itd. Azijskih držav je veliko. V prostranih pokrajiuab. prebiva nad 1100 milijonov ljudi, t. j. polovica vseh prebivalcev zemlje. Ljudje so mnogo-božci in se pečajo predvsem s poljedelstvom, z živinorejo in gozdarstvoip. ' Gotovo pa jc zelo pomembno za Azijo to, da se iz njenih tal dviga naj- . višje pogorje sveta — Himalaja. To je gorska veriga na severu Indije, dolga 2400 km in 200 do 300 km široka. Ima nad 70 vrhov višjih od 7000 ni in pa nad 100 vrhov nad 6000 m visokih. Himalaja pomeni po naše biva-lišče ali domovina snega. Res tam sneg nikoli ne izgine, visoke stene so okovane z ledenimi oklepi, ki so v različnih dobah. različno debeli. . . Velikanske množine voda, ki nastajajo zaradi nalivov in taljenja snega, so razorale himalajsko pogorje. Zdaj so v njem po več 1000 m globoke soteske, divji slapovi bobne v nižine in se razbijajo v skalah. , . Temperatura azijskih pokrajin je zelo različna. Značilni za deželo so raonsumi. To so silni vetrovi, ki gospodarijo nad vsem ozemljem. Od oktobra do konca raaja piha zimski monsum (t. j. severovzhodni veter), ki je suli. In zato v februarju naraste temperatura do +40° C. Ta silna vročina je za belokožce neznosna in zato beže pred vročino v višje pla-ninske lege. Rastlinstvo v tej silno vročini usahne. Dolge mesece ne dežuje. Junija pa nastopi vremenski preobrat. Takrat zapiha poletni lnonsum (jugozahothii veter). Traja od meseca junija do septetnbra. S seboj prinaša ¦ v višinah sueg, povsod drugod pa veliko deževje. Ko pa zadivja ta poletni monsum, je v nekaj dneh vse zeleno in nastopi pomlad. Težke in sive megle, ki ovijejo vrhove, aznanijo prihod monsuma. Res kmalu zavejejo tople sape in iz debelih oblakov lijejo noč in dan plohe. Po strmih stenah polze plazovi in zbobne v globočine. Vse to povzroča de-ževje. Te vode in vremenske neprilike so popolnoma preoblikovale Hima-lajo. Zdaj stoje strme stene nad temnimi prepadi, ki so globoki ponekod do 4000 m, Pravijo, da ni bolj veličastnih prizorov, kot jih nudijo himalajski vrhovi in njihova slikovita okolica. Pod nedotaknjenimi vrhovi izvirajo studenci in hite razigrano čez poledenele obronke. Vode na poti naraščajo, tešejo pot skozi sotesko, v dnu pa se razli.jejo po zelenih dolinah. Ind preteče 315 km dolgo pot, Ganges pa 2500 km! Največ padavin je okoli Himalaje, povsod okoli pa se raztezajo lepa jezera. In v te divje, neusmiljene gore je usmeril clovek svoje korake. Napadi na vfhove Himalaje so se začeli že v XIX. stoletju. Odhajali so ija najpogumnejši in najbolj spretni posamezniki. Ob vrnitvi so govorili 179 o samih čudesih, ki so jih spotoma doživeli v teh povsem nepoznanih azijskih predelih. Ljudje jim skoraj niso verjeli. Stvar je postajala mi-kavna. Angleži so bili prvi, ki so poizkušali v malih skupinah sreeo v himalajskih strminah. Kmalu se je začela borba za dosego teh. mogocnih vrhov. Italijani, Nemci, Angleži, Francozi in Švicarji so se potegovali za zmago, a doslej zastonj. Najvišji svetovni vrhovi so vkljub ogroinnim žrtvam in silnim naporom ostali neomadeževani, na uje se še ni povzpelo človeško bitje. Silne so težkoče, s katerimi so se morali boriti oni, ki so hoteli za-vzeti najvišji vrh. Tc boje so popisali in o njih pripovedujejo: Mount Everest 8880 m ali kot inu domačini pra-vijo Čomo lungma (t. j. mati vesoljne zemlje) je najvišji vrh na svetu. Sami v snegu in ledu se lesketajoči velikani so njegovi sosedje. Vrh je odkrila indijska mapna komisija leta 1892. Ta je pri svojih merjenjih ugotovila. da obstoji v Himalaji ne posebno iz-razit, okrog 8880 m vi-sok vrh. Imenovali so ga Everest. Tako se je nam-reč pisal vodja te mapne komisije. Mount Everest leži ined malima državicama Nepalom in Tibetom. Te dve pa ne dajeta radi dovoljenja za prehod čez njuni ozemlji tujim ekspedicijam. Nepal ni-kakor ne dovoli prehoda. V Tibetu pa je šele leta 1921. dovolil vladar iz-jemonia svojemu osebne-mu prijatelju Angležu Charlesu Bellu, da je smel čez tibetansko deželo- z angleško ekspedicijo. Tibet je prav za prav visoka planota pod Himalajo. Revna dežela je, le malo za obdelovanje primerne zemlje ima in okoli 2,000.000 prebivalcev. To je nekaka cerkvena država, saj vladata v nje) dva najvišja dosto-janstvenika budizma, ki je tam najbolj Tazširjena vera. To sta: dalai-lama, ki je tudi vrhovni posvetni vladar. in taši-lama kot duhovni vodja. Sicer je pa Tibet proti ostalemu svetu zaptta dežela, le s sosednjo Indijo trguje. Tibetansko glavno mesto je Lasa, ki leži 3600 m visoko in ima 20.000 prebivalcev. Dežela je polna slanih jezer. Glavni domači živali sta jak (neke vrste govedo) in velblod. To sta obenem tudi edini dobri prometni sredstvi te visoke dežele. Mnogo je tudi ovac. Prebivalci so budisti. Neverjetno je razvito meništvo. Gotovo je Tibet pokrajina, kjer je na svetu največ samo- stanov, ženskih ia moških. Petina moških Tibetancev so menihi, lame ime-novani. Iz vsake rodbine gre vsaj eden v samostan. Menihi žive od miloščine. V svoji verski gorečnosti se dajo nekateri zazidati za več let v celice. Neka-teri celo za vse življenje. Samo ozka odprtina jih še veže s svetom. Skozi to odprtino porinejo takemu zazidanemu menihu enkrat dnevno hrano, vsa-kih 7 dni si pa sme sam skuhati čaj. Zazidanec nič ne govori, samo ena izgovorjena beseda bi mu odvzela vsa dotlej zaslužena dobra dela. V svoji celici bere svete knjige in moli. Sveti mu svetilka, napolnjena z maslom. Molijo pa ti menihi na ta način, da vrte mlinčke, na katerih so napisane molitvice. Take mlinčke vrte sami ali pa so tako narejeni, da jih goni veter. Torej skozi to, čudnih navad in nenavadnih stvari polno deželo, morajo ekspedicije, ki bočejo na najvišje vrhove naše zemlje. Ekspedicije potujejo skozi Sikkim, izhodišče ekspedicij pa je Dardži-ling (2185 m), ki slovi po dobrem čaju. Za prehod preko tibetanske de-žele je potrebno dovoljenje. Ne mislite pa, da je to že dovolj! Največje težkoče se šele začenjajo. Od zadnjih civiliziranih indijskih mest pa do podnožja Everesta je 650 km. To pot pa je možno prehoditi le peš v šestih tednih. Te pokrajine so večinoma gorske pustinje, brez pravih poti in polne ovir. Tibet je zelo revna dežela. Tujcu ne more nuditi potrebne hrane, zato so ekspedicijc navezane le na to, kar poneso s seboj.' Za ekspe-dicijo, ki šteje n. pr. 12 mož, je pcrtrebno 100 nosačev, ki morajo s svo-jimi živalmi in sarni prenesti 30 ton prtljage. Do 300 živali prenaša ta ogromen tovor, v višine pa nosači-domačini, ki jih najamejo. Tudi vreme igra zelo važno vlogo. Začetek ekspedicij je v prvih dneh meseca marca. ker morajo opraviti 6 tednov dolgo pot do konca aprila. Takrat namreč ruorajo biti že pod Himala.jo, kajti naskok na vrh Mouni Everesta je mogoč le meseca maja in prve junijske dni. Pozneje zago-spodari čez himalajske. gorske velikane monsum, ki prinese od bengalskega zaliva neurja in snežne viharje. Bivanje v teh okoliščinah pa je v višinah nad 6000 m popolnoma nemogoče in življenjsko nevarno. Viliarji divjajo, plazovi pojo svoje pogubne pesmi dan in noc in bi bili gotova poguba vsa-koinur, ki bi si upal v takem vreraeini v strme stene. Ni pa vsakdo sposoben za take velike napore in težave, kot jih pri-nese takale težavna pot. Poleg ostalih neprilik nastopijo še težave z ljudmi. Onifc ki bi hoteli doseči vrb. ali se mu vsaj zelo približati, morajo imeti ve-liko sposobnosti — telesnih in du-ševnih. Biti morajo odlični plezalci po ledu, skalovju in snegu. Tudi zna-čaj posameznikov je važeji, ker so zdravniki ugotovili, da višine. posebno nad 6000 m, slabo vplivajo na čla-veka. Človek postane jezljiv, nepo-slušen, nestrpen do okolice. To pa je lahko usodno za uspeh. kjer je treba medsebojne povezanosti in pomoči. Tudi starost je zelo važna. Naj-boljši so po zdravniških ugotovitvah Udeleženechimalajske eksped.ob vrnitvi. 181 od 25—55 let stari, ker ti najlaže prenesejo te silne napore. Srce preko 35 let starih bi težko zmoglo te velike napore, mlajši od 25 let pa zelo trpe zaradi mraza, lakote in nespečnosti. Ne smemo pozabiti, da je v višinab. zrak mnogo redkejši in čdm više se vzpenjajo, tem manj kisika je v zraku. Pri višini 5000 m je v zraku le še polovico toliko kisika kot navadno v nižinah, kjer prebivamo. Človeško telo pa se sčasoma navadi na razredčen zrak. Največja neprilika pa je vsekakor, da v višinah uad 6000 m začno propadati človeške sile. To se zgodi navadno zaradi pomanjkanja hrane. Človek v takih višinah nirua teka, je neješč, kot praviino, to pa zaradi mraza, utrujenosti, vetra in drugih prilik. Posebno trpe živci v borbi s himalajskimi višimami. ln tak telesni propad se navadno poloti vseh. Člani posameznih ekspedicij so izgubili na teži 7 do 14 kg. Zaradi pomanjkanja kisika začno pešati raoči. Čim više se vzpenjajo, tem več pazljivosti je treba, žal pa je ravno narobe. Duševne spremembe so navadno zelo ve-like, narašča jezljivost, nestrpnost in človeku zmanjka moči — ne more več dalje. Volja in moč popustita. Napori pa so v višinah nad 7000 m ogromni, in ko prekoračimo 7500 m, moramo za vsak korak vzpona vdih-niti 8- do lOkrat. Torej bi se v eni uri Iahko povzpeli le 80 m više. Vsi ti napori pa se vrše v velikem mrazu, saj je navadna temperatura tam 20° C pod ničlo. Vdihavanje tega mrzlega zraka po-vzroča prehlad, posebno še, ker je treba tn dihati z odprtimi usti. Oster in inrzel zrak suši mokro grlo in prehlajeftje je neizbežno. V boju za dosego višin v teh go-rah je nujno potrebna velika paz-ljivost in preračunljivost, štedenje moči itd. Vse to pa ravno zaradi telesne in duševne izčrpanosti po-jema iii človek je v pretečih ne-varnostih vedno bolj nepreračun-ljiv. V taki višini se za vsako delo izgublja veliko moči. Navadno obu-vanje in zapenjanje sta velika na-pora. Kuhanje čaja postaja težko, a silno važno opravilo pri teh oslabeležih. Zakaj čaj? Ker je žeja zaradi prevelikega izdihavanja in vdihavanja neznosna. Človek rnora biti v takih ledenih višinah primemo toplo oblečen. Vča-sih so se prve podobne ekspedicije oblačile v topla, debela oblačila, ki pa so človeka napravljala nespretnega in neokretnega. Dandanes je moderna telinika pripomogla, da so te stvari v marsičem zelo izboljšane. Zdaj so obleke stkane iz shetlandske (sh = š) volne. To je najboljša volna in obleke so tanke. Zato jih lahko oblečejo več, drugo vrh druge, čez vse to pa še vetrni jopič in vetrne hlače. Oboje to je tako gosto stkano, da tudi vetru zabranjuje pot. Čevlji imajo dvojne podplate, med njimi pa vložek iz azbesta, da ne more mraz tako brž do nog. Roke ščitijo palčniki. glavo pokriva kapa in celo usnjena čelada, oči pa si ti možje zaščitijo s temno barvanimi naočniki. Obraz, ki je izpostavljen močnemu višinskemu soncu in ostrim vetrovom, zaščitijo tako, da ga na debelo namažejo z maščobo. Na poti po dolini pa nosijo člani ekspedicije tropski klobuk, ker prinaša sonce nevarno sončarico, posebno v razgretih in brezvetrnih krajih. Seve se nič ne brijejo, ker bi koža preveč trpela. Temperatura je mnogokrat zelo nizko pod ničlo, ker pihajo mrzli vetrovi in tuldjo viharji. In k vsemu temu se pridružuje še večno po-manjkanje kisika. Za take okolnosti je težko najti primerno hrano. Zelo važna stvar je počitek. Spanje je neobhodno potrebno, ker si v tem nabira telo novih moči. Spe v šotorih. Zlezejo v spalne vreče, ki so podložene z gorkim puhom. Šotori imajo posebne podloge proti raskavim tlom in mrazu ter so zelo lahki za prenašanje. Kljub različnim poznanim tehničnim iznajdbam, ki jih danes upo-rabljajo plezalci in obiskovalci visokih, zasneženih. planin, pa tu ne mo-remo uporabiti smuči, krampežev, kisikovih aparatov itd. Za smučanje je primerno zemljišče le med 4000 in 5000 m, pozneje pa postanejo smuči nekoristne. Ker je nošnja vsega zelo težavna stvar, morajo dobro prere-šetati, kaj naj vzaraejo s seboj in kaj ne. Le najpotrebnejše vzamejo, da ne obteže preveč sicer zelo vztrajnih nosačev. Zato ne vzamejo s seboj težkih krampežev, cepin in sekanje stopinj v ledena pobočja sta nadome-stilo zanje. Plezalne težave so seve tudi velike in ledene skale zahtevajo mnogo plezalnih sposobnosti, vaje in znanj. Za dosego teh ogromnih vdšin je treba dolgo pot porazdeliti. Zato so si vse ekspedicije postavile na svoji poti taborišča. To so obenem oporišča za pot in naskok na vrh. Ta taborišča tvorijo močni šotori. V te shranijo spotoma potrebne predmete in hrano, t. j. ono, kar nujuo rabijo razisko-valci in nosači. Vsa taborišča so si ekspedicije razporedile skoraj v istih višinah in to: I. ali osnovno ta-borišče v višini 5400 m, II. 6000 m, III. 6450 m in IV. 6900 m visoko. Nad tem ta-boriščem je narava ustvarila in postavila pred ljudi silno ne-varno zapreko: strm in. visok, skoraj na-vpičen ledenik, ki pokriva strmo, 600 n visoko steno. Ta le-denik je poleg vsega še zelo izpostavljen viharjem. Stena se imenuje North Col. Ni le težko povzpe- ti se po tej steni. - Himalajski ledemki m vrhovi nevarnost obstoji predvsem v grmenju plazov, ki drve zelo pogosto po tej strmini. Ledeno steno je treba premagati na ta način, da vsekajo v led prave stopnice. Te zavarujejo z žičnimi držaji ob straneh, ker sicer bi noisači s svojimi težkimi tovori nikakor ne zmogli te zapreke. Za to pa je potrebno 14 dni resnega in vestnega dela. Nad tem ledenikom je v višini 7900 m V. taborišče, stisujeno k skal-natemu grebenu. Tu je najnevarnejša točka vsega vzpona. Nastopati začnp splošno omagovanje vsega telesa, od mraza odmirajo udje. Nosači, ki so sicerr1 vztrajni, navadno z(dravi, močni, pogumni, poslušni in vdani, tu no-čejo več naprej. Začenja se glavobol, gorska bolezen in ves trud je zaman... Ekspedicija je podobna ekspediciji. Vsaka pride v te gore z že preiz-kušenimi tehničnimi pripomočki, koristnimi izkušnjami prejšnjih ekspe-dicij in uvaja nove tehnične novosti, pa vse zastonj. Do danes še ni stopila človeška noga na najvišji vrh sveta. Doslej je poizkušalo svoje sposobnosti in srečo mnogo ekspedicij. Naj-več teh so organizirali in vodili Angleži. Leta 1920. je plaz zasul 7 ljudi, ki so se polagoma vzpenjali po strmi steni. Poizkusiti so morali nad-človeške napore. Ogromne so tu toplotne izpremembe, ki nastopajo izne-nada. Zgodi se, da je v višini okoli 8000 m na soncu temperatura visoko nad ničlo. Ko pa zaide sonce, je kar iznenada mraz, in to ponoči do —50° C pod lediščem. Te hitre izpremembe prinašajo težave in nevarnosti. Koliko so že žrtvovali posamezni junaki, da bi dosegli ta nedotaknjeni vrh. Anglež Mallory je poizkušal srečo v več ekspedicijah. Bil je pravi junak, vzdržljiv, sposoben, tovariški v vseh najtežjib. trenutkih, odličen alpinist, ki je imel vse lastnosti, kot jih zahtevajo za te napore. Celih 7 dni je prebil v višini 7900 m. Trikrat se je bližal z vsem pogumom in člo-veško močjo temu najvišjemu skalnatemu mogotcu sveta — pa vsakokrat zastonj. Tretjič, ko je bil cdlju najbližji, ga je Mount Everest pogubil. S tovarišem sta se pogumno vzpenjala, ko ju je odnesel snežni plaz in ju v globokem prepadu zagrnil s težko mrzlo odejo ... VI. taborišče se nahaja 8220 m visoko in služi le kot pričetek za na-skakovanje samega vrha. 800 m pod vrhom pa je Mount Everest postavil pred ljudi zadnjo in najtežjo oviro: žleb s silno strmimi stenami in pre-visnimi skladi, ki pa je ves napolnjen s suhim snegom. Ta je tako sipak, da ne nudi nobene, prav nobene opore. To je gotovo najtežji in najne-varnejši de) vzpona, ki izčrpa vse še preostale sile. Vsak napačen dotik snega laiiko povzroči plaz. Le petim je srečno uspelo prelesti to mesto in doseči doslej najvišjo višino pod Mount Everestom 8450 m, in to 1. 1924. dvojici, 1932 dvojici in 1. 1936 najboljšemu »himalajskemu mo-žu« Smytheju, ki je pritaval sam tako visoko. Više niso uspeli. Ko se namreč začno nabirati monsumski oblaki, so ti tudi zad-nji klic in opomin k umiku. Ni uspelo človeku, da bi zavzel najvišjo točko naše zem-Ije. Pač so že gledale človeske oči vrh, ko so ga namreč po-gumni letalci preleteli z aero-planom, ki je bil nalašč zgrajen za let v višavah. (Bil je ,12 m dolg, razpetina kril pa 15 m.) Skoraj 2000 m nad himalajskim gorovjem sta dva angleška le-talca majskega dne leta 195^. preletela sam najvišji vrh. Sko-raj 11.000 m visoko je torej yo-dil izkušeni in drzni pilot srojo ptico nad kamenito verigo skal-nih mogočnjakov. Pred silnira 184 mrazom sta znorala biti letalca seveda zavarovana še prav posebno. Obleko in kabino so jima ogrevali posebni električni aparati. S seboj sta imela tudi 8000 liirov kisika, kar zadošča dvema človekoma za tri ure dihanja. V stenah. in tleh aeroplana so bila okna in skozi nje so aparati fotografirali in filmali obširno skalovito ozemlje. Tudi aeroplanova kolesa so bila po-sebnost. Nameščena so bila tako, da je bilo z njimi mogoče pristajati tudi na neravnih tleh. Ni še premagan ta najvišji vrh — še čaka novih junakov, ki bodo v njegovih skalah preizkusili svojo sposobnost, znanje, utrjenost in srečo.