STUDENEC...
Pri opisu krajev v naši občini smo se v prejšnjih številkah Naše skupnosti zadržali na desni strani Ljubljanice, v prihudnjih pa bomo skušali napraviti zgodovinski oris krajev na njcni levi strani. To bo precej teže, saj so se ti po II. svetovni vojni razvijali dosti hitreje in intenzivneje. Danes imajo značilno predmestno naravo in ne vaške, kot je bilo še pred tridesetimi in več leti. Z razvojem se je spreminjala demografska sestava prebivalstva, spremenila se je njihova urbanistična ureditev. Tain, kjer so še pred desetletji bili njive, travniki in gmajne, so danes stanovanjski bloki in nova naselja.
Studencu je bilo s tem prizaneseno. čeprav je tik ob robu mesta, je ohranil podobo vasi. saj se stiska med nekda-njo pristavo živalskega vrta, sedanjo umobolnico in železnico, kjer je pre-malo prostora za urbani razvoj.
Kraj z imenom Studenec ali Kalten-brun, kot so pisali vse do sredine 19. stoletja. se omenja že dokaj zgodaj v zvezi s faro sv. Petra v Ljubljani. kamor je Studenec sodil, pa tudi v zvezi s kronskimi podelitvami (1058-1062) ter s svobodniki - kosezi, ki so tod bili vse do 14. stoletja, ko so tudi oni postali podložniki.
Lastniki vasi Studenec in posamez-nih podložnikov (kmetij-hub) so bili različni, večinoma iz Ljubliane. Tako je zemlja pripadala škofijskim in vice-domski.m posestvom. župnijskemu uradu sv. Petra, deželnemu glavar-stvu pa tudi bratovščinam, ki so izha-jale iz cehov.
Studenec je tesno povezan z gra-dom Fužine (Kaltenbrun), čeprav ta nekako sodi k vasi Fužine in ima do-mače ime po njej in ne po Studencu. Lastniki gradu so večino posestev imeli na desnem bregu Ljubljanice. v Hrušici. Dobrunjah. Zadvoru in drugod. na Fužinah pa so bili indu-strijski obrati - mlini, steklarna, obrata za izdelovanje barvil in železa ter drugo. Grad Fužine je dal leta 1525 zgraditi ljubljanski župan Vid Khisel za potrebe deželnih stanov. Leta 1568 ga je kupil baron Janez Khisel. ki pa ga je že leta 1583 dal v zakup Lenartu Merhariču. Grad s svojimi lastniki ni imel preveč sreč<. in je pogosto prehajal iz rok v rokc dokler ga ni na dražbi leta 1825 za 42.000 goldinarjev kupil tedaj največji kranjski gospodarstvenik Fidelis Tr-pinc. Ta graščina je po njegovi smrti prešla na njegove hčere in na ime Baumgartner. Leta 1920 ga je odku-pila Papirnica Vevče in v njem uredila stanovanja. Leta 1989 ga je občina Ljubljana Moste-Polje začela obnav-ljati; zdaj je v njem stalna Plečnikova razstava, urejajo pa tudi druge pro-store in lokale. ki bodo grad poživili in ga potegnili iz anonimnosti. Ome-nimo, da so bile v gradu zlasti za časa grofa Trpinca in družine Baumgart-ner dragocene zbirke slik domačih in tujih slikarjev. ponašal pa se je tudi z bogato urcjeno notranjostjo. V bližini gradu je od leta 1881 umo-
bolnica. Kraj, kjer je danes ta usta-nova. se kot dvorec »Zverinjak« ome-nja že leta 1524 v zapuščini barona Jošta. Jožefa Moscona. Leta 1685 je kot lastnik pristave (v zapiskih je več-krat uporabljen ta izraz), omenjena rodbina Ausperg; kot zadnji leta 1808 knez Viljem I. Ausperg, ki ga je tega leta prodal ljubljanskemu trgovcu Francu Ksaverju Domianu za 14.000 goldinarjev. Lastniki so se tudi poz-neje pogosto menjavali, dokler ga niso leta 1875 na prigovarjanje zdrav-nika dr. Karla Bleiweisa od Valentina Krisperja odkupili Kranjski deželni stanovi in v njern Ieta 1881 ustanovili dežclno bolnišnico za umobolne kot eno od prvih tovrstnih bolnic v Av-stro-Ogrski.
ki niso bili zelo prizadeti, je hodilo h kmetom na Studenec in Slape delat, da so imeli za kakšen »šnops« ali pri-boljšek. V bolnici je več let skrbel za drušni blagor nekoč zelo brani pisatelj Janez Jalen, pa tudi slovenski pisatelj F. S. Finžgar. Tu je umrl tudi znani slovenski slikar Jožef Petkovšek.
V  bolnišnici so delali priznani slo-venski psihiatri, npr. dr. Karel Ble-iweis, dr. Janez Kanoni, pisatelj in publicist primarij dr. Bogomir Ma-gajna. prof.  dr.  Lev Milčinski, dr. Alfred Serko in drugi, ki so slovensko psihiatrijo povzdignili v sam svetovni vrh, bolnico je dvakrat obiskal tudi avstrijski cesar Franc Jožef.
Ob cesti, ki s Fužin pelje v umobol-nico, levo od vhoda stoji spomenik, posvečen umrlim Napoleonovim vo-jakom, ki so se zdravili v fužinskem gradu v času francoske okupacije. Ob tem je zanimivo, da spomenik stoji precej daleč stran od parka, v kate-rem so še pred prvo svetovno vojno otroci s Studenca prižigali sveče in kjer so pravili, da so pokopani Napo-leonovi vojaki.
V  zidu. ki obkroža bolnico, je vzi-dana plošča, ki spominja na letalsko nesrečo, ko se je trimotorno letalo Ferman - F-306 na poti v Sušak 12. 9. 1933 zrušilo in pod seboj pokopalo osem oseb. To je bila prva civilna nesreča v slovenskem Ietalstvu.
Na račun umobolnih - kot zanrmi-vost povejmo. da so bili ti med obema vojnama zaradi prepoznavnosti oble-čeni v rdeče in modre površnike - je v okolici vedno krožilo veliko šal in govoric. Med drugim so ljudje vedeli povedati. da v bolnišnici niso samo bolniki, ampak tudi zdravi ljudje. ne-zakonski otroci, ki so jih sem odlagali plemiči in bogataši, da ne bi dedovali po njih. Med njimi je bil dolga leta najbolj znan Zepel. ki je tu živel še dolgo po drugi svetovni vojni in doča-kal visoko starost. Veliko bolnikov.
Studenec je bil velika tranzitna vas, posebno v času, ko je bilo v Zalogu rečno pristanišče. Tu so bili doma furmani. ki so iz Zaloga v Ljubljano prevažali robo. Leta 1711 je bilo od šempetrske cerkve pa do cerkve v Po-lju, kjer je bila velika božja pot, zgra-jenih 12 znamenj s podobami Mariji-nih potovanj. Od vseh dvanajstih je ostalo le eno s podobo Jožefa z Ma-rijo, ko z Detetom bežita v Egipt. V vasi je še ena kapelica.posvečena Devici Mariji, popolnoma obnov-ljena, verjetno na podlagi nekdanjega
znamenja in božje poti.
Kmetje so imeli svoje njive in trav-nike severno od vasi. na območju, kjer sta danes železnica in del indu-strijske cone. Tam so leta 1933 zgra-dili letališče, ki je ostalo tu vse do leta 1962 in se je imenoval letališče Polje, Čeprav je ležalo na oljih vaščanov s Studenca, s Sneberij, Tomačevega in drugih. Veliko pred tem so bila tu vojaška vežbališča in marsikateri vo-jak kranjskega 17. pešpolka je tu oku-šal radosti vojaškega eksicirja.
S teh travnikov je 6. junija 1911 poskušaio poleteti prvo letalo na Kranjskem; pilotiral ga je Albert Let-tis. Ljudje so se tega poskusa spomi-njali kot pristrižene race, ki je hotela poleteti, pa je le skakljala. In res se je to letalo dvignilo le kakih šest me-trov, poletelo gar deset metrov in pri-stalo na tleh. Šele drugi let, ki ga je leta 1912 opravil pilot Ivan Vidmar, je bil pravi polet, saj je letalo ostalo v zraku nekako deset minut in večkrat zaokrožilo nad radovedno množico in otročadjo iz okoliških vasi.
Studenec je dobil ime po studencih, ki jih je tu, na pobočjih pod sedanjo cesto. res veliko izviralo. Še dolgo po drugi svetovni vojni je na levi strani ceste. kjer danes cesta z Zaloške za-vije na most na Fužine, stal vodnjak na kolo. Ob tej cesti pa vse do mostu na Fužinah so nekdaj rastle murke, na katerih so se nabirali kokoni za svilo. Že cesar Karol VI. in Marija Terezija sta vzpodbujala gojenje murv na Kranjskem. leta 1841 pa si je za to začela prizadevati Kranjska kmetijska družba. Vrhunec je pridelovanje svi-ktprejkinih kokonov doseglo okoli leta 1860, ko je Kranjska pridelala okoli 70.000 kg kokonov. Zaradi bo-lezni kokonov in velike konkurenčno-sti tujega trga se je to pozneje precej zmanjšalo in proti koncu preteklega stoletja pa popolnoma zamrlo, Nšksj murv se je ohrar.ilo še po drugi sve-tovni vojni. ko so pri širjenju ceste tudi te podrli.
Naselje ob Zaloški cesti je še ohra-nilo podobo kmečke vasi. Kako trdno se je oklepalo starih običajev, pove ustno izročilo, ki pravi. da so v tej vasi še pred prvo svetovno vojno imeli vaške čuvaje s helebardami in leščer-bami, ki so pazili na hiše tako pred požari kot pred zmikavti. Ob obhodih skozi vas so vpili in dajali znak, da je vse v redu in da ne gori. Vaščani so bili dostikrat jezni nanje, saj so jim s svojim vpitjem kratili spanec. Izko-riščali pa so svoje obhode tudi za va-sovanje in marsikatera je komaj ča-kala, da pade noč. ker je z njo prišel tudi čuvaj pred ognjem.
Današnji kmetje, ki so trdni in kleni ljudje, prav tako kot njihovi predniki zalagajo ljubljanski trg s svo-jimi pridelki. Nekoč so Ljubljano za-lagali tudi z mlekom (ohranjen je spi-sek izpred vojne. koliko so ga zvozili v Ljubljano). danes pa ga oddajajo v kmečko zadrugo. V vasi ni ne trgo-vine niti gostilne. Ni potrebno, saj jih
ima okolica dovolj. Nekoč je na koncu vasi proti Polju stala vsem znana gostilna »Pri Jančetu«. Sem so pred prvo svetovno vojno zahajali peš ali pa z vlakom iz Ljubljane ljubljan-ski nemčurji, ki so imeli navado, da so ob prihodu v gostilno s klobuka sneli hrastov list (znak germanstva) in ga z nožem pribili na steno. To je bil izziv za domače fante. Če so si upali, so nož izdrli in oboje vrgli nemškutar-jem na mizo. To je bil znak za pretep in dokazovanje slovenstva ali nemčur-stva. Bilo pa je tudi obratno, odvisno od tega, koiiko je katerih bilo. Veš" pretep pa najbrž ni bil v veselje gostil-ničarju.
Ta gostilna pa je bila tedaj tudi kraj, kjer so se morali zbrati fantje, ko so dobili poziv na vojaški pregled. Pod vodstvom žandarjev so od tod odšli v Ljubljano. Tako zborovanje so vsakokrat v gostilni zalili z vinom in marsikateri je imel velike težave. da je v Ljubljano sploh prišel, kaj šele nato domov. Znan je primer iz leta 1912, ko so se fantje skupaj z žandarji tako opili. da sploh niso vedeli, zakaj gre. Josip Svetek iz Slap je vzel žan-darju spisek nabornikov in ga uničil, kar je imelo za posledico, da nobeden od tistih nabornikov na vojno, ki je sledila čez dve leti. ni šel vse do leta 1917, ko so jih le našli in spravili na fronto. Takrat pa je bilo že več kot pol vojne za njimi.
Studenec pa je dal tudi dva po-membna moža. Viktorja Kocijančiča (1901-1944), zdravstvenega pisatelja in publicista, ter po vsej verjetnosti tu rojenega          Gregorja          Mačka
(1670-1745). do tedaj in v tisti dobi največjega slovenskega gradbenika, ki je pomagal graditi ljubljansko stol-nico, zgradil pa je tudi današnji Magi-strat. Gradil je tudi eerkvr |n v sfo-venski gfadbeni arhitekturi stoji tesno ob strani arhitektu Jožetu Plečniku.
Ljudje tu so marljjvi. varčni in za-gledani v prihodnost. Moti jih velik promet skozi vas, ki postaja vsak dan bolj nemogoč. Po vojni jim je bilo odvzeto veliko zemlje, veliko tudi za-radi železnice in stanovanjskih hiš, ki so bile tu zgrajene. Zemlje je vsak dan tnanj. oni pa so navezani nanjo kot otrok na mater. Sprašujejo se, kdaj bo kmet dobil veljavo glede na vse kar daje slovenski družbi in če to sploh kdo ceni. Drugače pa so veseli ljudje, radi potujejo in so sploh komu-nikativni. Kako tudi ne, ko pa je med njimi veliko branjevk.
E. S.