Poštnina plažama ▼ gotovini Spod« in abbon. posl. - II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Cena: Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 m Leto VIII. - Štev. 18 Gorica - 2. maja 1956 - Trst Izhaja vsak četrtek Katoliški Slovenec, voli — a koga? Kakor vsi državljani italijanske republike tako smo tudi katoliški Slovenci s tržaškega ozemlja klicani, da 27. maja izpolnimo svojo poglavitno politično dolžnost ter uveljavimo svojo prvo demokratično pravico: da volimo. Tokrat volimo sicer samo nove občinske odbore ter pokrajinski svet, toda tudi pri teh volitvah gre za politično opredelitev, kajti tudi pri njih bomo izrekali svoje zaupanje ter dali pooblastilo kandidatom raznih političnih strank, ki imajo vsaka svojo ideologijo, svoj svetovni nazor ter politični program, sestavljen za uresničenje te ideologije v javnem in zasebnem življenju. Zaradi tega je izrekanje zaupanja tej ali oni stranki tudi pri teh volitvah, kakor pri tako imenovanih političnih ali parlamentarnih, vprašanje vesti; torej moralno vprašanje. Kdor je moralen, pošten človek, ne more voliti stranke, o katere ideologiji in programu ni prepričan, da sta pravilna ter s tem posameznikovemu in narodovemu javnemu blagru koristna. Ker so volitve ljudsko potrjevanje pravilnosti ideologije in programov raznih strank ter s tem vprašanje vesti, mora katoliški Slovenec pri svoji volivni odločitvi poslušati dve postavi: božjo, ki jo o-znanja Cerkev, ter narodno, katere upoštevanje mu narekuje dolžnost ljubezni do bližnjega; v tem primeru dolžnost ljubezni in skrbi za tvorne in večne koristi narodne skupnosti, za katere člana je katoliškega Slovenca napravila božja Previdn ost. Božja postava prepoveduje katoliškemu Slovencu, da bi pri volitvah izrekal zaupanje strankam, katerih ideologija taji Boga, oznanja sovraštvo do Cerkve in njenih pastirjev ter zameta krščanska moralna načela kot vodilo javnega in zasebnega življenja. To velja posebno za tiste stranke, ki so v kaki drugi državi že prišle do oblasti s prevaro ali prevratom — torej po nemoralni poti — ter svoj program sovraštva do Boga, do Cerkve in do krščanskih moralnih načel že nasilno uresničujejo in s tem za ves svet dokazujejo, kaj je njihov pravi namen. Zaradi tega katoliški Slovenec pri prihodnjih volitvah na našem o-zemlju tudi ne more oddati svojega glasu niti tistim skupinam, katerih ena sestavina so take stranke, ali če pripadniki takih strank nastopajo kot kandidati na skupnih listah. Sovražniki Boga in Cerkve gredo v takšne povezave samo, da bi z zvijačo in slepljenjem dobili čim več glasov za svojo stvar in s tem ljudskega pooblastila za njeno uresničenje. Obojih skupin te vrste bo pri volitvah rta našem ozemlju nastopilo vec; katpre so, bomo točneje povedali ter njihove prave namene dokazali v bodoče. Narodna postava, ki je samo en odraz božje postave, prepoveduje katoliškemu Slovencu voliti katero koli stranko ali skupino, ki osnova njenega programa nista priznavanje slovenske narodne samobitnosti ter splošni blagor slovenske narodne manjšine na tem ozemlju. Za ta splošni blagor, to je za slo-venske narodne, politične, socialne, gospodarske in kulturne pravice; za sani obstanek slovenstva na tej zemlji se ne bo borila nobena tuja stranka. Slovencem tuje in njihovemu narodnemu obstanku tukuj celo sovražne so vse tiste stranke, katerih ideologija temelji na kakršnem koli internacionalizmu, ter vse skupine, ki se s takimi, slovenstvu tujimi ter škodljivimi internacionalisti vežejo. Vse te stranke in tudi njihovi zavezniki dobivajo zapovedi, navodila in denar za svoje delo od tujih gospodarjev ter morajo služiti njim in njihovim političnim muham, kakor smo tržaški Slovenci že sami bridko skusili. Tudi take skupine bodo pri prihodnjih volitvah nastopile ter se od- krito ali zvijačno potegovale za naše glasove; katere so, bomo točneje še povedali in dokazali. Katoliški Slovenec pa sme v narodnem oziru poznati — in tudi pozna — enega samega gospodarja; slovensko ljudstvo in njegov blagor. Zaradi tega bo pri volitvah oddal svoj glas listi tiste stranke, ki služi izključno temu gospodarju ter se ne veže s hlapci in najemniki tujih za-povednikov. Ta lista je pri sedanjih, kakor že pri prejšnjih volitvah, samo ena: SLOVENSKA USTA. POLOM V LONDONU Angleško - sovjetski razgovori v Londonu so se navzlic kolikor toliko optimističnemu — čeprav prisilno optimističnemu — uradnemu zaključnemu poročilu, končali s polomom. Če bi se bili končali drugače, bi bilo to za svobodni svet dosti nevarnejše, kakor pa da so se nehali z neuspehom. Drugače tudi ni bilo mogoče. Cilji, ki jih je vsaka stran mislila ostvariti pri teh pogajanjih, so bili namreč preveč različni ter preveč odvisni od sedanjega splošnega stanja na svetu, da bi se to moglo posrečiti. Razen tega je na sovjetski strani manjkala sleherna dobra volja za dosego kakega poštenega, pa četudi le delnega sporazuma. Sovjeti so prišli v London z namenom, da izkoristijo sedanji težavni položaj Velike Britanije na Srednjem Vzhodu, od čigar petroleja je odvisno vse njeno gospodarstvo. S tem, da bi ji obljubili svoje posredovanje v arabskem svetu, ki so ga proti Angležem nahujskali oni sami s svojim orožjem in propagando, so hoteli Anglijo odtrgati od Združenih držav ter s tem v bistvu razbiti zahodno obrambno skupnost. Velika Britanija bi bila morala sprejeti sovjetske zamisli o odložitvi zedinjenja Nemčije in o razorožitvi in s tem bi si bila zagotovila njihovo podporo za svojo politiko na Srednjem Vzhodu. Drugi namen Bulganina in Hru-ščeva na tem obisku v Veliki Britaniji je bil, doseči s frazami, trepljanjem po rami, narejenimi smehljaji in dobrodušnostjo propagandni u-speh v angleški javnosti. Mislila sta, da imata opravka z bosonogimi in na zapoved vzklikajočimi množicami Azije ter komunističnega sveta. Pri tem sta se povsem uračunala ter pokazala popolno nepoznanje demokratične miselnosti in svobode. Ledeni in eelo sovražni sprejem, na katerega sta navzlic uradni prijaznosti naletela pri angleškem ljudstvu, jima je brž izbil iz glave sleherno utvaro* o kaki ceneni propagandni zmagi. K temu je pripomoglo po eni strani njuno včasih izzivajoče vedenje, podčrtano z grož-njami, po drugi strani pa dejstvo, da so bili za njuno bivanje v Angliji izdani takšni policijski varnostni ukrepi, kakor jili zgodovina te demokratične države sploh ne pozna. Demonstracije vseh vrst, ki so jih ob tej priliki priredili ruski, ukrajinski, baltiški in poljski begunci, živeči v Veliki Britaniji, pa so jima vzbudili verjetno še več kakor razočaranje — strah. Britanska vlada navzlic svojemu težavnemu položaju ni hotela odnehati sovjetskemu izsiljevanju ter kupiti kakega delnega, tudi zgolj dvostranskega sporazunla. s popuščanjem v bistvenih vprašanjih. Ta njen pogum in tveganje bo moral svobodni svet, zlasti Amerika, upoštevati ter jo v njenih težnjah po obvarovanju lastnih koristi podpreti. Poglavitni uspeh londonskih raz- govorov je po splošni sodbi svetovnega tiska bil v tem, da so si oboji prvaki odkrito povedali, kako in pod kakšnimi pogoji si zamišljajo ureditev posebnih in splošnih vprašanj. Zahod je zvedel za stališče, ki ga do tega imajo Stalinovi nasledniki, ter bo moral svojo bodočo politiko uravnavati po tem. Ta politika bo zahtevala še večjo enotnost, če naj bo kos novi sovjetski diplomatski taktiki; zahtevala bo še večjo splošno in gospodarsko sodelovanje med državami svobodnega sveta, da o obrambni strnjenosti in pripravljenosti sploh ne govorimo. Kongres nemške kršč. dem. stranke Na kongresu nemške krščansko demoratske stranke v Stuttgartu so izrekli zaupnico kanclerju Adenauerju ter ga spet izvolili za predsednika. Ob zaključku so sprejeli resolucijo, ki odobrava zunanjo politiko bonnske vlade. Resolucija poziva vlado, naj nadaljuje z dosedanjo politiko za dosego ponovnega nemškega zedinjenja v miru in svobodi. Kancler Adenauer je v govoru, ki ga je imel na kongresu, zatrdil, da bo Zahodna Nemčija ostala zvesta atlantski politiki in evropski združitvi ter da ne bo delala nikakih nepotrebnih poskusov v zunanji politiki. Poudaril je tudi, da mora svobodni svet nadaljevati s sedanjo o-brambno politiko vse dotlej, dokler bo vladal v Sovjetski zvezi diktatorski režim. Nova maroika vojska V mesecu maju bo Maroko imel že svoje lastne oborožene sile. Francoski in maroški zastopniki so na pogajanjih, ki so bila v Parizu, dosegli sporazum glede postopka in načina za ustanovitev nove vojske. Poleg pehotnih čet, ki so doslej bile vključene v francosko vojsko in ki bodo štele približno 15 tisoč mož, bodo maroške oborožene sile imele tudi topništvo ter tehnične in oklepne oddelke. V novo vojsko bodo verjetno vključili tudi oddelke iz bivšega španskega Maroka. Gronehi spet v Rimu Predsednik republike Gronehi se je v nedeljo popoldne vrnil v Rim s svojega obiska v Franciji. Z njim se je vrnil tudi zunanji minister Martino. Ob prihodu je Gronehi izjavil, da je zadovoljen z obiskom in toplim sprejemom ,ki so mu ga priredili predsednik francoske republike, vlada in Parižani. »Prepričan sem — je dejal — da delo, ki smo ga opravili med obiskom v Franciji, ne bo brezplodno. Upam, da bodo že prihodnji tedni potrdili ta ugodna predvidevanja.« Cerkev ni v zvezi s kapitalizmom proti delavcu (Pij XII.) Krščanska organizacija delavcev mora prinašati Kristusa njihovim članom, njihovim družinam, vsem. ki živijo v svetu dela. Prva njena skrb mora biti, da ohranja in po-množuje krščansko življenje v delavcih. Ni dovolj, da jih samo vzpodbuja, naj izpolnjujejo verske dolžnosti, potrebno je, da poglablja v njih znanje verskih resnic, da bodo vedno bolj razumeli, kar je važno za nravni red v svetu, kakršnega je Bog določil in ga Cerkev uči: pa tudi to, kakšne pravice in dolžnosti imajo danes delavci. Na tem polju se ne bo nikdar dovolj storilo. Treba je delavce izobraževati načrtno, na privlačen in krajevnim razmeram primeren način. Med katoličani, zlasti med delavci, Kristusov sovražnik že dolgo časa seje zmotne ideje o človeku in svetu, o zgodovini, o družbi in o gospodarstvu. Zaradi pomanjkanja verske izobrazbe katoliški delavci niso pripravljeni, da bi jih zavračali. ampak včasih celo zahajajo pod njihov vpliv. Zato mora krščanska organizacija delavcev vedno bolj izboljševati to izobrazbo, ker tako pripravlja delavce na apostolsko delo med delavci. Verska izobrazba kristjana, zlasti delavca, je ena izmed glavnih dolžnosti modernega pastoralnega delovanja Cerkve. Kakor je bila. nekdaj potrebna ustanovitev katoliških šol za katoliške otroke, tako je danes katoliška izobrazba za starejše potreba prvega reda. Cerkev se je vedno z ljubeznijo zanimala za delavce, Pa vendar sovražna propaganda širi obrekova-nje, kakor da je »Cerkev v zvezi s kapitalizmom proti delavcema. Kot mati in učiteljica vseh se zavzema zlasti za tiste, ki so v težjem položaju, in je tudi dejansko močno pripomogla, da so razne skupine delavcev dosegle pošten napredek. Cerkev je iz verskih nagibov obsodila razne sisteme marksističnega socializma in jih še obsoja, ker ima trajno pravico in dolžnost, da ljudi čuva pred vplivi, ki postavljajo v nevarnost njihovo zveličanje. Cerkev dobro ve, da delavec, ko se trudi, da bi zboljšal svoj položaj, zadeva ob misli, ki nikakor niso v skladu z naravo in ki so v nasprotju z božjim redom in namenom, ki ga je Bog določil zemeljskim dobrinam. Rako zgrešena in obsodbe vredna so bila in so še pota. ki so tem zamislim sledila! Kristus ne pričaku je, da se mu odpira pot v družabno življenje s sistemi. ki ne izhajajo iz njegovega nauka, pa naj se imenuje kakorkoli človečanski ali socialistični. Njegovo božje kraljestvo resnice in pravice mora zmagati povsod. Cerkev se ne omejuje samo na to, da kliče po pravičnem družabnem redu, ampak kaže tudi pota, po katerih se do njega pride in vzpodbuja vladarje narodov, zakonodajalce, delodajalce in voditelje podjetij, da po pravih naukih za nov red delajo. (Pij XII., 1. maja 1955) Slovenci, volite ..Slovensko listo"! Zavedni Slovenci .'n Slovenke, sedaj nam ne ostane drugo, kot naša »Slovenska lista«. Po številu glasov, oddanih tej listi, bo sodil svet. koliko je v Trstu Slovencev. Ne bomo volili za srp in kladivo, ker ni^mo komunisti. Ne bomo volili drugih italijanskih strank, ker smo Slovenci. Vsi resnični Slovenci se moramo združiti na »Slovenski listi«! Kandidatne liste na Tržaškem Fri občinskih volitvah v Trstu bo nastopilo 12 kandidatnih list, ki bodo na glasovnici navedene v naslednjem vrstnem redu: 1. Komunistična partija; 2. Italijanska liberalna stranka; 3. Neodvisna socialistična lista; 4. Italijanska republikanska stranka; 5. Italijanska socialistična stranka in Ljudska enotnost; 6. Radikalna stranka: 7. Krščanska demokracija; 8. Monarhistična narodna stranka; 9. Italijansko socialno gibanje; 10. Narodno gospodarsko gibanje; 11. Slovenska lista; 12. I-talijanska social-demokratska stranka. »Tržaška unija«, to je zveza in-dipendentističnih gibanj, je odpadla, ker je pristojna komisija njeno kandidatno listo zavrnila zaradi iormal-nih pomanjkljivosti. »Unija« ni namreč navedla kraja in dneva rojstva za posamezne kandidate, kot to predpisuje volilni zakon. V podeželskih občinah bodo pa nastopile naslednje liste: Devin-Nabrežina: 1. Zveza italijanskih demokratov; 2. Lista občinske enotnosti; 3. Slovenska lista. Dolina: Občinska demokratska lista; 2. Italijanska socialistična stranka; 3. Slovenska lista; 4. Krščanska demokracija. Zgonik: Občinska demokratična e-notnost; 2. Slovenska lista. Bepentabor: 1. Demokratična enotnost; 2. Neodvisna gospodarska skupnost. Milje: 1. Komunistična partija; 2. Socialistična stranka; 3. Italijanska stranka; 4. Krščanska demokracija. Tržaški velesejem Letošnji velesejem v Trstu se bo začel 24. junija in bo trajal do 8. julija. Udeležile se ga hodo naslednje tuje države: Jugoslavija, Za- hodna Nemčija, Avstrija, Madžarska, Grška, Sirija, Libanon in Jordanija. »Rdeče** nazadnjaštvo Govoriti o nazadnjaštvu komunizma ni le propagandna beseda. So dejstva, ki podprejo to trditev: od... opice (človek je prišel iz opiee) do republike S. Marino. Republika S. Marino je tnala državica v Italiji v bližini Rimini, kjer vladajo social* komunisti. No, oni. ki so tako naipredni in toliko govore o enakopravnosti žensk, odrekajo ženskam volilno pravico. Žene so večkrat protestirale, da hočejo imeti te pravice kot vsaka ženska v res' pravi demokratični državi, a zaman... V volilni kampanji je bilo to obljubljeno, a sedaj ko so na vladi, jim ni treba izpolniti obljub. Ko pa jih je gdč. Miehelotti vprašala, kako to, da je v republiki S. Marino volilo 1200 neznanih volivcev, ni dobila odgovora. Odkod pa so prišli ti tovariši? Naj komunisti vedno manj govore in očitajo drugim nazadnjaštvo. ker so oni v tej stroki res odličnjaki. NAS TEDEN 1/ CERKVI 6. 5. nedelja, 6. povel.: sv. Judita 7. 5. ponedeljek: sv. Stanislav, škof. m. 8. 5. torek: Prikazanje sv. Mihaela nad. 9. 5. sreda: Vnebohod Gospodov, zap. pr. 10. 5. četrtek: sv. Sigismund, kr. m. 11. 5. petek: sv. Pankracij, m. 12. 5. sobota: sv. Servacij. m.: sv. Robert, spoznavalec SV. STANISLAV (1030-1079), rojen na Poljskem od pobožnih staršev: dolgo let so bili brez otrok, izprosili so si ga z vztrajno molitvijo. Ko so umrli, je razdelil bogato imetje revežem in se posvetil du-hovskemu stan u. Kot škof je prostodušno nastopil proti pregrešnemu življenju kralja Boleslava. Ta je hotel Škofa ponižati in osramotiti pred verniki in ga je zatožil, da protipostavno poseduje neko zemljišče. Pred sov, je vsa zamišljena sedla v kot domačega salona, z robcem v roki pripravljena, da si obriše prvo solzo. ki bi pritekla iz žalostnih oči. Nič ni pomagalo, ko jo je mama -ikušala potolažiti in prepričati, da je Mareellino le navidezno umrl. Rila je neutolažljiva, še jesti ni marala več, dokler se nista z mamo sporazumeli na ta način, da bf> Lucija pisala Božičku. Rečeno storjeno. Lucija piše Božičku pismo in ga prosi, da bi smela od blizu videti Marcellina, če je res še živ. kakor trdi mama. V zahvalo obljubi, da bo od- Iz življenja Cerkve BUENOS AIRES DOBIL NOVEGA ŠKOFA Sv. oče je razrešil iz zdravstvenih razlogov dosedanjega nadškofa Buenos Airesa kardinala Coppella. Za apostolskega administratorja je bil imenovan nadškof iz Cordove. Kardinal Coppello je na povratku iz Rima v domovino. REDOVNICE SE UČE RUŠČINE Trikrat na teden se zbere 70 redovnic iz Rima na sedežu organizacije »Za boljši svet«, kjer se uče ruskega jezika, da se pripravijo za apostolat med ruskim narodom. Tja bodo poslane, kadar bi politične razmere za železno zaveso to dovoljevale. NOVO SPREOBRNJENJE Sloviti korejski violinist Min Cbon Park je skupno s svojo ženo in tremi otroki prestopil v katoliško vero. To se je zgodilo v Parizu. ZASEBNA VZGOJA BOLJŠA KOT DRŽAVNA Pred komisijo organizacije Združenih narodov za človečanske pravice je predstavnik mednarodne židovske organizacije branil pravico staršev do vzgoje svojih otrok. Dr. Levin je dejal, da se vzgoja, ki jo je nudila otrokom država, ni izkazala nikoli za boljšo od vzgoje, ki jo nudijo zasebniki. Če se država vmešava v .ver-ko vzgojo, krši eno izmed temeljnih človečanskih pravic, to je ipravico do svobode vere. NOVE CERKVE V šlčofiji Chicago v ZDA je pomožni nadškof posvetil v enem samem mesecu 19 katoliških cerkva, da se v njih c p ra vij a služba božja. Uredništvo je dobilo nekaj pisem, ki nas opozarjajo na članke v časopisu »Vita Nuova« in nas sprašujejo, ali so napirjeni proti postaji sami. Prosijo nas tudi, naj povemo svoje mnenje. Poslali smo svojega dopisnika v Trst, da se je v neuradnih krogih zanimal za zadevo. Da se je začel zanimati italijanski katoliški časopis »Vita Nuova« za smer slovenskega tržaškega radia, je razumljivo. Saj ga vzdržuje poldržavna ustanova RAI, a ima nad njim vendar neko nadzorstvo vlada, ki jo sestavljajo povečini ministri katoliške stranke. In katoliški časopis je dolžan opozoriti katoliške politike na skrbno pripravljen ali tudi na neorganiziran napad, propagando ali delovanje ljudi ali ustanov proti katoliškim načelom. Kolikor je bilo mogoče dognati, vse trditve v člankih »Vita Nuova« drže. Edino oddaja Glasbe po željah na letošnji veliki petek ni bila sestavljena iz valčkov in polk. Ali ni dopisnik morda mislil na prejšnja leta ali pa je mislil na Koprsko postajo. A vse drugo je resnično. Te glavne kritike so: Prvi nameščenec, ki ga je RAI nastavil na slovensko postajo, je včerajšnji urednik komunističnega lista »Primorski dnevnik«. RAI plačuje komunistične pevske, muzikalne in druge sku.pine, ki prihajajo iz Jugoslavije, s tem, da vsak lahko nastopi na radiu. Tako ima plačano pot iz Jugoslavije. Pridejo pa na Tržaško zato. da delajo tu komunistično titovko' propagando s svojimi nastopi na -tadionu 1. maj ali pa v drugih titovskih dvoranah. Dovoljenja za čez mejo dobe le partijski »kulturniki«. Ljubljanski komunisti prinašajo vedno več svojih radijskih tekstov v Trst. da jih tu prodajo, tukajšnje titovsko gledališče pa predvaja vedno več iger, le zato. da prisluženi denar prinese v skupno komu-n i 't i čn o - ti to vsk o blagajno v Trstu. Po pisali ju »Ljudske pravice« (glasilo KP Slovenije) morajo namreč igralci oddati na radia prisluženi denar v ‘kupno blagajno. Tako indirektno RAI podpira komunistično propagandno blagajno v Trstu. Slovenski trza*ki radio je edinstveni primer radijske postaje v svobodnem svetu, ki dela propagando za komunistične prireditve, bodisi titovske ali kominformi-stične. Te prireditve naj bi bile »kulturne«, a se po večini odevajo le v plašč kulture. Cerkveno leto in radio sta dve tvari in radio pokaže svoje nezanimanje v zamenjavi velikih cerkvenih praznikov. Radijska postaja jih napoveduje popolnoma napačno (n. pr. Veliki Šmaren). Po vzoru Primorskega in jug. komunističnega režima je tudi tržaški radio začel izpuščati v krajevnih imenih Sveti (na pr. Sv. Križ), zdaj -amo Križ. To je le nekaj stvari, na katere opozarja »Vita Nuova«. A jih je še mnogo. Naš list je že ponovno pisal o an ti katoliške m stališču slovenskega vodstva. Tisti, ki odloča o programu, pravi, da so poslušalci z vsem zadovoljni. Znano .je, da pravi, saj jc ze tolikim izjjavil: »Ljudje morajo biti zadovoljni s tem. kar jim damo. Kaj pa oni vedo! Kritizirajo samo nekateri, ki so moji politični nasprotniki.« Pa se moti tisti gospod. Ljudje ni* o tako neumni, kot on misli. Tudi ni res, kar trdi in hoče dopovedati Italijanom, da bi o-pravičil titovsko smer, v katero potiska zmerom bolj postajo. On namreč pravi, da ni mogoče niti govorjeni, niti glasbeni spored vzdrževati brez komunistov. In to je navadna laž. Prvič ta gospod ni meroda- . jen, da bi se o tem izjavil, ker se istočasno hvali, da ne posluša do konca nobene oddaje na radijski postaji, o katere ipro-gramu odloča. Drugič pa ve tudi ta gospod, da so pred leti vsi komunisti odpovedali svoje sodelovanje, ker so mislili, da bodo s tem uničili postajo. Pa je niso, ker so zato demokratični Slovenci prevzeli ves program in ga izvedli po večini boljše kot so ga nekoč komunisti, ki iščejo le prilike, da bi oddaji prilili svoje propagande. Nihče nima nič proti kvalitetnim prov* gramom, posebno pevskim iz Ljubljane, a le kvalitetnim. Ostale trditve o nepogreš-ljivosti na primer titovskega gledališča, pa je navadna laž in se čudimo, če ji itali-janstko vodstvo postaje verjame. Pametno bi bilo, da bi se italijansko vodstvo obrnilo s kakim referendumom na posamezne slovenske kulturne delavce ali kulturne organizacije in ne bi -lepo verjelo ljudem, ki niso niti zmožni dati objektivno sodbo o kvaliteti kulturnosti programa. Prepričani smo, da ni namen ('kot mi-li nekdo v pismu) »Vite Nuove«, da bi *lo-vensko postajo kakor koli slabo označila, saj opozarja le na napake oddaj. Ne poza- bi pa navesti besed pok. min. predsednika De Gasperija, da mora biti Italija samo zadovoljna, če lahko zasužnjeni Slovenci slišijo po tej postaji resnico iz svobodnega sveta. Bojimo pa se, da tisti ljudje, ki vlečejo radijsko postajo v vedno večjo odvisnost in v propagando komunizma, vodijo obenem postajo v propad. Kajti postaja ima samo toliko ča!*:a svoj smisel in pomen, dokler oznanja resnico, načela za-padnega svobodnega sveta, krščanska načela, .ki so jih onstran železne zavese zabili v tla. Če postaja ne služi več tem idealom, potem res ni več potrebna, potem zadostuje Koprska in Italija lahko kvečjemu tej da kako podporo. Zato ljudje, ki komunizirajo slovensko tržaško radijsko postajo, na tak ali drugačen način, potiskajo postajo v neaktual-nost in v končni propad. Vedeli bomo, komu se bomo imeli za to zahvaliti. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI VELIKI DOL NA KRASU Iz Velikega Dola na Krasu so prinesli vest. da je v istem tednu kakor g. dekan iz Komna moral v zapor tudi tamkajšnji g. župnik France Krapež ml. Vendar si ne delata družbe, ker se ta nahaja v zaporih v Kopru. Ljudje znajo povedati, da so spravili pod ključ g. Krapeža, ker je ob misijonu v Gorjanskem sprejel darove, ki so jih ljudje nanosili za ' gg. misijonarje in ker je. šel nekega bolnika Vabit za sv. zakramente. Torej zopet »prekrški«, ki so zaslužili petnajst dni zapora. Tako pač .»ljudska« oblast plačuje skrb in trud duhovnika. ki hoče poskrbeti tudi za dušni blagor svojih ljudi. O tem gospodu namreč vsi vedo, kako se je žrtvoval za svoje ljudstvo že od dneva, ko je kot novomašnik pred trinajstimi leti nastopil službo na Krasu. Prav v času naj'huj*ih -pooadov med Nemci in partizani, ko jc človtk tvegal kožo doma in na ce^ti, je ta mladi duhovnik neutrudno in neustrašeno zahajal v razne vasiTua jeToTazTf I j uu i. k i vedo povedati, da bi bilo vse hujše, ako ne bi imeli gospoda Krapeža, ki jih je Vedno zagovarjal. Ko se je porušila streha cerkve v Gorjanskeirt. jo je g. Krapež z lastnim delom in s pomočjo ljudstva obnovil. No, in sedaj po končani nevihti »ljudska« oblast pozablja, koliko je dolžna duhovniku, ki je preživel svoja mlada leta med svojim trpečim narodom in toliko zanj storil. Ne samo, da sama ne poskrbi za duhovnika, marveč ga še kaznuje, ako ga dobri verniki obdarujejo zlasti ob priliki misijona, 'ko je vsakemu jasno, da so potrebe večje. Jasno, da hvaležnosti, ki je vfcrska čednost, ni mogoče pričakovati od brezbožne sedanje tamkajšnje oblasti! TRAGIKA SLOVENSKE MATERE Na policijski postaji v Voelklingen se je pred kratkim odigral pretresljiv prizor. Dvanajstletna Uršula Blatnik je z obupnim jokom pahnila od sebe svojo lastno mater, ki je prišla iz Združenih držav, da zopet objame svojega otroka. Žalostna zgodba je podobna neštetim zgodbam zadnjih lot. Uršulo je kmalu po njenem rojstvu njena mati Melita, po rodu Slovenka, zaupala nemškima zakoncema Fer?yjevima. Melito so nato nacisti odpeljali v taborišče, od koder se je rešila in sp izselila v Združene države. Tam se je poročila in p° dolgih in * napornih poizvedovanjih je končno zasledila svojega otroka v saar-skern mestecu Voelklingen. Napotila se je na dolgo pot iz Amerike v Evropo, a vsa njena materina ljubezen ni mogla prebuditi v dvanajstletni hčerki nobenega toplega čustva. Dekletce jo je ogorčeno pahnilo od sebe, kajti zanjo je njena prava mati le dosedanja Ferryjeva gospa, ki si j<> znala pridobiti vso njeno ljubezen in vdanost. Uboga mati se bo bržkone razočarana vrnila v svojo novo domovino, ce ne bo hotela sodnim polom zopet pridobiti svojega otroka. Tito bo šel v Moskvo V Beogradu so uradno naznanili, da lio Tito odšel meseca junija na uradni obisk v Sovjetsko zvezo. S tem ho vrnil obisk, ki sta ga napravila Hruščev in Bulganin v Jugoslaviji lani. V maju. to je še pred odhodom v Moskvo, bo pa Tito odšel na obisk v Francijo. Leto VIII - 1956 - Štev. 18 KATOLIŠKI GLAS Stran 3 TRŽAŠKI SLOVENCI PRED VOLITVAMI Letos bomo prvič v povojni dobi šli na volišče pod novo Italijan- ko upravo. Za tržaške Slovence je ta dogodek resna preizkušnja. Po odhodu zaveznikov se je na našem ozemlju marsikaj spremenilo. Nastopili so dogodki in položaji, ki utegnejo imeti na slovenske volivce pomemben vpliv. Titovo izdajstvo nad tržaškimi Slovenci, ki jih je prepustil Italiji brez zadostnega jamstva za njih narodni obstoj, svetovni dogodki, kakor na primer javna ■obsodba Stalina, težak gospodarski položaj po odhodu vojaških upravnikov, vse to bo odločalo, ko bo .stal naš volivec sam pred svojo vestjo v volilni kabini. SRP IN KLADIVO NISTA NAS ZNAK Pričakovali smo, da bodo titovci in vi-dalijevoi nastopili s skupno listo. Toda reminiscence na dobo, ko so drug drugega zmerjali z izdajalci im fašisti, so še pre-sveže in osebne zagrenjenosti preholeslne, da bi si upali nastopiti s skupno listo. To je uspelo samo v okoliških občinah. V mestni občini pa bodo počakali še štiri leta. dokler čas ne zaceli ran. Vsi demokratični Slovenci pa smo jim hvaležni, da so oboji nastopili s srpom in kladivom na volilni listi ter da so jasno pokazali, da so komunisti. Resnični Slovenec tem ljudem ne more oddati svojega glasu. Komunizem je povzročil v našem narodu duhovni razkol, med vojno poklal cvet naših intelektualcev in maše., mladine, nas z grozodejstvi kraških »fojb« predstavil svetu kot rod divjakov. Tito je Trst proglasil za sedmo svojo republiko, pozival tržaške množice na boj proti priključitvi k Italiji. Pred štirimi leti so titovci sprejeli v svoj volilni program zahtevo, da postane Svobodno tržaško ozemlje resničnost. Po volitvah pa so na ta svoj program po ukazu od zgoraj pljunili. Nazadnje je Tito Trst m njegovo ozemlje, za katerega svobodo je padlo toliko mladih slovenskih življenj, hladno odstopil Italiji in pozval prebivalstvo: Zdaj pa se borite sami! Pa nič boljši niso Vidalijevi ljudje. Hlinili so borbo za izvedbo mirovne pogodbe z Italijo, da bi postalo Tržaško ozemlje samostojna država. V odločilnih trenutkih pa so se 'potezah z italijanskimi iredentisti lir -o-glašali s Togliattijem, ki je bil solidaren z italijanskim parlamentom, da se tržaško vprašanje čim prej odloči v prid Italije, to se pravi s priključitvijo k italijanski republiki. NE MOREMO ITI NA VOLIŠČE SKUPAJ Z LJUDMI. KI IMAJO KRVAVE ROKE Ves svet je presenečen obstal, ko je letos Hroščev proglasil Stalina za največjega nasilnika svetovne zgodovine. Hruščev Bulganin in dr. sp bili ves čas najzvestejši Sodelavci in pomagači Stalinovi, ki so ga proslavljali za največjega dobrotnika človeštva. Tudi na tržaškem ozemlju ni komunističnega lista ali lističa, ki bi ne bil krvniku in trinogu Stalinu prepeval navdušenih hvalnic. Njegova nasilja nad ubogim ruskim ljudstvom in sosednjimi državami, ki jih je podjarmil, so slavili kot najplemenitejša dejanja tako. da so za ta grozodejstva moralno soodgovorni. Dokler so pisali o krutostih v komunističnih državah samo zapodili listi, so mnogi smatrali to za obrekovanje. Zdaj pa vse to potrjuje sam Hruščev in njegovi pajdaši. Mnogi bivši komunistični 'simpatizerji javno izjavljajo, da zdaj ne morejo verjeti ljudem, ki so jih vso povojno dobo pitali z lažmi. Tisti, ki so se vedno prepričani komunisti, k; so jjm krvava grozodejstva za bistven program življenja in dela, bodo pač oddali še vedno glas ali titovskim ali vidalijevskim komunistom. Vsi ostali, in teh je ogromna množica, pa se bodo z grozo obrnili proč od te druščine ter oddali svoj glas demokratičnim Slovencem. DEMOKRŠČANSKA LISTA NI NAŠA LISTA Ker smo demokratje in ker nosijo italijanski demokristjani demokracijo v svojem naslovu, bi utegnil kdo zmotno misliti, da je med nami in njimi kaka ozka povezava. Res je svetovni nazor enim in drugim isti. Toda sodelovanje je na političnem področju neizvedljivo zaradi mnogih okolnosti. V tem dopisu se moramo omejiti le na one točke, ki so za volitve najbolj pereče. Londonski sporazum vsebuje poseben manjšinski statut za Slovence v Trstu in Italijane na bivšem področju B. Italijanski demokristjani so dali razumeti, da jim je misel na tak statut skrajno zoprna. Pri tem se izgovarjajo, da je neizogiben pogoj za izvedbo takega statuta reeiproeiteta. To se pravi: tako dolgo Slovenci, na Tržaškem ne bodo uživali tega statuta, dokler ga ne bo dal Tito ItalijA-nom na bivšem področju B. Ondi bi težko prišlo do popolne izvedbe manjšinskega statuta, ker je večina italijanskega prebivalstva odšla v Trst; ostalo jih le še kakih štiri do pet tisoč. Tisti, ki so se izselili, ne 'bodo večt mogli uživati določb tega statuta. Poleg tega govori memorandum, da se bo ta statut izvajal v okviru obstoječih zakonov. Tako se bo na bivšem področju izvajal v okviru komunističnih zakonov. Na to je italijanska vlada sama pristala s svojim podpisom. Končno je zahteva sama, da ne sinemo uživati tržaški Slovenci tega, za kar so se v Londonu pogodili, če se isto ne izvede v Istri, nemoralna in nedemokratična. Ali ne nosimo nikake krivde, če v Istri ni vse v redu. Do zad-njega diha smo se borili za Svobodno tržaško ozemlje. Ko se je londonski memorandum že podpisaval, smo še poslali svoj slovesen protest vsem štirim vladam podpisnicam. Če bi bilo v resnici prišlo do Svobodnega tržaškega ozemlja, bi se ne bilo treba Italijanom s področja B izseljevati, kar pa jih je že bilo ,izseljenih, bi se bili mogli vrniti na rodno grudo. Italijani in Slovenci bi mogli na tej zemlji mirno živeti drug poleg drugega. Ker demokristjani ne soglašajo z manjšinskim statutom, zato ne morejo biti zadovoljni s posledicami tega statuta: raba slovenščine v javnih uradih, dvojezični napisi v narodnostno mešanih krajih in ulicah, udeležba Slovencev v javnih namestitvah sorazmerno s številom slovenskega življa, uzakonitev slovenskega solstva in stalna namestitev slovenskih šolnikov, ukinitev fašistične zakonodaje, ki je imela namen preprečiti razvoj našega političnega . in kulturnega razmaha, prepoved izbruhov narodnostne mr/nje. raznarodovanje slovenskega ozemlja z italijanskimi priseljenci v zvezi z raz-laščevanjem slovenskih zemljišč itd. Poleg tega pa razlikuje naše težnje od stremljenj demokristjanov še kako drugo vprašanje. Mi zahtevamo n. pr. popolno (integralno) prosto cono, demokristjani se temu protivijo. Iz teh razlogov Slovenci ne bodo mogli glasovati za demokrščansko listo. NASA LISTA JE »SLOVENSKA LISTA« IN NOBENA DRUGA Londonski memorandum je bil potreben prav zaradi tega, ker prebivajo na tem ozemlju poleg Italijanov tudi Slovenci. Skoro vsa površina našega ozemlja je že poldrugo tisočletje naseljena s Slovenci. Kaj pa naj poreče svet, ako se ne bo poleg desetoriee drugih list pri teh volitvah pojavila tudi slovenska lista? Lahko bi upravičeno rekli drugi narodi, da nas je sram, da se je v Londonu javno in izrecno govorilo o Slovencih. Vsak narod ima svoja vprašanja in svoje potrebe. Teh potreb in vprašanj ne bo znal in hotel zagovarjati noben drug narod, če jih ne bo zagovarjal tišji narod sam. Londonski sporazum in obstoječi zakoni našega ozemlja nam nudijo izrecno pravico, da postavimo Slovenci svojo lastno listo in s tajnim glasovanjem izjavimo, da se najprej res čutimo za Slovence ter da imamo svoje posebne slovenske zahteve. Zato smo predložili Slovenci v Trstu svojo »Slovensko listo«. Ako ni kak Slovenec izrazit in .prepričan komunist, ako ni zgubil popolnoma svoje slovenske zavesti, bo pregledal naš program, ki smo ga objavili v »Kat. glasu« in »Demokraciji«, in bo moral priznati, da je »Slovenska lista« res njegova lista. KAJ PRAVIJO NO VOL ISTA RJ I ?' Novolistarjem naša lista ni bila všeč. Nekoliko slutimo, kaj je temu vzrok. Že dalj časa so po premišljenem načrtu v »Novem listu« skupno in vzporedno s »Primorskim dnevnikom« obrekovali in blatili dr. Agneletta.^o katerem so domnevali, da bo spet nastopil kot kandidat na naši listi. Zakaj jim je bil na poti? Cisto nič nimajo proti njegovi osebi. Gre samo za to, da bi ne bil več izvoljen v mestni občinski odbor. Tako bi postale slovenske politične organizacije, ki nočejo pokroviteljstva ljubljanskega komunističnega min. Kraj-gherja. brezpomembne. Ce bi postavili na čelo svoje liste koga drugega, bi napadal »Novi list« tistega prav tako ali pa še bolj ljuto. »Novi list« je. napravil svoj načrt.-slovenski volivci naj bi volili za »Unione Triestina«, to je za bivše indipendentiste, ki so sprejeli nekaj novolistarjev na svojo listo. Tako bi odtegnili naši »Slovenski listi« nekaj glasov: tako bi bilo manj ver- jetno, da bi nasa lista prodrla s svojimi kandidati. V nedeljo, ko je bil napisan ta dopis, se je raznesla vest, da zdaj iz formalnih razlogov ni bila sprejeta lista »Unione Triest.« Odkrito povedano, nas je ta vest zabolela. »Un. Triestina« nam je prijeten spomin na dobo, ko smo še upali na Svob. tržaško ozemlje, ki je bil bistven program tega gibanja. Danes ima v svojem programu poleg drugih stvari zahtevo po integralni prosti coni, široki deželni in občinski avtonomiji, enakopravnosti Slovencev z Italijani, to so stvari, ki so skupne našim težnjam. Ako ne bo možen nikak učinkovit priziv proti odklonitvi te liste, te volitve ne bodo prikazale resničnih teženj tržaškega prebivalstva. Prepričani smo, da skupina »Unione Triestina« ne bo vrgla puške v koruzo, temveč bo skušala vedno bolje organizirati svoje vrste. Zalo nas je bolelo, da je sprejela v svojo sredo ljudi okrog »Novega lista«, ker hi to moglo povzročiti nesporazum med namii in njimi kljub temu. da je nam marsikaj skupnega. Ce bodo novolistarji bolj temeljito premislili svoj načrt, bodo spoznali, da je bila njih poteza Slovencem v večjo škodo kot korist. Na listo »Unione Triestina« so predlagali (razen dr. Škerka) ljudi, ki niso imeli še nikoli opravka s politiko ali občinsko upravo. Poleg tega je bil dr. Skerk na tej listi šele na 22. mestu. Izvolitev hi bila nemogoča, ako bi je ne mogli izvo-jevati s preferenčnimi glasovi, kar pa je zelo negotova stvar. Zato zaupamo, da bodo v vsakem primeru pozvali svoje prijatelje. da bodo volili za »Slovensko listo«. BOJ VSAKI MALODUŠNOSTI Morda so te volitve najtrša preizkušnja tržaških Slovencev. Toda glejmo v bodočnost! Velike množice italijanskih priseljencev zelo spreminjajo narodnostni sestav prebivalstva. Toda te priseljene množice ne bodo mogle daljšo dobo preživljati ne občinske ne državne blagajne, v katerih vlada zaradi slabega gospodarstva z javnim denarjem vedno večja suša. Tudi na Tržaškem bo razvoj dogodkov prej ali slej zavzel svojo naravno pot in umetno vzdrževanje priseljenih ljudi bo propadlo. Tudi v mednarodnem življenju se položaj neprestano spreminja. Tako moremo tudi tržaški Slovenci upati v boljše čase. Do tedaj pa vztrajajmo v borbi za svoj obstoj! Dramski nastop tržaške mladine Nismo pričakovali tudi letos nastopa naših mladih igraleev-dijakov. Pa so nas nenadoma presenetili. Tiho, brez krika in velikega oznanila se je kulturni krog naše dijaške mladine, ki ji ni mar samo kino in vespa, pripravljal za dramski nastop. Letos so bili naši dijaki izvirni še v tem, da so naprosili Mihaela Jcresa. da bi jim napisal primerno igro. In Jeras je to storil. »Večer belih vrtnic« je novo, sodobno, moderno delo, hi ne tiči v tistih starih pravilih slovenske ljudske igre ali komedije Lipahovega ali Funtkovega, pa še Milčinskega kova. Snov je zajeta sredi sodobnosti lahko v Trstu samem, kot bi se pomešal pisatelj nekam v utrip življenja sodobnega mladega človeka. To ni kričava komika in ne vsiljivo poučna zgodba. Stari profesor se vrača iz daljne Amerike, ker ga zemlja kliče, zemlja in spomin na ljubezen, ki je zarezala globoko doživetje v njegovo srce pred dvajsetimi leti. Vrne se v svoj slovenski svet in se vživlja vanj: Njegova svakinja, zdaj vdova, preskrbi hčerki Luciji inštruktorja. Ta Filip je glavni pisateljev junak, v katerem ni prav nič junaškega. Lucijo ima rad. a zamaje ga veter, pa naj potegne; od katere koli strani. Po poklicu je inštruktor, zato se mu semestri na univerzi množijo, izpitov pa ni. Vse njegovo premoženje je v majhnem kovčku. Ko končno spoznajo, da je tudi slab Lucijin inštruktor, mora na cesto v samih nogavicah, kajti tudi čevlji so bili darilo. Profesor v svoji veliki življenjski modrosti in izkušenosti edini razume vse, tudi Filipa, in nikogar ne obsoja. Jeras tu prelije igro v sentimentalno, a toplo in resnično spoznavanje življenja in ljudi, lo je tretje dejanje, v katerem je prevzel vodstvo profesor, ki tudi igro zaključi z dobrotnim smehljajem človeka, ki je pogledal življenju na dno. Mihaela Jerasa poznamo po zelo dobrih radijskih igrali, saj jih je bilo nehaj na sporedu tržaške postaje. Tem bolj smo veseli najnovejšega njegovega odrskega dela, ker smo mnenja, da je podaril prelep dar ne samo naši mladini, ampak slovenskim odrom sploh. Delo ima trajno vrednost. Zdi se pa, da bo igra vedno najbolj uspela, ko jo bo igrala mladina. Dramski nastopi naših dijakov so nekaj posebnega. Nepoklicni igralci so to. Zdaj že skoro v vsako vasico prihaja poklicno gledališče in tako seveda ubija pogum in voljo diletantskim igralcem do igranja. Saj praktično že nimamo nikjer na Tržaškem diletantskih igralskih skupin, razen redkih izjem. Tale naša dijaška skupina, ki je začela pred tremi leti z »Matičkom«, potem nadaljevala z »Rovijem« in letos z »Večerom -belih vrtnic«, pa gre pogumno na deske sredi mesta in na odre po vaseh. Da vliva poguma tem mladim ljudem in jih vodi in žrtvuje ogromno časa zanje pTof. Jože Peterlin, je znano. Brez takega njegovega idealizma in poguma seveda ne bi šlo, kot ne gre nikjer drugje. Saj je t<» edinstven primer. Iz skromnih akademij in zaključno šolskih prireditev je torej zrasla skupina mladih kulturnih delavcev, ki je sredi med nami in ki zbira tržaške Slovence v takem številu na slovenske kulturne manifestacije, kot jih nobena druga ustanova. Kontovelska prireditev je bila prva letos. Režija prof. Peterlina je bila skrbna in igra vseh nastopajočih že zelo sigurna. Nastopili so Gregor Pertot v vlogi profesorja, Laura Dežjotova v vlogi gospe Bir-kove, Livij Valenčič v vlogi Filipa, Vijolica Fondova igra Lucijo, Silva Resinovič mlado sosedo Barbaro, Drago Štoka trgovca, Diomira Fabjanov® hišno in France Mljač postreščka. V igri teh mladih ljudi je čutiti zanos in ljubezen in to je več vredno kot Je taka tehnična dovršenost. In zaradi tega poguma in ljubezni do vsega lepega in dobrega so nam všeč ti mladi ljudje. Z novimi nastopi se bo še marsikaj obrusilo, vabimo jih pa v vse' naše vasi. S. K. RAZNO MILIJONSKA »VESPA« V tovarni Piaggio v Pontederi pri Pizi so v petek 28. aprila slovesno proslavili zanimiv dogodek, ko je izšla iz njenih delavnic milijonska »vespa«. Prve »vespe« je Piaggio začela izdelovati pred desetimi leti in danes je postala najpopularnejše vozilo na vseh cestah sveta. To je pričala tudi udeležba predstavnikov raznih tvrdk, tako evropskih, kakor prekooceanskih od indijskih, turških in japonskih v svojih značilnih nošah, do ameriških. Milijonsko »vespo«, okrašeno z modrimi in sinjimi trakovi, je navdušeno pozdravila vsa množica, nakar jo je pizan-ki škof blagoslovil. Tovarna Piaggio zaposluje štiri tisoč delavcev, ki izdelajo dnevno pet sto vozil »Vespa«. V NEW YORKU BO IZGINILA NOČ Štirje žarometi izredne jakosti bodo v obsegu dve slo km razsvetljevali nebo nad New Yorkom, tako da bo izginila noč. Tej skoro neverjetni zamisli so se odločno Uprli najprej astronomi in zagrozili, da bodo svoje opazovalnice prenesli v Južno Afriko, za njimi ornotologi, ki so napovedali kot nujno posledico te razsvetljave smrt stotisooev ptic. Le nevrologi se tega veselijo, ker sklepajo, da se bo prodaja uspavalnih sredstev znatno povečala, ko bo Newyorčane vsake štiri sekunde v noči zaslepila ogromna luč vrtečih se žarometov. Vendar so se vsi protesti izjalovili in žarometi bodo začeli delovati že v tem mesecu. Ideatorji te zamisli govorijo s ponosom o čudežni »elektronski tiari«, ki bo kronala največje mesto sveta. Poslušajte versko uro na radiu Trst A vsako nedeljo ob 11,30! 26omi fi fcofeclcic „ d) D o bo dne (5(ooenije“ teto 1956 Y teh letih literanu* suše in puščobe se Prijetno oddahneš, ko začne« prelito vati "> brati knjigo, kot je letošnji koledar ob. Slovenije, ki je izšel v Buenos Aire-su. In je nu)j ;j|g) stranj debela knjiga velike oblike. Letos je prišel na svetlo že osmič. Ima torej za sabo že utrjeno tradicijo. Vsako leto je obširnejši, z vedno-Bolj pestro in sodobno vsebino. Bralci, ki ** “""‘majo ™ splošno človeška in za ,po-sebna slovenska vprašanja, bodo našli v njem premnogo zanimive snovi. Letos je koledar razdeljen v več delov. Na prvem mestu sta članka dr. Mihe Kreka in škofa dr. Gr. Rožmana. Oba imata sivoj izvor v skrbi za bodočnost slovenskega naroda. Dr. Krek poudarja nujno potrebo, da Slovenci, ki so raztreseni po svetu, ostanejo med sabo idejno povezani, da se bodo povsod čutili Slovence, da »bodo narod, m- drobci«. Dr. Rožman pa govori o borba med dobrim im zlom. Njegove besede veljajo z« IVSo čase ji, za vse ljudi, čeprav jih je napisal predvsem za Slovence. »V vseh dobah je dobro in zlo pomešano. Svet je bil in bo do konca njiva, na kateri pšenica in ljuljka pomešani rasteta. Ljudje naredijo čase boljše ali slabse; ljudje, ki imajo svobodno voljo in so t.orej za stanje časovnih razmer odgovorni, vsak po meri dolžnosti in pravic, ki jih v občestvu ima. Današnji časi bodo spremenjeni v boljše, ako bo vedno več takih ljudi, ki naivzlie nasprotnemu vplivu okolice dosledno in zvesto žive po duhu evangelija. Ni namreč nobene druge filozofije, nobene druge miselnosti, ki bi mogla spremeniti časovno podobo tako popolnoma na boljše kakor Kristusov nauk.« Da skrb za boljšega slovenskega človeka ni prazna beseda, dokazujeta članka »Cerkev Marije Pomagaj v Torontu«, katero so pred dvema letoma blagoslovili, še bolj pa poročilo o slovenskem semenišču v Argentini, iz katerega je v desetih letih izšlo >1 slovenskih duhovnikov, ki delujejo med Slovenci v 13 različnih državah v Evropi in Ameriki. Poseben oddelek tvorijo dokumenti in razprave. Dokumenti so iz dveh vzporednih časov slovenske zgodovine: iz let po prvi svetovni vojni in iz let po drugi vojni. Obakrat so tuji diplomati rezali slovensko ozemlje. Kako so to delali po zadnji vojni, prikazuje dr. Krek v razpravi o konferenci v Jalti po listinah, katere je lani objavilo državno tajništvo ZDA. Iz obilice priobčenih dokumentov (uradna izdaja obsega 830 strani velikega formata) je pisec izbral tiste, ki se tikajo Jugoslavije, njene bodoče usode in ureditve ter seveda tudi Slovencev. Žalosten je vtis. ki ga bralec dobi, ko prečita teh nekaj dokumentov, iz katerih izhaja, da so se angloamerikan-ski državniki dobro zavedali, da hoče Tito postaviti v Jugoslaviji popolnoma totalitaren režim, a so ga vendar podpirali kljub atlantski listini in v njej svečano izrečenim obljubam. Paralelno dobo po prvi svetovni vojni obravnava glede na usodo Koroške dr. Al. Kuhar. Tudi iz njegovega stvarnega in brezstrastnega očrta se jasno vidi, kako so samovoljni zmagovalci iz nevednosti in nezmožnosti sami odločali, kadar je šlo za majhne narode. Tudi dr. Kuhar je svoja izvajanja podprl s številnimi uradnimi dokumenti. Življenjska vprašanja slovenstva se v mednarodni politiki pač nikoli niso reševala na etični podlagi. Naravnost klasičen dokument pa je v svoji preprostosti in zdravi logiki »Pismo prijatelju«, katero je napisal pok. Narte Velikonja zadnje ali predzadnje leto druge vojne. Če bi kdaj kje na svetu izdali slovensko protikomunistično antologijo, bi. to pismo moralo stati v njej na odličnem mestu. V tem oddelku je poleg poročila o II. mednarodnem kongresu Kršč. dem. zveze za Srednjo Evropo, čigar vodilna misel je bila: Svoboda je osnovna zahteva trajnega miru, tudi Ahčinova razprava »Katoličani in sodobna civilizacija« in Anice Kraljeve vzgojeslovno kramljanje »Ljubezen ne i.šče svojega...« Oddelek »Naša beseda in pesem« vsebuje leposlovje. V njem sodeluje nič manj kot dvanajst pripovednikov in osem pesnikov. Med njimi srečamo znana imena kot Kociper, Beličič, Mauser, Korošec, Ambrožič in dr. Motive jemljejo iz domačega življenja, a tudi iz razmer v novi domovini (New York. Buenos Aires itd.). Leposlovni del zavzema skoraj tretjino koledarju. Izmed obilice prispevkov, člankov, razprav naj omenim obračun desetletnega dela o emigraciji in domovini. Zlasti je skrbno sestavljena bibliografija slovenske politične emigracije v desetletju 1945-1955; to delo je opravil Zdravko Novak. Drugi obravnavajo gospodarski položaj emigracije v Argentini in Angliji ter gospodarstvo ljudske republike Slovenije od 1945 do 1955. Na koncu so poročila o Trstu, o slovenskih likovnih umetnikih v izseljenstvu in življenjepisi umrlih mož, med katerimi sta posebnega pomena prof. Bogomil Remec in polkovnik Vladko Vauhnik. Tu izvemo veliko neobljavljenih dogodkov iz časov pred vojno in med njo. Koledar Svobodne Slovenije nepohitno izpričuje trdno voljo slovenskih političnih emigrantov, da ostanejo Slovenci tudi v diaspori. Ker se. slisi, da posveča emigracija veliko skrb tudi slovenski vzgoji otrok in doraščajoče mladine, zato vera, da vsi ti tisoči delavnih rojakov v emigraciji za slovenstvo niso izgubljeni, ni neutemeljena, t. e. Skupno sv. obhajilo Še nam je v spominu veličastni prizor skupnega sv. obhajila mož in fantov na oljeno nedeljo pri Sv. Ignaciju: naši izobraženci in preprosti delavci so se znašli skupaj pred Njim, ki je najvišja modrost in čudovita preprostost. Tak prizor se bo ponovil tudi prihodnjo nedeljo, prvo v maju, ko hodo naši možje zopet 'pokazali, kaj so: verni potomci očetov, ki jim je bila iskrena pobožnost «in pošteno življenje najlepša dota, ki so jo odnesli 9 seboj v večnost. Vljudno va9 vabimo, da se prihodnjo nedeljo 6. maja zopet udeležite skupnega sv. obhajila mož in fantov pri sv. Ignaciju na Travniku med sv. mašo ob 9. uri. Kraljica Slovencev, Brezmadežna Gospa, ki Te naš narod časti s posebno vnemo že stoletja in stoletja, Tebi hočemo prihodnjo nedeljo (pokloniti najlepši šopek, ki zdaleka prekaša vse majniško cvetje in zelenje: skupno sveto obhajilo naših mož in fantov. Sprejmi ga za prostost in povišanje svete katoliške Cerkve, za srečo in pravo veličino naše domovine, da dvigne kvišku k soncu od trpljenja poveličani obraz! Goriški duhovniki Amerika v slikah Kulturni večer pretekle srede 25. aprila je privabil v dvorano Brezmadežne na Placuto toliko občinstva kakor le ob velikih prireditvah. Pa saj ni čuda. Predavanja duhovnika Vinka Zaletela in njegove čudovite slike ne potrebujejo nobene propagande. Tokrat nas je prijazni gospod Zaletel povedel v čudežno deželo preko oceana, v mesto nebotičnikov New York in v druga znamenita ameriška mesta. Pred pričetkom je č. gospoda predavatelja pozdravil novoizvoljeni predsednik SKPD, č. g. prof. Mirko Filej. Nato smo se za dobro uro zamaknili v čudoviti svet ameriških velemest, ki je tako različen od našega, a zato nič manj privlačen in zanimiv. Temeljita razlaga g. predavatelja in njegove krasne barvane slike so nam odprle pogled v ta svet, ki smo ga doslej poznali le iz knjig in časopisov in iz redkih slik. Strmeli smo nad nebotičniki največjega mesta sveta, nad bajno razsvetljavo tisoč in ene noči, nad cvetočimi vrtovi in nedoglednimi cestami. Videli smo prestolnico Združenih držav, mesto vodilnih političnih mož, Chicago, tihi Lemont s slovenskimi patri, in središče in srce ameriških Slovencev, Cleveland. S strahom smo gledali, kdaj se bo izčrpalo bogastvo slik, kdaj bo prenehala zanimiva in včasih tako duhovita razlaga č. g. Zaletela. Pa smo se bržkone prej mi utrudili in g. predavatelj je odnesel še celo »malho« nepokazanih slik, seveda z obljubo, da nam jih ob prvi priložnosti pokaže in razloži. Predsednik SKPD se je predavatelju iskreno zahvalil v imenu društva in občinstva in ga povabil, naj se čimprej vrne zopet med nas. Slovesna otvoritev šol. igrišča Zelo razveseljiv dogodek v kroniki go-riškega mesta je bila nedeljska blagoslovitev športnega igrišča za šolsko mladino na Majnici. Navzoče so bile verske in deželne oblasti, vojaški, šolski in športni zastopniki, kot povabljenci C.O.N.I. in šolskega proveditorata. Moderno šolsko igri- šče so zgradili v teku enega leta na pobudo italijanskega olimpijskega udraženja in s pomočjo občinske uprave, ki je brezplačno nudila potrebni prostor. Vaje goriških ognjegascev Ob navzočnosti velikega števila goriške-ga dijaštva so se izkazali v soboto zjutraj mestni ognjegasei v vajah, ki so obsegali požarno obrambo z rešitvijo oseb iz gorečega poslopja s pomočjo lestev in platna. Ognjegasei so nosili obleke iz amianta, za gašenje pa so uporabili kemično penasto snov. V preteklem letu so goriški gasilci nudili pomoč v 310 primerih požara, povodni in ob drugih nesrečah za kar je bilo potrebno 12.118 delovnih ur. 1383 je bilo nadzorstvenih služb po raznih javnih dvoranah in 400 pregledov preventivnega značaja. Omembe vreden je požar v Foglianu, ki je trajal vso noč s temperaturo 14 stopinj pod ničlo, in pa požar v delavnici pohištva v Krminu, kjer so ognjegasei z izredno spretnostjo omejili ogenj, ki je sicer zahteval 19 milijonov lir škode, ki pa bi brez njihovega takojšnjega posega presegel 39 milijonov. Podgora Izboljševanje nekaterih naših ulic stalno napreduje. Tako bo kmalu urejena ulica 4. nov. in del ulice Brigata Cuneo do novega mostiča. Sedaj so se že lotili tudi ulice sv. Justa, kjer bo marsikaj prenovljeno glede vodovoda, odvodnih podzemskih kanalov, tlakovanja itd. Pravijo tudi, da bodo od ulice sv. Justa, nekaj za cerkvijo. potegnili in razširili novo lepšo cesto na Kalvarijo, po kateri bodo zlasti hodili mnogi iz Gorice na najbolj romantičen sprehod naravnost iz mesta, preko novega mostu, v zelenje in lepe razglede kal v arijskih višin. Končno bo sedaj zgrajena tudi ona že toliko časa napovedovana in pričakovana Marijina kapelica kar vse bo še bolj povzdignilo zanimivost in pestrost. Pretekli teden smo pokopali priletnega kmetovalca Antona Delpina. po domače Gašparina, in mlado Nives Marehi. Na 1. maja pa je bil pogreb tudi že skoro 80-letne Pierine Markič, ki smo jo lani gledali naslikano v »Katoliškem glasu« ob priliki zlate poroke. Preostalemu Štefanu naše sožalje. Na 1. maja je tudi v bolnici ipri Rdeči hiši izdihnil po tolikih operacijah težko preizkušeni in trpeči 57-letni Andrej Terpin. Dne 2. maja pa je mirno izdihnila tudi najstarejša izmed Podgorcev, namreč Perko Klementina, imenovana tudi »Mohorejka«, ki šteje nad 91 let. Vsem dragim pokojnim — milost božja in sveti raj, družinam, sorodnikom in prijateljem iskreno sožalje. Nabrežina Tudi v naši občini smo v polnem volilnem boju. Vsepovsod slišiš ljudi, ki se pogovarjajo o bližnjih občinskih in pokrajinskih volitvah. Nas same pa bolj kot pokrajinske zanimajo občinske volitve, saj vemo prav dobro, da so te za našo občino večje važnosti nego prve. Morda bodo odločilne važnosti za vso prihodnost nabrežin-sko-devinske občine, in ne samo za 4 leta, kar bo trajal volilni mandat. Na prihodnjih volitvah se bo odločalo: 1. ali bo občina Nabrežina-Devin še naprej slovenska občina ali bo prešla v italijanske roke; 2. ali bo ostala v rokah demokratov ali pa bo postala plen komunističnih strank in njih priprežnikov. V tem odločilnem boju so se izoblikovale naslednje tri skupine: Italijanski občinarji so se združili in postavili svojo listo UDI, ki ji načeljuje Sguerzi Pietro. Ti se v glavnem potegujejo za to, da bi občinsko upravo dobili v roke Italijani. Slovenei smo proti njim postavili dve listi: vsi marksistično in komunistično usmerjeni so se zedinili na »Listi občinske enotnosti«. Tu najdeš bivše kominformiste, litovce in ljudi iz slov. demokratskega in katoliškega tabora, namreč dr. Janka Ježa in Draga Legišo. O dr. Ježu je znano, da je med vojno bival v Rimu ter se tam precej sukal okrog raznih patrov in mon-signorjev; ko se je po vojni vrnil na Primorsko, je kazal tako demokratično mišljenje, da so ga postavili za odgovornega urednika »Demokracije«. Sedaj kandidira na »Listi občinske enotnosti« ter je zapustil svoje včerajšnje somišljenike. Prav tako se je s komunisti znašel tudi Drago Legiša, novinar, to se pravi odgovorni u-rednik »Novega lista«. Na prejšnjih volitvah jo. bil izvoljen kot zastopnik katoliško usmerjenih Občinarjev. Koga bo zastopal sedaj? Nekateri se potezi g. Legiše čudijo, a se ni kaj čuditi. Ko so ga demokrati vabili, naj bi kandidiral na njih listi, kot pri zadnjih volitvah, je baje dejal: »Saj ne boste zmagali!« ter si pri tem mislil: Zato jaz ne grem z vami. Toda g. Drago Legiša se je že enkrat v življenju zmotil in šel z onimi, ki niso zmagali. Prepričani smo, .da se je zmotil še enkrat in da bo zmagala SLOVENSKA LISTA, ki je bila kot tretja vložena v naši občini. Nosilec le liste je bivši naš župan Josip Terčon. Na njej najdemo može trdnega narodnega in demokratičnega mišljenja in ne vetrnic in niti ne pristašev kakih diktatur. Ti možje so: Terčon Josip, trgovec, Nabrežina: Bri-šček Mirko, delavec, Praprot: Floridan Egon, profesor, Nabrežina; Kakeš Frane, upokojenec, Nabrežina; Kralj roj. Kralj Marija, zasebnica, Slivno: Legiša Josip, o-brtnik, Sesljan; Legiša Alojz, vrtnar, Šti-van; Pertot Adolf, klošar, Nabrežina; Per-tot Lambert, upokojenec, Nabrežina; Pertot Stanko, delovodja. Nabrežina; Šemec Frane, posestnik-kmet, Prečnik; Širca A-lojz, delavec, Mavhinje; Terčon Just, kmet. Slivno; Terčon Izidor, trgovec. Sesljan; Vrabec Josip, delavec, Prečnik: Žužek Franc, kmet, Mavhinje. To so kandidatje SLOVENSKE LISTE, katerim bodo naši občinarji z mirno vestjo zaupali vodstvo občine za nadaljnja štiri leta. Rojan »Oj, sončni maj...« pravi pesem, a za letos se obeta deževni maj. Pa to nas ne bo nič motilo pri obiskovanju majniške pobožnosti. Slabo vreme ne bo zmanjšalo naše ljubezni do Marije. Morda si bomo zaslužili tudi lepše vreme tekom meseca. Šmarnice bomo imeli zvečer ob 8.20; nekoliko pozno je, a vedno mnogo bolje kot zjutraj ob 6h. Otroci bodo imeli svo- je šmarnice nekoliko bolj zgodaj v Marijinem domu in sicer ob 7!) zvečer. Za zaključek šmarnic pa bodo* otroci poromali k M ariji na Staro goro. V aprilu smo imeli dve prireditvi v Marijinem domu. 15. aprila so otroci ponovili priljubljeno igro »Mačeha in pastorka«. 29. aprila pa smo videli »Nevesto iz Amerike«. Iskala je ženina v Evropi, a ker ni našla 'ta pravega’ se je vrnila nazaj v Ameriko. Gledalei so se. prav od srca nasmejali. Še to vam povemo, da imamo na vnebohod slovesnost prvega svetega obhajila oh 7h zjutraj. Popoldne bodo otroci ponovili krstno obljubo ob 4h, nakar ho zanje prireditev v Marijinem domu. Kontovel Zadnjic smo poročali o novem naselju, ki je v kratkem času nastalo ob naši vasi. Danes pa povemo, da se nam pri tem zdi čudna še ena stvar: v Grljanu in Mira-maru je veliko beguncev, ki jih domači Italijani ne marajo in se z njimi ne družijo. Mislimo, da so tudi oni ljudje kakor mi in kakor tisti, ki žive v barakah v Križu. Nekateri, najbolj srečni, imajo pol barake, za stanovanje: to pomeni vsega skupaj 6 3 m2 za eelo družino, drugi manj srečni pa polovico tega, najbolj nesrečni pa so nakopičeni po raznih sobah brez o-zira na družino in na spol. Čebele v panju se bolje imajo kot tile. V »Alber-go Bellavista« je večja soba, v kateri spi čez 50 oseb: otroci in odrasli, postelje so dvonadstropne kakor na ladjah, otroci so vsi ali skoraj vsi jetični. Nam se zdi, da bi, begunec gor in begunec dol, morali tudi tem ljudem preskrbeti boljšo hrano in bolj primerne prostore, da bi se družine normalno razvijale. Če tega pri nas ni mogoče, naj jih pošljejo drugam, saj je Italija večja kot tržaški teritorij. Pri nas ni dela za domačine (veliko jih je že odpotovalo v Avstralijo), če pridejo in ostanejo tu vedno novi begunci, ne bo ne za nas ne zanje dela. Končno še ene reči ne razumemo: Zakaj hrvatski, oz. slovenski begunci ne dajo svojih otrok v slovensko šolo? Ali jim vlada prepoveduje ali se boje izgubiti državno podporo? Država je dolžna, posebno taka, ki ima kulturo, ki traja dva tisoč let, podpirati svoje državljane, naj govore ta ali oni jezik: saj par sto ali tisoč Slovencev ne more spraviti Italije v nevarnost. Slovenci bi morali pokazati, da znajo govoriti dva jezika in oba dobro, ne pa pekvarjati Še tisto malo italijanščine, ki je ne poznajo. ELEKTROTEHNIKA »Kaj za vraga je s to lučjo: enkrat sveti, potem pa zopet tema!« Elektrotehnik: »To je zaradi kratkega stika.« »Zakaj pa delate kratek stik. napravite vendar dolgega, jaz ne gledam na stroške!« OBVESTILA LISTNICA UREDNIŠTVA Prihodnji teden izide list zaradi praznika prej, zato prosimo dopisnike, da nam pošljejo gradivo čimprej. LISTNICA UPRAVE: Uprava »Katoliškega glasa« ima v zalogi se nekaj izvodov Koledarja Svobodne Slovenije za leto 1956. TRŽAŠKI DIJAKI bodo v nedeljo 6. maja ponovili v DOLINI Jerasovo veseloigro »VEČER BELIH VRTNIC« v režiji prof. Peterlina ob 17h za okolico oh 20h za Dolinčane. RAVNATELJSTVO Državne nižje srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu sporoča, da je rok za vlaganje prošenj za sprejemne izpite in za nižji tečajni izpit od 7. do 22. maja. »TISOČ MILJ« V ZNAMENJU NESREČ Avtomobilske dirke se v zadnjem času vršijo v znamenju nesreč. Tudi nedeljska »Tisoč milj« letošnje leto ni potekala brez njih. Poleg lepe zmage Italijana Castellottija, ki je od začetka do konca tekme bil vedno prvi, moramo zabeležiti tudi 5 smrtnih nesreč, med katerimi sta dva pilota in trije gledalci. Vse nesreče so se zgodile na nekem usodnem ostrem ovinku, kjer so vozila zaradi mokre ceste zdrsnila in se prevrnila ali pa zašla med gledalce. OČIŠČUJOČA KOPEL Kako človek, pa četudi ni kristjan, hre-