Jugoslavensko slovstvo.
* Živalstvo. Prirodopis za niže gimnazije in realke. Spisal A. Pokorny. Poslovenil Fr. Erjavec, učitelj na kr. visi realki v Zagrebu. V Celovcu 1864 natisnil in prodaja Leon.
Niso nas kmali razveselile ktere bukve tako, kakor te, ki nam jih je ravnokar podal visokospoštovani naš rojak gospod prof. Erjavec. Zakaj pa toliko veselje nad to knjigo? — utegne vprašati ta ali uni. Vzroki so mnogoteri in različni; povejmo jih odkritosrčno.
Vsakemu nekoliko omikanemu človeku se spodobi, da pozna živali, ki jih je Stvarnik vsegamogočni vstvaril na širocem svetu. To znanje si pa pridobi le po bukvah, ki popisujejo živalstvo. Mi Slovenci do-sihmal nismo še imeli take knjige, iz ktere bi si bil mogel mladi, pa tudi odraščeni človek v svojem jeziku pridobiti to vednost bolj popolnoma in obširneje, kakor jo razkladajo sem ter tje nektere berila. Za vsaki drugi narod se je skrbelo, da že davno ima take knjige, le ubogi Slovenec je stal pred velikim božjim svetom — al razložil mu nihče ni tega natoroznanstva!
Veselje, ki nas od druge strani navdaja o tej knjigi, je pa, da se je lotil mož tega dela, kteri, zraven tega, da je sam učen v tem, česar druge uči, zna tudi v ličnem, gladkem, lahkorazumevnem jeziku povedati to, kar povedati hoče; (škoda le, da je tu in tam marsikak tiskarsk pogrešek). Gosp. Erjavec se je podstopil dosti težkega dela, ne zato, kakor da bi naš jezik ne mogel lepo povedati vsega, kar pove vsak drug jezik, ampak le za to pravimo težkega dela, ker treba je bilo vstvariti v terminologii dokaj tehničnih izrazov. In čast komur čast gre! — gosp. Erjavec, že davno slavnoznani pisatelj slovenski, je slavno rešil to nalogo. Ni se mu bati tudi ostre kritike. — To knjigo pred seboj vprašamo vnovič vse tiste, ki pravijo, da naš jezik ni zmožen za znanstvene spise in da se zato ne more vpeljati v šole: kdaj bode konec tacih besedi? To pač sami vemo,   da visoka   vlada sama po sebi tega ne presoja,
*) Svojo nekdanjo  izpeljavo   iz  korenike žel 11:1 žer,  comedereg toraj preklicem.                                                                    Pis.
**) Gasda, toraj ,,der Mahi zr Essengeber" , primeri hrvatsko: kuče gasda. V besedi gost je t epitesa; primeri jest za jez, ego, srbski: ne rast, veper, za neras, slov. mer a,s, meresec.                                                                             Pis.
-    153
ampak da se zanaša na besedo naših ljudi, ktere po-prašuje za njih mnenje. Od teh pa moramo terjati^ da so saj toliko zmožni slovenskega jezika, da morejo ločiti dobro od slabega, in da potem pošteno izrečejo sodbo brez „obschon'% „wenn auch", „aber doch" itd. Ker je ta knjiga za niže realke in gimnazije pisana, se nadjamo, da posihmal se zastran tega nauka ne bode moglo več ugovarjati, da nimamo knjige za to. Drugi del natoropisa (prirodopisa) pa, ki ga pričakujemo o rastlinstvu od gosp. prof. T usek a, bode nadaljevalo to slovstvo.
Al ne samo za omenjene šole je ta knjiga narejena, temuč pripravna je tudi za nedeljske šole S a tudi za domače berilo ukaželjnim, odraščenim judem, kterim popisuje 337 živali. Trije imeniki opisanih živali: slovenski, latinski in nemški, kažejo bravcu, kje da more brž najti opis te ali une živali. In tudi to je prav praktično.
* Luka Vukalovic i boj na Grahovcu na spasovdan godine 1858. Pjesma odRadovana.   U Zagrebu.
Epos v slavo junaka Luka Vukaloviča nam v tej knjigi na 188 straneh priobčuje jugoslovenski rodoljub in pesnik Radovan. Na drobno v gladkem jeziku popisuje dogodivščino znamenito od onega jutra, ko se Luka na boj pripravlja,   do silnega boja na Grahovcu.
154