Gerkvene zadeve. t Anton Freuensfeld, nčitelj v Orinožu. Dne 15. decembra nam je naznanil mrlvaški zvon tužno vest, da je izdihnil svojo blago dušo naš preljubIjeni učitelj gospod Anton Freuensfeld. Ranjki je bil rojen dne 24. aprila 1871. leta v Veržeju. Ljudsko šolo je obiskaval v Ormožu, potem je dodelal nižjo gimnazijo v Ptuju in učiteljišče v Mariboru. Učiteljeval je v Svetinjah, pri Sv. Miklavžu in nazadnje v Orraožu. Kot učilelj bil je umrli Freuensfeld nataneen, vesten in marljiv, v šoli strog in Ijubezniv, kakor je slučaj nanesel. Pri svojih učencih bil je priljubljen; znal si je pa tudi njihova srca pridobiti. Ko je videl, da so otroci že utrujeni, ni jih več mučil, ampak jim pripovedoval za razvedrilo kako dogodbo iz sv. pisma, katero mično privedko ali pravljico. Kako so ga otroci vestno poslušali, ko jim je pravil o kralju Matjažu, o kraljevieu Marku, o povodnem možu itd.! Obljubil jim je, vsakokrat kaj lepega povedati, če se bodo pridno učili, lepo obnašali in ubogali. Umevno je, da so bili uspehi v šoli dobri, ker je bilo medsebojno občevanje med učiteljem in učenci prijazno. Kakoršen kot učitelj, takšen je bil pokojni tudi kot vgojitelj. Pri vsem svojem poduku imel je vedno versko vzgojo v očeh. Z gospodi veroučitelji je deloval v najlepšem sporazumljenju ter jih po močeh podpiral. Njegovi učenci niso sraeli drugače pozdravljati, kakor lepo po krščansko: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Vzbujal je pri svojih učencih Ijubezen do naše ožje in širje domovine ter do naše mile materinščine s lem, da jim je pripovedoval primerne narodne pripovedke, izposojeval iz lastne obširne knjižnice lepe knjige, katere niso brali samo olroci radi, ampak ludi doma, bratje seslre in stariši. Narodno blago zbirati, ga med ljudstvo razširjevati in ga tako med narodom obdržati, bilo je njegovo delo do zadnjega vzdihljeja. Marsikateri mož ali ženiea, hlapec ali dekla bi znali povedati, kako so pokojnemu školniku pravili pripovedke ali napovedavali pesmi, katere si je takoj' zabeležil; pesmi so mu tudi morali popevati. Nihče v Ormožu in v okraju ni znal toliko narodnih popevk, kakor rajni Freuensfeld. Več pozabljenih narodnih peamij v ormoškem okraju je po njem zopet oživelo. Svoje zbrane narodne pesmi je tudi hotel obelodaniti. 0 vsakem predmetu se je rad razgovarjal. Imel je trezne nazore, dobre misli, katerih pa mnogokrat ni mogel izvrsiti, kar je na njegovo slabo zdravstveno atanje še alabeje uplivalo. Na lastno izobrazbo ni pozabil, ampak se vedno učil in prebiral različne znanatvene knjige. Pripravljal se je na izpit za meščanske šole. StariSi, kateri ao svoje otroke k njemu v šolo pošiljali, ga ne morejo prehvaliti, kako je otroke rad imel, z njimi lepo ravnal, a zraven tega jih vzdrževal v najlepšem redu. Ker je bil sam značajen mož, storil je vse, da bi tudi njemu izročeni mladini vcepil Ijubezen do Hoga, cesarja in domovine. Pri svojih tovariših je bil priliubljen. Dokler je še bil zdrav, bil je vesel, dobre volje in rad popeval v veseli družbi, akoravno ni imel v svojem življenju dosli prijaznili dnij, pae pa dosti bridkih skušenj. Leta 1890. so mu umrli blaga mati, leta 1893, raeseca januvarija njegova sestra Matilda, ustanoviteljica ormoške ženske podružnice sv. Cirila in Metoda, iatega lcta meseca decembra pa mu je umrl brat Josip, znani pesnik in pisatelj slovenski. Na jesen leta 1995. je začcl bolehati Anton Freuensfeld in z začetkom leta 1896. moral je že prositi za dopust, ter od iatega časa ni več prišel v šolo. Imel je jetiko. Ker so mu zdravniki svetovali, naj gre na jug, podal se je v Gorieo zdravja iskat. A ker mu tedanje slabo vreme v Goriei ni ugajalo, vrnil se je črez dva meseca, pa mnogo slabši, kakor je odšel. Črez polelje mu je bolezen doma nekaj odlegla, in na jesen je na videz popolnoma okreval. Teden pred smrtjo pa mu je postalo tako hudo, da je sam resno mislil na edino rešiteljico — smrt. Sprejel je Yot veren katoličan zakramente za umirajoče in dne 15. decembra mirno zaspal v Gospodu v 26. letu svoje dobe. Dne 17. dec. bil je pogreb Velika udeležba od blizu in daleč pri zadnjem spremstvu na prostor miru, kazala je, kako priljubljen je bil rajni v okolici, pri avojih tovarišib, prijateljih in znancih. Sprevod je vodilo pet gospodov mašnikov, ki so rajnemu zadnjo čast skazali. Krsto so kraaili med drugimi venci poaebno trije s traki in sicer: od učiteljakega društva z napisom: »Učiteljsko društvo za ormoški okraj svojemu odličnemu članu«, od učitelistva ormoške šole z napisom: »Učiteljstvo ormoške šole avojemu dragemu tovarišu!« in od čitalnice: »Ormoška čitalnica avojemu udu !« Ko je spregovoril gospod učitelj Bajšp na robu groba umrlemu učitelju zadnje beaede in med drugimi lepimi besedami ludi našleval, kaj so zgubili a Freuensfeldom otroci, stariši, prijatelji in tovariši, ostalo je malokatero oko suho. Ko so še zapeli pevci žalostinki »Na grobeh« in »Jamica«, vrnili smo se žalostni s pokopališča, želeč pokojniku mirnega počitka.