VfoHOČHICE NA RAKOVNIKU ZA DON BOSKOVE PRIJATELJE LETO III. 8. SEPTEMBRA 1971 ŠT 3. MATI boljšega sveta Vprašam Te, kdo si ti? Jezusova mati sem! Blagor Ti, ker si verovala, Božjo Besedo ohranila v sebi, jo dala Svetu in ji bila zvesta do uničenja in vstajenja! Druga Eva si! Prva daje življenje — smrt Ti daješ življenje — večnost. Brez Tebe bi ne imeli Kristusa, brez Tebe bi ne vedeli, da je Bog naš Oče. Brez Tebe, bi bilo življenje tema, brez Tebe, bi samo smrt imela smisel. S Teboj, Marija, nam zvezde ne sevajo zaman! S Teboj, Marija, se nam trnje spreminja v rože! Ti si Mati boljšega sveta! Za d o n Boska jutri Pravijo, da že lepo število let ni bilo take vročine v Rimu kakor letos. Živo srebno se samo dviga, še ponoči se ne odpove plezanju. To je klima, ki uspava in miri delo salezijancev na 20. občnem zboru. Dobesedno v potu svojega obraza iščejo don Boskov obraz, ki bi najbolj učinkovito govoril mladini in ljudem jutrišnjega sveta. Zbrali so se iz vseh koncev sveta. Vseh je okrog 240, predstavljajo 76 in-spektorij, pripadajo 33 narodnostim. Manjkajo samo Čehi, Slovaki in Ms džari. Srednja starost članov zborovanja je 49 let: zrelo gledanje na svet. Dva meseca so že zborovalci na delu. Nič jih ne more in ne sme ustavljati. Šele zadnja dva tedna avgusta se bodo smeli nekoliko oddahniti. Potem pa spet naprej, dokler ne bo delo končano. Zelo bi se zmotili, če bi mislili, da so se salezijanci nenadoma zbrali zato, da bi »skombinirali« neko novo družbo, dosedanjo pa zavrgli. —■ Don Mihael Run V sto letih obstoja salezijanske družbe je bilo takih zborovanj že devetnajst. Vsakih pet let so se shajali predstavniki družbe in obravnavali položaj v kateri se nahaja. Prvo tako zborovanje je bilo septembra 1877. Okrog don Boska se je zbralo 23 predstavnikov nove družbe, ki jo je on ustvaril. Vseh salezijancev je bilo tedaj 361, postojank pa 18. Po Don Pavel Albera 2 petem sestanku so bili ti možje dela naveličani besed. Vendar jih je don Bosko opozoril: »Nikakor se prenagliti. Od tega zborovanja bo v veliki meri zavisela bodočnost naše družbe.« Tako je zasedanje trajalo cel mesec. Na tretjem zboru leta 1883 v Valsa-ličah v Turinu je don Bosko izjavil: »Potruditi se moramo, da bomo spoznali naš čas in se mu prilagodili.« Don Boskovo življenje je šlo k zatonu. V skrbeh je bil za družbo. Opredeliti je bilo treba osnovne poteze salezijanske-ga duha in dela. Takole je don Bosko vzpodbujal sobrate na zborovanju: »Kar bomo tukaj določili, bo moralo veljati za deset, dvajset, za sto let; moramo napraviti kakor slikar, ki je dejal: slikam za večnost.« Don Bosko je umrl 31. januarja 1888. Poldrugo leto nato je don Rua sklical občni zbor pod geslom: »Don Boskov duh nas bo razsvetljeval in vodil.« Medtem se je število salezijancev podvojilo in prav tako zavodov. Na sedmem občnem zboru leta 1895 je bila zavest vseh: uskladiti vzgojo s časom. »Vsak dan bolj je čutiti, kako potrebna je celostna verska vzgoja mladine, da bo kos posebnim potrebam našega časa. Malo bi napravili salezijanci, če ne bomo pripravili mladine, ko zapušča naše zavode, za solidno versko življenje v svetu.« Don Rua je umrl 6. aprila 1910. Na enajstem občnem zboru je bil za vrhovnega predstojnika izvoljen don Albera. Tedaj je vstal don Rinaldi in prebral z listka don Boskovo napoved z dne 22. novembra 1877: moj drugi naslednik bo don Albera. Vsakdo od navzočih je začutil, da je don Bosko še vedno živ med njimi in vodi družbo. Naslednjih osem občnih zborov je dalo med drugim nove vrhovne predstojnike: leta 1922 Filipa Rinaldija, leta 1932 Petra Ricaldoneja, leta 1952 Renata Ziggiottija in leta 1965 Alojzija Riccerija. Družba je medtem zavzela svetovno razsežnost. Število članov se je dvig- Don Renato Ziggiotti 3 nilo nad 20 tisoč. Ni bilo že skoraj duhovne in vzgojne dejavnosti, ki bi se ne lotili. Zlasti so se namnožile župnije, kot center vseh mogočih dejavnosti. Prišel je koncil in z njim širina v dojemanju človeških stvarnosti. Salezi-janska družina je začutila potrebo po poglobljenosti. Devetnajsti generalni kapitelj, ki se je odvijal prvikrat zunaj Turina, v Rimu, leta 1965, je dojel vso težo odgovornosti pred problemi novega sveta, ki je nastajal. Z ene strani salezijansko delo v razvitih deželah ob hudi krizi poklicev, z druge strani nujnost pomoči na duhovnem in vzgojnem področju v nerazvitih deželah. Od tedaj je minilo šest let. Pokoncil-ski duh je zajel vso Cerkev in salezijansko družbo. Iz starega, okostenelega, se poraja novo življenje, ki pa ne stoji več, temveč nevzdržno hiti na- prej ... Ob stoletnici salezijanske družine, 20. občni zbor, ki je obenem izredni, išče spet don Boska, ki bi bil zmožen odgovoriti na duhovne potrebe mladine jutrišnjega dne. stk Don Alojzij Ricceri Enaindvajset tisoč na delu Minilo je sto let salezijanske družbe. Don Bosko vstopa s svojimi sinovi v dru go stoletje, v katerem bo 6 in pol milijarde ljudi, od teh pa 4 milijarde mladine pod 25 letom starosti. Eden samo od osmih mladih bo iz Zahoda. Za tak svet se mora pripraviti isaiezijanska družba. Toda ta svet niso samo številke, so nove ideje, nova spoznanja, nove krize in novi izredni dosežki znanosti in tehnike. Bo še prostora za duhovne vrednosti? Bodo te duhovne vrednosti nehale razdvajati ljudi, ali pa jih bodo končno začele povezovati v eno samo družino v bratskem sožitju? S podobnimi mislimi so prihiteli v Rim inšpektorji in delegati na 20. izredni občni zbor. S seboj nosijo delo in mnenja 21. tisoč salezijancev. Sprejem v novi centralni hiši na periferiji Rima je prisrčen. Po večerji 8. junija ima vrhovni predstojnik prvi »večerni govor« po molitvah. Pozdravna beseda in vzpodbuda navzočim zborovalcem. 4 Med njimi so izredno zaslužni možje. Lorenzo Bertolusso prihaja iz Amazon-sih pragozdov, velik misijonar in pionir. Don Vigano je inšpektor v deželi, kjer je pred kratkim zmagal marksistični socialni sistem na demokratičen način, Čile. Sicer pa je salezijanska družba prisotna v skoro vseh vrstah socialistično urejenih državah: Zerdin Štefan, Dermota Valter, Pa-vičič Nikola in Gulešič Franjo prinašajo Nova glavna hiša. v Rimu (v ozadju cerkev) izkušnje iz najbolj demokratične od njih, iz Jugoslavije. Potem so predstavniki Poljske, kjer dela preko tisoč salezijancev po župnijah. Iz Cube je prišel don Borgo-novo, priča novih izrednih družbenih sprememb Fidela Castra. Don Acquista-pace je prvi salezijanec, ki je prodrl do Pekinga in tako potrdil don Boskovo napoved. Sedaj se seveda nahaja v Hong- Kongu, kjer je čutiti utripe nove Kitajske, in kot inšpektor Vietnama, borbo tega ljudstva za svobodo. Don Molloy iz Združenih držav prinaša pričevanje naraščajoče plime mladinske kontestacije. Vsi ti in drugi prinašajo izkušnje današnjega sveta. Na zboru bodo skušali najti odgovor na probleme in podobo obnovljene družbe. Problem današnje mladine je za sale-zijanca najbolj pereč. Ni več tista, ki jo je imel don Bosko okrog sebe. Toda prav tako potrebuje prebujanja in rasti več-nostne razsežnosti v sebi. Kako vzgojiti Prihod slovenskih predstavnikov (v sredi) na generalni kapitelj v mladih ljudeh smisel za duhovnost in in večno življenje v Bogu, je ves problem salezijanskega dela. Zato so se zbrali salezijanci na posvet v Rimu. 5 Za tako odgovorno delo je treba tudi odgovorne priprave salezijanca. Vrhovni predstojnik je v otvoritvenem govoru na-glaisil nujo po svetosti članov družbe: »Ali daje naš organizem, kakor deluje danes, salezijancu potrebni nadnaravni polet? Ima družba sredstva, da vodi salezijanca v današnjih okoliščinah k svetosti? Bo treba poiskati druga sredstva?« To je osnovni problem. »Iskanje in rešitev problemov pa se morata gibati med dvema tečajema,« nadaljuje vrhovni predstojnik, »med izvorom, ki je dan Bo-sko in prihodnostjo, ki jo nakazujejo znamenja časa.« »Obnova torej ne pomeni uničenja družbe ali ustanovitev kake druge družbe. Pač pa je prav ta družba poklicana, da se obnovi, medtem ko mora ostati bistveno ista, kakršno je hotel don Bosko po božjem navdihu.« Zelo obširen govor je don Ricceri sklenil z izrazi zaupanja v Marijo Pomočnico': »Na praznik Brezmadežne 1887 je don Bo- sko dejal svojim salezijancem: Hodili smo po varni poti, ne moremo zgrešiti. Marija nas vodi! (MB XVII, 439). Ce je Marija bila vodnica našemu očetu, mar ne bo tudi nam, ki hočemo v brezpogojni zvestobi don Bosku delati za to, da bi družba izšla iz tega zborovanja kakršna mora biti?« Zberimo se okrog Marije, kakor apostoli v dvorani zadnje večerje in jo ponižno prosimo: »Marija, bila si vama vodnica našemu očetu ob rojstvu naše družbe, bodi tudi nam na poti, ki nam jo je odkazala božja previdnost, da bomo povedli našo družbo k pravi in učinkoviti obnovi, k njeni novi pomladi.« Od otvoritvenega govora, dne 10. junija, sta minila že dva meseca. To je bil čas študija in razglabljanja, izmenjave mnenj in preučevanja dokumentov. Vročina raste. Treba bo izpreči za dva tedna, da se motor ohladi. Potem pa z novim zagonom k cilju. stk Večerni sij Duhovnik, ki obhaja 60 let mašni-štva, ima pogled uprt samo še v večnost. Vse pa kar je minilo, še ni tako daleč, da bi ne pustilo sledov, še ni pokopano v pozabo, še stoji. Med vidnimi spomeniki je cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku, med nevidnimi, duhovnimi pa premnogo še živečih. Graditelj je jubilant, biseromašnik, g. dr. Franc Walland. Slovenska salezijanska družina, h kateri spadajo razen salezijancev še Hčere Marije Pomočnice, sotrudniki in prijatelji, dolguje mnogo velikemu pionirju pri ustvarjanju in širjenju don Bo-skovega duha in dela med našim ljudstvom. Zato so mašni jubileji lepa prilika, da to dragi osebi priznamo. Prvo tako priliko so prisrčno lepo in salezijansko domače pripravile salezijanke na Bledu 8. avgusta ob 18. uri. Srebrnomaš- nik je pristopil k oltarju. Spremljala sta ga nekdanji inšpektor Jakob Avguštin in hišni kaplan in duhovni vodja, Štefan Vogrin. Bil je kakor Mojzes med dvema, ki sta ga podpirala, ne toliko z rokami kakor z glasom. Ves 6 prizor maše in petje sester sta bila povezana v eno samo duhovno doživetje, ki mu je dal priložnostno razlago dr. Janez Jenko z orisom biseromaš-nikova življenja in dela. Na kraju je narava sama sprožila čudovit strel z možnarjem: svetel blisk z mogočnim treskom. Druga prilika za veselje je bila v rojstni župniji v Lescah. Bila je name- njena predvsem vernemu ljudstvu in ožjim prijateljem slavljenca. Tretjo priliko za izraz zahvale pa bo jubilant po božji volji doživel na žeg-nanju Rakovniške Marije Pomočnice, ko mu ga bo dala domača rakovniška družina. Dragemu biseromašniku želimo še leta duhovne in telesne moči, njemu v veselje, prijateljem pa v duhovno korist. Marija v Zagrebu in Bistrici Nimamo še vseh podatkov, a tisto nekaj je razveseljivo. Predvsem je sodeloval pri organizaciji marijanskega romanja v Bistrico naš sobrat Štuhec Franc. Salezijanske župnije, posebno ljubljanske in okoliške so se častno odzvale povabilu našega nadpastirja in z avtobusi poromale k Mariji Bistrici na praznik Marijinega Vnebovzetja. Zlasti pa je hvalevredno, da kar trije naši sobratje sodelujejo s svojimi znanstvenimi predavanji na mariolo-škem kongresu v Zagrebu. To so profesorji Georg Soli iz Miinchena, Dominik Bertetto iz Rima in Gnolfo Ivan iz Soverata v Italiji. Medtem ko je marijanski kongres namenjen predvsem vernemu ljudstvu, da bi spoznavalo pobliže pravi nauk Cerkve o Mariji in da bi zvesto gojilo češčenje in zaupanje do Marije, božje Matere, je namen mariološkega kongresa znanstveno razglabljanje verskih resnic o Materi božji. Na tem šestem mariološkem kongresu v Zagrebu, ki sledi za tistim v Fa-timi, bodo znanstveniki teologi skušali prikazati predvsem češčenje Matere božje med krščanskim ljudstvom v dobi od 6. do 11. stoletja. Tako je prof. Georg Soli govoril o pomenu moralnih vrednot božje Matere v katoliški Cerkvi v zgodnjem Našim prijateljem bo gotovo všeč novica, da so na Marij anskem in mario- loškem kongresu v Zagrebu in Mariji Bistrici, don Boskovi sinovi aktivno sodelovali. 7 srednjem veku in koliko so te vrednote pripomogle k razvoju nauka o Mariji in pobožnosti do nje v času od Častitljivega Bede do sv. Anzelma Kanter-berijskega. Zanimivo je, da je tedanji katoliški svet pod vplivom sv. Avguština videl v Mariji predvsem svetopisemsko močno ženo, ki ni storila nikakega greha, in ki je učinkovito pomagala krščanskemu ljudstvu. V njej gleda srednji vek kot na Pomočnico v vseh nadlogah in potrebah. Zato rastejo cerkve njej v čast po vsej zahodni Evropi kot npr. v Aachnu, Remsu, Maria-Einsi-edelnu, Monseratu. Množijo se molitve Mariji v čast in priprošnjo, in prav tako posebne maše, zlasti v soboto, ki je še posebej njej posvečena. Pisatelji poudarjajo njene kreposti: vero, čistost, pokorščino, uboštvo . . . Pri tem igra veliko vlogo simbolika. Marija je lilija, najpogosteje pa jo primerjajo s svilo (pisatelj Alkuin), smaragdu, golobici, zlasti pa poudarjajo njeno devištvo, kakor npr. Ratadram. Beda Častitljivi in Raban Maver pa pripovedujeta celo o zaobljubi devištva, ki naj bi jo napravila Marija v templju. Že tudi razpravljajo, zlasti Beda in Remigij, o Marijinem brezmadežnem spočetju. Podobno sta, vendar z drugih vidikov, predstavila češčenje Matere Božje v srednjem veku tudi druga dva salezijanska profesorja. NIS - v centru naše diaspore Po enajstih letih požrtvovalnega misi- »srce« Balkana in Srbije in odhaja na jonskega dela v Nišu, dosedanji župnik podobno delo