List 22.
Ptice naše dobrotnice.
Ljuba pomlad oživila je zopet naše vrtove, gozde in loke. Kamor pogledaš, vse se giblje, vse se po svoje veseli življenja. Pravi veseljaki med vzbujeno naravo so pa brez dvoma sesebno drobne ptičice, ktere gotovo ljubi vsak poštenjak. Žal, da je ta ljubezen večinoma le preveč hladna, krvna ali jezična in vse premalo dejanska. Koliko pa je ljudi, ki bi ob hudi zimi, kedar mraz in lakota tareta nedolžne ptičice, vrgli kako drobtino na sneg ali pod kap, koder uboge revice za hrano stikajo? Jako malo, če tudi se tu pa tam nahajajo. In koliko pa je ljudi, ki bi zlasti po kmetih otroke poučili, naj poleti nikar ne nadlegujejo drobnih prijateljic človeškega rodu, naj ne lovijo jih, ne raz-devajo jim gnezd, ne pobirajo mladičev itd. So, toda tudi takih gospodarjev je jako malo. Pač pa je veliko večje število tistih, ki porednim fantalinom, če ni drugače, še lestvico pristavijo, da laglje nedolžnim pti-čicam jajčka ali mladiče pobero. In vendar bi tega nihče nikjer ne smel. Ptičice so si uže s svojim milim in prijaznim petjem ljubezen in naklonjenost vseh poštenjakov pridobile, kaj pa še le s tem, da nam trebijo drevje in zemljo škodljivega mrčesa in strupene golazni. Vrabec, pravijo, da je škodljivec, posebno če zaide v proso ali pšenico, ktere tudi ne prezira. Vendar pa tudi ta škodljivec napravljeno škodo izdatno odtehta s tem, da ves čas, kedar vali, prav pridno gosenice pobira in drugemu drevju škodljivo nesnago uničuje
Mnogo  let  pečajo  se uže ljudje  po svetu z car-stvom ptičic, in res je, da tega do sedaj niso še obža-
170
lovali nikjer, kjer so se tej nad vse hvaležni nalogi posvetili. Sadja so toliko več pridelovali, kolikor manj so jim ga požrešne gosenice uničevale. Dobri ljudje so skrbeli za ljube ptičice, varovali jim nežna gnezdeča z mladino vred, pisane krilate pevčice so jim pa zato prav pridno obirale drevje. Naravna posledica tega je bila, da so ptičice ljudem njih skrb in delo z obilnejšim sadjem povračale. Naj kdo reče, kar hoče, jaz pravim in bom vedno trdil, da krnet v kmetijstvu nima večjega dobrotnika niti večjega podpornika niti boljšega ter spretnejšega sotrudnika, nego je ptica-pevka. Zato naj bi pa vsakdo, komur je kaj do razvoja kmetijstva, do njegove rodovitnosti ob vsaki priliki v glavo vtepal poredni mladini: ,.Ne lovite in ne morite zalih pevcic in ne razdirajte jim gnezd ter ne pobirajte iz njih mladičev, da se vam bo dobro godilo jeseni, kedar bodo jabolka in hruške zrele"
Dva stanova imamo pa tu še prav posebno v mislih, ktera bi lahko veliko dobrega v tem oziru storila, in reči moramo, da sta tudi do sedaj že največ storila za obrambo drobnih ptičic pred surovostjo sprijene mladine mestne in kmečke. Naj le tudi zanaprej neutrudljivo požlahtnjujeta srca mladini.
Tudi usmiljenje do živali je čednost: ,,Pravičnežu se tudi žival smili". Naš učitelj, Bog mu povrni zlati uk, poudarjal nam je ob vsaki priliki milosrčnost do živali in ni nikdar pozabil svojega uka podpreti z dokazom. Eekal je: Komur se žival ne smili, tudi za ljudi nima srca! Oh, kako in kolikrat so se vendar njegove besede že uresničile! Poznal sem precej veliko kmetskih fantov; s kterimi smo skupaj hodili v farno šolo. Imeli smo nektere med njimi, ktere je jako veselilo, če so mogli na kakeršen koli način žival mučiti. Skoraj vsak tak imel je pozneje kot mladenič o raznih prilikah ali z nožem ali s kolom opraviti, kar ga je prej ali poznej spravilo na Grad. Zakaj to ? Zato, ker se mu odraslemu ni smilil človek, ker se mu dečku tudi žival ni smilila. Že v mladosti navadno pokaže otrok, kaj bo iz njega v poznejših letih.
Pri drobnih ptičicah, da, celo pri hrostih (kebrih) je prilika in to prav ugodna prilika, buditi mladini usmiljenje do živali. Ker je pa tudi naša kmečka mladina že kolikor toliko praktična v ocenjevanji prirode, bode učitelj prav storil, ako ta svoj nauk takoj podpre z dokazom bodoče koristi. Kjer je kaj koristi, ondi je zlasti pri kmečkem učencu navadno tudi potrebni razum za dotično reč.
Da to spoznamo, idimo k gnezdu penice, vrabca ali pa taščice, če pa druzega ni ravno pri rokah, dobro je tudi ščinkovčevo, ktero lahko v vsaki rogovili na sadnem drevju nahajaš. Poglejmo v tako gnezdo in recimo, da je v njem petero lačnih mladih kljunov, ki se ob vsaki priliki kar h krati odpirajo, kakor bi hoteli vso bližnjo okolico s perjem vred požreti. Naravoslovci so se s takimi gnezdi že pred nami jako vstrajno in vestno pečali ter so našli to-le: Vsaka teh mladih  ptičic potrebuje in tudi res dobi za živež
na dan po 50 gosenic, ktere mu stara dva na vso moč pridno prinašata od zgodnjega jutra pa do pouiega večera. Vsem peterim mladičem treba na dan 250 gosenic. Mladiči potrebujejo povprečno kakih 4 do 5 tednov predno jih stara dva prepustita same sebi in pa dobri sreči. Zarad povprečnega računa recimo, da jih pitata stara dva 30 dni, za kar potrebujeta 7500 gosenic za zajutrek, kosilo in južino. Večerje pri ptičih ne poznajo; saj še pri ljudeh pravijo, da je vse eno dobro, če gre človek namesto večerje spat. Sedem tisoč pet sto gosenic, kaj ne, prijatelj, to je že nekaj in glej, le ena ščinkovska rodovina jih je za eno gnezdo toliko porabila! Kaj pa še dalje ? Čuj!
Znano je, da požre vsaka gosenca na dan toliko cvetja in perja, kolikor sama tehta. Recimo, da gosenica 30 dni potrebuje, predno popolnoma doraste in se zaprede, oziroma v mešiček skrije. Recimo dalje, da uniči v teh 30 dneh na dan le po en sam cvet, kteri bi se bil v sad razvil, torej grdoba požre v 30 dneh 30 jabolk ali 30 hrušek ali 30 češpelj že v cvetji, vseh 7500 gosenic pa, ki jih je eno samo ščinkovčevo gnezdo potrebovalo, da je vzgoiilo petero mladičev, požrlo bi bilo 225.000 cvetov, iz kterih bi se bil sad naredil! Eno samo ščinkovčevo gnezdo, dragi moj kmetic, vredno je na tvojem vrtu 225.000 jabolk ali ravno toliko hrušek ali sliv. Ce pa pomislimo, kar nam boš sam priznal, da je res tako, da marsikaka, če že ne vsaka gosenica na dan po 10, 20 in tudi več cvetov obleze in ogrize ter tako uniči, da se ne more nič več sad napraviti; da dalje tudi toliko perja pokonča, da cvet in nastavljeni sad nimata več zadosti potrebnega živeža, priznal boš zopet sam, da je gnezdo ubozega ščinkovca še več vredno.
Toda ostanimo le pri navedenem in s številkami dokazanem številu 225.000 komadov sadja in recimo, da bi se po 2 jabolki ali 2 hruški za 1 kr. prodali, razvidel boš zopet, da ti je obvarovano ščinkovčevo gnezdo v gotovem denarji vredno 1125 goldinarjev. ,.Saj toliko sadja cela vas ne pridela", rekel boš morda. Res, da ga ne; in če tudi ne natančno po številki, pa bi ga vsaj mnogo več, če bi imeli več ptičev, ki bi Vam bolje pobirali, gosenice in ko bi se umneje po-prijeli sadjarstva.                                               F. J.