MAGAZIN Problemi št. 100, april 1971, letnik VIII Glavni urednik: Rudi Šeligo, odgovorni urednik: Dimitrij Rupel, tajnik uredništva: Jaro Novak, lektor: Peter Kuhar Uredniški odbor: Niko Grafenauer (urednik kulturne publicistike), Matjaž Kocbek, Tomaž Kralj, Marko Pogačnik (urednik vizu- alnih informacij), Dimitrij Rupel (urednik politične publicistike), Tomaž Šalamun, Rudi Šeligo (urednik litera- ture). Marko Švabič (urednik roba). Uredništvo in uprava: Ljubljana, Soteska 10 / Gregorčičeva 4, tel. 20 487. Tajnik uredništva posluje vsak delov- ni dan od 10. do 12. ure, uprava pa vsak delovni četrtek od 14.30 do 16.30 ure. Naročila pošiljajte na upravo Problemov, Ljubljana, Soteska 10 / Gregorčičeva 4, tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naročnina 50 din, cena posamezne številke 5 din, cena dvojne številke 8 din. Nenaročenih rokopisov uredni- štvo ne vrača. Izdajata predsedstvo ZM in 10 SŠS. Tiskarna PTT v Ljubljani. Design ovitka: David Nez ROB 33 Bilanca 33 Pismo No 2/100 36 Pismo No 3/100 40 Pismo No 4/100 40 Pismo No 5/100 41 Pismo No 6/100 42 Pismo No 7/100 45 Pismo No 8/100 45 Avtor: Dimitrij Rupel, naslov: Rudi Šeligo 47 Tomaž Kralj 48 Zen 53 Kaj mar 1 Dušan Dolinar; Med devalvacijo in amandmaji 2 Primož Žagar: S kemično analizo v boj zoper politične sholastike 3 Sergej Gerzina : Laos, kaos in mednarodna proletarska zavest 3 Sergej Gerzina : Anatema ali hvala 4 Dimitrij Rupel: Nagrade Borisa Ziherla 5 K. L: Dognanja fosilov 6 Dušan Pirjevec: Aleksander praznih rok 8 Andrej Inkret: Dva politična filma 12 Vladimir Arzenšek: Vaje iz sociologije 16 Taras Kermauner: De bello Cudermanico 18 Ivan Mrak: Uvod v requiem za ljubim Ganimedom 21 Pet vprašanj Jeanu Louisu Scheferju o »Scenografiji neke slike« 22 Evidenca 25 Valie Export 28 Živko Marušič 29 Dušan Bjehč 30 Peter Weibl 32 Andraž Šalamun 33 Veno Täufer: Podatki 35 Drago Jančar: Zmota v osebi 39 Tomaž Kralj: Prepisovanje ptic 41 Ifigenija Zagoričnik: Podoba podobe 43 Milan Jesih: Nekaj pesmi 45 Frančiška Buttol: Vprašanje poezije 46 Dimitrij Rupel: P. K. V. v Z. 54 Marko Švabič: Vprašanje o suverenosti neke balkan- ske države MED DEVAL VACUO IN AMANDMAJI dušan dolinar Štiriindvajseti januar, datum deval- vacije jugoslovanskega dinarja, je že kar daleč, trideseti april, ko naj bi ugasnila posebna pooblastila zvezni vladi, pa vse bolj blizu. Vmes drsimo, gospodarsko gledano, po zaledeneli do- bi, po času zamrznjenih cen in osebnih dohodkov. Karakteristike tega časovnega izse- ka so nekam nenavadne. Gospodarski odnosi so v dobršni meri blokirani tako, kot jih je bil zatekel 28. oktober lanskega leta, administrativno skrepe- nelost pa vsaj v strogo gospodarski sferi le tu in tam sekajo ostri lomi v višini predpisanih cen, kakršni so bili na primer oni v energetiki in trans- portu. Pozornost politične javnosti je medtem skoraj vsa uprta v proces, označen z rimskimi številkami enain- dvajsetih amandmajev, ki naj bi v pet- indvajsetih povojnih letih najtemeljiteje restrukturiral Jugoslavijo. Spričo ble- ščavih žarometov, ki so januarja vsi po vrsti osvetljevali devalvacijo, se je tedaj utegnilo zdeti, da visi v vakuumu politika; spričo širne orkestracije, ki je spremljala uvod v javno razpravo o ustavnih premenah ali bolje, prehod iz zaprtih v odprte debate o prihodnosti te dežele, ye mogel zdaj nastati vtis, da je ostalo v divjini gospodarstvo. Devalvacija se je nekaterim kazala kot precej obupna improvizacija, drugim kot edino razsodna, morda le prepozna poteza. Ustavne spremembe so pri po- klicnih pritrjevalcih zbudile pričakova- no navdušenje in pri poklicnih zaniko- valcih morda misel, češ, politika v za- čaranem krogu spet lovi samo sebe za rep. Toda ob obeh primerih ali ob obeh procesih — zakaj za procesa tu gre in za globlja, kot se kaže na prvi pogled — se je, kakor se zdi, večjemu delu javnosti izmaknila značilnost, ki ven- darle priča o zorenju politične in eko- nomske kulture v tej družbi: prebija- joče se spoznanje o neločljivi zvezi med tema procesoma. Gospodarske stabilizacije, kar po- meni stabilizacijo gospodarskega raz- voja v tej družbi in še daleč ne samo umiritve cen, očitno ni brez politične reforme. Vse več dejstev zgovorno pri- ča, da se je Jugoslavija znašla na gospodarskem razvodju. Reforma iz leta 1965 se je nekje v letu 1968 — trenutek bi lahko s podrobnejšo razi- skavo najbrž ugotovili precej natanko — nalomila ob političnih odporih, ki jih je vzbudila, kakor je bila zasnova- na. Poslej je šla stvar s centralno ad- ministrativno intervencijo precej rako- vo pot. To je vzbujalo v republikah in pokrajinah čedalje več odpora, izraže- nega najprej v gospodarskih in pozneje vse bolj gospodarsko-političnih zahte- vah. Težišče jugoslovanskega politične- ga organizma je, spet gospodarsko gle- dano, nekaj časa, kot kaže, omahovalo v dve smeri, k skušnjavi preizkušenega »vladanja« in k »tveganemu« skoku v neznano. Polemika se je krepko raz- viharila: ali ima v dobi velikih tehno- loških in ekonomskih integracij (ve- soljski kompleks, raziskovalsko-razvoj- ne strukture, meddržavne integracije tipa EGS, ameriško-zahodnoevropski proizvodni in finančni kontinuumi) mi- krorepublikanizem jugoslovanske vrste sploh kak ekonomski smisel? In na drugi strani: ali se ni že tisočkrat do- volj jasno pokazalo, da postaja eko- nomskc-politična storilnost vladanja iz centra čedalje bolj jalova? Nastajale so razmere, v katerih si je vsakdo se- stavljal lastno podobo v položaju in postajal vse bolj pripravljen boriti se za lastno (vizijo) o svoji prihodnosti v jugoslovanski skupnosti; boriti se nepopustljivo in zagrizeno za svoj delež prav zoper enako ali podobno odloč- nost v lioju nekoga drugega za njegov delež in prav. To še ne bi bilo posebno hudo — boj med interesi je navsezad- nje vsebina slehernega političnega živ- ljenja — če bi bilo produktivno. Toda proračuni o produktivnosti tega početja so bili zgrajeni na premisah, ki so rasle iz zaprtega, s carinami, kvotami, nekonvertibilnostjo obdanega prostora jugoslovanske države. In produktivnost tega početja se je izražala, spet gospo- darsko gledano, vsaj toliko v povprečni življenjski ravni kakor v razpenjajočih se primanjkljajih trgovine in plačil s tujino. Zato s« zdi, da ima prenos težišč suverenosti s federacij na republike — kar po krivem vzbuja vtis, da gre le za bolj ali manj elegantno ustavno- pravno predstavo ali politično »mani- pulacijo« — res tisto prvinsko funkci- jo, da zadošča eni od bistvenih potreb slehernega naroda po dokončnem kon- stituiranju samega sebe. A ne samo to. (Če bi šlo samo za to, bi bilo to malo; »ekonomistično« ali »drugače tehnokratsko« premaknjenega opazo- valca — teh pa je vse več in imajo tudi čedalje več vpliva — navsezadnje »neracionalna« kategorija, kakršen je narod, nc gane posebno.) Gre še za ne- kaj drugega: sleherna od dosedanjih sestavin Jugoslavije bo s prevzemom težišča svoje suverenosti nase nujno morala mnogo samostojneje, jasneje in stvarneje preračunavati svoj vsakokrat- ni položaj, zmožnosti, vire in možnosti za akcijo, meriti doseg svojega ravna- nja ter tehtati njegove primarne, se- kundarne in tako naprej učinke. Poga- janja med republikami in pokrajinami najbrž ne bodo nič manj intenzivna in na trenutke ostra kakor zdaj, toda najbrž bo vsakdo moral malce natanč- neje ocenjevati, do kod pri tem sme in kam ne več. Predvsem zaradi na- slednjega. Vodilne politične in gospodarske strukture v posameznih republikah in pokrajinah bodo po logiki svojega no- vega položaja hočeš nočeš morale bolj razgrinjati svoje bilance doma. Dimen- zije nevšečnega centralizma se bodo skrčile, z njimi vred pa se bodo skrčila tudi razsežja »tarče Beograd«, ki je bila včasih kaj pripravna, da so iz Za- greba, Skopja, Ljubljane in drugod za- sajali vanjo gost in glasno pokajoč strelski ogenj, v katerem so zamirali glasovi o morebitnem ogledu računov pod lastno streho. Toda, kar je mnogo pomembnejše, zaostrila se bo potreba po jasnejših ekonomskih računih; jas- neje se bo moral izraziti skupen interes za relativno stabilna pravila igre, ker bi v nadaljevanju dosedanjega inter- regionalnega pokra okrog cen, benefi- ciranih obresti in kar je še podobno spodbudnih instrumentov (in ni jih malo) navsezadnje izgubili vsi. Kmalu bo iz otipljive potrebe po čistejših ra- čunih, ne pa več iz platonične žeije vzniknilo tudi spoznanje, da je »kon- vertibilnost dinarja« — dokaj neposred- na primerljivost domače storilnosti z mednarodnimi kriteriji — treba vendar- le pomikati iz sfere mavričnih progra- mov proti sferi realnosti, četudi prav nič lahkotne. Vse to seveda nc bo nikakršna pesem, nič ne bo šlo zlahka, preveč globoko se je tradicija politič- nega operatorstva zazrla v tkivo, iz ka- terega bi bile morda lahko krepkeje pognale smotrne družbeno gospodarske in politične strategije. Vendar pa se bodo verjetno malce laže odpirala pota k družbenim pogodbam, kakršni so raz- vojni načrti za srednja in daljša obdob- ja — pota, ki so bila v zadnjem času celo na najkrajših relacijah enega leta povsem zamašena. Poleg tega se bo »republikanizem« moral počasi izkcoati iz zgolj jugoslovanskih formul, v ka- tere je pogosto vse preveč zapreden, oklepajo pa skromni aritmetični razpon 6 + 2; razločneje si bo moral zarezati v zavest, da obstajajo zunaj Jugoslavi- je mnoge druge formule, ki oklepajo globalna razsežja in ambicije; naposled pa presoditi, katere teh formul, zunanje ali notranje, so koristnejše in razvojno bolj obetavne, katere pa nasilnejše in nevarnejše. Zdaj se lahko s tega izleta med obete in možnosti, ki se šele spremi- njajo v nekaj bolj stvarnega, vrnemo k zvezi med političnim procesom in gospodarskim. Zvezni izvršni svet se trenutno giblje v prostoru, ki mu ga ni mogoče posebno zavidati. Se resnejši je položaj v samem gospodarstvu, ka- terega življenje je trenutno vklenjeno v omejitve pri cenah in osebnih dohod- kih in v katerem so začasno na mnogih koordinatah umetno zabetonirane na- petosti, izvirajoče iz nesorazmerij med dohodki in stroški. Za čas do odmrz- njenja napoveduje večina opazovalcev, da se utegne v njem roditi daljši go- spodarski zastoj, ki bi lahko trajal dolgo v obnovljeno »normalno« dobo. Za čas po odmrznjenju pa se mnogi boje prave »eksplozije inflacije«. Delno bi jo bilo s smotrnim ravnanjem brž- kone mogoče razporediti na daljši čas, povsem pa ne. Toda politični sistem, kakršnega rišejo predlagane ustavne spremembe, ni dograjen in še manj utečen. In gospodarski sistem, v kate- rem bi bilo šele mogoče trajneje in učinkoviteje usmerjati razvoj, je šele in statu nascendi. Ob sedaj predvide- nem časovnem zaporedju dogodkov bi bilo mogoče predvidevati, da bo nova kibcrnetika jugoslovanske družbe jela kompleksno delovati šele pozno jeseni ali z novim letom. Za vmesni čas pa smo si vzeli premostitveni kredit, ki sam ob sebi morda ni najbolj srečen, a temelji na golih političnih in gospo- darskih realnostih. Do kolikšne mere je to prav, se bo pokazalo šele pozneje. 1 skoraj zanesljvo pa je, da bi bilo sedaj težko ravnati bistveno drugače. Na gospodarskem torišču, s kate- rega se je ob faktu devalvacije vzdig- nilo toliko prahu — manj pa, značilno, pred njim — si marsikdo že danes za- stavlja vprašanje, ali se bo inflacijska zgodba ponovila in z njo vred »vse dru- go«. Vprašanje je po dobrem običaju postavljeno na nediferenciran način. Kdor bi želel odgovoriti nanj, bi se lahko spustil v natančno razpravljanje, ali je naša inflacija bolj cenovna, bolj stroškovna, bolj strukturna in tako na- prej. Manj verjetno pa je, da bi se po- dal v razglabljanje o politični funkciji, ki jo opravlja inflacija. Včasih se mi zdi (in najbrž ne po- vsem po krivem), da so za odnos do inflacije, ki po vsem videzu prevladuje vsaj v širši slovenski javnosti, značilne nekatere komponente, ki so bile svoj čas lastne delavnosti in izkoriščevalski pravovernosti zgodnjega angleškega, sevcrnonemškega ali ameriškega kapi- talizma,- ta je zase terjal predvsem trdne lastninske odnose in varno nalož- bo v naprej zagotovljenim profitom, za svojo delovno silo pa odmerjen kos kruha in trdne brzde. Kar je temu dvo- jemu grozilo, je obsojal z moralično vročičnostjo in razbijal ter dušil z eko- nomsko in politično silo. Ce paralela drži, se v takšnem razpoloženju pri nas skriva mogočen razvojni impulz — v naših sedanjih razmerah seveda, druž- benih in gospodarskih. Inflacija je nam- reč res, naj jo danes opazujemo od tod ali ondod, krinka za neke vrste slepa- rijo; to je skrita, za javno kontrolo tež- ko obvladljiva prerazdelitev realnega narodnega dohodka, katere namene je demokratično nadzorovati v bistvu sko- raj enako težko kot njo samo. Toda v naših posebnih, jugoslovanskih razme- rah inflacija poleg kritja slabo preraču- nanih naložb, včasih nepredvideno in nepredvidljivo visokih obrambnih iz- datkov, kompenzacj za naravne nesre- če, improvizirane gospodarske politike in podobnih reči opravlja še nekaj dru- gega. Opraylja namreč tisto, kar je dr. Vladimir Bakarič v enem svojih nedavnih intervjujev sočno izrazil pri- bližno takole. V primerjavi z drugimi, je rekel, nam gre v celoti kar dobro,- le da si to zagotavljamo z mnogo huj- šim hrupom kot drugod. Praktično smo v Jugoslaviji z infla- cijo, eno najhitrejših v Evropi (izvze- mamo vzhodno Evropo, kjer je skrita, a bruha dan na dan v občasno zelo eksplozivnih oblikah kot na primer ne- davno na Poljskem), blažili socialne na- petosti v družbi, ki jih skoraj neogib- no prinaša nagel razvoj; z njo smo krhali marsikatero ostrino v odnosih med razvitejšimi in manj razvitimi go- spodarskimi strukturami in deli drža- ve; financirali smo marsikatero nalož- bo v gospodarski in družbeni infra- strukturi, katere družbeno ekonomič- nost in rentabilnost je v končni konse- kvenci in za daljše razdobje težko in nemogoče oceniti le s povsem ekonom- skimi kriteriji. Dejstvo je, da je naš družbeni prostor, katerega zgodovina je na gosto pretkana z robatimi kon- flikti, zunanjimi in notranjimi vojnami ter nasiljem vseh vrst, preživel petin- dvajset let relativnega miru — kakrš- nega družbeno in osebno človeško vrednost je navadno mogoče dodobra spoznati šele, ko ga izgubiš. In tudi tak mir in postopno demokratizacijo bi verjetno težko uresničili brez inflacije. Obstaja seveda cena za to in visoka je : cena, izražena po eni plati v gospo- darski in obči družbeni demoralizaciji, ki se nujno poraja iz nagle inflacije, po drugi plati pa v visokih zunanjih dol- govih, v hipoteki na jutrišnji dan in v hoji po robu mednarodne likvidnosti. Toda kakšna je končna bilanca? Njene- ga skupnega, družbenega salda ni mo- goče izraziti niti samo ekonomsko niti samo politično. Piuse in minuse jc mo- goče tehtati in presojati le vse skupaj in račun je zelo zapleten. Inflacijskega tempa iz lanskega leta si ta družba tudi po odmrznjenju in po kompleksnem jesenskem startu najbrž ne bo smela več privoščiti. Vsaj pribli- žati ga bo morala tempu, s kakršnim se giblje inflacija v državah, ki so naši glavni gospodarski partnerji. Če tega ne bo mogoče zagotoviti, se bomo pre- več izpostavili: gospodarsko in politič- no, navznoter in navzven. Potem bi ostalo votlo marsikaj, tudi sedanja ne- navadna procesa, ki vezeta politični in gospodarski niz premikov v Sloveniji in Jugoslaviji v tako odločilno celoto. Toda upati bi veljalo in tudi ravnati ta- ko, da se kaj takega ne bo zgodilo. S KEMIČNO ANALIZO V B OJ ZOPER POLITIČNE SH OLASTIKE primož Žagar Dejstvo, da nekdanji direktor ljub- ljanske optične tovarne Vega Franc La- mut neokrnjen sedi v slovenski ljudski skupščini, in to na položaju podpred- sednika gospodarskega zbora, je dokaz, da je inštitut odgovornosti pri nas še zmeraj brez podstavka. Torej, ker ni opore, se odgovornost vlači nekje pri tleh kot prebiva svoje čase megla. To zadnje je morda preveč literar- na in mehka trditev. Zategadelj izgubi udarnost političnega boksarskega di- rekta. Vendar je malo prej samogra- jana literarnost nekako metafizično ustrezna v tem pomenu: Ce je Franc Lamut iz bankrotirane in v prisilni upravi zdraveče se Vege sploh kakšno objektivno politično merilo (in to je, po mojem!), potlej lahko z veliko go- tovostjo pribijem, da nam vplivni za- stopniki ljudstva in družbe in tako na- prej jemljejo zadnjo sapo, ki jo je še mogoče vdihniti v tem stabiliziranem ozračju, z grdo in s prekanjeno meta- fiziko. Glejte! Zanesljivi ekonomski in po- litični dokazi so, da je Franc Lamut kot pristojna oseba v podjetju zakrivil Vegin propad. Nokautiral je, recimo. podjetje z megalomanskimi načrti. Ne- posredno, ukazal je za zidovi optične industrije izdelovati oljne regulatorje in plinske vžigalnike (ob teh vžigalni- kih še to, da je v ta namen ustanovil z Japonci mešano družbo, imenovano Vema). Tu nam je sploh nekako ne- rodno omeniti, da so Vegini delavci dobili v lanskih dvanajstih mesecih zgolj 9 mesečnih plač. In prvo, kar je storil prisilni upra- vitelj Franc Markič, ko je začel lan- skega г.З. decembra voditi prisilno upravo, je bilo, da je odpravil omenje- na nova Lamutova izdelka. Potem je odpustil še kup delavcev. Metafizična prekanjenost je zdaj verjetno očita do kraja. Franc Lamut je padel na praktičnem ekonomskem izpitu; ni pa padel, kar bi mnogi pri- čakovali, s sedeža podpredsednika go- spodarskega zbora ljudske skupščine. Tu sploh ni treba posebej naglašati, kako pomemben je postal v teh bolnih gospodarskih razmerah ta gospodarski zbor. Navsezadnje ga za tako po- membnega razglašajo tudi sami druž- beni vodje. Kaj vidimo potemtakem zdaj, ko po- stavimo nasproti neposredno ekonom- sko in. to gre skupaj, politično krivdo podpredsednika gospodarskega zbora slovenske ljudske skupščine in odgo- vornost? Vidimo in skušamo, da švi- gajo strumne razprave o odgovornosti, ki jih z zadihano prizadevnostjo izstre- ljujejo poslanci ljudske skupščine, slo- venski izvršni svet, centralni komite zveze komunistov, ugledni časnikarji osrednjih političnih časnikov, pa na- prej po še zmeraj veljavnem navpič- nem subordinacijskem zaporedju, v mili zrak, ne da bi osmodile svojega stvar- nega namenskega cilja. In tu napisani cilj, ki ni osmojen, je treba zdaj, žal, še zmeraj razumeti kot vrhovnejši po- ložajni cilj! Nasprotno pa so podatki, da nižje položaje odgovornost že kar zadane. Za stvarni podatek je tu vseeno še 14. december 1970. leta. Takrat je Franc Lamut sestopil z direktorskega polo- žaja (zavoljo tako jasne krivde drugega izhoda ni bilo). Zdaj se nekako zdi, kot da so s 14. decembrom nasprotniki dobili v roke dokaz, ki razločno priča, da se je petelin odgovornosti v Lamutovem pri- meru le sprožil. Ne, ne, to bi bila preenostavna in premalo gibka obramba. Človek, ki je javno izgubil vrednost gospodarske sposobnosti, ne more zdaj brez te vrednosti misliti in delovati s tako pomembnega položaja, kakršen je po veljavni družbeno-politični logiki položaj podpredsednika skupščinskega gospodarskega zbora. Vzemimo zdaj, da je Franc Lamut resda ob vrednost sposobnosti, da pa je ob vsem tem še zmeraj ohranil mo- ralno vrednost, ki je prav tako odlo- čilna za zvolitev ali postavitev na kak družbeni oziroma javni položaj. In ta moralna vrednost mu torej zdaj daje moč in pravico ostati na podpredsed- niškem položaju. Gredoč naprej po tem miselnem toku bi dosegli teoretične okoliščine, v katerih bi Franc Lamut s svojo moralno močjo spodbujal dru- ge poslance k tvornemu, k zagnanemu in k socialističnemu zavestnemu delu. 2 v strogo strokovnost se torej ne bi spuščal, ker je vrednost sposobnosti, kot smo videli, izgubil. Ampak, je tako, da se tu teoretični miselni tok ne more nikdar stakniti s praktičnimi razmerami. Franc Lamut je namreč izgubil tudi moralno vrednost. Ako bi jo še imel, potlej bi sam, po hladnem in nekarierističnem političnem preudarku, odstopil s položaja pod- predsednika gospodarskega zbora. In potem, če poslanci, denimo, njegovega odstopa ne bi sprejeli in če bi ga ne- kako z zadnjimi močmi le prepričali, naj ostane, potem pa bi lahko Franc Lamut deloval z močjo svoje moralne vrednosti. Toda, kot smo že rekli, nič kaj tako spodbudnega se ni bilo zgodilo. Na Lamuta bi, se razume, lahko svetili še z mnogimi žarometi in z različnih smeri. Vendar, Lamut v tem našem ringu ne igra glavne vloge. Poglavitne oseb- nosti so (v ožjem prostoru razmišlja- nja) predsednik slovenske skupščine Sergej Kraigher pa predsednik gospo- darskega zbora Tone Bole pa drugi ugledni in vplivni upravljale! skupščin- skega stroja ter vsi poslanci, ki govo- rijo visoke besede o ne vem kako po- membnih gospodarskih in političnih stvareh. Vse te besede in zadeve se v njihovih ustih spreminjajo v brezpo- membne in neslišne. Njihova dolžnost bi bila namreč teoretično odgovornost posnoviti v neposrednem in tako hva- ležno primernem Lamutovem primeru. Javno bi morali sprožiti zadevo. Po- gnati bi bilo treba poslance, naj se iz- rečejo o položajnih vrednostih in ne- vrednostih. Lamutov posamičen primer je na srečo dokaz o dobi zelo splošne poli- tične sholastike. Zato mu tu (kot zgle- du dobe) tudi odmerjamo toliko pro- stora. Mnogo vplivnih in veljavnih polo- žajnikov je v naši družbi, ki so s svojim delovan-jem ali nedelovanjem povzročili, da je znova razpokal še sveže ometani jugoslovanski gospodar- ski in politični red in da je treba zdaj stvari reševati z novo reformo. Ni nam znano, če bi se v kakšnem od teh položajev sprožila odgovornost kot neogiben gradbeni element vsakega položaja in s sankcijo kot eno od vid- nih oblik svoje obstojnosti vrgla polo- žajnika v vladni, partijski ali strogo gospodarski plasti vplivanja in odloča- nja, s položaja! Sreča je, da se je mogoče zoper politično sholastiko, ki je ena od oblik politične metafizike, boriti z orožjem neposrednih in praktičnih dokazov. Mo- goče jo je torej eksperimentalno doka- zati kot, recimo, v kemiji s kemično analizo stopnjo alkohola v sladkem li- kerju. LAOS, KAOS IN MEDNARO DNA PROLE TERSKA ZAV EST Sergej gerzina Nekoč so rekli: Laos pomeni kaos. V mislih so seveda imeli tradicionalno zmedo, ki je vladala —• ne po lastni krivdi — v tej revni deželi, koder pred- stavljajo edino pravo bogastvo džungle in številne reke. Laos je dežela kaosa še danes : toda notranji kaos je prav- zaprav majhen v primerjavi s kaosom, ki vlada v zjunanjih pogledih na ta jugovzhodnoazijski kos sveta. Na sploš- no velja zdajšnja ameriška invazija v Laos samo za epizodo indokitajske vojne, predvsem strateškega značaja — utrjevanje vojaške pozicije. Toda nedavna Nixonova javna grož- nja, da ne bo nobene omejitve za ame- riški potencial kjerkoli v Indokini, z edino izjemo jedrskega orožja (ki med vrsticami torej še naprej ostaja Damo- klejev meč), je nedvomno dokaz, da doživljamo čas obračuna, morda do- končnega, in da torej ne gre več za strateški ali politični prestiž — kot smo bili doslej navajeni sprejemati razlage za vse svetovne konfrontacije. V pro- cesu poenostavljanja, ki je zajel vse medčloveške in mednacionalne odnose na svetu, od diplomatskega sodelovanja do sredstev javnega obveščanja, smo imeli namreč pred očmi vedno le zuna- nji videz spopada: ZDA in Sovjetska zveza se borita za premoč, bodisi na Bližnjem vzhodu ali v Indokini, bodisi na drugih, odkritih ali prikritih bojiščih v Afriki in Latinski Ameriki. V tem poenostavljenem pogledu na svetu (brž- kone je zanj vzrok buržoazizacija naše mentalitete) nas ni več zanimalo to, zakaj se borita za premoč, katera sila ali nuja ju žene v ta spopad oziroma v čigavem imenu se borita. Domala istočasno z agresijo na Laos je bilo čutiti agresijo tudi na drugih frontah osnovnega svetovnega obraču- na. Nixon in Colombo sta med nedav- nim obiskom italijanskega premiera v Washingtonu govorila o neusmiljenem boju proti komunizmu, London je opo- zarjal na komunistično nevarnost v In- dijskem oceanu in Afriki, v Italiji se je zaostrovalo vprašanje sodelovanja komunistov v vladi, neusmiljen boj proti raznim »radikalnim« elementom so sprožili tako v Ameriki kot v Fran- ciji, Nemčiji in še kje, delavske stavke so zajele Skandinavijo, Francijo, Angli- jo, Italijo (povod je bil povsod dru- gačen, osnovni vzrok pa je bil vsem skupen in tudi reakcija nanje je bila domala povsod enaka). Pri tem je treba poudariti, da so za povprečnega Američana ali morda kar na sploh povprečnega kapitalista vsi komunisti brez izjeme enaki, naj bodo sovjetski ali kitajski ali kubanski ali albanski ali kakšni drugi — vsi so ena- ko nevarni, skratka »rdeči«, malodane kriminalci, ki so načeli svobodo člove- kove osebnosti (oziroma »osebne inicia- tive«, če se spustimo na specializirano področje ekonomskih odnosov). Gre za psihološko kampanjo, ki pa jo morajo upoštevati tudi tisti, ki si delajo utva- re, da »tam delajo razlike«. Laos in na sploh Indokino (oziroma svet na sploh) je treba gledati v tem širšem okviru. Tu ne gre samo za boj osvobodilnih enot proti tujemu agre- sorju, torej za popolno nacionalno su- verenost — kajti pojem suverenosti je postal v današnjem svetu vse preveč relativen (končno sta »čuvarja« laoske suverenosti izvoljeni predsednik vlade princ Suvana Fuma, ki mu pravijo nev- tralist, in pa kralj Savang Vatana — vendar ta dva nista pokazala kakšne pripravljenosti, da bi se uprla agresor- jem; še več, kraljevske sile so mu šle celo pomagat. S kakšnimi merili naj torej tehtamo laosko nevtralnost in su- verenost?) V osnovi gre vendarle za uveljavitev enega ali drugega sistema. Ali bo zma- gala kapitalistična ali socialistična ide- ja, oziroma, če gremo v razvoju še naprej: ali bo šla evolucija človeštva naprej v smeri preobrazbe kapitalizma v fašistični totalitarizem (z vsemi zanj značilnimi artributi, ki jih je moč za- sledovati že danes : agresivnost, nacio- nalizem, imperializem, uniformiranost in robotizacija človekove osebnosti. To je nujen proces, pri katerem si ne mo- remo delati nobenih utvar) ali pa v smeri preobrazbe zdajšnjega socializma v komunistično demokracijo (z vsemi zanjo značilnimi atributi, kot so med drugimi: vključevanje širokih mas v družbene procese, v odločanje in uprav- ljanje, itd. Tudi to je nujen proces, pri katerem ne smemo imeti nobenih dvo- mov). Zato pri agresiji na Laos, Indokino ali kamorkoli drugam ne gre toliko za mobilizacijo napredne javnosti, ki naj bi se zgražala ali protestirala ob kr- šitvah splošno ustaljenih norm človeške etike, morale, humanizma, človekove osebnosti, pravil igre, ipd. (to so nam- reč samo kompromisi, s katerimi se nezavedno vključujemo v poenostavlje- ni zunanji videz »boja za prestiž«), ampak za mobilizacijo mednarodne proletarske zavesti, ki naj bi spoznala osnovne vzroke spopada in zavzela svoje mesto na frontnih linijah, ki se odpirajo daleč stran od nas, blizu nas ali celo med nami. Laos bi bilo torej treba znova na čisto zarisati — ne v zemljevid Azije, s katerega ga hočejo zbrisati Američa- ni, ampak v zemljevid komunistične solidarnosti, ki ne pozna meja, ker je meja samo ena: na prehodu iz enega v drugi družbeni sistem. ANATEMA ALI HVALA? Sergej gerzina To leto se je za jugoslovansko zu- nanjepolitičho dejavnost začelo in se bo tudi nadaljevalo v znamenju priha- janja in odhajanja; predsednik Tito je obiskal ZAR, državni sekretar za zu- nanje zadeve Tepavac je šel v Moskvo, predsednik ZIS Ribičič je za hip skočil v Pariz in se tam pogovarjal s Chaban- Delmasom, v prihodnjih mesecih pred- videvajo potovanje Tita v ZDA in V Italijo, prihod Gromika v Jugoslavijo 3 in morda še Icalcšno potovanje kam blizu ali kam dlje. Vsa ta prihajanja in odhajanja so seveda sestavni del naše zunanjepoli- tične strategije — izvenblokovskega utrjevanja naše suverenosti v ožjem in širšem svetovnem prostoru — in naše zunanjepolitične taktike — poli- tike neuvrščenosti, ki nam omogoča pridobivanje širše mednarodne opore za našo strategijo. Dodajmo samo, da je za vsako stra- tegijo in taktiko potrebno orožje, ker sicer sta nujno obsojeni na poraz. To orožje imamo : kot država s socialistič- no samoupravno ureditvijo, ki je izšla iz revolucije, prežete z idejo mednarod- nega proletarskega boja za nove, kva- litetnejše družbene odnose. Večkrat pa se pripeti, da to naše orožje, ki pogojuje naš obstoj in na- daljni družbeni razvoj, nenadoma ne- marno zataji. To je bilo denimo ob zadnjem Nixonovem poročilu ameri- škemu narodu o zunanjepolitičnih od- nosih v svetu. Ko je Nixon nanizal vse elemente ameriške zunanje politike do vseh kon- cev sveta, je omenil tudi Jugoslavijo. Pri tem je izčrpno in zelo naklonjeno spregovoril o privatnem kapitalu v Ju- goslaviji, ki da je sestavni del naše nacionalne politike in da so zato tu velike možnosti za ameriške privatne investicije. S temi besedami je Nixon postavil Jugoslavijo izven okvira so- cialističnih držav, rekli bi lahko, da jo je opisal kot državo z določenimi ka- pitalističnimi tendencami, torej deželo, ki je blizu »ameriškemu načinu življe- nja« — ki ga hočejo Američani, zlepa ali zgrda, vsiliti preostalemu svetu. O tej izjavi ni bilo slišati kritičnih pripomb ne v tisku ne v radiu in ne v televiziji, in tudi v Beogradu ni bilo slišati kakšnih ustreznih komentarjev — čeprav so jo glede na skorajšnji Titov obisk v Washingtonu gotovo paz- ljivo proučili. Seveda jo je moč razu- meti in razlagati na sto načinov, slej ko prej pa ta izjava ostaja kot nekakš- na majhna klofuta za našo socialistič- no zavest in za naš proletarski inter- nacionalizem, ki ju vendar še vedno deklariramo kot orožje naše zunanje- politične strategije in taktike. Ali pa smo se mu odpovedali? NAGRADE BORISA ZIHE RLA dimitrij rupel Kot je razvidno iz dnevnega časo- pisja, ki je poročalo o letošnjih Pre- šernovih nagradah (glej DELO, 9. in 10. februarja 1971), se je konfrontacija upravnega odbora Prešernovega sklada, katerega predsednik je akademik Boris Ziherl, in komisije Društva slovenskih pisateljev za literarne nagrade, katere člani so bili Niko Grafenauer, Taras Kermauner, Dimitrij Rupel in Rapa Suklje, končala z zmago prvega in ce- lostnim porazom druge. In vendar ta poraz ne bo predmet tega spisa. Pred- met pisanja je izbor nagrajencev (za področje literature) sam! Vse preveč smo že prelili tiskarskega črnila okrog »procedur«, »načinov«, »formalnosti« in »zakonitosti« ! Zdi se, da je nastopil čas odprte bitke! Upravniki Prešernovega sklada so podelili nagrade Janku Lavrinu, Mitji Alejaku in Eli Peroci. V istem obdobju, iz katerega so nagrajene zasluge ime- novanih, so izdelali svoja dela (ki so dobila priznanje predvsem v predlogih imenovane komisije DSP) še Gregor Strniša (Žabe), Dušan Jovanovič (Don Juan na psu. Znamke, nakar še Emili- ja, Norci), Veno Täufer (Vaje in nalo- ge), Marjan Rožanc (Demon Iva Da- neua), Pavle Zidar (Stanja, Nova sta- nja. Dim, Jugo in Pišem knjigo), Ivan Mrak (Revolucijska tetralogija) in Franci Zagoričnik (Obsedno stanje). Kot je bilo mogoče premisliti iz iz- reka konfrontacije med obema partner- jema, se je s strani Prešernovega skla- da nasproti društveni komisiji (ki je bila edina komisija za literaturo, ki se je sploh letos konstituirala za po- dročje literature — v zvezi s Prešer- novimi nagradami) lahko pojavil ugo- vor v dveh smereh. Prvi ugovor je ta, da komisija DSP ni dovolj skrbno pre- učila literarne bere zadnjih dveh let Na sliki: Boris Ziherl nekaj bere na glas (obdobje je določeno s pravilnikom Sklada) in da ni dovolj strogo napela tetive kvalitete, to se pravi, da je iz- brala premalo kvalitetna dela in ni opazila pravih biserov, ki se skažejo šele po dolgotrajnem naporu in pri- ostreni kritični volji. Torej prvi ugovor je možen glede na kvalificiranost ome- njene komisije. Ta ugovor je seveda nekoliko sporen, saj, kolikor je znano, ni bila v zadevi Prešernovih nagrad sestavljena nobena druga komisija, ki bi se lahko ponašala z višjo kvalifi- ciranostjo, če izvzamemo člane Prešer- novega sklada, ki se poklicno (Zadra- vec, Ziherl) oz. ljubiteljsko ukvarjajo z literaturo (ostali člani sklada). Drugi ugovor, ki bi ga utegnil imeti upravni odbor Prešernovega sklada, je nad kva- liteto s strani DSP predloženih literar- nih del. Ta ugovor bi se utegnil ukvar- jati z razlogi podelitve, ki niso znani strokovnjakom, umetnikom ali pred- stavnikom cehovskega združenja (ka- kršno je DSP). Ti razlogi so seveda manj dostopni kot razlogi kvalitete in jih je seve teže ovreči. To so namreč razlogi, ki se gibljejo v sferi nedoloč- ljivih elementov, kot so: simpatija, ideološka ustreznost, zaslužnost za na- rod, revolucijo... ali kaj podobnega. Kot lahko sklepa priložnostni opa- zovalec konfrontacije, o kateri je go- vor, se je dvoboj odigral na polju, ki je bilo komisiji DSP neznano, oz. nanj ni bila pripravljena. Odigral se je na polju iracionalnih kriterijev, na polju ideološkega obračuna — s kriteriji in pojmovanji, kakršna razvijajo strokov- ne komisije in podobne organizacije, ki se zavzemajo za vidike koherentnosti in kvalitete — tedaj za vidike produk- cije. Prešernove nagrade za literaturo so bile podeljene zunaj meril literarne produkcije. O tem se lahko čisto na kratko tudi prepričamo. Janko Lavrin ni prejel nagrade za neko konkretno delo, ki bi vpisalo vase določene slovenske probleme, ki bi li- terarno »obdelalo« slovenski svet leta 1970 ali 1969, ki bi kakorkoli poskušalo najti zvezo s sodobno literarno pro- dukcijo, jo bogatiti, razvijati... — temveč za »zasluge« na področju pre- vajanja in ambasadorstva, tedaj za za- sluge posredovanja produkcije tujim trgom in civilizacijam. Gre tedaj za reprezentativni plasma slovenske lite- rature, za demonstracijo kulturnosti in razvitosti. Janko Lavrin je opravljal politično-ideološko poslanstvo — in to s pomočjo naših institucij, naših založb, naših podpor — ne po zaslugi kvalitete prevajanih in »poslanih« del. Dejstvo je, da Lavrinu ni uspelo Cankarja pla- sirati na angleškem trgu, temveč da ga je morala prevesti in izdati sloven- ska založba — kar se je vse dogajalo na območju reprezentance in prestiža, ne pa na nivoju intenzitete umetniške- ga dela, njegovega realnega vpliva ... Mitja Mejak je prejel nagrado za radiofonsko priredbo Tantadruja in Po- likarpa, tedaj za reprodukcijo del, ki jih dobro poznamo, in ki so že zdav- nai, pred mnogimi leti požela nagrado vpisa med nesmrtne. Ne da bi se spu- ščali v kvaliteto opravljenega dela Mit- je Mejaka, ki bržčas dosega določeno stopnjo zbranosti, je treba poudariti, da tudi v tem primeru ni šlo za samo- stojno produkcijo nečesa novega in tvornega, temveč za obnovo, za ne- kakšno novo fasado čez staro vsebino, za prepis in tehnično opremo. Eia Peroci je prejela nagrado za otroške povestice, za zbirko črtic. Otro- ci to pisateljico radi berejo, sicer pa je neproblematična, ne uvaja nobenih novih prijemov, ne pripoveduje o ni- kakršnih bistvenih problemih in radi- kalno ne ruši nobenega od podpornih stebrov naše ureditve. Otroška litera- tura, kot je znano, poenostavlja lite- rarno tkivo oz. prevaja »odraslo« lite- raturo v otroški jezik. Za to zvrst med drugim obstajajo tudi Levstikove na- grade. Upravni odbor Prešernovega sklada se je odločil za to, da nagradi repro- dukcijo literature. V srednjeveški lite- raturi poznamo štiri »literarne vloge« : scriptorja, compilatorja, commentatorja in auctorja. Scriptor je prepisoval, ne da bi kaj dodal; kar je dodajal compi- lator, ni bilo nikdar njegovo, in če je commentator kaj pripisal, je bilo to sa- mo zato, da je bil tekst razumljivejši. 4 Auetor je tvegal svoje ideje. Prešernov sklad je nagradil vse, razen avtorja. Prešernov sklad ni tvegal tveganja! Prešernov sklad je nagradil polje utečenega, varnega, tradicionalnega, povzemajočega, ideološko nespornega. In teh nagrad menda res ne moremo naprtiti Francetu Prešernu, temu »fraj- gajstu«! Saj se obrača v grobu, ko na- grajujemo v njegovem imenu kopitarč- ke, pisače, kompilatorje in komentator- je. Zakaj ne rečemo bobu bob. Zakaj ne rečemo Ziherlovim nagradam — na- grade Borisa Ziherla?! ZATO predlagam, da revija Problemi (Maga- zin in Teorija) ustanovi posebne nagra- de, ki naj se imenujejo: TRUBARJEVE NAGRADE in naj se podeljujejo s strani komisije; ki jo bo sestavilo uredništvo obeh de- lov revije za področja : filozofije, socio- logije, literarne teorije, esejistike, lite- rature in likovne produkcije. Merila Trubarjevih nagrad, ki naj bi se podeljevale sleherno leto, na dan pi- sateljevega rojstva, dne 8. junija (1508), naj bi bile predvsem inovativnost, pro- duktivnost in koherentnost del. Upam, da vsaj dokler revija Proble- mi ne bo postala oficialno glasilo kakš- ne skupine na oblasti, te nagrade ohra- nijo revolucionarni lesk, ki ga nosi Trubarjevo ime — z vseh naštetih vi- dikov: Trubar je prvi raziskovalec slo- venskega jezika in slovenskih običajev, delujoč v veri, da je mogoče premagati katoliško pošast in tradicionalizem — bil je upornik in proletarec slovenske literature številka ena! DOGNANJA FOSILOV k. i. (smeh na filozofski fakulteti) Ta zapis želi biti zgolj novinarsko poročilo o nekaterih dogodkih na filo- zofski fakulteti v Ljubljani. To poro- čilo pa ne želi javnosti ponuditi nekaj delikatnih ocvirkov, temveč hoče poka- zati neki način razprave, nivo diskusije o resnih pcdagoško-znanstvenih pro- blemih. Z njim začenjamo razpravo o univerzitetnih vprašanjih, ki so poseb- no s plati, ki jo odkrivamo, zapletena v meglo in kuloar. Konec novembra prejšnjega leta je na seji pedagoško znanstvenega sveta in fakultetnega sveta FF univerze v Ljubljani stekla beseda tudi o doktor- ski disertaciji Marjete Vasičeve (asi- stentke na FF — na oddelku za ro- manske jezike in književnosti, prve prevajalke Camusa (Novele), avtorice več člankov in razprav o francoski književnosti, posebno o eksistencializ- mu ...) — z naslovom Estetska misel Alberta Camusa. PZS je o tej disertaciji moral razpravljati iz razloga, ker sta dva člana ocenjevalne komisije ocenila predloženo doktorsko disertacijo po- zitivno, en član pa negativno. Negativ- na ocenjevalka je docentka na oddelku za romanistiku dr. Cigoj-Lebnova. Ta je na seji disertacijo Marjete Vasic oce- nila takole (citirano po zapisniku) : »1. Kandidatinja obravnava proble- me s področja teoretične estetike in njene zgodovine, s področja, ki ji je popolnoma neznano, ki ji je popolna »terra incognita*. 2. Ne pozna sodobnega estetskega ozadja in estetskih tokov ne v Evropi in ne v Franciji, in prav v teh tokovih so se oblikovale Camusove estetske ideje. 3. Ne pozna celotnega Camusovega dela, ki zadeva estetiko. Ne pozna cele gmote tridesetih literarno-kritičnih člankov, ki niso bili objavljeni v zbra- nem delu, neznana ji je skoraj polovica od 17 predgovorov, ki jih je Camus napisal k delom tujih avtorjev. 4. Ne pozna doslej najboljše mono- grafije o Camusu, Ph. Thody: Albert Camus, ki jo je v prvi redakciji pre- gledal Camus sam in ji pripisal svoje pripombe in ki jo je poleg angleškega originala dobiti še tudi v nemškem pre- vodu. V tej monografiji je dobiti vse, o čemer se je kandidatinja razpisala v prvih dveh poglavjih svoje diserta- cije. 5. Od treh poglavij disertacije se prvi dve skoraj v ničemer ne tičeta téme. Prvo spada na področje Camuso- ve biografije, drugo govori o njegovih idejah nasploh. Ker je bilo o tem že mnogokrat govora, sem jaz označila ta del disertacije kot mašilo. 6. Tretje poglavje, ki je osrednje, je pisano zmedeno, brez vsakega kritič- nega pogleda in v sila slabi slovenščini. In o važnem delu tega poglavja, o este- tiki revolte, kandidatinja ne bi smela razpravljati kot o nečem novem in ne- dognanem, ker je o Camusovi estetiki revolte že izvrstno in kritično pisal eden najboljših poznavalcev francoske- ga eksistencializma, O. F. Bolnow. 7. Kandidatinja nima nikakršnega kriterija in zato tudi nikakršne sodbe; ne gleda na Camusovo estetsko misel ne z zgodovinske perspektive, ker ji je neznan ves zgodovinski razvoj este- tike in njenih problemov, ne s kakršne- gakoli svetovnonazorskega kota, reci- mo historično materialističnega. In kako naj bi presojala s tega zornega kota, ko pa, kot je dobro videti iz di- sertacije, ne pozna niti marksističnih estetikov, ki predstavljajo nujno ozadje sami Camusovi estetiki, Lukacsa, Gold- manna ali pa Gramscija, da o starejših, o Mehringu ali Flehanovu niti ne go- vorim. Na koncu disertacije se kandi- datinja kot k rešilni bilki zateče h Cro- cejevim estetskim idejam in poskuša najti podobnosti teh idej s Camuso- vimi, pa tudi ta poskus spodleti, ker kandidatinja Crocejevih izvajanj ne ra- zume, niti v jezikovnem, kaj šele v njihovem filozofskem smislu ...«. Gotovo je res, da najbolje o peda- goško-znanstvenem nivoju razprave pri- ča sam tekst, v katerem doc. Lebnova neusmiljeno tepta predloženo diserta- cijo. Vendar kaže dodati kratek ko- mentar. Ocenjevalka disertacije je v prvem očitnem protislovju tam, kjer govori o »Camusovi biografiji« in o »njegovih idejah nasploh« kot o »ma- šilu«, zraven pa pogreša prisotnost Lu- kacsa, Goldmanna, Gramscija, Mehrin- ga in Plehanova. Seveda je njena oce- na polna vnaprejšnjih vrednostnih sodb: »najboljši Ph. Thody«, »najboljši O. F. Bolnow«, kandidatinji očita, da nima nobenega kritičnega pogleda na Camusa, da ne gleda nanj s kakšnega odličnega svetovnonazorskega kota, kot je historično-materialistični ali morda Crocejev. To preprosto pomeni, da je — posebno še, če pozorno prisluhne- mo tistemu stavku, ki očita disertaciji, da razpravlja o stvareh kot o »nečem novem in .nedognanem« — doc. Leb- nova slehernemu razpravljanju o Ca- musu že vnaprej vtisnila pečat dogna- nosti in ne-novosti, kar seveda nadalje pomeni, da o nobeni stvari ni mogoče dognati ničesar novega več, ampak so stvari že od »najboljših« avtorjev sem zgledno urejene in dokončane. To se- veda skriva še nadaljnji zaključek: da disertacije o Camusu sploh ni mogoče več napisati, ker je že dokončno in zatrdno napisana o delih Thodyja, Bol- nowa, Lukacsa, Goldmanna, Gramscija, Mehringa, Plehanova in Croceja — in da bi jo eventualno lahko napisala doc. Lebnova osebno, ker ona sama pač živi v neposrednem kontaktu in v najtes- nejši zvezi z omenjenimi avtorji in bi ji morda oni dovolili nekoliko svobode iz preprostega razloga, ker so se nji- hove ideje dandanašnji že nekoliko raz- rahljale in bi jih bilo treba ponovno utrditi in dognati. To spet pomeni, da je nekaj novega in nedognanega mož- no storiti samo v strogo discipliniranem okviru starega in dognanega, to pa je mogoče bržkone samo tako, da se od dognanega in starega izbere ravno ti- sto, kar je najbolj dognano in staro in že skoraj usodno pozabljeno — in se prav ta srčika odlušči prahu in izpo- stavi na svetlo. Problem pisanja diser- tacij je tedaj v temle: kar se tiče same teme disertacije, jo je treba izločiti kar v začetku, da ne bo kakšne zmede. Namesto téme oz. predmeta disertaci- je, ki skriva nevarnost, da postane avantura v novo in nedognano, da se izgubi v zmedi, ki je posledica pomanj- kljivega kritičnega mišljenja, je treba v disertacijo postaviti nekaj, kar je pred samo temo ali predmetom razi- skave; to pa so predvsem dognani avtorji, ki so zaradi krivičnega dreve- nja časa pozabljeni in pahnjeni v ne- milost, torej izredno pozabljeni, izredno stari in izredno dognani avtorji, ki so pa seveda naravno nečloveško popolni. To popolnost jim med drugim omogoča nepoznavanje téme, kateri služijo kot sodba in merilo, saj so delovali in gnali svoje zadeve že dolgo pred na- stankom kakega spornega avtorja, kot je recimo Camus. Disertacija o Camusu bi po mnenju dr. Lebnove, vzgojiteljice sto in sto študentov, ugledne ovce vod- nice študijske vedoželjnosti obiskoval- cev romanistike, morala vsebovati kar najmanj Camusa, idealno razmerje bi bilo seveda nič Camusa, in kar največ dognanega, kritičnega, nazorskega gra- diva — spod peres Plehanova, Mehrin- ga in Croceja — najbolje Croceja. No, mnenje PZS-ja ni bilo naklonje- no sodbi, kot jo je predvajala tovari- šica dr. Lebnova, ampak je izglasovalo oceno, ki sta jo napisala druga dva ocenjevalca. Kljub temu se zdi časni- karju zanimivo povzeti nekaj misli iz razprave, ki je sledila avtoritativnemu 5 nastopu dr. Lebnove. Najbolj neusmi- ljen je bil prof. Paternu, ki je polemiko usmeril predvsem na štiri vidnejša me- sta predložene ocene. »Najprej — zoper vključevanje lar- purlartistične estetike v doktrino o umetnosti kot posnemanju narave, to- rej v sistem tradicionalne mimetične estetike. Postopek se mu zdi (Pater- nuju — opomba K. I.) nedopustna strokovna napaka. Njegov drugi in zelo odločen očitek izhaja iz dejstva, da dr. Cigojeva (Lebnova) marksista Ro- gerja Garaudyja, enega najvidnejših evropskih upornikov zoper estetski dogmatizem vzhodnega tipa, uvršča prav na nasprotno idejno stran, saj ga poimenuje »mentor in skoraj pesni- ški glasnik Ždanovih idej o socialistič- nem realizmu«. Ce bi samo od daleč poznala eno njegovih osrednjih del »D'un réalisme sans rivages«, bi te tr- ditve, ki danes ni dopustna niti na- vadnemu študentu književnosti, ne za- pisala. Njegov tretji ugovor se je ustavil ob načelni trditvi dr. Cigojeve, da »kar je absurdno, ne more biti pred- met estetike«, iz česar izhajajo tudi tako daljnosežni negativni sklepi nad disertacijskim delom asist. Vasičeve. To načelno izhodišče se mu ob današnjem stanju estetike in literarne znanosti zdi popolnoma neresen anahronizem. In nazadnje, zelo problematična in ne pre- več odgovorna se mu zdijo tudi njena semantična razpravljanja okoli osred- njega Camusovega izraza »la revolte«, posebno še trditev, da je za ta izraz »slovenski upor mnogo preohlapen in prenedoločen. Meni, da bi slovenski besedi »upor« vendarle kazalo priznati neokrnjene semantične razsežnosti. Na- štete napake, ob katere bi izčrpnejša analiza lahko postavila še marsikaj, so po mnenju prof. Paternuja toliko bi- stvene, da ne zaupa v strokovno solid- nost in sklepe predložene ocene. Ven- dar ji priznava neko vrednost: nena- vadno očiten napredek v slogu, v okret- nosti in eleganci pisanja sploh, ki je v drugih strokovnih delih dr. Cigojeve na mnogo skromnejši ravni, tu pa kaže presenetljivo uspešne premike v dolo- čeno smer predvojne literarne publici- stike in stilistike.« Nekaj odlomkov iz PZS-showa nam že ponazarja vzdušje, v katerem se ostrijo znanstvena in ideološka kopja naših profesorjev. Približno je tudi po- nazorjeno trpljenje doktoranda, ki mo- ra v procesu razčiščevanja spoznati premarsikatero umsko delikateso svo- jega kolega, da ne govorimo o moral- nih in kolegialnih vidikih te psihološke drame. No, primer je res samostojen in težko primerljiv, vendar si upamo zastaviti vprašanje: ali se morda na kakšnem drugem, čeprav skromnem in nepomembnem oddelku te fakultete, ali na kakšni drugi, komaj sorodni fa- kulteti — ne dogajajo podobne šikane? Ali res povsod sedijo sami odgovorni in razgledani učitelji? Ali ni morda tudi kje drugje kak primer hlapčevanja smešno zastareli, a suvereni ideološki vladavini? In kaj ukrenejo fakultete, če nimajo ravno geološkega kabineta — s fosili?! ALEKSANDER PRAZNIH ROK dušan pirjevec Letošnja uprizoritev Zupanove dra- me Aleksander praznih rok gotovo terja, da jo nanovo premislimo, zlasti še, ker jo spremlja nadaljevanje tiste njene interpretacije, ki je nastala že ob njeni prvi uprizoritvi na Odru 57. Tedanjo razlago je citiral Andrej In- kret v svojem članku v Gledališkem listu. Ta razlaga pravi, da se je v Zu- panovem besedilu »formuli, ki je člo- veka podrejala družbi kot izraz in material enosmernega zgodovinskega procesa, ... postavila nasproti misel, da je človek sam svoj poglavitni vir in cilj.« Spopad, ki omogoča Zupanovo dramo, naj bi bil torej spopad med dvema različnima in celo nasprotnima načeloma. Težava je le v tem, ker nam citirana oznaka ne more prav nič pomagati. Družba, ki si človeka totalno podreja in ga reducira na izraz in ma- terial enosmernega zgodovinskega pro- cesa je namreč možna samo v svetu, ki so ga bogovi zapustili, se pravi v svetu, kjer razen človeka sploh ničesar več ni, tako da je človek stopil na mesto boga in je s tem svoj poglavitni vir in cilj. Totalna in totalitarna druž- ba, ki si človeka tako neusmiljeno pod- reja, ni tedaj nič drugega kot uteleše- nje človeka, ki je svoj lastni izvir in cilj. Zato ni mogoče govoriti o dveh različnih načelih, in če bi sprejeli citi- rano oznako, bi bilo treba reči, da v Zupanovi drami sploh ni nobenega pravega konflikta in da Zupanova dra- ma tudi glede na konkretno družbeno politično situacijo, v kateri je nastala, ne pove ničesar bistvenega. Treba je začeti na začetku. Aleksander Makedonski se v Zupa- novi drami pojavi najprej kot bog, pred katerim je utihnila celo narava, zato je to človek v najvišji možnosti moči, je absolutni subjekt, oziroma do kraja uresničeni subjekt. V tej svoji najvišji resničnosti pa ostane Aleksander, ka- kor o tem pripoveduje besedilo, praz- nih rok in nesvoboden: čeprav ima vse in je vse, pa v resnici nima nič in je nič. Subjekt v svoji najvišji možnosti, v svoji skrajnosti, krajnosti in kraju je tedaj nič. S tem ničem, pa ni tako preprosto, kakor se utegne zazdeli na prvi po- gled, o čemer priča najprej razmerje med Aleksandrom in Diogenom. Ce bi namreč bilo res, da je tisto vse, kar je Aleksander dosegel, samo prazni nič, potem bi moral imeti prav Diogenes, ki zatrjuje, da se mora človek že v naprej in že na začetku vsemu odreči, sprejeti torej tisti svoj nič, ki ga itak čaka, pa naj stori kar koli. Vendar pa je v zadnjem prizoru jasno povedano, da Aleksander le ni ostal praznih rok- saj sta mu ostala ljubica Ajša in še nerojeni otrok, tako da je zares sam in zares praznih rok samo Diogenes. Iz tega sklepnega položaja bi se dalo sklepati, da Aleksandrovo vse, vendar- le ni čisti nič, da je vendar nekaj pri- delal in da je potemtakem še vedno bolje biti osvajalec in bog, ker od tega navsezadnje le nekaj ostane. Potem- takem je Aleksandrovo tako silovito in zanj nadvse zavezujoče spoznanje, ki ga izreče v razgovoru z Aristotelom, češ da je praznih rok, vendarle ne- kakšna pomota. Dognati je treba, kako Aleksander sploh pride do tega neznos- nega spoznanja: s kakšnimi merili pre- verja svoja dejanja, da se mu le-ta izkažejo za nič. Iz razgovora z Aristotelom je jasno, da presoja veliki kralj vse, kar je sto- ril, s stališča tega, kar je hotel doseči, se pravi s stališča svojih ciljev, ki jih očitno ni dosegel in zato ostal praznih rok. O svojih ciljih pa sam pripoveduje takole: »Tudi meni so bile položene v zibelko prastare sanje o izgubljenem raju, o izgubljeni zlati dobi, bil sem postavljen sredi dogodkov v času ve- like zmede ... samo pravljica se je še dvigala nad nami in živela — tam na jutrovem nas čakajo nepopisni zakla- di, samo nov Ahil mora vstati, da ustvari nov rod, da združi svet, da ga uredi. Ahil je vstajal pred menoj v neštetih sanjah . .. vzor sem imel v Ahilu«. .Aleksandrov cilj je povratek zlate dobe, vrnitev v izgubljeni raj, združi- tev in ureditev sveta. V tem pogledu je natančna obnova prvega evropskega literarnega junaka, Don Kihota, ki pra- vi o sebi, da je rojen v železnem veku, ki ga mora vrniti nazaj v zlato dobo. V ta namen se konstituira kot posne- manje viteza nad vitezi, božanskega Amadisa, kakor se Aleksander konsti- tuira kot posnemanje heroja nad he- roji, božanskega Ahila. Vprašanje je le, zakaj je sploh treba obnavljati zlati vek in popeljati ljudi nazaj v izgubljeni raj? Pri Don Kihotu je položaj razvi- den na prvi pogled: prepričan je, da ga je za njegov posel določil sam bog, zato je služabnik božji, roka božja, ki izvršuje pravico božjo na tem svetu, da bi tako ta svet spet bil v skladu s svojim stvarnikom. Zupanov Aleksan- der se seveda ne more sklicevati na boga in zato lahko navaja samo člove- ške razloge. Prepričan je, »da je človek morda le res dober v svojem bistvu in da morda nekoč najde pot iz teme sebičnosti« Odločilno je dobro člove- kovo bistvo, ki pa ga je treba šele uresničiti, kar bo pomenilo povratek zlate dobe. V tem ga potrjuje tudi filozof nad filozofi Aristoteles, ki v Zupanovem besedilu zatrjuje, da je bistvo človeka, da je njegova člove- škost prav v tem, da se je odločil »za raj, za sanje pred seboj, za nek lepši svet in neko boljše življenje«. V Aleksandrovem cilju samem na sebi očitno ni napake. Napaka je drug- je, in jo formulira kar Aleksander sam, ko pripoveduje, da je sokriv tega, da se bo dobro človekovo bistvo uresničilo šele »po dolgem, dolgem času«. In na- daljuje: »Kakor sem hodil jaz za Ahi- lom, bo po mojem zgledu vstalo še veliko samosilnikov.« Aleksander je očitno izbral napačni vzor, napačno pot: za uresničenje ple- menitih ciljev je uporabil neplemenita sredstva. Vprašanje je, zakaj je tako in zakaj si ni mogel izmisliti boljših instrumentov? Tudi na to vprašanje odgovarja kar sam, ko trdi, da je vo- 6 dilo vsake preobrazbe — in torej tudi povratka v izgubljeni raj — nasilje, da človeški rod ljubezen zaničuje, nasilje po posluša in spoštuje, da jc napredek možen samo, kadar napredujejo str- njene vrste tisočev in desettisočev. V človeškem rodu, ki je bil izgnan iz raja in ki je še vedno potopljen v temo sebičnosti za uresničevanje plemenitih ciljev pač ni mogoče najti drugih sred- stev razen sebičnih. V železnem veku zlate dobe ni mogoče graditi drugače kakor z ne-zlatim, se pravi železnim materialom. Aleksandrova pot nasilni- ka in boga je tedaj utemeljena v nje- govem plemenitem cilju samem in je zato s svojim sklepčnim ničem proble- matizacija ali celo zanikanje plemeni- tega cilja samega. Glede na Zupanovo besedilo pa je ta sklep prenagel, to pa zaradi tehle Aristotelovih besed: »Zakaj se je člo- vek odločil zidati hiše, šivati obleke, izdelovati orodje, krotiti naravne sile: ker se je odločil za raj, za sanje pred sabo, za nek lepši svet in neko boljše življenje.« Cilj je za Aristotela natanko tak kot za Aleksandra: raj, sanje pred seboj itd. Pač pa je pot različna. Ale- ksander je hotel cilj doseči po Ahilovi poti, Aristotel pa govori o zidanju hiš, šivanju oblek, izdelovanju orodja, kro- tenju naravnih sil. Aristotelova pot ni heroična, je mirna in lahko rečemo, da je to pot tehnike. Aleksander bi se te- daj moral odločiti prav za tehniko ne pa za herojstvo. In ker tega ni storil, je očitno zares kriv in po pravici pah- njen v nič in praznoto. Tudi ta sklep je prenagel, kajti Aristotel jasno pravi, da se mu je ta pot odkrila šele »nocoj« : »Sam sem to šele nocoj spoznal. Ko bi to vedel na začetku svoje poti, bi bilo vse moje delo jasnejše.« Ta »nocoj« pa je tisti trenutek, ko Aleksander spozna svoj nič in svojo praznoto, se pravi trenu- tek, ko Ahilova pot razkrije svojo groz- ljivost. Šele v tem razkritju, šele v ni- ču in praznoti heroizma, se odpira no- va, tehnična možnost — in ne prej — zato tudi Aleksander te možnosti na svojem začetku še ni mogel videti, ka- kor je tudi Aristotel ni uganil. Tehnika se očitno rodi iz konca in niča velike historične akcije, iz konca humanistič- nega človeka, ki je stopil na mesto bo- ga, zasnuje se v praznini in v niču, ki sta nič in praznina v svojo s-krajnost in svoj konec izpostavljenega subjekta. Clovek-subjckt je v svojem koncu in ni- ču tehnično bitje, oziroma bitje tehnike. Aleksander je svojo pot potemta- kem »pravilno« izbral, jo pošteno do- vršil in šele v tej dovršitvi se je od- prla nova pot. Aleksander s svojim Ahilom je zdaj že preteklost; to, kar je in kar bo, nosi s sabo Aristoteles. Zato se kralj in filozof razideta, in fi- lozof zatrdi kralju, da o njem ne bo nikoli pisal: kajti če bo pisal še kaj, bo pisal o sedanjosti, o novi poti tehnike, na kateri pa Aleksandra ne bo več mo- gel srečati. Vendar pa avtor drame ni Aristote- lovega mnenja, zanj je Aleksander še vedno upesnitve vreden junak, zato se drama še nadaljuje. Kako je to sploh mogoče? Aleksander zapusti dvor, preobleče se v narednika in tako incognito s po- ročnikom Fricem, svojim najstarejšim in najhrabrejšim bojnim tovarišem, odide med ljudi. Besedilo pripoveduje o dveh takih pohodih: prvi je nepo- sredno prikazan, o drugem zvemo sa- mo iz poročil policijskih agentov in se tragično konča: Aleksander pade v go- stilniškem pretepu. Zakaj je Aleksander odšel med lju- di? Ali je to njegovo dejanje v kakršni koli zvezi z Aristotelovo tehnično vizi- jo, ali pa je kaj drugega? Na ta vpra- šanja odgovarjajo njegove besede Ajši: »Zakaj je padel moj oče? Se danes bi bil živ, če ne bi imel ene žilice, ki sem jo jaz dobil po njem. Zmeraj ga je ne- kaj vleklo med ljudi.. . Mene pa tudi vleče med ljudi.« Aleksandra nekaj vleče med ljudi in vleče ga od nekdaj. Vprašanje je, kako je to sploh mogoče, ko pa ve, da člo- veški rod zaničuje ljubezen, da spoštu- je in posluša samo nasilje in da živi samo v temi sebičnosti? Ponuja se mi- sel, da morajo imeti ti »ljudje« še neke druge lastnosti, ki pa se vse doslej še niso mogle uveljaviti. In res je v istem pogovoru z Ajšo precej stavkov, ki či- sto drugače opisujejo »človeški rod«. Ta človeški rod so zdaj »navadni ljud- je«, njihova pota so zlata, so troedinost razuma, srčnosti in poželenja, so edini, ki v resnici tvorijo državo in samo med njimi je doma prava resnica. To ljudstvo je sicer brezoblično, a se ne da ne podkupiti in ne prestrašiti, kar pomeni, da je svobodno — in to ljud- stvo tvorijo rokodelci in kmetje. Dogodil se je bistveni preobrat. Nje- gov temelj sta nič in v tem niču zasno- vana tehnika, ki se v Aleksandrovih besedah pojavlja kot rokodelstvo. V luči tega niča se pokaže, da so ljudje že troedinost srčnosti, razuma in pože- lenja, da so že neustrašni, svobodni in nepodkupljivi, kar vse pomeni, da so kratkomalo že odrešeni in da jih ni treba šele popeljati nazaj v izgubljeni raj in zlato dobo, kajti njihova pota so še vsa zlata. Vse to pa so ljudje na na- čin, ki ga Zupan imenuje z besedama kmetje in rokodelci, ali kar samo roko- delci. Naravno je, da se Aleksander s temi ljudmi lahko identificira samo v območju rokodelstva, kar je v besedi- lu zelo jasno poudarjeno, in sicer v na- slednjem stavku : »Jaz, ki bi najrajši vse pustil in začel kakšno pošteno ro- kodelstvo.« To, kar Aleksandra vleče med ljudi, je torej njegovo lastno roko- delsko bistvo in hkrati rokodelsko bi- stvo »navadnega ljudstva«, torej roko- delsko bistvo človeka. Kaj je s tem ro- kodelstvom? Rokodelstvo nas vrača k Aristote- lovi viziji tehnike, ki naj bi bila edino primeren način bivanja človeštva. Do- cela jasno je, da je Aleksandrova misel o rokodelstvu tesno zvezana z Aristo- telovo vizijo, vendar se od nje hkrati tudi razlikuje. Za Aristotela je tehnika namreč instrument, je pot v raj, za sa- njami, nazaj v zlato dobo. Tehnika je tu Ic sredstvo. Rokodelstvo pa ni več sredstvo, saj se je pokazalo, da ni no- benega cilja več, vsaj ne cilja v smislu izgubljenega raja in zlate dobe. Človek je že odrešen in ne potrebuje nobenega sredstva za odrešitev. Z rokodelstvom je Aleksander odbil Aristotelovi viziji tehnike njeno mesijansko naravnanost. Iz tega pa samo po sebi sledi, da teh- nika kot rokodelstvo ne more biti no- beno sredstvo več, marveč je nekaj drugega in očitno opravlja druge funk- cije. Te funkcije lahko razberemo iz pomena, ki ga ima rokodelstvo za sa- mega Aleksandra; zanj pa je rokodel- stvo tisto območje, v katerem se edino lahko identificira z ljudmi. Med ljudi gre lahko samo kot rokodelec, oziroma zaradi svoje rokodelske narave. Samo kot rokodelec ni več oblastnik in moč, kot rokodelec je zvest niču in praznini svoje moči, samo kot rokodelec ljudi ne ogroža več. Med ljudi je možno iti in med ljudmi jc možno biti samo kot rokodelec. Rokodelstvo je tedaj odgo- vor, kako biti med ljudmi. Biti med ljudmi pa za človeka pomeni biti in biti človek. Rokodelstvo je tedaj način biti in biti človek. Biti in biti človek je možno le kot pošten rokodelec. Roko- delstvo ni instrument nekih daljnih in kdo ve kdaj dosegljivih ciljev, marveč opravlja čisto drugo funkcijo: omogoča človeka in njegov svet. Način in mož- nosti opravljanja te funkcije izvirata iz izvora samega rokodelstva. Za dolo- čitev tega izvora je potrebno upošteva- ti, kako in kdaj se rokodelstvo v sami drami sploh pojavi. Pojavi se kot izhod iz Aleksandrove stiske, t. j. iz razkrite- ga niča njegove poti, iz razkrite praz- note njegove božanskosti, skratka iz konca Ahilove heroične poti. Zato roko- delstvo ne more biti drugega kot do- gajanje tega konca, niča in praznote: šele v niču in praznoti odrešiteljskih ciljev se izkaže, da ljudje niso samo ne- kakšna vzvišena eksistenca, ki je v ta- kem temeljitem nasprotju z dobro esenco, da ni vredna drugega, kakor da jo čimprej zavržemo, uničimo, zanika- mo, spremenimo. Šele v tem niču in praznoti se izkaže, da ljudje niso samo nekakšen morda, marveč, da najprej in predvsem so. Na ozadju niča se raz- krije šele vse to, kar ni nič. Zato je jasno, da rokodelstvo in z njim seveda tudi tehnika lahko opravljata svojo funkcijo le v zvestobi svojemu izvoru: niču in praznoti. V tej svoji zvestobi sta tehnika in rokodelstvo nenehno »dogajanje« niča, s tem pa seveda tudi nenehno odkrivanje tega, kar ni nič v njegovem je. Ta določila delujejo tudi v Aleksan- drovem koncu. Aleksander pade, ker se je spremenil v Anti-aleksandra, kar po- meni, da je svoje rokodelstvo »upora- bil« na »napačen« način, »uporabil« ga je spet kot instrument določenega ci- lja, ki je to pot pač anti-cilj. Aleksan- der je torej soril »napako«, iz česar lahko sklepamo, da so vsaj deloma »napačne« tudi njegove eksplicitne opredelitve rokodelstva, oziroma teh- nike kot rokodelstva. Te opredelitve sicer na eni strani resnico tehnike in rokodelstva razkrivajo, vendar jo hkra- ti tudi prikrivajo. Način prikrivanja je že uporabljanje izraza rokodelstvo, zla- sti pa vsi emgfatični epitetoni, ki ga spremljajo. Šele Aleksandrov tragični konec omogoča, da retroaktivno raz- bremenimo rokodelstvo vseh tistih pri- tiklin, ki prikrivajo njegovo tehnično bistvo. Retroaktivno pa zato, ker je ti- sti tip dramatike in umenosti sploh, ki ji pripada Zupanov tekst, možna samo kot prikrivanje tiste resnice, ki se v njej razkriva. Ni namen tega prispevka, da v ce- loti popiše Zupanovo dramo, marveč 7 hoče zasnovati samo možnost za njeno drugačno razumevanje. Ta možnost se je že pol