Časopis s podobami za slovensko mladino.
Štev. I.
V Ljubljani, 1. januvarija 1896.
Leto XXVI.
Ob mamičini smrti.
|psaj dan je že — in luč pri luči ^J® Ob speči mamici trepeče, Poduči, atej, me, podiiči, Pokaj za dne gorč ji sveče'"
Obličje v stran obrne oče, Ihteč oči pokrije z roko, Da solze utaji pekoče, Da žalost zaduši globoko.
,,In mamica — zakaj po dnevi In sredi izbe danes spava? Ob desni svečniki in levi, Pokrita s prtom ji je glava.
Nikdar ni spavat šla pred mano, Pri meni pozno v noč je bdela, Pri meni zjutraj  stala rano, Molila z mano, z mano pela.
A danes,  Čuj, možjč in žene Ob njeni postelji klečijo — Kropila ona nekdaj mene, A danes n j o ljudje kropijo . . .
Zakaj li to ? Povej mi, atej! Molčiš? — Od mene hoČeš stra/ii? Oj z mano idi k mami zlatej In kliči,  btidi jo z vaščani.
Ihtišr — PaČ dedek mi je pravil, Da mamo ne predramim z ničem, A jaz stoliček bom  pristavil — In videl boš, da jo prikličem.1'
Nedolžnost ljuba — če za koga Za te iz spanja mama vstane, A meni zdi se, stvar uboga, Da glas noben nje več ne gane.
A kaj  za to ? Le mamo kliči, Dokler živiš še v nadi zlati, Da vendai  sen se tvoj vresniči, Da vendar prebudi se mati.
Vsaj pride čas, ko bodeš samo Hodilo jokat na grobove, A klicalo boš takrat mamo Brez nadej, da se ti  odzove.
Jos. Volc