kronika 72 � 2024 1 | 155–180 � dr., muzejski svetovalec, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, Slovenija, tomaz.lazar@nms.si, ORCID: 0000-0003-4723-6064. 1.01 izvirni znanstveni prispevek doi: https://doi.org/10.56420/Kronika.72.1.11 cc by-sa Tomaž Lazar� Začetki preučevanja zbirke orožja v Narodnem muzeju Slovenije IZVLEČEK Preučevanje historičnega orožja v slovenskem prostoru nima dolge strokovne tradicije. K temu so pripomogli različni razlogi – po eni strani splošno zakoreninjene predstave o nacionalni zgodovini Slovencev kot mitologiziranega naroda miroljubnih poljedelcev, po drugi strani pomanjkanje reprezentativnih plemiških zbirk starega orožja, kot so se izoblikovale v političnih središčih naše soseščine. Neizdelan odnos do vojaškozgodovinske dediščine se je pokazal že ob ustanavljanju Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, kjer je to področje ostalo tako rekoč neobdelano vse do konca druge svetovne vojne. Ljubljanski muzealci so vrednost muzejske zbirke orožja zares prepoznali šele proti koncu petdesetih let 20. stoletja, očitno predvsem zaradi interesa zunanjih opazovalcev in tujih izvedencev, kot je bil dunajski kustos dr. Bruno Thomas. Šele ta premik je v Narodnem muzeju spodbudil izoblikovanje samostojnega kustodiata za orožje in bojno opremo. Njegov nosilec je postal Ferdinand Tancik, prvi specialist za vojaško dediščino starejših obdobij in kljub kratki karieri presenetljivo vpliven pionir slovenskega orožjeslovja. KLJUČNE BESEDE Narodni muzej Slovenije, orožje, oklepi, Bruno Thomas, Ferdinand Tancik, vojaška zgodovina, kulturna dediščina, zbirateljstvo, starine ABSTRACT EARLY STUDIES OF THE ARMS AND ARMOUR COLLECTION IN THE NATIONAL MUSEUM OF SLOVENIA The study of historical arms and armour has no firmly established tradition in Slovenian scholarship. This may be attributed to various factors – on the one hand, the widely entrenched notions of Slovenia’s past reduced to a mythologised nation of peace-loving country folk, and on the other hand, the lack of representative arms and armour collections belonging to noble elites, such as may be found in the neighbouring political centres. A rather unreflective approach to military historical heritage could be observed during the formative period of the Carniolan Provincial Museum in Ljubljana, the precursor to the later National Museum, where this particular field remained largely uncharted until the end of World War II. Ljubljana’s museum experts ultimately recognised the true value of their arms and armour collection only towards the end of the 1950s, to a considerable extent or even mainly thanks to the interest of outside observers and foreign connoisseurs like the Viennese curator Dr Bruno Thomas. Within the National Museum, this shift finally stimulated the creation of a curatorial post devoted to arms and armour. Its tasks were entrusted to Ferdinand Tancik, Slovenia’s first specialist in the military heritage of the premodern era and, despite his brief career, a surprisingly influential local pioneer in arms and armour studies. KEYWORDS National Museum of Slovenia, arms, armour, Bruno Thomas, Ferdinand Tancik, military history, cultural heritage, collecting, antiques 156 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije Jeseni 2021 smo se spominjali dvestoletnice ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja v Ljub­ ljani, prve muzejske ustanove na slovenskem ozemlju, ki svoje poslanstvo v podobi poznejših neposrednih naslednikov neprekinjeno izpolnju- je še danes. Častitljivo obletnico smo izkoristili tudi za globlji vpogled v zapleteno, a hkrati pre- senetljivo površno raziskano zgodovinsko ozadje najstarejše znanstvene ustanove na Slovenskem, dejavne na področju naravne in kulturne dediš- čine. Plod teh prizadevanj je bila monografija Na- rodni muzej Slovenije – 200 let, doslej sploh prva celovita sinteza temeljev slovenskega muzeal- skega izročila.1 Seveda pa niti z jubilejno knjižno izdajo nismo izčrpali pisane tematike slovenske muzejske preteklosti. Prej nasprotno, saj se je ob prebiranju še večinoma neraziskane arhivske do- kumentacije razgalila še očitnejša nuja po ovred- notenju ožjih področij muzealskega dela, ki jim doslej nismo posvetili prave pozornosti. Med opaznejše vrzeli v preučevanju material- ne kulture na Slovenskem uvrščamo historično orožje. Tematika vojaškozgodovinske dediščine se v našo muzealsko zavest in tudi širšo zgodovi- nopisno oziroma umetnostnozgodovinsko stroko prebija šele od sredine 20. stoletja. V središču teh prizadevanj je zbirka orožja in bojne opreme Na- rodnega muzeja Slovenije kot ena najobsežnej- ših, po raznovrstnosti in zgodovinski vrednosti eksponatov pa gotovo najpomembnejša tovrstna celota v državi. Pionirske raziskave tega muzej- skega korpusa v domačih okvirih niso pomenile le prve sistematične obravnave srednjeveške in zgodnjenovoveške oborožitve, temveč so odločil- no pripomogle k širšemu uvajanju vojaškozgo- dovinskih študij starejših obdobij v slovensko stroko. Kdaj in kako je zbirka orožja in bojne opreme Narodnega muzeja Slovenije prvič postala pred- met resnejše analize, za zdaj še ni bilo podrobne- je pojasnjeno. V nasprotju z dosedanjimi pred- stavami, ki so ta metodološki premik pripisovale samoniklemu razvoju domače stroke po drugi svetovni vojni, pregled doslej neznanih virov pokaže drugačno sliko. Razkriva namreč, da so k začetkom sistematičnega preučevanja zbirke orožja v ljubljanskem Narodnem muzeju ključno pripomogli različni zunanji dejavniki in osebno- sti, katerih prispevek je bil pozneje hote ali ne- hote zamolčan – med drugim celo tako eminen- ten strokovnjak, kot je bil dunajski kustos Bruno Thomas. 1 Narodni muzej. HISTORIČNO OROŽJE V DOMAČEM MUZEALSTVU V slovenskem prostoru preučevanje orož- ja, bojne opreme oziroma vojaške zgodovine na splošno nima globlje poklicne tradicije. Področje, ki bi ga na nemškem govornem območju opisali s pojmom Waffenkunde – oziroma v slovenskem prevodu še najtočneje kot »orožjeslovje«, čeprav se ta izraz v našem besednjaku ni zares uveljavil –, je bilo v našem okolju do sredine 20. stoletja tako rekoč nepopisan list. Tako stanje je precej logičen rezultat zgodovinskega razvoja na politični peri- feriji. Ne v Ljubljani ne kje drugod se na območju današnje Republike Slovenije ni ohranila večja, zares reprezentativna plemiška zbirka orožja, ki bi se lahko spontano razvila v jedro specializira- nega vojaškega (ali dvornega) muzeja. Zato do- mačim muzealskim pionirjem ne moremo preti- rano očitati, da historičnega orožja niso dojemali kot pomembnega raziskovalnega izziva. Graški Joanneum, ustanovljen leta 1811, je bil prvi moderni muzej, ki je s svojim delovanjem segel na obsežen del slovenskega etničnega pros- tora. Po njegovem zgledu so na Kranjskem deset let pozneje ustanovili deželni muzej v Ljubljani, podobno kot sloviti Joanneum prvotno zamišljen kot »univerzalno« znanstveno središče, ki naj bi pokrivalo vse vidike človeškega ustvarjanja, zna- nja ter naravne in kulturne dediščine.2 Ta vse- obsegajoča vizija se je napajala še iz duhovnih korenin razsvetljenstva in starinoslovske prakse, vendar jo je bilo zaradi hitrega razvoja znanstve- nih disciplin ter specializacije znanja že sredi 19. stoletja komaj mogoče udejanjati. V Kranjskem deželnem muzeju tega niso dopuščale že utes- njujoče kadrovske zmožnosti, saj je do začetka 20. stoletja za njegove fonde skrbel en sam ku- stos, hkrati muzejski ravnatelj. Kot edini visoko izobražen strokovnjak, zaposlen v kolektivu, je bil odgovoren za popolnjevanje, razstavljanje in preučevanje celotnega nabora muzejskih zbirk, zato bi moral v pravi polihistorski maniri obvla- dovati temeljna znanja naravoslovja, humanisti- ke in celo tehnike. Čeprav so si zaporedni rodovi ljubljanskih ku- stosov prizadevali zagotoviti uravnotežen razvoj Deželnega muzeja, se je vsak od njih v skladu z lastnimi zanimanji profiliral v ožjih discipli- nah. Prva desetletja muzejske ustanove je bilo v ospredju naravoslovje, še posebej botanika. Na tem področju se je odlikoval prvi polnoprav- ni ljubljanski kustos Henrik Freyer (1832–1852) in sprva tudi njegov naslednik Karel Dežman 2 Kotar, Od ustanovitve, str. 23–36; Volčjak, Od stanovske. 157 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije (1852–1889), dokler se ni ob odkritju kolišč na Ljubljanskem barju preusmeril v arheologijo. Ta je ostala deležna prednostne obravnave v ča- su Alfonza Müllnerja (1889–1903) in Walterja Schmida (1905–1909), čeprav si je slednji drznil ambiciozneje seči tudi na področje etnografije. Josip Mantuani (1909–1924) je osrednjo pozor- nost namenil umetnostnozgodovinskim temam, predvsem likovni zbirki, še celoviteje pa se je kul- turnozgodovinskemu gradivu posvetil Josip Mal (1924/1928–1945).3 V tem času se je prvotno monolitna ustano- va, v skladu z novimi družbenimi razmerami via facti preimenovana v Narodni muzej, začenjala cepiti v avtonomne člene: Etnografski (1923) in Prirodoslovni muzej (1944) ter Osrednji državni arhiv Slovenije (1945), večji del likovnih zbirk pa so pripojili Narodni galeriji, v obliki društva usta- novljeni leta 1918. Šele med Malovim ravnatelje- vanjem bi lahko tudi znotraj vse bolj ozkih kom- petenc ljubljanskega Narodnega muzeja opazili odločnejše korake k interni reorganizaciji dela posebej v odnosu do kulturnozgodovinskega in arheološkega gradiva.4 Delitev strokovnih nalog so konec februarja 1945 formalizirali z ustanovi- tvijo Kulturnozgodovinskega in Arheološko­pre- historičnega oddelka, dokončno pa je zaživela v petdesetih letih 20. stoletja.5 Šele ta prelomnica je ljubljanskim kustosom omogočila postopno specializacijo za ožja delovna področja. Med tis- timi tako pomembnimi, da so upravičila obliko- vanje samostojnih kustodiatov, je bila v zgodnjih šestdesetih letih prepoznana tudi muzejska zbir- ka orožja in bojne opreme. ZAČETKI ZBIRKE OROŽJA V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE V nasprotju z nekaterimi drugimi evropskimi narodi, ki so se v dobi nacionalizma poistoveti- li z (bolj ali manj mitologizirano) vojaško pre- teklostjo, so utemeljitelji Kranjskega deželnega muzeja domoljubni zanos večinoma črpali iz drugačnih virov – navdušenjem nad bogato do- mačo zgodovino ter dosežki domačega uma in pridnih rok. Komaj rojenega muzeja niso doje- mali zgolj kot ustanove, zadolžene za zbiranje oziroma preučevanje naravne in kulturne dediš- čine, temveč kot živo, vsestransko dejavno središ- če, ki bo neposredno prispevalo k blagostanju domače dežele. 3 Kotar, Od ustanovitve; Kotar, Od nastopa. 4 Kos, Umetnostna zbirka, str. 239–245; Lazar, Od postop- nih, str. 182–184; Lazar, Oddelek, str. 317–318; Rogelj Ška- far, Frelih, Etnografske zbirke. 5 Lazar, Oddelek, str. 317–318. Zato ne preseneča, da ljubljanski škof Av- guštin Gruber (1815–1823) v izvornem konceptu muzejske ustanove vojaškozgodovinskih ostalin ni posebej navedel med tistimi kategorijami gra- diva, ki jim je pripisoval največjo težo v zbiralni politiki. To se mu najbrž niti ni zdelo potrebno, saj so orožje in druge militarije samoumevno sodili v sklop »zgodovinskih spomenikov«, ki jih je definiral kot pričevalce deželne preteklosti.6 Gruberjevo pisanje je februarja 1823 skoraj dobe- sedno povzel ilirski guverner Jožef Kamilo baron Schmidburg (1822–1840) v javnem pozivu doma- čim »prijateljem znanosti«, naj novorojeni muzej obdarujejo s starinami, umetninami in denarno pomočjo. Čeprav je Schmidburg na zadnjih dveh straneh razglasa Kranjcem polaskal za domolju- bje, izkazano »tako v časih miru kot nevarnosti«, bi v sobesedilu zaman iskali izrazitejši poudarek bojevniške preteklosti.7 Tega ne gre razumeti kot izraz pacifizma, tem- več prej kot posledico pomanjkanja gradiva, s katerim bi lahko predstavili reprezentativne epi- zode deželne vojaške zgodovine. Za domače ro- doljube je tako očitna bela lisa nedvomno pome- nila nadležno oviro. Franc Jožef grof Hohenwart (1771–1844), predan naravoslovec in ključni ute- meljitelj Kranjskega deželnega muzeja, je ob od- prtju prve stalne razstave 4. oktobra 1831 odkrito tožil nad skromnostjo ohranjenih spomenikov, ki bi ponazarjali sicer številna zgodovinsko izpriča- na slavna dejanja Kranjcev – predvsem junaško obrambo pred osmanskimi »silami polmeseca«. Toda med tistimi redkimi predmeti v tedaj še do- kaj pičlem muzejskem fondu, ki so vendarle sim- bolizirali bojevniške vrline prednikov, je opozoril zgolj na kamnite viteške nagrobnike in prapora deželne konjenice.8 Težko razumljivo se zdi, da je Hohenwart v isti sapi povsem prezrl zbirko arheoloških najdb, ki jo je muzeju podaril ljubljanski župan Hradecky (1820–1846) – po opisu v pet let pozneje izdanem tiskanem vodniku skupno »127 starin in kosov orožja«, odkritih med regulacijo Ljubljanice. Za sumarno oznako se je skrival prvi zametek zbir- ke, ki je s poznejšimi pridobitvami iz struge Ljub­ ljanice in z Ljubljanskega barja prerasla v pravo zakladnico vojaških ostalin, od katerih po zgodo- vinski vrednosti izstopajo predvsem dobro ohra- njeni srednjeveški meči.9 Kot dokazuje sočasna grafika Marka Charla, je bilo to gradivo uvrščeno že v najstarejšo iteracijo stalne postavitve, urejeno 6 Volčjak, Od stanovske, str. 83. 7 Schmidburg, An die vaterländischen. 8 Die Eröffnung, str. 4; za prapora gl. Reisp, Zastava. 9 Nabergoj, Srednjeveško orožje, str. 87–93. 158 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije v prvi razstavni dvorani ljubljanskega liceja, do leta 1836 pa so ga premestili v veliko vitrino v tretji razstavni dvorani, kjer je bilo predstavljeno sku- paj z numizmatičnimi najdbami iz Ljubljanice.10 Kljub temu se zdi, da se ne Hohenwart ne njegovi sodobniki niso povsem zavedali izpovedne moči arheoloških najdb. Namesto da bi v historičnem orožju iz zbirke župana Hradeckega prepoznali objektivno pričo deželne preteklosti, so ga doje- mali predvsem kot starinsko kurioziteto. Muzejska zbirka militarij se je v naslednjih desetletjih širila le počasi in nesistematično, z naključnimi darovi ali posameznimi pridobitva- mi. V miselnih okvirih tedanjih ljubljanskih mu- zealcev je historično orožje zavzemalo obroben, čeprav vsaj v očeh širše javnosti gotovo privlačen »železni repertoar« deželnih starožitnosti. A če je sprva ostajalo omejeno predvsem na arheologi- jo, so ga z dotokom večinoma mlajšega gradiva iz obdobja srednjega in novega veka sčasoma začeli pojmovati kot sestavni del kulturnozgodovinskih zbirk – in to ne glede na dejansko poreklo posa- 10 Hochenwart, Leitfaden, str. 13–15; prim. Nabergoj, Srednje- veško orožje, str. 9–13, 87–93; Lazar, Oddelek, str. 320–321; Oitzl, Od dvorane, str. 150. meznih primerkov, od katerih je občuten delež izhajal iz arheološkega konteksta. Tako prakso je v zadnjem obdobju strokovnega dela v Kranj- skem deželnem muzeju zakoličil Karel Dežman (1821–1889). Ob izgradnji muzejske palače je v nje- nih razstavnih prostorih uredil novo stalno posta- vitev, ki je hkrati odražala korenito prevrednoten odnos do muzejskih zbirk. Kot osrednji znanstve- ni utemeljitelj arheologije v slovenskem prostoru je bil Dežman prvi ljubljanski muzealec, ki je sta- rejše arheološko gradivo bolj ali manj dosledno ločeval od mlajšega »kulturnozgodovinskega« iz »nearheoloških« dob, kot prelomnica med tema kategorijama pa se je uveljavila kronološka meja okrog leta 1000.11 Novi konceptualni pogledi so pomembno zaz- namovali nadaljnji razvoj muzejske zbirke orožja in bojne opreme. Najpozneje odtlej ni bilo več dvoma, da bodo vanjo uvrščali zgolj predmete »mlajšega« izvora oziroma iz »zgodovinskih« dob, datirane od visokega srednjega veka do sodobno- sti. Vse starejše primerke iz »arheoloških« obdobij so vključili v arheološke zbirke, načelno urejene 11 Lazar, Oddelek, str. 323–325; prim. Arhiv NMS, šk. 1918, mapa 255, št. 466; šk. 1945, št. 79; Ložar, Arheološki. Prvotna stalna razstava Deželnega muzeja v ljubljanskem liceju leta 1831. Primerki orožja so vidni v prvi vitrini na desni (grafika: Marko Charl). 159 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije po kronološkem ključu. Tako jih ni bilo mogoče obravnavati kot samostojno kategorijo, saj so se razpršili med skupinami tipološko raznorodnih eksponatov, ki jih je povezovala pripadnost iste- mu kronološkemu obdobju in morda še najdišč- ni lokaciji, ne pa namembnost, ki je bila v takšni klasifikaciji gradiva drugotnega pomena.12 Dežmanova muzealska vizija pojasnjuje, za- kaj je bilo historično orožje na leta 1888 dokon- čani stalni razstavi kot vsebinsko zaokrožena ce- lota uvrščeno med kulturnozgodovinske zbirke v drugi polovici dvorane št. IV. Na tem mestu si je obiskovalec lahko ogledal barvit nabor hladne- ga, ognjenega in zaščitnega orožja iz srednjega in zgodnjega novega veka. Toda to gradivo ni bilo predstavljeno povsem samo zase, temveč ob boku raznovrstnih umetnoobrtnih izdelkov iz istega časa. Še nekaj primerkov večinoma tedaj zelo mo- dnega orientalskega orožja je bilo razstavljenih med zapuščino ljubljanskega mecena Viktorja Smoleta (1842–1885) v dvorani št. VI.13 Taka ume- stitev historičnega orožja jasno priča o tedanjem dojemanju vojaškozgodovinske dediščine. S sle- dnjo se Dežman ni nikoli resneje ukvarjal, čeprav se je v dolgi karieri sicer spoprijel z zelo raznoli- kimi izzivi. Njegov razstavni koncept nakazuje, da v historičnem orožju ni prepoznaval globljega iz- povednega vira za krajevno zgodovino, pač pa ga je obravnaval kot podvrsto umetne obrti – torej kot pričevalce človeške ustvarjalnosti, zanimive predvsem po estetski in tehnični plati. Kolikor lahko presodimo iz razvoja muzejske ustanove na prelomu v 20. stoletje, so podobne nazore delili Dežmanovi nasledniki. Ko se je Al- fonz Müllner leta 1893 lotil pisanja prve inventar- ne knjige kulturnozgodovinskih zbirk, je pregled začel s srednjeveškimi meči iz Ljubljanice. To daje slutiti, da je v zbirki orožja prepoznal drago- ceno celoto, prav tako pa velja upoštevati, da so vodne najdbe srednjeveškega hladnega orožja iz donacije župana Hradeckega že od formativnih let Kranjskega deželnega muzeja sodile med naj- vidnejše sklope gradiva v kulturnozgodovinskem fondu.14 A militarije zato niso bile deležne kakr­ 12 S takšno delitvijo interesnih področij so strokovni delav- ci Narodnega muzeja prelomili šele v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so muzejski arheologi začeli polnoprav- no preučevati tudi najdišča iz mlajših oziroma »zgodo- vinskih« dob. Nova paradigma je neizogibno privedla do določenih neskladij, saj so bile odtlej pridobljene arheo- loške najdbe orožja iz časa po letu 1000 uvrščene v fond Arheološkega oddelka, ne pa v zbirko orožja in bojne opreme Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost, ki sicer hrani glavnino tovrstnega gradiva. 13 Deschmann, Führer, str. 124–145, 157. 14 Dokumentacija OZUU, Stara inventarna knjiga 1 (inv. št. 1–9424). šne koli bolj sistematične vsebinske obravnave, saj so tudi v naslednjih treh desetletjih ostajale v senci drugih prioritet. Tega ni spremenil niti prihod Josipa Mantuanija, s katerim se je težišče strokovnega dela prvič dotlej preneslo na kul- turnozgodovinsko gradivo – a s poudarkom na umetnostni zbirki in ne denimo vojaškozgodo- vinski dediščini. MED SVETOVNIMA VOJNAMA Po spletu okoliščin je muzejska orožarna pra- vo renesanso doživela v času Mantuanijevega naslednika. Josip Mal, eden najvidnejših sloven- skih zgodovinarjev medvojnega obdobja, si je za osrednji cilj zadal popolnitev kulturnozgodo- vinskega fonda. K temu so odločilno pripomogle trenutne razmere v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V letih po razpadu habsburške mo- narhije in zlasti na vrhuncu svetovne finančne krize od jeseni 1929 se je domače tržišče zasiči- lo s ponudbo starin oziroma umetnin iz posesti plemiškega in meščanskega sloja. Njegovi pripa- dniki, v jugoslovanski državi večinoma obsojeni na položaj nezaželenih starih elit, so množično razprodajali svoje imetje in se izseljevali na tuje, številne so v to nazadnje prisilile zaostrene go- spodarske razmere.15 Ko je grozilo, da se utegne velik del dragocene kulturne dediščine v zasebni lasti nenadzorovano razpršiti ali celo porazgubiti med kupce onstran državnih meja, je Josip Mal prepoznal enkratno priložnost. Z energično akcesijsko politiko mu je ob posluhu banske uprave ter Zbornice za trgovi- no, obrt in industrijo uspelo kulturnozgodovinski oddelek Narodnega muzeja obogatiti z raznoli- kim gradivom iz obdobja srednjega, predvsem pa zgodnjega novega veka, med katerim so prevlado- vali pohištvo, stanovanjska oprema in drugi pred- meti uporabne umetnosti ter umetniška dela. V tem naboru so se znašli tudi primerki orožja in bojne opreme. V poznih dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja so se v muzejski zbirki nakopiči- li zlasti z nakupi in prevzemi večjih zaključenih celot. Leta 1929 je Narodni muzej odkupil izje- mno obsežno zbirko profesorja Otona Grebenca (1875–1945), ki je poleg drugega etnografskega ozi- roma kulturnozgodovinskega gradiva vključeva- la več deset kosov hladnega in ognjenega orožja ter različnega pribora, čeprav večinoma slabše ohranjene in manjše vrednosti.16 V splošnem naj- 15 Horvat, Dr. Josip. 16 V stari inventarni knjigi Narodnega muzeja so pridobi- tve iz Grebenčeve zbirke vpisane pod številkami 11000– 13797. Od tega je orožje – vključno z raznovrstnim pribo- rom, sestavnimi deli mehanizmov in konjeniško opremo – zavedeno pod inventarnimi številkami 13530–13792 160 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije pomembnejša širitev je sledila leta 1935 ob pre- vzemu nekdanje zbirke barona Hansa Kometra (1850–1925) z dvorca Pukštajn pri Dravogradu – skupno 97 kataloških enot hladnega in ognjenega orožja, oklepov, čelad in konjeniške opreme, med njimi so tudi izrazito kapitalni eksponati.17 Zad- nji obsežnejši skupek historičnega orožja, ki ga je ljubljanski Narodni muzej pridobil, še preden je vihar druge svetovne vojne neposredno zajel Kraljevino Jugoslavijo, je bila zapuščina zname- nite ljubljanske rodbine Wurzbach, odkupljena v letih 1939/40.18 Izkupiček Malovih prizadevanj je postal viden zelo kmalu, saj so novopridobljene eksponate sproti umeščali na stalno razstavo. Druge mož- nosti niti ni bilo, ker je v utesnjeni muzejski pala- či zmanjkalo prostora za dolgoročno deponiranje gradiva. Na predvečer nove svetovne vojne se je tako v ljubljanskem Narodnem muzeju izobli- kovala privlačno urejena orožarna, ki je zbujala zanimanje obiskovalcev od blizu in daleč. Kljub oziroma internimi oznakami 1–242Or. Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga Kulturna zgodovina 3; prim. Makarovič, O Grebenčevi. 17 Lazar, Baron Hans. 18 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga Kulturna zgodovina 2, inv. št. 10908–10926 in 10931–10939. V tem sklopu je med januarja 1940 pridobljenimi predmeti iz Wurzbachove zbirke zabeleženih 25 kosov (večinoma hladnega) orožja in nekaj primerkov kovinskega okovja. temu je moralo preteči še precej časa, preden je njena vsebina postala predmet strokovnega preu- čevanja. V razburkanem medvojnem obdobju to ni bilo realno izvedljivo že zaradi izrazito prešib- ke kadrovske zasedbe. Od avgusta 1924, ko je Josip Mal (prvič)19 nasto- pil ravnateljsko funkcijo, je moral hkrati prevzeti pristojnosti nad celotnim fondom premične kul- turne dediščine v Narodnem muzeju. Leta 1928 mu je po dolgotrajnih prizadevanjih končno us- pelo okrepiti strokovni kolektiv z zaposlitvijo no- vega kustosa Rajka Ložarja, ki je prevzel skrb za arheološke zbirke.20 Čeprav razbremenjen občut- nega dela kustodialnih kompetenc, je Mal poleg opravljanja ravnateljskih obveznosti tudi poslej ostajal edina strokovna moč v Narodnem muze- ju, odgovorna za kulturnozgodovinsko gradivo. 19 S kraljevim ukazom so Mala formalno že 30. novembra 1924 premestili na položaj arhivarja in ga razrešili ravna- teljstva, čeprav je to funkcijo še naprej opravljal kot vrši- lec dolžnosti. Po zapletenem sosledju političnih intrig je bil na ravnateljsko mesto februarja 1926 imenovan zgodovinar Dragotin Lončar, vendar je vodenje muzeja dejansko prevzel šele septembra 1927 – in še to zgolj do naslednjega februarja. Tedaj so ga zaradi spremenjene- ga ravnovesja moči v novi vladi Kraljevine SHS odstrani- li z ravnateljskega položaja in nanj ponovno imenovali Josipa Mala. Gl. Arhiv NMS, šk. 1926, št. 246; Dular, Dr. Dragotin. 20 Arhiv NMS, šk. 1924, št. 618; Mal, Vodnik, str. 19–20; Lazar, Od postopnih, str. 163–174. Stalna postavitev zbirke orožja v Narodnem muzeju okrog leta 1945 (Fototeka NMS). 161 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije Kot vrhunsko usposobljen in široko razgledan strokovnjak je preučeval različne vrste material- ne kulture. Toda na področje vojaškozgodovinske dediščine je segal le redko, morda prvič leta 1925, ko je za Narodni muzej odbral primerke starej- šega orožja, zaplenjenega civilnim osebam med prvo svetovno vojno oziroma takoj po njej.21 Da mu ta tematika ni bila zares blizu, je med drugim mogoče opaziti ob branju njegovega muzejskega vodnika, izdanega leta 1931. V sklopu predstavitve uporabne umetnosti je razvoju oborožitvene teh- nike v srednjem in zgodnjem novem veku odme- ril precej prostora.22 Vendar ob branju tega bese- dila postane očitno, da ga je sestavil orožjeslovja ne posebej vešč pisec, ki si je nalogo prizadeval opraviti po najboljših močeh ob pomoči standar- dne, a že takrat nekoliko presežene pregledne li- terature.23 Do sredine tridesetih let je Mal z izjemnimi napori skoraj nepredstavljivo obogatil muzejski fond. Žal je skokovito povečevanje zbirk hitro pre- seglo skromne kadrovske zmogljivosti muzejske ustanove, ki niso zmogle niti sprotnega inventa- riziranja tekoče akcesije, kaj šele bolj poglob- ljenega vrednotenja posameznih eksponatov. V zbirki orožja in bojne opreme so se medtem na- kopičili primerki zelo raznovrstnega izvora in ka- kovosti. Poleg pristnih predmetov, celo nekaterih prvovrstnih raritet, se je na stalni razstavi znašel občuten delež historicističnih kopij ali ponared- kov. Ob pomanjkanju ustrezno specializiranega kustosa se takim posledicam premalo kritičnega vključevanja gradiva iz zasebnih zbirk preprosto ni bilo mogoče izogniti. Sicer pa to ni bila zgolj trenutna težava Narodnega muzeja v medvojnih letih, temveč širši problem slovenske muzejske mreže, v kateri je bila vojaškozgodovinska dediš- čina starejših obdobij zelo dolgo potisnjena na obrobje. OROŽJESLOVJE KOT RAZISKOVALNA DISCIPLINA Zametki sistematičnega preučevanja historič- nega orožja v Evropi segajo v zgodnje 19. stoletje. Za morda najzgodnejšega utemeljitelja te disci- 21 Arhiv NMS, šk. 1925, št. 200, 229. 22 Mal, Vodnik, str. 128–134. 23 Med temeljnimi pregledi, tedaj dostopnimi v ljubljan- skem Narodnem muzeju, so Josip Mal, njegovi sodob- niki in neposredni nasledniki črpali predvsem iz mo- numentalnih, a vsebinsko že zastarelih študij Augusta Demmina; muzejska knjižnica hrani dve nemški izdaji njegove enciklopedije, in sicer drugo iz leta 1886 ter četr- to iz leta 1893. Gl. Demmin, Die Kriegswaffen 1886; isti, Die Kriegswaffen 1893. Intenzivno so se opirali tudi na drugo izdajo precej bolj zgoščenega priročnika Ericha Haenela iz leta 1920. Gl. Haenel, Alte Waffen. pline velja angleški starinoslovec Samuel Rush Meyrick (1783–1848), avtor prelomnega sintetič- nega dela A Critical Enquiry into Antient Armour iz leta 1824, ki je zakoličilo povsem nov, zlasti v metodološkem pogledu še dolgo zelo vpliven pristop k tematiki srednjeveške in zgodnjenovo- veške oborožitve.24 Temu revolucionarnemu pri- spevku je v sredini in drugi polovici 19. stoletja sledila »zlata generacija« romantično navdihnje- nih zbiralcev in »diletantov« v plemenitem po- menu besede. Vrhunec je doživela v petdesetih in šestdesetih letih v Parizu, ob dvoru francoskega cesarja Napoleona III. (1852–1870), ki je veljal za darežljivega mecena, velikega ljubitelja starin in ne nazadnje odličnega poznavalca orožarske tehnike, predvsem topništva.25 Najvidnejši pred- stavnik tega miljeja je bil arhitekt in starinoslovec Eugéne­Emmanuel Viollet­le­Duc (1814–1879), avtor bogatega knjižnega opusa, v katerem se je posebej posvetil srednjeveškemu napadalnemu in obrambnemu orožju.26 Med številnimi mednarodno priznanimi zbi- ralci iz istega kroga je morda najtrajnejši pečat zapustil Richard Wallace (1818–1890). V Londonu je uredil prvovrsten zasebni muzej, v katerem si lahko obiskovalci še danes ogledajo eno najpo- polnejših zbirk srednjeveškega in zgodnjeno- voveškega orožja.27 Blišč Pariza v dobi drugega cesarstva pa je pritegnil tudi ljubitelje starin iz nemško govorečih dežel. Med njimi si je verje- tno največji sloves ustvaril August(e) Demmin (1817–1898). Kot zbiralca sta ga zanimala pred- vsem keramika in orožje. Slednji tematiki je leta 1869 posvetil obsežno monografsko študijo, ki je izšla v francoskem in nemškem jeziku ter nato še v večkrat posodobljenih nemških izdajah.28 Usodni poraz v vojni s Prusijo je leta 1871 raz- blinil sanje o novem francoskem imperiju in za- dal uničujoč poraz pariškemu starinarskemu kro- 24 Meyrick, A Critical. V Veliki Britaniji je to izročilo nada- ljeval predvsem John Hewitt (1807–1878), med drugim avtor izčrpnega kataloga zbirke v londonskem Towerju (Hewitt, The Tower) in obsežne pregledne študije o ra- zvoju orožja, ki je izšla v obliki trilogije (Hewitt, Ancient Armour). 25 Med letoma 1846 in 1871 je v sodelovanju z Ildéfonsom Favejem izdal obsežno serijo o razvoju topništva v šes- tih zvezkih. Resnici na ljubo ni povsem jasno, kakšen delež je francoski predsednik in pozneje cesar prispeval k temu izjemnemu zgodovinopisnemu delu. Zdi se, da moramo glavnino avtorstva vendarle pripisati Faveju, ki se je že pred nastankom monografske serije intenzivno ukvarjal z raziskovanjem zgodovine smodnika. Gl. Bona- parte, Études. 26 Viollet-le-Duc, Dictionnaire. 27 Za kataloško objavo zbirke gl. Mann, Wallace Collection 1; isti, Wallace Collection 2. 28 Demmin, Guide; Demmin, Die Kriegswaffen 1869. 162 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije gu. Toda vplive njegovega izročila je bilo mogoče čutiti še več desetletij. Na Avstro­Ogrskem jih je posebej vpadljivo utelešal grof Hans Wilczek (1837–1922), eden najbogatejših domačih velepo- sestnikov in industrialcev, izvrsten atlet, junak bitke pri Kraljevem Gradcu, polarni raziskova- lec ter strasten zbiralec starega orožja.29 V senci tako prepoznavnih posameznikov si je pot utira- la množica bolj anonimnih ljubiteljev bridkega jekla, ki so v hlepenju po lastnih zbirkah orožja in impozantnih »viteških sobanah« poganjali ko- lesje mednarodnega trga starin, pa tudi prave in- dustrije bolj ali manj posrečenih imitacij oziroma zavestnih ponaredkov orožja in oklepov iz ideali- zirane preteklosti.30 Toda na prelomu v 20. stoletje je že postaja- lo jasno, da se doba polihistorskih zanesenjakov, ljubiteljskih starinoslovcev in historicistične mo- de nepreklicno izteka. Na raziskovalni ravni so jih izpodrivali novi rodovi vse bolje izobraženih spe- cialistov, ki so k tematiki historičnega orožja pris- topali z znanstvenih izhodišč – ali, konkretneje, na podlagi pozitivističnega preučevanja primar- nih virov. V okolju pozne habsburške monarhije se je na tem področju najvidneje udejstvoval in- ženirski častnik in slušatelj dunajske Akademije za likovno umetnost Wendelin Boeheim (1832– 1900), osrednji ustanovitelj eminentnega društva Gesellschaft für Historische Waffen- und Kostümkun- de (1896) in avtor številnih prelomnih študij ter vplivnega orožjeslovnega priročnika za obdobje srednjega in zgodnjega novega veka.31 Njegovo raziskovalno delo je bilo izrazito interdiscipli- narno, saj je vključevalo tako študije originalnih primerkov srednjeveške in zgodnjenovoveške oborožitve kot sočasnih pisnih dokumentov, a se je morda še najintenzivneje napajalo iz likovnih virov. Tak pristop med Boeheimovimi sodobniki in neposrednimi nasledniki ni popolnoma prevla- dal, saj ga ni bilo mogoče enako dosledno aplici- rati na vsa področja oborožitvene tehnike. Pruski topniški častnik in zgodovinar Bernhard Rathgen (1847–1927) se je pri iskanju izvorov ognjenega orožja oprl predvsem na pisne vire, v katerih je našel največ odgovorov na zastavljena razisko- valna vprašanja.32 Britanskega kustosa Charlesa Ffoulkesa (1868–1947) sta v mlajših letih mika- la slikarstvo in oblikovanje kovinskih izdelkov uporabne umetnosti, zato ne preseneča, da je k preučevanju oklepov pristopil z bolj tehničnega, 29 Wilczek, Erinnerungen. 30 Prim. Pyhrr, A History; Gilmour, Fakes. 31 Boeheim, Handbuch. 32 Rathgen, Das Aufkommen; isti, Das Geschütz. praktičnega vidika.33 Jan Petersen (1887–1967) se je prelomne obravnave vikinškodobnih mečev lotil primarno skozi perspektivo arheologa, kot je logično narekovalo sorazmerno obilje fizičnih najdb ob izpovedni skromnosti drugih vrst gradi- va.34 V zgodnjih desetletjih 20. stoletja se je na po- dročju preučevanja historičnega orožja odlikova- la še kopica drugih raziskovalcev, ki so v zahodno stroko vpeljali izvirne novosti in lastne metodo- loške pristope. Kljub temu se je v srednji Evropi, še posebej na območju nekdanje habsburške mo- narhije, predvsem pod Boeheimovim zgledom za dolga desetletja utrdila nova koncepcija »orožjes- lovja« kot specifične podvrste umetnostnozgodo- vinskih študij. Takšno raziskovalno perspektivo je bilo mogo- če koristno uporabiti predvsem pri vrednotenju tistih vrst historične oborožitve, ki so izčrpno do- kumentirane v likovnih virih in privlačne z vidika slogovne analize – denimo ploščnega oklepa. Za- to ne preseneča, da je slednji malone samoumev- no postal paradna tema vodilnih avstrijskih orož- jeslovcev mlajše generacije, ki so nadaljevali Boe­ heimovo izročilo. Med njimi moramo na prvem mestu omeniti Bruna Thomasa (1910–1988), o katerem bomo izčrpneje spregovorili v nadalje- vanju, ter njegovega tesnega sodelavca in nasled- nika Ortwina Gamberja (*1925).35 STROKOVNE ZAGATE V večjem delu Evrope in Severne Amerike je preučevanje orožja do dvajsetih let 20. stoletja že preseglo raven pionirskega starinoslovja in se utr- dilo kot nišna, a vendarle suverena disciplina. Žal je slovensko stroko ta metodološki prelom skoraj popolnoma zaobšel, saj ni vzgojila nobenega vi- dnejšega specialista za preučevanje vojaške zgo- dovine ali historičnega orožja. Še bolj obžalova- nja vredno je bilo, da se razsežnosti tega zaosta- janja niso zavedali niti vodilni domači poznavalci in raziskovalci kulturne dediščine, ki imajo sicer izjemne zasluge na številnih drugih področjih li- kovne umetnosti in materialne kulture. Zadrege slovenske medvojne stroke ob sooče­ nju s historičnim orožjem posebej povedno raz- kriva zapuščina Hansa Kometra s koroškega dvorca Pukštajn. Njen najpomembnejši del je bila zbirka orožja, po številu in kakovosti primer- kov vsaj v izrazito skromnih slovenskih okvirih ena najpomembnejših tovrstnih celot. Domači javnosti to ni ostalo prikrito že zaradi Kometro- 33 Ffoulkes, The Armourer. 34 Petersen, De Norske. 35 Gamber, Harnischstudien 5; isti, Harnischstudien 6; Gamber, Beaufort, Katalog; Gamber, Der Harnisch. 163 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije ve nagnjenosti k samopromociji in vztrajnemu utrjevanju podobe uglednega zbiralca militarij. Toda prva priložnost za strokovno ovrednote- nje pukštajnske zbirke orožja je napočila šele po baronovi smrti, ko se je zaradi bankrota njegove dedinje znašla v stečajni masi in kolesju zaplete- nega pravnega procesa.36 Prva pobuda za cenitev pukštajnske zbirke orožja je bila konec leta 1930 naslovljena na Fran- ceta Steleta. Starosta slovenske umetnostne zgo- dovine in konservatorstva je v odgovoru izrazil veliko zanimanje za pukštajnske starine, ki si jih je želel ogledati že vrsto let. Toda nalogo je kljub temu zavrnil, in sicer iz formalnih razlogov, saj kot zaposleni v javni ustanovi ni smel opravljati cenitev. Zato je predlagal, naj pregled zbirke op- ravi upokojeni ravnatelj ljubljanskega Deželnega muzeja dr. Josip Mantuani kot menda edini stro- kovno dovolj podkovan zapriseženi cenilec na Slovenskem, dorasel tako obsežni nalogi.37 Podobno kot Stele se je tudi Mantuani v svoji bogati karieri odlikoval na različnih raziskoval- 36 Lazar, Baron Hans. 37 Indok center, šk. 1931, spis 7. nih področjih, vendar ne na preučevanju vojaš- kozgodovinske dediščine. A tega ni dojemal kot pomembno oviro, saj je brez odlašanja privolil, da izvede cenitev. Po večmesečnem zavlačeva- nju se je le izkazalo, da obljube ne bo uresničil – zdi se, da ne zaradi strokovnih pomislekov, tem- več preprosto zato, ker mu je v že kar častitljivi starosti primanjkovalo energije za daljšo pot na Koroško.38 Zastoj so nazadnje rešili s pomočjo ravnatelja Narodne galerije dr. Ivana Zormana,39 ki je do začetka leta 1932 pregledal pukštajnske starine in umetnine, jih popisal ter ovrednotil na 41 straneh uradnega cenitvenega zapisnika.40 Pri ogledu se mu je očitno pridružil Stele, kot lahko sklepamo iz ohranjenih fotografij in pisnega po- ročila.41 Zormanov zapisnik je postal izhodišče za organizacijo več zaporednih dražb, na katerih so razprodali večino premičnin z dvorca Pukštajn. Od tega premoženja je bila kot pravno zaščitena, nedeljiva celota izvzeta le zbirka orožja, ki je po daljšem pravdanju šele aprila 1935 pripadla lju- bljanskemu Narodnemu muzeju.42 Ob upoštevanju kratkih časovnih rokov ne gre dvomiti, da je Zorman k zadani nalogi pristopil zelo zavzeto. Prav tako jasno pa je, da bi kompe- tentno vrednotenje tako raznovrstnega gradiva zahtevalo združene moči večje ekipe ožje specia­ liziranih izvedencev. Zorman se je gotovo upra- vičeno počutil usposobljenega za ovrednotenje likovnih del in knjižničnega gradiva iz Komet- rove zapuščine, toda v cenitev je moral vključiti tudi predmete uporabne umetnosti, pohištvo, gospodinjske pripomočke, bivalno opremo in ne nazadnje zbirko orožja kot posebej pomembno celoto s skoraj 100 enotami, v cenitvenem zapi- sniku navedenimi v samostojnem sklopu.43 Pre- gled tega poglavja pokaže, da je vrednotenje mili- tarij Zormana postavljalo pred težaven izziv. Kot nespecialistu za historično orožje mu tega seveda ne moremo prehudo očitati, a vendarle o ravni te- danjega orožjeslovnega znanja v slovenski stroki nenaklonjeno pričajo že očitno zgrešene atribu- cije osrednjih draguljev v Kometrovi zbirki, med katerimi izstopata ploščna oklepa iz zgodnjega novega veka. Prvi in zgodovinsko najpomembnejši od njiju je dobro ohranjena celopostavna oprava iz začet- ka tridesetih let 16. stoletja, izdelek nürnberške- 38 Indok center, šk. 1931, spis 65. 39 Indok center, spis 65/1931. Prim. Arhiv NMS, šk. 1932, št. 298. 40 Zorman, Zapisnik cenitve. 41 Indok center, šk. 1932, zapisnik z001­0073. 42 Lazar, Baron Hans, str. 297–313. 43 Zorman, Zapisnik cenitve, št. 167–233c. Hodnik v notranjosti dvorca Pukštajn z razstavljenimi primerki orožja in zaščitne opreme okrog leta 1932 (Fototeka NMS, foto: France Stele). 164 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije ga mojstra Valentina Siebenbürgerja.44 Čeprav je oblikovana v zelo prepoznavnem maksimili- janskem slogu, modnem le razmeroma kratko obdobje, v letih 1515–1540, jo je Zorman ohlapno datiral v 17. stoletje. Kaj ga je napeljalo k tako v oči bijoči napaki, si težko predstavljamo – še toliko težje, ker je bil oklep tedanji javnosti dobro znan in ga je »ljudski glas« v splošnem umeščal v 16. stoletje oziroma čas cesarja Maksimilijana I., ki naj bi ga celo nosil »pri svojih viteških pohodih«. Vsaj tako je po poročanju časopisja menda trdil pokojni baron Kometer in bil to trditev priprav- ljen podkrepiti z listinami iz svojega arhiva,45 v ve- rodostojnost svojih izjav pa mu je uspelo prepri- čati celo kustose celovškega Deželnega muzeja.46 Ker je oprava nesporno nastala šele dobro dese- tletje po Maksimilijanovi smrti, je zagotovo ne moremo pripisovati slovitemu Habsburžanu, za- to tudi morebitne listine, na katere se je skliceval pukštajnski baron, niso mogle biti nič drugega 44 NMS, inv. št. N 35361; Lazar, Oklepi, kat. št. 22. 45 Jutro, XIII/268, 17. 11. 1932, str. 3. 46 Arhiv NMS, šk. 1931, št. 1012. kot ponaredek. Ne glede na to je bila vsaj okvirna datacija oklepa v (zgodnje) 16. stoletje vendarle veliko bližje resnici kot Zormanova ekspertiza v sto let mlajši čas, ki ga je zaznamovala tehnološko in slogovno povsem drugače zasnovana zaščitna oprema. Ob prebiranju arhivske dokumentacije se težko znebimo občutka, da se Stele in Zorman nista zavedala resnične vrednosti Siebenbür- gerjeve oprave, temveč je nanju veliko večji vtis napravil drugi oklep, in sicer polovična garnitu- ra, okrašena z (zgolj na prvi pogled) razkošnimi jedkanimi motivi v slogu 17. stoletja. Ta vizualno zelo vpadljiv, a historično veliko težje oprijemljiv konvolut je Zorman umestil na začetek 16. sto- letja, nekoliko pozneje kot v časopisnih člankih izraženo soglasje »poznavalcev«, ki so opravo da- tirali v pozno 15. stoletje in jo po obliki oziroma izdelavi opisovali kot »pristno gotsko«.47 Tokrat se je glas ljudstva izkazal za zelo nezanesljivega sodnika, saj oklep ne kaže niti najpovršnejših podobnosti z gotskim slogom. Ob tem je ostalo neopaženo najpomembnejše – da oprava v seda- nji obliki ni pristna celota, temveč njeno izvorno jedro sestavljajo elementi konjeniškega oklepa iz zgodnjega 17. stoletja, naknadno združeni in te- 47 Jutro, XIII/261, 9. 11. 1932, str. 3; XIII/268, 17. 11. 1932, str. 3. Oklep v maksimilijanskem slogu, izdelek nürnberškega mojstra Valentina Siebenbürgerja iz zgodnjih tridesetih let 16. stoletja (NMS, inv. št. N 35361, foto: Tomaž Lauko). Polovični oklep z jedkanim okrasjem, začetek 17./19. stoletje (NMS, inv. št. N 17776, foto: Tomaž Lauko). 165 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije meljito restavrirani v dobi historicizma.48 Ne gle- de na takšna odstopanja in vse druge očitne raz- like med obravnavanima ploščnima oklepoma ju je Zorman ocenil na enako, v kontekstu cenitev preostalega gradiva sorazmerno zelo visoko vred- nost 21.000 din.49 Ob vsem spoštovanju do Zormanovega zna- nja in nespornih dosežkov predhodnikov prav- kar povedano ne vzbuja veliko zaupanja v uradno vrednotenje pukštajnskih starin. Vanj so – očitno kar upravičeno – podvomili že nekateri udele- ženci velike dražbe avgusta 1932, kar je po poro- čanju časopisja zanetilo spore med »strokovnjaki, ravnatelji naših in inozemskih muzejev in trgovci s starinami«.50 Domnevamo lahko, da so se v ta- kem krogu znašle osebe, ki so posamezne sklope materialne kulture in še posebej historično orož- je strokovno obvladovale vsaj tako dobro, če ne še precej bolje kot slovenski izvedenci, vpleteni v pukštajnsko sago. Na nenavadne diskrepance pri ocenah vred- nosti »zakladov« na dvorcu Pukštajn navsezadnje opozarjajo nasprotujoči si podatki različnih in- stanc iz skoraj istega časa. Slovenjgraško okraj- no sodišče je denimo Kometrovo zbirko orožja skromno ocenilo na komaj 25.000 din.51 V dopi- su Josipa Mala Kraljevski banski upravi avgusta 1933 zasledimo vrednost »okoli 150.000 din«,52 obe številki pa sta zelo daleč od Zormanovih uradnih cenitev, ki v seštevku znašajo 74.685 din.53 Celo v težavnih gospodarskih razmerah na začetku tri- desetih let tako velikih odstopanj ni mogoče po- jasniti z inflacijskimi gibanji. Zaslediti pa je bilo mogoče še bolj skrajna mnenja. Upravitelj stečaj- ne mase je denimo pričakoval, da bo že za en sam popolni oklep iztržil več kot 100.000 din.54 Tudi Josip Mal je prepričano trdil, da je bila resnična vrednost pukštajnskega orožja mnogo višja od vseh javno izraženih ocen.55 A tega mnenja ni niti nikoli podrobneje utemeljil niti ni našel prilož- nosti, da bi se zbirki raziskovalno posvetil. Še nje- no najosnovnejše evidentiranje se je zavleklo ne- navadno dolgo, saj so jo v inventarno knjigo kul- turnozgodovinskega gradiva Narodnega muzeja 48 NMS, inv. št. N 17776; Lazar, Oklepi, kat. št. 23. 49 Če upoštevamo, da je Zorman vrednost vseh popisanih premičnin na Pukštajnu ocenil na nekoliko manj kot 74.685 din, cena obeh oklepov skupaj pomeni več kot po- lovico celotne vsote. 50 Jutro, XIII/268, 17. 11. 1932, str. 3. 51 Arhiv NMS, šk. 1932, št. 711. 52 Arhiv NMS, šk. 1933, št. 543. 53 Tipkopisni kopiji zapisnika danes hrani knjižnica Naro- dne galerije pod signaturo K SLV V PUCHSTEIN. Zor- man, Zapisnik cenitve, fol. 31–33. 54 Arhiv NMS, šk. 1935, št. 688. 55 Arhiv NMS, šk. 1935, št. 228. zavedli komaj okrog leta 1942, že v času italijan- ske okupacije, pri tem pa so opredelitve oziroma opise predmetov preprosto dobesedno, čeprav ne po istem vrstnem redu, povzeli po Zormanovem zapisniku – enako kot cenitve vrednosti, le da iz dinarjev preračunane v lire.56 Končni izkupiček pukštajnske epizode tako vzbuja mešane občutke. Medvojni slovenski stro- ki vsekakor dolgujemo iskreno spoštovanje in zahvalo, da se je kljub težkim okoliščinam gospo- darske krize in političnih napetosti zelo energič- no zganila v položaju, ki je terjal takojšen odziv, in pred nepovratno izgubo zavarovala pomemben korpus starin. Toda po drugi strani preseneča, kako lahkotno so tedanji muzealci, umetnostni zgodovinarji in sodni cenilci pristopili k ovred- notenju razmeroma velike in raznovrstne zaseb- ne zbirke historičnega orožja. Čeprav se nihče od njih ni eksplicitno ukvarjal s to tematiko, so se očitno počutili povsem dorasli izzivu. Tudi po prenosu v Narodni muzej, ko je bila vročica dražb in pravnih sporov že mimo, nikogar ni zamikalo, da bi eksponate bolj poglobljeno preučil in stro- kovno ovrednotil, morda celo s pomočjo katerega od mednarodno priznanih specialistov, ki jih tisti trenutek ne bi bilo tako težko najti že v bližnjem nemško govorečem prostoru. RAZVOJNI ZASTOJ Resnici na ljubo bi tedaj v ljubljanskem Na- rodnem muzeju lahko našli še marsikatero stro- kovno vrzel, ki je zaradi kroničnega pomanjka- nja kadrov ni bilo mogoče zapolniti. Leta 1940 je ustanova z Ložarjevim odhodom na mesto ravnatelja Etnografskega muzeja začasno izgubi- la celo kustosa za arheološko gradivo, dokler ga dve leti pozneje ni nadomestil mladi Jože Kaste- lic (1942–1969).57 V tako neugodnih okoliščinah Narodni muzej ni imel realnih možnosti, da bi se uveljavil kot moderno znanstveno središče, ki bi razvijalo specialistična znanja na različnih področjih materialne kulture. Po sili razmer se je moralo njegovo delovanje omejiti na najnujnejše – zagotoviti vsaj osnovno skrb in prostor za neza- držno rastoče zbirke.58 56 Kometrova zbirka orožja je vpisana pod številkami 13909–13975. Pod posamezno inventarno številko je po- gosto navedenih več sorodnih primerkov (s podoznaka- mi a, b, c itd.), povsem enako kot v Zormanovem zapis­ niku, preračun popisanega gradiva pa skupno šteje 97 samostojnih enot. 57 Arhiv NMS, personalna mapa Jožeta Kastelica; Istenič, Arheologija, str. 345–346. 58 Lazar, Od postopnih, str. 172–184; isti, Oddelek, str. 322– 325. 166 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije Od pridobitve militarij iz Wurzbachove za- puščine januarja 1940 se Mal ni nikoli več inten- zivneje spoprijel s tematiko historičnega orožja. Z izbruhom druge svetovne vojne so strokovno delo zasenčile bolj eksistencialne preizkušnje. Muzejski fond je vojne čase previharil brez huj- ših izgub, toda zares dramatičen prelom je sledil od pomladi 1945, ko so se z vzpostavitvijo komu- nističnega režima na novo preuredila tudi raz- merja v Narodnem muzeju. Prva žrtev sprememb je postal ravnatelj Josip Mal, saj je ustanovi že od sredine maja načeloval z okrnjenimi pooblastili. Kakor hitro so pod njegovim vodstvom obnovili stalno razstavo in muzej ponovno odprli za jav- nost, je bil konec oktobra razrešen s položaja in prisiljen v upokojitev. Nadomestil ga je dotedanji kustos arheolog Jože Kastelic.59 Mnogo usodneje kot vodstvena menjava sa- ma po sebi so nadaljnji razvoj Narodnega muzeja zaznamovale radikalne usmeritve novega ravna- telja. V revolucionarni vročici zgodnjih povoj- nih let se je muzejska ustanova znašla v primežu ideologije, ki je kot nosilca slovenstva dojemala izključno nižji, kmečki oziroma delavski sloj, po drugi strani pa je iz svoje optike izbrisala druž- bene elite, do katerih je zavzela odkrito sovražen odnos. Tako revizionistično perspektivo je zapo- vedoval že novi program slovenskega zgodovi- nopisja, kot ga je decembra 1946 utemeljil Bogo Grafenauer,60 za zidovi Narodnega muzeja pa jo je marljivo udejanjil sveže imenovani ravnatelj. Kastelic je delo svojih predhodnikov in še posebej Josipa Mala ocenjeval izjemno negativno. Zlasti ostro je sodil o kulturnozgodovinskem gradivu, saj naj bi bilo zbrano povsem nesistematično. S slovenskim prostorom naj večinoma sploh ne bi imelo smiselne povezave in zato tudi ne izpove- dne vrednosti.61 S takih izhodišč je Kastelic pristopil k prenovi stalne razstave, dokončane 1. maja 1947. Vseh pet razstavnih dvoran je namenil arheologiji od praz- godovine do »staroslovenske« dobe. Pod krinko »modernih muzeoloških načel« in »optično­estet- skih ter ostalih popularizacijskih momentov« je nova postavitev skoraj v celoti izločila bogastvo kulturnozgodovinskih zbirk ter s tem dediščino osovraženega plemstva in meščanstva. Le na po- lovici hodnika v nadstropju se je našlo nekaj pros- tora za zelo zgoščen prikaz mlajših zgodovinskih obdobij, omejen na formativna poglavja nacio- nalne zgodovine, kot jih je določal Grafenauer- 59 Arhiv NMS, šk. 1945, št. 312, 312a, 313; Lazar, Od postop­ nih, str. 182–183. 60 Grafenauer, Problemi. 61 Arhiv NMS, šk. 1945, št. 162a; Kastelic, Narodni muzej, str. 197. jev program – osmanske vpade, kmečke upore, reformacijo in začetke slovenske tiskane besede. Še ta, skoraj do neprepoznavnosti okleščeni pre- ostanek kulturnozgodovinskih zbirk so odstranili leta 1956.62 Preureditev stalne razstave je bila zgolj najvid- nejši izraz nove politike, ki je dokončno prekinila kontinuiteto strokovnega dela v Narodnem mu- zeju. Ne glede na vsa konceptualna razhajanja in organizacijske prelome so dotedanji rodovi ljubljanskih muzealcev načelno stremeli k ena- komernemu ali vsaj uravnoteženemu razvoju ustanove znotraj celotnega delokroga. Toda pod novim vodstvom se je v prvih povojnih letih bolj kot ne preoblikovala v arheološki muzej, medtem ko so bile kulturnozgodovinske zbirke obsojene na drugorazredni položaj. Dragoceno gradivo, ki je bilo vse dotlej enakovreden sestavni del mu- zejskega fonda, je nenadoma postalo »prostorski problem«, zato ga je bilo treba na hitro umakniti kamor koli že proč, tudi v za hrambo občutljivih muzejskih eksponatov povsem neprimerne zasil- ne depoje.63 Uničujoče posledice tega razvrednotenja so na različnih ravneh vidne še danes. Od Malove odstranitve je Kulturnozgodovinski oddelek Na- rodnega muzeja za vrsto let izgubil edinega ku- stosa oziroma sploh edino strokovno usposoblje- no osebo, ki je poznala njegove zbirke. Arhivski dokumenti iz poznih štiridesetih let kažejo, da so številčno stanje kulturnozgodovinskega fonda močno podcenjevali, a že najosnovnejše doku- mentiranje, tehnična dela in premikanje pred- metov so zahtevali dodatne sile, ki jih v tedanjem muzejskem kolektivu ni bilo. To vrzel so leta 1951 skušali zapolniti z zaposlitvijo Darinke Zelinka, nekdanje blagajničarke in od leta 1949 študentke umetnostne zgodovine, ki se je na novem delov- nem mestu znašla brez poprejšnjih muzealskih izkušenj v zreli starosti 52 let. Sprva so jo zaposlili kot asistentko oziroma preparatorko, po leta 1954 pridobljeni diplomi in strokovnem izpitu pa je postala kustodinja in pozneje formalna voditelji- ca Kulturnozgodovinskega oddelka.64 Za naslednjih nekaj let se je tako vzposta- vila po današnjih profesionalnih merilih brez dvoma neobičajna praksa, po kateri so na Kul- turnozgodovinskem oddelku sprva zaposlovali preparatorje s srednješolsko izobrazbo, ki so po opravljeni diplomi iz umetnostne zgodovine na- posled prevzeli določen kustodiat in se mu tudi 62 Kastelic, Narodni muzej, str. 198–199; Lazar, Od postop- ne, str. 183–184; isti, Oddelek, str. 326–327. 63 Prim. Žvanut, Pogled. 64 Arhiv NMS, personalna mapa Darinke Zelinke. 167 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije raziskovalno posvetili. Tega ni mogoče pojasniti zgolj s trenutnimi razmerami na trgu delovne sile, temveč zgovorno priča o tedanji kulturni politiki, vodstveni strategiji v Narodnem muze- ju in odnosu do Kulturnozgodovinskega oddel- ka. Njegove kadrovske zmogljivosti so namreč v prvi vrsti skušali popolniti s pomožnim delovnim osebjem – preparatorji oziroma v današnjem besednjaku konservatorji-restavratorji, ki so bili po sili razmer hkrati dokumentalisti in tehnični manipulanti. Ni pa videti, da bi muzejsko vodstvo prepoznalo podobno potrebo po strokovno for- miranih kustosih, usposobljenih za samostojno raziskovalno delo.65 Že v nekaj mesecih po prihodu Darinke Zeli- nka (1951–1965) sta Kulturnozgodovinski oddelek okrepila še Hanka Štular (1951–1985) in Ferdinand Tancik (1952–1973), oba po zaključenem izobra- ževanju na Šoli za umetno obrt v Ljubljani. V težavnih razmerah povojne obnove in vsesploš- nega pomanjkanja so tričlansko ekipo doletele zahtevne naloge, ki bi terjale precej več moči, zlasti pa izkušenj in trdno strokovno podlago: in- ventariziranje zbirk, ureditev razstav na Blejskem otoku in Blejskem gradu, pridobivanje gradiva iz Federalnega zbirnega centra (FZC) ter nenehno premikanje kulturnozgodovinskega fonda v im- provizirane depoje na zunanjih lokacijah.66 S težiščem na sprotnih zadolžitvah večinoma tehnične narave ni preostajalo veliko časa za bolj poglobljeno delo. Zato ne preseneča, da članom Kulturnozgodovinskega oddelka še precej let ni uspelo uveljaviti resnične strokovne avtonomije, saj je ključne odločitve v okviru njegovih kusto- diatov sprejemal kar ravnatelj sam. Pri tem so ga namesto vsebinskih premislekov marsikdaj vodi- li drugačni vzgibi, ne nazadnje predsodki o manj- vrednosti kulturnozgodovinskih zbirk, ki naj bi zgolj zasedale dragoceni prostor. V tej luči lažje razumemo Kasteličevo nenavadno velikodušno, že kar nepremišljeno odstopanje gradiva drugim muzejskim in galerijskim ustanovam, posojanje kulturnozgodovinskih eksponatov za filmske in gledališke rekvizite ali dekoracijo javnih ustanov ter celo prodajanje oziroma »izmenjevanje« mu- zejskih predmetov na domačem trgu starin.67 NEGOTOVA USODA ZBIRKE OROŽJA Nič ne kaže, da bi bilo historično orožje ob ponovni vzpostavitvi Kulturnozgodovinskega oddelka v letih 1951/2 že prepoznano kot vse- 65 Lazar, Oddelek, str. 326–331. 66 Lazar, Oddelek, str. 326–329. 67 Arhiv NMS, šk. 1955, št. 95; Lazar, Oddelek, str. 329–330. Za primer zbirke kositra gl. Oitzl, »Srebro«, str. 357–361. binska prioriteta. S povsem praktičnega vidika je muzejski kolektiv kot »prostorski problem« najbolj zaposlovala zbirka pohištva, medtem ko se je Darinka Zelinka kot prva članica oddel- ka s pridobljeno univerzitetno diplomo od leta 1954 specializirala predvsem za področje teksti- la.68 Z izjemo majhnega izbora eksponatov, raz- stavljenih na Bledu in v matični muzejski palači, je bila sredi petdesetih let 20. stoletja velika ve- čina zbirke orožja in bojne opreme uskladiščena v propadajočih prostorih Ljubljanskega gradu. Tu so začasno domovanje našle tudi zbirke por- celana, stekla, keramike, slik in umetnoobrtne kovine, medtem ko so pohištvo hranili v slabo vzdrževani Cukrarni, manjšo količino predme- tov pa v stavbi Moderne galerije. Od deponiranja leta 1947 muzejska orožarna ni bila dostopna jav- nosti, vendar je Kastelic še julija in avgusta 1955 resno računal, da bo z obetano prenovo grajske- ga kompleksa mogoče pridobiti razstavne dvo- rane vsaj za stalno razstavo stekla in orožja, če že ne celotnega fonda Kulturnozgodovinskega oddelka.69 68 Zelinka, Koptske tkanine. 69 Arhiv NMS, šk. 1955, št. 95, 758, 782; s. n., 11. 3. 1955, Spo- menica [Izvršnemu svetu LRS] o nekaterih perečih vpra- šanjih NM v Ljubljani; šk. 1958, s. n., 10. 2. 1958, Ljubljana, Statut Narodnega muzeja v Ljubljani. Depo kulturnozgodovinskega gradiva na Ljubljanskem gradu okrog leta 1957 (foto: dokumentacija OZUU). 168 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije Kljub živahni korespondenci z Mestnim ljud- skim odborom Ljubljana so se načrti izjalovili, saj za tako velik gradbeni projekt preprosto ni bilo denarja.70 A še pred koncem septembra se je Kas- telic zapletel v nenavadno epizodo, ki bi se za Na- rodni muzej skorajda končala z izgubo nekaterih najdragocenejših primerkov vojaškozgodovinske zapuščine. Začelo se je menda z obiskom majorja Ivana Javornika, ki se je »zanimal« za muzejsko orožje na Ljubljanskem gradu, ravnatelj Kastelic pa naj bi zbirko ponujal naprodaj ali v zamenjavo za kake druge starine.71 Ko je glas o tem dosegel upravnika Vojnega muzeja Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu, je nemudoma izrazil prip- ravljenost na kupčijo v pričakovanju, da mu bo z eksponati iz Ljubljane uspelo popolniti med vojno opustošeno razstavo na beograjskem Kale- megdanu.72 Kastelic je nato sicer naredil korak nazaj, saj bi pristal zgolj na zamenjavo določenega števila predmetov in ne vse zbirke, a njegova zamisel za vsaj približno enakopravno transakcijo je v vsakem primeru spodletela. Beograjski kolegi namreč »niso našli« primernih eksponatov za za- menjavo, temveč bi za svoje potrebe zgolj prevzeli ali odkupili gradivo iz ljubljanskega Narodnega muzeja. Vendar Kastelic niti tedaj ni odstopil od lahkomiselnega dogovarjanja; do sredine decem- bra je na lastno pest pripravil seznam skupno 96 kosov orožja, ki jih je ponudil v odkup. Pri tem ne preseneča zgolj drznost, s katero je na odpis 70 Arhiv NMS, šk. 1956, št. 450. 71 Arhiv NMS, šk. 1955, št. 1154. 72 Arhiv NMS, šk. 1955, št. 1192. obsodil del zbirke, ki dotlej sploh ni bila strokov- no ovrednotena in je sam niti ni dobro poznal, temveč morda še bolj pomanjkanje širše refleksi- je. Na spisku so se namreč znašli celo tako očit­ no nenadomestljivi predmeti, kot so arheološke najdbe srednjeveških mečev iz Ljubljanice in vrhunski eksponati iz zbirke barona Kometra, ki jo je Narodni muzej šele dobro desetletje poprej pridobil z izjemnimi napori kot pravno zaščiteno nedeljivo celoto.73 Opogumljeni z uslužnim odzivom so v Beo- gradu skorajda čez noč pridobili potrebno ban- čno posojilo in upali, da jim bo uspelo odkup izvesti še pred koncem leta. Nepovratno izgubo dragocenih primerkov kulturne dediščine je pre- prečil šele Zavod za spomeniško varstvo LRS, saj za prodajo ni izdal nujno potrebnega soglasja. Zato se je moral beograjski Vojni muzej spomladi 1956 nakupu odpovedati, zadrego pa so v nasled- njih mesecih rešili z začasno, a nazadnje vse do leta 1971 trajajočo posojo gradiva ljubljanskega Narodnega muzeja v Beograd.74 OBISK BRUNA THOMASA Še preden so ti zapleti dočakali epilog, je v usodo historičnega orožja v Narodnem muze- ju poseglo zanimivo naključje. Dobrih deset let po koncu druge svetovne vojne, ki je v jugoslo- vansko-avstrijskih odnosih zapustila zelo trav- matične sledi, je napočilo obdobje ponovnega 73 Arhiv NMS, šk. 1955, št. 1282, 1334. 74 Arhiv NMS, šk. 1956, št. 631, 691, 994, 1220. Dvostranska časopisna fotoreportaža o gostujoči razstavi Od Tiziana do Tiepola (Tovariš XII, št. 6, 12. 2. 1956, str. 142–143). 169 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije zbliževanja. K temu so pomembno prispevala prizadevanja na področju kulture. Potem ko so jugoslovanski muzealci leta 1954 z veliko razsta- vo srednjeveških fresk prepotovali Nemčijo, Švi- co in Avstrijo, so avstrijski kolegi vrnili obisk z razstavo dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja Od Tiziana do Tiepola, posvečeno bene- škemu renesančnemu in baročnemu slikarstvu oziroma kiparstvu.75 Paradni projekt dunajskih strokovnjakov je oktobra 1955 najprej gostoval v Beogradu, nato v Zagrebu, od 28. januarja do 27. februarja 1956 pa še v ljubljanski Narodni galeriji. Odmevi v dnevnem časopisju pričajo o nav- dušenju nad izjemno razstavo, kakršne še nista imeli priložnost doživeti ne jugoslovanska ne slo- venska javnost. Po spletu zanimivih okoliščin je ta dogodek zaznamoval nadaljnji razvoj orožjeslov- ja v Narodnem muzeju. Tako ob odprtju kot ob podiranju razstave je namreč Ljubljano kot član ekipe dunajskih muzealcev obiskal vodja zbirke plastike dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja dr. Bruno Thomas (1910–1988). Ob prvi priložnosti je zbrano občinstvo pozdravil s slo- vesnim nagovorom, ob drugi pa je s sodelavci 75 Petrović in Oberhammer, Od Tiziana. poskrbel za pregled in varno vrnitev posojenih eksponatov.76 Ne glede na formalni položaj se je Thomas te- daj znašel v vlogi, ki mu ni bila povsem pisana na kožo. Veliko bolj sistematično kot z beneško umetnostjo se je namreč ukvarjal z raziskova- njem zaščitne opreme v poznem srednjem in zgo- dnjem novem veku. Tej tematiki se je posvečal že od začetka znanstvene kariere. Po študiju arheo­ logije in umetnostne zgodovine, ki ga je leta 1932 zaključil z doktoratom na Univerzi v Kielu, je leto pozneje opravil še državne izpite na Inštitutu za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje, nato pa se je zaposlil v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju. Z izjemo vojaške službe v letih 1940–1945 je v tej ustanovi na različnih položajih nepreki- njeno deloval vse do upokojitve (1934–1975), in sicer primarno kot kustos, pozneje pa kot vodja oziroma direktor zbirke orožja. Mož prodornega duha in izrazito interdisciplinarnih, odprtih pog- ledov se je v zgodovino zapisal kot verjetno naj- vidnejši specialist za področje srednjeveškega in zgodnjenovoveškega okleparstva v srednjeevrop- skem prostoru. S svojim delom je odločilno pri- pomogel k uveljavitvi orožjeslovja kot samostojne veje umetnostnozgodovinskih raziskav, malone globalni ugled pa si je ustvaril tudi z intenzivnim sodelovanjem z eminentnimi tujimi ustanovami in vodenjem mednarodnega združenja orožar- skih oziroma vojaških muzejev ICOMAM.77 Ob povedanem lažje razumemo, zakaj si je dr. Thomas dva dni po uvodnem odprtju razsta- ve vzel čas za ogled izbranih primerkov oklepov v ljubljanskem Narodnem muzeju. To je bila po trenutnem vedenju prva prava strokovna analiza predmetov iz muzejske orožarne, še merodajnej- ša, ker jo je opravilo tako sloveče ime svetovnega orožjeslovja. Zato se po drugi strani zdi toliko bolj nenavadno, da o Thomasovem obisku niso poro- čali ne javni mediji ne poznejše objave ljubljan- skih muzealcev. Za zdaj edino znano pričevanje o tem dogodku so trije kratki zapisi, nedavno odkriti v dokumentaciji Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost. Prvi je enostransko tipko- pisno poročilo, datirano s 30. januarjem 1956, in sicer zapis Thomasovih ekspertiz izbranih mu- zejskih eksponatov, ki jih je v nemškem jeziku za- beležil muzejski konservator Rudolf Berce. Drugi je spisek osmih vprašanj, ki so jih po koncu obi- 76 Slovenski poročevalec XVII, št. 23, 29. 1. 1956, str. 2; Ljudska pravica XXII, št. 22, 28. 1. 1956, str. 6; št. 52, 3. 3. 1956, str. 6; Tovariš XII, št. 6, 12. 2. 1956, str. 142–143. 77 Czeike, Historisches Lexikon, str. 449; https://austria-fo- rum.org/af/AustriaWiki/Bruno_Thomas; https://www. lexikon­provenienzforschung.org/thomas­bruno (obi- skano 14. 7. 2023). Dr. Bruno Thomas (1910–1988) (foto: https://www. lexikon-provenienzforschung.org/thomas-bruno). 170 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije ska poslali dunajskemu strokovnjaku s prošnjo za podrobnejše obrazložitve, zadnji pa Thomasov uradni odgovor v obliki enostranskega tipkopisa z dodanimi skicami, risbami in rokopisnimi po- jasnili na hrbtni strani. Iz teh poročil lahko vsaj v grobem rekonstrui­ ramo, kaj se je v Narodnem muzeju dogajalo 30. januarja 1956. Povsem mogoče je, da je pobudo za ogled gradiva podal Thomas sam. Odličnega, že mednarodno priznanega izvedenca za plošč- ne oklepe je gotovo zanimalo, kaj od tovrstnega gradiva hranijo v Ljubljani – in v tem smislu mu je imel kaj ponuditi zgolj Narodni muzej. Od de- montiranja prvotne stalne razstave je bila sicer velika večina eksponatov iz nekdanje orožarne Narodnega muzeja umaknjena v neugledne de- poje na Ljubljanskem gradu. Kolikor lahko skle- pamo iz ohranjene korespondence, Thomasa tja niso popeljali, pač pa so mu v muzejski palači po- nudili na ogled skupno pet predmetov, menda iz pukštajnske zapuščine barona Kometra, ki so jih očitno dojemali kot najdragocenejši sklop v mu- zejskem fondu zaščitne opreme. Logično bi bilo pričakovati, da bo uglednega gosta sprejel kateri od muzejskih kustosov, če ne sam ravnatelj Kastelic. Toda arhivski dokumenti kažejo, da je bil Thomasov ključni oziroma naj- verjetneje celo edini sogovornik v Narodnem muzeju inženir Rudolf Berce, (najpozneje) od novembra 1945 zaposlen v Narodnem muzeju kot konservator oziroma preparator za kovinske arheološke najdbe. S preučevanjem oklepov se sicer ni nikoli ukvarjal, a to ni bila posebna ovira, saj tudi med drugimi člani tedanjega muzejskega kolektiva ne bi našli orožjeslovnega specialista. V primerjavi s preostalimi sodelavci so ga odlikova- le nekatere druge kvalitete – obvladovanje angle- škega in nemškega jezika, strokovne ambicije in želja po navezovanju stikov s tujimi strokovnjaki, ki ga je med drugim popeljala celo v Združene države Amerike.78 78 Nemeček, Razvoj, str. 68–69, 74–87. Skenirani zapisi iz časa Thomasovega obiska v ljubljanskem Narodnem muzeju (foto: dokumentacija OZUU). Replika prsnega oklepa, 19. stoletje (NMS, inv. št. N 8114, foto: Tomaž Lazar). 171 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije Kdo je odbral eksponate, ponujene v pregled gostujočemu strokovnjaku, ni jasno. Žal pri tem ni imel povsem srečne roke, saj je »jagodni izbor« vseboval kar dva očitna ponaredka. Prvi je bila historicistična replika rebrastega prsnega oklepa iz Wurzbachove zbirke (inv. št. N 8114), drugi prav tako v maksimilijanskem slogu zasnovana repli- ka celopostavnega ploščnega oklepa z zaprtim šlemom (inv. št. N 19817), ki jo je muzeju leta 1913 podaril vitez Nikolaj Gutmansthal. Od skupno petih predmetov, ponujenih v analizo, sta iz zbirke Hansa Kometra v resnici izhajala zgolj dva – celopostavni ploščni oklep iz delavnice Valentina Siebenbürgerja (inv. št. N 35361) in polovični oklep, okrašen z jedkanimi bojnimi motivi (inv. št. N 17776). Thomas je bil prvi izvedenec, ki je ta kapitalna, že vse od leta 1935 verjetno najprepoznavnejša primerka zašči- tne opreme v muzejski orožarni točneje opredelil in hkrati popravil zmotne datacije iz Zormanovih cenitev. Maksimilijansko opravo je na podlagi žigov pripisal nürnberškemu mojstru Valentinu Siebenbürgerju ter jo po slogovnih značilnostih umestil v čas okrog 1520/25.79 Poznejše raziskave 79 Dokumentacija OZUU, s. n., Dopis Bruna Thomasa Na- rodnemu muzeju, s. d., Dunaj. so to ekspertizo dopolnile zgolj v podrobnostih. Thomas sam je le malo pozneje ugotovil, da je treba datacijo oklepa pomakniti v malce poznejši čas, neposredno po Siebenbürgerjevi pridobitvi mojstrskega naziva leta 1531. Thomasovi sumi, da bi golenice utegnile biti poznejše izdelave, se niso potrdili, pač pa so metalurške analize dokazale, da je naličnik zaprtega šlema kakovostno izdela- na replika, po vsej verjetnosti dodana med resta- vratorskimi posegi v drugi polovici 19. ali začetku 20. stoletja.80 Za precej večji izziv se je pokazal jedkani po- lovični oklep. Thomas ga je opisal kot opravo za pehotni turnir italijanske izdelave iz časa okrog leta 1600 oziroma 1610, vendar s pridržkom, da sta stegenska žepa ponaredka iz 19. stoletja.81 Preiskave, opravljene v zadnjem desetletju, so te sklepe nekoliko revidirale. Garnitura namreč v sedanjem stanju zagotovo ni pristna, temveč je bila šele naknadno sestavljena v novo celoto in temeljito restavrirana. Njeno izvorno jedro je neprebojni kirasirski oklep za trup, ki so mu najverjetneje šele v 19. stoletju dodali sicer pri- stne, a prvotno nepovezane ročne ščitnike in 80 Thomas, Nürnberger Plattnerkunst; Lazar, Oklepi, kat. št. 22; Kraner idr., Arheometalurške raziskave. 81 Dokumentacija OZUU, s. n., Dopis Bruna Thomasa Na- rodnemu muzeju, s. d., Dunaj. Replika maksimilijanskega oklepa, razstavljena na Blejskem gradu okrog leta 1958 (NMS, inv. št. N 19817, foto: dokumentacija OZUU). Huzarski kiras, srednja Evropa, okrog 1570–1580 (NMS, inv. št. N 5044, foto: Tomaž Lazar). 172 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije šlem ter na novo restavrirane stegenske žepe in naličnik.82 Morda največ pozornosti je dunajski izvede- nec namenil huzarskemu kirasu iz časa okrog 1570–1580 (inv. št. N 5044), okrašenemu s pozla- čenimi in bruniranimi bordurami. To je bil sploh prvi reprezentativni primerek zaščitne opreme v lasti Kranjskega deželnega muzeja, pridobljen že leta 1836 z donacijo grofa Gregoria de Totta iz Kopra. Thomas je ocenil, da je oklep pripadal vi- sokemu častniku habsburške konjenice v Vojni krajini, glede na vrhunsko kakovost izdelave pa je njegov izvor iskal v katerem od najpomembnej- ših okleparskih središč južnonemškega prostora, predvsem v Augsburgu. Ob pomanjkanju žigov, ki bi omogočali identifikacijo delavnice, Thomas svojih hipotez ni zmogel nesporno dokazati, za- to je ponudil tudi alternativno razlago, da gre za izdelek z območja habsburške Avstrije oziroma Vojne krajine. V splošnem Thomasova opredeli- tev »mejaškega« kirasa ostaja nepresežena vse do danes, saj je niso bistveno revidirali niti poznejši raziskovalci.83 Na kraju samem izrečene ocene o starosti in vrednosti posameznih primerkov zaščitne opre- me so v muzejskem kolektivu očitno vzbudile precej začudenja, celo pomislekov ali nelagodja zlasti v tistih točkah, ki se vsebinsko niso sklada- le z dotedanjimi »uradnimi« opredelitvami. Zato so na Thomasa naslovili dopis s skupno osmimi vprašanji. Zanimalo jih je predvsem, na kakšni podlagi je avstrijski izvedenec dva od predstavlje- nih eksponatov razglasil za ponaredka in kako bi utemeljil dataciji obeh oklepov iz Kometro- ve zbirke, ki se nista ujemali s – sicer nedvom- no zgrešenimi – podatki v muzejski inventarni knjigi.84 Thomas je pozivu ustregel s pismom, v katerem je precej potrpežljivo odgovoril na posa- mezne točke in svoje sklepe dodatno podkrepil z nekoliko daljšimi razlagami oziroma analogijami iz različnih tujih zbirk.85 Kolikor lahko presodimo ob trenutnem stanju raziskanosti muzejskega arhiva, je bil to zadnji Thomasov stik z Narodnim muzejem. Da nanj še vsaj nekaj let ni povsem pozabil, opominja kra- tek pasus v reviji Anzeiger des Germanischen Nati- onalmuseums. V leta 1963 objavljenem prispevku o nürnberških okleparjih je namreč pod opombo 6 posebej omenil rebrasto opravo Valentina Sie- 82 Lazar, Oklepi, kat. št. 23; Fajfar idr., Arheometalurške raz- iskave. 83 Lazar, Oklepi, kat. št. 41. 84 Dokumentacija OZUU, s. n., Osnutek dopisa Brunu Thomasu, s. d., [Ljubljana]. 85 Dokumentacija OZUU, s. n., Dopis Bruna Thomasa Na- rodnemu muzeju, s. d., Dunaj. benbürgerja iz Ljubljane, le da je podprt z novimi dognanji tedaj že popravil njeno datacijo v čas okrog leta 1531.86 ODLOČILNI POVOD ZA NOV ZAČETEK? Na prvi pogled je Thomasov obisk v Naro- dnem muzeju izzvenel brez večjega odmeva. K temu so pripomogli različni dejavniki, predvsem pomanjkanje lastne orožjeslovne tradicije oziro- ma specializiranega kustosa, ki bi bil lahko mero- dajen sogovornik avstrijskemu kolegu, po drugi strani pa interna razmerja v delovnem kolektivu, zapostavljanje kulturnozgodovinskih zbirk in te- matik ter zadržan odnos do navezovanja stikov z Zahodom v času otoplitve odnosov s Sovjetsko zvezo. Ne nazadnje je Narodni muzej le leto po- zneje z odhodom Rudolfa Berceta izgubil ključ- nega akterja, ki bi kot spiritus agens mednarodne- ga povezovanja morda lahko ohranil komunika- cijo z dunajskim kolegom, a se je nazadnje sam znašel v politični nemilosti tudi – oziroma prav zaradi – (pre)živahnih stikov s tujino.87 Vendar bi bil tak sklep nekoliko prenagljen. Desetletje po koncu druge svetovne vojne so se v ljubljanskem Narodnem muzeju že začeli kazati znanilci dolgoročnejših sprememb. Neuravnote- žena razvojna politika, usmerjena zgolj v arheo- logijo, se je pokazala za slepo ulico. Osrednja na- cionalna muzejska ustanova si v okvirih svojega poslanstva preprosto ni mogla privoščiti popol- nega izločenja kulturnozgodovinskega gradiva, ki je bilo v preteklosti enakopraven del muzejskega fonda, v očeh velikega dela javnosti pa celo naja- traktivnejši del prvotne stalne razstave.88 Grenak priokus je zapustila tudi izkušnja Federalnega zbirnega centra, iz katerega naj bi domače mu- zejske ustanove pridobile zaplenjene oziroma nacionalizirane predmete premične kulturne de- diščine, a se je njihova glavnina nazadnje poraz- gubila po »neznanih« poteh.89 Nauk te zgodbe je tudi ravnatelja Kastelica prepričal, da mora Kulturnozgodovinskemu od- delku dopustiti primerno raven avtonomije in možnosti strokovnega razvoja predvsem na tistih dotlej zapostavljenih področjih, ki so zahtevala prednostno obravnavo. Da se je med njimi znašla tudi zbirka orožja, je bila gotovo v vse prej kot za- nemarljivem deležu posledica zunanjih spodbud, izraženih sredi petdesetih let 20. stoletja. Zdi se, da se slovenski muzealci niso zares zavedali nje- 86 Thomas, Nürnberger Plattnerkunst, str. 99. 87 Nemeček, Razvoj, str. 86–87. 88 Arhiv NMS, šk. 1958–1961 (1961), št. 725. 89 Arhiv NMS, šk. 1958–1961 (1958), s. n., 10. 2. 1958, Statut Narodnega muzeja v Ljubljani; Lazar, Oddelek, str. 330– 331. 173 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije ne vrednosti, vse dokler jih ni predramil izkazani interes beograjskega Vojnega muzeja, ko se je po- kazalo, da bogastvo ljubljanske muzejske orožar- ne presega vse druge podobne celote, ki so tisti čas obstajale v jugoslovanskem prostoru.90 Obisk Bruna Thomasa jih je po drugi strani opomnil na očitne vrzeli v strokovnih kompetencah in potrebo po veliko bolj poglobljenem pristopu k preučevanju vojaškozgodovinske dediščine, ki je ostajala še popolna bela lisa. Najsi so v kolektivu Narodnega muzeja poduk dojeli neposredno ali bolj podzavestno, je njegov učinek postal viden najpozneje leta 1959, ko je zbirka orožja prvič postala predmet velikopote- znejše obravnave – sprva sicer prvenstveno s kon- servatorsko­restavratorskega vidika, saj so želeli »dekorativen« izbor gradiva vključiti v novo stal- no razstavo na Blejskem gradu. Nalogo so zaupali preparatorju Ferdinandu Tanciku s Kulturnozgo- dovinskega oddelka, a pod strokovnim vodstvom inženirke kemije Nade Sedlar, ki je v okviru sveže 90 Tega se je vsaj do določene mere zavedal že Josip Mal, čeprav zbirki orožja v muzejski razvojni viziji ni namenil posebnega poudarka. Arhiv NMS, šk. 1945, št. 58, str. 7. ustanovljenega Oddelka za konservacijo v mu- zejsko prakso vpeljala nove konservatorsko-re- stavratorske postopke in pristope.91 Tancik je bil tedaj član muzejskega kolektiva že skoraj sedem let, dejaven kot preparator za kul- turnozgodovinsko, predvsem umetnoobrtno ko- vinsko gradivo.92 Nove zadolžitve, ki je sovpadla z inventarno revizijo zbirke, se je lotil zelo vestno in se sčasoma povsem posvetil raziskovanju orožja oziroma vojaške zgodovine.93 Od leta 1957, ko se je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani vpisal na študij zgodovine in umetnostne zgodovine, se je v to področje usmeril tudi na akademski ravni ter pozneje diplomiral z dvema pionirskima pri- spevkoma – prvim (1964) o razvoju topništva na Slovenskem94 in drugim (1965) o okrasnih oklepih iz zbirke Narodnega muzeja.95 S pridobljeno univerzitetno izobrazbo je Tan- cik napredoval na mesto muzejskega kustosa in tako postal polnopravni skrbnik zbirke orožja. Do začetka sedemdesetih let je sledilo najplo- dovitejše obdobje njegovega življenja. Nase je opozoril z več odmevnimi prispevki, denimo o vojnih operacijah v Ilirskih provincah v letih 1813–181496 in analizah škofjeloških inventarjev iz 14. stoletja,97 s študijo okrašenih oklepov, s katero je nadgradil prvotno diplomsko nalogo na študij- ski smeri umetnostne zgodovine,98 in člankom o vojni stroki v obdobju 1500–1650.99 V muzealski sferi je največji uspeh dosegel z obsežno, sintetič- no zasnovano pregledno razstavo Orožje in bojna 91 Arhiv NMS, šk. 1959, št. 1454; Nemeček, Razvoj, str. 89–90. 92 Težje je odgovoriti na vprašanje, ali je imel Tancik še kake druge predispozicije za poznejšo specializacijo za preučevanje orožja in vojaške zgodovine. V življenjepi- su, ohranjenem v njegovi personalni mapi, je zapisal, da je bil v času druge svetovne vojne vse do začetka maja 1945 nemški vojni ujetnik v taborišču Stammlager III.B v Fürstenbergu oziroma Frankfurtu na Odri, Hannovru, Münchnu in Berlinu. K tej izjavi je priložen dokument policijske inšpekcije Charlottenburg, ki potrjuje, da je bil »srbski poročnik Ferdinand Tancik« tamkajšnji voj- ni ujetnik od 10. 9. 1943 do 2. 5. 1945. Toda v dostopnih podatkih ni mogoče najti nobenega dokaza, kdaj naj bi opravil vojaško šolanje oziroma celo pridobil častni- ški čin. Po lastnih izjavah naj bi ga v ujetništvo odvedli po opravljenih štirih razredih realne gimnazije, zato ni jasno, kako naj bi v istem času zaključil šolanje na voj- ni akademiji. Dvome vzbuja tudi potrdilo iz leta 1947, po katerem je bil zaradi hude kratkovidnosti razglašen za stalno nesposobnega vojaške službe. Gl. Arhiv NMS, personalna mapa Ferdinanda Tancika. 93 Arhiv NMS, šk. 1959, s. n., Ljubljana, 14. 11. 1959, Poročilo kulturnozgodovinskega oddelka o delu v letu 1959. 94 Tancik, Topništvo. 95 Tancik, Dekorirani. 96 Tancik, Ob 150-letnici. 97 Tancik, Orožje v škofjeloškem. 98 Tancik, Ukrasni oklopi. 99 Tancik, Vojna stroka. Ferdinand Tancik (1925–1973) (foto: dokumentacija OZUU). 174 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije oprema od naselitve Slovencev do konca 17. stoletja iz leta 1971,100 ki je dve leti pozneje postala del stalne postavitve v muzejski palači.101 V vsega niti desetletje trajajoči akademski ka- rieri si je Tancik ustvaril sloves prvega slovenske- ga specialista za vojaško zgodovino in materialno zapuščino starejših obdobij. Z odmevnimi muzej- skimi razstavami ter strokovnimi in poljudnejšimi objavami – zlasti v reviji Naša obramba – mu je uspelo doseči zelo široko občinstvo ter prebuditi množično zanimanje za dotlej povsem spregleda- ne teme nacionalne zgodovine oziroma kulturne dediščine.102 Njegovo delo je naletelo na izjemno pozitiven odziv muzejskih kolegov tudi v širšem jugoslovanskem prostoru, kjer se je ob srbski etnologinji Djurdjici Petrović (1927–2003) ter hrva- ški zgodovinarki in umetnostni zgodovinarki Ma- riji Šercer (1933–2021) uveljavil kot eden od ključ- ne trojice začetnikov domače orožjeslovske šole. Vendar so se v ozadju spodbudnih odmevov skrivale tudi nevarne pasti. Podobno kot števil- ni drugi pionirji je bil Tancik v veliki meri sa- mouk, prisiljen delovati v okolju brez obstoječe poklicne tradicije. Domača stroka je njegove prispevke sprejemala z navdušenjem, a žal tudi brez kakršne koli kritične distance. Zato je osta- lo neopaženo, da so Tancikove študije v večini primerov šele prvi poskusi resnejše obravnave zelo zahtevnih raziskovalnih vprašanj, nikakor ne dokončni odgovori nanje. Namesto da bi jih uporabili kot dobrodošlo iztočnico za nadaljnje delo, so za več desetletij ostale brez temeljitega vsebinskega pretresa oziroma nujno potrebnih nadgradenj.103 Iz udobja že več kot polstoletne časovne od- daljenosti Tancikovemu pionirskemu delu ne bi bilo umestno pretirano očitati neizogibne vse- binske pomanjkljivosti. Že zaradi zgodovinske objektivnosti pa je prav, da njegove dosežke po- skusimo ovrednotiti v nekoliko bolj izostreni perspektivi. Ob prebiranju dokumentov v arhivu Narodnega muzeja Slovenije se razkriva precej kaotična realnost formativnega obdobja Kultur- nozgodovinskega oddelka, ki se je zaradi usodnih posledic muzejske reorganizacije še deset let po koncu druge svetovne vojne ukvarjal skoraj iz- ključno s tehničnimi in logističnimi izzivi, preden so njegovi člani končno dobili pravo priložnost za strokovno specializacijo. Muzejska zbirka orožja in bojne opreme je postala ena prvih celot v kul- turnozgodovinskem fondu, ki so se preoblikovale 100 Tancik, Orožje in bojna oprema. 101 Reisp, Letno poročilo 1971; Letno poročilo 1973 in 1974. 102 Prim. Slovenski biografski leksikon, g. Ferdinand Tancik: https://www.slovenska­biografija.si/oseba/sbi682460/. 103 Prim. Lazar, Oklepi, str. 18–19. v samostojen kustodiat – formalno najpozneje le- ta 1962 oziroma 1964.104 Toda veliko vprašanje je, ali bi se to v resnici zgodilo, če ljubljanskih muze- alcev na vrednost njihove historične orožarne ne bi najprej opozorili zunanji akterji. V tej luči je pomembno vlogo odigrala celo na videz tako minorna epizoda, kot je bil obisk Bruna Thomasa januarja 1956. V prihodnjih le- tih je Tancik njegove opredelitve sprejel brez pridržkov in bistvene vsebinske nadgradnje, a žal tudi brez ustreznega citiranja ali javnega pri- znanja. Kot da bi bile plod njegovih lastnih, iz- virnih ugotovitev, je namreč Thomasove oprede- litve oziroma kar celotne ekspertize dobesedno prepisal v članku o okrašenih ploščnih oklepih105 ter pozneje povzel v razstavnem katalogu iz leta 1971,106 ne da bi se dunajskemu kolegu oddolžil vsaj s skopo omembo.107 TEMELJI SLOVENSKEGA OROŽJESLOVSTVA Življenjska pot Ferdinanda Tancika se je ne- nadno sklenila septembra 1973, a ne glede na vse zadrege zgodnjih dni orožjeslovja na Slovenskem je bil ključni premik k bolj sistematičnemu vred- notenju vojaškozgodovinske dediščine tedaj že dosežen. V Narodnem muzeju Slovenije se je dol- goročno utrdila zavest o zgodovinskem pomenu zbirke orožja in bojne opreme ter potrebi po sis- tematičnem obdelovanju te tematike v okviru sa- mostojnega kustodiata na Oddelku za zgodovino in uporabno umetnost. Najvidnejši rezultat tega dela je niz razstav, ki so v večjem obsegu predsta- vile vojaško dediščino določenih zgodovinskih obdobij, denimo Bitka pri Sisku (1993), Gotika v Sloveniji (1995), Theatrum vitae et mortis humanae (2002), Ljubljanica – kulturna dediščina reke (2009), Pod Napoleonovim orlom. 200 let ustanovitve Ilirskih provinc (2009/10), Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem (2012–2014), Fronte se začenjajo prebujati. Rudolf Cvetko in prva svetovna vojna (2014), Poti samurajev. Japonsko orožje in bojevniška kultura na Slovenskem (2017),108 še najobsežnejši in najpreglednejši izbor histo- 104 Arhiv NMS, šk. 1962, št. 473; personalna mapa Ferdinan- da Tancika. 105 Tancik, Ukrasni, str. 88–92. 106 Tancik, Orožje, kat. št. 119, 122, 207. 107 Pa tudi brez upoštevanja Thomasovih poznejših prispev- kov, ki jih Tancik po vsej verjetnosti niti ni poznal. Zato je v razstavnem katalogu Orožje in bojna oprema od naseli- tve Slovencev do 17. stoletja oklep Valentina Siebenbürger- ja še vedno datiral po Thomasovi prvotni ekspertizi, ne pa revidirani objavi iz leta 1963. Gl. Thomas, Nürnberger Plattnerkunst, str. 99. 108 Za podatke o navedenih razstavah oziroma katalogih gl. seznam literature. 175 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije Stalna razstava zbirke orožja in bojne opreme na Metelkovi po prenovi leta 2016 (foto: Tomaž Lauko). 176 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije rične oborožitve pa po celoviti prenovi leta 2016 pomeni stalna razstava v okviru zgodovinskih in umetnostnih zbirk na ljubljanski Metelkovi. Tancikovi zgledi, ne nazadnje intenzivno te- rensko delo in dejavno sodelovanje z domačimi kolegi oziroma pokrajinskimi muzeji, so odlo- čilno vplivali tudi na druge slovenske muzejske ustanove, da svoje zbirke orožja bolj sistematično predstavijo oziroma preučijo. V zadnjih deset­ letjih se je tako zvrstilo več stalnih ali občasnih razstav, posvečenih tematiki historičnega orožja – med drugim v Posavskem muzeju Brežice (1995),109 Loškem muzeju (2010)110 ter pokrajinskih muzejih Celje (2006),111 Ptuj­Ormož (1999)112 in Maribor (2012),113 če se omejimo predvsem na tiste, ki jih je pospremila kataloška publikacija. V tretjem desetletju 21. stoletja še vedno ve- lja, da je preučevanje vojaške zgodovine in po- sebej materialne dediščine starejših obdobij v slovenski stroki dokaj obrobna niša, s katero se poklicno ukvarja zgolj peščica specialistov. Ob izrazito zapoznelem razvoju domače orožjeslov- ne tradicije, ki se je začela otipljiveje oblikovati šele v šestdesetih letih 20. stoletja, česa drugega niti ne bi mogli pričakovati. Kljub temu nas lahko pogled na prehojeno pot navdaja z optimizmom. Zgodnji poskusi orožjeslovnih in vojaškozgodo- vinskih študij so postopoma ustvarili temelj za zdaj še šibke, a vendarle nezadržno razvijajoče se in vse bolj razvejane raziskovalne discipline, ki je v začetni fazi metodološko izhajala iz zgo- dovinopisja in umetnostne zgodovine, danes pa enakopravno vključuje tudi arheologijo in nara- voslovne vede oziroma analitska orodja. Take strokovne ravni zagotovo ne bi dosegli brez naporov domačih pionirjev, a tudi zunanjih spodbud in znanja tujih kolegov, čeprav je bil njihov prispevek pozneje morda zamolčan. Pred- vsem pa ne moremo zanemariti odločilne vloge, ki jo je v tem procesu odigral Narodni muzej Slovenije – po eni strani kot varuh pomembne zbirke historičnega orožja, po drugi strani kot znanstveno središče, ki je v slovensko raziskoval- no sfero uvedlo dotlej tako rekoč nedotaknjeno tematiko. 109 Dejak, Orožje. 110 Mlakar idr., Kaj jemlješ. 111 Badovinac in Jeličić, Orožje. 112 Ciglenečki in Selinšek, Zbirka orožja. 113 Toifl, Govorica. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Arhiv NMS – Arhiv Narodnega muzeja Slovenije, Ljub- ljana Arhivske mape za leta 1918, 1924–1926, 1931–1935, 1945, 1955–1956, 1958–1961, 1962. Dokumentacija OZUU – Dokumentacija Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost Narodnega mu- zeja Slovenije Indok center – Ministrstvo za kulturo, Informacijsko- ­dokumentacijski center za dediščino, Ljubljana ČASOPISI Jutro, 1932. Ljudska pravica, 1956. Slovenski poročevalec, 1956. Tovariš, 1956. LITERATURA Badovinac, Tatjana in Jeličić, Janko: Orožje. Celje: Po- krajinski muzej Celje, 2006. Boeheim, Wendelin: Handbuch der Waffenkunde. Das Waffenwesen in seiner historischen Entwickelung vom Beginn des Mittelalters bis zum Ende des 18. Jahrhun- derts. Seemanns kunstgewerbliche Handbücher, Band VII. Leipzig: E. A. Seemann, 1890. Bonaparte, Louis-Napoléon: Études sur le passé et l'ave- nir de l'artillerie. Paris: J. Dumaine, 1846–1871. Ciglenečki, Marjeta in Selinšek, Polona: Zbirka orožja na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1999. Czeike, Felix: Historisches Lexikon Wien. Wien: Kre- mayr Scheriau, 1997. Dejak, Vlasta: Orožje iz Posavskega muzeja. Brežice: Po- savski muzej, 1995. Demmin, August: Die Kriegswaffen in ihren geschichtli- chen Entwickelungen von den ältesten Zeiten bis auf die Gegenwart. Eine Encyklopädie der Waffenkunde. Leipzig: P. Friesenhahn, 1893. Demmin, August: Die Kriegswaffen in ihrer historischen Entwickelung von der Steinzeit bis zur Erfindung des Zündnadelgewehrs. Ein Handbuch der Waffenkunde. Leipzig: E. A. Seemann, 1869b. Demmin, August: Die Kriegswaffen in ihrer historischen Entwickelung. Von den ältesten Zeiten bis auf die Ge- genwart. Leipzig: E. A. Seemann, 1886. Demmin, Auguste: Guide des amateurs d’armes et ar- mures anciennes. Paris: Jules Renouard, 1869. Deschmann, Karl: Führer durch das Krainische Landes- -Museum Rudolfinum in Laibach. Laibach: Landes- -Museum, 1888. Die Eröffnung des Landes-Museums in Laibach, wie sel- be den 4. October 1831, zur Feier des allerhöchsten 177 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije Namensfestes Sr. Majestät unsers allgeliebten Kai- sers abgehalten wurde (ur. Franz Joseph Graf von Hochenwart). Laibach: Graf von Hochenwart, 1832. Dular, Janez: Dr. Dragotin Lončar. Prezrti ravnatelj Narodnega muzeja. Argo 51, 2008, št. 2, str. 42–45. Fajfar, Peter in Nečemer, Marijan in Žužek, Borut: Arheometalurške raziskave jedkanega oklepa N 17776. Oklepi iz Narodnega muzeja Slovenije (ur. To- maž Lazar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 347–356. Ffoulkes, Charles J.: The Armourer and His Craft from the XIth to the XVIth Century. London: Methuen & Co., 1912. Fronte se začenjajo prebujati. Rudolf Cvetko in prva svetov- na vojna (ur. Jože Podpečnik, Nina Vošnjak). Ljub­ ljana: Narodni muzej Slovenije, 2014. Gamber, Ortwin in Beaufort, Christian: Katalog der Leibrüstkammer 2. Der Zeitraum von 1530–1560. Bu- sto Arsizio: Bramante, 1990. Gamber, Ortwin: Der Harnisch im 16. Jahrhundert. Waffen- und Kostümkunde, 41, 1999, str. 97–120. Gamber, Ortwin: Harnischstudien 5. Stilgeschichte des Plattenharnisches von den Anfängen bis um 1440. Jahrbuch des Kunsthistorischen Sammlungen in Wien, 14, 1953, str. 53–92. Gamber, Ortwin: Harnischstudien 6. Stilgeschichte des Plattenharnisch von 1440–1510. Jahrbuch des Kunsthistorischen Sammlungen in Wien, 15, 1955, str. 31–102. Gilmour, David: Fakes and their Detection by Analysis. Arms and Armour. History, Conservation and Analysis (ur. Alan Williams, Keith Dowen). London: Ar- chetype Publications, 2021, str. 205–214. Gotika v Sloveniji. Svet predmetov (ur. Maja Lozar Štam- car). Ljubljana: Narodni muzej, 1995. Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času. Zgodovinski časopis 1, 1947, št. 1–4, str. 11–30. Haenel, Erich: Alte Waffen. Berlin: R. C. Schmidt & Co., 1920. Hewitt, John: Ancient Armour and Weapons in Europe 1–3. Oxford, London: John Henry, James Parker, 1855–1860. Hewitt, John: The Tower. Its History, Armories, and An- tiquities. London: Master General and Board of Or- dnance, 1841. Hochenwart, Franz Joseph Graf von: Leitfaden für die das Landes-Museum in Laibach Besuchenden. Lai- bach: mit Ignaz Aloys Edlen v. Kleinmayr'schen Schriften, 1836. Horvat, Jasna: Dr. Josip Mal in njegov »trajen spome- nik v Narodnem muzeju«. Predmet kot reprezentan- ca: okus, ugled, moč (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljub­ ljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, str. 418–470. Istenič, Janka: Arheologija. Narodni muzej Sloveni- je – 200 let (ur. Tomaž Lazar, Jernej Kotar, Gašper Oitzl). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 339–364. Kastelic, Jože: Narodni muzej v Ljubljani in njegovi problemi. Zgodovinski časopis 4, 1950, str. 195–207. Kos, Mateja: Umetnostna zbirka – Narodni muzej versus Narodna galerija? Narodni muzej Sloveni- je – 200 let (ur. Tomaž Lazar, Jernej Kotar, Gašper Oitzl). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 231–245. Kotar, Jernej: Od nastopa Karla Dežmana do preobli- kovanja v Narodni muzej (1852–1924). Narodni mu- zej Slovenije – 200 let (ur. Tomaž Lazar, Jernej Kotar, Gašper Oitzl). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 65–79. Kotar, Jernej: Od ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani do odhoda kustosa Henrika Freyerja (1821–1852). Narodni muzej Slovenije – 200 let (ur. Tomaž Lazar, Jernej Kotar, Gašper Oitzl). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 23– 63. Kraner, Jakob in Fajfar, Peter in Zorc, Borut in Knap, Matjaž: Arheometalurške raziskave maksimilijan- skega oklepa N 35361. Oklepi iz Narodnega muzeja Slovenije (ur. Tomaž Lazar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 331–345. Lazar, Tomaž: Baron Hans Kometer in njegova zbirka starin z dvorca Pukštajn. Kronika 63, 2015, št. 2, str. 293–318. Lazar, Tomaž: Od postopnih nadgradenj do reorgani- zacije Narodnega muzeja (1889–1947). Narodni mu- zej Slovenije – 200 let (ur. Tomaž Lazar, Jernej Kotar, Gašper Oitzl). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 167–185. Lazar, Tomaž: Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost ter njegovi predhodniki. Narodni muzej Slovenije – 200 let (ur. Tomaž Lazar, Jernej Kotar, Gašper Oitzl). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 317–337. Lazar, Tomaž: Oklepi iz Narodnega muzeja Slovenije. Zaščitna oprema od visokega srednjega do zgodnjega novega veka. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021. Ljubljanica – kulturna dediščina reke (ur. Peter Turk, Jan- ka Istenič, Timotej Knific, Tomaž Nabergoj). Ljub­ ljana: Narodni muzej Slovenije, 2009. Ložar, Rajko: Arheološki oddelek. Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Kulturno zgodovinski del (ur. Josip Mal). Ljubljana: Narodni muzej, 1931, str. 21–79. Makarovič, Marija: O Grebenčevi zbirki v Etnograf- skem muzeju v Ljubljani. Slovenski etnograf 15, 1962, str. 243–252. Mal, Josip: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljub- ljani. Kulturno zgodovinski del. Ljubljana: Narodni muzej, 1931. Mann, James: Wallace Collection Catalogues. European 178 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije Arms and Armour 1. Armour. London: The Trustees of the Wallace Collection, 1962. Mann, James: Wallace Collection Catalogues. European Arms and Armour 2. Arms. London: The Trustees of the Wallace Collection, 1962. Meyrick, Samuel R.: A Critical Enquiry into Antient Ar- mour as it Existed in Europe, but particularly in En- gland, from the Norman Conquest to the Reign of King Charles II. London: H.G. Bohn, 1824. Mlakar, Jana idr.: Kaj jemlješ ti orožje, sin? Ognjeno orožje na Loškem gradu. Škofja Loka: Loški muzej, 2010. Nabergoj, Tomaž: Srednjeveško orožje in bojna oprema iz reke Ljubljanice (doktorska disertacija). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 2015. Narodni muzej Slovenije – 200 let (ur. Tomaž Lazar, Jer- nej Kotar, Gašper Oitzl). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021. Nemeček, Nataša: Razvoj konservatorske delavnice v Na- rodnem muzeju in pregled konservatorskih/restavrator- skih tehnik s poudarkom na arheološki in umetnostno- obrtni kovini (magistrsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, 2013. Oitzl, Gašper: »Srebro malega človeka« v Narodnem muzeju Slovenije. Kronika 71, 2023, št. 2, str. 335–366. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.2.07 Oitzl, Gašper: Od dvorane v liceju do muzejske palače (1831–1888). Narodni muzej Slovenije – 200 let (ur. To- maž Lazar, Jernej Kotar, Gašper Oitzl). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 149–165. Petersen, Jan G. T.: De Norske Vikingesverd. En typolo- gisk-kronologisk studie over Vikingetidens vaaben. Kristiania: Jakob Dybwad, 1919. Petrović, Veljko in Oberhammer, Vinzenz: Od Tiziana do Tiepola. Remekdela mletačkog slikarstva i vajarstva iz bečkog Kunsthistoriches Museuma. Beograd: Komi- sija za kulturne veze sa inostranstvom FNRJ, 1955. Pod Napoleonovim orlom. 200 let ustanovitve Ilirskih pro- vinc / Sous les aigles Napoléoniennes. Bicentenaire des provinces Illyriennes (ur. Anja Dular et al.). Ljublja- na: Narodni muzej, 2010. Poti samurajev. Japonsko orožje in bojevniška kultura na Slovenskem (ur. Tomaž Lazar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2017. Pyhrr, Stuart: A History of Arms and Armour Con- servation at the Metropolitan Museum. Make All Sure (ur. Robert Douglas Smith). Leeds: Basiliscoe Press, 2006, str. 105–113. Rathgen, Bernhard: Das Aufkommen der Pulverwaffe. München: Die schwere Artillerie, 1925. Rathgen, Bernhard: Das Geschütz im Mittelalter. Berlin: VDI-Verlag, 1928. Reisp, Branko: Letno poročilo Narodnega muzeja v Ljubljani za leto 1971. Argo 1, 1972, št. 11–2, str. 44–62. Reisp, Branko: Letno poročilo Narodnega muzeja v Ljubljani za leto 1973 in 1974. Argo 13–14, 1976, str. 3–40. Reisp, Branko: Zastava kranjskega plemiškega poziva iz bitke pri Sisku leta 1593. Kronika 40, 1992, št. 2, str. 83–87. Rogelj Škafar, Bojana in Frelih, Marko: Etnografske zbirke in predmeti v Kranjskem deželnem muze- ju – obrobni predstavniki dežele Kranjske in ekso- tični pričevalci neevropskih kultur. Narodni muzej Slovenije – 200 let (ur. Tomaž Lazar, Jernej Kotar, Gašper Oitzl). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 247–269. Schmidburg, Joseph C. von: An die vaterländischen Fre- unde der Wissenschaften. [Laibach], 1823. Tancik, Ferdinand: Dekorirani oklepi v zbirki Kultur- nozgodovinskega oddelka Narodnega muzeja v Ljublja- ni (diplomsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljublja- ni, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, 1965. Tancik, Ferdinand: Ob 150-letnici vojnih operacij 1813– 1814 v mejah Ilirskih provinc. Kronika 11, 1963, št. 3, str. 185–192, in 12, 1964, št. 1, str. 37–48. Tancik, Ferdinand: Orožje in bojna oprema od naselitve Slovencev do 17. stoletja. Ljubljana: Narodni muzej, 1971. Tancik, Ferdinand: Orožje v škofjeloškem gradu v prvi četrtini 14. stoletja. Loški razgledi 13, 1966, str. 44–66. Tancik, Ferdinand: Topništvo na Slovenskem (diplom- sko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozof- ska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 1964. Tancik, Ferdinand: Ukrasni oklopi u Narodnom mu- zeju u Ljubljani. Muzej primenjene umetnosti. Zbor- nik 9–10 (1963–1965), 1966, str. 81–100. Tancik, Ferdinand: Vojna stroka v obdobju od leta 1500 do 1650. Situla 13, 1973, str. 69–92. Theatrum vitae et mortis humanae. Prizorišče človeškega življenja in smrti. Katalog / The Theatre of Human Li- fe and Death. Catalogu (Maja Lozar Štamcar, Maja Žvanut). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2002. Thomas, Bruno, Nürnberger Plattnerkunst in Wien. Anzeiger des Germanischen Nationalmuseums, 1963, str. 89–99. Toifl, Leopold: Govorica orožja / The Language of Wea- pons. Maribor: Pokrajinski muzej Maribor, 2012. Viollet-le-Duc, Eugène-Emmanuel: Dictionnaire rai- sonné du mobilier français de l'époque carlovingienne à la Renaissance 5. Armes de guerre offensives et défensi- ves. Paris: A. Morel et Cie., 1874. Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 2. Katalog (ur. Tomaž Lazar, Tomaž Nabergoj, Polona Bitenc) Ljubljana: Narodni mu- zej Slovenije, 2013. Volčjak, Jure: Od stanovske ideje do cesarske potrditve. Domovinski/deželni muzej v Ljubljani v obdobju 1821–1826 v luči dunajskega gradiva. Narodni muzej Slovenije – 200 let (ur. Tomaž Lazar, Jernej Kotar, 179 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije Gašper Oitzl). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 81–107. Wilczek, Graf [Hans]: Erinnerungen eines Waffen- sammlers. Vortrag gehalten am Gesellschaftsabend österreichischer Kunstfreunde zu Wien den 3. Dezem- ber 1903. Wien: Adolf Holzhausen, 1903. Zelinka, Darinka: Koptske tkanine v Narodnem muzeju v Ljubljani. Ljubljana: Narodni muzej, 1963 (Situla 6). Zorman, Ivan: Zapisnik cenitve umetnostnih, umetno- -obrtnih in kulturno historičnih premičnin v gradu Pu- chensteinu. Ljubljana: Narodna Galerija (tipkopis), ok. 1932. Žargi, Matija: Bitka pri Sisku 1593–1993. Ljubljana: Na- rodni muzej, 1993. Žvanut, Maja: Pogled nazaj. Zadovoljstvo s priokusom grenkobe. Argo 39, 1996, št. 1–2, str. 44–46. SPLETNE STRANI Austria Forum: https://austria-forum.org/af/AustriaWiki/Bru- no_Thomas Slovenski biografski leksikon: Ferdinand Tancik: https://www.slovenska-biogra- fija.si/oseba/sbi682460/ SUMMARY Early studies of the arms and armour collection in the National Museum of Slovenia The study of arms and armour, or more generally, the military historical heritage of the premodern era, has no firmly established tradition in Slovenian scholarship. This may be explained by various factors – on the one hand, the widely entrenched notions of Slovenian past reduced to a mythologised nation of peace-loving country folk, while on the other, it is an inherent byproduct of Slovenia’s ge- opolitical position at the relative periphery that precluded the local creation of representative arms and armour col- lections belonging to noble elites, which could over time evolve into the core of a recognisable public museum as has been the case in many other European societies. A lack of a well-defined approach towards military his- torical heritage was apparent during the formation of the Carniolan Provincial Museum in Ljubljana, established in 1821, where this particular research field remained deci- dedly neglected until the end of World War II. It was lar- gely glossed over by the museum’s founding fathers and received little consideration over the next century of the institution’s existence and subsequent evolution into the National Museum as the generations of curators continu- ed to treat arms and armour simply as a subset of applied art, mainly of aesthetic and technological interest, and therefore not primarily as relevant testimonies of the pro- vince’s past. During the 1930s, the museum’s historical armoury was greatly enriched due to the large-scale acquisitions of private collections. The fresh influx of medieval and par- ticularly early modern arms and armour brought about a dramatic expansion of the museum’s permanent exhibiti- on, much to the acclaim of the general public. However, for several decades, the newly incorporated artefacts were not subjected to much-needed scholarly scrutiny that wou- ld allow a proper dating and evaluation of the individual pieces and a reliable differentiation between authentic ori- ginals and later forgeries or replicas. Despite the rapid advances in arms and armour studi- es made elsewhere across Europe at the time, the subject was largely ignored in Slovenia even during the interwar period – much to the peril of the local scholarship, as was demonstrated particularly drastically in 1932 during the assessment of an important arms and armour collection of Pukštajn (Puchenstein) Manor near Dravograd. Despi- te the painstaking efforts of experts involved in this task, the official evaluation of the collection contained markedly conspicuous inconsistencies and flawed interpretations that revealed a remarkable lack of familiarity with histo- rical arms and armour, even among Slovenia’s eminent museum curators, art historians, and experts in the pro- tection of cultural heritage. The end of World War II coincided with a thorough re- organisation of the National Museum in Ljubljana, moti- vated to a considerable extent by ideological objectives. In 1947, the institution was temporarily transformed into a de facto archaeological museum as the permanent exhibi- tion was almost entirely purged of the rich cultural history collections, perceived by the new communist regime as unwelcome remnants of the former noble and bourgeois elites. The vast majority of exhibits from the arms and ar- mour collection were therefore moved to highly unsuitable makeshift storage premises at the Ljubljana Castle, while the then museum director Jože Kastelic went on to openly negotiate the sale of its highlights to the Belgrade Military Museum. By a favourable turn of events, the National Museum was visited on 30 January 1956 by the Viennese curator Dr Bruno Thomas, a leading international specialist in historical armour. Upon a closer inspection of several selected pieces, Thomas submitted the very first professi- onally grounded analysis of armour from the museum’s collection that presented a major revision of earlier and much less accurate assessments. The interest of outside collaborators and connoisseurs would prove instrumental in helping the Ljubljana curators recognise the true signi- ficance of their arms and armour collection as perhaps the most prominent whole of its kind throughout Yugoslavia at the time. 180 | kronika 72 � 2024 1 tomaž lazar | začetki preučevanja zbirke orožja v narodnem muzeju slovenije Shortly afterwards, this development stimulated the creation of a curatorial post specifically devoted to arms and armour. Its tasks were entrusted to Ferdinand Tancik (1925–1973), who was initially employed as a restorer and, from 1964, as a full-time curator. In the difficult years of post-war recovery, Tancik immersed himself entirely in the study of arms and armour and, more generally, the military history of the premodern era. In these fields, he establi- shed himself as the first formally trained Slovenian mu- seum specialist. While his career was tragically cut short barely a decade later, and despite various shortcomings of his pioneering work, Tancik nevertheless succeeded in building the foundations of the still quite modestly deve- loped yet continuously evolving studies of historical arms and armour and military history in Slovenia.