Poštnina plačana v gotovini
Ljubljana, četrtek 18. novembra 1937
Cena Din 1
Leto 11
Uredništvo in uprava: Ljubljana,
Novi trg št. 4/II
_________________Štev. 23
Naročnina:	letno Din	24"
polletno „	12-
četrtletno »	6'
Izhaja vsak drugi četrtek
GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR
»Demokracija« in »narodne manjšine«
Mnogi v svoji zaslepljenosti ali s preračunano lažnjivostjo zatrjujejo, da bo »demokracija« zedinila Evropo. Mi jim tega °e verujemo, ker vemo, da demokracije nikjer na svetu ni. Tisto, kar se po svetu imenuje »demokracija«, je le krinka, pod katero se skrivajo najrazličnejše mednarodne diktature brez vsake moralne kvalifikacije. Njih hlapci v posameznih državah pa prav radi tega ne smejo pred lastnim ljudstvom s pravo barvo na dan, pa se skrivajo pod krinko demokracije.
Že dve desetletji rešuje ta »demokracija« usodne probleme nove Evrope, ne da bi bila rešila vsaj enega. To je dejstvo, katerega nam ne more nihče izpodbijati.
Eden izmed teh problemov je tudi po-Slavje tzv. narodnih manjšin. Nikjer ga ^e ni rešila »demokracija«! »Obstoja cela Vrsta zaščitnih pogodb, od širokogrudnih obljub, zapisanih v paktu Zveze narodov, Pa do bolj določenih obveznosti, ki so jih sPrejele države na podlagi mirovnih pogodb ali še bolj podrobnostnih dvostranskih dogovorov, toda vso povojno dobo sem ni bilo slišati iz vrst raznih narodnih manjšin, ki brezpravno hirajo in umirajo v objemu večinskih narodov, nobene pohvalne besede na naslov vseh teh mednarodnih zaščitnih določb. S papirja enostavno niso mogle prestopiti v živo življenje,« Pravi »Slovenčev« uvodnik z dne 10. t. m.. Potem pa nadaljuje:
»Zato nas je tem bolj začudila izjava, ki sta jo dne 5. novembra letos istočasno dali nemška in poljska vlada, in v kateri na slovesen način določata pravice in dolžnosti, ki jih bosta nemška manjšina na ^oljskem in poljska v Nemčiji imeli in uživati smeli. Saj je to menda prvi poskus, da se eno najbolj bolečih vprašanj, ki zastrupljajo mednarodno sožitje, reši s pomočjo prostovoljne, enakopravne pogodbe, sklenjene med dvema državama, ki imata vsaka svojo narodno manjšino na ozemlju druge. Tako nemško kakor poljsko vlado smo v preteklih letih že parkrat imeli priložnost občudovati zaradi nekaterih zelo izvirnih pobud na polju medsebojnega urejevanja znosne soseščine. Tudi ta izjava, ki nima oblike pogodbe, a ima njeno vrednost, spada med te pobude, ki zaslužijo polno priznanje in jih moramo postaviti za zgled drugod, kjer vladajo morda bolj simpatični režimi, a so manj doprinesli — ker si niso več upali ali niso hoteli — za lepše medsebojno razumevanje narodov.«
Nas ta obojestranska izjava z dne 5. novembra ni prav nič začudila, ker smo Po čudnem naključju prav v zadnji številki našega lista, ki je izšla dan pred omenjeno izjavo, t. j. dne 4. novembra v članku »Enkrat za vselej« jasno napisali, da se bo vprašanje tzv. narodnih manjšin rešilo tudi v državi Zbora samo po načelu reciprocitete. Za »Slovenca« »postavlja nemško-poljska ureditev narodnih manjšin novo mednarodnopravno načelo, ki do zdaj ni bilo v rabi. Namreč načelo reciprocitete, ali če rabimo naše izrazoslovje, načelo epakega postopka obeh pogodbenih strank. Do zdaj manjšinsko pravo tega načela ni poznalo.«
Za nas je to načelo samo ob sebi umevno načelo vseh organskih ljudskih gibanj. Načelo, ki logično izhaja iz same ideje idealističnega univerzalizma, ki je lastno vsem organskim pokretom. Da manjšinsko Pravo do zdaj ni poznalo tega načela, je Pač zato. ker ga je ustvarjala »demokracija«. Da to novo mednarodnopravno načelo ni v rabi drugod, kjer vladajo »Slovencu« morda bolj simpatični režimi, ali pa kar »Slovenčevi« režimi, je pač zato, ker si le-ti niso upali ali niso hoteli več doprinesti za lepše medsebojno razumevanje narodov zopet radi preljube »demokracije«. ki ima svoje izvennarodne zunanje ali Svoje nenarodne volilne notranj« interese ali pa oboje. Kaj briga stranko človek, ki živi v drugi državi in kot tuj državljan ne more voliti te stranke, posebno še, če bi skrb za njega lahko odvrnila mnogo vo-lilcev v lastni državi od te stranke. Pa še
svojim mednarodnim poslodavcem bi se stranka lahko zamerila, ali pa samo njim. Zato je pač pripravnejše barantanje z »narodnimi manjšinami« v lastni državi, lastne »manjšine« v sosednih državah pa naj tam barantajo po svoje kakor vedo in znajo. Glavno je »demokracija«, pa »doli fašizem«! Saj je — na uho povedano — ta »demokracija« lahko taka diktatura, na kakršno fašizem še pomisliti ne bi smel. Če se pa barantija z »manjšinami« v lastni državi ne bi posrečila, potem lahko postane stranka strašno narodna in lahko v imenu narodne zavednosti užene — volilne nasprotnike.
Organska ljudska gibanja pa, ki poznajo le skupne koristi svoje narodne ljudske celote, ne pa koristi skupine volilnih upravičencev ter mednarodnih zavojevalnih tolp, čijih hlapci so le-ti, poznajo samo načelo reciprocitete in večne pravičnosti. Za purgarje in strankarje seveda je šele od
10.	t. m. naprej postalo to načelo »silno zanimivo«.
Tudi mi smo- prepričani, da bodo gotovo o reciprociteti, o tej, kakor piše »Slovenec« v omenjenem uvodniku »silno zanimivi pravni osnovi še mnogo pisali strokovnjaki mednarodnega in manjšinskega
prava«, da pa bodo končno vsi dobronamerni med njimi morali priti do zaključka, da probleme nove Evrope lahko rešijo le organska gibanja, ne pa — »demokracija«. Naš članek z dne 4. novembra, napisan čisto na drugem koncu Evrope, kot pa poljsko-nemški sporazum, pa dokazuje razveseljivo dejstvo, da se že počasi ustvarja skupna evropska idealistična miselnost organskega univerzalizma proti materijalistični miselnosti sebičnega individualizma. V žargonu židovskih časopisnih reportaž, ki so duševna hrana naših purgarjev, komsaloncev in drugih demokratičnih zamaknjencev se imenuje to »fašistična« miselnost proti »demokratični«, nam pa se močno zdi, da je to, kakor dokazuje poljsko-nemški sporazum, edino prava miselnost, ki bo pripomogla »k vedno bolj tesnemu prijateljskemu sožitju« narodov zoper židovsko razedinjavanje Evrope, ki ga podpirajo — bruseljske godlje.
^Slovenčeva« pobožna želja, da naj poljsko-nemški sporazum najde mnogo posnemovalcev, pa bo uresničena povsod tam, kjer sporazumov ne bo sklepala — »demokracija« katerekoli diktature. iSlo-venec« ima sedaj krasno priliko, da nas postavi na laž z vestjo, da je sklenjen ju-goslovansko-avstrijski recipročni sporazum o narodnih manjšinah ...
Obrtniki, v vas samih je rešitev!
Vsi stanovi ječe pod pritiskom težkih gospodarskih razmer. Na vse mogoče načine se poskuša omiliti neznosni položaj, a uspeha ni in ni. Posebno naš obrtnik in z njim delavec občutita vse zle posledice te gospodarske anarhije, katero je povzročila s svojim sistemom toliko oboževana liberalna demokracija.
Zadnji čas je, da se to zlo odpravi in nadomesti s pravo stanovsko demokracijo, katera je edina rešitev za naš narod in naše gospodarstvo. Vedno se govori o narodnem gospodarstvu. Ako je to narodovo, potem ga naj vodi in upravlja le narod sam, ne pa, kakor do sedaj, poklicni politiki in slična zmes koristolovcev. Do sedaj so ostala vsa prizadevanja posameznikov, zadrug in raznih združenj brezplodna. le zato, ker se je zanašalo na razne politične stranke, katere pa so največ krive za neznosni položaj gospodarstva sploh. Vse to bo trpelo še v nedogled, ako ne bodo stanovi sami vzeli svojo usodo v svoje roke.
Celokupno narodno gospodarstvo se mora iz temelja preusmeriti in obnoviti tako. da bo organsko po načrtu medsebojno povezano ter odgovarjalo potrebam in koristim vseh stanov. Izločiti in onemogočiti se mora izkoriščanje tako po individualnem, kakor po anonimnem velekapitalu. Ta kapitalizem, kateri poseduje po večini vsa naravna bogastva, vsa tehnična in produkcijska sredstva, narekuje in določa življenjske pogoje narodom in odISčujoče upliva na medsebojne odnose v družbi. Ni gospodarske panoge ali stanu, da ne bi občutil vso težo te gospodarske odvisnosti. Najbolj pa to čutita obrtnik in delavec.
Naše obrtništvo dela in producira po naročilu, proizvaja samo za naše domače potrebe. Naš obrtnik svojega izdelka ne izvaža in je odvisen od raznih prilik in neprilik, naročil in plačevanja našega človeka. Ako ima naročila, ima delo in zaslužek, drugače ne. in sta z delavcem v tem enako prizadeta. Poleg neznosnih davčnih bremen, režijskih stroškov, mora nositi še nebroj drugih, katera so pa ka-‘ pitalu prihranjena in mnogokrat zanj neopravičeno olajšana. Obrfniku je nemogoče konkurirati proti kapitalistični produkciji, v katerih rokah so vsa tehnična sredstva. Kapital diktira obrtniku ceno surovin, polsurovin, orodja itd., skratka vsemu, kar obrtnik neobhodno potrebuje. Popolnoma naravno je, da lahko kapitalistična produkcija vrže ceneje na trg svoje, v velikanskih množinah zgotovljene, čeprav sicer slabše izdelke, po katerih ljudje za-
radi splošnega pomanjkanja denarja raje segajo. S tem pa izgubi obrtnik delo, z njim pa tudi delavec, trgovec in tako gre vse rakovo pot.
Profit kapitala gre v inozemstvo, pri nas pa ostane revščina. Ako bi zaslužila naš obrtnik in naš delavec, bi ta zaslužek ostal pri nas in bi oplojeval vse gospodarstvo, ker bi šel za zamenjavo dobrin iz roke v roko, kar bi blagodejno vplivalo na vse stanove. Tako pa uživajo sad našega dela tujci. Naš človek pa mora nositi vsa bremena, katera zahteva in mora imeti država za svojo upravo. Ali je po vsem tem kaj čudnega, da vse obupava, da obrtništvo z ostalimi stanovi vred propada? Kako vsemu temu odpomoči, je bistvo programa Zbora, vse to pa se ne more izvesti, ako se vsi stanovi ne združijo v Zboru. Vsak posameznik jnora biti na svojem mestu. Politično sovraštvo mora biti strto. Vsi stanovi morajo složno iti na delo. V ustvarjajočem navdušenju je rešitev vseh.
Predpogoj je. da se podredi kapital interesom skupnosfi. da pride vsa produkcija sirovin in polsirovin pod nadzorstvo skupnosti, kajti odvisnost od kapitala ubija naše obrtništvo. Tu ne pomagajo ne zadruge, ne protesti in ne vsa prizadevanja, ako razpolaga kapital neomejeno z vsem tistim, kar naš obrtnik neobhodno potrebuje. Istotako se morajo podružabiti vsa naravna bogastva. Brezobzirna eksploatacija istih in izkoriščanje naših delovnih moči se mora onemogočiti. Stanovsko gospodarski parlament naj prevzame vso skrb in odgovornost za blagostanje vseh stanov. Le tak parlament je v stanu celiti rane, prizadejane po koristolovcih na našem 'gospodarstvu. To je nujna potreba. Le na ta način se bomo obvarovali popolne propasti. Vse to pa je delo vas samih. Zbor vam kaže le pot in nudi moralno in idejno pomoč. Ne čakajte da bo kdo drugi za vas delal brez vas! Po izkušnjah lahko sodite, koliko je vredno delo za obči blagor tistih, katerim ste do sedaj zaupali. Da pa ne boste ponovno razočarani, poprimite se dela sami, za svoj in ostalih članov dobrobit.
NaJa borba
Borili se bomo proti vsemu negativizmu današnje družbe, in sistemov. Nočemo diktature, ne z desnice, ne z levice. Pa tudi tisti tako priljubljeni laži-demo-kraciji hočemo strgati lažnjivo krinko z obraza. Hočemo diktaturo zdrave in jušne človeške pameti, čvrste volje, čistega srca in resničnega domoljubja!
U sij - situli
Zadnje dni prebiramo v dnevnem časopisju članke akcijskega odbora privatnih nameščencev oz. zavarovalnih uradnikov v njihovi borbi za dosego enotne pragmatike.
Spominjamo se pri teni nedavne časopisne vesti, kako je preobremenitev z delom uplivala na duševno stanje uradnice pri nekem večjem denarnem zavodu v Ljubljani. — Odpeljali so jo na opazovalni oddelek...
Ce slučajno še nima deset službenih let kakor to uradniški zakon predvideva, se še lahko zgodi, da bo padla revica v breme staršem in združbi, pa mogoče tudi v zasmeh brezsrčnim.
Njena usoda ni osamljena vprav pri vestnih umstveiih delavcih. Ta slučaj navajamo le v ilustracijo. Tisk navadno molči ali mora molčati o težavah teh tihih delavcev. Zato si je »javno mnenje« ustvarilo sliko kakor da se le-tem cedi kar med in mleko, da žive v izobilju, da je njih službeni položaj zagotovljen in da se nikakor ne morejo znajti na ulici.
Šele pravkaršna borba zavarovalnega uradništva za enotno pragmatiko nam malce odkriva njih obupno stanje. Malo je častnih izjem, da je kak zavarovalni zavod iz lastne pobude dal svojemu urad-ništvu službeno pragramatiko ali pokojninski sklad. Pa tudi, če jo je dal, razveljavlja njen § 2. predhodni S 1., ali pa mu vsaj odvzema polovico važnosti.
Gospodarsko stagnacijo so znali zavodi temeljito izkoristiti s postopnim poslabšanjem eventualno obstoječih pragmatik, službenega razmerja in podaljšanjem delovnega časa. Pri tem seveda niso ostale neokrnjene niti pravice do uslužbenskih dotacij, ki so jih nekdaj imeli uradniki. Liberalistični zakoni pa se seveda tudi ne zmenijo za take čisto zasebne — »malenkosti«.
Tako je prišlo dotlej, da sedanji dohodki zasebnih uradnikov komaj zadostujejo za življenje. Dohodki začetnikov so .pa naravnost ponižujoči in ne zadostujejo niti za najobhodnejše življenjske potrebe, kaj še, da bi zadostovali za stanu primerno življenje.
Javnost se bo mogoče vprašala, odkod to, da začno borbo ravno zavarovalni nameščenci.
V	informacijo sledeče: Imamo, v državi »Zvezo zavarovalnic«, v kateri je včlanjenih približno 22 družb, od katerih je večina inozemska. Pri ostalih je pa večina kapitala inozemska, oziroma je pri njih udeležen večinoma inozemski kapital, bodisi neposredno ali posredho. V slučaju potrebe imamo tudi številke na razpolago. Dobički se ne izlivajo ravno v mali meri po tajnih kanalih v inozemstvo, namesto, da bi ti kapitali služili razvoju naše lastne industrije, trgovine, obrti itd.
Pri tem ne smemo pozabiti, da je zavarovalna panoga ena glavnih panog narodnega gospodarstva, ki razpolaga s tako ogromnim uradniškim aparatom, da predstavlja skoro le državno uradništvo močnejšo skupino od zavarovalnega.
Llovek se dandanes v mrzlični borbi za vsakdanji kruh šele v pozni jeseni zave, da je pred durmi čas, ko bo njegovo delo moralo zamenjati starostno zavarovanje — pokojnina. Tedaj šele se zdrzne, ko šteje beliče, ki jih bo dobil — v pokoju. Pa s svojimi zadnjimi močmi skuša rešiti, kar se še rešiti da.
Da sedaj v tem prednjačijo ravno zavarovalni uradniki s svojo borbo, je tudi razumljivo. Zavarovalna panoga narodnega gospodarstva je namreč iz razumljivih vzrokov relativno po krizi še najmanj prizadeta. V stiski se človek še prej zavaruje proti škodi, ki bi ga lahko čisto uničila, medtem, ko bi mu v normalnih časih le več ali manj zmanjšala dohodke.
Zahteve, ki jih stavlja zavarovalno na-meščenstvo, so:
Enotna pragmatika za vso državo.
fi urni delavnik.
PREGLED TISKA
»Domoljub« piše v svoji 42. letošnji številki: »Bistveni del političnih načel je ta, da so v skladu tudi z dejanji, ki morajo biti vedno enaka, kadar smo v opoziciji ali v vladi, enaka za občino, banovino in za vso državo. Ako smo bili na demokratičnem stališču za časa Zivkoviceve diktature, ne smemo tajiti demokratičnih načel danes in ne moremo odobravati diktature nikjer!«
Vendar nekaj doslednih
»Investirati je treba denar (javna dela! op. uredil. »Zbora«), da se dežela usposobi za tujski promet. Zavedajmo se že enkrat, da danes Slovenija za tujski promet še ni usposobljena in da je v tem eden glavnih vzrokov, če nam tujska sezona ne daje tega, kar bi nam mogla dati in kar bi potrebovali. Zastonj ni nič na svetu in tudi tujski promet ne!«	(>Trgovski list*.)
*
»Učiteljski tovariš« piše: »Poudarek pravičnosti mora biti viden pri povišanju prejemkov, upoštevati se mora tudi dejstvo, da je bila pri redukciji plač 1. 1935. najbolj prizadeta vprav uradniška družina in to družino je treba ponovno dvigniti. Paziti bo treba tudi na to, da povišanje ne bo samo navidezno in ne bo povzročilo novih razočaranj s kako delno rešitvijo.«
*
Vilderjeva »Nova Riječ« piše: »Narodno stremljenje, kako sam več rekao, ide ka je-dinstvu. Ovo ujedinjenje biče najjače, naj-trajnije, ako bude na kulturnom temelju...«
Te besede je izrekel Musaryk leta 1912 jugoslovanski nacionalistični omladinski »Zori«. Kakšna je pa vest »Nove Riječi«. ko se tako po nemarnem spominja teh velikih in preroški h besed ?...
*
»Koroški Slovenec« ugotavlja povsem upravičeno: Sila radodaren je svet z besedo »krščanski narod«. Prerad se pusti zapeljati po zgodovini, po veličastnih božjih hramih, po zvenečih besedah. A še neprimerno bolj kot pri poedincu je treba pri narodu krščanstvo ocenjevati po odnosih do narodov-sose-dov. V sodobnem času bohotijo med narodi medsebojna mržnja, nepoštenje, sebičnost, nehvaležnost in brutalnost. Kar imenujemo mednarodno politiko, je le prepogosto zahrbtnost. nasilje, zvijačnost, brezobzirnost. Redko se govori o narodu-bratu, zelo redka mednarodna vrlina je plemenitost med narodi, nedosežen pojm je medsebojno umevanje narodov. O ljubezni med narodi sploh ni nikjer sledi.
*
Čas bo pokazal sodrugom, ki so sestavljali resolucijo (pokrajinskega odbora bivše socijalistične stranke), da bi nadaljnje odbijanje enotnosti škodilo samemu socialističnemu gibanju, ne le celemu delavskemu razredu, ne le splošnemu demokratičnemu gibanju.«
Rekli boste, če ste demokrati, da je to napisal kak »fašističen« list! Kaj še! To je napisal, reci in piši, »Delavski list« sam, pa verjemi sedaj v enotnost in diktaturo proletariata!...
*
»Slovenec« si ponosno trka na junaška prsa: »Ob 20 letnici boljševiške revolucije bi bilo umestno pregledati tudi sredstva, ki se jih je obramba v tej dobi posluževala proti komunizmu. Potem bi videli v prvi vrsti sistematično in ogromno delo katoliške Cerkve, ki ni nehala z najvišjega učeniškega mesta opozarjati ves svet, da mora biti obramba proti komunizmu predvsem v boljšem, pravičnem družabnem redu in v doslednem izvajanju praktičnega krščanstva. Kjer se je to zgodilo, tam je boljševiška nevarnost že danes izgubila vse svoje ostrine.«
O	tem se pa lahko vi vsi prepričate na želo enostaven in praktičen način, če »Slovenčevo« teorijo primerjate s »Slovenčevo« kjer je ravno vse narobe ... Vrag si ga vedi, zakaj tako?...
*
»Osvoboditi teptane in zasužnjene od brezsrčnega kapitalizma, je eno osnovnih na čel zadružništva. V tem načelu gledajo izkoriščani mali ljudje svojo rešitev, svoj zadružni evangelij.«
»Zadrugar.«
*
Zadružništvo dviga tudi pravni in vzgojni nivo. Ono sloni na načelih medsebojne ljubezni, vzajemnosti in solidarnosti. S skupnim jamstvom, s samoupravo, solidarno odgovornostjo, krepi v članstvu zavest skupnosti. Zadružništvo ubija sebičnost in zapravljivost, neguje požrtvovalnost in pridnost, veselje do dela, zmernost in varčnost.
»Zadrugar.«
(orotanec:
Po »demokratičnem« načelu: »Kdor ima večino, dobi vse...
Koroško glasovanje 10. oktobra 1920 se je vršilo na podlagi načela: Kdor dobi večino, dobi vse! Tako so tudi one občine pripadle Avstriji, v katerih je bila večina glasov oddana za Jugoslavijo. Take občine so bile: 1. Sele; za Jugoslavijo 97% glasov, za Avstrijo komaj 3%; 2. Blato, za Jugoslavijo 85%; 3. Slovenji Plajberk 79.5% za Jugoslavijo; 4. Bilčovs 79.4% za Jugoslavijo; 5. Bela 78.5%; 6. Žvabek 75%; 7. Zg. Vesca 69%; 8. Svetna vas 66%; 9. Bistrica v Podjuni 65%; 10. Loče 64% ; 11. Ledenice 58% ; 12. Libeliče 57% ; 13. Logavas 57%; 14. Bistrica v Rožu 55%; 15. Libuče 55%; 16. Št. Jakob v Rožu 54%; 17. Globasnica 54%; 18. R»-diše 51%.
Na ozemlju južno od Drave je bila večina glasov oddana za Jugoslavijo, in sicer za Jugoslavijo: 10.405 glasov, za Avstrijo 10.083 glasov. V ozemlju južno od Drave so se nahajale naslednje občine: 1. Libeliče, 2. žvabek, 3. Blato, 4. Pliberk, 5. Libuče. 6. Bistrica v Podjuni, 7. Globasnica, 8. Žitaravas, 9. Bela, 10. Zel. Kapla,
11.	Doberlavas, 12. Škocjan v P., 13. Ri-varjavas, 14. Galicija. To so občine v Podjuni. Dalje v Rožu: 15. Sele, 16. Šmar-jeta v R.. 17. Slov. Plajberk, 18. Borovlje, 19. Medborovnica, 20. Svetnavas, 21. Podljubelj, 22. Bistrica v R„ 23. Št. Jakob v ?., 24. Ledenice, 25. Rožek, 26. Loče, 27. ^a Dravi. — Če bi se bilo določilo: Kdor južno od Drave dobi večino, temu pripade vse ozemlje južno od Drave, bi bila danes Podjuna in Rož v Jugoslaviji. Saj je tudi Avstriji pripadlo vse glasovalno ozemlje na podlagi načela: Kdor dobi večino, dobi vse.
Večina glasov za Jugoslavijo pa je bila oddana ne samo na ozemlju južno od Drave, marveč sploh na ozemlju južno od Vrbskega jezera. Ce prištejemo sedemindvajsetim občinam južno od Drave še občine južno od Vrbskega jezera oz. na pobočju Osojnice, to so občine: 28. Logavas, 29. Škofiče, 30. Otok, 31. Zg. Vesca, 32. Bilčovs, 33. Hodiše, 34. Kotmaravas, 35. Zihpolje, 36. Radiše — vidimo, da je bila v vseh teh šestintridesetih občinah skupno vzeto oddana večina glasov za Jugoslavijo, in sicer: za Jugoslavijo: 12.497 glasov. za Avstrijo pa 12.458. Če bi bilo to ozemlje tvorilo enoto, bi bilo po načelu, da absolutna večina odločuje, vseh teh 36 občin pripadlo Jugoslaviji.
Vseh glasov za Jugoslavijo je bilo oddanih 10. oktobra 1920: 15.279.
Prištejemo k zgornjim šestintridesetim občinam še 7 občin, namreč: 37. Vetrinj, 38. Medgorje, 39. Žrelec, 40. Tinje, 41. Ruda, 42. Št. Peter na Vašinjah, 43. Vobre;
—	vidimo, da je v vseh teh triinštiridesetih občinah bilo oddanih za Avstrijo: 15.273 glasov. Vidimo torej, da je bila v vseh teh triinštiridesetih občinah skupno vzeto absolutna večina glasov oddana za Jugoslavijo. Če bi bilo to ozemlje tvorilo enoto, bi bilo po načelu, da absolutna večina odločuje, vse to ozemlje pripadlo Jugoslaviji. Seveda bi bile v tem slučaju potrebne teritorialne spremembe in zamenjave.
To je goVorica »demokratičnega« načela absolutne večine, katero načelo je bilo uporabljeno pri koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920.
Op. ur.: Po naslovnem »demokratičnem« geslu so se ravnali koroški Nemci že od nekdaj, vsekakor pa od onega časa, ko je postala Avstrija konstitucijonalna monarhija. Tako jim je uspelo že pri sami razdelitvi Koroške v volilne okraje s preračunano sleparsko volilno geometrijo oropati slovenski del naroda za zakonito zastopstvo v dunajskem parlamentu.
Volilni okraji so namreč delili Koroško od severa na jug navpično, ne pa od zahoda na vzhod vodoravno, tako da sta prišli povsod na eno tretjino Slovencev dve tretjini Nemcev! Ko je bila torej opravila svoje »demokratična« geometrija, je prišla na vrsto »demokratična« aritmetika, pa so morali biti tudi rezultati prav »demokratični«. Isto se je ponovilo pri plebiscitni razdelitvi Koroške na coni A in B.
Toda, če Jugoslavija že ni mogla so-odločevati pri razdelitvi con, je pa imela še pozneje priliko, da reši Koroško vsaj južno od Drave. Pokojni deželni predsednik dr. Janko Brejc je dobil nalog, da poizve, kaki so naši izgledi na zmago v coni A, ker je Avstrija ponudila sporazumno rešitev na ta način, da bi si z Jugoslavijo Koroško tako razdelila, da pripade ves svet ju/.no od Drave Jugoslaviji brez plebiscita. Naš »Narodni svet« je o tem predlogu, katerega mu je sporočil na seji v Velikovcu osebno navzoči dr. Brejc, »temeljito« razpravljal in je na predlog najuglednejših naših koroških rojakov poravnalni predlog odbil! Narodni svet je zaupal — demokratični matematiki...
Spominska svečanost 12. novembra na Univerzi
Redno napredovanje in primerna starostna obskrba.
Za dosego stavljenega smotra pa je seveda potrebna enotnost v borbi za najosnovnejšo socijalno pravico, v kolikor je seveda sploh izvedljiva pri besnenju liberalnega kapitalizma. »Demokracija« s svojimi zakoni bo tu slaba pomoč. V tej borbi so pač vsi stanovi navezani le na — samopomoč.
Pomoč celote, ljudske skupnosti izražene v zakonodaji in upravi bo stanovom lahko nudila šele država »Zbora«, ki podreja kapital interesom celote.
Dal Bog, da jo skoro dočakamo ...
V	imenu nacionalnih akademikov je govoril na tej proslavi tov. Lučovnik Jože. Priobčujemo nekaj izvlečkov iz njegovega načelnega govora: .
— Ugotavljam, da je naš narodno-ob-rambni problem samo eden ter da ga bo mogoče rešiti le na en sam način, in sicer samo s krepko zaščito jugoslovanskega kraljevskega orla, v okviru močne, velike in pravične Jugoslavije.
— Nepripravljenost na narodno osvo-bojenje, ki je nas zateklo presenečene ob tolikem nepričakovanem zgodovinskem preobratu naše suženjske in tlačene po-vestnice, je v resnici zakrivila, da nismo ustanovili svojega maksimalnega narodnostnega programa, ki naj bi bil dokaz slovenske politične zrelosti.
— Priznajmo si kar odkrito, da leži prav na nas samih večji, če že ne največji del rapalske in koroške krivice! Poglejmo samo brate Čehe. Ti so se že leta petnajstega z orožjem v roki borili z vpko-vitim tlačiteljem in si končno z zmago pri Zborovu ustvarili narodno in svobodno do-
Imovino. Kaj smo pa storili mi Slovenci? Še leta osemnajstega, torej tik pred osvoboditvijo. so odšli naši politični prvaki vseh struj na fronto, noseč Otonovemu ljubljanskemu polku srebrn rog, ki naj bi vsem zvestim slovenskim hlapcem oznanil, da je Habsburg premagal nevernika!
— Ko smo nekako preboleli rapalsko klofuto, smo se zabubili v svoje vsakodnevne žalostne in malenkostne strankarske razprtije. Samo sem in tja smo nevoljno zagodrnjali nad primorskimi »privan-drovci« in »pritepenci«, češ, da nam Slovencem odjedajo kruh. Tako je bilo pred leti — in danes? Mislim, da bi z večjimi simpatijami sprejeli v našo sredo ali izgnanega nemškega Juda. ali begunca iz Španije, pa naj bi bil že iz Frankovega ali valencijskega tabora. To spokorno priznanje pa naj bo mejnik novega poleta in te-
meljite preusmeritve našega narodnoobrambnega vprašanja. Ni še vse izgubljeno! Ostalo nam je v rokah še močno orožje, čeprav že nekoliko skrhano od neveščih kovačev naše strankarske zakajene delavnice. To orožje so manjšine v Jugoslaviji.
Naši politični »voditelji« vseh smeri so pa v vseh povojnih letih kar tefanovali med seboj, kdo da si bo prvi priboril zaupanje, prav za prav glasove, jugoslovanskih manjšin v državi. Koncesije, popuščanja in zagotovitve, da bodo tem manjšinam nudili mnogo več kot jim po mirovnih pogodbah zakonito pripada, so bila sramotna sredstva, ki so se jih naši strankarski veljaki posluževali. To so bile podle kupčije z našim narodnostnim vprašanjem, namesto, da bi jasno in odločno vsem prizadetim povedali, da se bo v Jugoslaviji reševalo narodnostno manjšinsko vprašanje čisto natančno po reciprocitetnem načelu: kakor ti meni tam. tako jaz tebi tukaj! F-dino na ta način bi Evropa izvedela, da je poleg »velikih« in »tlačenih« manjšin
v Jugoslaviji, še »mnogo večjih« in »mnogo bolj tlačenih« jugoslovanskih manjšin v inozemstvu!
Popravimo vsaj mi mladi, kar so naši stari zavestno in nezavestno zakrivili. Naša iredenta je samo ena, in tudi vojska, ki se bo za to iredento borila, mora biti enotna in borbena. Prepričan sem, da nas bo nova doba združila v tem načelnem narodnostnem pogledu in nas našla v boju za gospodarske, socialne in nacionalne pravice naših manjšin po svetu enotne.
SAMOLJUBLJE JE V ČLOVEKU MOČNA SILA. V SPLOŠNEM JO SMATRAMO ZA ZLO IN TO TUDI LAHKO POSTANE, CE JE NISMO ZNALI PRAVILNO USMERJATI I\ OBLIKOVATI.
Za res ali za šalo?
Po zaslugi »Slovenca« vemo, da so že fašistične:	Italija,	Nemčija,	Portugalska,
Poljska, Madžarska, Turčija, Iran, Grčija, Bolgarija, baltske države in kljub Heili* genblutu tudi Avstrija.
Sedaj je hudič obsedel še dve državi, namreč Brazilijo in Kubo, po prerokovanju »Slovenca« bodo sledile še Čile in Ar-gentinija. V Španiji in na Japonskem tudi kaže tako nekako.
Mogoče nas medtem preseneti še kakšna država in spremeni brez »Slovenca« »Slovenčevo« zapovrstje prehoda držav v fašizem, vsekakor pa moramo priznati, da se stvari kaj čudno sučejo.
Zavezniki »treh velikih zapadnih demokracij« vse bolj kopne. Pa celo te tf* »demokracije« same nekam čudno menjajo dlako.
Anglijo je »Delavska politika« že pred dobrimi dvemi meseci spremenila v naj* večjo kapitalistično - imperijalistično državo. Če bo Francija samo malce še popustila glede Španije, jo bo »Delavska politika« vsekakor kljub vsej »ljudski fronti« tudi izobčila iz »demokracije«. Z Rooseveltovim možganskim trustom je že doslej dovolj težav, sedaj pa pošilja USA še diplomatske zastopnike generalu Franku, tako da bo na koncu predstavljal svetovno demokracijo samo še — dr. Dinko Puc.
Potem pa se lahko pripeti nekaj čisto presenetljivega. Ker bo potem prišel sam po ^ebi v modo fašizem, se lahko zgodi, da bodo vsi mednarodni gangsteri in bank-steri zamenjali demokratično krinko s fa- g šistično, pa da bodo v imenu fašizma pro-glasili za izdajalca fašizma, če že ne kar i Hitlerja, pa vsekakor Ljotiča.
Stvar niti ni tako zelo šaljiva, kakor iz-gleda. 'V šali se je na svetu povedalo že marsikaj resnega.
Debela koža
Gospod Maček in gospod Joe Matošic sta bila nekoč kot družabnika veli k a prijaitelja. Potem sta se hudo skregala-Matošič je začel izdajati svoj list »Danica«, v katerem ni delal nič drugega kot obdeloval s' strupenimi žalitvami £ Mačka. Redko kateri pošten človek T)i mirno pogoltnil take žalitve, toda stran-karji imajo debelo kožo in kosmato vest. Namesto tožbe se je gospod Maček z Ma-tošieem — pobotal!!
Kot primer, kaj vse je pri tem Maček mirno prebavil, prinašamo Matošičev napad na Mačka v »Danici« z dne 8. avgusta:
»Lloyd George pišuči u svojim »Rat-nim uspomenama« o lordu Greyu dugo-godišnjem britanskom ministru vanjskih poslova, veli da je bio neobično šutljiv čovjek ali njegova šutnja nije znaeila zlato.
Grey je često i skoro uvijek šutio, jer nije znao — što da kaže.
Llovd George ispravno opaža, da veliki ljudi i sposobni državnici — nisu šut-Ijivci.
I Objektivno i strogo analizirajuci i hrvatsku političku povijest od pedesetih godina prošlog vijeka do datias, mi uikad na čelu jedne stranke nismo imali eo-vjeka. tako skromnih sposobnosti i čo-vjeka bez inicijative i bez energije kao što je dr. Maček. Jer on šuti, ne zato, što bi to bilo zlato, nego stoga — što NEŽNA što bi kazao i kako bi koje pitanje ri-ješio.	v
Izbori od 5. svibnja nisu dr.-u Maček u
dali SVJEDODŽBU SPOSOBNOSTI, nego samo glas povjerenja i to samo zuto, jer je on sjedio na stolici predsjedništva
i	jer je bio u posjedu Radičeve političke baštine hrvatskog naroda.
In ne samo on. Svi više man je. koji su birani 5. svibnja dobili su glasove samo slučaj nog i momentanog povjerenja. a ne glas za sposobnost kandidata.
Dr. Maček je u poslednje vrijeme iz-gubio mnogo od svoje energije, koju je prije — makar u malim količinama po-sjedovao.
Razgovarao sam o tome sa jednim ob-razovanim doktorom medicine, koji se bavi stručno biologijom i psihopatologi-jom. pa mi stručno tumačio, da se nagli gubitak energije manifestira naročito kod eovjeka, ako se poslije pedesetih godina oženi sa Ženom, koja je dvadeset-trideset godina mlada od njega.
Ta se biološka pojava manifestirala naročito kod Mačeka, jer je to kod njega isti slučaj.«
POLITIČNO SMETIŠČE
Iz večine v večino!
-Naše radiooddajne postaje so pred kratkim raztrobile v svetlin prav posebno v hiše našega »demokratičnega volilnega plevela«, “n je g. Luka Kostrenčič prestopil i/. zemljo-fdničkega kluba Voje Džordževiča v klub JRZ in da je g. Dragi Jankovič, slavnega Jevtičevega spomina, pristopil v klub vladne Večine ...
Naši radioposlušalci so bili s temi vestmi zelo zadovoljni in so ugotavljali z izrednim demokratičnim vzhičenjem, da ni danes *koro nobenega narodnega demokratičnega Poslanca, ki ne bi hotel pripadati vladni večini. Vsaj pri nas ne!
*
. Tepka stresa zadnje jesenske liste v bur-1° ali »Slovenija« dne 12. t. m. kliče v svet: , »Sem del naroda, ki sicer nima niti dveh Jdlijonot duš, sem pa kot Slovenec tudi del milijonske evropske skupnosti in zato *efji. kakor če bi bil del naroda, ki bi imel dvakrat, ne pa samo enkrat 14 milijonov!«
L »Nas i Rusa ima 160 milijona«, pravijo ?* so nekoč pred vojno rekli Črnogorci. Vse-»akor pa so ti »Balkanci« pri tem mislili na “lovane, na slovansko skupnost! Pa tudi tej fjsto dobrohotni naivnosti so se vendarle 'Judje smejali. Sedaj pa Vam pridejo na ®vropskih šolskih klopeh visoko izobraženi Purgarji okrog »Slovenije«, pa Vam zinejo ' z?- ’ ne vesl° aI* h* se smejali ali pa bi s6 Po zdravnika.
Torej »Slovenija« je del »fašistične« Av-jjhije, Madžarske. Italije, Nemčije. Grčije, portugalske, Turčije, baltskih držav itd., ni-jakor pa ni del jugoslovanskega naroda, ker P' ji bil ta premajhen, tudi če bi bil še enkrat številnejši. Pa, seveda, tudi premalo evropske kulture ima za — »Slovenijo«.
Kaj pravite, ali ne otresa res tepka zadaje jesenske liste v burjo? Toda samo liste, epk nikdar ni bilo na njej ...
*
,, Ko prelistavaš letošnji francoski avtomobilski vodič, se lahko naslajaš ob sledečih brihtnostih omikanega zapadnokulturnega demokratskega ljudstva:
Registerski znaki:
SHS (Jugoslavija).
G (Hrvatska — Croatie).
MG (Črna gora — Monte negro).
Vse bi bilo še v skladu z zapadnjaško ptentaliteto in z njihovim poznavanjem »divjakov« (sauvages) Jugoslavije, preseneča pa bas. kako je možno, da so Francozi bolj poučeni o Hrvatski kot mi Jugoslovani sami? Morda bo pa le res, da je vodja Maček na ?krivaj uvedel novo presenetljivo uovotari-1°. v dokaz hrvatske samostojnosti! Seveda jp pa tu novotarija namenjena zaenkrat le dobro informiranemu inozemstvu...
*
Nek akademsko naobražen Francoz je YP ruša( našega tovariša na pariški svetovni izstavi:
, »Povejte mi, prosim, dali je Srbija osvobodila Jugoslovane, ali so pa morda Jugoslo-Vani zavzeli in osvobodili Srbijo?«
Težak, brihten, a skoro nerešljiv problem naše zaveznike, ki so poznali pred vojno le srbski denar, danes pa jugoslovanskega....
*
f Na nekem francoskem avtomobilskem zemljevidu letošnjega leta ne najdete nikjer Jugoslavije, pač pa Vojvodino s prestolnico Budimpešto!
Lepu afirmacija našega tujskega prome-kaj ne?
Širite „Zbor“!
Neka visoka glava iz naprednega tabora Se je domišljavo izrazila napram kolegi iz ^a?rebn:
»Nas naprednjakov v Sloveniji nihče ne preganja, ker se nas bojijo, dočim Zboraši nimajo miru; stalno so jim za petami, ker se jih nihče ne boji...« Gospod naprednjak, ali ni inorda prav "asprotno od tistega res. kar vi smelo trdite?
Štorklja na rojstni dan
»Jutro« z dne 10. t. m. prinaša uvodnik Dovodom članka bivšega ministra dr. Prvi-stava Grizogona v »Novi Evropi«, za kakega pravi »Jutro«, da tvori dragocen Dfispevek k razumevanju vprašanja naše Notranje krize. V tem članku trdi Grizo-Sono:
»Naloga vodstva države je bila v pr* v*h letih po zedinjenju razorožiti naravno Jtozaupanje širokih slojev naroda, ki jim je Mia narodna država z Beogradom kot središčem novost. Nova državna uprava ni j-hala le naloge pravilno izpolniti. Mnogo Id doprinesel k temu tudi tako zvani demokratski parlamentarni režim s svojim delzbežnim protekcionizmom in imuniziranem najslabših upravnih elementov po ^ankarskih kadrih. Sistematična opozici-* pa se je trudila na vse kriplje, da polarizira težje in tipične slučaje pogrešk '■? nedostatkov ter jih prikaže narodu kot stem, namesto kot prehodno bolezen po-°jne demokracije.«
y »Jutro« je mislilo, da mora Grizogono-izvajanjem še kaj dodati, pa pravi:
Akademiki v borbi za »novi red
l5red krakim se je ustanovila v Bru-xelles-u nova mednarodna akademska organizacija. Ta nova organizacija se bistveno loči od drugih mednarodnih zvez mladine. Dobila je ime: »Mednarodna Zveza Akademskega »Novega Reda« (U. M. O. N.). Že samo ime nam pove, da gre tu za svetovno nazorsko organizacijo. To potrjuje tudi statut in pa brošure, ki so jih izdali za mladino vsega sveta v različnih jezikih.
Brošurice se pričenjajo z nekakim manifestom, ki je neke vrste idejna deklaracija: — »Zastopniki najbolj resnih akademskih organizacij vseh vrst dežel so se odločili, da se organizirajo v boju proti marksizmu za bodočnost novega sveta, ki se naslanja na osnovne živl jenjske principe: Domovini. Veri. Rodbini in Poklicu.«
Medtem, ko so se idejni sovražniki organizirali na mednarodnem terenu, ko obstoja n. pr. Mednarodna Zveza Akademikov Socijalistov oz. Marksistov, so se vsi. ki so idejno isti s smerjo novoosno-vane organizacije borili do zdaj vsak na svoj račun, brez pomoči ali sodelovanja mladinskih zvez drugih dežel, ki imajo identične ideje.
Načelna dolžnost mladih mora biti zoperstavljanje prevratnim poizkusom liberalcev in marksistov.
V	borbo za te ideje lahko vstopi vsaka nacionalna organizacija kakor tudi posamezniki. Edini pogoj je sprejetje tretjega paragrafa statuta, ki pravi:
»Organizacija smatra, da se morajo načela »Novega Reda« prilagoditi karakterju, potrebi in tradicijam posameznih dežel in postavlja nadalje skupen načrt akcije, ki se naslanja na te-le osnovne točke:
Evropski cirkus
(Humoristična študija.)
Gospodje diplomati, ki se bavijo le z »visoko« politiko, in se ne menijo za malenkostna socialna in dnevnopolitična vprašanja (po domače: ne napajajo se s cvičkom ob volivnem golažu, ampak le s šampanjcem na slavnostnih banketih), so bogatejši za novo senzacijo: protiboljše-viškemu paktu, ki sta ga sklenili Nemčija in Japonska, se je pridružila Italija... Eden, 'Delbos in podobni gospodje so se počehljali za ušesi: »Kaj bo pa zdaj?«
Nemčija, Japonska in Italija govore približno takole: komunizem je huda stvar. V Italiji hujska delavce in pripravlja sabotaže, v Nemčiji plačuje vohune, skruni raso ter je kriv, da Nemci ne dobe kolonij, Japoncem pa punta Kitajce. Nobena od teh treh velesil se sicer noče mešati v notranje zadeve drugih držav; tega ne! Pač pa bodo z združenimi močmi preganjali komunizem po vsem svetu. Drugih namenov ta pakt nima in je podpisan v najboljšem namenu, da prinese svetu mir.
Anglija pa resno dvomi, da bi pakt pospeševal mir in se razburja, da je naperjen proti njenim interesom v Sredozemskem morju in na Daljnem vzhodu. Ker hočejo podpisnice pofašistiti tudi južnoameriške države, je nujno potrebno, da nastopijo proti paktu skupno Združene države Ameriške, Anglija in Francija. Še prej pa se poizkuša Anglija raje sama sporazumeti z Nemčijo in Italijo, ker bi se na ta način morda dal potegniti večji dobiček.
»Mi bi njegovim izvajanjem dodali, da so pogreške, ki jih on navaja, v jedru pogreške proti pravilno zamišljeni in realno iz, va]ani jugoslovenski misli.« Mi pa mislimo, da bi bilo bolje, če bi ne bilo »Jutro« ničesar dodalo, kajti ravno tkzv. demokratski parlamentarni režim je tista pogreška proti pravilno zamišljeni in realno izvajani jugoslovanski misli, ker nima tak režim z jugoslovansko bitnostjo ničesar skupnega. Pač pa bi mi bolezen povojne demokracije, ki jo omenja Grizogono, toč-nejše označili in bi rekli namesto prehodna bolezen kar akutna bolezen z neizbežnim smtrnim izhodom. Beseda prehodna pa zelo diši po strankah, ki mislijo, da njihova demokracija in seveda samo njihova demokracija ne samo da ni bolna, ampak da je celo jugoslovanska. Vse skupaj pa je precej podobno besedam otroka, ki razlaga vrstniku, kakor sem te dni či-tal šalo nekje v časopisu, tole: »Pomisli, kakšen slučaj! Mene je štorklja prinesla ravno na moj rojstni dan!«
«
a) Nastanek nacionalnih močnih in discipliniranih držav, kot brezpogojen faktor medsebojnega sodelovanja ter resnega in trajnega miru.
b) Borba proti političnemu parlamentarizmu.
c) Neobhodnost presoje »Novega Reda« kot faktorja moralne revolucije v smislu družabne solidarnosti in spoštovanje najvišjih duhovnih vrednot.
d) Borba proti političnemu in ekonomskemu liberalizmu, marksizmu v katerikoli obliki, proti zlorabljanju parlamentarizma. borba proti kapitalizmu in reakciji.
c) Prepoved obstoja tajnih organizacij.
f) Borba proti vsem skritim močem, ki ogrožajo civilizacijo in duhovno enotnost sveta.
Organizacija kliče mladino vsega sveta fia borbo proti boljševizmu v imenu svobode in obrambe človeške individualnosti. k ustvarjenju nove Evrope, kot tvorbe zdrave in resnične revolucijonar-ne koncepcije.«
Že takoj v začetku organiziranja je bila zastopana večina manjših držav. Takoj nato so se pridružile skoraj vse evropske države, to je mladina onih držav, ki misli v skladu z gori omenjenimi smernicami. Razen tega so se pridružile nacionalne organizacije Japonske, večina držav Sev. Amerike, nacional. organizacije Južne Amerike. Kitajske itd.
Svetovna Akademska Zveza Novega Reda« je zdaj v stadiumu tehničnega organiziranja. Je pred velikim kongresom, ki bo na jbrž v Bruxelles-u. Na tem kongresu, ki bo zbral vso zdravo mislečo mladino vseh kontinentov, bodo padle prve odločitve k realiziranju izpovedanih idej.
Kajti kdo bo vlekel še druge iz blata, če se more sam kako izkobacati.
Francosko »javno mnenje« trdi. da pakt naravnost ogroža mir, ker ni podpisan v okviru Društva narodov, da si hoče Nemčija z njegovo pomočjo pridobiti kolonije na Kitajskem in v Južni Ameriki, Italija pa da špekulira na Maroko in Baleare. Končno ugotovi, da je to pogodba proti demokraciji ter zapoje marseljezo.
Rusija je na kratko izjavila, da je nova zveza naperjena proti njej. V odgovor bodo morali postreliti še nekaj nezanesljivih elementov. Tri poslanike so že aretirali.
Male države se skoraj brez izjeme zavedajo, da jim bo novi pakt vse prej kot
v	korist. Češkoslovaška resno pričakuje, da jo bo nemško časopisje proglasilo za komunistično in da ji bo nemška vlada v boju proti komunizmu morda proti njeni volji »priskočila na pomoč«. Avstrija pa se je odrezala, da ji v borbi proti komunistom popolnoma zadostuje njena policija in da ji je vsaka pomoč, tudi s strani Japoncev, nepotrebna in odveč.
Jugoslavija je za zdaj popolnoma mirna. Čemu naj bi se razburjala? Je stara prijateljica Francije in Anglije, živi v najboljših odnošajih z Italijo in Nemčijo, Rusije ne priznava, z Japonsko in Kitajsko pa nima skupnih interesov. Skratka, idealen položaj. Po čigavi zaslugi, ne bomo pisali; čitajte »Samoupravo«!
Nadaljevanje sledi. Cirkuška predstava še ni končana; Halifax namreč še potuje....
GOSPODARSTVO
Po narodnostih, ki posečajo Dubrovnik v znatnejšem Številu, je bil v letošnji sezoni približno tak promet:
Specialna dividenda »Standard Oil Com-pany«-je. »Standard Oil Company« je sklenila, da se bo izplačalo delničarjem preko enodolarske polletne običajne dividende na vsako delnico še posebno dividendo od tri-eetrt dolarja. Najbrž so njeni dobički v Jugoslaviji že tolikšni, da se bodo dividende v kratkem času ponovno dvignile.
*
Gibanje hranilnih vlog v Jugoslaviji.
Hranilne vloge v državi so se gibale v sledečem pregledu v milijonih dinarjev:
1. IX. 36 1. VIII. 37 1. IX. 37 državne ustanove	2.539	3.161	3.168
samoupr. hranilnice	1.941	2.153	2.150
privatne banke	6.099	6.376	6.383
Skupaj	10.579	11.690	11.701
V zadnjem letu so	vloge	narasle za 1.222
milijonov din, dočim znaša porast od avgusta do septembra t. 1. 11 milijonov din.
*
V Jugoslaviji imamo 9000 zadrug z okroglo milijonom članov. Ce pa upoštevamo njih družine, lahko trdimo, da je tretjina jugoslovanskega ljudstvo zadružno organizirana.
*
V Jugoslaviji imamo 116 zdravstvenih zadrug s 60.000 člani.
1. 1937	1. 1936
10.630	9.241
2.422	3.854
5.462	7.357
3.442	1.299
9.171	2.941
574	390
818	1.636
1.110	474
Domači gosti
Avstrijci
Cehoslovaki
Angleži
Nemci
Skandinavci
Poljaki
U. S. A.
Vpliv tujega kapitala v Jugoslaviji (v milijonih dinarjev; prvo število je skupna vsota, drugo število je delež tujegu kapitala): 1. Delniški kapital, investiran v vseh industrijskih podjetjih Jugoslavije: 3.401, 2.315,4.
—	2. Vrednost strojev, prometnih sredstev in nepremičnin jugoslovanske industrije: 5.173,1, 1.772,1. — 3. Skupna vsotu kratkoročnih posojil v Jugoslaviji: 4.496,8, 2.865,9.
Delež inozemstva pri naši zunanji trgovini v prvih devetih mesecih 1. 1937:
Nemčija Avstrija Italija
Čehoslnvnška Belgija Anglija Francija USA
Madžarska Grčija Nizozemska Švica Danska Egipt
Švedska Argentina Albanija Romunija '
Poljska Palestina •
Alžir Malta Tunis
Maroko franc.
Turčija Indija brit.
Bolgarija Juž. afr. Unija Urugvaj Iran Libija Brazilija Kolumbija španska Eritreja Sirija
Frane, ek v. Afr Ciper Letoniju Indo-Kina
A besi ni j a
V vsako od ostalih 46 držav je znašal naš izvoz manj kot milijon din. Izvažali smo torej v 86 držav.
Uvoz:
Nemčija
Čehošfovaška
Avstrija
Italija
žar
Madžarska
Indija brit.
Rumunija
Belgija
Francija
Švica
Argentina
Grčija
Nizozemska
Poljska
Brazilija
Egipt
Urugvaj
Malezija brit.
Indija nizoz.
Avstralija
Švedska
Kolumbija
Kongo bclg.
Peru
Bolgarija Cejlon Zlat. Obala Madagaskar Danska Norveška S. S. S. R. Španija
Nova Zelandija
Nigerija
Japonska
Albanija
Mehika
Venezuela
Turška
Juž. Afr. Unija Palestina Maroko franc. Portugalska Finsku Sudan brit.
Kinn
Tunis
Iz vsake izmed ostalih 41 držav smo uvozili manj kot milijon dinarjev blaga. Uvažali smo pa iz 90 držav.
Izvoz:		
Količino	Vred.	•/o
ton	v 1000 D.	
694.819	949.513	20.86
362.093	631.819	12.88
500.854	422.500	9.28
227.084	384.518	8.45
126.055	334.661	7.35
207.727	324.959	7.14
177.200	322.30*)	7.08
42.896	226.547	4.98
338.192	180.561	3.97
76.839	128.453	2.82
97.953	114.855	2.52
28.269	89.943	1.98
83.824	80.776	1.77
43.128	27.293	1.04
27.492	35.915	0.79
43.720	35.794	0.79
29.891	30.875	0.68
63.7-”'	28.056	0.62
3.164	27.1 (K)	0.60
11.150	19.838	0.44
29.130	18.991	0.42
11.838	13.776	0.30
13.097	12.923	0.28
14.801	11.685	0.26
tl.929	11.223	0.25
8.245	8.S&3	0.19
4.009	7.788	0.17
22.470	7.067	0.16
7.887	6.912	0.15
22.004	5.507	0.12
5.027	4.786	0.11
781)	2.310	0.05
411	2.049	0.05
1.192	1.985	0.04
2.531	1.920	0.04
168	1.576	0.03
a 5.218	1,254	0.03
3.168	1,181	0.03
890	1.045	0.02
900	1.040	0.02
1.190	1.032	0.02
Količina	Vred.	»/.
ton	v 1000 D.	
262.873	1.234.285	32.63
91.737	415.778	10.99
61.424	377.368	9.98
37.760	325.157	8.60
43.320	301.077	7.96
25.688	216.445	5.72
37.998	97.433	2.58
8.282	93.577	2.47
104.242	79.618	2.10
10.533	65.409	1.73
11.335	62.632	1.66
2.629	59.067	1.56
10.486	53.701	1.42
32.251	51.149	1.35
7.159	49.216	1.30
19.044	42.683	1.13
3.610	38.423	1.02
4.263	27.663	0.72
1.528	26.346	0.70
1.611	16.891	0.45
1.108	13.339	0.35
957	12.286	0.32
1.038	11.494	0.30
547	10.912	0.29
459	7.637	0.20
318	6.672	0.18
3.468	6.246	0.17
749	6.157	0.16
532	5.830	0.15
587	5.370	0.14
322	4.456	0.12
574	4.174	0.11
1.135	4.144	0.11
1.632	3.889	0.10
281	3.786	o.to
330	3.229	0.09
441	2.982	0.08
2.496	2.970	0.08
2.304	2.899	0.08
238	2.838	0.08
2.187	2.758	0.07
351	2.544	0.07
779	2.472	0.07
2.438	1.980	0.05
116	1.520	0.04
646	1.489	0.04
124	1.422	0.04
40	1.131	0.03
4.075	1.118	0.03
Stena 4.
..Kraft durch Freude" v Jugoslaviji
V	letošnjem poletju je jeseniška K1D uvedla po vzorcu Hitlerjeve delavske organizacije »Kraft durch Freude« tudi izlete delavcev v jeseniško okolico, ki so nad vse pričakovanje dobro uspeli. Mnogi so bili ob ponedeljkih čisto mačkavi, pa ne politično, Bog ne daj!
Cez zimo zgrade tudi po Hitlerjevem vzorcu higienična delavska stanovanja s kopalnicami, drugo leto pa uvede KID zopet po Hitlerjevem vzorcu enomesečen plačan dopust za vse svoje delavce.
Govori se celo, da se vodstvo KID ba-
vi	tudi z mislijo, da uvede socialno častno razsodišče, pri katerem bo lahko delavstvo vlagalo eventualne tožbe proti vodstvu KID.
Skratka, lahko se mirne duše reče, da gre KID čisto za duhom časa.
Pobožna KID
Kakor smo že poročali, zidata gospoda Praprotnik in Westen pri Sv. Križu kapelo, dodali bi samo še, da se nam zdi, da ni le mramor za to kapelo domač jeseniški, ampak tudi vse ostalo, s čemer se pač zida in brez česar se ne začne zidati.
Tudi gospod generalni direktor KID, Karl Noot, ne zaostaja v pobožnosti za lastniki, temveč je tudi s svoje strani poklonil 6000 Din za spovednico pri Sv. Križu, katere se pa kot protestant ne bo posluževal sam. Torej vsekakor čisto nesebično delo.
Industrijski.
ZBOR
Edino „Zbor“!
»Zlbor< je edin, ki ima v današnjem kaosu globok in za vse poštene državljane sprejemljiv in koristen program, »Temeljna načela« in »Smernice«. On edin ima jasne pojme o potrebi daleko-sežnih reform, ki bodo rezale v meso tistim, ki so resnično krivi za današnje stanje (v kolikor vzrok ni splošna gospodarska kriza sveta) in ki sedijo mogočno na spretno in »legalno« nagrabljenih milijonih. Tem reformam pa je treba tudi poguma za njih dejansko oživotvorjenje v korist splošnosti, pa če je podtalnim temnim silam to prav ali ne.
r^Zbor« je edin, ki je izdelal načrt, ki po človeški možnosti obsega vse, kar je potrebno za izhod iz težke depresije in ki se zaveda, da brez reda, poštenosti, stanovskega načrtnega gospodarstva in spoštovanja dostojanstva človeka in metafizičnih plemenitih dognanj propade tako posameznik kot najmanjša kmetija, pa tudi država. »Zbor« je edin, ki sS ni umazal z barantanjem in političnimi kupčijami. »Zbora« niste videli in ga ne boste videli na tistem sijajnem političnem toboganu, ko eni lezejo po nerodnih stopnicah navzgor, ko pa pridejo na vrh svoje slave, pa neusmiljeno zdrčijo v globočino pozabljenja.
Rekli boste: to so besede. Tisočkrat so nam jih govorili, pa smo se kruto razočarali. Mi odgovarjamo: to niso besede, to je plat zvona! Od nas vseh je odvisno, da to ne bodo le besede. Pristopite, sodelujte in pazite skupno z nami, da bodo iz besed čimpreje nastala dejanja, odrešilna in neobhodna ob zadnji uri. ki bije.
Mi vemo ...
Vsi skupaj (petnajst milijonov nas je) smo zašli v strupeno, močvirno džunglo. Vsi vemo, da je na koncu te mračne goščave plodna, od Boga blagoslovljena zemlja, kjer bi bilo dovolj sladkega kruha za vsakogar od nas. Tudi vemo, da je nujno potrebno iskati in tudi najti izhod iz teh mrakov, kjer prežijo kače in zveri na vsakem koraku — da se mudi, ker je sila prevelika! Med nami pa vstajajo »roditelji« naroda, ki se prepirajo za prvenstvo, se kujajo, ali pa se bijejo med seboj — kdo bo vodil. Ni pa nikogar, ki
bi se vprašal, kam in kako bo vodil svoje ljudstvo...
Mi vidimo nepredorno džunglo in vemo za tisto jasno solnčno zemljo. Ne bomo se prepirali med seboj — iskali bomo pravo pot in jo utrjevali korak za korakom, dokler ne stopi noga slehernega človeka našega rodu na varna solnč-na tla zemlje [odrešenja. Sredi obupa bomo klicali neumorno, žrtvovali bomo materialno in moralno vse, kar imamo
—	samo, da pridemo iz džungle!
Masaryk o pravi demokraciji
Zgodovina dokazuje, da so. vse države propadle radi šovinizma, bodisi narodnega, stanovskega, političnega ali pa verskega. Kaj drugega dokazuje propad Avstrije in Ogrske, Nemčije in Rusije? Vsak, kdor potegne meč, bo z mečem pokončan. Narodni problem bomo pravilno rešili, če bomo razumeli, da bomo tembolj narodni, čim bolj bomo človeški. In nasprotno bomo tembolj človeški, čim bolj bomo narodni. Narodi so naravni organi človečanstva.
»
Kakor bomo v zunanji politiki stremeli po demokraciji, tako bo tudi v notranji politiki demokracija naš program: svojo državo smo obnovili v imenu demokratične svobode — njeno svobodo bomo obdržali le s svobodo in sicer s čim dovršenejšo svobodo.
Demokracija ni še nikjer dosledno uresničena; vse demokratične države so doslej samo poskus demokracije. Demokratične države so, ena bolj druga manj, ohranile marsikaj od duha in ustanov starega režima, iz khterega so se razvile — na svobodi, enakosti in bratstvu na znotraj in na ven bodo temeljile šele resnično nove države, države bodočnosti.
Glede naše države ne velja samo to, da mora biti demokratična; nedemokratična niti biti ne more.
*
Demokracija nujno in po svojem bistvu brani individualizem- — svoboda je namen in temelj demokracije, demokracija se je rodila in se poraja iz modernega individualizma. Radi tega zahteva volitev ali iz-bera predstavnikov tudi vrednotenje; demokracija priznava kvalifikacijo in avtoriteto, le da v demokraciji avtoriteta ne pomeni političnega in stanovskega prvenstva in privilegija, marveč politično in administrativno sposobnost, strokovno kvaliteto. Radi tega je naloga demokracije, organizirati in zasigu-rati ob svobodi in udeležbi vseh avtoriteto izvoljenih voditeljev — ne gospodo! — in si te voditelje vzgajati. Demokracija ni pavšalna enakost, ki ne priznava kvalitativnih razlik — svoboda, enakost, bratstvo ne pomenijo nivelacije, pač pa individualizacijo in radi tega tudi kvalifikacijo.
Pred volitvami...
Ko se bližajo volitve, se začne volilni »ples«.
Stranke vse in Maček vmes, bijejo volilne bitve.
Vsi bi radi častno zmago.
Stranke sebe hvalijo, druga drugo žalijo,
Ljotič jim pa dela zgago.
Vsi obljub nebroj storijo, da nas krize rešijo.
A izkušnje kažejo, da prav malo izvršijo.
Vedno po dobljeni zmagi, kar pozabijo na vse.
Njim le malo k srcu gre, če ljudje so lačni, nagi.
Kdor bi bil zato nevoljen, je pri njih že — anarhist in brezbožni antikrist, ki naj bo na smrt obsojen...
če bi take še volili, sem prepričan skoz in skoz, da bi vlekli nas za nos, in iz nas spet — norce brili...
Kmet in delavstvo pa pravi:
Naj preneha strank prepir in zavlada ljubi mir, ki potreben je v državi!
Vsi pustimo strank zmešnjavo!
Kmet, obrtnik, delavstvo, naj program sestavijo za pravično, vzor državo...!
Za politiko v državi so — stanovske zbornice in organizacije ...
Stranke pa — naj se odpravi!__________
To naj bo v premišljevanje in naš sklep odločen zdaj:
Da ne gremo več nazaj v stranke bivše, ne v sedanje!...
Franc Beltram«
Blagor Jim, ki trpe krivico radi pravic* na svetu, ker njihov je nebeški raj . .
(Iz opere „Evangeljnik“)
Dolina Harmagedon
Sir Edvard Grey je govoril leta 1911 v britski spodnji zbornici in omenil poleg mnogo zanimivega tudi sledeče: »lzgleda tako, kakor da deluje na celem svetu neki zli vpliv, da izzove povsod težave in razburjenje. Človek ima pri tem vtis, da so vsi napadeni od neke politične pijanosti in najboljše, kar je mogoče storiti nam, ki nosimo odgovornost za dogodke, je to, da ohranimo napram vsemu temu hladno kri.« Leta 1911 še nismo niti slutili, kako strašna bo nevihta, ki je zbesnela še ne 3 leta pozneje nad vso Evropo, nad osrčjem civilizacije. Oni, ki smo bili tako nesrečni, da smo po sili zašli v vrtinec tega strašnega medsebojnega klanja, se še spominjamo, kako blazno so partnerji med seboj tekmovali, da bi odnesli zmago nad nasprotnikom. Ni se štedilo s človeškimi življenji. Niso pomagale ne prošnje, ne molitve.	Strah in	trepet ter	škripanje
z zobmi	je	trosila	po krvavih	poljanah
črna žena... Kristijan je uničeval kristi-jana.
Nevihta se je po 4 letih polegla in iz vseh src	je	privrelo	veselje nad	angelom
miru, ki	je	preletel	nebo, kakor	blisk od
vzhoda proti zahodu s palmo v roki.
Ali ni dolgo trajala radost, kajti apostol strahu se je že pojavljal na obzorju in se režal porogljivo vsem množicam sveta. Znani državnik Lloyd George je že leta 1922 opozoril »da se širi občutek, da bo prej ali slej prišlo do novega konflikta«. »Opazujte,« je pripomnil, »kaj se vse po svetu godi!« Še strašnejši stroji, kot jih je videla zadnja svetovna vojna, se gradijo. Ti vendar ne bodo služili miru! Ti so določeni, da napadejo meščane, ne-.dolžne in neoborožene prebivalce, da pobijejo brezmočne žene in otroke, da jih zastrupijo, pokvarijo in požgejo ... Prihodnja vojna, ako do nje pride, se bo vodila proti civilizaciji. Ako zaključi Društvo narodov z neuspehom, tedaj je civilizacija robsojena na smrt.«
Nekdanji italijanski ministrski predsednik Nitti je pa napisal v svoji znani knjigi »Tragedija Evrope in Amerike«, da se vse zemlje v občutku splošne nesigurnosti mrzlično oborožujejo za temno uro, ki mora priti... »V bodočnosti,« pravi Nitti, »se ne bodo vodile vojne več med armadami, temveč med narodi in razdejanje se bo raztegnilo na celokupno prebivalstvo... Da grozi z uničenjem kulture znanstvena mehanizacija vojske na osnovi kemije in elektrike, ni potrebno več posebno dokazovati... V tihih laboratorijih se vodi strašna borba med življenjem in smrtjo za eksistenco človeštva...«
Dokument A 16 (1924) IX Društva narodov, ki ga je sestavila študijska komisija o kemični vojni, te izjave v polni meri potrjuje. Dr. Gertrud Woker, ki fungira kot predstojnik laboratorija za fizikalično-kemično biologijo na univerzi v Bernu pristavlja k temu še ugotovitev, da bo bodoča vojna zadnja vojna in zgodovine bo tedaj konec.
Kaj se dogaja tam na vzhodu? Vse časopisje sveta je polno poročil. Črna žena žanje, ponovno žanje v masah, kot pred 20 leti... Kaj bo iz tega?
Baron Motono, ki je zavzemal 1. 1914 položaj japonskega poslanika v Petrogradu, je ob izbruhu svetovne vojne izustil sledeče besede: »Današnji Angleži so samo naši predhodniki za osvojitev sveta, ki je naš. ker mi smo sinovi solnca. Turčija se mora potegniti v vrtinec, da ne bo dobival mohamedanski svet, ki sega v Indijo in Japan, več duhovnih direktiv iz Carigrada. Ko bo vsa Evropa v vrtincu svetovne vojne utonila, tedaj je prišel čas za Japan. Kultura je šla nekdaj od vzhoda proti zahodu, sedaj pa bo šla od zapada proti vzhodu, v svojo pradomovino in to po posredovanju medija-Japana. Zaton polumeseca pripravlja zemlji vzhajajočega solnca mesto in prostor.«
Vendar baron Motono ni povedal prav nič novega. Na vse to nas je opozoril že sv. Janez v svojem »Razodetju«. Ni sicer govoril tako jasno, ker je uporabljal ori-
jentalski način izražavanja v slikah, vendar pa opazimo takoj sorodnost njegove izjave z mišljenjem vzhodnikov. Janez pravi: »Šesti je izlil svojo čašo na veliko reko Eufrat; in posušila se je njegova voda, da se je pot pripravila kraljem od solnčnega vzhoda. In videl sem iz žrela zmajevega in iz gobca zveri in iz ust lažnega preroka prihajati tri nečiste duhove kakor žabe. So namreč duhovi hudičev, ki delajo znamenja in ki gredo h kraljem vesoljnega sveta, da bi jih zbrali na vojsko na veliki dan Boga vsemogočnega... In zbral jih je na kraj, ki se imenuje po hebrejsko Har-mogedon.« Nekoliko pozneje pa pravi Janez: »Vode, ki si jih videl,... so ljudstva in množice in narodi in jeziki.« (Raz. 16, 12—16 in 17, 15.) Tam na vzhodu se odigravajo potemtakem prav resne stvari. Londonski »Contemporary Review« kaže že leta 1909 s prstom v Azijo, ko pravi: »Vsa Azija se nahaja v porodnih popadkih preporoda in končno je videti tri velike rase: rumeno, indijsko in arabo-perzijsko-mohamedansko; in vse se pripravlja na Harmagedon.« »Miinchener Post« od dne 15. julija 1924. leta pa ugotavlja v članku: »Bliskavica na daljnem vzhodu«, da je velika nevarnost za mir na zemlji zedinjenje azijatskih sil... »Japan« pravi dalje: »priznan kot vodja Azije, bo gotovo poskušal in to z uspehom, pod devizo Azija — Azijatom, mobilizirati na vojno celi svet. Samo iskra bo tedaj zadostovala in indijski sod smodnika se bo razletel.« Ta eksplozija bo objela tudi črni kontinent. Saj je po poročilih lista »Abousubatho« teren v črni zemlji prav dobro pripravljen. Dne 19. oktobra 1922. leta pravi med drugim: »Borba proti narodom bele rase je objavljena. Črnec ima samo to željo, da zapustijo vsi tujci afrikanska tla — očetnjavo črne rase. Naš cilj je samo ta, da osvobodimo našo domovino od tlačiteljev. Trenutek je ugoden. Evropa je nerodovitna in izrabljena. Ako se črnci organizirajo, tedaj lahko dosežejo, da Evropa pogine od gladu. Evropejci vedo. da je popustila njihova možganska sila. Danes napravi črnec
lahko to, kar napravi ali more napravit* belokožec...«
Malo čudne in fantastične citate smo navedli na tem mestu, vendar nam imena jamčijo, da ti citati niso od ljudi, ki bi ne imeli vpogleda v zakulisno vrvenje in delo evropskega političnega odra. Navedli smo jih v prvi vrsti za to, da pokažemo tik pred 12. uro pravo sliko zadnjih dogodkov na mednarodnem političnem polju. EvroP* je dala v svoji neslogi podlago za uresfl1' čenje vsega povedanega.
Pakt Italija—Nemčija—Japonska je oi' pri vrata k uresničenju velikih osvojeval' nih načrtov vzhoda pod patronanco vodstvom Japana. Razkroj duhovne vezi bele rase se je razodel prav jasno in po' sledice ne izostanejo. Te se bodo pokazala v prvi vrsti na telesu krščanske družine. Tri najmočnejše veje krščanske družine so prezrle opozoriti svet pred nevarnost' jo. Katolicizem s svojim političnim srediŠ-čem v večnem Rimu, protestantizem v
Berlinu in pravoslavje s svojim centrom
v Moskvi so prezrli opomin sv. Petra-apostola, ki pravi, da je »preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, če gazite nanjo kakor na svetilnico, ki sveti na tem' nem kraju...« (II, Pet. I, 19.) Mati in hčerki so na političnem blaznem in pija' nem plesu Evrope omagale in kmalu bodo intonirali ob svitu jutranje zarje svojo m«' lodijo pogani z vzklikom: »Pogani volijo!*
»Ko se zvečeri, pravite: ,Lepo vreme bo, kajti nebo se žari*. In zjutraj: .Dane* bo viharno, kajti nebo se žari megleno! Obličje neba torej znate presojati, znamei” časa pa ne morete.« (Mat. 16. 2—4.) Tak0 je govoril Jezus ljudstvu in prvakom j*1* dovskim. Tako govori tudi danes krščan-ski družini. Ali ta ne posluša, temveč sl izbira učitelje in voditelje »kakor jo ušesa srbijo« in še teh ne posluša. Saj je leta 1922. Llo,yd George opozarjal krščafl' ski svet na nevarnosti in dejal: »Mesto da Kristusova cerkev cele Evrope Amerike kaj takega doživi, naj raje svoja vrata zapre.«
Prav je imel!
Lastnik liata kenzercij. Predstavnik konzercija Ture Sturm. Celovika 28. Odgovorni nrednik Ivan Mar jek. Zg. Šiška 283. Tiskarna »Slovenijac (predstavnik A. Kolman), vsi v Lju><lj*nl