ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 29. junija 2000 Leto X, št. 13 PRED STAU LETI -STAU LÜDI str. 3 DVEJ DOMOVINI str. 5 Radio de živo, če te ga poslüšali Kakoli smo nej vüpali pa vörvali vadite, dun se je zgodilo. Zakoj pišem, vidite? Mogla bi napisati, čüjete. Ali rejsan čüjete glas slovenskoga radia Monošter, steri se je najprvin oglaso 23. junija od 16. do 17. vöre. Če ste ga do tejga mau eške nej slišali, poiščite na svojom radioni na Ukv (Urh) frekvenci 106,6 MHz-a. Med kednom od 4. do 5. vöre, v nedelo pa od 12. do 2. Zakoj smo nej vüpali pa vörvali? Zatok, ka se je čas od tistoga momenta, gda se je ta ideja (ötlet) porodila, tak vlejko, kak gda tastau za reteše vlečemo. Istina, ka skem tenkše testau potegnemo, tem baukši do reteške (zavitki). Dapa če se testau prelüknja, te se problemi začnejo.. . Gda so pred par lejtami rano sprtolejti vsi voditelji za en Sto sedli, te se je tak vidlo, ka endvatri, pa bau radio. Dapa najkasneje za božične svetke. Te se je pa naredla prva lüknja. Frekvenca. Svet vogrske televizije (ORTT) je najprva vörazdejlo frekvence, stere pokrivajo cejli rosag. Po tistim dugo nika. Te je vörazdejlo frekvence za vekše regije. Te je en čas pá vse tijo bilau. Te so dojzamenili predse nika ORTT-na, tistoga, steri je najbole gvüšen bijo, ka te naš radio vseposedik dobi zeleni posvejt Dapa lokalne (helyi) frekvence, kak je naša tö, so nej pa naj steli vörazdeliti. Pomagaj si, pa de ti Baug tö pomago! Manjšinski zakon tak pravi, ka vsakša manjšina ma pavico na keden 8 vör svojoga programa meti na radioni. Tak smo te lani dobili tau frekvencio pa je prva lüknja bila zakrpana. Dapa delo se je samo eške poton toga začnilo. Iz kakšni pejnez se studio naredi? Druga lük- nja. Nika je mejla Slovenska zveza, nika Državna slovenska samouprava, en tau je dala Slovenija, računalo se je pa na Vogrski rosag tö. Vej pa vendrik je Madžarska vsefele papire, sporazume podpisala s Slovenijo o tom, kak je ona dužna pomagati nam Slovencom, steri živimo na Madžarskom, Slovenija pa tistim Madžarom, steri živejo v Sloveniji. Dapa tak na leki zatok nej šlau! Zakoj mi mislimo, ka nam ojdi, pripada radio? Pa ka ga mora Madžarska plačüvati? Vej pa na Madžarskem je 13 manjšin, ka bi bilau, če bi si vsakša nika vözmislili pa stejla, naj ji država plača? Léko je Sloveniji, ka ima samo dvej avtohtoni (őshonos) manjšini. Tak nikak so se madžarski uradi (hivatalok) pa ministrstva branili, gda so je ziskali zavolo pomoči. Samo tau so pozabili, ka je madžarski parlament notprvolo en takšni manjšinski zakon, v sterom piše, ka manjšine leko majo lastne institucije (saját intézmények). Te jim je pa zatok vendrik nerodno gratalo pa so - istina, ka bole skaupo --oni tö vcüjdali malo penez. Druga lüknja zaplačena. Vüpamo, da do drugo leto bole radodarni. Tak je te studio tö gotovi grato, glavni urednik Francek Mukič je pomalek začno mlade lidi zbirati okauli sebe pa z njimi pripravle programe. Najbole pa računa na Vas, steri te slovenski program poslüšali. Vej pa njegvo delo pa trüdi vsej tistij do te najbole poplačani, če te Vi tö poslüšali Radio Monošter. Marijana Sukič 2 Nove knjige Pomurske založbe Barva dežja je pripoved o umetniških dvomih in ustvarjalnih krizah raztrganega sveta - pa tudi o prekmurskem slikarju Ludviku Vrečiču Murskosoboška Pomurska založba je minuli petek v prostorih Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani predstavila štiri novosti: roman Barva dežja Zdenka Kodriča, prozo Tretji plan Milivoja M. Roša, pesmi Glasbajala Alda Žerjala in dramo Vlak čez jezero Zdenka Kodriča. V tem svežnju sodi na prvo mesto najnovejši roman Zdenka Kodriča Barva dežja ali pritlikavec iz kavarne Pilvax. Milan Dekleva takoj na začetku teksta na zavihku zapiše, da je roman “presenetljivo, razburljivo in izzivalno delo.” Knjigo je všečno opremil in tehnično uredil akademski slikar Franc Mesarič, izšla pa je v zbirki Domača književnost. “Zorni kot pripovedovanja se skorajda ne premakne iz recepcije; kot da bi vanjo postavili gibljivo kamero, ki spremlja prihajajoče in odhajajoče, tako uslužbence hotela koz goste. Pravzaprav je ta kamera sam Nikolaj Klot, ki tenkočutno zaznava in hkrati, po nekem, samo njegovemu notranjemu čutu, odkriva nova dogajanja, pri tem pa nas seznanja z vrsto zanimivih likov: od Banute, Klotovega predpostavljenega in prvega pravega učitelja ter vzornika, do krajevnega mogočneža Iča, prostitutke Žuže, ki v njegovem življenju odigra vlogo taprave ženske, vzdrževalca in “govornika” Pajpija, nadnatakarice Fani, lepega župnika Borisa, do mnogih bolj ali manj epizodnih originalov,” o Tretjem planu meni Goran Gluvič. Oprema in tehnična ureditev Tretjega plana je delo akademskega slikarja Sandija Červeka, zbirka pa Domača književnost. “V peti pesniški zbirki Glasbajala, se Aldo Žerjal smelo poda v skrivnostne in dražljive pokrajine gla- sbe, ki jo, samotnež z jeki, srečuje na tem prelestnem popotovanju kot strašljivo lepotico ali zlato bajo, pred katero postaja deček z godalom, ki se mu je v sanjah zagozdil instrument. Ki pa se vedno znova oglaša ali z zvokom, ki da je pravkar zaslišana nemost zgodb ali s senčno podobo ženske, ki se pravkar oblači, ženske, ki je pravzaprav mičnost instrumenta, vrat godal ali pihala, torej glasbajala, ki se približuje reki ali travi v gozdu posluha brez prestanka plesnega ali mestom, kjer bi rad umrl, " zaznava Milan Vincetič pesmi v knjižici Glasbajala Alda Žerjala, ki sodi ravno tako v zbirko Domača književnost, opremo pa je prispeval Peter Abram. Četrta predstavljena knjiga je drama Zdenka Kodriča Vlak čez jezero. Pri nekoliko podrobnejši predstavitvi romana Barve dežja, se bom predvsem oslanjal na tekst Milana Dekleve, ki postavlja na prvo mesto izbiro časovnih izsekov pripovedovanja. Prvi del romana se dogaja v času diktature kralja Aleksandra, izgona Trockega iz Sovjetske zveze, ko so ženske dobile volilno pravico v Turčiji, začel se je finančni zlom na Wall Streetu, pojavi se prvi zvočni film, na Slovenskem prva radijska oddaja. Drugi del romana se odvije tudi v letu 1943, v letu hudega svetovnega klanja in padca Mussolinija. Pomenljiva je izbira pripovednih prostorov; vlaki vozijo iz Budimpešte v Ljubljano, tudi proti Beogradu, Istanbulu in Ankari, od vzhoda na zahod in od severa na jug. Potem izbira junakov: dominantni figuri sta slikarja, a tudi med stranskimi osebami razpoznavamo barvite like iz slovenske in evropske zgodovine. Tako Lajoševo zgodbo odlikuje hlastno, kar vročično nizanje dogodkov in podob skozi nenehne dialoge. Pripovedovalec prodira v psihologijo likov izključno skozi izmenjavo besed. V vzporedni zgodbi, v kateri sledimo liku političnega in družbenega fantasta Sándorja, uporablja avtor prefinjeno deskripcijo, izogiba pa se dialogu. Tretja raven pripovedi so kratki in nenadni pripovedni komentarji, ki zgodbo in njene junake postavljajo v primemo oddaljenost. “Zdenku Kodriču uspe izpisati epopejo zbeganega stolelja v njegovih najbolj izpostavljenih trenutkih in razsežnostih. Barva dežja je pripoved o umetniških dvomih in ustvarjalnih krizah raztrganega sveta, o razpetosti med principom individualnega in kolektivnega, med domom in tujino, med obrobjem in (nacionalnim) središčem, med slavohlepjem in predano ljubeznijo, ” poudarja Milan Dekleva. Na strani 77 beremo: “Lajoš dolgo premišljuje, preden poišče okvir, ki ga je prinesel Rihard. Naposled ga postavi na stojalo. Zdaj bo slikal, sklene. Z njegovimi barvami na njegovem platnu in z njegovo glavo, pomisli. Pridobila bo, izgubila nič, momlja Lajoš in išče čopič prave velikosti, po sladkor gresta, se jezi. Za konje, ja! Mu bo dal konje! Moral bi jo bil opozoriti. Bolezen ga premetava. Ne boga mogla dvigniti, če pade. In še dežuje. Kak mag- net je za ženske, se nasmehne. Ko pride nazaj, mu bo povedal svoje. Adil bo čisto mokra. Njo bo naslikal! In cigansko naselje, Donavo, tilepega vraga! Ciganske šotore bo postavil v Ljubljano. To bo naredil. Potem pa kar naj pridejo nage gospodične in nagi gospodiči. Namesto njega hoče slikati, mešati barve, gledati! Ne ve, da že sto let leži njegova senca na teh barvah... ” Slikarjevo življenje pretrga strel ruskega vojaka, sopotnika na vlaku, s katerim se Lajoš vrača v Prekmurje. Zgodilo se je leta 1945 na železniški postaji v Monoru pri Budimpešti. Lajoš ni nihče drug kot prekmurski slikar Ludvik Vrečič. Literami opis dogajanja na vlaku je pretresljivo surovo soočenje umetnika z vojakom, ki si lahko privošči vse, tudi to, da Lajoša ustreli. O Ludviku Vrečiču govori tudi drama Zdenka Kodriča Vlak čez jezero. eR Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek, 4. julija 2000. Ponovitev v soboto, 8. julija, ob 9.55, na 2. programu. Porabje, 29. junija 2000 3 Papiri pripovejdajo Pred stau leti -stau lüdi Pred stau leti je z Dolenjoga Sinika odišlo stau lüdi v Ameriko. S tem se je začnelo izseljevanje (kivándorlás) iz naši slovenski vesnic. Gnes nega držine v Porabji, štera bi nej mela žlato v Merki. Zato smo se odlaučili, ka v Muzeji Avgusta Pavla v Monoštri nutpokažemo, kak se je tau začnilo. Z naši mali vesnic je lüstvo moglo priti do y prejk y. V Bécsi so si karte za cug pa za šift (ladjo). S cugom so se pelali do maurdja, do evropski pristanišč (kikötő): Antwerpen, Bremen, Fiume (Rijeka), Hamburg, Rotterdam, Le Havre pa Trst. Od tistec do Združenih držav Amerike (USA), Kanade i Brazilije, Argentine pa Urugvaja pa s šiftom. Dva dni so se pelali s cugom, sedem pa s šiftom. Prve liki so na šift prišli, so padarge prejpoglednili lüstvo. Če je štoj betežen biu, je mogo nazaj domau titi. Dosta lüdi na šifti betežno gratalo, ka je morsko bolezen (tengeri betegség) dobilo, tak je voda lüčala šift. Moški in ženske z mlajšami so ejkstra bili. Vodnek so leko gorpoiskali drüg drügoga, vnoči so dveri dojzaprli, ejkstra so spali. Ženske so na šifti prale tö. Dosta so Bogá molile, vsikša sebi pa vküper litanije tö. Geli so vküper, v obedovalnici. Menje kak 21 lejt stari samí so nej smeli titi, samo s starišom ali pa so mogli meti vözraščenoga sprevajača. Oženjeni moški samo tak leko odišo, če je pri lotaroši podpiso, ka žena pa mlajši doma nedo glad trpeli. Majo zavolé zemlé, aj pa žlata de doma tadržala. Gda so se že približevali New Yorki, so s čonaktinimi Padarge Prišli na šift pa poglednili, če nega nalezljive (fertőző) bolezni. Vsikši je daubo edno cedalo z numaro na prsi. Velki šift je stano pri otoki (sziget) Ellis Island, gde je eričen kip svobode (szabadságszobor). Z menjšimi šifti so lüstvo prejkpripelati na ta otok, gde so je Padarge fejst prejkpogledniti. Betežne pa 60 lejt više stare so nej nutpistiti v Merko. Po zdravniškom pregledi so vsikšuga vöopitali: Zaka prišo, če ga čakajo pa če má delo, pa 25 dolarov. Po tistom so ga vöodpelali z otoka, pa na cug posadili. Odišo je k žlati ali poznancem, pa se je začnilo njegvo nauvo živlenje ,,v nauvon svejti." DRAGI BRALCI, ČE MATE DOMA KEJPE Z MERKE ALI GVANTE, NOVINE I KAKOLI, POSAUDE NAM! PRINESITE V MUZEJ AVGUSTA PAVLA V MONOŠTRI, PA VÖDEJEMO TAM, KA DE VSIKŠI VÜDO TE SPOMINE! Marija Kozar Šentvid je svetek za pevce 31. tabor slovenski pevskih zborov je letos biu 17.-18. junija. Stoj bi si leko mislo, Zakoj pa je potrejbno od vsakše poti kaj napisati, gde naše skupine odijo? Vendar nišče nede čemeren, če tak povejm, ka tau samo takši leko misli, steri je ,,čüdo”, ka je v Šentvidi, nej preživo. Znauvič pa znauvič, lejt do leta je gnako organizirano. V soboto večer slovenski zamejski zbori majo svoj koncert, v nedelo pa te v Šentvid pride dosta gezero pevcov. Te den je njigvi, njigvi pravi svetek. Je že tau velka čüda, gda 6-7 gezero pevcov vküp spejva. Depa začnimo na začetki letošnjoga tabora. Kak že 27 lejt, letos smo se Senički pevci znauvič pripravlati na tabor. Letos smo že 28. bili na tabori. 17. junija smo se napotili, dapa na probaj smo se že prva pripravlati na tabor. Za nas je zatok letos nika zvünrednoga tü bilau. Državna slovenska samouprava pa Slovenska zveza sta nam na pomoč biti, da smo letos svojo obleko leko malo obnoviti. Ženske so dobile nove bluze, moški so pa dobiti nauvo srajco, prsleg pa nauvi baršanak. Pa gda nas je v soboto na koncerti publika zaglednila smo čütili, ka je ,,obleka uspela”. Zdaj mam priliko, se v imeni zbora zavalim Državnoj Slovenskoj samoupravi pa Slovenskoj zvezi za tau lepo obleko. Vüpam se, da pevci tau zava- limo z lepim popevanjom, ka je nam pevcom bole veselje, liki dužnost. Na koncerti slovenski zamejski zborov je gorstaupilo sedem zborov. Sploj smo veseli biti, ka smo sé srečali s pevci z Doberdoba v Italiji, s Slovenci iz Zagreba in z vsejmi drugimi prijateli. V Ljubljani v dijaškem domi Tabor smo meti prenočišče, po večernom koncertom smo Prišli nazaj kesno vnoči, depa na drugi zranjek v devetoj vöri smo že znovič stali na tistom velkom ,,odri”, steri v Šentvidi vanej pred šolov stoji pa na steroga več gezero lüdi staupi te den. Z zamejskimi zborami vred je letos 219 zborov prišlo v Šentvid. V 9. vöri smo meti generalko (főpróba), stera je trpala več kak 2 vöre. Te smo staupiti doj z odra na par minutov počivat pa po pau dvanajsti vöri smo že znauvič šli nazaj na glavno prireditev, stera se je začnila po ednoj vöri. Ka se pa med takšimi »počivali” godi, bi žmetno bilau raztomačiti. Če bi človek nej dvej liki več rauk emo, bi me tü nej dojšle, gda se pozdravla s spoznanci, prijateli. Pa gda v mikrofon povejo, ka Zdaj prihaja Pevski zbor Avgust Pavel z G. Senika z Vogrskoga, te buma je včasin žmetno vöprstati brez skonz. Lüdje ploskajo, krčijo, djufčajo. Etak tam pozdravljajo pevce pa pevci eden drugoga. Stoj si tau tü leko mislo, ka med telkim narodom dugo vör stati na vraučoj sunci, paziti, popejvati, je nej šala. Depa pevci smo zatok pevci, ka gda pesem čüjemo, drugo vse pozabimo. V našom zbori je nisternim tü nej leko bilau. Noseča mlada ženska ranč tak, kak nej vcejlak zdrava ati starejša, je vödržala. Že je stara šega, ka na konci toga velkoga koncerta vsi - dosta gezer pevcov pa edna velka pihalna banda - venček narodnih spejvamo). Tau človek nikomi ne more povedati, ka je tau. Veselje, takšo doživejte, kak povejmo, mi mislimo za nebese. Nikomi se ne šte, ka je že dugo vör na odti, sunce peče, žeja ga mantra. Samo pesem, samo ta čüda... Zakoj? Mislim ka zatok, kak je Jernej Lampret, glavni organizator prireditve povedal: “Program Tabora je spodbuden za vse pevce, saj je nenazadnje zaključni nastop pred množico njim enakih najbole plačilo za dolgotrajne vaje in dolgoletno zvestobo. Pevski Tabor v Šentvidu je velik praznik pevcev in slovenske pesmi. ” Leko se držimo za srečne, da mamo priliko lejt do leta priti v Šentvid. Pa Sto je samo gnauk preživo Šentvid, ga je že »zgrabo”, ga ne püsti. Za priliko, za vse stroške pa se lepo zavalimo Slovenski zvezi. Sekretarki, Klari Fodor - ki nas je sprevodila v Šentvid - pa zavalimo njene trüde. Samo leko Vüpamo, da se za edno leto znauvič Srečamo s pevci, prijateli v Šentvidi. I. Barber PORABJE -NAŠ IN VAŠ ČASOPIS Porabje, 29. junija 2000 4 Prihodnje leto novi potni listi Državni zbor je v okviru prevzemanja pravnega reda Evropske unije sprejel novi zakon o potnih listinah državljanov Slovenije, na podlagi katerega bodo v začetku prihodnjega leta lahko začeli izdajati nove potne liste, ki bodo zaradi sodobnejših zaščitnih elementov v večji meri preprečevali možnosti za njihovo ponarejanje. V zadnji zakonodajni obravnavi je državni zbor v zakon vnesel rešitev, po kateri bodo v prihodnje vsi poslanci državnega zbora upravičeni do diplomatskih potnih listov. Slovenija na 38. mestu Svetovna zdravstvena organizacija s sedežem v Ženevi je izdelala poročilo o zdravstvenih sistemih v posameznih državah in razvrstila države po kriterijih od najboljše do najslabše. Sodeč po ugotovitvah strokovnjakov WHO, naj bi se glede zdravstvenega varstva najbolje na svetu godilo Francozom, pred Italijani. ZDA, ki na leto zapravijo največ denarja na prebivalca za zdravstvene namene (3724 dolarjev), so se uvrstile na 37. mesto, tik pred Slovenijo na 38. in Kubo na 39. Za Slovenijo so se med drugim uvrstile: Hrvaška (43.), Češka (48.), Poljska (50.), Slovaška (62.), Madžarska (66.), Makedonija (89.), Bosna in Hercegovina (90.), ZRJ (106.), Rusija (130.), povsem na zadnjem, 191. mestu pa je Sierra Leone. Pet finalistov za nagrado večernica 2000 Petčlanska žirija je izbrala pet finalistov za nagrado večernica 2000, ki jo časopis Večer podeljuje za najboljše leposlovno besedilo za otroke in mladino. Finalisti so avtorji Polonca Kovač s knjigo Kaja in njena družina, Kajetan Kovič z delom Mačji sejem, Feri Lainšček s knjigo Žlopi, Maja Novak z delom Male živali iz velikih mest in Lilijana Praprotnik Zupančič s knjigo Resnične pravljice in pripovedke. Večernico bodo letos podelili četrtič. Nagrajenec bo znan v začetku septembra, slavnostna podelitev pa bo na tradicionalnem srečanju Oko besede v Murski Soboti, 20. novembra. Prvi lavreat je bil Tone Pavček, sledili sta Desa Muck in Janja Vidmar. Odvisno je, Odkec gledamo? Tau bi leko prajli na vsakšo stvar. Pa je skur tak. Naj bi vam nej živce vlejkla, že na začetki povejm, ka me tejži. Pa nej samo name. Gnes v našom malom rosagi se sploj ostro talajo lüdje, med njimi rosaga voditelji tü. Edno-edno stvar tej edni etak, tej drugi pa sploj ovak vidijo. Tü je pavarsko delo, za pavra živlenje ali nej živlenje. Dobro vejmo, ka steri je pravi pavar - če je pri mauči - v leta ga ne more doma privezati nej. On je na njivaj pa na sonžetaj. Nega lepšega, kak je obdelana zemla, kak so pokošeni tranki. Gnesden je velko pitanje, če se je prej vredno z zemlauv spravlati. Vredno se je trüditi, če pa pauv nema cejne, vrednosti? Kakoli nistarni velki pravijo, ka je vrejdno. Tüj v vesi pa Večkrat čüjem, ka pravijo, sploj pa mladi, ka te ali tisti zakoj se prej mantra, že je stari, naj lüči vse v kaut pa kreda. Tau je tü edna ideja, depa nevarna. Zakoj? Kak je etognauk v našoj bauti eden pravo: “Ge sam najgeri, ka po vasnicaj za deset lejt bau. Gaušče pa grmauvge. Ge nemo kosili, nemo orali, do se pauleg naši kučaj kače not v velko grmauvje pa travo spravlalo.” Tü pa tam ranč nej trbej 10 lejt čakati. Na žalost, je sploj dosta lüdi vse zapüstilo, ešče kaulag rama si ne napravijo reda, pa rejsan se človek boji tam blüzi ojditi. Pa geste eške edna verzija. Gestejo, steri so vse ta lüčili, živino so odali, depa zatok neščejo v grmauvjej biti. Oni si pokosijo, si red delajo sami, ka nikomi nej trbej, povejmo, sonžete kosit. Te pa po večaraj človek - sploj v velkoj vročini - gda bi si malo okna gor vdaro, more vse zapirati. Keden do kedna prauto večera je ves v ednom dimi. Žgejo süjo senau, krmo. Pa te mi nika tak v srce bodne. Spominjam se, gda sam mala bila pa smo süjo senau naklajali. Ge sam ozajek grablala za kaulami. Večkrat mi je ta zašimilo za vüje, če sam kaj ozajek njala, če samo za edno prgiško valaun tü. Pa tau mi tü napamet pride, ka so nam tistoga reda moj dedek pripovedali, pa smo deca z lampami pa z očami poslüšali pa smo nikak nej razmeli. Prej so tista lejta v Braziliji več bagaunov kave v morjo sipavali, ka je prej nej mejla cejno. Te mi je furt samo tau napamet prišlo, ka Zakoj go pa te šenki ne dajo siromakom? Zdaj mi pa nika ne ide v glavau. V ministrstvi pravijo, ka gnesden je dobro biti pavar, se splača. Pavri pa protestirajo, gnauk pšenico, zdaj pa krmo žgejo. Nej je vredno povejmo maro krmiti, ka na tisto leko gor plača pa je te svojo delo eške ranč nej računo. Za edno kravo gnes dajo 60-70 gezero forintov. S tejmi pejnazami buma si ne more ranč nafto küpiti v traktor za cejlo leto. Samo eške telko! Zaman gledam s sterokoli strani (oldalról), dostavse ne razmejm. Navola je samo tau, ka tisti, steri bi se morali razmeti na tau, se tü ne razmejo. Od glave prej vonja riba. Kak dugo mo pa prdišali, se ne vidi naprej! I. Barber Pismo iz Sobote Sto bi vedo, kelko lejt je minoulo, gda si je človek ali več lidi vözbrodilo krougli leder, steri se leko nafudne in je te iz toga gratala labda ali pa žoga, kak škete. Sto bi vedo, če so si jo najprlej metali iz roke v roke ali pa so jo brsali. Gvüšno pa niške nej vedo, ka do zavolo njenoga brsanja lidge gratali načišni in svejt tö. Ja, zavolo toga brsanja žoge z nogou je grato nogomet ali pa fusbal, kak škete, te gnouk davno. Pri nas v Sloveniji pa tak vövidi, kak če bi si tej nogomet ranč Včeraj vözmislili. Tou pa zavolo toga, ka tej naši podje tam na EVRO 2000 lejčejo es pa ta in naganjajo tisti okrougli nafudnjeni leder. In tou med najboukšimi v Evropi. Tou pomeni, ka naši ranč ne brsejo tak lagvo. Na, ge tou ne vejm, ka se na brsanje ne razmejm. Vidim in poslüšam pa in tak se pomalek kcuj včim. Kcuj se vči moja tašča Regina, trno čedna ženska, tö. Vsikšo minuto, gda se guči od nogometa, je pred televizijo. Gleda in si skur vsikšo rejč, ka jo tam povejo dole napiše. Zdaj že vej za vsikšoga, kelko je star, če ma ženo ali je nema, gde pa gda se je naroudo, kak ma velke noge, kelko pejnez steri dobi za tou, ka se naganja za žogo in tak ta dale in tak ta naprej. Te, gda pa naši brsejo, te pa grata vcejlak drugi človek, škem prajti vcejlak druga ženska. Te moja tašča Regina, trno čedna ženska, pozabi na vse kouli sebe. Te je ške samo una in pa tisti možakari v bejlom in zelenom, steri morajo biti boukši od ovih drugih. Te se po cejlom rami pa ške kama dale čüje samo ške njou: -Spoteri njemi nogou, vej ti je pa nej brat! - Kama si brsno, vej pa gol je na drugoj strani! - Tak trbej, tak trbej, eške malo, tak je prav, tak trbej! - Goooooooooooooooooo- 000000000000000000000 ooooool! Ge sam doma Zdaj nika nej vrejden, zato ka se tak lagvo razmem v tej nogomet ali fusbal, kak škete. Eto sam si obleko neka plavoga pa se je že korila z menov: - Pa ka si ti brodiš?! Vej pa takšo plavo do meli gnes oblečeno tisti, s sterimi mo večer brsali. Tou si včasi doj s sebe potegni pa si kaj bejloga ali pa zelenoga obleči! Moram prajti, ka si tak ne brodi samo una, liki se tak ravna cejla Sobota, če že nej cejla Slovenija. Zato so me pa tak čüdno gledali v Soboti tö, ka sam nej biu oblečeni glij tak, kak se po njihovom šika. Zdaj te kumaj čakam, ka té EVRO 2000 mine, ške bole pa mo veseli, če naši vöspadnejo kak najprva leko in mo se te ge oblačo tak, kak mo se škeu. Samo od toga nika ne povejte moji tašči Regini, trao čedni ženski, ka ovak ne vem, če mo ške ojdo po tom svejti. Miki SLOVENSKA SLOVNICA Slovenska slovnica Franceka Mukiča se dobi v Slovenskem domu v Monoštru (recepcija Hotela Lipa). Cena: 1.000 forintov. SZLOVÉN NYELVKÖNYV Mukics Ferenc Szlovén nyelvkönyve megvásárolható Szentgotthárdon a Szlovének Házában (a Hotel Lipa recepcióján). Ara: 1.000 forint. Porabje, 29. junija 2000 5 Dvej domovini Štiridesetštiri lejt so nej bili doma. Petdesetšestoga so tanjali rosag pa Zdaj v l. 2000. so prišli domau oprvin. V Andovci so se narodili, v Kanadi živijo, pišejo se Borovnjakin Vendel. • Ka mislite vi od tauga, gdeje vaša domovina? “Tak mislim, ka je moja domovina zdaj že Kanada, rojstna domovina pa Vogrska. Dvajsti lejt star sem bijo, gda sam pobegno pa sam püsto domovino. Sploj mladi sam še bijo. V Kanadi sam dvakrat telko živo kak tü na Vogrskom, zato sam pravo, ka je moja domovina Kanada.” • Kak je vam tau na pamat prišlo, ka tanjate rosag? “Ranč sam si nej brodo na tau. Gnauk sam gorastano, pa vejndrik, še materi sam nej pravo, ka zbaugom. Pa sam odišo. Materi je tü baukše bilau, če nej vejdla, kama sam odišo. Prejk Gorenjega Senika sem odišo vö v Avstrijo pri tromejniki. Iz Avstrije smo v Taljansko šli. Tam smo bili tri kedne, od tistec smo se v Francusko pelali. Tam so nam samo obečali, ka pride velki šift pa tisti de nas pelo v Kanado. Na dvej vöro je bilau zgučano, ka de te odhajo, dapa šift je že v desetoj odišo. Tau se je dvakrat tak ponauvlalo. Te smo se nazaj pelali v Taljansko pa od tistec smo se odpelali v Kanado.” • S koga ste živeli te čas, prvin kak ste sé s šiftom odpelali v Kanado? “Dja sam si vsigdar najšo delo. V Francuskom smo šrajfe redli pa pakirali, v Taljanskom sam delo tak kak zidar. Telko pejnaz sam vsigdar prislüžo, kelko mi je trebalo.” • Kak tau, ka ste ranč Kanado vöodebrali? “V Francusko je samo tisti leko üšo, steri velko družino emo, drügoga so nej not pistili. V Avstralijo pa samo tak leko üšo človek, če je emo ženo. V Meriko sam nej Sto titi, zato ka sam tam žlato emo, tak je te ostala Kanada.” • Kak ste se poznali (počü- tili) sprvuga, gda ste v Kanado prišli? “Sprvuga je lagvo bilau. Še jesti sebi si nej vedo küpiti, zato ka smo jezika nej znali. Kelkokrat smo jesti küpili pa je tašo bilau, kak ka zavci djejo, tašo krmilo. Te smo nazaj v bauto šli pa smo küpili drugo. Sploj lagvo je bilau. Dapa brž smo se jezik navčili, po tistim je že dobro bilau.” • Hitro ste si slüžbo sprajti? “Hitro, vejn pau dneva, ka sem brezi slüžbe bijo, po tistim sam že emo delo. Zidar sam bijo pa sam delo včasin daubo. Sto nej bijo vönavčeni, tisti si je bola težko najšo delo.” • Kak so vedli brezi papir rov, ka ste vi vönavčeni zidar? “Vižgo (izpit) smo mogli naredti. Tam je edan znau Vogrski pa tisti nas je pito vsefela, ka edan zidar mora znati. Za tri lejta je tam že tü težko bilau si slüžbo sprajti.” • Sprvoga, gda ste vöprišli, nej ste se domau terali, nej ste meti domotožja? “Jaj, Sprvoga fejst, edno leto gvüšno.” • Če bi te leko nazaj domau prišli, nazaj bi prišli? “Dostakrat je človek dola seo, cigaretlin vužgo pa si brodo, te so ma zato skonze vöprišle. Dapa nazaj bi zato te že nej prišo. Petdesetšestoga leta je tü na Vogrskom gronsko šlau. Nej dela, nej nikanej bilau.” • Kanada je velka, na stero strani živete vi? “Na zahodni, v varaši Victoria.” • Kak ste vi tak dalač prišli? “Gda smo v Kanado prišli, te so nas pitali, kama škemo titi. Dja sam pravo, ta me dejete, kama škete. Pa so me tak poslali v Victorio, gde nikdar nejga zime. Od nas je nej dalač Kalifomija. Malo se prejk vode pelam pa je že tam v Los Angelesi.” • Lejpo mesto je? “Aj, sploj grdo, puno smetje. Dja v Meriko neškem rad titi. Kanada je malo baukša, dapa zato pri nas tü smrdi. Po tistoj cesti, gde dja živem, je več avtonov kak v cejlom Monoštri, pri vsakšoj družina po štiri-pet.” • Kak ste se počütili, gda ste domau prišli v Andovce? “Oj... gda sam es vöprišo, dja sam nej spozno ves. Tak se je spremenila. Nejgajo rami, vse vküpzaraštjeno. Če bi sam prišo vö v Andovce, gvüšno, ka bi zablaudo. Čüdno, dapa v gauštji se bola vöspoznam kak znautra v vesi. Gauštja se je nej telko spremenila. Gda smo mladi bili, vsigdar smo po gauštjaj ojdli pa tiste starejše drejve, ka so še nej vözrezali, tiste še leko spozna.” • Če bi še gnauk mladi bili, bi znauva odišli? “Odišo bi, ranč tak kak pred štiridesetimi leti. Nika mi je nej žau, ka sam odišo.” K. Holec Minister Boros v Monoštru 13. junija je Monošter obiskal minister Imre Boros, odgovoren za Phare zadeve, in si ogledal nekaj projektov, ki se uresničujejo tudi s Phare podporo, med drugim dograditev srednje strokovne šole. Skupaj z županom mesta Monošter Károlyom Bauerjem je obiskal tudi Generalni konzulat R Slovenije, kjer se je pogovarjal z gospodom generalnim konzulom dr. Zlatkom Muršcem. Na pogovorih je sodeloval tudi predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš. Gospod Muršec se je ministru Borošu zahvalil za pomoč pri odobritvi sredstev za razvijanje porabskega sadjarstva, izgradnjo ceste med Monoštrom in Gornjim Senikom ter za sofinanciranje slovenskega radia v Monoštru. Prosil ga je tudi za posredovanje pri novem ministru za promet in zveze za financiranje ceste od Gornjega Senika do samega mejnega prehoda. Brez razširitve ceste namreč mejni prehod Gornji Senik - Martinje ni primeren za prekvalificiranje. Odstopil minister za varstvo okolja Pred kratkim je odstopil minister za varstvo okolja Pal Pepo. Njegovo delo so precej kritizirali že od začetka mandata, najprej le opozicijci, v zadnjem času pa je dobil veliko negativnih ocen tudi od koalicijskega partnerja, Stranke mladih demokratov. Sam je namreč član manjše koalicijske stranke (Kmečka stranka). Očitali so mu nepravilen odnos v primeru naravnih nesreč, kot je bila spomladanska poplava ali požari na območju Narodnega parka Hortobágy. Najbolj so ga napadali zaradi pristranska sti pri odobritvi finančnih sredstev iz ekološkega sklada. Ta naj bi namreč razdelil na strankarski osnovi. Bivši minister je svoj odstop uta meljil z nevzdržnostjo psiha loškega pritiska. Novi minister za varstvo okolja je Ferenc Ligetvári, dosedanji rektor Visoke šole Samuel Tessedik. Pisarna SAPARD v Zalaegerszegu Ministrstvo za kmetijstvo bo v sedmih madžarskih regijah odprlo t.i. pisarne Sapard, ki bodo nadomestile pisarne Phare. V teh pisarnah bodo sprejemali natečaje za Sapard program, ki bo zamenjal Phare podporo. V zahodna madžarski regiji - tvorijo jo županije Vas, Zala in Győr-Moson-Sopron - bo omenja na pisarna v Zalaegerszegu. Zanjo sta si prizadevala tudi Szombathely in Sopron, toda ministrstvo se je zaradi boljših prometnih zvez odločilo za zalsko prestolnico. Slovesno so se poslovili od predsednika Göncza Na pobudo civilnih organizacij so 20. junija priredili sla vesnost, na kateri se je civilna družba poslovila od dosedanjega predsednika R Madžarske Arpada Göncza. Prireditve, katero so organizirali v prostorih Hungexpa, se je udeležilo kakih tisoč ljudi, med njimi priznane osebnosti madžarskega kulturnega, znanstvenega in gospodarskega življenja. Porabje, 29. junija 2000 6 Peštarski Slovenci pri Sombotelčanom Bogatci v siromačkom Varaši Gda se Slovenci iz Budimpešte s cugom pelajo domau v Porabje, morejo prek Sombotela. Gda do toga Varaša pridejo, te se že skor tak počütijo, kak če bi že doma bili. Slovensko drüštvo iz Pešte je 17. in 18. junija bilau na obiski pri Slovenskom drüštvi v Somboteli. Gda so odhajali nazaj domau, so tak pravili, ka so se skor tak počütili, kak če bi doma bili. Takšo čütenje so leko dobili zatoga volo tö, ka smo se srečali v sombotelskom Skanzeni. Tau ena stara-stara ves srejdi Varaša, štere stare iže so v različni krajaj vra- zmo pobrali in v Skanzeni na nauvo vküper postavili (Jánoš Bárdosi je Vodo té dele), ka naj mladi rodi vidijo, kak so inda svejta živeli. Naj bi takši muzej na prostem naredili, je leta 1940 najprva svetüvo Avgust Pavel, po šterom se zové Sombotelsko drüštvo. Starejši lidgé so se vendrak zato tö počütili skor tak doma, ka so nistarni v ranč takši cimprana), dinatnaj ižaj gorrasli, kakše je videti v Skanzeni. Človek pa, djelte, potrebüje malo nostalgije. Ge rejsan je za takšo nostalgijo največkrat bilau velko siromastvo. Lidgé ne moremo živeti brez spominov. Gvüšno zato hodi rada k Sombotelskim Slovencom či Avgusta Pavla Judita Pavel Simon tö, kak je v svojom pozdravnom go- vori povedala predsednica Slovenskoga društva v Somboteli lbolya Dončec Merkli. Eden Slovenec iz Budimpešte se je čüdivo, gda je zagledno enoga Slovenca iz Sombotela, pa je Pito, če je un nej tisti človek, s šterim se je un srečo v madžarskom parlamenti l. 1952? Gda je predsednica Slovenske samouprave v Sombo- teli Marija Kozar Mukič nut pokazala gostom Skanzen, je tau tö povedala, ka je Sombotelski muzej dobiu od Državne slovenske samouprave 1,5 milijona forintov za les, iz šteroga škejo gorpostaviti rekonstruirano slovensko ižo. Konkretno nekdešnjo ižo Lazarne Ilone na Gorenjom Siniki, štera de vse vküper koštala 6 milijonov forintov. Prej se leko vüpamo, ka de kleti 20. avgusta že stala tista iža, pa te mo Slovenci v tej iži leko meli svoje programe. Slovensko drüštvo iz Budimpešte je pripelala predsednica Irena Pavlič. (Tri predsednice, Svete tri kralice, tau ranč nej emancipacija, liki so ženske premagale moške.) Pa ranč nej skem koli, liki v lejpom autobusi na štauk. Povezanost med Peštari in Sombotelčani se vidi v tom tö, ka tisto, gda smo mi 11. decembra lani bili pri nji in smo veznili v eni vauski ulici, ka smo mogli bus zdigati, ka ništarni ešče od tistoga mau djaklamo, smo jim zdaj vnili. Mi tö mamo takše ulice, v šteraj se busi leko stisnejo, depa zato so srečno prišli do nas. Z veseldjom smo poslüšali gospau Hildo Čabai tö o tom, kak so pisali svoje küjarske knige. Ešče bole radi pa smo bili, gda je gesti trbelo koštavati! Dinsko torto, dojpoledjano z vinom, skaldje, domanji krü, vrga- njik (perece), pečeno mesau, straušanco... Krü pa perece so spekli v Andovci, drügo pa v restavraciji Lipa v Monoštri. Dinska torta je takšo mauč mejla, ka so lidgé pomalek tak plesali, ka so kamli s šaudarnoga poda samo tak frnckali. (Šauštarge so pa radi, ka pá delo majo.) Od igraute in spejvanja se je blüzi 120-kilski pes „Margit”, šteri nas je naponi sparvajo, in šteroga je en pojbič za konja gledo, tak zbojo, ka je na vöke odišo. Kritika naše umetnosti (művészet)? Dva somara, šteriva prebivata v Skanzeni, sta tö trnok popularna (népszerű) bila. Mi, šteri indrik živimo, malo menje. Prijatelstvo med Sombotelčani in Peštari pa je najlepše simboliziralo tisto, gda je Eva Terplan Sipos med veselim spejvanjom naprej vzela svoj mobitel in nas prosila, naj eno lepo slovensko pesem zospejvamo prek telefona njenomi oči, šteri zavolo betega nej mogo priti z njimi... Njene skuze v šauderi so tekle kak najbole čisti cürek... Drugi den so naši gosti nesli venec na ižo Avgusta Pavla, si poglednili njegvi nekdešnji dom in vse vrednosti v njem. Po tem smo si malo poglednili Varaš, o šterom so tak pravili, ka je prej čisti in lepau vred vzeti. Na slovenski samoupravi (önkormányzat), kam drüštveniki tö odimo, smo za slobaud spili en trüčnjek šampanjca (pezsgő). Nakak je po noriji pravo, ka smo Sombotelčani prej bogati, ka takše piti talamo. Mi smo bogati od toga, če mamo dobre prijatele. (Besedilo in slike:) Francek Mukič Kuharica Slovenska kuhinja ob Rabi se dobi v Slovenskem domu v Monoštru (recepcija Hotela Lipa) in v knjigarni Osiris v Budimpešti (v ulici Veres Pálné 4-6). Cena; 1000 forintov. A Szlovén konyha a Rába mentén című szakácskönyv megvásárolható Szentgotthárdon a Szlovének Házában (a Hotel Lipa recepcióján), Budapesten az Osiris Könyvesházban (Veres Pálné utca 4-6.). Ára: 1000 forint Porabje, 29. junija 2000 7 Kak sam vido svejt spod Stola? Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt. VELKI ČLOVEK Naš ram je biu vsigdar pun lidi. K nam so ojdili sousedi, držinski pajdaši, naša žlata in takši lidge tö, ka smo je kuman poznali. Tou je vejn tak bilou zavolo toga, ka je pri nas vsigdar Sto emo čas, ka se je doj seu in se je leko s tejmi lidami zgučavo. Ja, pa ške tou je, ka se je na stoli, nad mojo glavou, vsigdar najšla kakša posanca vina pa kakši falat okajenoga mesa. Tak so se te tam zgučavali, ge pa sam vlejko na svoje velke vüje. In tak so te tam gnouk sejdli moja mama, moj oča in soused Fredi. Zgučavali so se od toga pa od ovoga in rejč je prišla do svetkov, steri do skur poklonckali na naše dveri. In te so tej starejši nad mojo glavou prajli, ka v našo ves pride nekši možak, steri se je tü naroudo pa je te v velkom Varaši grato fejst velki človek. Rejsan, ranč tak je tou povedo moj Oča. - Ja, ja, leko smo veseli, ka se je v našoj vesi naroudo. Vej pa če njega ne bi bilou, bi za nas eti ranč niške nej čüo. Ja, ja leko smo veseli, ka je od nas vöprišo takši velki človek. - Tou je najvekši človek, ka se je do toga mao naroudo v našoj vesi in v našoj krajini tö, je svoje kcuj dao eške soused Fredi in dole pogno cejlo posanco vina. - Sam čüla prajti, ka de za té svetke šou malo po vesi pa leko, ka se pri nas tö stavi, je moja mama možakaroma vesejlo natočila v prazne posance. Ge se ranč več ne spomnnim, kakši svetek je tou biu, dapa vejm, ka je biu nekši velki, trno velki svetek. Tou pa vejm zato, ka se je cejla ves pripravlala že eden keden prle. Ge sam nej emo takše brige. Mene je mantralo nika vcejlak drugoga. Nejsam pa nejsam si mogo v moji glavej namalati kejp, na sterom bi vido, kak velki je leko najvekši človek v našoj vesi in našoj krajini. Zato sam pito mojga očo: -Povejm, pa je rejsan tisti možakar najvekši človek, ka se je naroudo pri nas? - Vekšoga nega, se je moj Oča oblačo v svetešnji gvant Cejla ves je vküper prišla tam na srejdi vesi in tam so te bili guči in muzika pa že palik so neka gučali in že pa so muzikaši igrali, ge pa sam z očami isko, ge je kakši možakar, ka je bar za tri glave vekši od najvekšoga. Dapa, nejsam ga vido. Te smo šli domou in mama je rejzala šunko, oča krü, ge sam zameto s prevelko metlou in te smo čakali, ka pride kouli po vesi in do nas tö tisti najvekši človek. Te pa nagnouk mati skrči: - Že je pri sousedi, zdaj dé prouti nam! Na, in te je nut stoupo malo starejši možakar od mojga očo ,dapa tak za edno pou glave menši. Vsi so bili trno veseli in te sam zvedo, ka se z mamo in očom ške spomnijo, kak je inda bilou v našoj vesi. Pa edni drugoga se tö spomnijo. Gda je meni segno v rokou, san nej mogo, ka ne bi pravo: - Vej ste pa sploj nej tak velki, kak tü po vesi gučijo. Možakar se je samo nasmejau in tak malo stoupo na prste: - Ka pa zdaj, zdaj sam zadosta velki? in vsi v našoj prejdnoj iži so se smejali, samo ge sam nej vedo, ka sam palik povedo naoupak. Na, tou mi je sledi raztumačila moja mama. Prajla mi je, ka so lidge leko velki zato, ka takši zrastejo, leko pa so velki zato tö, ka kaj velkoga in poštenoga naredijo. In po tistom sam se začo trno mantrati, ka bi ge tö grato velki človek. Miki Na izletu Kot vsako leto, tudi letos se je organiziral izlet za porabske šolarje v Slovenijo. Na tem letu smo obiskali slovensko Primorje. Šolski izlet je trajal dva dni. 5. junija zjutraj ob pol šestih smo se zbrali pred restavracijo Tromejnik. Mejo smo prestopili na prehodu Bajansenye-Hodoš. Peljali smo se mimo znanih zgodovinskih in industrijskih mest: Murske Sobote, Maribora, Celja. Občudovali smo kraje in pozorno poslušali zanimivosti. Okrog pol dvanajstih smo prišli v Ljubljano, kjer smo si ogledali Prešernov spomenik, ljubljansko mestno hišo in Tromostovje. Malo smo si oddahnili v mestnem parku, nakar smo nadaljevali pot do Škocjanskih jam, kjer smo si ogledali čudovite kapnike. Popoldne smo prispeli do naše končne postaje, do morja. V Piranu, kjer smo tudi penočili, smo se tudi kopali. Po večerji smo se sprehajali po mestu in se spoznavali z znamenitostmi. Naslednji dan po zajtrku smo šli na izlet z ladjo. Ogledali smo si morsko dno. Obiskali smo tudi soline. Ustavili smo se v Izoli, kjer smo dobili prosti čas in smo se lahko kopali. Obiskali smo tudi Vrhniko, kjer se je rodil znameniti slovenski pisatelj Ivan Cankar. Po kosilu smo se peljali v Velike Lašče na tamkajšnjo osnovno šolo, kjer so nas zelo prisrčno sprejeli. Na žalost sta dva dneva zelo hitro minila in napočil je čas odhoda. Utrujeni, a vseeno zelo veseli smo se vračali domov, kajti zelo dobro smo se počutili na tem šolskem izletu. Etelka Dončec 10. b-r. Gimnazija Monošter Učenci, ki se učimo slovenščino, smo šli 5. junija na izlet v Slovenijo. Težko smo čakali ta dan. Zjutraj ob pol šestih smo se napotili. Na mejnem prehodu Hodoš smo vstopili v Slovenijo. Po poti smo si ogledali več lepih mest in pokrajin. Najprej smo se ustavili v glavnem mestu Slovenije v Ljubljani. Ustavili smo se na Prešernovem trgu, spreha- jali smo se po Tromostovju, ogledali smo si stolpnico. Potem smo se napotili proti Škocjanskim jamam. Jama je čudovita obenem pa strahovita. Ima zelo velike dvorane, med njimi Tiho in Šumečo dvorano. Šli smo tudi čez most, pod katerim teče reka Reka. Bilo je precej mrzlo, malo me je bilo tudi strah. Vrhunec našega potovanja je bilo morje. Nekateri smo prvič videli morje. Prenočišče smo imeli v Piranu, kjer nas je čakala okusna večerja. Zvečer smo se sprehajali po morski obali. Precej pozno smo zaspali. Pritegnil me je Piran, piranska noč, veter, ki diši po soli, ozke ulice, stare primorske hiše... Naslednji dan smo se peljali z ladjo na izlet Ladja je imela steklena okna na dnu, tako smo lahko občudovali morske živali, ribe, školjke in rakce. Potem smo se kopah in sončili. Ob enih smo se poslovili od morja in se napotili proti Velikim Laščam. Tu smo si ogledali osnovno šolo, ki nosi ime Primoža Trubarja. Pot do doma je bila dolga. Meni je ta izlet veliko pomenil, saj še nikoli nisem videla morja. Upam, da se bom še kdaj vrnila ter obujala spomine. Hvala vsem, ki so organizirali ta izlet. Andreja Pint dijakinja Gimnazije v Monoštru Porabje, 29. junija 2000 Monošter Expo 2000 Gospodarstveniki sosednjih držav so že na slovensko-madžarski poslovni konferenci poudarjali pomembnost sejma Monošter Expo 2000, ki so ga prejšnji četrtek odprli v telovadnici monoštrske osnovne šole in na katerem so se predstavljala slovenska podjetja. Med panogami, ki so za madžarska podjetja in potrošnike posebej zanimive, so farmacevtska, kemična, papirna, lesna, specializirana kovinska in tekstilna industrija, dobava za potrebe transnacionalnih podjetij in storitve, špedicija, trgovina, finančne storitve in turizem (Delamaris d.d., Izola, ELKROJ d.d., Mozirje, Fructal živilska industrija d.d., Ajdovščina, GARANT - Pohištvena industrija d.d., Polzela, Kolinska d.d., Ljubljana, Kmetijska zadruga Goriška Brda, Labod konfekcija Novo mest d.d., Slovenska nacionalna turistična organizacija Ljubljana). Tako je tudi dejstvo, da je Madžarska osmi najpomembnejši partner Slovenije v blagovni menjavi, gotovo prepričalo skorajda 40 slovenskih podjetij, da so se svojim bodočim poslovnim partnerjem in obiskovalcem iz Madžarske predstavili prav v porabski prestolnici, ki leži v bližini meje med Madžarsko in Slovenijo, kjer živijo tudi Slovenci in kjer je prav zaradi znanja slovenskega jezika in manjšinske povezave z matično deželo komuniciranje olajšano tudi na poslovnem področju. Porabje ima veliko neizkoriščenih naravnih in gospodarskih potencialov, ki bi jih lahko slovenska podjetja vključila v svoje razvojne načrte. Naj pri tem omenimo primer Avstrijcev in Nemcev, ki so na Madžarskem poiskali nove trge, z ustanavljanjem mešanih podjetij, selitvijo proizvodnje in prodajanjem znanja pa si ustvarili gospodarsko zaveznico v bodoči članici Evropske unije ter Madžarski prinesli večjo gospodarsko stabilnost in možnost razvoja, hkrati pa pometli z nekaterimi madžarskimi konkurenti. Zanimivo je, da so se na sejmu v Monoštru predstavljala tako večja kot manjša slovenska podjetja različnih gospodarskih panog - od živilske do grafične industrije. Nekatera že sodelujejo s par- tnerji na Madžarskem vrsto let, druga so prišla "otipavat” trg in navezovat stike. Poslovni partnerji so se znašli najprej v vlogi obiskovalcev, saj posameznih razstavljalcev iz Madžarske na sejmu ni bilo. Ker se redno predstavljajo na večini sejmov v Sloveniji in na Madžarskem, poznavalci menijo, naj bi jih od postavitve stojnic odvrnila previsoka najemna cena prostora. Cenejše so bile zato vstopnice, ki so jih prodajali po 200 forintov, obiskovalcev pa bi bilo gotovo več, če bi organizator, Jereb d.o.o., Celje, sejmu posvetil več medijske pozornosti, v Monoštru postavil več oglasnih panojev in kažipotov, ki bi na sejem zvabili tudi naključne obiskovalce, ter poskrbel za obsejemske dejavnosti, kakor so na primer posveti in konference (pripravili so samo eno). Na njih bi podjetja lahko seznanili tudi s čezmej- nimi programi Evropske unije, ki so namenjeni Sloveniji in Madžarski in ki imajo v načrtih zapisana poglavja o skupnih razvojnih strategijah obmejnih območij, v katerih bi podjetja z obeh strani meje gotovo našla skupne gospodarske interese. Dejan Fujs V počastitev dneva državnosti ter otvoritve Radia Monošter sta Generalni konzulat R Slovenije v Monoštru ter Državna slovenska samouprava priredila sprejem, ki so se ga udeležili predstavniki političnega, kulturnega ter gospodarskega življenja naše regije. Ob tej priliki je gostovala v Porabju pihalna godba iz Trebč pri Trstu. Svaja Etognauk je Pištak etak pravo svojoj ženi: “Ema, vejš ka sam si mislo? Gnes je materinski den, ge te pozovem v Varaš v Lipo pa va edno dobro večerjo gela. Telko si pa ja vrejdni” Ema je rada bila, ka je njeni Pištak etakši gavaler pa je privolila. Že sta več vör tam, pa sta že vsedosta pojela pa popila, gda rejč do rejči pa sta se svadila. Naš Pištak je že skurok kričo, pa je vsakši njija gledo, gda je Ema zvala kölnarco pa ji etak pravi: "Gospa, prineste račun pa ga mojmi možej dajte, naj ma rejč stane.” Prometna nesreča Jenő pa Emo sta se etognauk srečala v Varaši. Jenő vidi, ka Emo od doktora ide, glavau ma not zvezano. Pita ga: “Ka se ti je pa zgodilo, ka maš glavau not zvezano?” Emo pa: “Samo njaj! Prometna nesreča se mi je zgodila” Jenő pa: “Karambol si emo?” Emo pa: “ Nej, nej. Samo moja žena je v mojom autoni takšo šminko (rúzst) najšla, stera je nej njena bila.” Ka je prišparala Juliška je nej dugo dobila vozniško (jogosítvány) Zdaj pa drugo ne dela, lejče z autonom. Etognauk je tü domau prišla, pa etak pravila možej: “Karči, vejš kakšo srečo sam mejla?” Karčina so že začnili vlaske gor stanüvati, ka je vedo, ka s toga nika dobra vö ne pride pa se za glavau drži: “Na, guči, ka je že pá bilau?” Juliška pa: “Vejš, gnes sam že trikrat skauz pognala z autonom pri semafori, steri je redečo kazo, pa so me gnauk nej zgrabili pa poštrafali. Ka sam s tejm prišparala, sam si küpila tri nauve kolapoše.” I. Barber ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Dedák Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.