TO V A
-------*8ripi%«:......»ŽjO---
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto 58 gold. SO kr., za |>ol leta ■ gold. SO kr.
Tečaj VI. V ljubi Jani 1. maja 1866. List 9.

J3omovje predrago je moje veselje, Bogastvo edino — nezmerni zaklad;
Središče je vsega, ki strinja vse želje, Zatorej zapojem na slavo mu rad.
Ljubezen do njega — nebeška cvetica, Globoko vsajena mi v sercu tiči;
Ve, pesmice mile! ste njena rosica, Naj solnce svobodno vas vedno krepi!
Krepkeje, serčneje se vedno glasite, Nosite glasove čez hribe, gore,
Čemeče vse brate iz spanja budite, Na delo peljite, jim grejte serce!
Iz zapisnika učiteljskega zbora v Ipavi
6. malega serf. 1865.
Pretresovalo in odgovarjalo se je na sledeča vprašanja (zastavljena po razpisu preč. knezošk. konzistorija 24. dec. 1864 št. 1824/391):
1. Na ktere različnosti, ki so v slovniškem oziru med nemščino in slovenščino, naj učitelj pri razlaganji prostega golega stavka učence opominja, da bo poduk bolj mikaven in koristen; koliko in kako naj po ravno tem oddelku skerbi posebno za slovniško vednost maternega jezika?
Terdili so nekteri: na to vprašanje naj odgovarjajo le učitelji glavnih šol, in med temi le učitelji 4. razreda, ker tukaj imenovana knjiga (1. Abschnitt des prakt. slov. - deutsch. Sprachbuches) se rabi še le v zadnjem razredu glavne šole. Drugi so rekli: tudi učitelj malih šol ne more in ne sme tako neveden biti, da bi ne odgovarjal tega vprašanja, timveč ker ima večkrat priliko in ga sim ter tje tudi dolžnost veže, da podučuje otroke v nemščini. V ta namen mora pa razumeti in vediti, kako podučevati.
Po tem razgovoru je sledila splošna in potem posebna ra/,-snova pervega vprašanja.
Pri splošni razsnovi si je zbor pred oči stavil pred vsem drugim dve reči, in sicer: a) namen slovensko - nemških gramatik in pa b) razumnost učencev raznih razredov, kajti ravno slovnični namen in razumnost učencev učitelju določujeta, koliko smé pri obdelovanji prostega golega stavka tii ali tam segati v pojasnjenje zastavljenih različnosti. Namen slovensko-nemških gramatik pa je, kakor vže napis in osnova bukev kažeta: mladino v nemškem jeziku izobraževati in sicer na podlagi maternega jezika, kteri naj se tudi ob enem slovniško obdeluje, da ga bode doveršivši vsakdanjo šolo popolnoma pravilno znala, nemškega pa za silo govoriti umela, ali pa hrepeneča po veči izobraženosti, da bode mogla v višje šole prestopati. Toliko tedaj zahteva se glede na oba jezika od nižjih šol; ali, ker je ta naloga, kakor skušnja uči, grozno težka — kajti še odraščeni človek, ki se je s skladom nekterih jezikov vže seznanil in njihove različnosti ložeje presoja in spoznava, se ptujega jezika v dveh, treh letih ročno govoriti težko navadi, — je razvidno, da gré le toliko segati v slovnične različnosti, da se otroci ne motijo, in da se ne škoduje splošnemu namenu.
Pa tudi na duševno zmožnost je treba paziti. Učencem 2., kakor učencem 4. razreda enako razlagati, bi bilo zelo napačno ; torej bolj umevne različnosti spadajo v 2., težje pa v 4. razred. To je mnenje učiteljskega zbora sploh na pervo vprašanje.
Pri posebni razsnovi se je pa pred vsem opomnilo, da se pri razlaganji posamnih govornih razpolov (Redetheile) ne smé precej kazati na različnost, ker bi to otroke grozno motilo, ampak še le potem, ko se jim je slovenska in nemška beseda vsestransko pojasnila, in ko so si pojasnjeno po slovenskih in
nemških vajah popolnoma prisvojili, naj se priličuje nemška beseda s slovensko in slovenska z nemško, ter naj se iščejo različnosti. V pervi versti praktične slovensko - nemške gramatike stojita osebni zaimek in glagol. Ko so učenci razumeli, kaj sta osebni zaimek in glagol, ko so vse vaje slovensko - nemške in nemško-slovenske zveršili in si jih v spomin vtisnili, potem naj učitelj nemški prosti goli stavek primerja slovenskemu, ter kaže:
1.	da v slovenskem, kakor se vidi iz vaj, osebne zaimke navadno opuščamo, ker se oseba in število iz časovnikovih končnic pozna, in jih le takrat rabimo, kedar jih povdarjamo, kar se zgodi v protistavkih; v nemškem pa se ne morejo izpuščati, ker končnice same ne kažejo zadosti osebe in števila;
2.	da je v slovenskem tudi dvojina, ktere v nemškem ni, vendar to različnost kazati učencem -2. razreda, je prezgodaj , in naj se to preskoči in prihrani za 3. ali še celo za 4. razred; *)
3.	da se v slovenskem le lastna imena, v nemškem pa vsako ime piše z veliko začetno čerko;
4.	da se pred nemška imena navadno stavi določni ali nedoločni člen, kterega pa ni v slovenskem; od več bi pa bilo, vže v 2. razredu govoriti, kako priprosti ljudje, ki se jezika po slovnici niso učili, določivni in nedoločivni člen napačno na-domestujejo s kazavnim zaimkom ta, ta, to in s števnikom en, ena, eno, naj se torej to pojasni v 3. in 4. razredu, vendar pa naj učitelj take pregreške popravlja; ravno tako bi bilo neprilično razlagati tukaj , kako Slovenec včasi zaznamnja določivni in nedoločivni člen, ker učenci šc niso zmožni razumeti tega, in ker to tudi ne spada v oddelek prostega golega stavka, torej naj se v 2. razredu še ne govori o tem, in le v 4. razredu v posebnih urah - maternemu jeziku odločenih - naj se to pojasnuje; *#)
5.	da se slovenska imena z nemškimi ne vjemajo vedno v spolu;
6.	da se množina slovenskih imen naznanja s samimi končnicami ;
*) Vendar, kedar se pa nemški stavki poslovenjujejo, jc pa treba učencem pred vsem drugim tudi to povedati.	Vredn.
**) Res da učenec 2. ali 3. razreda še ne more bistveno razločevati, tedaj tudi ne pravilno rabiti določivnega in nedoločivnega člena, — vendar naj se učenci že zgodaj tega vadijo, in naj se jim to po stavkih pojasnuje. Glej „Uč. Tov«. 1863. I. list 8 in 17!	Vredn.
7.	da v slovenskem nektera imena nimajo edinega števila, ki ga imajo v nemškem, da pa tudi v nemškem nektera nimajo edinega števila, ki ga imajo v slovenskem;
8.	da se v slovenskem jeziku povedavni prilogi vbirajo z imenom v spolu in številu, med tim ko so v nemškem nespremenljivi ;
9.	da v nemškem povedavna imena v edinem številu pri-jemljejo člen „ein, eine, eiV, da ga pa v slovenskem ni;
10.	da Nemci pogosto rabijo zložena imena, kakoršnili pa Slovenci nimajo; Slovenci jih prestavljajo tako, da dolo-čivno besedo spremene v prilog, ali pa, da jo s kakim predlogom z glavno zvežejo;
11.	da imajo tudi Slovenci zložene časovnike, toda prednice z naglasom se ne prijemljejo časovnika, ampak stoje za se in vselej pred glagolom;-
12.	da v slovenskem nimamo polpreteklega časa, da mesto njega rabimo pretekli čas;
13.	da imajo v nemškem 3 pomagavne časovnike, v slovenskem pa le enega. — To so tedaj nektere najvažniše različnosti, na ktere naj učitelj otroke o pravem času opominja, in poduk bo bolj mikaven in koristen.
Potem seje pretresoval drugi del pervega vprašanja: „koliko in kako naj se po ravno tem oddelku posebno skerbi za slovniško vednost maternega jezika"?
Iz ravno prej naštetih različnosti se vidi, daje učitelju mogoče po kakovosti svoje šole, da jih ali več ali manj omenja, jih bolj ali manj na tanko razlaga; — ako mu je pa mogoče, dasiravno ni lahka reč, da vspešno pojasnuje različnosti, tolikanj ložeje bo obravnoval in razlagal to, v čemur sta si jezika enaka. Po tem takem vže pamet uči, kar tudi skušnja poter-juje, da otroci 2. razreda, ako se le naj težje različnosti izpuste, v slovniškcm oziru v obeh jezikih lahko enako napredujejo, in se še v maternem jeziku timbolj lahko urijo, ker olroci materni jezik, če tudi pokvarjenega sabo prineso, ako ga le učitelj precej v začetku in potem vedno po navodu Vernaleke-novem popravlja, čisti in pili. Učitelj more torej glede na slovensko slovnico ravno toliko in še več storiti, kakor kar se tirja glede na nemški jezik, brez nevarnosti, da bi temu kaj škodovalo ; toda — kaj je potrebno in kako naj dela učitelj, da bode to dosegel? Pcrvič, potrebno je, da
učitelj materni jezik zna pravilno govoriti, da ga pa ravno tako slovniško v šoli govori, da ga otroci lahko posnemajo; drugič — pa tudi ni zadosti, da učitelj le pravilno govori materni jezik, ampak ga mora slovniško obdelovati po načertu, ki ga ima slovensko - nemška gramatika.	Ko se je otrokom slovenski del razložil, in ko so si ga v slovenskih vajah popolnoma prisvojili, naj prestopi potem na enaki del v nemškem jeziku — opominovaje jih na razne različnosti. Učitelj mora naravno pot hoditi, z znanimi rečmi neznane pojasnovati, in — ravno to pot hodili veleva in kaže mu praktična slovensko - nemška gramatika, ktera se pa tudi po vsi pravici „praktična"
Ta gramatika se le toliko meni za slovenski jezik, kolikor je neogibno potrebno, da se ž njim uči ptuji jezik — nemški. — Za sprego in skla-njanje slovenskih glagolov in imen nima nikakoršnih pravil. — „To naj učitelj sani otrokom dopove; za materni jezik ni treba slovnice". Prav dobro, ko bi učitelj pred sabo imel kakih tO — 20 paznik učencev; kaj pa, če jih ima od 50 — 100? Jezik otrok s sabo prinese, ali njegov jezik se mora piliti in gladiti. „Za to so pa slovenska berila". Da, treba pa je tudi slovniških vodil za pravilno govorjenje in pisanje. — Nekdaj so po šolah vse zveličanje za je-zikovo vednost pričakovali od slovnic in od oblikoslovja; slovnico so učili, jezika pa ne — kakor se nam kaže v stavkih. — Pozneje so slovnico pahnili iz ljudskih šol, in Vernaleken je spisal navod, kako naj se otroci uče jezika brez slovnice; imeli smo tudi pri nas 1. 2. in 3. „Sprach- und Lesebuch", kakor povsod na Nemškem; slovnice je bilo čisto malo pridjane. — Pred vsem drugim je treba pomniti, da so se Nemci zopet bolj prijeli oblikoslovja; Vernaleken sam je spisal „Formenlehre der deutschen Sprache". — Poprijeli so se zopet srednje poti, ktera je menda tudi prava, ker spozna, da je slovnica potrebna tudi za materni jezik, pa vsega zveličanja ne pričakuje od oblikoslovja, marveč besedna plemena v stavkih poočituje in hodi sintetično pot.
**) Jezika primerjati le tisti more, kdor oba zna. Vidi se iz tega, da je tudi slovniška vednost v inaternem jeziku potrebna.
***) Ta gramatika se imenuje praktična, ker ima obilno praktičnih vaj ; učenik ima na zbiro mnogo dobro odbranih stavkov, ni nikoli v zadregi, kako bo otrokom to ali uno reč pojasnil, ni mu treba drugej iskati in nabirati prilič-nih zgledov in nalog; to učitelju zeld zelo pomore! Skerbeti mora, da ves ta bogati zaklad najde, ali na ravnost rečeno: da ume oba jezika, da zasleduje pot, po kteri postopa. Po teh bukvah tudi more učitelj nekaj maternega jezika učiti; nihče mu ne brani; to je pri njem, kako knjigo porabljuje; more pa tudi slovensko čisto prezirati, kakor mu je eno ali drugo pri sercu.
Te bukve napadajo 1. Nemci, ali da njih pravo ime povem: nemškutarji; ti bi raji imeli čisto nemško slovnico; slovenski jezik jim je gerd berač, kteri se je v to knjigo prikradel, proč ž njim ! — 2. Slovenci, kteri terdijo, da mora človek poprej svoj materni jezik slovniško znati pisati in govoriti, preden se uči ptujega; dva jezika ob enem učiti je protinaravno; nasledek je ta, da učenec ne zna ne enega, ne drugega.
Kar pa se nas tiče, pozdravili smo veseli to „gramatiko", ker še nikdar nismo imeli take knjige, in nam ni bilo treba otrokom vsega poslovenjati; slovenski jezik je tukaj zadobil vendar nekoliko pravic; veselili smo se tega, kar smo dosegli. Ta knjiga nam je bila pervi velik korak na boljše. Vsak pa lahko razvidi, da s to knjigo še nismo prišli do namena, llavnopravnost jezikov se v principu sicer priznava, v šolah pa se še ne spolnuje, sicer bi imeli že vse drugačne šolske knjige. Odpraviti gramatiko, pa namesti nje nič boljšega vpeljati, bi bil nazadek, ne napredek.	Vredn.
imenuje; toda, ker je sedanja naloga nekoliko drugačna od nekdanje, ko se je le v nemškem jeziku podučevalo, ne sme učitelj rok križem deržati, ampak seznaniti mora se ž njo, kakor tudi z osnovo bukev, sicer bo še vedno staro hvalil, novo pa grajal, gramatiko imenoval nepraktično, ker je le on sam nepraktičen, ker je ne ume rabiti.
Pomenki
o slovenskem pisanji.
XVII.
K. Malo tesna se mi je godila pri sklanji moških imen; dal sem jim dva reda in vsakemu redu posebej po dva razreda, in zdi se mi, da izvirno in stanovito.
D. Pa si se koj v pervi besedi 13 zlagal, ker praviš: „izključljivo" in po tem rabiš „ali" (prim. mož, panj). — Sicer je tudi kej modro tvoje pravilo p.: po pervem redu se ravnajo enozložnice, ki se izhajajo na j, Ij, nj, č, š, «č, * — in po drugem redu se ravnajo enozložnice, ki se ne izhajajo na j, Ij, nj, c, š, še, m! (Cf. Met. pg. 170.)
/i. Marsiktero dobro zerno imam vendar v teh razstav-kih, ki ga pred menoj še nihče ni razkazal.
I). II a/, kažeš jih tudi ti malo! Tako p. ne vem, zakaj pišeš ubdšček — ubdščka (pa saj ne iz ubo<?«/ci —jak ali — jek!) Metelko (str. 188) in Janežič (str. 35) učita, naj se piše „*c" in polglasni „e" v končnici po vseh sklonih: ubožček — ubožčeka. — Str. 9 praviš, da mladenič, ribič, tovariš, malin, birič, kamen, mesec, v končnici i in e ne smejo izpahovati; zakaj neki ne?
K. Za to, ker ne smejo, in ker moji novoslovenski knjiž-niki že vsi tako pisarijo, in ker se te oblike opirajo na staro slovenščino, ktera nam je prava in gotova vodilja.
D. Res nam je staroslovenščina v mnogih rečeh vodilja, a ne v vseh. Koliko druzih besedi ohrani glasnik v obrazilu, pa jih nisi naštel! Ali kje izgovarjajo mladeniči, ribiči, tovariši, malini, biriči, kameni, meseci? Jaz vsaj tega na tanko še nikjer nisem čul, razun brič — briča. Da po Koroškem še dan danes po staroslovenski nosljaje govorijo
m es enc, pravi Janežič; zakaj pa potem ne pišete mesene — mesenca itd.? Ostroverhar pomagaj in pojasni nama to nejasno reč!
O. Sej nama je Krušic že povedal, da razlaga skorej vse prav iz tal staroslovenskih; in res se bere stsl. mlademsi' (ribišt'?), tovarni', mlin' in malin', birisf, kamen' rod. kamene, mesgc' rod. mesgea.
D. Ali je pa to pravilo novoslovenščini ? Ali nismo veliko veliko oblik in končnic pogubili in popolnoma spremenili? Ali ne govorimo sedaj skorej sploh le mladeneč — nca, ribec -bča, tovarš-a, mahn — maIna ali mlin-a, bric-a, kamen-mna, mesec-sca? In ali niso slovniške pravila jemati ravno iz jezika?
O. Tudi stsl. se bere mladen'stvo, mladen'c' in celo brez polglasnika mlaAenci; češki se glasi mladenee-nee, in mladen-ček; nsl. mladenka (puella).
D. To nam poterjuje i govor slovenski, in Metelko piše str. 56. mladeneč-nča in ribeč-bča z gibljivim polglasnikom, ki ga jaz raji namestvam z e kakor pa z i.
XVIII.
O. Namesti ribišt' je stsl. rybar'; o imenu tovaruš-oš -ii-ih itd. sta že let.os se poinenkvala Učenec in Tovarš, in dasi Čehi rabijo tovaryi-stto, je v novoslovenskih spisih preteklega stoletja že pogostoma brati tov a rs — tovarš t v o.
I). Tedaj hi nam bilo pisarili tudi tovarisic«, tovarni'/«, tovar?««??' se itd. — Malin pa izgovarjamo morebiti le mi Slovenci; kar vem, rabijo drugi mlin-«, mlinar. Po uni izreki se pač ne more pisati malina — mal inar, češ, da maline bere ali prodaja (Himbeere, rubus idaeus). Tudi Cigale ima le obliki mlinar in m al n ar (cf. mola — molina, stnem. mulin).
K. Vsaj birič-a mi ne bota overgla, ker se mi je Draže moj že prej nekoliko podal ?
D. Brič je prav mnogoter, ker se bere sedaj brič, sedaj berič, in sedaj celo birič.
O. Mnogotero se tudi razlaga: a) brič (Scherge) iz briti (Metelko), in tedaj se mora pisati brič-a, kakor briti — brijem, ne pa biriti — birijem (vid. stsl. brič' novacula t. j. britva); b) berič - beriča (Janežič), in tedaj bi se dala iz-
peljevati beseda iz brati — berem —bi ram (capere; pugnare — oppugnare; cf. stsl. bir' census, bir'cij vectigalium exactor) in pisati bi se smela (udi brič-a; in c) fortasse a birr o veste rubra (cf. ital. birro, sbirro apparitor, stsl. birišt' praeco, custos; nsl. birič lictor — nota, pronuncian' brc, briča; česk. biric, olim biruc. Miki.)
I). Kakor brič — briča, tako piše Metelko in Potočnik tudi kamen — kamna, kamnar ne pa kamenar, mesec — mesca, od mesca do mesca (Cigale) ne pa od meseca do meseca, in celo Miklošič ima obé te obliki str. 178: kamna, mesca.
O. Miklošič razun tega pove, da se na jutrovi strani slovenskega govora čuje kamena, meseca, na večerni pa in v pisanji se rabi kamna, mesca, in sicer po vsi pravici. (Mesec je iz més-gc' radix mé ser. mámetiri: prima signilica-tio m ens i s est, secunda luna). Drugač bi morali pisati tudi zajec — zajeca in sto družili po staroslovenski pisavi.
1). Morebiti se Krušic moj pisanja „mesca" ogiba, da ne bi kdo mislil, da je iz „mesce, mesca" p. kurjega ali pa račjega?
K. Ti pa se ogibaš pisatve „mesec — meseca", da ne bi kdo si mislil, da si mesečen, ker zdi se mi, da te časi luna terka ali vsaj lunica!
Narava in človek
v svoji pravi složnosti.
Spisal Zivkov.
10.
Velblod, osel, severni jelen.
Te tri živali so zanimive zavoljo treh čudnih lastnosti: zavoljo prepičle slabe hrane, zavoljo prekoristne službe in zavoljo dobrega mleka, ki ga dajejo.
Velbloda ima Arabljan za barko v puščavi; pa je res ves vstvarjen za peščene afrikanske in azijaške puščave, in je v teh krajih toliko potreben, kakor Laponcem severni jelen. Je kaj malega in prav slabega, pa še to troho lahko dolgo popolnoma pogreša; skoro po 40 dni ne je ničesa, in tudi v naj huji vročini lahko terpi žejo po 8 in celo 20 dni.
V naj slabših puščavah pri Kalmukih in Kirgizih se redi
s pregrenko salato. Pri Mongolcih se preživlja dolgo zimo poti milim nebom s pritlikovino in brezovjem, ktero si koplje iz pod snega, in vendar daje pri tako slabi reji dobro, tečno mleko. — Druga izverstnost pri tej živali je njeni gerb na herbtu. Pri boljši reji naraša ta gerb prav visok, in je prav terden. Indijanski velblod ali dvogerbnik ima dva gerba. Ta žival tedaj ni lepa, pa je toliko koristnejša.
Osel ni samo prav priden in poterpljiv strežnik, temuč je tudi zadovoljen s prepičlo in slabo kermo. Oslica daje dobro, zelo rejno mleko, ktero je ob enem dobro zdravilo pri sušici, za tega voljo je osel še več vreden.
Podobne narave in važnosti je severni jelen, ki živi po vsem severu v naj merzlejših krajih divji in pitoven v obilnih čedah sploh brez hleva in strehe, in več narodov skoro sam preživlja in z vsem preskerbuje. Daje jim obleko in hrano, jim je vozeč, jezdec, noseč, dirja s sanmi po celecu , si skerbi sam za slabo kermo, ktera tam raste, in si po zimi maha izpod snega za glad napraska; pa vkljub preslabemu živežu, se rad odebeli, da ima jeseni, kedar ga naj raji koljejo, po herbtišču in stegnili po 3 do 6 palcev debelo mast in prav tečno meso, okusnejše od navadnega jelenovega. Ona pa daje preizverstno mleko, zelo tečno, gosto in tako zdatno, da ga človek ne more več žlic pojesti. Trohico pretreseno da ko j sirovo maslo, belo ko sneg, in dober sir. Mleko, vkuhano z nekako kislico, je poletu Laponcem, kine žive kraj morja, edina jed, kakor je dobrotni jelen sploh njih edino bogastvo.
Spomladi in poletu nadlegujejo to čudovitno stvar nešte-vilni merčesi tako hudo, dajo je sama rana in medlevica, in po navadi bi je moralo pri slabi kerrni v hudi zimi biti berž konec, ali Bog tu drugače obrača, kakor si človek drugod sanja. —
lla/laganje naj bolj navadnih latinskih kratic v cerkveni pratiki.
Učiteljem in cerkvenikom spisal Iv. Ctl. Pp. (papa) papež;	CK<m<s°0
Parasceve — veliki petek;
Pass. Doin. (passio Domini) = terpljenje Gospodovo;
Pascha = velikanoč; paschalis = velikanotno;
Patroc. (patrocinium) = praznik svetnika (svetnice), farne cerkve;
Pont. (Pontifex) = vikši duhoven, škof, veliki škof;
post = po, za;
Pent, (pentecoste) rr binkošti;
post communio = molitev po masnem obhajilu;
praesentatio M. (Mariae) = Marijino darovanje;
praecedent. praecedentis = poprejšnjega praznika;
Praef. (praefatio) = molitev pred sanktusom ;
prim, (prima) = pervi del dneva, ura za molitev;
Ppr. (proprium) = posebno, lastno;
Psalm — psalm, duhovne pesmi, odpevanje;
Psalterium = pervi del brevirja, v kterem je naj več kraljevih psalmov ; Pulsantur organae et campanae = orgle in zvonovi naj pojejo ; Purif. M. (purificatio Mariae) = svečnica, očiščevanje Marije Device.
Quadrag. (quadragesima) = postni čas, 40 danski post; praefatio
quadragesimalis := postni predgovor ; (Juat. temp, (quatuor tempora) kvaterni čas; quotidie — vsaki dan.
K. (responsorium) = odgovor, kratki odpev;
Resurrectio = vstajenje;
reg. (regina) — kraljica;
rex = kralj, regis = kraljev;
rogat. (rogationum feria) dan v križevem tednu ;
Rorate — zornica, adventna maša;
Rosarii festum = roženkranski praznik ;
r. (ruber) rudeča (barva).
Sabb. (sabbatum) = v saboto; sabbato sancto = veliko saboto;
S. ali Ss. (sancti ali sanctorum) = od svetnika ali svetnikov; Sem., seinid. (semiduplex) = praznik nižje verste ; seqn. (sequens) = sledeče, naslednje;
Vesperae de sequenti = večeruice od svetnika naslednjega praznika; Sequentia = pesem v praznik sv. reš. Telesa, ali o veliki noči, o
binkoštih po listu; simpl. (simplex) = navadno praznovanje; sine = brez;
Soc. (socius, socii) = tovarš; Sol. (solemnis) = praznično, slovesno; solus, sola == sam, sama; Spiritus sanctus = sveti Duh;
BUpra = zgoraj;
Suffrag. (suffragia) = molitev, v kteri se svetniki na pomoč kličejo.
Tantum = samo;
Te Deum = tebe, Bog (hvalimo)!
Tempus = čas; tempus paschale velikonočni čas;
Tract. (Tractus) = ime neke kratke molitve po berilu;
Transfiguratio r= spremenjenje;
Trinit. (trinitatis) n. pr. festum — praznik presv. Trojice; praef. de s. Trinitate = predgovor presv. Trojice. Ultim. (ultimus, ultimum) = zadnji, zadnje; una = ena sama, n. pr. oratio = molitev;
ut = kakor, vespere ut in primis vesperis = kakor perve večernice;
ut in dominica praecedenti — kakor poprejšnjo nedeljo.
V. (virgo) = Devica;
V. (versus) vers — verstica v pesmi;
vac. (vacat) = manjka t. j. naj se izpusti;
vel = ali;
Velum ogrinjalo, s kterim je mašnik pri blagoslovu ogernjen; Velantur cruces veliš violaceis = britke martre (razpela) naj se z višnjevimi ogrinjali zakrijejo; Vesp. (vesper) večernica in I. vesperis (in primis vesperis) = o pervih
večernicah, pred praznikom zvečer; Vespere de sequenti = večernice, ki se molijo ali pojo na dan svetnika, kterega praznik se bo še le prihodnji dan obhajal; Vid. (vidua) = vdova; vig. (vigilia) predpraznovanje; Virg. (virgo, Virginia) devica, device; Vir, (viridis) = zelena (barva); viol. (violaceus) = višnjeva (barva); visitatio B. V. M. = Mariino obiskanje.
Iz Koroškega. V Wolfsberg-u na Koroškem so učitelji tega okraja osnovali med seboj družbo, ki se imenuje družba za daljno izobraževanje učiteljev (Lehrer - Fortbildungsverein). Ime že kaže, kaj namerjava ta družba. Osnoval je to družbo marljivi učitelj 4. razreda glavnih šol v IVolfsbergu, g. France Goenitzer, kteri je tudi prednik temu društvu. G. Zill je prednikov namestnik in g. Kautitsch tajnik. Vsaki mesec se bodo shajali in imeli govore o šolstvu in drugih znanstvenih rečeh.
Iz lavantinske doline. Kakošne čudne zapopadke imajo ne-kteri ljudje od šole, nam kaže naslednja prigodba: I'o lavantiuski dolini sprejemajo v šolo otroke tudi po veliki noči. Zapisala je 5. aprila ženska v nekem kraji svojega otroka v šolo, in 7,, tedaj dva dni potem, je učenika prašat prišla, kako to, da otrok še brati ne zna, ter pravi učeniku: „Vi znate pač slabo podučevati". — Ni tedaj dovolj, da gonimo otroke v šolo, treba je tudi starše podučevati, da vejo, kaj in čemu je šola.
Z Gorenskega. „Tovarš!" Rad bi ti dopisal kaj prijetnih in veselih novic; ali kamor se ozrem, ne vidim skoraj drugega kot križe, nadloge, težave in zopernosti. Vreme pretečene zime je bilo tudi pri nas za šolo kaj vgodno. Ali glej! priklatila se je v naš kraj druga nadloga, ki je zimski čas bolj ali manj neredno šolsko obiskovanje uzro-kovala. Bolezen, vnetica v gcrlu, je napadala večino šolske mladine ; tej pridrožili so se kaj radi tudi osepci, in tako so mogli nekteri otroci pri naj boljši volji po cele tri tedne doma ostajati. Lepi pomladanski dnevi zvodijo tudi marsikakega učenca ali na polje delat, ali pa z drobnico na pašo. Po naših planinah se ne cedi več samo mleko in maslo, kakor nekdaj v boljših časih. Oče „Triglav", je zmiraj bolj „čmeren" in „pust". Zmiraj bolj odteguje svoje nekdanje dobrote, in na mesto njih nam ponuja čedalje več pelinovice. Kakor navadno povsod, tudi pri nas „suhožep" zmiraj bolj rogovili. Tudi učitelji to nadlogo bolj ali manj občutimo. Dostikrat zasluženi „re-parji" prav po polževo domu dohajajo. Zastrau pomanjkanja dela in denarja se tudi letos več ljudi od nas in iz okolice napravlja v daljno Ameriko. Rado bi jih šlo še več, ko bi mogli prodati svoje sedanje koče s posestvom vred in se preskerbeti s potrebno popotnico za daljno potovanje.
Večkrat se tudi na Gorenskem primeri, kar je bilo sicer do naj poznejših časov nenavadno, da temu in unemu kmetu zaropota pogu-bivni boben na ušesa. Bog daj že skoraj boljših časov! Zdravstvuj, ljubi „Tovarš"! Upam, da ti kmali naznanim kaj bolj veselih in zanimivih novic iz našega kraja! Z Bogom!	1'odtrifflavski.
Iz LJubljane. Razpis preč. tukajšnjega konzistorija do okrajnih šolskih ogledništev (31. marca s št. 360/70) zastavlja učiteljem vprašanja, iz med kterih mora vsak učitelj naj manj dve ali po slovenski ali po nemški izdelati in okrajnemu ogledništvu oddati. Zarii-kerneži naj se potem v sporočilu imenujejo, da se bo vedilo, komu ni nič mar za svojo omiko (ker se njih imena pogrešajo celo v imeniku naročnikov „Oesterr. Schulb." in „Uč. Tovarša").
Vprašanja so te la:
1. Naj se ob kratkem pa vendar popolnoma razloži, kaj ima učitelj opraviti pri obdelovanji razširjenega stavka (v II. delu „Praktične slovensko-nemške gramatike"), da se učenci v slovenskem in nemškem jeziku izobražujejo, in kako naj se oba jezika, eden z drugim primerjata.
*) Prosimo!
Vredi».

3. Ker se je po ukazu slavne deželne vlade 13. febr. t. I. s št. 1654 določilo, da nehajo dosedanja vodila pri poduku v pisanji, naj se prevdari, ali bi ne bilo še naj bolj vspešno, ako bi se pri tei» poduku ravnalo po pravilih knezošk. okrožnice 31. sept. 1864. I. s št. 11 «0/305.
3.	Namesti česa so sedanje spisnice (Fleisshefte)? kaj naj se v nje piše, in kako naj se ravna, da se koristno in brez velikega truda spisujejo?
4.	Kako naj učitelj katehetu pomaga, da otroci keršanski nauk razumejo po umu in sercu, in da ga tudi ohranijo v spominu.
Drugi enaki razpis 33. marca t. 1. s št. 357/67 pa po ukazu slavnega ministerstva priporoča naslednje knjige:
1. drugi natis šolskega atlasa (Naturhistorischer Schulatlas von Dr. Kari Arendt, Leipzig, Brockhaus, 1866) za učence in učitelje srednjih in glavnih šol. Veljá vezan 1 tol. 36 n. gr.
3. „Elementar-Atlas" (sostavljen iz Stielerjevih in Sijdovih zemljevidov). Dobiva se pri Justusu in Perthesu v Golu in na Dunaji, ima 14 zemljevidov po 1 gold., ki pa se tudi prodajajo posebej za posamne kronovine.
3.	,,1'ervo in drugo berilo za slovenske šole" (po 34 in 37 kr.) je prišlo na svitlo v novem natisu, kteremu so tudi pridjani nape vi za pesmi, ki so v teh berilih. Učitelji naj jih kupujejo, in naj uče po teh napevih mladino peti. Te berila se bodo tudi dajale ubožnim učencem zastonj (Gratisbuch).
4.	Tudi Herrman Stein, lastnik domače šole v Pragi št, 600, L, je izdal neki atlas (Schulatlas der osterr. Monarchie), ki ima 9 listov na belem in na černem papirju, ki se ravno tako priporoča kakor ta pod št. 1. Na belem papirji veljá 1 gold., na černem pa 3 gl.
—	Slavno c. k. namestništvo (Statthalterei) v Terstu je pri tiskarji Milicu v Ljubljani naročilo in kupilo SOO iztisov „Malega sarijorcjca", kterega bode, berž ko ne, razdelilo učcncem malih šol na kmetih. Slava!
—	Zopet sla prišla iz Prage dva zvezka Cerbičcve „Lire Si-jonske", 4. list za mesec april in 1 list za mesec januar. Kdor je še nima, naj si jo naroči, mu ne bo žal.
—	Prišel je na svitlo nov zvezek še ne natisnjenih ililiarje-vih napevov za Marijine pesmi, prav primerne za sedanje šmarnice. Dobiva se pri sestri r. g. Riharja in (udi pri Krcmžarji.
—	„Danica" pravi: „Laibaharica jc preč. knezošk. konzislorija šolsko okrožnico (ktero je „Tov", prinesel 1. aprila t. I.) neki tlobila iz nemške G raca rice (Gr. Z.)". Ni čudno tedaj, da je naš šolski list še tako malo znan in razširjen, ker ga še doma ne poznajo, ali se nočejo ž njim meniti.
O. Anton Richter, učitelj v Koprivniku (na Kočevskem), je umeri; njegova služba je razpisana od 21. aprila do 1. junija t. I.
TEN. I. II.
Religioso p
W i i
Maša.*)
(Moški čveterospev.)
Prisilvp.	Postavil .41. M!t ihaf.
I I r I	mf	cresc. |
i 1 ^ 4 T i -T J

g
I ~1 T
BAS I. II.
0 - če več - ni v vi - so - ko-sti! K te-bi zdaj se
	_4 Ea	^ M, * ]	r—|--!-- ■ d g)--		T— 1 ki-T l?vl	i r 1
				1--! 1		
	1 a IjSZ		P J		*o7	^¡H
z®-!2:45		zEEEEB--	lE^EfE	fi i		
bli - ža - mo, Svo-je gre-he in sla - bo - sti
i
dolce
mmmm
—
=1=
J '
m
Serč - no ob - ža - " lu - je - mo.
Greš - ni-
1 i d
* | 1 i g
nas u - smi - li, Spre - o - ber - ni
_sLJ____J_fiL____

£
Tenor I. in II. se igra ali poje osem stopinj — oktav — nižje; Bas II. pa, kjer so decime ali še več, oktav višje, ako se igra; pri petji ostane, kakor je pisano. (Opomniti je treba, da je ta „maša" za petje postavljena; torej se ne more lahko vse tako igrati.)
mmm
molto oresc. | g. i | -- ,
nam ser - ce, Da bi zve-sto te lju

I I
SJ - ' ; I -r-grg»
a t *
mk
bi - li,
J J
Ža-lo - va - li
tfr^TMh j l
ge, Da bi zve - sto
Ml i. J


IIJJ^LM

te lju - bi - li,
J J ii
1M H
Ža -lo
^ S—H
f p 1
ei
rt

rrf

i?
fi—r-r-f
rit.

Jj
iliSil
za dol

Slava.
Slava bod' Bogu v višavi In na zemlji mir ljudem! Naj se zliva po širjavi Milost božja vsem stvarem! Tebi, Jagnje, Sin Očeta, Ki odjemlješ greh sveta, Poje vsaka duša vneta Slavo večno iz serca.
-<9
" I
va-li za dol - ge,
4
Evangeli.
Tvoja milost je prižgala Trave vere svitlo luč, Pot v nebesa pokazala, Dala nam od njih je ključ. Daj nam , Bog, tako živeti, Kakor nauk tvoj uči, V sveti veri tud' umreti, Večno se zveličati 1
I
Vera.
Bog nebeški! vsi spoznamo, Da si vstvaril vse reči, Da Očeta te imamo, Ki dobrot nam toljk deli, Da si dal nam Rešenika — Sina clo v zveličanje, In poslal nam Tolažnika, Ki nam sveto moč daje.
Darovalce.
Vzemi, Oče, dari v slavo, Ki jih teb' darujemo ! Most in za grehe spravo Ž njimi tebe prosimo. Tvoja zarja naj obseva Djanja našega steze, In za dobro naj ogreva Oslabljeno nam serce!
Svet.
Sveti, sveti, večno sveti Bodi vsemogočni Bog! Tvoji slavi večno vneti Naj živi vesoljni krog! Vsaka stvar naj poje vdana Tebi čast iz vse moči, Večna slava in »hosana« Naj povsod se ti glasi!
Fo povzdigovanji.
Bodi hvaljeno, češčeno Rešnje Jezusov' telo ! Iz Marije nam rojeno In nemilo križano! Bodi vekomaj češčena Draga sveta rešnja kri, Vir si večnega življenja — Vsa ljubezen v tebi tli!
Jagnje božje.
Jagnje božje, Jezus mili, Ti ljubezni večne vir, Ti se grešnih nas usmili, Daj nam svoj preljubi mir! Milostljivo nas ohrani, Tvojo pot da hodimo — Tn da enkrat srečno zbrani K tebi v mir se snidemo.
Povživanje.
Moj Gospod! ti kruh si pravi, Ki življenja moč ima, Ti nam bolne duše zdravi, Vodi v kraj zveličanja! Pridi, Jezus , v serca naše, Sebi jih prevstvari vse, Sad obilne tvoje paše — Pravo moč naj jim daje!
Po sv. ohliigilu.
Čast in hvalo zdaj pojemo Tebi usmiljeni Gospod! Oh, od tebe toljk prejmemo Novih vsaki dan dobrot! Daj, da usmiljenje bi tvoje Serca naše vnemalo, Da premagamo vse boje, Pot v nebesa hodimo!
Križ.
Blagoslovi, Oče mili Našega življenja dni! Božji Sin, ti se usmili Nas, da s tabo vsak živi! Blagoslovi Duh nas sveti, Tvoja moč v nas naj gre, Daj nam srečno kdaj dospeti K tebi v raj, v zveličanje ! *)
A. P-
") Dragi slovenski skladatelji! prosimo, potrudite se, in zložite tej mašni pesmi za vsak odstavek posebej lahek in primeren napev. in pošljite ga „Tovaršu". Zelo vam bo hvaležen!	Vredn.
Odgovorni vrednik:	Natiskal- in založnik:
Andrej Praprotnik.	Jož. Rudolf Millo.