SLOVENSKI PRIJATEL
Uhtm:;":at	Za cerkev, šolo in dom.	ITp-TUu
St. 7.	15. julija 1860.	IX. tečaj.
Pridiga za 12. pobinkostno nedeJjo.
(Homilija; gov. A. L.)
»Ucenikl^kaj naj storim, da zadobim večno življenje?" Luk. 10, 25.
9
Vvod.
4000 let je preteklo pred prihodom obljubljenega Odrešenika. Dobri in pobožni ljudje vseh časov so želeli dočakati njega, ki bo slerl glavo kači. Ali minuli so dnevi, tedni, mesci, leta, stoletja in tisučletja in niso se spolnile želje Abrahama, Izaka, Jakoba, pobožnega kralja Davida, Salomona itd. Bog je pošiljal preroke, ki so napovedovali Zvelicarja, in znamnja, po kterih ga bodo ljudje spoznali: ali kakor goreče so bile njih želje, vendar niso bili tako srečni, z lastnimi očmi viditi Zveličarja. Niso imeli sreče doživeti milosti polne dobe, ko se je imel včlovečiti božji Sin, za nas terpeti in umreti in nam odpreti vrata večnega zveličanja. Aposteljni pa in Jezusovi učenci so vse to srečno dovčakali, vidili so Zveličarja z lastnimi očmi, poslušali Njegov nauk, gledali njegove čudeže ter bili njegovi iskreni prijatli. Po pravici torej bla-grujemo aposteljne in učence Jezusove bolj, kakor pa kralje in preroke stare zaveze, ki niso imeli te sreče. — Zdaj, ko sem vam to povedal, prec lahko umete začetek današnjega sv. evangelja, ki ga hočemo dans premišljevati v svojo podbudo. Poslušajte me prav pazno!
Razlaga.
a) Tisti čas je rekel Jezus svojim učencom: Srečne pči, ktere vidijo, kar vi vidite. Ker povem vam, da veliko prerokov in kraljev je hotlo viditi, kar vi vidite
Slov. Prijatel.	25
in niso vidili, in slišati, kar vi slišite, in niso slišali. To je: Srečni ste, je hotel Jezus reči, ljubi moji učenci, ker gledate moje čudeže, poslušate moje nauke, glejte, to je sreča, po kteri je hrepenelo toliko svetih prerokov in kraljev stare zaveze, pa zastonj. In res, koliko bolj srečni so bili aposteljni, kakor vsi preroki in kralji stare zaveze. Kar so uni gledali le tamno in od dalječ, to so spoznali aposteljni prav na tanko, kar se je unim samo dozdevalo, so vedeli ti za terdno, kar so uni le deloma razumeli, so ti popolnoma, kar so uni upali, se je tem spolnovalo!
Ljubi moji! tudi mi smo bolj srečni, kakor so bili nekdaj. Kar zadeva vero, smo veliko bolj naprej, kot so bili preroki in kralji stare zaveze! Zakaj da je Jezus na svet prišel, ter-pel in umeri, njegove nauke, svarila in obljube spoznamo veliko bolje in bolj popolnoma, kakor so pa uni spoznali. Naši časi so še veliko bolji, kakor so bili uni, ko je Jezus živel. Nas ne zapeljujejo hudobni farizeji in pismarji, ki so napenjali vse svoje moči, naj odvernejo ljudi od Jezusa. Mi gledamo do-brotljivo sveto vero v vsej njeni svitlobi, vidimo, kako da razsvetljuje cele dežele in ljudstva v tem, ko je bila za Jezusa še le svetili začela. Takrat je bilo hudodelstvo, kristjan biti; terpljenje in smert so terpeli kristjani zavolj Jezusa; zdaj nas ^ne preganjajo na glas in očitno, lahko spoznamo sveto vero. O ko bi pa tudi le prav ceniti vedeli to srečo! Več podu-čenja ko imamo, bolj ko smo napeljevani k pobožnosti, toliko teži odgovor nas čaka, ako smo nevedni v sv. veri, in toliko bolj smo kaznjivi, ako prelomimo ktero božjih zapovedi. S kolikim veseljem bi bili pač pošiljali starši pervih keršanskih časov svoje otroke v šolo, da bi se bili podučili v koristnih vednostih, posebno v resnicah sv. vere. Ali oni niso imeli le dobrote. Kako kaznjivi so torej tisti starši, kteri ne pošiljajo svojih otrok v šolo, zdaj, ko imajo tako lepo priložnost, naučit se koristnih reči, posebno pa, kaj je volja božja in kako spolnovati jo. Kako radi bi bili hodili pervi kristjani k božji službi, s kolikim veseljem poslušali božjo besedo, pa niso mogli. Le malokdaj in še takrat le skrivaj so se snidli v kakem skrivnem kraji k božji službi iz strahu pred judi in neverniki. Kako kaznjiva je toraj mlačnost in kako pregrešna
lahkomiselnost, ko so dandanašnji cerkvene vrata do kraja odperte, in kristjani ne pridejo k božji službi, ne poslušajo božje besede, in ne prejemajo sv. zakramentov. Koliko kristjanov je perve čase prelilo kri za vero, in za njo vse pre-terpelo! Kolika sramota pa za nas, kolika nehvaležnost in ostudnost, ko se nočemo iz ljubezni do Boga eni sami strasti odpovedati, le nekoliko britkega za nebesa preterpeti! Res, naj hujše kazni smo vredni, ko veliko srečo, kristjan biti, tako malo čislamo. Za kristjana, ki je pri svetlobi sv. evangelja vendarle slep, ki bi se lahko prepričal resnice, pa vendar ne veruje, ki ima toliko pripomočkov pobožno in modro živeti, pa je vendar neveden in hudoben, za takega bi bilo bolje, ko bi nikdar ne bil slišal od sv. vere, ložej bi shajal sodni dan. (Rimlj. 13. 11. Hebr. 2, 3 — 10-29.)
Naj bi pač srečo, ki jo imamo pred pervimi kristjani, v svoj prid obračali, besedo večne resnice radi poslušali in po njej živeli! Naj bi pač svetila sveta vera pred ljudmi kakor svitla luč, da bi vidili naše dobre dela in hvalili Očeta, ki je v nebesih. —
b) Ko je pa Jezus aposteljne in učence bolj srečne imenoval, kot so bili kralji in preroki stare zaveze, je ustal nek učenik postave, kteri ga je skušal in rekel: „Učenik, kaj naj storim, da bom večno življenje zadobil? On pa mu je rekel: Kaj je v postavi pisano? kako bereš? On je odgovoril in rekel: Ljubi Gospoda svojega Boga itd. In mu je rekel: Prav si odgovoril; to stori in boš živel! — Pismarju ni bilo prav, ko je Jezus aposteljne bolj za srečne imel, kot toliko kraljev in judovskih učenikov stare zaveze. Da bi skusil ga, kaj da misli Jezus od božje po Mojzesu oznanjene postave, mu postavi pismar zvito upra-šanje, kaj naj stori, da se zveliča? Jezus mu odgovori: kaj bereš v postavi? to je: kaj je učil Mozes v božjem imenu? In pismar je odgovoril: Ljubi Boga čez vse, in bližnjega kot sam sebe. In Jezus je rekel: To je prava pot v zveličanje, ki jo tudi jaz učim, le tako delaj, in gotovo pojdeš v nebesa!
Vprašanje: kaj naj storim, da zadobim večno življenje? je farizej iz hudobne volje postavil, ali to vprašanje je za nas
25
; -
vse izmed vseh drugih naj imenitniša, ker to zadeva večno zveličanje. Vse druge vprašanja, ki zadevajo našo časno srečo, so proti temu nič. Kaj se pravi zveličan biti? — se pravi skleniti se z Bogom in z izvoljenimi duhovi; — doseči tisto stopnjo svetosti in popolnosti, ktera je svetnikom lastna; iti iz solzne doline v deželo večnega miru in veselja. Kdor prav premisli vse to, tudi lahko spozna, da je skerb za zveličanje perva in poglavitna in da si mora človek vse prizadevati, naj doseže večno zveličanje. Vsak, kdor želi kaj doseči, se vpraša: kako bi dosegel? lakomnik zmeraj premišljuje, kako bi obračal, da bi dobil denar; kdor kako službo želi, duhta, kako bi prišel vanjo itd. Ako že tako modrujemo v posvetnih reččh, koliko bolj moramo misliti, kako bi Bogu dopadli in si nabrali zakladov za nebesa. Ta skerb ima pred vsemi drugimi, če so še tako potrebne in pravične, to prednost, da, če smo le terdne volje, se tukaj vselej smemo nadjati srečnega izida, v časnih zadevah pa ne vemo, ali nam pojde delo srečno izpod rok. Če si še toliko prizadevamo dobro izhajati, prijaznost bližnjega zadobiti, srečo vterditi itd. vendar nam velikrat spodleti. Vse drugač je pa s skerbjo za zveličanje. Ako zares hrepenimo po zveličanji, in se poslužimo potrebnih pripomočkov, se smemo terdno nadjati, da se bodo nam dopolnile naše želje in prizadevanja, ker blagor pravice lačnim in žejnim, nasiteni, zveličani bodo.
Pa stavimo tudi, posvetne želje bi se nam vselej dopolnile, vprašam: kaj smo pa bolj s tem? Ako smo na zemlji še tako srečni, vendar skušamo vsak dan, da je naše serce nenasitljivo, nikoli nimamo dovolj. Memo tega nas nadlegva v naši časni sreči strah, skerb, britkost, in če bi tudi tega ne bilo, na zadnje poterka smert, in nam vzame vse veselje, vso srečo tega svetd. Vse to nas priganja, naj skerbimo za srečo unkraj groba , ki nikdar ne mine. /Vprašajmo se torej "pogostoma: Kaj mi je storiti, da dosežem večno življenje? Kaj mi je početi, kaj opustiti, da si zagotovim nebesa? Storimo pa tudi in spolnujmo, kar nam Jezus na to vprašanje odgovarja in veleva! Pomoč božjo nam je Jezus obljubil. S pomočjo božje milosti bomo potem srečno premagali terpkosti in skušnjave tega svetd, in dosegli večno življenje, neminljivo
srečo in stanovitno zveličanje! — Ker je pa pisraar na Jezusovo vprašanje: kaj bereš v postavi? precej prav odgovoril, je s tem pokazal, da ni bil potreben podučenja, da se je torej iz hudobnega namena nevednega hlinil. Osramoten zato si pomaga precej z drugim vprašanjem iz zaderge, ter pobara Jezusa :)
c) Kdo pa je moj bližnji? Jezus pa je odgovoril in rekel: Neki človek je šel iz Jeruzalema doli v Jeriho, in je padel med razbojnike, kteri so ga tudi obropali, z ranami obdali, ter so šli in ga pustili na pol mertvega. — Jezus pravi: Nek človek je šel iz Jeruzalema doli v Jeriho. Kakor je bil ta v nevarnostih, tako se godi tudi nam v tem življenji. Tudi mi smo popotniki na tej zemlji. Naše življenje je pot. Kakor je bila pot med Jeruzalemom in Jeriho nevarna, tako nevarno je tudi naše življenje. Ker koliko nevarnost žuga nam revnim stvarem od vseh strani! Ce tudi deželska gosposka skerbi za varnost potov in cest, in da se tatovi in razbojniki polovč, vendar ne morejo ukrotiti ne duhovske ne deželske gosp&ske še veliko bolj nevarnih razbojnikov na potu našega življenja, namreč dušnih ubijavcov, tistih strašnih ljudi, ki hočejo pogubiti našo neumer-Ijivo dušo z zapeljivimi pogovori in zgledi, s prilizovanjem, z zvijačo, s pregovarjanjem in s silo.
In kaj da prav za prav mislijo taki dušni tolovaji in kaj da se more od zapeljivcov pričakovati, imamo žalosten izgled v današnjem sv. evangelji. Razbojniki, pravi Jezus, so ga bili oropali, slekli, to je bilo pervo; potem so ga z ranami obdali, to je bilo drugo; potem so ga pustili na pol mertvega, to je bilo tretje; in so preč šli, to je bilo zadnje. Prav tako delajo tudi dušni tolovaji, zapeljivci. Pervič skušajo na vse mogoče zvijače, z vsakoterim hudobnim govorjenjem itd., dobre misli v vas zadušiti, zasmehujejo krepost, zametujejo resnice sv. vere, spodbijajo lepe svarila duhovnov, staršev in keršan-skih prijatlov, to je, ropajo, slačijo vas; jemljejo vam krepost za krepostjo, čednost za čednostjo. Kedar se jim to izide po volji, kedar zaduše glas vaše vesti, potem vas bijejo, z ranami obdajo, to je greh delajo z vami, da služite njih hudobnim namenom, njih poželenju, in večkrat ko jim služite v greh,
toliko globokeje, toliko bolj kervave rane sekajo vaši neujner-Ijivi duši. In kedar je dosegel zapeljivec svoj namen , nasitil svojo poželjivost, potem te pusti nesrečnega ležati v tvojih grešnih ranah. Mertvega na duši, mertvega za nebesa te pusti v sramoti in nesreči, ter gre in išče kakor rijoveč lev spet druge požreti — hlapec in suženj peklenske pošasti. Glejte, mladenči in mladenke! to bo enkrat vaša osoda , če ne poslušate glasu svoje vesti in sv. vere, prijaznih svaril vaših dušnih pastirjev, staršev in prijatlov. Nagi, na pol mertvi boste ležali na potu življenja, zapuščeni zdihovali v sramoti, v revščini in obupnosti, ako poslušate glas hudobnih zapeljiv-cov. 0 da bi pač pristopil vam v tem žalostnem stanu kak usmiljen Samaritan, vlil vina in olja v vaše rane, otel vas pogubljenja in skerbel za zdravje vaše revne duše! Tak usmiljen Samaritan bodite vi starši, gospodarji in gospodine in vi predniki! Kedar vidite, da hodijo vaši sinovi in hčere, vaši posli in podložni po potu pregrehe , da so v nevarnosti zape-Ijivcom v roke priti, ali da so že morebiti v njih krempljih, o ne hodite kakor judovski duhoven in levit tiho in merzlo memo nesrečnih, ampak usmilite se jih vsaj zato, ker boste pri sodbi zavolj njih oster odgovor dajali! (^Jivajte vina in ? olja v njih rane , spravite jih preč z nevarnega kraja , kjer so bili na duši tako čudo ranjeni, iz hiše, preč od nevarnih in pogubljivih oseb, in prizadevajte si na vso moč napeljati jih spet na pravo pot, na pot kreposti in pobožnega življenja. Kakor je skerbel Samarijan za telo evangeljskega reveža, tako skerbite vi za dušo svojih otrok, poslov in podložnih. To je vaša dolžnost, vaša sveta dolžnost. Strašen odgovor vas čaka, ako jo zanemarate, pa tudi lepo plačilo v nebesih, ako jo zvesto spolnujete!}
d) Primerilo se je pa, pravi nadalje Jezus v svetem evangelju, da je šel neki duhoven po tistem potu, in ga je vidil in memo šel. Ravno tako tudi levit, ko je prišel na to mesto in ga vidil, je memo šel. Nek popoten Samarijan pa je prišel do njega, in ko ga je vidil, se mu je v serce smilil. In je pristopil i. t. d. Kteri teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike? On pa je rekel: tisti kteri
mu je usmiljenje storil. In mu reče: Pojdi in tudi tako stori. — Ko so bili Asirci premagali Izraeljsko kraljestvo, so bili peljali dokaj Izraelcov v sužnost. Nekaj Izraelcov iz rodu Efrajm in Manase je bilo vendar ostalo doma in se sprijaznilo z nevernimi Asirci. Te so drugi Judje grozno sovražili, kakor odpadle zaničevali, in jih imenovali Samarijane od Samarije, njih poglavitnega mesta. Sovraštvo med temi in Judi je bilo toliko, da niso hotli ž njimi ne jesti, ne piti. Ko je tedaj pismar vprašal: kdo je moj bližnji? ker Judje so imeli za bližnje le prijatle in rojake, je povedal Jezus priliko, kako je Samarijan svojemu naj večemu sovražniku iz ljubezni pomagal v potrebi, ki mu ni pomagal ne duhoven, ne levit, akoravno sla bila ž njim enega rodu, in ga vprašal: kdo izmed teh je nesrečnega spoznal za bližnjega. Pismar je moral spoznati, da Samarijan. In Jezus mu je rekel: Pojdi in ne glej na vero, ne na rod, ne na to, ali je kdo tvoj prijatel ali sovražnik, amp?k ljubi vsakega in mu v potrebi pomagaj, kolikor uterpiš.
£ Zato učimo že otroke, da je naš bližnji vsak človek, naj si je prijatel ali sovražnik. Vsakega moramo toraj ljubiti, mu po moči pomagati, in mu vse dobro želeti in vošiti, kakor sami sebi dobro želimo in voširno. Sami sebi pa želimo, postavim, da bi drugi nas ne gerdili, preganjal), opravljali itd. Ako ljubimo tedaj res bližnjega, ga ne smemo gerditi, preganjati, opravljati itd. Sami sebi želimo, da bi nas drugi ne poškod-vali na zdravji, na premoženji, zato ne smemo tudi mi drugih ne poškodovati, ne goljfati. Sami sebi voširno, da bi nam drugi pomagali v bolezni, v nadlogah, zato jim moramo tudi mi pomagati, kedar potrebujejo naše pomoči. Glejte, to se pravi bližnjega ljubiti, kakor sam sebe p
Sklep.
Ljubi moji! poprašajte zdaj svojo vest. Ali ste imeli zmeraj tako ljubezen do bližnjega? Ali niste nikoli nikogar preganjali itd. ? O ljubite vsaj vprihodnje vsakega! Ker brez ljubezni ni ne prave vere, ne upanja v zveličanje. Že pri zadnji večerji je naročal Jezus aposteljnom in po njih nam vsem: Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas itd. In sodnji dan nas bo Jezus posebno vprašal po delih ljubezni, in v ne-
besa vzel tiste, ki so lačne nasitili itd. Zald govori sv. Avguštin: Po ljubezni sami se ločijo božji otroci — pravi kristjani, od otrdk hudiča, to je od kristjanov samo po imenu. Če se tudi vsi zaznamujemo s sv. križem, če smo tudi vsi kerščeni, če tudi hodimo vsi v cerkev, vendar loči le ljubezen božje otroke od otrok pogubljenja.
Ljubimo tedaj vse ljudi odkritoserčno, bodimo vsem do-brotljivi, usmiljeni, da nam bo tudi Bog dobrotljiv in usmiljen zdaj, posebno pa strašni sodni dan. Amen.
Pridiga za 13. nedeljo po binkoštih.
(Od nehvaležnosti; gov. J. A—st.)
„Nobeden ee ni znašel, da bi se bil vernil in Bogu čast dal, kakor ta ptujeo".
Luk. 17, 18.
Y vod.
Gobova bolezen je bila ena nar strašnejših nadlog jutro-vih dežel, in kdor jo je bil dobil, je malo upanja imel, da bi kdej ozdravel. Začela se je s tem, da so se posamezni madeži v obrazu prikazali, ki so se pa kmalo po celem truplu razširili, in s časoma je bila vsa koža v eni krasti. Sapa in polt bolnega sta bila smerdljiva, oči temne, lasje so izpadali, glas je bil hripav, jezik suh in čern, in česar se je gobov dotaknil, je bilo okuženo. Udje so začeli pri živem životu gnjiti in odpadati. Zavoljo silnega smrada in nalezljivosti le bolezni so se morali gobovi od ljudi ločiti in v samotnih krajih z drugimi gobovimi živeti, da so si bili eden drugemu k pomoči. če so se pa iz samotnih krajev prikazali, so prišli z razlerganimi oblačili, z odkrito glavo, in z zakritimi ustmi, in so tem , ki so jim naproti prišli, že od daleč neprenehoma klicali: Nečist, nečist! zato da jim niso preblizo prišli. — Velika je bila toraj dobrota, ktero je usmiljeni Jezus 10 gobovim storil, in veliko hvale so bli svojemu božjemu dobrotniku dolžni! Ali izmed deset jih je bilo devet nehvaležnikov. Milo se je tedaj Jezus nad njimi potožil. Ali jih ni bilo deset očiščenih ? Kje je pa unih devet ? Nobeden se ni znašel,
da bi se bil vernil, in Bogu čast dal, kakor ta ptujec? — Pač gerdo in černo serce so morali ti nehvaležniki imeti, da se za tako veliko dobroto niso zahvalili! Pa takih nehvalež-nikov je dosti, ne le med Judi in neverniki, ampak tudi med kristjani jih je sila veliko. In veliko jih je z dušno slepoto vdarjenih, da nimajo oči, svojo pregreho spoznati, da nimajo solz, jo objokovati, in ne iskrice resnice , po boljšem želeti in hrepeneti ! Takih nehvaleznikov in nehvaležnic je tudi med nami veliko; kdo ve, če nismo tudi mi. Ker me sv. evangelje na to napeljuje, bom tudi jaz danes od nehvaležnosti govoril. Premislili bomo:
1. da nehvaležnosti je veliko na svetu,
2- da nehvaležnost je gerda in škodljiva.
Razlaga.
1. Nehvaležnosti je grozno veliko med ljudmi. Kaj se pravi nehvaležen biti, nam pove že nek nevernik: »Nehvaležen je tisti, kteri se zaderži, kakor da bi nobenih dobrot prejel ne bil; nehvaležen je tisti, kteri dobrote taji; nehvaležen je tisti, ki jih ne vrača, če mu je mogoče; nar nehvaležniši zmed vseh je pa, kdor jih je pozabil".
A. Veliko jih je, ki so Bogu nehvaležni. Bog je zapopadek vsega dobrega, pri vsaki stopnji nas sreča njegova dobrotljivost, pa kdo porajta na to ? kdo se zahvaljuje. Zavoljo nas je Bog vse stvari!, živali, drevje, in zeliša; vse k našemu pt ,'du in k našemu veselju; pa kje je hvaležnost za vse to ? Med desetimi se komaj eden zahvaljuje. — Jezus je zavoljo nas iz nebes na svčt prišel , je greh, smert, pekel in satana zmagal s svojo ker-vavo smertjo na križu, in nas je otroke božje storil. Kje je hvaležnost za to? Med desetimi je komaj eden, da bi to premislil in se za to zahvalil ! — Bog nam je dal pamet, voljo in vest. le (irase dušne "dari. Pa kdo se zahvali za-nje ? Med desetimi komaj eden t — Bog nam je dal zdravje* in terdne telesne moči, človek pa ž njimi grehu, razuzdanosti in hudobiji služi. Ali je to hvaležnost za nje? Bog nam daje časnih dobrot, pozemeljskega premoženja. Človek ga pa v posvetno veselje, v nezmernost,
in v igro obrača, in je terd in neusmiljen do ubogih. Ali se to pravi hvaležen biti ? Tvoje delo o kmelovavec! rokodelec! delavec ! je Bog požegnal, tvoje opravila ti grejo srečno spod rok. Pa ne daješ Bogu časti, misliš, da le tvoja glava, tvoja pridnost in delavnost vse stori, na Boga pa ne misliš. Iz tvojih ust se nič ne sliši: Hvala bodi Bogu. Ali si hvaležen ? Odgovori! — Mi smo katoljški kristjani, mi imamo pravo zveličansko vero. Ali pa živimo tudi po ti veri? Nič manj kot to! Kje je hvaležnost ? — Oh koliko nehvaležnosti med kristjani do Boga! Bavno tako nehvaležni smo tudi
B. do ljudi. „Svet z nehvaležnostjo plačuje", tako se veliko ljudi pritožuje in po pravici, človeku ravno ni potreba , da bi star bil, pa vendar nar gerše nehvaležnosti doživi; nekteri ljudje ne pozabijo le samo dobrot, ampak jih tudi z hudobijo plačujejo. Jaz vam bom le nektere zglede povedal:
a)	So otroci, kteri staršem za ves njih trud in za vse njih velike skerbi le z gerdo nehvaležnostjo povraču-jejo. Koliko bolečin mati s svojim otrokom prenaša, koliko noči pri njem prečuje, s kakšno poterpežljivostjo ona njegov jok in krik prenaša, in njegove neumnosti in zoper-nosti! Kako je žalostna, če se mu kaj hudega prigodi! Oče se od jutra do večera trudi in poti, da svojemu otr£)ku živeža preskerbi, in dostikrat svojim lastnim ustom kruha priterguje, da ga otroku poda. Nehvaležni otrfici pa svoje starše zaničujejo, žalijo, kolnejo, clo tepejo in po smerti pozabijo, če to ni nehvaležnost, potlej pa tudi ne vem kaj! In koliko je takih nehvaležnih otrok ! $ *j>
b)	Koliko se duhovni za vaše zveličanje trudijo! Oni vas v kerš. veri podučujejo, vam sv. zakramente dele, vas k pokori opominjajo, vaše otroke k večnemu življenju ravnajo , in vas v bolezni obiskujejo; ne sme jim biti pot predeleč, ne steza pregerda, ne vreme prehudo. Pa koliko jih je, ki jim za njih trud in ljubezen preklinovanje in obrekovanje vračujejo, in so krivi, da duhovni pastirji s solzami in žalostnim sercom svojo sveto službo opravljajo. Le pomislite, ali se ne godi tako? Ali to ni nehvaležnost?
c) Le pregosto grenka skušnja uči, da ljudje, ki od svojih znancov, prijatlov ali od drugih ljudi dobrote prejemajo , svojim dobrotnikom z nehvaležnostjo plačujejo. Posodi komu, boš si sovražnika naredil; ne bo odrajtal, ne obresti plačeval; in če ga terjaš, se mu zameriš. Tako svet zna, tako je resnično, da nehvaležnost je plačilo sveta. — Zdaj naj se pa vpraša vsak: Ali nisem že tudi jas nehvaležen bil? Ali so mi bile božje dobrote vselaj pred očmi? Ali mi moja vest ne očita nehvaležnosti do staršev, duhovnih pastirjev in drugih dobrotnikov? Udarite se na svoje persi in recite: Bog! bodi meni grešniku milostiv! Varujmo se v prihodnjič nehvaležnosti, ker nehvaležnost je:
2. Zlo gerda in škodljiva.
a) Nehvaležnost je zlo gerda. Ali to ni gerdo, če človek Boga pozabi, vsako misel na njega iz svoje duše preganja, in hvaležne občutljeje v sebi zadušuje? Kaj hoče še gerdo biti, če to ni ? Nehvaležnost je tista pregreha, nad ktero se vse nebesa zavzamejo. Zato zavoljo te pregrehe Bog toži z besedami: „Poslušajte nebesa, in zemlja nastavi ušesa. Otroke sem izredil in povišal, oni pa so mene zavergli. Vol pozna tega, čigar je, in osel jasli svojega Gospoda: Izrael pa mene ni spoznal"! (Iz. 1, 2.) Zares, žival pozna svojega dobrotnika, človek pa noče poznati roke , ki mu dobro stori. Kako je to gerdo ! Dobro z hudim povračevati, za ljubezen sovraštvo dajati, dobrote z hudobijami plačevati, ali to ni sramotno ? Roke pozabiti, ki je živeža dajala, serca se ne spomniti. ki je dobro storilo; kako gerdo je to \J
' b) Nehvaležnost je pa tudi škodljiva. Ko sv. Pavi od tistih žalostnih časov govori, ob kterih bo čednost pojemala in hudobija se razširjala . med drugimi ob tistih dnevih navadnimi pregrehami tudi nehvaležnost imenuje. II. Tim. 3, l. Sv. Lorenc Justinian pa pravi od nehvaležnosti: „Ona je zares velika hudoba : zakaj ona posuši studenec božje dobrotnosti, odteguje človeku dobrote, mu jemlje njegovo čast, rodi napuh, pelje v dušno slepoto, kali mir, daje pohujšanje, napravlja sovraštvo". Koliko hudega izvira
iz te pregrehe? Kako bi potlej Bog le pregrehe ne kaznoval? Bog nehvaležnika s tem kaznuje, da mu vse gnade in dobrote odvzame. Nehvaležnost je kakor gorek veter, ki zemljo, če je tudi poprej še tako dobro namočena bila, hitro posuši: ona tudi vse milosti božje posuši, in stori, da je človeško serce popolnoma suho. Iz tega pride, da človek v pobožnosti odjenjuje, v pregrehi in hudobiji pa raste. »Nobeden, pravi sv. Lorenc Justinijan, ne sme dvomiti , da nehvaležnost je velik zaderžek, v čednosti napredovati". 1. Bog odvzame nehvaležnim svojo gnado. To on sam povč, ko v sv. pismu govori: „Moj ljubi je imel vinograd na visokem in rodovitnem mestu. Tega je ogradil , iz njega kamnje pobral in v njega nar žlahtniše terte zasadil, je v sredo njega turn zidal, ter v njem prešo postavil; on je upal, da bo grozdje rodil. Tukaj so dobrote in gnade naznanjene, ktere Bog ljudem skazuje. Bog pa od takega človeka tudi hvaležnosti pričakuje; če pa te ni, Bog takemu vse svoje gnade odvzame, ki mu jih je poprej dajal; zakaj Bog dalej tako govori: »Zdaj bom pokazal , kaj bom mojemu vinogradu storil. Njegov plot bom proč vzel, da bo obropan; njegovo kamnato ograjo bom poderl, da bo poteptan. Bom njega pustega storil, ne bo obrezan, ne okopan, in bo v njem rastlo robidovje in ternje, in oblakom bom prepovedal, na njega dežiti". Iz. 5. Robidovje in ternje pomeni , da lak človek v vsakoršne pregrehe zaide. To je tudi pravično, da Bog nehvaležnim svoje gnade odvzame; zakaj kteri človek bi hotel na skale in med ternjevo germovje seme sejati ? Take skale in ter-njevo germovje so nehvaležniki.
2. Nehvaležnikom Bog dostikrat tudi časne dobrote odvzame. Dostikrat se prigodi, da nekteri ljudje dolgo časa srečo in obilno premoženja imajo; pa na enkrat se začne njih premoženje manjšati, in nobena reč jim noče nič več po sreči iti, naj počnejo, karkoli hočejo. Oni so bli nehvaležni , niso vedeli božjih dobrot ceniti; zato jih zdaj Bog s tem kaznuje, da jim jih odvzame. Izgled imamo nad Izraelci. Bog jim je dal žita, zlata in srebra v obilnosti. (Ozea. 2, 8.) Pa to ljudstvo ni bilo hvaležno za božje
dobrote, in so moliku balu darovali. Zato govori Bog: Drugače hočem ravnati in bom vzel moje žito ob svojem času, in moje vino ob svojem času, in bom nazaj vzel mojo volno in moje predivo. Storil bom, da bo vse njih veselje jenjalo. Razdjal bom njih vinograde in figovo drevje, in jih bom pustil zarasti, kakor gojzd, poljska zverina jih bode žerla. — Taka je tudi naše dni. Pravijo, da krompir po svetu zato gnije, ker ga je družina kleia: pa tudi zato, ker so ga toliko v nesrečno žganje pokuhali. Ali je temu tako ali ne, tega ne vem: pa to vem, da je greh, krompir, toliki božji dar, kleti, in da ni prav kruh ubogih v strup kuhati. Radi bi ga po mnogih kiajiL jedli, pa krompirja ni. Veliko tavžent jih je že lakote pomerlo od tistega časa, kar krompir gnije. Ljudje so z vinom veliko hudega vganjali, in tudi terta začne bolehati , neki kužen plesnovec se ga loti, da zeleno grozdje gnije in se terte posuše. Glejte, tako Bog nehvaležnim ljudem časne dobrote jemlje.
3. Nehvaležnim ljudem pa Bog tudi božje kraljestvo odvzame. Priča tega so nam Judje. Posebno zavoljo ne-hvaležnosti so bli od Boga zaverženi. „Nič, pravi sveti Krizostom, ni Jude bolj v brezen pogubljenja pripravilo, kakor nehvaležnost do Boga". Ravno zavoljo tega je bilo tudi v poznejših časih keršanslvo ljudstvom in deželam, ki ga niso vredni bili, odvzelo, in drugim ljudstvom dano. Poglejmo v Azijo, tjer imenitne mesta Efez, Antiochia, Cezarea, Nikomedia na nar imenitniše cerkvene učenike opominjajo. Ali pa poglejmo tje v Afriko, kjer so na starih škofjih sedežih v Aleksandrii, Kartagi, Hipi učeni možje kakor svetle luči se svetili; kako se je vse spremenilo , kjer so nekdaj sedeži luči, učenost in umetnost bili, lam zdej temota nevednosti, nejevere in vraž kraljuje. Ze več stoletij so tisti kraji, ki so bili kakor lep božji vert, od nevernikov poteptana puščava. V tistih daljnih deželah, kjer so nekdaj sv. Atanazi, sv. Avguštin, sv. Bazili, sv. Krizostom tako neizrečeno lepo pridigovali, tam zdej Turk gospodari, in ga skorej sledu ni , ki bi na poprejšne častitljive dneve keršanstva opominjal.
Kako so lepe jutrove dežele Turki razdjali! Siria , ena nar lepših dežel nekdajnega rimskega cesarstva, je zdaj samotni puščavi podobna. Antiohia, nekdaj lepo poglavitno mesto te dežele, je zdaj borna vas. Iz tistih lepih mest, ki so stale v mali Aziji ob kraji morja , in kterim je Angelj v skrivnem razodenju oznanil, da jim bo svečnik iz njih mesta premaknjen , ako se k pervi ljubezni ne povernejo, iz Efeza, Smirne, Pergama in Tiatire je keršanstvo zbežalo, kmalo bo tavžent let, kar je luč svete vere , tam ugasnila, in od njih tempeljnov ni drugega ostalo, kakor nektere groblje. Kar se je v poprejšnih časih in v mnogih deželah zgodilo, se zamore poznej tudi v drugih deželah zgoditi. Kdo ve, če keršanstvo, ki je sreča narodov in nar viša dobrota, zavoljo naše nehva-ležnosti ne bo tudi nam odvzeto ? Le pomislite, kako malo je v naših krajih sv. vera pri nekterih obrajtana. Hudobni ljudje ne marajo za sv. zakramente, ne poslušajo pridig, ne kerš. naukov, in nar drajših, nar imenitniših skrivnost clo pozabijo. So, ki nauke naše svete vere clo zaničujejo in sovražijo. Zato se nam je pač bati, da bi se ne spolnile besede sv. pisma nad nami: „To ljudstvo bo mene zapustilo, in jaz hočem ljudstvo zapustiti. (Deut. 31, 16 —17)
4. Poslednjič Bog hudobijo nehvaležnosti kaznuje z večnim pogubljenjem. Ogenj je prav živa podoba nehvaležnika. Ogenj vse, kar se vanj verže, povžije in požge. Tak je tudi nehvaležnik, on vse povžije, in temu , kdor mu kaj da, nič drugega ne poverne, kakor sam pepel, ki je podoba nehvaležnosti. Tak tedej nič drugega ne zasluži , kakor v večni ogenj veržen biti, kteremu je že tako nar bolj podoben.
Pa tudi nehvaležnost do ljudi Bog kaznuje. Saj vam je znano, kako žalosten konec je nehvaležni sin Absolon storil, ki je svojega očeta Davida preganjal; saj nam skušnja dostikrat kaže, da tisti, ki svoje duhovne zaničujejo in preganjajo, ravno takrat, ko bi nar bolj potreba bilo, du-duhovna nimajo, in brez sv. zakramentov umerjejo; saj se večkrat prigodi, da liste, ki so svojim znancom , prijatlom in drugim ljudem nehvaležni, dostikrat nadloge zadenejo, in se v nar veči sili, nikamor ne vejo oberniti, ker ne-
hvaležnost je povsod zaničevana in sovražena. Sveto pismo pravi: „Od hiše njega, ki za dobro hudo vračuje, ne bo nesreča odšla". (Prip. 17, 13.)
Savi bi bil imel na vsako vižo Davidu hvaležen biti ; zakaj David je velikana Goljata zmagal, in je tako Izraelce velikemu zasramovanju otel, pa tudi kralju krono zopet vterdil; in kolikorkrat se je poznej Savla hudi duh lotil, ga je David s tim razveselil, da mu je na strune brenkal. In vendar ga je Savi preganjal in umoriti iskal. Zato ga je pa tudi štrafinga ali kazen zadela. Savi je žalosten konec storil, in z poze-meljskim kraljestvom je tudi nebeško kraljestvo zgubil.
Sklep.
Toliko je nehvaležnosti med ljudmi, nehvaležnost je tako gerda in škodljiva; o zato se z vso skerbjo varujmo, da tudi mi ne bomo nehvaležni. Hvaležni Samarijan v današnem evan-gelju naj bo naš izgled!
1)	Pri vsakem vživanju jedi in pijače, pri vsaki sreči, ki nam jo Bog nakloni, po vsakem delu recimo : „HvaIa bodi Bogu"!
2)	Pa tudi križe in težave voljno nosimo, kakor Job rekoč: „Ker smo dobrote prejeli od Boga, pokaj bi nadlog ne sprejemali"? (Job 2, 10.)
3)	Zadovoljni bodimo s tem, kar nam je Bog dal, in pomislimo, da , če smo revni, je še veliko tavžent revnejših od nas. Kdor za malo hvaležen ni, večega ne dobi. Le kdor je v'malem zvest, njemu se veliko zaupa.
4)	Hvaležni bodimo dobrotnikom svojim za vsako še tako malo dobroto; tako bomo ljubi Bogu in dobrim ljudem; ne bo nam dobrotnikov pomanjkovalo. Hvaležnost Bog želi, in ona dobre ljudi veseli, da radi pomagajo.
5)	Radi dobro storimo, kakor Kristus, pa ne samo za časno zahvalo, ampak da večnega zasluženja ne zgubimo.
Nič ne maraj, ljubi kristjan, ki rad dobro ljudem delaš, pa od ljudi nobene zahvale nimaš. Tvoj Oče v nebesih, ki na skrivnem vidi, pozna tebe in tvoje dela. Tvoj Odrešenik te vidi, ki je pri nas vse dni do konca sveta, on, ki je za neizrečene dobrote le nehvaležnost prejel, in jo še dandanašni
prejema. Sv. Duh te vidi, in tolaži tvoje serce z prihodnim plačilom. Zveličani duhovi, ki nas nevidno obdajajo in obličje Očeta v nebesih gledajo , te vidijo in se vesele tvoje vere in tvoje pobožnosti.) Morebiti se pa vendar še tu in tam vendar kako žlahtno serce najde, ki ti hvalo ve; zakaj vsa hvaležnost vendar le ni iz zemlje zginila. Morebiti bo kak ptujec, morebiti kak hvaležen Samarijan, kedar bodo tebe na pokopališče zanesli, na tihoma solze hvaležnosti za tebo točil, in bo, kedar boš v miru počival, na tvoj grob rožice potresal. Zato se pri vsi nehvaležnosti v dobrem nikar ne vtrudimo, in nikar od tega sveta plačila ne terjajmo: svet je zato prereven in preskop. Naše plačilo zato še ni zgubljeno, in bo enkrat na unem svetu toliko lepše. Saj bo prišel dan povračila, kjer bo Jezus Kristus vsak kozarec hladne vode obilno poplačal. Amen.
Pridiga za 14, nedeljo po binkoštih.
(Nekaj od ptic in cvetlic: gov. J. A—st.)
„Poglejte ptice neba, poglejte lilije na polju". Mat, 6, 26.
V v o d.
Jezus, beseda božja, po kteri so vse stvari stvarjene bile, se je tudi vseh stvari v zveličanje ljudi poslužil. Nektere stvari, kakor vodo , kruh, vino , olje je storil pripomočke zveličanja v sv. zakramentih; drugih stvari pa se je poslužil, da je ž njimi duhovne resnice in zveličanske nauke razvidne storil. Tako postavim svojo cerkev primerja njivi, na kteri med pšenico tudi ljulika raste, ktera se pa pred žetevjo ne sme pobrati, da se ž njo vred tudi pšenica ne poruje, in nam s to priliko hoče razumljivo storiti, zakaj Bog hudobne med dobrimi terpi. Tako Jezus tudi v današnem evangelji na dvojne stvari kaže, na ptice in cvetlice, da bi nas ž njimi previdnosti božje prepričal, k zaupanju opominjal, in pred preveliko skerbjo svaril. Kaj bi nas moglo tudi bolj nagniti, vsake nepotrebne skerbi znebiti se, in v sv. previdnost božjo zaupati, kakor te dvojne stvari, ktere so veliko manj vredne od človeka, pa so vendar z vsem potrebnim oskerbljene, in obilno in lepo
previdene. Zraven tega se od ptic in cvetlic tudi še marsikaj drugega za svoje zveličanje lahko učimo. Premišljujte toraj, ljubi poslušavci, z menoj;
1.	ptice neba ,
2.	cvetlice polja, da bomo zvedeli, kaj se zamoremo učiti od njih ; poslušajte !
Razlaga.
1. Poglejte ptice neba. Ptic je na tavžente raznih plemen, in od vsakega plemena se zamoremo kaj dobrega učiti, kakor vam bom danes le od nekterih plemen ptic povedal. Jaz v to izvolim take , ki jih v vsakdanjem življenju nar večkrat pred očmi imate, in pokažem, kaj lepega se nam je od njih učiti.
i. Začel bom s kraljem ptičev, z orlom; kaj se zamoremo od tega učiti ? Orli to posebnost imajo, da svoje gnjezda , kar nar bolj mogoče , visoko stavijo. Na nar viših, nar stermejših skalovinah delajo gnjezda, zakaj njih pogon ali natorni nagib jim pove , da tam nar bolj varno prebivajo pred zalezovanjem. Tudi sv. pismo nam od orla to pove: „Na božje povelje se vzdiguje, in na visokem svoje gnjezdo dela". (Job 39, 27). Kaj nas orel s tem uci? Uci nas, da tudi mi kar nar bolj mogoče visoko svoje pribežališče stavimo, kamor bomo pred vsem zalezovanjem zbežali in pred vsemi nevarnostmi zavetno prebivali. Kje toraj bomo pribežališča iskali, morebiti kakor orel na visokih gorah ? Nak , tam le orel varno prebiva, mi pa tam še nismo zadosti v zavetju, mi moramo še višej gor, gor nad nar više gore, gor nad zemljo , gor nad oblake noter do nebes. V nebesih moramo svoje pribežališče iskati , v Boga narvišega moramo svpje zaupanje staviti , da bomo pred zalezovanjem in nevarnostmi v zavetju; tam nas nobeden naših sovražnikov dosegel ne bo, tega varstva nam nobena moč ne odvzame. „Kdor pod pomočjo Narvišega prebiva , prepeva kralj David , bo vsegamo-gocnega Boga stanovitno za svojega varha imel. Poreče k Gospodu : Ti si moj varh in moje pribežališče , moj Bog, v kterega zaupam. Zakaj on bo mene od zaderge lovcov in
Slov. Prijatel.	26
od terde besede rešil" (ps. 90, 1—4). Orel nas toraj uči, da svojega zaupanja nikar ne stavimo v ljudi ali druge stvari, ampak v Boga narvišega.
2.	So pa še druge ptice, ktere so vam bolj znane, kakor postojna ali orel, in ktere vsakdan vidite; med take se šteje petelin, kterega skoraj pri vsaki hiši imate, kdor ga pa nima, naj pa gor na turn pogleda, verh turna stoji eden iz plehovine , zakaj neki ? Ali morebiti zato, da kaže, ktera sapa piha? V ta namen bi ga naši predniki ne bili verh turna postavili, postavili so ga le zato tako visoko , da ga od vseh strani viditi zamoremo, ker je petelin podoba čuječ-nosti. Med vsemi hišnimi prebivavci se petelin nar bolj zgodaj zbudi, in s svojim petjem oznanuje svit novega dneva. Petelin nas opominja Jezusovih besed: „Cujle in molite, da v skušnjavo ne padete" (Mat. 26, 41), ali pa besed sv. aposteljna Pavla: „Noc je prešla, dan pa se je približal. Verzimo tedaj od sebe dela teme, in oblecimo orožje svetlobe. Kakor po dnevu pošteno hodimo" (Bimlj. 13, 12. 13.). Kristjani! vzemimo si k sercu te nauke, čujmo sami nad sebo, čujmo nad svojim djanjem in nehanjem . nad svojimi govori in besedami, nad svojimi mislimi in željami, in nad tistimi, ki so naši skerbi izročeni; učimo se čuječnosti od petelina, da nam ne bo po storjenem grehu petelinovo petje očitalo, da smo premalo čuli sami cez se, kakor se v življenju sv. aposteljna Petra bere, da, kedarkoli je petelina peti slišal, so se mu goste solze po licih udirale, ker je svojega Učenika trikrat zatajil.
3.	Kjer je petelin, tam so tudi kokoši; ali se tudi od teh kaj učiti zamoremo ? Gotovo, ker se Jezus sam s kokošmi primerja: „Jeruzalem, Jeruzalem! je rekel, ko je terdovratno mesto ugledal, kolikokrat sem hotel zbrali tvoje otroke, kakor koklja zbira svoje pišceta pod perule, in nisi hotel ! Glejte ! vaša hiša vam bo pusta pušcena" (Mat. 23, 37). Kolikokrat sem te hotel z materno ljubeznijo iz nesreče, v ktero te je tvoja hudobija in nespokornost pripravila, rešiti ; pa mojega klica nisi poslušal, in zato se ti bo godilo, kakor pišcetom, kteri ko kij i, ki jih pod svoje perute klice, nočejo ubogali, in tako pridejo jastrobu v pest; vi, vaše mesto , vaš tempelj, vaš narod, in še clo vaša duša bodo vašim sovražnikom v
rop. Kaj se toraj zamoremo učiti od kokoši? Pred vsem si vzemite starši vi v izgled skerbnost kokoši, ki jo ima za svoje mlade. Naj vam bo časna sreča in večno zveličanje vaših otrok pri sercu ; čujle nad njimi, svarite jih pred telesnimi in dušnimi nevarnostmi, odvracujte jih od bližnjih priložnost k grehu, od slabih tovaršij, od ponočevanja, od grešnega znanja itd. če tega ne storite, in otrokom pustite, da delajo, kakor sami hočejo, glejte, vas nespametna žival osramoti.
Vi pa, otroci, sinovi in hčere, poslušajte glas, opomi-novanje in svarjenje svojih staršev; oni dobro mislijo z vami, oni bolje vedo kakor vi, kaj vam je dobro ali škodljivo, oni bolj poznajo nevarnosti, ki vam žugajo; zato jih ubogajte, in nikar se ne odtegujte njih čujecnosti, da vas zapeljivci v časno in večno nesrečo ne pripravijo. Nas vse naj pa kokoš spominja imenitne resnice, naj smo glasu božje gnade, kedar nas klice, precej pokorni, da se Jezus ne bo tudi nad nami kakor nekdaj nad Jeruzalemom pritožil: „0 duša, kolikrat sem te pod svoje perute , pod varstvo in vodstvo svoje gnade klical, sem te pred grehom svaril, k dobremu opominjal, pa nisi hotla. Tvoje pogubljenje pride le iz tebe (Oz. 13, 9.), svojega pogubljenja si sama kriva".
4. Se eno sorto domačih ptic vam hočem imenovati, golobe. Kaj se nam je od teh učiti, nam Gospod sam naznani, ko pravi: „Bodite razumni, kakor kace, in priprosti kakor golobje" (Mat. 10, 16). Golob je podoba priprostega serca, ki zvijač ne pozna, krotkega, nedolžnega duha. Golobje, pravi sv. Avguštin pri razlaganji unih besed sv. pisma, golobje so radi skupaj , letajo skupaj , zobljejo skupaj, ljubijo družbo, ohranijo mir. Vzemimo si po Jezusovem nauku golobe za izgled v obhoji z bližnjim, posnemajmo njih lepe lastnosti; ljubimo mir, radi odjenjajmo, lepo se zastopimo in hitro spravimo se.
Nektere plemena ptic sem zdaj v misel vzel in pokazal, kaj se od njih učiti zamoremo , od postojne zaupanja v Nar-višega, od petelina čujecnosti, od kokoši naj se uce starši skerbeti za svoje otroke, otroci ubogati svojim staršem , mi vsi pa hitre pripravnosti božjo gnado sprejeti, kedar nam je
na ponudbo ; in od golobov se učimo zaslopnosti in sprave. Sploh pa nam vsi tiči še en nauk dajejo, ki ga ne smemo prezreti. Pticam je Bog zrak za prebivališče odkazal. „Plic je rojen , da leta" (Job. 5, 7); zato se narboljše počuti, kedar je pod milim nebom in pri vsakem zalezovanju se povzdigne na viš proti nebu. Zakaj smo pa mi ljudje ustvarjeni ? Ali morebiti samo za to zemljo? Nak , ta zemlja je le za nekoliko časa naše prebivališče, je le cesta našega popotovanja, nas dom so nebesa , za nebesa smo ustvarjeni. O zato se s svojim trudom in prizadevanjem nikar ne navezujmo na zemljo, prizadevajmo si po nebesih , povzdigujmo se že zdaj večkrat s premišljevanjem in molitevjo proti nebesom, tje pribežimo v duhu, kedar nas pozemeljske nadloge stiskajo; premišljujmo, kakšne dobrote in veselja so tamkaj nam prihranjene , da se pozemeljskim dobrotam in veseljem ne bomo zapeljati dali; „naše prebivanje, pravi sv. Pavi, je v nebesih, od kodar tudi Zveličarja čakamo" (Filiplj. 3, 20). Popolni kristjan ima le telo na zemlji, njegovo serce pa je v nebesih, misli, kakor Jezus v nebesih. To , in še marsikaj drugega lepega se za-moremo učili od ptic neba; zdaj pa premislimo še cvetlice polja , kako se tudi od njih za svoje duše kaj lepega učiti zamoremo.
2. Poglejte cvetlice na polju. Cvellic je še veliko več raznih plemen in sort, kakor ptic. Jaz vam bom spet le od nekterih povedal, in od takih , ki so vam bolj znane.
1. Nar poprej vam pokažem lilijo, od ktere Jezus v evangelji govori: ,,Glejte lilije na polju"; in nevesta v visoki pesmi pravi: „Jaz sem cvetlica polja in lilija dolin" (vis. pes. 2, 1). Lilije so bele, čiste barve, in že od deleč dajejo prijeten duh od sebe. Zalo so lilije podoba nedolžnosti in čistosti ; prečista devica Marija, sv. Jožef in sv. Alojzi jo derže v roki. Lilija s svojo belo barvo naj uci posebno vas mladenče in deklice, kako skerbno bi imeli varovati sveto nedolžnost, ki ste jo pri sv. kerslu dobili. Lilija šest pereseov ima , in naj vas uci, da šest reci je, ktere morate vsakega tudi nar manjšega omadeževanja obvarovati, in te so, pervič serce, in polem peteri pocutki. Da loraj nedolžni in cisli ostanete, kakor lilija, se morale zogibati vseh priložnost,
vseh krajev, vseh zapeljivih ljudi', kteri hi vam belo barvo vaše nedolžnosti vzeti vtegnili, morate čuti nad svojimi po-čutki, varovati svojih oči, zakaj oči so tiste vrata in okna, skoz ktere pregreha notri hodi; varovati svojih ušes , da ne bote slabih pogovorov in zapeljivega prilizovanja poslušali; varovati svojega jezika, da se ne bote brez potrebe pogovarjali ali zaljubljenih pesem prepevali; morate previdni biti v vsem svojem obnašanju. Zraven pa morate tudi prijeten duh od sebe dajati z lepim izgledom pobožnega življenja pred Bogom. Potlej bote tudi enkrat kakor deviško čiste lilije v božjem vertu med svetimi angelji cveteli.
2.	To da lilije se pri nas le na vertih najdejo, ne pa na polju ; na polju rastejo druge cvetlice , in med njimi vam nar poprej pokažem vijolico. Kaj se zamoremo od vijolice učiti ? Pomislite enkrat, kje , kako in kdaj cveti ? Vijolica le na skrivnem v travi ali v germovji cveti in se le s svojim žlahtnim duhom razodeva. Kako marsktero lepo čednost se toraj od vijolice lahko učimo! Priporoča nam ljubo ponižnost, samotnost, pohlevnost in tihost. Vijolica nar lepše cveti na samotnih krajih; tako se tudi čednost kristjana nar bolj v samoti ponaša , kedar se kar nar bolj mogoče od sveta in njegovega šuma odloči. Vijolica, obrajtana zavoljo svojega žlahtnega duha, se ne kaže očitno, ampak na skrivnem cveti; ali nas s tem ne opomni tistih bpsed Jezusovih : „Glejte, da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da bi vas vidili; resnično vam povem, prejeli ste svoje plačilo". (Mat. H, 1") Molite , delajte dobro na skrivnem, in vaš Oče. kteri tudi na skrivnem vidi , vam bo enkrat očitno poplačal. Ponižnosti toraj nas uči vijolica, in kakor je vijolica perva pomladanska cvetlica , tako je tudi ponižnost perva in nar potreb niša čednost.
3.	Še druge cvetlice, ktere na našem polju rastejo, so zvončki. Zvončki so zgoraj odperti, in gledajo zmeraj na-kviško proti nebesom , kakor da bi zmiraj z Bogom govoriti in. mu vse svoje serce odperati hotli. Imenujejo se zvončki, ker vsako uro k molitvi zvone, ker je njih odperti cvet kakor kelih zmirej nakviško proti Bogu obernjen. Zato so zvončki podoba pobožnosti. Prizadevajte si pa tudi vi, ljubi moji! tem cvetlicam podobni biti, svoje oči in svoje serce
vselej k Bogu povzdigovali z molitevjo v cerkvi in doma pri družini; na jutro in na večer, in med delom. »Zjutraj", pravi sv. Frančišk Salezi, „moramo okna svojega serca odpreti solncu pravičnosti, zvečer pa jih delu tamote zapreti". Ena sama pobožna misel čez dan vam da zopet moč in terdnost za delo, za terpljenje in poterpljenje. Molitev in sv. zakramenti bodo roso božjih gnad iz nebes doli sklicali v vaše serce, da bote cveteli kot lepe cvetlice pred Bogom in pred ljudmi.
4. Se eno cvetlico naj vam vzamem v misel, od ktere se hočemo kaj lepega učiti, in ta je rudeča vertnica ali gartroža, ktera je podoba veselja, veselja pozemeljskega in veselja nebeškega. Ni je rože brez ternja, in ni ga veselja brez terpljenja. Pri pozemeljskem , posebno pri grešnem veselju ternje pride še le za veseljem , in tako ternje, ki po posvetnem veselju pride, je žalostno: kesanje, sramota in nesreča ; pri nebeškem veselju pa je terpljenje poprej, namreč premagovanje skušnjav, zatajevanje samega sebe, in še marsi-ktere druge nadloge in poskušnje, ki jih keršansko življenje sebo prinaša. In to je prav: nar pred ternje, terpljenje , — potlej še le veselje. Tako je tudi pri vertnici; zdolej je ternje, na verhu je cvet; nar poprej iz stebla prirasejo terni, potlej se naredi očesce, očesce še le se razcveti v rožo, in kdor rožo hoče imeti, se ternja ne sme bati.
Nikar toraj ne bodite nejevoljni, -ljubi kristjani! če mar-siktere reve in nadloge v lem življenju vas zadevajo; poglejte v svoje podučenje in v svojo tolažbo verlnico. Če je ternje poprej. na koncu pride tudi roža, in če vas s terpljenjem Bog- obiskuje, je to znamnje, da vam je rožo nebeškega zve-ličanja namenil. „Kristus sam je moral, kakor je učencama na poli v Emaus rekel, le po terpljenju v svojo čast iti". (Luk. 24. 46): in če mi ž njim terpimo , bomo tudi ž njim pove-ličani". (Rimlj. 8, 17).
In tako so na polju in v logu še mnogotere cvetlice, ktere nam marsiklere koristne resnice v spomin kličejo. Jaz vas pa le še na dvojni nauk opomnim , ki nam ga te stvari božje oznanujejo.
a) Vzemite cvetlico',"kterokoli hočete, in če je še tako majhna, preglejte jo prav na tanko, in vidili bote, da je
pravi čudež vsegamogočnosti božje, tako je lepo in umetno stvarjena, da je tudi nar bolj prebrisani umetnik tako naredili ni v stanu. Kaj nas to uči? Jezus sam nam pove, rekoč: „Če pa travo na polju, ktera danes stoji in se jutri v peč verže, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni! Ne skerbite tedaj, rekoč: Kaj bomo jedli« itd. (Mat. 6, 30-32). Zaupajte v sv. previdnost božjo, to nam vse cvetlice pridigovajo.
b) Cvetlice v svoji lepoti nam pa še drugi nauk dajejo; one s svojo lepoto osramote neko pregreho, kteri je posebno ženski spol udan, namreč nečimernost, štimanost zavoljo telesne lepote in šumečih oblačil. Naj se kdo še tako lepo oblači in lišpa , ga vendar le nar bolj priprosta cvetlica na lepoti daleč preseže po besedah večne resnice: „Povem vam, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen , kakor ena zmed lilij". Kako nespametno je, toliko časa , truda in denarja na take reči obračati, in si zavoljo takih reči kaj do-mišljevati, v kterih nar poslednja poljska cvetlica človeka daleč presega , cvetlica , ktera danes cveti, jutri pa zvene , kakor vsa pozemeljska lepota. Skerbimo toraj veliko bolj zato, da bomo svqJo neumerjočo dušo zaljšali z lepimi čednostmi.
Sklep.
Poglejte toraj večkrat ptice neba in lilije na polju: spominjajte se pa tudi lepih naukov, ki jih nam delijo le minljive stvari! Amen.
Pridiga za 13. nedeljo po binkoštih. — Angeljska
nedelja.
(Homilija; govoril +)
V vod.
Sv. vera nas uči, kako ljubeznjivo Bog za nas skerbi. Dal nam je pamet, da zamoremo Boga spoznati in ga častiti; dal nam je prosto voljo , da si znamo dobro voliti in hudega se varovati; dal nam je občutljivo serce , da zamoremo Bo^a ljubiti in se veseliti njegovih velikih dobrot. Dal nam je svo-
jega lastnega Sina, da nas je podučil in rešil od pogubljenja večnega. Ali to še ni vse, kar je Bog za nas storil. Se na drugo vižo je Bog pokazal, kako nas ljubi in nas srečne imeti želi. Dal je tudi vsakemu izmed nas angeljca, da ga lepo varuje, od zibele do pokopališča vedno spremlja in ga še po smerti pelje pred sodni stol, kjer prosi za njega in ga srečnega v nebesih viditi želi. Na to veselo resnico svete vere nas opominja današnja nedelja, ki se zategadelj tudi angeljska nedelja imenuje. To veselo resnico nam tedaj Jezus v današnjem sv. evangelji pred oči postavlja in nas uči, naj ljubimo in spoštujemo svoje ljube angeljce varhe. Pa tudi vsi nedolžni otročiči so podobni božjim angeljcom. če vidim otroka, ki ga še mati na rokah pestuje, ali če ga že uči se prekrižati ; ali če tak otrok svoje rokice sklepa in pobožno moli za svojo materjo , pravimo : to je še angeljc, ki ga Bog posebno ljubi. In to je tudi resnično; zakaj sam Jezus nam to terdi v današ-nem evang-elji in svojim učencom malega otroka v izgled postavlja. Toraj vam bom besede tega sv. evangelja na kratko razložil in pokazal, kako lepi nauki so'v njem zapopadeni. Poslušajte!
Razlaga.
1. Pristopili so enkrat učenci k Jezusu in so rekli: ,,Kdo, praviš, je nar veči v nebeškem kraljestvu ?" Ucenci so se bili nekoliko prevzeli. Eden boče več biti kakor drugi. Prepirajo se , kdo izmed njih bo nar viši v Jezusovem kraljestvu. Jezus to vidi in njih prevzetne misli ovreči in jih ponižati hoče. Ali kako je on to storil? Vzel je otroka, v sredo med nje ga je postavil in rekel: „Resnicno vam povem, ako se ne spreobernete in ne bole kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo". Prazen je vaš prepir, kdo bo veci v božjem kraljestvu, zastonj se eden cez drugega povzdigujete ; zakaj ce tih prevzetnih misel ne opustite, še nobenega upanja nimate v nebesa priti. V moje kraljestvo le pridejo tisti , ki so kakor otroci nedolžni, pohlevni in zadovoljni z vsem , ki sami sebe skoraj nič ne obrajtajo; zatoraj vam rečem: „Kdor-koli se tedaj poniža kakor otrok, je nar veci v nebeškem kraljestvu". O kako vesel je ta nauk za nas! Ni nam treba
visoke učenosti, ne velike imenitnosti, ne velikega bogastva, ne visoke časti za nebeško kraljestvo; samo nedolžni, ponižni, zadovoljni, pobožni in pokorni moramo biti, kakor so mali otročiči, in Jezus nam zagotovi, da pridemo v nebeško veselje.
2.	„In kdor sprejme katerega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme". Kdor na tem svetu otroka sprejme v imenu Jezusovem in iz ljubezni do Njega, mu bo tako za-rajtano, kakor da bi bil sprejel samega Jezusa. 0 kako lepo priložnost je s temi besedami Jezus dal vsem premožnim , bogatim, vsem dobrim ljudem, si lehko nebeško veselje prikupiti. Kako dobro delo je tedaj, zapuščene otroke v svojo hišo jemati, jih preskerbljevati in po keršansko izrejati. Koliko je takih zapuščenih sirot, ki jim starši pomerjejo; koliko je takih nezakonskih otrok, ki jih nesrečne matere seboj vlačijo iz ene koče v drugo, iz ene službe v drugo; in tako se godi, da se taki otroci slabo izredijo, v keršanskem nauku strašno nevedni ostanejo, večkrat še moliti se ne naučijo, se nobenega dela ne lotijo in se lenobe že od mladih nog navadijo; kaj more toraj iz takih otrok prirasti? kaj bo enkrat iz njih? nič drugega, kakor spet taki slabi kristjani in očitni grešniki, kakor so njih nesrečni starši bli. In tako se slabi ljudje zmi-rom bolj množijo med nami, ker nimajo nobenega človeka, da bi jih v mladosti prav izrejal in za njih keršansko poducenje skerbel. O kako veliko plačilo bo tedaj tajisti dobri človek prejel od samega Jezusa, kateri takega otroka v božjem imenu
^prejme, se njega ana kakor lasten oce, lastna mati, in za njega skerbi, za dušo in telo. Tak človek je dušo otel časni nesreči, rftorebiti tudi večnemu pogubljenju. Zatoraj pravi Jezus: „Kdor sprejme kterega takega otroka v mojem imenu , mene sprejme ; in tudi jaz ga bom enkrat sprejel v svoje nebeško kraljestvo"! — Jezus dalej govori:
3.	„Kdor pa pohnjša kterega teh malih, ki v mene verujejo, bi mu bilo boljše, da bi se mu obesil mlinsk kamen na vrat in bi se potopil v glohocino morja. Gorje svetu zavolj pohujšanja! Pohujšanje scer mora priti, vendar pa gorje tistemu človeku, po katerem pohujšanje pride". Strašne besede, ki jih govori Jezus cez vse tajisle, kteri pohujšanje delajo. In vendar se dandanašni na to tako malo porajta! kolikokrat se
sliši zavolj neke male reči tako gerdo zakleti, da bi mogli keršanskemu človeku lasje po koncu stati, da se od kristjanov kaj takega sliši; kolikokrat se govorijo take gerde reči, take nesramne besede, da mora poštenega človeka rudečica obleteli, in vse to se godi, vse to govori v pričo nedolžnih otrok, ki jih take gerde, nesramne besede pohujšajo, jim nedolžno serce kazijo in jih tako na njih duši morijo , ki je po božji podobi stvarjena. O gorje takemu človeku, ki se tako strašno pregreši nad dušo nedolžnega otroka, ki je od Boga za nebesa stvarjena! Kaj strašnega je človeka umoriti in mu življenje vzeti; ali še veliko bolj strašno je, pohujšati in tako človeško dušo umoriti in jo pripraviti ob večno življenje! Veliko bi vam mogel govoriti od pohujšanja in zapeljevanja naših časov; veliko strašnega bi sam vedel povedati od tega greha; veliko svarjenja in pomočkov bi morebiti treba bilo, vas tega greha zavarovati in odvračati od pohujšanja; pa samo to vam danes priserčno priporočujem in na kralko povem: Ne govorite vi odraščeni nigdar kaj nespodobnega v pričo nedolžnih otrok; ne preklinjajte nigdar in ne pohujšujte malih otročičev, ki si vse radi zapomnijo in se tako naučijo greha in vsake hudobije; ne storite vi starši vsega vpričo otrok, in glejte, da jih ne po-hujšate; ne pohujšujte vi mladi ljudje eden drugega z nesramnimi pogledi, z nespodobnimi besedami, z nepoštenim obnašanjem; ne zapeljujte eden drugega v greh; spomnite se vselej strašnih besed, ki jih Jezus govori v današnem sv. evan-gelji; globoko si zapišite v svoje serca besede Jezusove, ki pravi: „Kdor pohujša kterega teh malih, ki v mene verujejo* bi mu boljše bilo, da bi se mu obesil mlina* kamen na vrat, • in bi se potopil v globočino morja". Gorje človeku, po kte-rem pohujšanje pride, ker se tako težko popraviti da!
4. „Ako te pa tvoja roka ali tvoja noga pohujša, pravi Jezus dalej, odsekaj jo in verzi od sebe; boljše ti je, da hrom ali kruljev greš v življenje, kakor da bi dve roki ali dve nogi imel, pa veržen bil v večni ogenj". Jezus nam hoče reci: Ko bi ti kaka posvetna reč bila tako ljuba in draga, kakor tvoja roka ali noga, jo moraš vendar zapustiti, če te v greh napeljuje, če je nevarna tvoji nedolžnosti, tvojemu poštenju, zapustiti jo moraš, rajši ko pogubiti svojo dušo, ki
je več vredna , kakor zlato in srebro in blago celega svetd. „če te tvoje oko pohujša, izderi ga in verzi od sebe; boljše ti je, da z enim očesom greš v življenje, kakor pa da bi dve očesi imel, pa veržen bil v peklenski ogenj". To se zaslopi: Ako bi ti kaka želja , kaka reč, kak človek, kaka hiša ali tovaršija tako ljuba bila, kakor tvoje oko, izderi si jo iz serca , pozabi na njo, loči se je, da se ne boš pohuj-šal in večno pogubil. Zakaj tvoja duša je več vredna, kakor vsa čast, imenitnost in veselje tega sveta!
5. „GIejte, da ne zaničujete nobenega teh malih ; zakaj povem yam, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, kateri je v nebesih". Te besede nam povejo, da ne smemo nobenega, še tako revnega otroka zaničevati ali malo obrajtati; zakaj vsak otrok je podoba božja , vsak otrok ima svojega angela varha , ki čuje nad njim in gleda obličje Očeta, ki je v nebesih. Te besede nam pa tudi pričajo , da ima vsak človek, da ima tudi vsak izmed nas svojega angela varha, ki nam ga je milostljivi Bog dal, da nas lepo varuje, nas spremljuje na popotvanju proti večnosti in nas v nebesa pripeljati želi. Kako srečni smo, da imamo tako ljube in zveste tovarše v tem življenji, ki nam toliko dobrega storijo, ki nas tako zvesto varujejo, ki nas tako skerbno opominjajo se greha braniti in dobro delati; kako srečni smo, da imamo tako ljubeznive prijatle, ki nas spremljajo po vseh potih našega življenja; ki nam pravo stezo proti nebeški domačiji kažejo; ki naše brumne misli, svete želje, serčne zdihljeje, naše ponižne molitve in dobre dela pred božji tron nosijo in za naše zveličanje lako lepo in pravično sker-bijo. Oh ne žalimo jih nigdar s tim, da se gerdo zaderžimo, grešno živimo; oni so priče vseh naših misel, vsega poželenja, vsega govorjenja , vsakega djanja ; kakor se pred Bojrom ne moremo skriti, tako tudi ne pred našimi angeli varhi. Zmirom so pri nas, po noči , kakor po dnevi, v samoti kakor v to-varšiji. O kako žalujejo nad nami, če vidijo , da pademo v greh; koliko si prizadevajo nas k pokori obuditi in nas poboljšati. O kako se pa veselijo naši angeli, kedar smo pridni, kedar dobro delamo , kedar pobožno molimo , kedar častimo
tajistega Očeta nebeškega, kterega oni toliko ljubijo in mn v nebesih večno čast in hvalo prepevajo!
Sklep.
O bodimo hvaležni Bogu, ker nam je tako zveste varhe dal. Bodimo pa tudi hvaležni našim angelcom varhom, ki nas toliko ljubijo in nam toliko dobrega skazujejo. Ubogajmo jih radi, kedar nam dobre , svete misli dajejo in nas k dobremu napeljujejo. Priporočajmo se jim vsaki dan ; že zjutraj, ko se prebudimo, se angelom varhom lepo zahvalimo, da so nas to noč varovali; prosimo jih lepo, da bi nas tudi prihodnji dan obvarovali pred hudim na duši in telesu, pred hudim duhom, ki nas zmirom skuša in v greh zapeljati hoče. Vsak večer, kedar se spat podamo , se jim lepo vnovič zahvalimo in priporočimo, da bi nas tudi prihodnjo noč obvarovali pred vsemi vidnimi in nevidnimi sovražniki naše duše in telesa. In tako jih bomo prav častili, tako nas bodo lepo varovali, dokler živimo na tem svetu. Kedar pa pride ura, stopiti pred sodnika božjega , takrat bodo naši ljubi angeli varhi za nas prosili , da bomo pri Jezusu milosti našli in šli v tajisto srečno hišo našega Očeta nebeškega , kjer borno z vsemi svetniki in angeli Bogu večno čast in hvalo prepevali. Oh, to gnado nam daj, miloslljivi Bog! po neskončnem zasluženju Tvojega Sina Jezusa Kristusa. Amen.
Pridiga za praznik rojstva Marije device.
(Marija nam pomagati zamore in hoče; gov. J. F—i v Gorici)
V v o d.
Rojstvo Marije device je vsemu svetu veliko veselje prineslo. Bazveselilo je njene pobožne starše, sv. Joahima in sv. Ano , ker sta po dolgi nerodovitnosti vendar to preljubo dete dobila. Razveselilo je stare očake, ki so pobožno umerli, pa zavolj poerbanega greha v nebesa niso mogli, ker so zvedeli , da zdaj je blizo njihovo rešenje, ker je mati zvelicarjeva že na svetu. Razveselilo je ljudi na zemlji; ker so vidili, da
je blizo čas, ko se bo prikazalo jagnje božje, ki grehe svela odjemlje. Veselili so se Marijnega rojstva tudi nebeški duhovi, ker so jo spoznali svojo kraljico in mater tistega, ki bo sedeže, po grehu angelov spraznjene, zopet napolnil. Po vsej pravici poje naša sv. katoliška cerkev z veselim glasom ta dan: »Tvoje rojstvo, o deviška porodnica božja, je vsemu svetu veselje oznanilo; ker iz tebe je izšlo solnce pravice Kristus gospod, ki je prekletstvo odvzel in blagoslov prinesel, smert premagal in življenje dodelil". Kristjani! Otroci se veselijo nad rojstnim dnevom svoje ljubljene matere, eden pred drugim se podviza ta dan svoji materi se pokloniti in ji razodeti svoje znotrajne čutila in voščila. — Oh veselimo se tudi mi iz globočine svojega serca nad rojstvom Marije dev.; zakaj ono nam je podelilo inater našega Zvelicarja, našo mater in pomočnico, ki nam pri Bogu veliko pomagati zamore in hoče. In da bo res našega veselja in zaupanja do Marije obilno , vas hočem ravno dans prepričati, da nam Marija
1.	pomagati zamore in to kot mati božja;
2.	da nam Marija pomagati hoče in to kot naša mati. —
Razlaga.
1. Silno ljube stvari so Bogu svetniki v nebesih , toda oni so vendar le služabniki božji in Bog pa je njih Gospod. Marija pa v vsej drugi zavezi z Bogom stoji. Ona je več kot služabnica, ona je mati božja. „Mi spoznamo" — pravi nek cerkven zbor (Efez), da je naš gospod Jezus Kristus edinorojeni Sin božji, popolnoma Bog in popolnoma človek, od vekomaj sem rojen od Boga Očeta, kot Bog; v času pa rojen iz Marije device, kot človek. On je poslal eno zjedin-jene dvojnih nalur, zatoraj enega Kristusa, enega Sina, enega gospoda spoznamo. In vsled tega porazumljenja spoznamo tudi, da je sv. devica božja porodnica". Marija je tedaj mali božja, ker je Jezusa spocela in rodila , ki je Bog in človek skupej. Kar je tedaj mati do svojega sina, lo in še vec je Marija do božjega Sinu. Z naj sercnišo ljubeznijo je za-nj cel cas njegovega življenja na svelu skerbela, ž njim veselje pa tudi neizrečene brilkosti delila , kakoršnih ni še nobena mati pre-
stala. Tudi potem ko se je Jezus v nebesa vernil, mu je Marija še vedno mati ostala; zakaj On se kakor Bog in človek ob desnici božji znajde. Marija toraj je bila in vedno ostane mati božja. Med tem ko drugi svetniki kot služabniki božji prosijo, Marija pa za nas kakor mati božja prosi. Kako mogočna mora tedaj njena priprošnja pri Bogu, pri njenem Sinu biti? Sv. Bernard jo takole nagovarja: „Kdo premore k sercu našega gospoda Jezusa Kristusa z večim uspehom govoriti, kakor ti, o nar svetejša in preblažena devica? Zakaj ti imaš ž njim naj zveslejšo prijaznost, marveč bi rekel, naj sercnejšo ljubezen , ker si mu ti mati, On pa tvoj Sin! Kaj vsega ne smemo od tvoje priprošnje pričakovati?" In koga ne? Saj že marsikake svetovne matere beseda je tako obveljavna, da ji sin komaj kaj odreci se prederzne. Tako beremo, da je nek sin, ki je kot mogočen mašcevavec z mogočno vojsko Rimskemu mestu popolno razdjanje žugal, na priprošnjo svoje matere, ki ga je milosti prosila , od svojega terdnega naprej-vzetja odstopil in mestu prizanesel, sam pa v sovražnikove roke padel. Če pa že svetovni sinovi, ki le nepopolnoma svoje matere ljubijo in ki so sicer stoternim slabostim podver-ženi, priprošnjam svojih mater se udajo in jim radi privolijo, kolikor le premorejo; bo pa Jezus, vprašam, ki je pravi sin Marije in popolni zgled pokorščine in spoštovanja, svoji naj ljubeznivši in svetejši materi kaj odreči zamogel, karkoli ona v dušni prid človeka od Njega milo prosi? — Glejte na priprošnjo pobožnih služabnikov je Bog že na tem svetu ljudem velike gnade podelil, da , clo velike čudeže doprinašal ; kot postavim: gore premaknil, razkačeno morje potihnil, mertve k novemu življenju obudil, ja clo solnce v svojem teku ustavil. Ako je pa bila priprošnja pobožnih na tem svetu , ki so bili le služabniki, tudi z marsikakim pregreškom omadeževani, tako mogočna, za koliko mogočnejša ne bo pa priprošnja matere , ki kot kraljica angelov in svetnikov, kot krona nebeš-čanov, kot izvoljena mati pri svojem Sinu sedi in kraljuje ? Kako mogočnejša ne bo memo vseh stvari v nebesih in na zemlji priprošnja Marije device, od ktere pravi sv. Tomaž Akvinski: »Molče in tresejo naj se vse stvari in naj si ko-
maj upajo tako neskončno vrednost le pogledati". In v takšni nam nezapopadljivi in tenki zavezi z Bogom Očetom in Sinom nam ne bo Marija vse sprositi zamogla ? Zaloraj nikar niso prenapete besede sv. Alfonza Liguorja , ki pravi; „Sin je po natori vsegamogočen, mati jc pa po gnadi; to je: ona zadobi po njenih prošnjah, kolikor tirja«. Po tem takem je dokazano, da nam Marija res kot presveta mati bpžja vse sprositi zamore. Ali nam Marija tudi vselej pomagati hoče? Vas tudi tega na kratko prepričam.
2. Marija kakor Jezusova mati je tudi naša mati postala; zakaj po njenem Sinu nam je duhovno prerojenje, opravicenje pri Bogu in naše zveličanje došlo. Po vsej pravici jo zamo-remo toraj mater našega zvelicanja, našo pravo duhovno mater imenovati. Kakor nam je telesna mati telesno življenje podelila, tako nas je Marija po Jezusu Bogu ljubeznjive otroke rodila. Kaj pa vsega ne stori telesna mali iz ljubezni do svojega otroka? Ktera mati je tako terdoserčna , da bi svojemu revnemu in zdihajočemu otroku, ko mu le pomagati zamore, na pomoč ne prihitela, ga rev in težav ne rešila? Res čudna je moč ljubezni, ki jo prava mati do svojega otroka nosi. Tako bereme od neke matere , ki je po barkolomu na neko med morjem kipečo skalo zanesena, sama sebi z žebljom v persi v bodla in scer zato, da bi svoje dete v naročjih s svojo lastno kervjo napojila in ga tako pri življenji ohranila. Ali ni to velika, ja čudna ljubezen telesne matere do svojega otroka? In recite mi, ve matere, kaj vsega ne bi počele, ko bi svoje dete v kako smertno nevarnost ali v kakoršnokoli nesrečo priti vidile? Ne res? vsako še tako važno delo bi koj opustile , vse preplašene bi sosede na pomoč klicale in bi vsega se lotile in preterpele, da bi le otroka rešile, ga pri življenju ohranile. Ali menite pa, da nas Marija, naša duhovna mati, manj ljubi od telesne matere? Ali nas bo ona , ko revni in težavni k njej prihežimo, brez nobene pomoči zdihovati pustila? Ali je mogoče, da Marija nam bo svoje pripomoči odrekla, Marija rečem, ki se mati našega Zvelicarja, mati milosti božje, pribežališče grešnikov imenovati pusti? Že zaupanje, ki ga do vsake dobre matere imeti moramo, nas tega od Marije naše naj priserčniše matere, misliti ne pripušča, od ktere sv. Peter
Damijan pravi: »Marija nas ljubi z nepremagljivo ljubeznijo, z ljubeznijo, ki ljubezen vsake svetovne matere daleč presega". In sv. Rihard pa nas uči: „Ljubezen te dobre matere do nas je tako velika, da , kakor hitro ona za naše potrebe zve, nam koj na pomoč pribiti, nam pride naproti, preden da kličemo"; zakaj, „ona je tako mila", pristavi sv. Alfonz Liguori, „kakor naj boljša mati in je polna gnade in usmiljenja". Kristjani! ali hočete nek, da vam še kaj pristavim, naj vas prepričam , da Marija, naša duhovna mati , nam res pomagati hoče? Naj se zgodi. Podvizajte se tedaj z menoj na božje poti v Marijine cerkve, pred Marijine oltarje, tamkej vam bom pokazal veliko število raznih znamenj, in po teh vam bom razkladal, kdaj in kako da se je Marija bolnim, kraljevim, slepim, ljudem v smertni nevarnosti, grešnim in pravičnim kot pripravna pomočnica skazala , njim , ki so v svoji potrebi in sili z otroškim zaupanjem k njej pribežali. Dalje iti se pa ne upam, ker vse to nam zadosti jasno priča, da nam Marija kot naj boljša mati pomagati hoče. Samo še pristavim besede sv. Bernarda, ki pravi: „Še nikoli se ni slišalo, da bi presveta devica koga zapustila, ki s polnim zaupanjem na-njo klice".
Sklep.
V nekem koledarju berem sledečo prigodbo. Mesca februarja 1. 1858 oboli nek imeniten bogatin, ki je žalibog tudi v število teh spadal, ki, zanicevaje vse božje, so z dušo in s telesom na svet navezani. Imel je v svoji službi dve pobožne deklini, ki so mu bile po keršansko prav vdane. Ko je zvedel iz ust zdravnikovih, da se njegovo življenje v smertni nevarnosti nahaja, podviza se ena nju k dušnemu pastirju, odkrije mu dušni kot telesni stan svojega gospodarja ter ga prosi, naj bi ga obiskali blagovolil, in ga k vredni prijemi ssv. zakramentov pripravil. Goreči duhoven se koj poda dušo pogubljenja oteti. „Kaj hočete"? zarezi bolnik na komaj prid— šega pastirja. „Vas hočem le obiskati, ker sem slišal, da ste bolni in bolnike obiskovati je dobro delo milosti, za duhovnika pa sv. dolžnost." Merzlo mu bolnik se vsesti ponudi. Po nekterih uprašanjih in odgovorih mu dušni pastir, se ve da le od daleč, od ssv. zakramentov, od zvelicanja duše
omeni. Čmerno odgovori bolnik, da naj ga s takšnimi rečmi nikar ne nadleguje, za ktere mu ni celo nič mar. Ko duhovnik pri vsem svojem modrem prizadevanju nič ne opravi, se poslovi priporočivši ga njegovima deklama rekoč: „Za zdaj se ne da ž njim nič opraviti, molite za-nj k materi božji, da bi bila njegova duša rešena". Pobožne deklini spolnite nasvet duhovnikov, ki tudi pri daritvi sv. maše za njegovo dušo moli. Za pet dni potem pristopi dekla vsa razveseljena k duhovniku in ga prosi, naj pride k njenemu gospodarju s ssv. zakramenti koj hitro brez odloga. Lepo ga prositi pusti, da bi se nikar ne mudil. Duhovniku se je to čudno zdelo, da bi se bil tak terdo-vratnež tako hitro spreobernil. „Saj noče nič vedeti od zakramentov!" Znabiti se norca delaš ?" „Ne, ne, on na vas komaj čaka". „Kdo ga je na to pripravil ?" „Ne vem, pa le podvizajte se, prosim vas". Duhovnik gre in najde res bolnika vsega spreobernjenega, ponižnega, skesanega , ki ga s povzdignjenimi rokami za ssv. zakramente prosi. Zavzetemu duhovniku bolnik takole pripovedovati začne : „Ah častiti gospod, imel sem nocoj strašno noč". „Kaj nek?" Globoko skesan vam resnično obstojim, da sem včeraj še stanovitne volje bil, brez ssv. zakramentov ta svet zapustiti; zakaj zavoljo mojega spačenega življenja mi je bilo vsako spoštovanje do svetega zginilo, ves strah pa pred božjo sodbo, pred večnostjo je bil že odvzet. Takšen sem na svoji postelji ležal. Bila je blizo 11. ura, ko se me dobrotno spanje loti. In vidil sem — nikar ni bil sanj , bila je telesna prikazen , presveto devico z Je-zusčkom v naročji. Plavala je nad mojo posteljo, povzdigovala je žugaje perst, in gledala na me s pogledi, ki so mojo dušo prešinili. Tudi otročič me je pogledoval, kot da bi v njegovih očeh naj strašnejša sodba tičala. Jaz se na to zbudim in groza me je pretresala, te prikazni se ne morem znebiti. „Molite usmiljenje božje", mu reče duhovnik, „ktero vam zadnjikrat svojo odrešivno roko ponuja. Gorje, ako tudi zdaj ta miglej prizanesljivosti božje zanemarate! Spoznajte iz tega ljubezen presv. device, ona Slov. Prijatelj.	27
je pribežališče grešnikov, pomoč kristjanov. Zahvalite se pa tudi svojima pridnima deklama, ktere ste neprenehoma za rešenje vaše duše molile. In zdaj pa lotimo se sv. opravila". Bolnik skoz in skoz skesan veliko spoved opravi, in prejme z ginljivo pobožnostjo ssv. zakramente. Drugi dan umerje in je kot skesan in spreobernjen grešnik svojo dušo Bogu izročil.
Po tem zgledu nam je Marija očitno poterdila, česar smo se dans prepričati prizadevali, namreč: da nam Marija pomagati zamore in hoče; da zamore, ker je tako terdovratnemu grešniku gnado razsvetljenja in spreobernenja sprosila; da hoče, ker je na kratko zdihovanje unih pobožnih duš grešniku brez pomude na pomoč prihitela. O kako vse to naše zaupanje na Marijo obuduje in uterduje! Kdo bi se ne veselil nad rojstvom tako mogočne in usmiljene matere! In kdo ne bo potem takem vselaj, bodi si v lastnih ali svojega bližnjega dušnih kot telesnih potrebah, s terdnim zaupanjem k Mariji pribežal in jo na pomoč klical! Toda nikar se ne motimo, kakor da bi Marija vsem brez razločka pomagati hotla. Ona namreč hoče pomagati le tem, ki res pobožno živijo , ali vsaj kot skesani grešniki pri njej pomoči iščejo; zakaj prošnje terdovralnih grešnikov ona nikar ne sprejema in jih ne uslišuje. Zatoraj prizadevajmo si, o kristjani! ne samo kako pobožno delo k Marijini časti opraviti, ampak vselaj po Jezusovih postavah na tenjko živeti, in po Marijnem zgledu svoje serce z lepimi čednostmi venčati in potem takem nam ne bo Marija nikoli naših prošinj odrekla, če se bodo le z našim zveličanjem vje-male. In kot njeni pravi otroci stopimo in obernimo se že zdaj k Mariji ter s polnim zaupanjem jo zaprosimo rekoč: „Pod tvojo pomoč pribežimo, o sv. božja porodnica! ne zaverzi naših prošinj v naših potrebah, temuč reši nas od vseh nevarnost. S svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči". In glejte, zdi se mi, da Marijo vidim , kako ona svoj materni plajšč čez nas razteguje rekoč: „Vi pa le ostanite moji otroci, zvesti služabniki mojega Sina in jaz vam bom vselaj pomagala; v mojih naročjih bote varno potovali in srečno dosegli večno življenje. Amen.
Pridiga za 15. nedeljo po binkoštih.
(Od priprave za srečno smert; gov. J. A—st.)
„Glej ! merliea so nesli, edinega sina svoje matere", Luk. 7, 12,
Y v o d.
Sv. evangelje nam od treh mertvih pove, ki jih je Jezus k življenju obudil, in ti so: Lazar, brat Marte in Marije; mladeneč v mestu Naim in Jajrova hči. Lacar je v nar lepših letih svojega življenja, una dva sta v evetji svoje mladosti umerla. Glej merliča so nesli, edinega sina svoje matere. Tudi mladi ljudje toraj pred smertjo niso varni, ja vsako uro nas smert lahko zadene! Ker nas pa smert vsak čas lahko zadene, hi imeli tudi vsak čas, zmiraj na-njo pripravljeni biti. Kako pripravljeni ? To vam pa hočem dans povedati. Povedal vam bom nektere pripomočke za pripravo k srečni smerti.
Mi bomo le enkrat umerli. Jezus nas ne bo zopet k življenju obudil, kakor mladenča v mestu Naim, dokler ne pride sodit žive in mertve. Kakor drevo pade , tako obleži; kakor človek umerje, tako ostane celo večnost. Kakoršna bo naša smerlna ura , taka bo tudi večnost. Zato le prav zvesto poslušajte, kaj nam je storiti, da bo naša poslednja ura srečna in vesela.
Razlaga.
1. Nar boljša priprava za srečno smert je pobožno, nedolžno ali pa resnično spokorjeno življenje. Ze pregovor pravi: kakor življenje, taka smert. Po dobrem, pobožnem življenji pride večidel tudi dobra, srečna smert; po hudobnem življenji večidel huda smert. Od te resnice nam sv. pismo prav pogosto in razločno govori. Sv. pismo pravi: »Draga je pred očmi Gospoda smert njegovih svetnikov", to je pravičnih. Ps. 115, 15. „Smert grešnikov je prav huda". Ps. 33, 22. Sv. pismo pravi: „Pravični Bog bo vsakemu po njegovih delih povernil". Sv. pismo pravi: „Kar človek v tem življenji seje, bo v unem življenji žel".
To resnico nam je Jezus tudi v nekterih prilikah pokazal. Le pet pametnih devic, pravi on, ktere so na ženinov prihod zmiraj pripravljene bile, so šle ž njim na ženitnino. Pet nespametnih devic, ki so med tim podremale in zaspale, tudi pridejo kakor hitro se zbude, to da prepozno: vrata so bile že zaperte. One terkajo, prosijo in zdihujejo: »Gospod, gospod ! odpri nam", pusti tudi nam notri iti. Toda zastonj terkajo in prosijo; za enkrat in za vselej so s terdo besedo zavernjene: »Resnično vam povem, vas ne poznam"; nič nočem vedeti za vas. Le dobri, pridni hlapci so šli v veselje svojega Gospoda ; nepridni, hudobni hlapec je bil pahnjen v unajno tamo. Le ozka pot pelje v življenje, široka cesta pa, po kteri jih veliko hodi, pelje v pogubljenje. Pa saj nam že naša pamet ravno Jo pove. Oce hudobnega otroka, ki ga velikrat žali, ne more tako ljubiti in plačati, kakor dobrega otroka in dobrega otroka, ki mu je zmiraj pokoren bil in zvesto služil , na zadnje ne bo zavergel. Ravno tako se tudi Bog do nas obnaša. Grešnik, ki je velikrat Bogu nepokoren bil, se sme ob smertni uri po vsi pravici tresti, pravičnemu pa, ki se je zmiraj zvesto Boga deržal, se ni treba bati. Bodite toraj potolaženi, vi dobri, brumni kristjani 1 ki upati smete, da v stanu gnade božje živite: ki ste se do zdaj skerbno greha varovali , in svojo kerstno nedolžnost ohranili, ali ki ste grehe, ki sle jih iz slabosti doprinesli, iz serca obžalovali, se jih odkritosercno spovedali, in ste se poboljšali;, bodite potolaženi, če v stanu gnade božje živite, smete upati, da bote tudi v stanu gnade božje umerli; če po pravi ozki poti hodite, bote enkrat tudi na pravi kraj, k Bogu v nebesa prišli. Le stanovitni bodite, in nikar se ne bojte smerli, saj je Jezus s svojo stnerljo slrahoto smerti premagal; samo greha se bojte , ki smert grenko in strašno dela.
To naj bi si tisti dobro k sercu vzeli, kteri svoje življenje, in posebno nar lepši in nar boljši del svojega življenja, cvetočo mladost, v gerdi navadi, v grehih in hudobijah tratijo, in vendar še srečno smert pričakujejo, ker se na to zanašajo, da se bodo že še, če pred ne, vs&j pred smertjo spreobernili. »Tako, pravi sv. Bernard, so vsi mislili, ki zdaj v peklu
gore; nobeden, pravi on, clo nobeden ni mislil pogubljen biti; in vendar so pogubljeni, pogubljeni na večno". Kako? ti se hočeš že še enkrat spreoberniti; to da zdaj še ne, drugikrat? Ali bi te pa ne mogla smert, kakor toliko tavžent drugih, neprevidama v tvojih nar lepših letih, pri nar boljšem zdravji, v sredi tvojih pregreh in hudobij, v večnost potegnili? Pa naj že bo, da starosti dočakaš in enkrat nehaš grešiti. To da nehati grešiti, zato ker te bo greh že čez prag sunil, ker grešiti več ne boš mogel, ker k grehu nič več skušnjav in priložnost rie boš imel; to se še ne pravi spreoberniti se, ampak se pravi mero svojih pregreh napolniti. Ravno tako se ne pravi spreoberniti se, kedar se človek ob koncu življenja, ko je že smert blizo, le zato k Bogu oberne, ker se nikamor drugam oberniti nima. In vendar, vendar se jih veliko pri svojem pregrešnem življenju na to zanaša, da se bodo pred smertjo spreobernili. Takim dans druseffa nič ne rečem, kakor kar sv. Vincenc Fereri pravi: Veci čudež je, kedar človek po grešnem življenju srečne smerti umerje, kakor kedar je mertvi k življenju obujen. Jaz le rečem: Po hudobnem življenju dobre smerti pričakovati, se pravi: na čudež se zanašati; se pravi: svojo dušo in zveličanje v nevarnost postavljati; se pravi: prederzno na božjo milost grešiti.
2. Posebno dober pripomoček, se za srečno smert pripraviti, je ta: da človek še v zdravih dnevih svoje serce in svojo vest z zgrevano dolgo spovedjo očisti. Jaz vem, da dolga spoved je nekterim, ki so preveč boječi, in ki so jo že enkrat ali večkral storili, bolj škodljiva kakor dobra. Jaz pa tudi vem, da dolga spoved je tistim grozno potrebna, kteri so že več časa v pregrešni navadi , v pregrešnem znanji, v bližni priložnosti k grehu živeli, ali pa so se večkrat brez prave priprave, brez serčne žalosti , brez terdnega naprejvzetja , brez vsega po-boljšanja spovedovali, z eno besedo, kteri so večkrat nevredno spoved storili. Kedar pride huda nevarna bolezen, kedar je treba umreti, . bi se skoraj vsak rad od celega življenja spovedal. Toda takrat je večidel prepozno. Hude bolečine , strah pred smerljo, skerbi zavolj zapuščenih otrok
bolniku dostikrat tako glavo zmešajo, da ni v stanu ne prave grevenge obuditi, ne se svojih grehov prav spovedati. In pa na pozno spreobernjenje, kakor sem že pred rekel, na pokoro umirajočega se je le malo ali pa clo nič zanašati. Potlej pa tudi tega ne veste , kako dolgo bo vaša bolezen terpela, in ktera bolezen vas bo zadela. Pri nekterih boleznih, kakor sd večidel vse vročinske bolezni, človek vso zavednost zgubi, da nič več pametnega govoriti ali misliti ne more. Saj še clo tega ne veste, ali bote pred smertjo kaj bolni, ali vas bo pa smert y zdravji na nagloma zadela. Ce toraj v tako imenitni reči, na kteri je cela večnost ležeča, nočete biti abotni in nemarni, storite zdaj, dokler imate čas in priložnost, dobro dolgo spoved, če spoznate, da vam je potrebna — in potem začnite novo boljše življenje. Potlej naj pa pride smert, kedar hoče, vi bote na-njo pripravljeni; mirni in potolaženi bote umerli. —
3. Tretji pripomoček za srečno smert je pogosto prijemanje sv. zakramentov.
Ena nar lepših bratovščin je bratovščina srečne smerti. Dve poglavitne postavi te bratovščine ste, da njeni udje vsak mesec enkrat k spovedi in k sv. obhajilu hodijo, in eno pridigo od smerti slišijo, ali če pridige slišati ne morejo, sami kak kratek čas resnobno smert premišljujejo. Vi ljubi kristjani! se lahko sami v to bratovščino zapišete, če se vsak mesec enkrat spoveste, pa tako spoveste, kakor da bi ta spoved bila zadnja vaša spoved, in pobožno sv. obhajilo prejmete, in tisti dan tudi resnobno smert premišljujete, postavim takole: Kaj bi me nar bolj skerbelo, ko bi še dans moral umreti? Ali nisem z nobenim človekom v sovraštvu? Ce jaz svojemu bližnemu ne odpustim, tudi Bog meni odpustil ne bo. Ali nimam nič krivičnega blaga? Na uni svet ne bom nič drugega vzel, kakor svoje dobre ali hude dela. Ali imam časne reči poravnane? Ali se po moji smerti ne bo mogel nobeden čez me po pravici kej pritožiti? Zdaj moram, zdaj hočem storiti, kar bom enkrat ob smerti želel, da bi bil storil. Kdor večkrat smert premišljuje in večkrat k spovedi in k sv. obhajilu hodi, kakor da bi zadnjikrat bilo, ta scer morebiti nagle ali hitre smerti umerje, ne pa neprevidene smerti. Kedar kdo zmed vaše
žlahte na nagloma brez duhovna umerje, se s tim tolažite, če reči zaraorete: Saj je še le pretečeno nedeljo, ali pred nek-terimi dnevi pri spovedi bil. In prav imate; to je pač lepa tolažba, če je bila spoved le dobro opravljena. Veči del pa Bog tistim, kteri večkrat v življenju k spovedi in k sv. obhajilu hodijo, posebno gnado da, da tudi še pred svojo smertjo Y svojo nar večo tolažbo sv. rešnje Telo kakor popotnico za večnost in zastavo večnega življenja prejeti zamorejo.
4. Ceterto, kar pomaga k srečni smerti, je pogosto premišljevanje smerti. Kolikor bolj bomo smert premišljevali , toliko bolj se je bomo privadili, da se je ne bomo preveč ustrašili, kedar pride. V nekem kraji je prebivala strašna zver, velik zmaj ali drakon, ta je priderl včasi iz svojega zakotja, je pokončal polje, in ljudi in živino požerl. Neki sercen vitez pa je sklenil tisti kraj te strašne pošasti rešiti. Da bi bil pa svojega konja in svoje pse na boj zoper to strašno pošast vzeti mogel, jim je hotel poprej strah pred njo vzeti. Zato je dal od izurjenih umetnikov podobo velikega zmaja napraviti. Ta podoba je bila tako umetno izdelana, je bila tako velika in strašna, da je bila prav živemu zmaju enaka, in se tudi na umetno vižo premikovati dala. Vitez sam je konja in pse proti ti strašni podobi zagnal. V začetku so se ustrašili te gerde pošasti in so se je bali, pa ker so jo več dni zaporedoma vidili, so se je zmiraj bolj privadili, in vsakdan serčnejši so nad njo planili. Ko so se podobe te pošasti že prav privadili, da se je niso več bali, se je vitez nad živega zmaja ž njimi podal. Prec ko so ga ugledali, so se ga res konj in psi nekoliko ustrašili, to da vajeni takega pogleda so kmalo premagali strah, togolno so planili psi nad zver, in vitez se je s konjem proti nji zagnal, in je z mečem končal to strašno pošast. Vsak človek se smerti boji; pa kolikor večkrat jo človek premišljuje, toliko manj se je boji; in poslednjič, kedar bo resnično smert nad nas prišla, se je ne bomo preveč ustrašili, ampak ji bomo serčno naproti šli in jo premagali. Zato pobožni kristjani radi in pogosto smert premišljujejo, da bi se je bolj privadili. Nekteri si še v zdravih dnevih dajo mertvaško trugo napraviti in se večkrat vanjo vležejo; drugi imajo na svoji mizi mertvaško glavo, da vec-
krat na-njo pogledajo; še drugi hodijo iz ljubezni do svoje duše na pokopališče se sprehajat in še drugi vselej tje grejo in gledajo, kedar kdo na vasi umira. Tudi mi, prijatli moji! smert večkrat premišljujmo, priložnosti zato dosti imamo. Posebno kedar uro slišimo biti, recimo: Spet sem eno uro bližej smerti, spet eno uro bližej groba, o Bog! daj, da bo srečna naša smertna ura! Vsakdan večkrat molimo Očenaš in Ceš-čeno Marijo, vzemimo si te besede dobro k sercu: Sv. Marija, mati božja, prosi za nas grešnike zdej in na našo smertno uro. In kedar se zvečer spat uležemo, recimo: Kmalo bo pa grob moja postelja. — O srečen človek, kteri večkrat smert premišljuje! Njemu smert, kedar pride, ne bo strašna pošast, pred ktero bi se tresil, ampak kakor Ijubeznjiva prijatlica , ki ga bo prijazno za roko prijela in ga iz le revne solzne doline peljala v lepšo, boljšo deželo, na ljubi Očetov dom.
5. Kdor hoče srečno in veselo umreti, si mora za take prijatle skerbeti, ki mu bojo tudi v smertni uri ostali, in ga v dolgo večnost spremijo, in to so svete čednosti in dobre dela. Te vam hočem v neki priliki pokazati. Bil je nek človek, kteri je imel tri prijatle; dva je prav iz serca rad imel in je vedno pripravljen bil za ta dva vse storiti, tretjega je pa tako malo obrajtal ,■ da se je do njega prav merzlo, ja clo hinavsko prijazno obnašal. Na enkrat je bil poklican pred sodnika, da bi od deset tavžent talentov rajtengo dal. Ker ni imel, gre hitro k svojemu pervemu, nar boljšemu prijatlu, opomni ga, kaj je že zanj storil, kolikrat življenje za njega postavil in kako zdaj njegove pomoči potrebuje. Ali nar boljši prijatel mu reče: Jaz nisem tvoj prijatel, tudi te ne poznam, druge prijatle scer imam in jih ravno zdej obiskat grem, tukaj imaš za svoje potrebe dve srajci, več pa od mene ne pričakuj. Žalosten in osramoten gre ta človek k svojemu drugemu prijatlu. Ljubi moj! ga ogovori, spomni se, koliko dobrot si od mene prejel, kaj sem za tvojo čast in ljubezen storil, ali zdaj sem v veliki nadlogi, pomagaj mi. Dans imam preveč drugih opravil, mu drugi prijatel odgovori, in te ne morem v sodno hišo spremiti; vse, kar zamorem storiti, ti storim, nekoliko te bom spremil tje do unega vogla, kjer ceste križem gredo. Ker se je v novič goljfanega vidil, še
bolj žalosten prihaja, ves prestrašen k tretjemu prijatlu gre, na kolena prednj pade in mu reče: Spoznam, da sem do zdaj clo merzel bil, in da tvoje prijaznosti ne zaslužim. Vendar od vseh prijatlov zapuščen v veliki nadlogi k tebi pridem, ne spomni se na mojo nehvaležnost, usmili se me, in pomagaj mi. Tukaj mu tretji prijatel s prijaznim obličjem reče: Ja jaz sem tvoj resni prijatel zdaj kakor poprej, tudi merzlo prijaznost, ktero si mi skazoval, hočem obilno poverniti. Spremil te bom k sodniku in bom tam za-te govoril, bodi le potolažen, in pojdi z menoj.
Kdo so ti trije prijatli, kristjani moji? Pervi je dnar in blagd, ki ga pozemeljslu človek tako serčno ljubi, da zavoljo njega zdravje in življenje, ja tudi svojo dušo v nevarnost postavlja. Ali kedar se pred božjega sodnika pokliče, kaj mu more ta prijatel dati? Loči se od njega in se poda v ptuje roke, zapuščenemu pa drugega ne da, ko dve srajci, to je dva perta, da se v enega njegovo obličje, v drugega pa njegovo mertvo truplo povije, samo to plačilo ima na zadnje od njega, kteremu je vse svoje življenje zvesto služil. Drugi prijatel so žena, otroci, žlahta in drugi zemeljski prijatli, kteri k sodbi poklicanega do groba spremijo, do tje, kjer se poti ločijo, oni gredo za njim do pokopališča, potem zopet domu, eni morebiti malo jokajo, drugi se pa smejijo nad dedšcino, ki jim jo je zapustil, to je vsa prijaznost, ki mu jo skažejo, ako se je ravno celo življenje za nje upiral in skerbel. Tretji prijatel je pa prava brumnost in bogaboječnost, ta je njegov nar boljši prijatel v življenju in v smerti; ta človeka nar bolj tolaži, ga spremi pred božjega sodnika in tam zanj govori; vsako nar manjše dobro delo, vsako premagan je in zatajevanje samega sebe človeku pri smerti več pomaga, ko tavžent svetov, ta je zares človeka nar resničniši prijatel, to da ta prijatel ima le merzle prijatle, takrat se še le k njemu obračajo, ko jih že vse zapusti, ko je že veči del prepozno.
Sklep.
Pa zadosti naj bo dans mojega govorjenja. Lahko bi vam bil dans kej bolj prijetnega povedal, gotovo pa je za vaš dušni prid še boljši, da sem vas podučil, kako za srečno smert
pripravljati se. — O ljubi kristjani! naše življenje je kratko; v 30 letih bo že veči del zmed nas v večnosti. Veliko jih bo čez 10, čez 5 let umerlo, eni pa bodo še to leto, in morebiti bodo ravno tisto leto umerli, ki nar menj na to mislijo. Naše življenje je kratko in polno nadlog. Koliko se mora posebno kmečki človek v teh slabih časih truditi in terpeti, če hoče sebe in svojo družino pošteno preživiti! O koliko rev in nadlog, križev in terpljenja vas v tem življenju, ljubi kristjani! zadeva. Kaj bi bilo, ko bi v drugem življenju nič boljšega upati ne imeli? To de kakor resnično je Bog neskončno dobrotljiv in usmiljen, kakor resnično je neskončno zvest v svojih obljubah, tako gotovo bo enkrat drugače, enkrat tam, v drugem življenju boljše za vas, če se bote zdaj stanovitno na dobro smert pripravljali. Nar boljša priprava pa je, kakor sem rekel 1. da nedolžno, pobožno ali pa resnično spokorno živite, 2. da v zdravih dnevih zgrevano dolgo spoved storite, 3. da večkrat, ali če ne večkrat, vsaj enkrat v mescu kak dan, kterega si sami zberete, k spovedi in k sv. obhajilu greste, in tako te sv. zakramente prejmete, kakor da bi zadnjikrat bilo, 4. da pogosto smert premišljujete, in 5. da si za take prijatle skerbite, kteri vam bodo tudi v smertni uri ostali in vas k sodbi spremili. Če se bote tako k smerti pripravljali, bo srečna in vesela vaša smert. Blagor mertvim, ki v Gospodu umerj6. Od zdaj reče duh, naj počivajo od svojega truda, zakaj njih dela gredo za njimi. (Skrivno razod. Jan. 14, 13.) Razbojniki so nekdaj v samoti dobili sv. puš-čavnika Hilariona in so ga vprašali: Kaj bi začel, ko bi med trumo razbojnikov in morivcov prišel? 18 let stari Hilarion je odgovoril: Kdor je nag, se razbojnikov ne boji. Pa bi ti lahko življenje vzeli, mu razbojniki reko. Hilarion se je po-smejal in neprestrašen rekel: Življenje mi lahko vzamejo , pa zato se razbojnikov in vbijavcov ne bojim, ker sem k smerti že pripravljen. — Bodi pripravljen k smerti, in ob koncu življenja boš lahko zaničevaje s sv. Pavlom smerti rekel: Smert! kje je tvoje zelo? In angelj, ki bo tvojo dušo v večnost spremljal, bo osramotenega peklenskega sovražnika vprašal: Pekel! kje je tvoja zmaga? Amen.
Pridiga za veliki Šmaren dan
pri novi maši v Žuženberku, 1855; gov. J. R.
»Marija si je nar boljši del izvolila, kteri ji ne bo odvset," Luk, 19, 42.
V vod.
V katoljški cerkvi obhajamo skoz leto več praznikov v spomin in k časti Marije, prečiste device in presvete božje porodnice; pa noben ni tako vesel in imeniten, kakor god njenega častitega vnebovzetja, ki ga dans posvečujemo. Zakaj dans praznujemo tisti dan, ko je Marija zapustila zemljo, dolino solz; se vzdignila čez temne oblake, preplavala svetišče, in častito 'šla v nebesa, kjer ji je njen božji Sin dodelil zalo plačilo za njeno sveto življenje in jo kronal kraljico nebes in zemlje. Lepo se tedaj prilegajo besede, ktere je Jezus Lacar-jevi in Martini sestri, Mariji rekel, v današnjem evangelju na Marijo, Kristusovo mater, „da si je nar bolji del izvolila, kteri ji ne bo odvzel".
Današni dan pa ni samo za to za nas kristjane vesel dan, ker obhajamo spomin Marijnega častitega vnebovzetja, ampak tudi zato, ker vidimo pred altarjem novega piašnika, kteri bo dans pervikrat prav v ti cerkvi, kjer je kerščen in birman bil, Bogu vsegamogočnemu opravil presveto daritev nove zaveze. Bavno na tem svetem kraju, kjer je nekdaj kakor fantič pred vašimi očmi klečal in molil, kleči dans in moli, kakor Bogu posvečen mašnik; z ravno tistimi rokami, ktere je nekdaj kakor otrok v vsi nedolžnosti tukaj k Bogu povzdigoval, bo dans prejel, deržal in povzdignil presveto Telo in blagorno sveto rešnjo kri Gospodovo pred očmi vse zbrane soseske. Besnično, nova maša, h kteri ljudje od nekdaj radi dohajajo-, je vesela prigodba za nas kristjane. Veselimo se sv. nove maše, ker vidimo, da Jezus, on dober pastir, še zmiraj pošilja namesti sebe učenike in delavce božjih skrivnost, kakor je bil aposteljnom obljubil. „Lejte, z vami bom do konca sveta"; to je: pošljem vas oznanovat evangelje in podpiral vas bom s svojo pomočjo; pa tudi po vaši smerti bom
vedno (do konca sveta) pošiljal aposteljne in jih podpiral, za to, da luč vere ne vgasne, temuč ostane in sveti med ljudmi do konca sveta. Vesele se nove maše farmani, ker vidijo pred altarjem na pervem sedežu enega zmed svoje srede, kterega že od mladega poznajo. Vesele se nove maše, novega mašnika žlahta, znanci, prijatli in posebno starši, ker vidijo svojega žlahtnika, znanca, prijatla, svojega sina stopiti per-vikrat kakor božjega namestnika pred božji altar, pred Boga, kteri naše serca razveseljuje.
Tudi to naše današno drugo godovanje nove maše je s pervim praznikom Marijnega vnebovzetja tesno sklenjeno. " Ali ni bila Marija devica, ki je tega , kteri dans kakor mašnik pred nami stoji, v njegovih otročjih letih skerbno varovala, ga kakor mladenča vodila in branila na poljzkem in nevarnem potu življenja, se ž njim vojskovala v skušnjavah? Saj je Marija, ko je v svojem sercu svojega ljubega Sina na križu darovala, mati vseh vernih in posebno mati mašnikov postala. Marija, mati večnega veliki-mašnika, Jezusa božjega Sina, je zgled mašnikov, kteremu morajo v vsem podobni biti. In prav od tega, kako je mašnik Mariji, božji materi podoben, vam želim dans govoriti. Toraj rečem: Vreden mašnik je podoben Mariji devici 1. v svoji izvolitvi, 2. v svojem življenji, 3. v svojih delih in opravilih, 4. v svojem terpljenji, in 5. v nebeškem plačilu. Iz tega se bote prepričali, da si je tudi mašnik, kteri iz svetega namena v du-hovski stan stopi, kakor Marija nar bolji del izvolil, kteri mu ne bo odvzet. — O Bog! dodeli mi svojo gnado, da bom vse, kar mislim in kar občutim, tudi izreči zamogel. Presrečna devica Marija! poglej milostljivo na nas iz svojega nebeškega veličastva, mi se oziramo gori k tebi, kakor otroci k svoji materi in kličemo: Prosi za nas-!
Razlaga.
Vreden duhoven je podoben Mariji devici. Vrednega duhovnega pa imenujem tistega, kteri sam za-se po duhu , in ne po počutkih živi, in druge ljudi po duhu in ne po počut-kih živeti uči; kteri tedaj z besedo in z djanjem Jezusove
nauke oznanuje, tak je vreden duhoven", in tak je podoben prečisti devici,
1. po izvolitvi. V Nacareta ubogi hišici kleči devica vsa v molitev in premišljevanje svetega pisma zamaknjena. Nebeški mir je okrog nje razlit, kterega noben posveten šunder zbegati ali skaliti ne more; in božje veselje se lesketa na njenem nedolžnem obrazu. Naenkrat se prikaže angelj Gospodov in ji oznanuje, da bo mati Zvelicarja sveta. »Ave Marija''! govori božji poslanec, „bodi češčena in pozdravljena, Marija! ti si milosti polna, si zmed vseh svojega spola izvoljena, žegnana med vsemi ženami". Rodila bo Gospoda nebes in zemlje, Zveličarja in Odrešenika, po nji bojo žegnani vsi narodi zemlje. Ona bo veliki- duhovna, kteri je presveti dar, Gospoda sveta, v svojem prečistem sercu spocela, ga nosila na svojem žegna-nem naročji in ga položila kakor spravno in klavno Jagnje na goro Kal varijo, svetu v mir in zveličanje. Devica sliši oznanilo , ponižno nagne svojo glavo, se uda v božje visoke sklepe in hvaležno zapoje: »Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu mojem Zvelicarju, zakaj velike reci mi je storil". Marija je bila izvoljena in posvečena in ravno tako tudi mašnik. V eni tistih presrečnih ur, ko je mladenc sveta in njegovih nečimernost pozabil, se v molitvi in svetem premišljevanji k Bogu povzdignil, stopi, kakor nekdaj k Mariji, angelj, njegov angelj varh, stopi v tiho slanico njegovega serca in pravi: Bodi pozdravljena, keršanska duša! veliko milost si našla, žegnana si med tavženti svojega spola; Bog te je od vekomaj izvolil in posvetil, mašnik boš v njegovem svetišču. Zvelicarja boš v svojem sercu, njegove svete skrivnosti na svojem jeziku nosil; tvoje roke bojo preljubega božjega Sina povzdigovale pred očmi ljudstva; v svetišče boš hodil in daroval presveti dar za zveličanje sveta. Tudi našega novega mašnika je Gospod tako v duhovski stan zaklical; in ko je slišal ta skrivnostni glas v svoji duši, je ves ginjen in od le velike milosti pretresen sklenil svoje roke, se ponižno vergel pred svojega Gospoda ih Boga in z Samuelom rekel: »Gospod! tukaj sem, govori, zapovej, pošlji me, ker tvoj služabnik posluša". Takrat je bilo njegovo serce z veseljem napolnjeno; njegove oči so se od hvaležnosti solzile; tudi on
je djal: „Moja duša poveličuje Gospoda; zakaj velike reči mi je storil". Ja, velike reci mi je Bog storil, ker ga je vpo-dobil svoji materi, ter mu dal čast in oblast, ktera angelom ni dana, in ga toraj memo angeljev povzdigne. Nobenemu angelju, mašnikom pa je rečeno: „kterim bote grehe odpustili, so jim odpuščeni". „BIagor tebi", moli cerkev ob Marijnem godu, „blagor tebi devica, ki si na svojem sercu nosila tistega, ki ga nebo in nebes nebesa obseči ne morejo". Tudi mi dans rečemo: Blagor tebi, Gospodov mašnik! ker boš v svoje serce prejemal in v svojih rokah nosil tistega, ki je vse naše upanje in vse zveličanje naše.
2. Vreden mašnik je podoben Mariji v svojem življenji. Mašnik je kakor Marija izvoljen in poklican, toraj mora vse svoje življenje Bogu darovati, kakor Marija. Od kar je angelj Mariji oznanil, da bo božja mati, do tiste ure, ko je na dan vnebohoda svojega Sina z učenci popotovala na oljsko goro, najdemo to sveto mater zmiraj le pri njenem Sinu; njeno presveto serce je popolnoma sklenjeno z božjim sercom njenega Sina, le njega ljubi, le njemu živi, le ž njim in zanj terpi. Kolikor niža njegova hlapčevska podoba, toliko priserčniša njena ljubezen; kolikor veče njegovo ubožtvo, toliko obilniše njeno usmiljenje; kolikor grenkeje njegovo terpljenje, toliko globokeja njena bolečina. Zavolj njega gre v Betlehem, na svojem maternem naročji ga nese na Egiptovsko, z materno britkostjo ga išče v Jeruzalemu, kakor zvesta mati ga spremlja po njegovih potih skoz sveto deželo, in ga nasledova na njegovem križevem potu na goro Kalvarijo. Tudi pod križem ga ne zapusti, tudi njena duša mora, kakor njegovo telo, iz globokih ran kervoviti, tudi njeno serce mora meč neznanih bolečin presuniti. „Vsako njegovih besed je v svojem sercu ohranila", jih naberala kakor drage bisere , in kakor bogato zalogo v svoje materno serce spravila, da bi sveti aposteljni in prihodni narodi iz njega j kakor iz živega evangelja, zajemali potrebnih naukov. — Tako tudi mašnik. Ko ga je Gospod s krono duhovskega stanu venčal in v svoje svetišče vpeljal, morajo vse vezi odpasti, ki so ga dozdej na svet vezale. „Gospod je njegov del"; le Gospodu mora živeti, Gospodov v življenji in smerti biti. „Kristus je njegovo življenje";
povsod je smert, kjer Kristusa ni; vse je prazno in pusto, kjer Njega ne najde. Z nogami se zemlje dotika, pa njegovo življenje je v nebesih; da ravno je na svetu, vendar ni od sveta. Toraj mašnik černo obleko nosi; samo pred altarjem je belo napravljen; ker le na altarju je njegovo življenje, njegova ljubezen, njegov Bog, njegovo vse: „Eden dan v svetišču mu je več, kakor jezar v grešnikov lopah".
3. Vreden mašnik je Mariji devici podoben v svojih delih in opravilih. Sveta devica ni samo v Bellehemu pri Jezusovih jaslicah klečala in s svojim Sinom v revni hišici v Nacaretu prebivala, temuč ga spremlja tudi po vseh potih, kodar je hodil ljudem dobrote skazovat; ga spremlja, ko gre v puščavo za zgubljeno ovco, jo prinest k čedi, ga spremlja, kedar gre iskat in zveličat, kar je bilo zgubljenega. In kedar je v nebesih veselje obhajano nad grešnikom, kteri se spokorf, se tudi sveta devica raduje v svetem veselji. „Ko je njen Sin na križu svoje telo daroval, je darovala njegova mati svojo dušo", govori sv. Bernardin. „Križ in žeblji Sinovi, so bili tudi materni; s križanim Kristusom je bila križana tudi mati", pravi sv. Avguštin. — Tako tudi mašnik. Kakor njegov Gospod in mojster mora tudi on hoditi ljudem posebne dobrote skazovat in opravljat delo, ki mu ga je Oče naložil. Ker se je od sveta odločil in Bogu daroval, je dar poslal za zveličanje sveta; in pri sv. maši daruje Jezusa in ž njim samega sebe nebeškemu Očetu za zveličanje sveta. — Poglejte majhnih otrok trumo, ali veste, kaj žvergole in govore in po kom stegavajo svoje nedolžne ročice? Ne požele samo materne hrane in kruha, ki jim ga oče lomi. Tudi po mašniku hrepene, da jih prerodi pri sv. kerstu z vodo in božjo besedo , in jim lomi kruh božje besede, ki redi za večno življenje. Poglejte odraščeno mladino, cvetje in upanje vsake soseske! Oni hrepene po mašniku, da vodi kakor dober pastir to drago čedo, varuje njih duše kakor viden angelj varh; da kakor skerben vertnar obdeluje ta nebeški vertec, ki ga je božja roka zasadila in čuje, da kužna sapa zapeljive kace ne ostrupeni in ne pokonča tega žlahtnega cvetja. Stopite pod uno slamnato streho, v kteri oče, ki je doslej v polu svojega obraza sebi in svojim otrokom vsakdanji živež služil, že dolgo časa bolen
leži in usmiljene roke pričakuje, ki mu polahka njegov težavni stan in otere brilke solze v njegovih očeh. Pri mašniku se nadja tolažbe in pomoči; mašnik posebno mora biti tolažnik in pomočnik žalostnih in nadložnih. — Stopite k postelji umirajočega ; kako ga skle rane, kako mu sapa zastaja, kako terdo je njegovo ležišče, kako ga stiskajo dušne in telesne težave, kako mu žaga v gerlu, poglejte njegov bledi obras, kaj hoče reči? kaj iščejo njegove glaževe, uderte oči? Pokličite mi mašnika, kliče s motnim glasom, ker ne morem umreti brez; mašnika. Pokličite mi ga, zdihuje in stoka, da mi odžene strah smerti, zbriše mertvaški polt iz čela, odvzame težo grehov; pokličite mi ga, da me nahrani z angeljskim kruhom za popotnico v srečno večnost, pomaže s svetim oljem, ter pokrepča z nadnatorno močjo za zadnjo vojsko; pokličite ga, da me spremi do strašne line v dolgo večnost. Mašnik pride ter opravi dolžnost svojo in bolnikov strah se v otročjo ljubezen spremeni, iz serčne grevenge se mu udero po licih solze, in akoravno ne vesel, je vendar bolnik volen in pripravljen , svoj z grehi storjeni dolg z življenjem plačati. — Poglejte jih tam ljudi brez števila veliko, ktere je greh kakor tolovaj gnade božje obropal, in jim kakor dereča zver dušo razklal ali umoril! Kdo bo takim drago obleko gnade božje spet dodelil; kdo oživel njih mertvo dušo? Kdo drug kakor Bogu posvečeni mašnik, kteri jim, če se greha čisto in zgrevano spovedo in resnično voljo imajo, ga za vselej zapustiti, v Jezusovem imenu poreče: „Zaupaj sin, zaupaj, hči, grehi so ti odpuščeni"! In ako ktero zgubljeno dušo spet najde in otme, mu je veče veselje, kakor bi bil nabral vse zaklade sveta, 4. Tako biva mašnik vsem vse, in je služabnik vseh. Ali je mar tudi takih služabnik, ki njegove besede ne poslušajo , in njegovo roko, s ktero jim pomagati hoče, od sebe pahajo? Tudi takih služabnik je on, ne sicer z besedo in djanjem, ampak z molitevjo in bolečino. Bolečina, dušna bolečina zavolj grehov njegovega ljudstva ga dela prav podobnega žalostni devici pod križem; in vsaka beseda, ki je božjemu imenu v nečast, vsako djanje, ki Zveličarja vnovič na križ pribija, tudi njemu
božji materi enako kakor ojster meč dušo prebada. Pa z Marijo devico stoji pod Jezusovim križem, žegnuje te, kteri ga kolnejo, in moli za-nje, ki ga zasramujejo, zmerjajo in preganjajo. Z Marijo stoji pod križem in prenaša in terpi, terpi za svoje preganjavce, in se sam Gospod-Bogu v spravni dar za grehe svojih bratov ponuja, ter ptuje grehe sam na svojem telesu in v svojih bolečinah pokori. Mašnik pri terdovratnežih terpi, molči in moli, ker je mašnik darivno jagnje za grehe svojega ljudstva postal. In zavolj pokore in bolečin, zavolj solz in molitve mašnika se Bog dostikrat terdovratnega grešnika usmili in mu gnado resničnega spreobernjenja dodeli. Ananija, božji služabnik je molil v Damasku, in Bog je Savla tje grede spreobernil, in si serditega preganjavca storil gorečega oznanovavca Jezusovega imena.
5. Vreden duhoven bo Mariji devici tudi v nebeškem plačilu podoben. Ko se je veseli dan Marijnega vnebovzetja približal, pride Zveličar, z vso trumo angeljev obdan , svoji materi naproti in jo tako nagovori: Pridi, moja ljuba mati, zapusti dolino solz, y kteri si toliko ter-pela iz ljubezni do mene. Pridi z dušo in telesom, da prejmeš plačilo za svoje sveto življenje. Pridi, da sediš pri meni; pridi, da prejmeš krono, ktero ti bom dal kakor kraljici nebes in zemlje. In glej že Marija zapušča zemljo, Jezus ji poda roko in jo pelja v sveto nebo. In glej že hite jo sprejet in pozdravit kakor svojo kraljico vsi svetniki, kar jih je bilo tisti čas v nebesih. Prišle so device in rekle: Me smo tudi kraljice tega kraljestva, pa ti, presveta gospa, si naša kraljica, ker si nam perva zgled dala, svoje devištvo Bogu posvetiti, bodi zato hvaljena in vekomaj češčena. Prišli so jo sprejet vsi spoznovavci in jo pozdravit kakor svojo učenico, ker so nad njo imeli zerkalo vseh lepih čednost. Prišli so tudi sveti marterniki jo sprejet kakor svojo kraljico, ker jim je v svojem stanovitnem terpljenji dala zgled in s svojim zasluženjem pridobila serčnost, dati za vero svoje življenje. Tudi sv. Jakob, eden zmed aposteljnov, kteri je ..bil takrat že v
Slov. Prijatel.	2 S
nebesih, jo je prišel zahvalit v imenu vseh aposteljnov za pomoči, ktere jim je na zemlji skazovala. Prišli so mater božjo počastit vsi preroki in stari očaki. Pa nar bolj sercno jo pozdravita perva slariša Adam in Eva rekoč: Ljuba hci! ti si popravila krivico, ki sva jo midva storila človeškemu rodu; po tebi sva tudi midva zveličanje dosegla, bodi hvaljena vekomaj. S priserčno ljubeznijo je sprejel sv. Jožef Marijo, blagi ženin svojo sveto nevesto rekoč: Preljuba kraljica , predraga nevesta! zahvalim Jezusa in tebe, da sem srečo imel, njegov rednik in tvoj ženin biti. Zdaj bova vekomaj sklenjena v njegovi ljubezni in ga bova hvalila in molila vekomaj. Zdaj so jo sprejeli vsi angeljci in pozdravili kakor svojo kraljico ; in ona se jim je zahvalila za posebno pomoč, ktero so ji na zemlji skazovali. Po tem je presveta devica na kolenih ponižno molila vsegamogocnega Boga, ga zahvalila za vse dodeljene gnade, posebno za nar večo gnado, da jo je mater storil svojega večnega Sina. Potlej jo je Oce kronal s svojo mogočnostjo, ktere jo je udeležil, Sin s svojo modrostjo, sv. Duh s svojo ljubeznijo. Vse tri božje peršone so jo storile kraljico nebes in zemlje, so ji odločile sedež na desnici Jezusovi, so zapovedale angelom in vsem stvarem, nji, kakor svoji kraljici služiti in pokorščino skazovati.
Kedar mašnik, kteri se je zvesto bojeval, vero ohranil in s sebi izročenim talentom dobro kupceval, srečno svoj tek dokonča, se mu prikaže Jezus, narviši pastir, in mu prijazno reče: »Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil, pojdi v veselje svojega Gospoda, pojdi iz britkosti v radost, pojdi iz dela in terpeža v, večni počitek". In njegova blaga duša je že pri Bogu, je v nebesih. Že ga pozdravljajo angeljci, pred kterih obličjem je molil , svoj glas z njihovim sklepal , počastiti trikrat svetega Boga; ga pozdravljajo svetniki , kterih življenje in terpljenje je razglasoval in posnemal , ga pozdravljajo marterniki, ker je tudi on bil mož bolečin in marternik ljubezni; ga pozdravljajo device, ker je tudi on svoje telo deviško ohranil; vsi ga pozdravljajo kakor svojega poveličanega tovarša in se pripravljajo deliti
ž njim svoje palme in svoje krone. Pozdravljajo ga posebno vse duše, ki so pred njim šle v večnost, ktere je učil, svaril, varoval, posvetil in otel; vse se ga veselo ospejo, kakor ovce, ktere svojega pastirja, kakor otroci, ki spet najdejo svojega očeta; vse ga hvalijo, ga hvalijo toliko bolj, kolikor veče veselje po njegovi skerbi uživajo.
Ko mašnik zagleda kraljico nebes in vseh svetnikov, ktera je v svojem naročju večnega viši- mašnika na svetu rodila, in ktera je tudi njegova milostljiva mati, njegova tolažnica in pomočnica v življenji in smerti bila, se ponižno verže pred njene noge. Pa oh veselja! njena materna roka ga spet vzdigne in pelja k sedežu svojega Sina, kakor ga je nekdaj nevidno peljala, ko je kakor nov mašnik pervikrat stopil pred Gospodov altar. Kdo popiše veselje, ktero zdaj mašnika obhaja, ko Zveličar svoje ljubeznjive roke po njem stegne, ' ga na enega dvanajsterih svitlih stolov posadi in s krono neumer-jočnosti venča. Zdaj se spremeni njegovo poprejšno žalovanje v neizrečeno veselje, kterega mu nihče odvzel ne bo.
Sklep.
Tako je tedaj vreden mašnik devici Mariji podoben v vsem, v svoji izvolitvi, v svojem življenji, v svojih delih in opravilih, v terpljenji in nebeškem plačilu. Kakor katoljška cerkev Jezusove besede v današnem evangelju na Marijo Jezusovo mater obrača rekoč: »Marija si je nar boljši del izvolila, kteri ji ne bo odvzet"; tako smemo tudi od mladenca, kteri si iz svetega namena duhovski stan izvoli, po pravici reci: »Nar boljši del si je izvolil, kteri mu ne bo nikdar odvzel". Kakor se dans veselimo in srečo vošimo Mariji zavolj njenega poveličanja v nebesih, tako se veselimo in srečo vošimo tebi, novi mašnik! pri nastopu tvoje duhovske službe. Težavna bo scer služba, služba polna skerbi in nevarnost; terdo se ti bo vojskovati za božje ljudstvo, položiti boš moral na altar vse svoje dolgo življenje polno zatajevanja in premagovanja , in vendar se veselimo in ti srečo vošimo, ker si si tudi ti, kakor Marija nar boljši del izvolil.
Vzdigni se tedaj in začni svojo duhovno službo v zaupanji na božjo pomoč in priprošnjo Marije device. Stopi pred božji
28*
altar v imenu vseh kristjanov, in daruj nedolžno Jagnje božje za vse žive in mertve. Opravljaj vse svoje žive dni zvesto svojo duhovno službo; delaj v Gospodovem nogradu neutru-deno, akoravno bi ne vidil nobenega sadu, ker Gospod delo plačuje, ne sadu. In kedar boš poslednjič dar sv. maše opravil, in za seboj ugledaš brezmadežno in delavno življenje, življenje polno truda in terpeža, potlej se ti bojo vrata odperle v drugo svetišče, kjer boš svojega Jezusa vidil ne več v podobi kruha, temuč od obličja v obličje. Kakor smo te mi dans v to svetišče spremili, tako te bo tje spremila druga soseska , ktero si boš sam pridobil, truma duš, ki jih boš od mladosti po poti pravičnosti vodil, grešnikov, ki jih boš spreobernil, žalostnih, ki jih boš tolažil, umirajočih, kterim boš pristopil. In ves drugačen venec, kakor ga dans imaš, ti bojo spletli in ti ga na glavo položili, venec, ki nikoli ne zvene, krono neumer-jočnosti, ktero je Gospod svojemu zvestemu hlapcu pripravil. Sveta Marija, mati božja , mati mašnikov, stoj na strani temu mašniku, vodi ga in podpiraj zdaj in vselaj. Amen.
Govor,
na grobu pridnega učenika Jerneja Hribarja v zgornjem Tuhinju.
„Blagor jim, ki v Gospodu umerjejo, ker njih dela grejo za njimi".
Skrivno razod. 14, 13.
Grozno se kmalo spremeni marsikaj tukaj na zemlji. Komaj dva dobra tedna je, kar smo bili kaj veseli tukaj na tem sv. kraju, in danes, kako vse drugačno je! Pred sebo imam čudno skrinjo, ki nima ključavnice. Kajkoli mora y nji shranjenega biti? Vidim jih zbranih veliko okoli nje, sosebno drage mladine, nedolžnih otrok! Njih oči, njih obrazi, njih solzice , ki se po licih udirajo, mi pravijo, da se je zgodilo nekaj posebnega; kakor da bi bili zgubili nekaj imenitnega in dragega. Oh, skrinja brez ključavnice je mertvaška truga, ki shranuje mertvo truplo tukajšnega mladega, pridnega, za vse dobro gorečega učenika, Jerneja Hribarja. Ni čudno, da tece dans marsiktera solzica, saj se spodobi, da na grobu svo-
jega prijatla svojo žalost, ki jo občutimo, potožimo, se med seboj potolažimo; res je, da človek ložej terpi', ko tovarša v terpljenji dobi'. Morebiti nam bo tudi odleglo, če nam bojo gospod fajmošter povedali, kako da jim je bil ranjki v šoli, na koru, v cerkvi, domii lepa podpora, pridna roka, ki se zdaj v trugi ne gane, da bi pisala; če poslušamo njegovih priletnih staršev mili jok: oh naše podpore, na ktero smo se ravno naslanjati j6li, pa ni več; če poslušamo milo tožbo skerbnih staršev, očetov in mater, kam, h komu bomo letos svoje otroke v šolo pošiljali; če poslušamo nedolžne otroke pripovedovati, kako da je ranjki Jerni priden, prijazen, sker-ben, ljubezniv, učenik brihtne glave bil; če poslušamo orgle na koru, ki žalostno pesem po njem prepevajo, ki jih je dozdaj pridno priganjal, da nas so k pobožnosti ob nedeljah in praznikih budile. Toda le žalujte, kolikor se vam zdi in se za kristjana spodobi; jaz vas tolažiti neham. Dokler vam solze v očdh igrajo, se meni lice jasni; dokler vi po ranjkem jokate, se meni serce tolaži; dokler vi žalujete, se jaz veselim. Kako je mar to? zakaj? Zalo, ker ravno v ti svoji žalosti nar bolj pokažete, da je prava keršanska ljubezen med vami; kjer je pa ljubezen, tam je tudi dobrota, kjer je dobrota, tam je tudi usmiljenje; kjer je pa usmiljenje, tam je tudi nar slajša tolažba. Sreča za ranjkega in za vas, da se tukaj danes ponavlja, kar se je godilo nekdaj z Lacarjem v Betanii, ko se je usmiljeni Jezus sam jokal po svojem mertvem prijatlu, in ljudstvo se je pogovarjalo: Glejte, glejte, kako da ga je rad imel. Tako tudi danes na grobu svojega prijalla lahko rečem: Poglejte jih ljudi , koliko da jih je prišlo, vidite jih , ki so ivega radi imeli; njih upadeni obrazi razodevajo, da so ga ljubili, in gotovo je tudi dobrotljivi Jezus i.nel usmiljenje ž njim , ko je prišel pred njegov sodni stol , kar mi ravno to upanje daje, ker ga je ravno v nar boljših letih poklical k sebi. Tiste , ki jih Bog rad ima , jih poklice do časa iz tega sveti, da njih rajtenga ni tako velika in huda, in da jim po-pred plačilo odloči in podeli', ki jim je pripravljeno. Majhno je živel, pa veliko si skupej spravil, ker je do terde bolezni svoje dolžnosti natanjko spolnoval. Ni nam tedaj tolikanj za istega skerbeti, kterega je Bog v svoje stanovanje vzel, ka-
kor veliko bolj skerbeti zato, da ga ubogamo, kar nam še zdaj iz groba lepih naukov daje, ki naj jih spolnujemo:
1.	Bodite poterpežljivi; poterpežljivost vsakega človeka, posebno učenika srečnega in zadovoljnega dela, da slabosti drugih voljno prenaša, svoje križe in nadloge, britkosti in težave v božjo voljo udan, v duhu pokore terpf. In ranjki, kako lepo se je svetila tale čednost nad njim ! Le vi majhni otroci! povejte kolikokrat vam je v šoli kaj spodletelo, da ste se semtertje kaj zmotili, se pregrešili, kolikokrat ste ranjkega razžalili; ali se je pa on naveličal, ali je v nemar pustil vas učiti, opominjati, svariti? Kako pohlevno je bilo večidel njegovo serce! In kolikokrat gre pri šoli, na koru, v cerkvi doma kaj navskriž; ali ste ga pa vidili togotnega ? slišali hudo razsajati, gerdo zmirjati? Lep venec se mu spleta tam gori v nebesih, kdor ve in zna sam sebe premagovati tukaj na zemlji. V svoji bolezni, kako voljno je vse britkosti prenašal, kakor da bi mu povedano bilo, da s terpljenjem, če ga človek voljno, v božjo voljo udan prenaša , si nebeške vrata odpira, in tam v nebesih lepo veselje pripravlja. Sle se pa od njega tako lepe, potrebne čednosti navzeli, je pač prav, da se vtrinajo solze hvaležnosti in kapljejo na njegov grob.
2.	Bodite pridni. Pridnost teške dela lahke stori in terpljenje v veselje spreminja. In to čednost, kako obilno jo je razodeval zmiraj nad sebd. Še čez 50 otrok je imel vsaki dan podučevati, koliko skerbi in opravila vse to napravi, preden vse z vsim potrebnim orodjem previdi, jim kaj koristnega v glavo ubije! Koliko skerbi, da bi kteri brez nauka ne ostal. Drugi delavci imajo vsaj o praznikih mir in svoj počitek, ranjkemu se je pa o nedeljah delo še le množilo ; vendar je sad njegovega truda očiten, ker je le v lih dveh letih dobrega vpeljal in storil obilno. Ko bi pač vsi njegovi šolarji in šolarce svojega učenika v ti prelepi čednosti posnemali, da bi svoje dolžnosti vselaj in povsodi tako radi in z veseljem spolnovali, koliko pridnih ljudi bi fara kmalo imela! koliko žlahtnega sadu njegovega truda bi se kmalo na dolgo in široko vidilo okoli nas!
3.	Bodite ponižni, krotki in pohlevni. Lepo in lahko se je ranjki zastopil z svojim gospod fajmoštrora in dru-
gimi ljudmi, kakor naprej postavljenim, ker je dobro vedel, da se naša ponižnost, pohlevnsst in krotkost spremenjati ne sme, naj že imamo bolj ojstre ali pa bolj mehke oblastnike. Le samo to je prava učenost, ki se v pravem , ponižnem, pohlevnem zaderžanju razodeva. Kaj bi pomagalo znati pisati in brati, svoje starše pa pisano gledati, jih prevzetno zaničevati ? Kaj bi se z učenikom godilo , ki ni otrok daj boljšega učil? Zatoraj bodite ponižni, pohlevni, da bote v djanji kazali, kako dobrega učenika da ste imeli. S tim bote Boga častili, svojemu ranjkemu učeniku pa nar lepši spomin na njegov grob postavili: Ponižno, pohlevno zaderžanje.
4. Spominjajte se pogosto smerti. Kakor kosec z ojstro koso, maha ona in ne gleda, ali je kdo mlad ali star. Star mora, mlad zna umreti. Tudi resnico tega nauka je ranjki s svojo lastno smertjo prenaglo poterdil. In zdaj nas iz merzle postelje opominja: Danes meni, jutri tebi. Življenja mlade leta in lica rožen cvet nikogar pred smertjo ne obvaruje. Vi ne veste ne ure, ne dneva, kdaj da pride Gospod ; blagor pa le tistim hlapcom , ki bede , ko pride Gospod. In za srečno smert, kako lepo da se je ranjki pripravljal, je znamnje njegovo pobožno obnašanje v njegovi kratki bolezni, v kteri je prosil, da je bil trikrat s sv. popotnico previden , in z Jezusom svojim sodnikom sprijaznjen. O za tako potreben nauk, kdo ti ne bo z solznim očesom hvaležen? Ja hvaležni ti bojo gotovo vsi, med ktere si tako zveličavne nauke usipal, da bi pač rastli njim v zveličanje, tebi pa v plačilo. Zahvalili, kaj ne , ga bote vi farmani, da vam je otroke tako dobro , lepo učil; pa prosili Boga , da vam kmalo dobrega naslednika za njim pošlje ; zakaj žetev je velika , delavcov dobrih pa malo ! Dober šolski učenik je res poseben žegen za celo faro.
Toda dosti naj bo mojih besed! le eno, kar ranjki še želi, naj vam povem. Zahvalim vas, kličem jaz v njegovem imenu, sosebno častitljivi gospod fajmošter, moj skerbni prijatel, nar veči dobrotnik! oh, kako hitro in kmalo so se stekle vse ure, kar časa sva skupaj v edinosti, lepi zastopnosti preživela. Naj me ohranijo še v svojem spominu, in naj se spominjajo moje duše pri daritvi sv. maše. Hvala , lepa hvala drugim duhovnom , mojim bližnjim prijatlom , sosebno Jim vi-
soko spoštovani spovednik, ki ste voljno očiščevali mojo dušo vseh madežev, da mi sodnik ložej milost in usmiljenje skazuje. Hvala, lepa hvala ljubi moj oče ! predraga moja mati! bratje in sestre, ki ste mi tolikanj dobri bili in mi pridno stregli, sosebno v moji hudi bolezni! o obrišite svoje oči zavoljo mene, saj je božja volja tako , da se kmalo vidimo tam , kjer se ne bomo ločili več. Le lega vas še prosim: o nikar me ne pozabite doma pri sv. roženkrancu in v cerkvi pri sv. maši. Hvala , lepa hvala yam farmanom za vse dobrote in vso ljubezen , ki sem jih užival od mladih let med vami! Ce smem vas česa prositi, je moja prošnja leta, da bi tako ravnali, da bi moji starši svoje stanovanje ohranili, da bi se jim ne bilo treba po ptujih hišah potikati. Svoje zdravje, svoje mlade leta sem vaši mladini daroval, kaj ne, da mirno svoje nar ljubše blago vam izročim ? Vas moji šolarčki! kar vas je danes tukaj okoli mene in doma , izročim tolažniku sv. Duhu ; on naj vas viža, razsvitljuje in v sv. gnadi ohrani. Neprenehoma bom prosil za vas pri Bogu, prosite pa tudi vi zame , da mi pri sodbi milostljiv bo.
Kaj ne predragi moji! da vse te prošnje zastonj pri vas ne bojo? Skazujte ranjkemu ljubezen, za ktero vas toliko lepo prosi, otroci ! nikar mi ne pozabite naukov, ki ste jih slišali od svojega ranjkega učenika in molite za njega.
Ti pa , o ljuba duša ! pojdi v miru uživat nebeško kraljestvo. Vse dobrote, ki si jih komu storil, naj ti moj Bog stokrat poverne. Tamkaj v hladnem grobu počivaj v miru in pokoju , da te poklice k ustajenju vsegamogocni glas večnega Boga. Tvoj delavnik je zdaj nehal in večni praznik se začne. Bog ti daj večni mir in pokoj, in večna luc naj ti sveti! Prosi pa za nas J3ogn ? da bomo vsi pobožno sveto živeli, in enkrat srečno umerli. Aiften.
Družba sv. Mohora.
Večernice II. smo razposlali; — diplome za dosmertne družnike in podobice pošljemo vsem družiiikom s koledarčkom; — povabila so se poslale na vse fare po vseh slovenskih škofijah , došle jim bojo po visokočastitih škofijstvih. Častiti gg. duhovniki I česar smo serčno želeli, imamo zdaj; podpirajte bratovščino in nabirate družnikov!
N o v i c a r.
# Iz Celovca. Poslednjič smo pisali: Za Sicilijo bojo pun-tarji in prekucneži planili na Neapoljsko. In res je taka. Garibaldi se že pripravlja prijeti in zagrabiti to prelepo , pa zdaj nesrečno deželo. Neapoljski kralj Franc je volje svoje, spuntane in podšuntane podložne pomirili. Oklical je ustavo ali konstitucijo leta 1848. Bog daj, da bi mu šlo srečno spod rok; pa prej ko ne, se bo goljfal, prej ko ne je zamudil pravi čas. Pa vendar vse je le v božjih rokah. — Prav imenitno je, kar nemški časopis „die Gegenwart" v št. 132 od te reči pravi. »Die Gegenwart" je vnet katoljškega duha, — je pravičen vsem narodom, toraj (kar sa redko redko nahaja) tudi Slavjanom, — izhaja vsak dan razun nedelje in velja le 12 fl. a. v., je toraj naj cenejši politiški časopis, — in je tudi pametno liberalen. Res je vreden, da jo posebno katoljški Slavjani podpirajo, kolikor le premorejo. — Da se pa nasi častiti bravci sami prepričajo, kako odkrito in svobodno piše ta časopis, postavimo semle vse od besede do besede, kar je 6. julija zastran Neapoljske konštitucije pisal; dozdeva se nam, da so te besede vredne, da smo jih po pravici vsi veseli, pa tudi vredne, da si jih k sercu vzamejo tudi drugi vladarji: „Nune reges intelligite: erudimi, qui judicatis terram" ps. 2, 10. „Die Gegenwart" piše takole : „Der Kfjnig von Neapel hat die Constitution vom Jahre 1848 und die fast unein-geschrankten Pressgesetze desselben Zeitraumes wieder bergestellt, die Einberufung der beiden Kainmern binnen acht Wochen angeordnet und eine Nationalgarde — provisorisch — zu errichten befohlen. Kurz, der Konig von Neapel hat gelhan, was er nicht lassen konnte, er ist den Consequenzen des von England beschutzten, von Frank-reich secundirten piemontesischen Revolutionirungssystems erlegen; er hat mil den siegreichen „italienischen Ideen" pactirt; um nicht vor dem siegreichen Garibaldismns die Waffen strecken zu mtissen. Wir sind sehr begierig zu erfahren, was man dem Konio-in seiner jetzigen Lage fur ein sonstiges Auskunftsmittel hatte vorschlagfen \vollen, um dieser Lage zu entgehen. Konnte er sich „bis auf den letzten Mann wehren ?" Vorausgesetzt sclbst, dass ihm seine Armee in Neapel bessere Dienste geleistet hahen vvurde, als sie es in Sicilien that — so konnte er allerdings im Bunde mit der papstlichen Armee den Kampf gegen die suditalienische Revolution aufhehmen, aber nur so lange, als dieselbe nicht einen offenen Bundesgenossen an der piemontesischen Armee und an einem englischen Invasionsheere pefun-den hatte; ein Grund zutn Auftreten dieser beiden Factoren hatte sich bald gefunden und — ihnen vviirde sich Frankreich noch rechtzeilig genug angeschlossen haben, um sich den Lowenantheil an der Beute zu sichern. Zu einem europaischen Kriege ware es da rum aber noch schwerlich gekommcn, denn Oesterreich und Preussen werden zu einem solchen so lange nicht mitwirken, als inan ihre Grenze
unangetastet lasst. Diese aber unter den obgenannten Umstan-den zu beruhren, hatten die iibrigen Machte wohl nicht versucht. Sie hatten diesos Geschaft bis nach Abschluss des neapolitanischen Handels vertagt. Allein die revolutionare Partei hatte Oesterreich an-gegriffen? Wahrscheinlich. Derselben ist jedoch Oesterreich vollkom-men gewachsen. Und Russland? hatte die Rolie des Zuwartens ge-spielt — bis der Horizont klarere Aussichten fiir seine Cooperation bewahrt haben wiirde. Neapel musste, wie gasagt, darum thun, was es nicht lassen konnte. Ob es die Constitution von 1848 oder eine andere geben solite, dass ist vor der Hand gleichgiltig; es musste Thron und Dynastie retten; es konnte dieses jedoch nicht in der Art thun, wie es die Herzoge gethan hatten; das durfte eine Macht wie Neapel nicht; es durfte das Recht auf Selbstbestimmung nicht aufge-ben; es musste, konnte es nicht seine ganze Macht und Bedeutung retten, wenigstens so viel davon retten, als moglich war; kurz es musste thun, was in ahnlicher Lage schon die Dynastien gethan haben, die Form fiir die Sache, den Absolutismus fiir die Dynastien hingeben. Als die Bourbonen aus Frankreich vertrieben wurden, geschah es wegen Suspendirung derjenigen Freiheiten, die sie jetzt gerne wieder gevvahren \vurden, konnten sie damit die Riickkehr auf den Thron ihrer Vater erkaufen. Wir machen ihnen hier keinen Vor-wurf daraus, dass Carl X. im Jahre 1830 die bekannten Ordonnatizen erliess. Ohne sie zu regieren, war damals nicht mehr moglich; mit denselben war der Untergang unvermeidlich. Aber dies war ein Fall, wo die Krone das Letztere dem Erstern vorziehen musste. Die altern Bourbons waren von der jiingern Linie der Orleans bereits moralisch aus dem Felde geschlagen, sie konnten sich nicht langer halten und sie zogen einen ruhmlichen Tod mit den Waffen in der Hand dem vveniger rUhmlichen eines mit aller spiessbtirgerlichen Ruhe vollzoge-nen Dynastie\vechsels vor. Allein so schlimm stehen die Sachen fiir die neapolitanischen Bourbonen noch nicht. Diese konnen ihren Thron noch mit Ehren durch einen Wechsel der Regierungsform retten. Warum sollen sie nicht thun, was heute selbst die Hauptlinie der Bourbonen thun wtirde? Warum nicht eine Constitution annehmen? Die Zeitideen drangen einmal nach dem parlamentarischen System, und diese Zeitideen sind im Vergleich mit demjenigen, was sie be-seitigen wol!en, namlich dem Absolutismus, nicht unberechtigt. Der Absolutismus ist unmoralisch, schadlich und unhaltbar; er ist ein Feind jeglicher Freiheit, vorab der kirclilichen. Alle Staaten haben ihn schon uber Bord gevvorfen ; er vvurzelt nicht im geschichtlichen Rechte, sondern in der- personlichen WillkUr. Er ist orientalisch-heidnisch und nicht europaisch-christlich. Neapel thut gut, ihn fiir immer zu begraben. Daruber, ob es jetzt aus Sclnvache, Furcht oder Ueber-zeugung geschah, vvollen wir im gegenwiirtigen Momente nicht streiten. Nachdein es nun aber geschehen ist, so wollen wir hoffen, dass das, vvas versprochen wurde, auch gehalten vverden Avird. Lieber fiir
immer das Loos des englischen Konigshauses mit Ehren und gutem Gewissen, als durch Eidbruch die Wiederherstellung der glSnzendsten Autokratie ! Solite man jedoch gleiclnvohl wie im J. 1849 „mit dieser Verfassung nicht regieren ktinnen?" Ist man dann selbst schuld, so wird es gut sein, sich selbst zu bessern; drangt aber die Revolution immer weiter, wie im Jahre 1849 — alsdann den Kampf gegen sie — in und ausser dem Parlament! Das konigliche Recht ist ein s t ar kes Recht, wenn es seine Macht gebraucht; aber zugleich die Gesel z e a elite t.— Besser als die Karte von 1848 gefiele und aller-dings eine auf historiseh-standiseher Basis aufgerichtete Verfassung. Es fragt sich aber, sind in Neapel noch Stan de vorhanden? Ist das der Fall, dann lasst sich eine allmalige Versohnung des modernen mit dem historisehen Princip wohl bewirken. Fiir den Augenblick aber ist dazu die Gelegenheit noch nicht da. Heute heisst es : Etwas behalten oder Alles verlieren. Mit sehtinen Theorien ist bekanntlich in solehen Momenten nicht geholfen.
# Iz Ljubljane. Poslednje dni minulega mesca so bili za belo Ljubljano dni veselja in radosti: Slovenski bratje na Kranjskem so dobili svojega knezoškofa. Vsi Slovenci bojo gotovo radi prebirali, kar „IYovice" od tega pišejo. »Pretekli teden je bil res ve 1 i ki teden za naše mesto, ki se je radovalo nad prihodom premilostljivega novega kneza in škofa. Noter do nedelje so sprejemali poklone različnih verst, duhovnih, civilnih in vojaških, in s svojim obnašanjem se prikupili tako, da po 23 letih, ko so se v svojo domovino v visokem poklicu zopet vernili, bi pač, ako bi jim njih apostolska ponižnost to pripustila, ponosno mogli reči: „veni, vidi, vici!" Ne bomo ponavljali, kaj so se s tem in unim pogovarjali; zamolčati pa ne moremo vsaj nekterih reči, ki so jih našim gosp. bogoslovcom rekli, ker vemo, da jih bo dežela z radostjo zaslišala. Naznanili so jim med drugim, da vprihodnjič bojo mogli tudi bogoslovci se preskušnjam god nos t i (maturi) podvreči kakor pravdos'ovci in učenci zdravilstva, da jim nihče ne bo mogel očitati, da za bogoslovca je vsak dober. Slovenščino so jim živo živo priporočali, rekši, da so žalostnega serca že na Dunaj slišali, da je slovenščina jela v semenišču pešati in da mnogi cerkveni ogovori po deželi niso zloženi v takem jeziku, kakor ga sedanji čas terja, da se sv. beseda božja ljudstvu tudi podaja v lični besedi, ne — so rekli inilostljivi knez — da bi hotel s tem reči, da imate zanemarjati druge nauke; al Bog obvari, da bi zanemarili tudi slovenski jezik, zakaj nikoli ne sinemo pozabiti, da naša domovina je slovenska. In še veliko druzega so jim prijazno priporočejali. Tako je v sprejemanji mnogoverstnih poklonov pretekel teden. Že v saboto popoldne je zvonenje po vseh cerkvah, zvečer pa je muzika tukajšnega regimenta oznanovala slovesnost prihodnjega dneva. Zjutraj v nedeljo so peli spet zvonovi po vseh cerkvah, mestnjani pa so začeli lišpati svoje hiše z banderi in pregrinjali in venčati jih s cvetlicami. Ob osmih so bili svetli škof pri sv. maši pri nunah, in potem
so se podali v veliki procesii v stolno cerkev, Prišli so iz dežele gosp. prost novomeški, gosp. častni korarji in tehanti, mnogo fajmoš-trov in kaplanov, očetje frančiškani in kapucini in se pridružili slovesnemu spremstvu; tudi kranjsko mesto — rojstni kraj Njih Milosti — je poslalo svoje namesinike. Ljudstva pa je bilo iz mesta in dežele sploh toliko zbranega, da v nunski in stolni cerkvi ni bilo več prostora, in da po ulicah, kjer je procesija šla, se je vse terlo. V stolni cerkvi jih je pričakovala višja deželna in vojaška gospoda. Cerkveni obredi, s kterimi so svetli knez in škof se usedli na prestol višjega duhovnega pastirstva, so bili tako veličastni in tako ginljivi, da nihče, kdor je bil priča, ne bo pozabil slavnega obhajila. Dve uri po končani slovesnosti so pogostili milostljivi knez višjo duhovno, civilno in vojaško gospOdo pri bogato obloženi mizi v svoji rezidencii, kjer je vse veselega serca bilo; vojaška muzika na dvoru, ki jo je general gostu v čast poslal, je pridevala mične melodije radostnemu obedu, kterega so svitli knez še bolj oživili, ko so zdravico napili sv. očetu papežu, cesarju, deželnemu poglavarstvu krajnskeinu in armadi avstrijanski; potem pa je zadonela zdravica, ki jo je namestnik deželnega poglavarja vitez Stahl napil gospodu knezo-škofu. Sklep današnjih slovesnost pa je bila bakljada in večernica, ki jo je tukajšna pevska družba ob pol desetih zvečer napravila v škofii prepevaje med drugimi pesmami tudi domačo, ki jo je pod naslovom „Pozdrav" na gosp. Gr. Krek-ove besede zložil gosp. Ant. Nedved. — Tako je še le po desetih zvečer potihnilo veselje današnjega dne.
Tem lepim in mičnim besedam mi Korošci le samo pristavljamo; „Ad multos annos!" Dolge dolge leta naj pastirujejo premilostljivi gospod knez in škof Jernej na prestavni stolici Ljubljanski, naj so vsem ovčicam svojim dober pastir in oče, naši slovenski reči pa zvest prijatel in krepek podpornik!
* Iz Beča. Že davno slovi po širokem obnebju slavjanskem premilostljivi škofDjakovarski, prečastiti gospod Strossmayer Juro. Kdo bi mogel vse našteti, kar je že dobrega storit za cerkev, za šolo, za domovino. Preobilni so darovi njegovega prežlahtnega serca; mi njegovih dobrih del nočemo v naš časopis zapisovati — Bog sam jih je vse zapisal v bukve življenja. — Presvitli cesar je tega slavnega gospoda poklical tudi med svoje deržavne svetovavce. Tudi tukaj se obnaša kot Slavjanov dika in ponos, kot pravi in zvesti prijatel cesarskega prestola in avstrijanske carevine. Njegov prekrasni govor se je odmeval od Triglava noter do Balkana. „PrisjaIo je vendar tudi solnce pred naše vrata", si vsi veseli šepetajo Jugoslovani, dobili smo junaka, ki odkritoserčno razodeva naše rane in potrebe in brani naše svete pravice. Prelepe besede svitlega cesarja si je v svojem govoru izbral za geslo; „Enake dolžnosti, enake bremena, enake pravice". Te besede naj veljajo po celi Avstriji za vse narode in jezike; in nvslimo, da bi ne bilo pravično, pa tudi ne srečno, ako bi se te cesarske besede presliševale tudi zanaprej.
Pravica je tako močna, da oblake predere in vpije do Boga; zatoraj zaupajmo! —
<f Iz Gorice. Treba je zopet pero v roko vzeti in ljubemu Pri-jatlu pisati, zato da ne bo menil, da smo nanj pozabili, ali to pot mu nimam nič kaj posebnega povedati, kar bi se dalo željnim brav-com naznaniti. Da smo zadnje dni majnika mnogozaslužnega gospoda Andreja Pavletiča zgubili, ki je bil podvodja in oskerbnik tukaj-šnega središnjega semenišča, moža, ki je bil pravi Izraelec, in je v vseh svojih službah, ki jih je imel, hvalevredno in možko se obnašal; to, pravim, je ne davno v „Zgodnji Danici" drug naznanil, in milih rožic na njegov grob posijal, toraj meni treba ni več od tega kaj spregovoriti. — Bolj zanimiva novica bi utegnila biti ta, ki smo jo tudi v „Volksfreund-u", in v Teržaških listih brali, da bodo Teržaški škof svoje posebno bogoslovsko semenišče v Kopru (Capodistria) ustanovili, ker dosihdob nimajo drugega doma, kakor samo bogoslovce četertega leta, vse druge morajo sem v Gorico pošiljati. Naj pred se je bralo v omenjenem Volksfreund-u, da bo ta novi bogoslovski zavod v Kopru središno semenišče (Central-Seminar) za Terst menda, za Poreško, Kerško (Veglia) in Goriško (?) škofijo, lo je z eno besedo, da se ima sadanje Goriško semenišče v Koper preseliti. Ali koj potem je nekdo iz Tersta ravno tistemu listu popravilen sostavek poslal, v kterem pravi, da to ni tako, da bo semenišče v Kopru samo za Teržaško škofijo, ne pa za druge. In to je po našem mnenji tudi naj bolj verjetno vsaj zavoljo prostora, ki ga menda v tamošnjem bodočem semeniškem poslopju, kakor slišimo, odveč ne bo. Naj pa milost, škof Teržaški svoj blagi namen dosežejo ali ne, (in da ga bodo gotovo enkrat dosegli, se pametno dvomiti ne more) oni s tim pač kažejo, da jim je pravi blagor svojih ovčic, in redno odgo-jenje svojih duhovnikov ena nar pervih skerbi, ker l)i potem svoje mlade duhovne štiri cele leta doma imeli, jih ložej in bolj natanjko poznali, kakor se to sedaj zgodili more. Cerkev želi, da bi vsak škof doma v svoji lastni škofiji imel mladenšnieo in duliovšnico, kar pa žalibog do sedaj povsod ali ni bilo ali ni moglo biti, v prihodnje pa, ako Bog da, se tudi v tem kaj popravi, kakor se od nekaj časa uže marsikaj popravlja. Zeljni smo pa, in radovedni, kdaj in kako se bo to vprašanje zavoljo Teržaške duhovšnice v Kopru razmetalo, ker slišimo, da se še pričkajo za hišo, v kteri bi imela biti. Gotovega še nič ne vemo; kedar kaj pozvemo, mislimo koj v Prijatlu svojim bravcom oznaniti. Za dans od te stvari dovolj. -- Se eno veselo novico moram slovenskim duhovnikom oznaniti. Slišimo namreč za gotovo, da misli neki lukajšnih domorodeov, pravi korenjak in goreč domoljub, na svello dati nekaj prav krepkih govorov ali pridig, ki bodo, kolikor zamorem jaz sodili, vsakemu bravcu dokaj dopadli. Imena pisatelja teh govorov tu sem še ne postavim, ker ne vem, ali bi mu to všeč bilo ali ne, nadjam pa se, da bomo v kratkem tudi to povedati smeli. — Na zadnje moram še eno omeniti. Ker je Pri--
jatel v svojem poslednjem listu iz Gorice naznanil zavoljo denara, ki se za svetega Očeta Papeža pri nas sklada, sem bil takrat pisal, kedar še nismo prav vedili, koliko bi utegnilo se nabrati, zato je rečeno, da bi znalo biti vsega vkup nabranega 5000 ali 6000 gld. Tudi ta številka bi bila že dovolj znatna za našo majhino Goriško škofijo, posebno, ker imamo tudi še zraven tega hude čase in slabe letine (letos, ako bo božja volja, bode letina kaj bolja). Vendar pa mislim, da bo prav, ako to tudi bolj natanjko sedaj povemo, potem ko so se nabrani dnarji že naprej poslali. Bilo je namreč vsega vkup 6400 gld. a. v., tako da so se še Teržaški časniki čudili, da je „Ia piccola e gentile Gorizia" zamogla toliko nabrati.
* Iz Laškega blizo Celja. (Fr. J.) Preboldski T. močno trompeta. Moram se oglasiti, da me kje njegovi krepki glasovi v bistro in šumečo Savino ne veržejo. Veseli smo pričeli drugo šolsko polletje 18. aprila v novo prezidanih prav prostorno in prijetno za poduk doveršenih izbah. Kupila se je bila za šolo posebna hiša. So-brala se je ljuba mladina v farni cerkvi, kjer so naš blagi g. tehant in nadžupnik A. Ž. sv. peto mašo opravljali. Prosili so s pobožno množico za darove sv. Duha. Po sv. opravilu se vravna dolga procesija proti novi šoli. Radost je igrala v očeh staršev in otrok, posebno ko začno g. nadžupnik govoriti od dobrot šole, razlagati šolarč-kom, kako so v resnici ljubeji naj Višega pastirja Jezusa Kristusa, ki jih kliče: „Pustite malim k meni priti, kajti njih je nebeško kraljestvo", Mat. 19, 14. kako so žlahne cvetlice v vinogradu Gospodovem, kako je le v pravi izreji in keršansko omikanih sercih sreča posameznih hiš in celih okrajin vtemeljena. Storili so pa tudi starši vse, da bi ja otroci nikdar tega dneva ne zabili. Spremili so jih popoldan z gg. učitelji na bližnji griček sv. Krištofa. Pripravili so jiin dovolj nedolžnega veselja. Ni še narava popolnoma svoj zeleni plajš razgernila, ali bila je naj krasniša in prijetniša vigred v sercu pričujočih. Postavili smo v spomin občne radosti na prostornem predvoru nove šole prav lepo lipo, znamenito drevo, čislano od naših prededov, kjer so se starčeki zbirali in dajali v modrih pogovorih mladini naj lepše nauke in zglede. —• Drugo slovesnost smo imeli 10. junija v podružni cerkvi Marija Gradec. Prijazen griček se vzdiga zraven Savine, kakor da bi iz nje^izrastel. Tam stoji cerkvica, posvečena materi božji Kar-melski, Škapulirski. Marija pomoč kristjanov! Kako lep kraj ti je odločen tebi v počeščenje! Tje se ozira popotnik na cesti proti stari toplici in zidanem mostu; tje zaupljivo povzdigujejo oči veslarji, ki memo po šumečih valovih v nevarnem ovinku plavijo les na turške meje. K Mariji zdihuje popotnik na železnici, ki tikoma na visokem obzidju derdra; in če potuješ proti nekdajnemu Jurjeveinu samostanu (Gairach), greš memo Marije Gradca in prosiš Marijo za srečno pot čez pečnate gore. „Izvolil je goro Sion, kojo je ljubil. In postavil je v deželi, ktero je večno vtemelii, svoje svetišče". 77. Ps. 68, 69. Tako so tudi zdihovale kardela pobožnih farmanov in daljnih romarjev,
ko so čast. g. dehant blagoslovljali novo popravljeno cerkvico. Lepo je zidana v stari gotiški osnovi. Krasno jo je ponovil g. Franc Got-vald iz Gradca. Delo samo umetnika hvali. Hvalijo ga pa posebno daljni topliški gosli iz Beča, ki cerkvico obiskujejo. V cerkvenem duhu je cela cerkev zmalana. Veličastna je podoba matere božje, ki se kakor mati milosti obdana od angelov ozira z velikega altarja, ki je v beli obliki z zlatom in srebrom okinčan. Na desni strani vidiš altar sv. Janeza kerstnika, na levi pa Jezusa bičanega z vsem orodjem svojega sv. terpljenja. Na stropu zagledaš vero, upanje, ljubezen, ki te k nebesom mikajo in pod stropom na steni sv. evangeliste in aposteljne v pravem cerkvenem duhu slikane. Kaže ti tabljica na steni, kako je slovela že starodavna cerkvica matere božje na Gradcu, kjer so zapisani odpustki, podeljeni od papeža Klemena XIII. 30. aprila 1768, razglašeni pa od Olskega opata in provikarja nadškofijskega dr. Martina Ferdinanda Bartholotli, za brate in sestre sv. Škapulira. Romali so od daleč sem in so se na priprošnjo Marije neizmernih milost udeleževali. Ponovljene so tudi krog griča zidane kapelice: poslednje večerje, sv. Petra, matere božje in Jezusa na potu na Kal-varijo. V hudi sili, kakor je letos pri nas , zdihuje revež k milemu Očetu, se priporoča priprošnji Marije, vendar daruje kolikor premore vedoč, da mu bo stoterno povernjeno. Prava pobožnost je radodarna, vse stori, da bi se povišala hvala trojedinega Boga, slava Marije, kraljice nebes in zemlje.
* Iz sv. Višarij. F. F. V slednjem listu sem podal od mesca maja kratek pregled duhovnih opravil pri materi božji na sv. Vi«arjah. Pristaviti še moram, da so v mescu maju večidel le zaobljubljrne procesije, katere vsako leto navadno pridejo, prirotnale k materi božji v pomnoženem številu. Tele procesije so bile sledeče: iz Celja, iz Junske dolne, iz Ljubljanske in Gradske okolice, in iz zgornjega Štajerskega. Leta slednja procesija je bila največa, štela je okolj 3O0O romarjev. Druge leta, kedar so lete procesije minule, smo mogli malo oddahnili se, pa letos je bilo drugače. Tudi v mescu juniju so zaporedoma, skoraj bi rekel, vsakdan nove procesije dohajale. Zraven navadnih procesij iz Kanalske doline, iz škofje Loke, iz Obdacha in Steinca na zgornjem Štajerskem so v mescu juniju sledeče procesije s svojimi č. g. duhovniki na sv. Višarje prirotnale. Slovenske: Iz Mohelč, iz slov. št. Mihela, iz Pliberka , iz Černe, iz Železne Kaple, iz Domačal, iz št. Jakoba, iz Pečnice , iz št. IIja in iz Podgorjan, iz Ločan, od Marije pri Žili, iz Svečan. Nemške procesije so bile: Iz Štajerberga, iz nemškega št. Mihela, iz Forsta, iz št. Janžke Gore, iz Zagorič, iz št. Urbana, iz Sovodja (Gmttnd), iz Kremnice, iz Dobrij in Baldramsdorfa, iz št. Ruprechta pri Belace, iz Blatčan v Meljski dolini in od Lipe v zgornji Dravski dolini. Največa sila je bila 30. junija. Okoli 2400 je bilo te dni obhajanih. Sreča, da smo vseskoz imeli lepo vreme, zakaj zadelj velike množice je bilo treba večidelj zunej cerkve obhajati, Akoravno je bilo vsakdan
veliko ljudi tukaj, vendar je bilo vse v lepem redu, nesreče se ni zgodilo nobene. — V tem mescu je bilo obhajanih 23,300. Sv. maš je bilo branili 374, med njimi je bilo 104 velikih maš, 22 sv. maš z žegnom in 148 tihih maš. Pridig je bilo 38, med njimi je bilo slovenskih pridig 24 in nemških 14. Izmed visoke gospode sta pri-romala na sv. Višarje v tem mescu č. g. Vodušek, opat Celjski in č. g. Raušer, dekan in častiti korar. — Pervega julija na večer ob 7. so na sv. Višarje priromali naš premilostljivi knezoškof Val en t i n. Zabnicki g. deliant so Jih z 11 duhovniki in z veliko trumo romarjev sprejeli. Ko so drugi dan ob %8 milostljivi škof v cerkev prišli, je bila narprej slovenska pridiga. Pridigal je č. g. Jaeger, kaplan iz št. Jurja, rojen Nemec. Potem so milostivi škof brali sv. mašo z žegnom in po maši so iz kanceljna krepko besed v nemškem jeziku romarjem govorili. Razodeli so narpoprej svoje veselje nad tim , da toliko vernih iz vseh krajev svoje zaupanje do matere božje ima, razložili so potem prav lepo in zastopljivo gnade, ktere na božjih potih prejemamo. Kakor marsikteri studenci zdravilne moči imajo, tako da bolniki dva tri dni pota od deleč k takim studencoin dohajajo, in od njih spet svoje zdravje zadobivljajo; ravno tako, so djali, marsikteri na duši bolni na božjepotnih krajih ozdravljenje zadobi. Vsak bolnik zdravilnih pomočkov potrebuje, pa ni eno pomagilo za vse bolezni, enemu to, drugemu spet drugo pomaga. Pokazali so slednjič, kako mora vsak romar svojo božjo pot prav opraviti: vreči mora od sebe krivičnik butaro krivičnega blaga, pretergati mora grešnik vezi in ketine svojih grehov in strasti, poboljšati življenje je namen in cilj božje poti. Vse je bilo ginjeno, ni bilo ne enega suhega očesa v cerkvi. — Po pridigi so brali sv. mašo č. g. Wallner, časten korar. Po tej maši so se naš milostivi škof uzdignili in so nas berž zapustili; mi pa pošiljamo goreče molitve k Bogu, naj bi nam toliko gorečega višega Pastirja dolge in dolge leta ohranil k sreči sv. cerkve in naše domačije!
Duhovske zadeve.
*	Kerška škofija. C. g. Selander Jakop je dobil faro Možburg; č. g. Jeseničnik Gregor je umeri v Gradcu. K. I. P.
*	Lavantinska škofija: Č. g. Stranjšak Mat. je dobil faro Zaverč; c. g. Toporišeč Jož. je dobil kuracijo št. Primuš na Pohorju; č. g. Arnuš Ant. pride za kaplana v Hoče. Umeri je č. g. Simič T o m. fajm. pri sv. Barbari pri Vurbergi. K. I. P.
*	Ljubljanska škofija. Č. g. Valdeker Franc je dobil faro Radeče; č. g. Muhovec Blaž, počivavnik v Teržiču, pride za kaplana v Begue; č. g. fajmošter Borec Miha se je podal v pokoj.
*	Teržaška škofija: Č. g. Micetič Ant. je dobil novo faro Matterada; č, g. Zeme Jožef pa lokalijo Barkola; in č, g. Andolšek Mark. pa Pomin-jano. C. g. Bole Ant. pride za administratorja v Valmovražo, č. g. Nešič za kaplana v Moščenice in č. g. Kraljič Tom. za kaplana v Buje. Umerla sta čč. gg. Medme d Jak. neodvisni kurat v Valmovraži in Dekalice Jož. fajmošter v Milah. R. I. P.
Odgovorni iadaj. in vredn. Andr. Einšpieler.— Natisnil Janes Leon v Celovcu-