XLYIII. LETNIK 1928 XII. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO EKSTAZE STANO KOSOVEL NISI SAM! Nisi sam! Toliko sester in bratov imaš, da vsem še imena ne poznaš. Med njimi so krepki, ki ne povedo, kako težko in sivo pot gredo, med njimi so šibki in sloki ko trst in nizki do tal, poljubljajo prst — globoko pod temi pa rase rod, ki nihče nikoli mu ni gospod. Kolikor zelenili trav na lokali živi, kolikor listov v krošnjah dreves šušti, toliko bark vesla za teboj — na čelih krmarjev nabira se znoj — toliko tug ti sledi in toliko sreč, toliko rok se ti bliža, pomoči proseč, in vse te roke so kot vihra zastav, ki bratu prinaša soroden pozdrav. Do tebe hlepijo. Ti skloni se k njim, ne čakaj, ne vprašaj: Kaj naj vam storim? Ustavi jim kri iz nevarnih ran, pokaži jim pot iz polnoči v poldan in ž njimi veseli se, ž njimi boluj, njim svojih bogastev največje daruj, za roko jih primi in vedi na brod, ki v tihe pristane zarezal bo pot. Nisi sam! Toliko sester in bratov imaš, da vsem še imena ne poznaš. Čim nižji je on, ki prišel je do te, tem hrabreje sebi iztrži srce in vrzi ga, vrzi pod sinje nebo, da pade kot seme v to črno zemljo, iz črne zemlje da bogato vzkali in kot zlato seme vzbrsti. obrodi... JUTRANJE MISLI Brstje, ovenčano z mavrico demantnih kron viša li zarja se, ali se niža zaton? Gore, ogrnjene v plašče ponosnih kraljic — ali že sliši se v polju poziv prepelic? Serci nebesni, namenjeni v tisoč smeri — kdo vam ukaze razglaša, kdo ceste deli? Jarka svetloba, življenje vseh delov sveta giblje, preliva se kakor morje sem in tja. Mrzli zrakovi, odela vetrnih halj — kolikokrat preskočili ste misel iz dalj, kolikokrat prehiteli ste zarjo oči: «Rade bi dalje od cvetja, ki majsko dehti...» Kolikokrat se je sklonil do zemlje Bog, kolikokrat blagoslovil s svetostjo rok svojih je gore, preplaval široke ravni: «Blagor mu, ki iz življenja življenje rodi...» Ali je čisto srce, ki stopa v ta dan, ali so cilji njegovi kot spev ubran, ali dejanja njegova so kakor menih, ki v družbo šumečo prihaja resen in tih? Ali je duša zlita tako iz zlata, da se za druge žrtvuje in sebe razda, da ji je težja od sebe bratska bolest, da ji je žrtev svetejša od lastnih cest? Jutro se drami, v njega globinah spi tisoč zasanjanih dalj, nepoznanih poti; čist si in zlat, in iz sebe za druge močan? Dvigni se, stopi ljubeč v blagoslova poln dan! VEČERNA KRAJINA Nema je krajina, nem je korak čez njo, v travah odziva stopinji se šum lahno, nemo obzorje se v zlati barvi topi, listje šušti. Kdo je poslal v to tihoto pritajen šum, kdo je premaknil vojščake nevidnih trum, ki so kipeli v nebo kot omamen sen srca življenj? Kje je odgovor? Ali ga sfinga da, ki je v teh krajih večernih molčanj doma, ali ga mrzel veter pripiha na jug, spremljan od tug? Ni ga odgovora, ni jih toplih besed, ki bi pod njimi raztajal se večni led; tvoje vprašanje podira in zida most v božjo skrivnost. PREDMESTJE TONE SEL TŠKAR Dež rosi in po ulicah teko potočki in kanal je poln vode. ki grgra in pljuska skozi strgane rešetke cestnih lijakov in mrak je nem in polzi skozi okna delavskih hiš. Nekaj tisoč ljudi nas je tu. Fabriški dimniki segajo v nočno nebo in vzkriki siren lomijo ozračje in otroci čakajo za okni svoje stare. Divje gosi lete na zapad in na križiščih so lučke zastrte v meglo. Tedaj so vse ulice polne. Zidarji gredo kakor beli možje z žaklji preko ram in v škornjih in kar po blatu in sprevod težkih jeklarjev z robote in v modrih bluzah m sajasti kurjači so v sprevodu in oljnati mašinisti in delavke iz tobačne tovarne se zlivajo v tok. Žene k ognjišču in možakarji hodijo po kuhinji sem in tja in so nestrpni in godrnjajo in otroci vrešče in se love pod mizo. Stari so doma! 45* 707 Po večerji oživi Dalmatinec in ona pospravi in krpa obleko. Potem je že pozno in vse spi. Včasih zariga rešilni avto in oškropi vse hiše naokrog s svojo svetlobo. Zadnjič je rezgnil opolnoči krik Simplon-Expressa, ki je povozil očeta šesterih otrok. Mrki stražnik stoji pod cestno svetiljko in posluša k j ice divjih gosi in dež rosi in bo kmalu jutro in sirena nas bo vrgla iz sna. PREDILNICA RADIVOJ REHAR Druga za drugo in stroji vmes, in stroji po dolgem in stroji počez, in petje koles in šepet transmisij: «Le vi j niti, vi j! Le vi j niti, vij!...» Od ranega jutra do pozne noči se vera in upanje v srcu suši; od pozne noči pa do belega dne ljubezen kopni, neizpolnjena mre. Je sanjala tista o belih dlaneh, je sanjala ona o lepih očeh, o rožah rdečih, o lilijah dehtečih, o belih nočeh ... Je sanjala tista o dvorcih v oblakih, je sanjala ona o divnih junakih, o svatbi veseli, otroku v zibeli, o radostnih dneh ... A pesem koles ji je sanje prevpila, in peza koles ji je nade zdrobila, in vera je umrla v tesneh transmisij... «Le vi j niti, vi j! Le vi j niti, vij!...» Druga za drugo in stroji vmes, in stroji po dolgem in stroji počez... 708