355
Ozir po svetu.
Kako Japanezi za rajne obletnico obhajajo.
Zraven navadnih slovesnost pri pogreba svojih rajnih obhajajo Japanezi še tudi vsako leto štirnajsti dan sedmega mesca — po našem mesca avgusta ali velikega serpana — obletnico za vse pokojne. Babjoverske šege Japanezov pri tem obhajila so ravno tako smešne, kakor so obredi in navade, ktere naša sv. cerkev vsako leto 2. novembra — na vernih daš dan — opravlja, pobožni! in resnobni.
To slovesnost imenujejo Japanezi „Born.tf V njihovih knigah se zraven drazih bedastoč tudi bere: „da Amidov paradiž je trideset milj daleč od naše zemlje, in da zate-gavoljo morajo duše cele tri leta tje potovati. Pa zavolj dolge poti in na dostih krajih slabe steze te uboge duše tako opešajo in se utrudijo, da morajo do tretjega se doma verniti, da bi se tam za novo popotvanje v paradiž okrepčale." In zategavoljo so Japanezi ustanovili obletnico „Borria, kterega dne duše vseh svojih rajnih takole sprejmejo:
Pred hišo vsacega Japaneza razsvetljuje ano noč alico velika množina gorečih, razno pisanih in lepo ociranih lampic, da duše rajnih se ne bi na čem spodtikale. Vsi hodijo ano celo noč po mesta sem ter tje. Proti večera dragega dne pa se podajo vsi iz mesta in grejo dušam svojih starišev, sorodnikov in prijatlov naproti do unega mesta, kjer se po njih mnenji duše mudijo. Tu razgernejo v sred polja mizo, in nekteri postavijo na mizo rajža in drugega sadja, revniši pa, kteri drugega ne premorejo, tople vode. Potem pozdravljajo rajnih duš po njih mnenji tu pričajoče s prijaznimi in ljubeznivimi besedami in jih vabijo k večerji. ^Zdravo, ljuba duša!" pravijo, „do!go se že nismo vidili! Dobro vemo, da ste trudne in spehane od dolgega popotovanja po slabi cesti in da tedaj počitka in mini potrebujete.   Vsedite se tedaj nekoliko časa, odpočijte
356
si, pokrepčajte si svoje trudne ude s temi jedrni, da potem z novimi močmi popotovanje znovič nastopiti zamorete!"
Tako in enako govorijo in privošijo svojim gostom najmanj eno uro za počitek in okrevanje. Pa s tem še ves obred ni pri kraji. Ko so se duše nekoliko oddahnile in se nasitile, jih vabijo Japanezi v svoje hiše. Tu imajo krasno kakor oltar napravljeno mizo z obilnimi jedrni, s kterimi bi se naj duše po volji „do nosa" nabasale.
Te norije terpijo cela dva dni, in smešne in prazno-verske traposti se le samo verstijo ena na drugo. Je ta čas minul in ura prišla, ko se duše po mnenji Japanezov ' sopet na dolgo pot podati morajo, takrat vzame vsaki gorečo baklo in sprejme svoje goste do nekega mesta, kjer jim še z ljubeznivimi besedami srečno pot vosi.
Po tem gre vsaki na svoj dom. Pa komaj doimi pridši, začnejo z veliko prasko in s strašnim vriskanjem in z drugimi smešnimi kvantami uue duše naganjati, ktere bi morebiti, — ali da bi se težkega popotvanja ognile, aH iz ljubezni do svojih in svoje hiše — kje na strehah zaostale. To vganjajo, al da bi jim potem zaostale duše ne storile škode, kakor škratci navadno delajo, al pa iz miloserdja, da jih veter, ker so po njih mnenji celo majhne, nebi odnesel, al da jih dež ne bi premočil, al da ne bi na zemljo padle in se poškodovale.
O tem času tudi nadgrobje cirajo in vsaki, tudi celo reven, daruje tega dne nekoliko več svojim duhovnom, „Boncia imenovanim, kteri posebno te dni te uboge ajde s strašno neslanimi zmisliki vkanjujejo.
Iz „F. et D." Juri Pavalec.