N r a v n o s t. Vse, kar je pri lV.reji, mora svoj nravni namen imeti, in napačna je misel tistih, ki pravijo, da more človek dosppti do pravega spoznanja svoje neumerjočf duše in do spoznanja svojega namena, čeravno se njegnve dušne zmožnosti že v zgodnji mladosti ne vkvarjajo z ničemur drugini, nego le s poveršnimi, zelo plitvimi nauki, ki nimajo nikaknvega vpliva na moralično stran človeškega izobraženja. Svetni nauki, v kterih se malo, ali celo nič ne nehaja, kar bi merilo na moralično stran človeške izomike , nimajo, bi rekcl, prav nobene koristi za občno človeško druščino. Kaj neki hasne vsa svetna zgodovina nježni niladini, ako le to ve in zna, kedaj je ta ali uni vladar svoje podložne vladoval; da je bil ta vladar lepe in krepke postave, a drugi zopet majhne in čverste, ako rijanja 5*' v zgodovini navedenih vladarjev ne cikajo na raznoterne strasti in kreposti naše miadine, in je ne zavračajo od krivega, brezbožnega djanja, napeljevaje jo k bogoljubnemu, pravičnemu življenju! Kaj hasne človeku jezikoslovje, Iepopisje, matematika i razne druge vede in znanosti, ako pa človek pri vsem tem niuia pravega spoznanja, o svojem pravem namenu! — Da bodo svetni nauki koristili enako posatnesnemu človeku, kakor občni človeški druščini, more se učitelj pri vsakeni, bodisi pri kterem koli nauku, vedno ozirati na moralično stran človeške izoruike; ne sme pozabiti njegove neumerjoče duše, ki je vdih božji, torej — naj veči zaklad, ki ga hrani trohljivo njegovo telo. Ne sme se (edaj gledati samo na to, da se mladina vkrepuje in vadi svoje telo v raznih spretnostih, ki je zahteva človeška druščina, teniveč gledati je treba tudi na to, da mladina zališa svojo dušo. Mladost mora biti plemenita, krepka in čversta, a to ne samo po telesu, temveč veliko bolj po svoji duši; ona mora inieti žlahtna, plemenita čutila. Clovek, ki je vzrejen moralično in ki je vse svoje izobraženje od mladih nog zajemal iz nravnega vira, najde povsod pravo spoštovanje in neko vrednost, s ktero se ne more nikdar ponašati hinavec. Čelo nravno izobraženega človeka kaže, da je nravno olikan; njegove oči izrazujejo dobroto in Ijubezen do vsakega človeka, in vsa njegova vnanja obnaša kaže, da so njegova čutila vir naj lepših, Bogu in Ijudem dopadljivih, krasnih misli, ki niu napajajo njegovo dušo, in vodijo vse njegovo življenje; a ravno nasprotno je to vse pri človeku, ki pima nravne olike. — Napredek v nravnem smislu bodi tedaj nasa perva potreba, naša perva skerb in perva dolžnost. Perva potreba in perva dolžnost vsakega človeka pa je, da skerbi za svojo neumerjočo dušo, ktera se Ie takrat neoskrunjena ohrani, ako se človek privaja nravnosti. — Da bode naša miadina enkrat krepka in čversta, da bode narodu in deržavi na čast in slavo, zalivajmo jej tedaj skerbno nadepolne kali duha in serca s podučevanjem, ki se vjema z nravnostjo in pravo kerščansko vzrejo. Iv.Tomšie.