la vida espirituol1 XXVII 1960 i duhovno __iivljenje Stari znanci smo si že. Zato je prav, da si v začetku leta voščimo blagoslovljeno Novo leto 1960. Leto za letom sprejemate „DuKovno življenje“ z istim pričakovanjem, z istim veseljem. Postalo je del Vašega doma■ in kai prazno bi bilo v hiši, ko bi ne vstopil vsak mesec med Vas. Prinaša Vam odgovore na vprašanja in luč v dvome, pogum na pot življenja in zglede svetnikov. Ta Vaša naklonjenost nam je kot dobra beseda, zaradi katere skušamo iz leta. v leto narediti revijo bolj sodobno, bolj življenjsko, bolj bogato. Razumemo Vašo denarno žrtev. Prav zato bi Vam radi dali v loke kar najboljše. Zdi se nam, da bi razgovor med Vami in nami moral postati bolj živ. Zakaj nam ne sporočite, kaj mislite o reviji? Zakaj nam ne poveste svojih težav? Mogoče jih čutijo tudi drugi in bi Vam jih mi mogli rešiti? Zakaj nam ne napišete svojih predlogov, svojih ugovorov, svojih misli? Sporočite nam vse, karkoli bi moglo izboljšati naše glasilo. Bodite prepričani, da je edino vodilo našega dela: služba Vam. Konzorcij, uredništvo in uprava „Duhovnega življenja“ Slovenski verski mesečnik Izdaja konzorcij (Anton Orehar) Urejujejo Rant Jože dr. Rozman Branko dr. Starc Alojzij Šušteršič Marijan P LETO XXVII. št. 1 JANUAR VAM PRINAŠA: „1960“ ..................................... 24 Prevzvišeni, hvala in na svidenje!.......... 4 Ob smrti škofa Rožmana ..................... 5 škof med izseljenci........................ 10 Njegovo semenišče v tujini................. 14 Crucis pondus et victoria.................. 18 Duhovnemu očetu v slovo..................... 20 Zadnja pot in zasluženi počitek............. 21 Fallecio un campeon del catolicismo...... 2 Jezušček na Flamskem....................... 26 7 vprašanj o božiču........................ 29 Kako preživeti božič v družini.............. 32 Da bodo vsi eno.....................*.... 33 Glas iz Rima................................ 37 Besede v pesek.............................. 39 O naši narodni zavednosti................... 40 To si velja zapomniti....................... 43 Okno v svet................................. 44 Kadar otroci sprašujejo..................... 46 Si s svojim delom zadovoljen?..........:.. 48 Zgodba o dimnikarčku........................ 49 Papeži v anekdotah .. ..................... 50 Od doma..................................... 51 Zakaj zardevate?............................ 53 Med izseljenci......:.................... 55 Dokler gorita, se zvarita................... 58 Brez družine, pa nikdar sam................. 60 Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ramon Falcön 4158, Buenos Aires Registro de la Propiedad Intelectual No. 574.991 TiskifD^ikarna Vilko, Castro Barros 917, Buenos Aires, Argentina L1UBLJÄHA Uli ' ?p «r?*A FALLECIO UN CAMPEON DEL CATO LI CIS MO Ha fallecido en Cleveland, Estados Unidos, a los 76 anos de edad, e obispo de Lubiana, Eslovenia, monsenor Gregorio Rožman, famoso por /« lieröica resistencia quo opuso al sojuzgamiento de su patria por los co-munistas. Consagrado obispo de Lubiana en 1929, participö de los azares de la ocupacion durante los anos 1941—1945. Cuando surgiö el denominado “Fren-te Libertador”, con el aparente fin de desalojar a los ocupantes, pero etil realidad para preparar el terreno a la implantaciön del comunismo, el obispo dr. Rožman desenmascarö sus siniestros propositos, y gracias a su actitm la mayoria del pueblo rechazö la politica de mano tendida a los sovietieos. Sucedia esto en una epoca de apaciguamiento con Moscü, y eran pocos los que se atrevian a censurar las alianzas con los comunistas. La conducta firme del obispo la acarreö el odio del comunismo local, y varias veces inten'1 taron asesinarle. Si no lo lograron al fin de la guerra, se debio a que monsenor Rožman habia viajado al exterior para interccder ante los aliados pol la. libertad de sv pueblo. Sus intentos fracasaron, y ya no pudo regresar o su pais, donde le procesaron■ y condenaron en ausenciai a dieciocho anos de cärcel. Desde su arribo a los Estados Unidos en 1948 dirigio espiritualmentt a sus feligreses, dispersos por todo el mundo Occidental. Visite tres veceS a los eslovenos de la Argentina, y ue interesa eficazmente por el Seminario Mayor de Adrogue, dcstinado a formar saeerdotes procedentes de familiaS eslovenas emigradas. En diez anos salieron de dicho seminario mäs de cua-renta saeerdotes, promedio extraordinario, y que pone de relieve el espiritn cristiano de los 6.000 eslovenos residentes en la Argentina. La desaparieiön de monsenor Rožman enluta a la colectividad eslovenü y a toda la Iglesia Catölica, cuya libertad defendiö con teson apostolico, 6 costa de las persecuciones y del destierro. El Pueblo, 19 de noviembre de 1959 1883 1959 DIl. GREGORIJ ROŽMAN ljubljanski škof PREVZVIŠENI, HVALA IN NA SVIDENJE! V veselem razpoloženju, da pridete k nam v daljno Argentino, da nas utrdite v veri, upanju in ljubezni, smo izvedeli trpko resnico, da ste v ponedeljek, IG. novembra 1959, v Združenih državah Severne Amerike odšli brez slovesa od nas. Kar verjeti nismo mogli tega. Spraševali smo drug drugega. A odgovor je bil vedno isti: „Prevzvišeni gospod škof dr. Gregorij Rožman so res umrli.“ Par dni za tem žalostnim sporočilom pa smo tudi že brali, da Vam je Bog v svoji previdnosti... odvzel „težo križa" ter Vas poklical k zasluženemu „plačilu“. Ob tem Vašem „rojstnem dnevu“, dovolite, gospod škof, da se Vam s preprosto otroškim srcem zahvalimo. Ne zamerite, da Vam govorimo tako po človeško, Vaša govorica je sedaj čisto drugačna. A vemo. da nas še vedno razumete. Hvala Vam, Prevzvišeni, da ste v tridesetih letih dvajsetega stoletja sprejeli nd svoja ramena škofovsko breme. Hvala Vam, naš skupni oče, za dva veličastna kongresa, kjer ste sredi številnih škofov s svojimi klenimi govori polagali v naša srca temelje nepremagljive vere v Najsvetejši zakrament ter v končno zmago Kristusa Kralja. Hvala Vam, zvesti pastir božje črede, da ste ustanovili ter z ljubečim srcem negovali Katoliško akcijo. Hvala Vam za Baragovo semenišče tam za ljubljanskim kolodvorom ter onim v Adrogue. Bog naj Vam povrne, da ste nas v onem majskem dnevu izročili v varstvo brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Hvaležni smo Vam, oče, za tako čudovit zgled, ki ste nam ga dali. Za vero trdno kot svetovje, za ljubezen široko kot argentinsko nebo, za potrpežljivost brez meja. Kajne, da ne boste pozabili na nas? V Bogu sedaj jasno, kot beli dan, gledate vse naše misli in želje, vso našo skrb in bojazen, vse naše kreposti in pomanjkljivosti. Gotovo boste pri dobrem Bogu, po Mariji, naši Materi, za nas posredovali, kot ste neštetokrat v tej solzni dolini. Prosite Jezusa, o katerem ste nam tolikokrat govorili ter njegovo Mater Marijo, o kateri ste tako lepo pisali v naši reviji, da se bomo ob Vas, po vrsti kot je določeno v božji knjigi, zbrali v rajski domovini. Tam bo lepo. Takrat se ne bomo nikdar več ločili. A, S. OB SMRTI ŠKOFA ROŽMANA Govoril v baziliki sv. Jožefa na Flo-resu v Buenos Airesu v nedeljo, 22. novembra 1959, duhovni svetnik Alojzij Košmerlj, Ljubljeni rojaki! Za današnjo nedeljo je bilo oznanjeno žegnansko praznovanje naše kapele Marije Pomagaj v Slovenski hiši, v spomin triletnice, kar jo je vesel in zdrav blagoslovil med nami navzoči naš ljubljeni nadpastir — škof dr. Koz-'nan. Pa se je žegnansko praznovanje in Veselje moralo umakniti tej žalni službi božji za pokoj škofove duše, ki jo je vsemogočni Bog, nepričakovano hitro, v Jutru preteklega pondcljka poklical k sebi. Naša srca so zajokala v bridki žalosti nad izgubo preblagega pastirja, Vodnika in duhovnega očeta, in rana, ki nam jo je njegova smrt zadala, se dol-Ko ne bo zacelila. Veselili smo se njegovega ponovnega obiska naše skupnosti v Argentini. Tudi sam se je z veselim in hrepenečim srcem spet odpravljal na dolgo pot k nam, saj nas je tako zelo rad imel. Upali smo, da ga že za Veliko mašo pozdravimo v svoji sredi, ko ga je nenadoma napadla težka bolezen in ga zadržala. Ponovno je oživelo naše upanje, ko smo zvedeli, da se Prevzvišenemu zdravje zboljšuje. Že je bilo sporočeno, da začetkom novembra — vedno skrben pastir — obišče naše ljudi v Venezueli, nato v Braziliji, potem pa pride k nam, kjer bi se bil dalje časa ustavil v svojem ljubljenem semenišču v Adrogue in se dal obenem na razpolago vsej naši skupnosti. Pa se je vnovič povrnila bolezen, moral je na težko operacijo, in oslabljen po njej in strt po pljučnici, ki. je sledila, je v 77. letu starosti, po 30 letih zveste škofovske službe in v škof dr. Gregorij Rožman v letu 1945 53. letu mašništva, dobro pripravljen in vdan izdihnil svojo plemenito dušo. Če komu, gotovo njemu veljajo besede sv. Janeza iz Skrivnega razodetja: „Blagor mrtvim, kateri umrjejo v Gospodu. I)a, govori Duh, spočijejo naj se od svojih naporov, zakaj njih dela gredo z. njimi“ (14, 13). r. Sveti Efrem je ob smrti svojega škofa zapel žalostinko, ki naj v tej bridki uri tolaži naše duše. Takole poje pevec božji: „Smrt je konec borbe, ki jo telo bojuje z bridkostmi življenja. Smrt prinaša dobrim mir in z vencem zmage venca vztrajne borce. Junaki se borijo brez premirja, vztrajno se urijo v kreposti. Borba je ostra in huda vse dni, do smrti ne preneha. Ko pa življenje poteče, ob zatonu sonca, ko pride delopust, tedaj prejme zvesti delavec svoj počitek in svoj mir. Dolg počitek, ki bo trajal vse dotlej, dokler ne pride Gospod življenja in smrti in jih ne obudi. Tedaj bodo vstali iz groba, prosti trohnobe, in Sodnik jih bo popeljal v večno življenje. In čeprav so se naši pokojni ločili od nas, čeprav so odmaknjeni našim očem, so vendar še vedno združeni z nami, govorijo nam in nas učijo. Bolezen je strla in povžila njihovo telo, kakor se obrabi obleka, njihovih duš pa ni pokončala. Njih duše žive; ohranjajo čustva, ki so jih tu jmcle. Prav blizu nas so in nam lahko k srcu govore in nas s svojini zgledom učijo kreposti. Ohranjujoč življenje in duha, se veselijo v večnosti, medtem ko njih telo počiva v grobu, kakor zaklad, zaupan varni shrambi.. Potolaženi s temi lepimi mislimi, ki so ob grobu nadpastirju nekoč privrele iz duše velikega sirskega pevca in učenika svete Cerkve, sc vdano klanjamo sklepu božje Previdnosti, ki se je nad našim ljubljenim škofom te dni izpolnil. Vemo sicer in bridko Čutimo, kaj smo z njim v tujini izgubili. Bil je naša glava, bil naše toplo očetovsko srce. Skupaj je držal vso našo povojno emigracijo, jo učil, dvigal in krepil. Z njegovo smrtjo smo osiroteli. Ne bo ga več med nami, da bi se nanj : obračali v svojih dvomih in bridkostih. Nič več nam ne bo pisal svojih ljubez-njivih pisem, nič več ne bo njegovih toplih člankov v naših listih in revijah. Nič več nas ne bo na tem svetu veselila in po- 1 mirjala zavest njegove čuječe, blage oče-tovske skrbi in ljubezni. Vemo in bridko čutimo, da je za naš rod v tujini ta 1 izguba nenadomestljiva, da nas smrt našega dobrega škofa prizadene bolj in huje, kakor bi nas bila zadela v domovini. Nič več ne bo med nami škofa, cerkvenega kneza, ki bi nas s svojim ugledom in dostojanstvom zastopal pred Cerkvijo in pred svetom. Vse to vemo in ob čutimo in smo žalostni v dno svojih duš. Ali kljub vsemu temu ne godrnjamo nad božjim sklepom in se božji volji, ki se je nad našim ljubljenim nadpastlrjem izvršila, vdano in ponižno podrejamo. Verujemo, da Bog vse, kar ukrene, stori iz najboljših in najsvetejših namenov; da v vsem išče in želi naše dobro. Zato tudi v tej bridki uri vdano molimo: Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno hodi tvoje j ime, zgodi se tvoja volja!, II. Kot nas vera uči in lepo poje v svoji žalostinki sveti Efrcin, se pokojni ne ločijo od nas, razen po telesu. In kako bo tudi naš preblagi gospod škof ostal duhovno, v ljubezni, z nami združen; vedno bo tudi živ ostal v naših srcih njegov spomin, njegov zgled, njegov nauk; Kako so danes živi ti spomini nanj nam vsem, zlasti še tistim, ki nam je bilo dano živeti v njegovi bližini, delovati pod njegovim vodstvom. Bil je človek velikega srca, poln dobrote in ljubezni. Prijatelj revežev in trpečih; prijatelj mladine; goreč oznanjevalec božje besede; učen profesor in spo- ŠKOF DOKTOR GREGORIJ ROŽMAN V BOGOSLO VSK1H LETIH s°ben vzgojitelj mladih duhovnikov; pravi Apostol in božji mož. Ni čudno, da ga je Bog izbral za škofovsko službo. Bil je Prvi Korošec na ljubljanski škofijski, stolici in je tako božja Previdnost počastila Njegovo rojstno šmihelsko faro, ki je Nekdaj spadala v upravo ljubljanske škofije. Postal je ljubljanski škof ne po oseb-nih ambicijah, — nikdar si ni želel ne 'skal te visoke službe —, ampak po volji božji in po volji Cerkve, pa v veselje vernega naroda, ki ga je že poznal in VzUubil. In ko je težko in odgovorno škofovsko službo sprejel, si je izbral škofovsko geslo, ki je kakor v predvidenju Napovedovalo vse težave in bridkosti, ki s° ga v tej službi čakale. Pomenljivo Keslo, globoke, skrivnostne vsebine: „Cru-c's pondus et praemiuni — Križa teža in Plačilo“. Najprej težo, najprej trpljenje 'n, Če treba, inučeništvo — potem pa v«čno plačilo pri Bogu. Vemo, skozi kako težke čase je naš Pokojni gospod škof vodil svojo čredo. oprav ima vsak čas svoje težave in brid-k°sti, vendar gotovo noben njegovih Prednikov ni šel skozi take viharje in Preskušnje kakor on. Od 30 let škofo-Vanja, kako malo je bilo mirnih in vese-eKa upanja polnih. Najlepše pač je bilo ef° evharističnega kongresa in neposred- na doba za njim do kongresa Kristusa Kralja. Drugače pa večna borba, večna negotovost, dokler se z drugo svetovno vojno ne prične za škofa in za trpeči narod silni križev pot, o katerem glede sebe in naroda še ne vemo, pri kateri postaji se zdaj nahajamo, medtem ko je gospod škof zdaj prestal svojo Kalvarijo. In ko ga v duhu gledamo v tistih časih v domovini, ne moremo, da bi ne mislili nanj z ljubeznijo in hvaležnostjo. Vedno zvest in čuječ je bil narodu kakor svetilnik sredi razdivjanega viharja, kakor neporušljiv obrambni zid; tolažnik in pomočnik v bridkostih; neustrašen in neuklonljiv glasnik resnice in pravice. Vemo, kako je zaradi svojega odločnega odklonilnega stališča do brezbožnega komunizma postal predmet njegovega smrtnega sovraštva in najhujših klevet. Opljuvanega ga doma predstavljajo mladini v svojih knjigah in govorih kot narodnega izdajalca, kot zločinca, ki je bil po ljudskem sodišču v odsotnosti obsojen na 18 let prisilnega dela. Malo verjetno je zato, da bi mu smeli za njegovo «nirt doma zvoniti zvonovi stolne cerkve svetega Nikolaja in drugih cerkve po škofiji, ki je kot zvest pastir ponovno vse obiskal in poznal. Mogoče bodo celo zaradi božje službe in molitev za njegovo dušo, ki mu jifi jeTkot rednemu škofu in pastirju čreda v domovini dolžna, duhov-hikix (rti$ v[tjejjayph. "O enem ne dvomimo: Duhovščina in narod v domovini, ki poznajo njegovo zvestobo in gorečnost, gotovo delijo z nami žalost nad njegovo smrtjo. Z vsem našim rodom po svetu združena, bo tudi domovina, po možnosti razmer, ki v njej vladajo, dala dokaze svoji ljubezni in hvaležnosti njemu, ki ji je bil res dober pastir, pripravljen preliti zanjo svojo srčno kri, ki bi bil tako rad tudi svoje življenje zaključil v njenem naročju, pa je Bog drugače odločil. In tudi v to trdno verujemo, da bo pravična zgodovina enkrat popravila krivice, ki iso bile našemu ljubljenemu škofu po brezbožnem režimu priizadiefe» ter bo pokazala /in povedala svetu, da so v naši domovini živeli in trpeli,-'sveti zločinci, kakor je to pomenljivo dejali poljski kttr-daal Viszinaky .na predvečer svoje aretn-eijev Inožje, obsojeni: po, brezbožnikih kot zločinci, ki so>pa bili v resnici neustrašeni bfaniNii rewtWM«! PWWMi»l«}feri.*re-PftstUPKfl,ži>'Jjenja*iishrenj,o.dniki ii) lj»-, hitfljiesvojega, nnruda in,flvcje.domq>dne, MWRii.KristU.sove. Cerkve. " ,:ilNkg' Vtiifcrfjitikoij hi i igtishdti ‘JSkol!' 9e' :V*' w hirčtto 'iiv vdiiri« ürtinsaaivodib-i m 'HaSjlrftlÄlk kdnln'mTsfleite zttiö^/'W duhu WYfmlkul'*Vetyt?crk'Vč; »cldl ziirfAjčga dihii,mi nikoli- nikogar sorriižil,.niik nAbšl-ofh^^ikolirtriik#^ fldbWtliilata 1'Willi TüKKmi’fljfigetibznaentik'iitoMiU. evospUtnWoWu'iite'irttjtfiiddtghlß'SMjMljai dytif flt fi-toeiij.vvAtoMtivini, wiKüMi-žtt#jt»tkp6dHtrt fietffrtštko tt8#d#,nWft9efltl'WNdltb8rb iW'MthtkP'ln-'na nMieU|tti»vW"elv1j,t • s |»l(l Ljubljanska stolnica, kjer je bil posvečen v škofa dr. Gregorij Rožman ližnost. Za mojo šestdesetletnico mi je bil pisal, že bolan, koncem julija. č'e-8titkam je dodal zahvalo za moje skrom-110 dušnopastirsko delo doma in na tujem "— znamenje njegove plemenite pozor-■'osti na vse. Ljubeznjivo je pristavil: -•Kako rad bj vam osebno roko stisnil 'b sem že kar pričakoval, da bom to kmalu mogel storiti — pa je Bog črto Votegnil... V vicah bom čakal na svi-denje, če me Bog vsaj v vice milostno sprejme...“ Tako mislijo in čutijo in so v skrbeh zaradi sodbe božje in večnega zveličanja veliki, svetniški ljudje. Tudi v tem so nam zgled in opomin. In če bi naš preblagi, ljubljeni gospod škof res še potreboval naših molitev in daritev tam, na kraju očiščevanja, kjer se je v tem slučaju srečal s tolikimi dušami prijateljev in rojakov, duhovnikov in vernikov, tedaj mu jaz v tej uri, gotov vašega soglasja, tja v večnost pošiljam našo obljubo: Prcvzvišeni, nikoli Vas ne bomo pozabili. V naše molitve in daritve ostanete vključeni za vedno. Hvaležnost in ljubezen nam to velevati. Večni pokoj, večni mir, večno življenje, o katerih ste nam, kakor za testament, tako lepo pisali v novembrski številki Duhovnega življenja, naj bodo Vaš delež. Tja bo po Vaši besedi in po Vašem zgledu vedno usmerjena tudi naša pot skozi to solzno dolino. Po ljubezni in molitvi ostanemo združeni — do svidenja v. nebesih. Tako upamo. Tako naj se po božjem usmiljenju zgodi! ŠKOF MED IZSELJENCI l c \ j I I 1 „Da boste kaj dobrega storili za lju
  • dr.G, "°zmana ži S: »° kon ub'tega 5 Al°jzija g napisal o Mariji, božji previdnosti, sv. pismu in splošno o verskomoralnem življenju. Pisati je znal tako kot govoriti, namreč težke resnice povedati na jasen in preprost način'. Pri pisanju je bil odkrit, čeprav obziren. Posebej je duhovnikom v začetnih letih pošiljal okrožnice, kjer jih je tolažil in navduševal v izseljenstvu. Ko je začelo izhajati duhovniško glasilo v zamejstvu „Omnes unum“, so njegovi članki v tem listu nadomestili prej omenjene okrožnice. Mnogo je svetoval, čeprav ni nikdar svojih misli kot ne govorov vsiljeval. Glede pisem je imel načelo počakati, a vsakemu odgovoriti; le včasih je kako pismo pustil brez odgovora, kar je bil tudi odgovor. Ob neki priliki mi je rekel: „Na duhovnih vajah za škofovsko posvečenje sem sklenil, da ne bom nobene stvari prehitro naredil ali napisal, ker so nadškofa Jegliča tako grdo prijemali, da se je prenaglil.“ Med našimi ljudmi Morda so bile to ene najlepših „vizi-tacij“, ki jih je kdaj opravljal kak slovenski škof. Brez uradnega vzdušja, pa toliko bolj prisrčno je prišel v posamezne dežele in kraje, kjer so živeli slovenski begunci in izseljenci. Začel je že 1. 1945 z obiski po taboriščih v Avstriji, kamor je šel ljudi tolažit, z njimi v procesiji je šel na Tum, kjer je 13. maja 1945 prebral zaobljubo o zidavi cerkve Marijinemu brezmadežnemu Srcu v Zgornji šiški, če se srečno vrnemo. Ko je prišel v Severno Ameriko, je kmalu začel obiskovati slovenske faro eno za drugo, ki so ga sprejele, in imel misijone, kjer jim je govoril teden za tednom. Sam je rekel: „Pripravljam ljudi za smrt,“ ker so bili to v veliki večini staronaseljenci. Sam Bog ve, kolikim dušam je spet posredoval posvečujočo milost. Imel je v Lemontu duhovne vaje za posamezne stanove, govoril je na letnih romanjih ter spominskih akademijah za žrtvami vojne. Prav tako je z istim namenom neštetokrat šel v Kanado, na misijon, duhovne vaje, štirideseturno pobožnost. Biti je moral previden zaradi krajevnih škofov, da pe bi kdo mislil, da hoče imeti škofijo v škofiji. Znani so njegovi dalekosežni obiski v Argentino in Zahodno Evropo. Argentino je obiskal 1. 1949, 1. 1952, 1. 1956-57. Četrti obisk, ki ga je trikrat napovedal, pa dvakrat preklical, mu je končno one- ,, mogočila smrt. Na vseh argentinskih obiskih in enkrat v Čile sem ga spremljal in občudoval njegovo silo, kaj je zmogel, : ko je hodil od hiše do hiše, pridigal, obi- ; skoval škofe. Občudoval sem potrpežljivost, s katero je nosil vse nevšečnosti potovanja po južni, zaprašeni deželi-Včasih se je od srca nasmejal. (Spomnim se, ko sva prišla 1. 1957 z avtom čez Ande v čile, vsa zaprašena, pa pravi: „Najprei boste Vi mene, potem pa jaz Vas osna-žil.“ Naredila sva vse kar za prvo sile na cesti, pa se mi je nasmehnil: „To se je že zgodilo, da je škof duhovnika „krta- -čil“ pred ljudmi, da pa duhovnik škofa, to pa še ne.“) Nobena hiša se mu ni ; zdela preborna, noben otrok premajhen, vsakega bolnika je hotel videti, Čeprav smo se z obiskov vračali pozno zvečer, drugo jutro pa je bilo treba zgodaj na pot. Poslušal je deklamacije in govore, vse akademije je vzel resno, ker se je hotel sestati z ljudmi in jim tako narediti veselje in dati odkrito priznanje. Zahodno Evropo je obiskal 1. 1950, ko je šel na proglasitev dogme Marijinega Vnebovzetja. Kot je sam zapisal, je bil poleg poljskega škofa Gawline edini od škofov za železno zaveso. L. 1957, ko je praznoval v Rimu svojo zlato mašo i" obiskal vsa večja naselja slovenskih izseljencev, je bil tudi v domači župniji-Zadnjič je bil v Evropi s slovensko skupino v Lurdu. Vsa poročila so govorila» kako so bili ginjeni ljudje, ki so ga 1>° tolikih letih videli, nekateri iz Koroške in 'molske prvič v življenju. Kar niso se °Sh od njega ločiti, on pa ne od njih. Ljubil je svoje duhovnike izs ,za duhovnike, ki bodo delali med t v? ^eacb je bila zadnja leta zanj najbolj , \ • °v.i..rem®- Nikogar svojih duhovnikov ijubljanslte škofije ni maral siliti. Več-n . •l® rekel: „Mu nimam nič dati, kako kei ^ Silno lepo je znal prositi, B 80 se mu ljudje smilili. Po njegovem n;v re< ovanju so dobile slovenske duhov-čiia • ' ran“ia’ Belgija, Holandija, Nem-.... Ia Venezuela. Huda je bila borba z rgentmsldmi škofi, da so jih spustili, nio ‘|ln^ vsak dragocen. Sredi zad- J Sa iskanja je umrl. ettli e^°. j® skrbel za svoje duhovnike v Čenr aC1,^i’ ne materialno v prvi vrsti, ust aJtS' Je tU(^‘ v tcm pogledu od svojih v stisl s°t,ratom dal, ko so bili mer,V- sem štejem njegovo skrb za se-jansk0tu svoie£a obraza in kot pe-duhr,, S sv°j° lastno krvjo hranil svojega goveo-00^1 °.*iroka» kar je bilo edino njo-Honn U V tajiui) kakor je sam rad rekel. misiir)8?6’- i’h Je dobil po neštetih prinesli’1 ul (!arove- ki 80 mu jih ljudje lejih • (> ) ^el' Priliki, ali njegovih jubi-Pariem6 1?a^a"al za semenišče. S tem de-Vzdr*, ,Je kuP'l poslopje in večinsko - v,d semenišče in njegov obstoj. Lovnik'0*5^ nj®£°va skri> za du- zadev ° V ^ub°vnem oziru. Nekatere spisih0- S° P°stale javne po njegovih fih , ln intervencijah pri različnih ško-čin’a jj . Sprejmej° v službovanje; vedela v ax .Sc v t®m pogledu razore nosti, kako ni nikogar zavrnil, vsakemu dal dobro, sočutno besedo t trpljenju izseljenstva in skušal storiti vse, da bi vsi ostali dobri in zvesti. Delo s trajnimi sadovi Ko premišljujemo njegovo delo v izseljenstvu, moramo priznati, da je s svojo bistrovidnostjo, katere mu ni zanikati, znal povsem pravilno ostati škof vsem nad vsemi gibanji in nazori. Ni se dal tolikokrat potegniti, kakor je zgledalo na, zunaj, le zaradi svoje dobrote marsikoga ni maral zavrniti naravnost, kar je včasih delalo vtis, da je osebi, ki je z njim govorila, dal prav. Neizprosen je bil proti godrnjačem, katerim je navadno odgovoril: „Kakšne načrte pa imate Vi, kako bi pa V; to naredili, kar osporavate?“ Navadno so taki potem utihnili ter odšli. Vse je gledal iz nadnaravnega stališča božje previdnosti, zato razumemo, da je kljub veliki zaskrbljenosti in težavam ostal glede bodočnosti vedno veder. „Saj smo v božjih rokah,“ je večkrat rekel. Odtod tudi razumemo, da je bila za vsem njegovim delovanjem za izseljence glavna skrb: kako rešiti njihove duše. Imel je ogromno osebno avtoriteto v tujini, katere pa ni nikdar izrabljal, pač pa porabil, da bi storil dobro.' In prav v tem je najhujši udarec, ki je z njegovo smrtjo zadel slovenske izseljence: izgubili smo človeka, ki smo ga vsi spoštovali ter vsi poslušali kot svojega očeta in kneza. A kljub udarcu, ki nas je zadel, moramo po njegovem nauku z zaupanjem gledati v bodočnost, izpolnjevati njegova navodila in čakati njegove nadaljnje pomoči iz večnosti. ANTON OREHAR NJEGOVO SEMENIŠČE V TUJINI Ob naši narodni tragediji konec zadnje vojne je bilo poleg duhovnikov tudi toliko naših mladih bogoslovcev od komunistov pobitih. Ob begu iz domovine se je vedno več preživelih bogoslovcev zbiralo v Italiji, kjer se je zbralo tudi nekaj njihovih bivših predstojnikov. Tako se je zgodilo, da je sv. stolica že konec junija leta 1945 na prošnjo pokojnega prelata Odarja, dekana ljubljanske teološke fakultete, po vplivnem posredovanju preč. p. Antona Prešerna, generalnega asistenta jezuitskega reda, ustanovila posebno slovensko begunsko semenišče, z lastno teološko fakulteto. Ustanova je pravno bila izročena ljubljanskemu škofu v begunstvu, dr. Gregoriju Rožmanu, ki naj ga nadomešča rektor semenišča in dekan fakultete prelat Odar, dokler bi škof zaradi odsotnosti ne mogel izvrševati svoje oblasti nad ustanovo, škof Rožman po tem dogodku piše iz Avstrije v semenišče, ki je bilo v Pragliji pri Padovi: „Hvala Bogu za ustanovo 1 Kolikor je še raztresenih ostankov duhovniškega podmladka po tukajšnjih hribih in planinah, bodo skušali priti doli“ (1. avgusta 1945). Škof Rožman se tako vesel zahvaljuje Bogu za izredno ustanovo, ki je bila pri- ča naklonjenosti sv. stolice trpečemu slovenskemu narodu. Pa sc morda ob lem pokojni škof ni zavedal, kako breme mu je s tem bilo naloženo na rame, ki ga bo moral nosili vsa težka begunska lela, do smrti v tujini. Prvi dve leti je naše semenišče finančno vzdrževala sama sv. stolica (do konca 1947); dve leti po tem je skrbel za potrebna gmotna sredstva v Argentini san-luiški škof. Težka so bila že ta leta za škofa Rožmana, polna skrbi in moreče bojazni; zakaj, kaj pomaga ustanovitev semenišča, ko pa so stroški z njim tolikšni, kot kažejo mesečni obračuni za stanovanje, hrano, obleko, knjige; tujina se ga bo prej ali slej gmotno podpirati naveličala, slovenski begunci pa si gospodarsko komaj utirajo pot v tujini in ga vzdrževati ne bodo mogli, škof Rožman sam pa tudi nič nima in si je iz Evrope rešil komaj golo življenje. Prevz-višeni sam je v pismih ponovno izražal ta strah. Česar smo se bali, je res tudi kmalu prišlo: s koncem aprila 1950 jc bila semenišču vsaka podpora, razen stanovanja, ustavljena in smo pričakovali najhujšega. Pa se je pokojni škof Rožman, v visokih letih in poln vseh drugih K rb! *n težav, odločil in šel na pot kot m*sijonar: za duhovne vaje, duhovne ob-n°ve, za misijone med Slovenci v Združenih državah in v Kanadi, kot pridigar, oder je le mogel; ponižal se je kot berač ln Prosjačil za svoje semenišče. Ob obisku smo ga prosili, naj bj se dalje zamudil v rgentini in v semenišču. „Zelo rad,“ je teJal in skrb se mu je brala z zamišljenega obraza, „a kdo bo semeniške me sečne račune poravnal?“ Pa je Rog bla-Soslovil njegovo žrtev in obudil toliko P emenitih src, ki so z razumevanjem in 0 Prtih rok dajala, da semenišču potrebnega ni manjkalo in smo mogli v miru Vir-u" ^ to b‘*° za ccno njegovih ve- 1 'n skritih skrb; in fizičnih telesnih naporov, ki nihče nanje ni mislil. frez te škofove skrbi bi semenišče že Pi ed desetimi leti moralo propasti. Pa so 1 e še druge skrbi za semenišče, ki so o ojnega škofa trle. Zakaj ustanova je noraln iti §c preko toliko drugih težav n nevarnosti, poleg gospodarskih: včasih neumevanj,, tujine, v borbi za slovenil ' Zna5ai ustanove, ko je tujina usta-°'<> Potrebovala zase, kdaj kar strah n>U U^nitvijo °h nasprotovanju, ki je -emenišče nanj naletelo, težave spet red-®Ka semeniškega dela, ki poleg uspehov •naša tudi neuspehe in težka razoča-ni?lJ da je s smrtjo škofa Rožmana pa-Pr mcd nami škof-velikan; škof, ki je Ce lf velikimi škofi „molčeče“ t r, Vc 8>nibol velike borbe našega časa, or e med lažjo in resnico, hudobijo in škeT,nU0Stj°’ sovraštvom in dobroto; mo i ' Povsod le dobrote delil, pa je : ,.rP Vtd'ko trpeti, da se more primeril* . ofom-mučencem iz zadnjih let živ-„ .Ja Cerkve; z velikim papežem Grejem VII. bi mogel na smrtni postelji govoriti: Dilexj iustitiam et odi iniqui-tatem, propterea morior in exsilio (ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu). Upamo, da mu bo tudi zgodovina pravična, ko utihnejo časovne strasti, ki še divjajo, in bo dala vsakemu svoje mesto: njemu in nizkotni laži, hudobiji in sovraštvu, preko katerega je moral v življenju gaziti. A čeprav bi se to ne zgodilo, prejel bo svoje mesto od pravičnega Plačnika, ki je vanj veroval in nanj računal. Po smrti škofa Rožmana je pred nami v njegovem semenišču bodočnost temna in negotova, če bo po tolikem izvršenem delu ta ustanova ostala, kar upamo, bo to Rožmanovo semenišče in Rožmanov zavod najlepši in njemu morda najdražji spomenik, ki mu ga ohranimo v svoji sredi, škof Rožman zasluži tak spomenik. DR. FRANCE GNIDOVEC, 13. janua) ''St>iQ **r" Gregorij Rožman je ob svojem drugem obisku v Argentini, Ja Jo2 v cerkvi Marije Pomočnice v. Ramos Mejia pri Buenos Airesu posvetil enajst novomašnikov našega semenišča CRUCIS PONDUS ET VICTORIA Trideset let je bil škof dr. Gregorij Kožman škof ljubljanske škofije. Od tega je moral skoraj polovico preživeti v emigraciji. Težko je bilo biti ljubljanski škof po takem predhodniku, kakor je bil dr. Anton Bonaventura Jeglič. Lahko bi se reklo, da je on škofijo vodil z železno roko, ko je trdno ter odločno posegal v narodovo življenje. Ni bil samo škof" svoje škofije, bil je veliki usmerjevalec vsega narodnega življenja. Kolikšna razlika med škofom Jegličem in škofom Rožmanom! Verjetno bi marsikdo pomislil, da bi bilo moralo biti ravno obratno, da bi drug; vladal prvo dobo in prvi vladal času, ki ga je s tolikšno apokaliptično grozo napovedal v svojem znanem celjskem govoru tik pred smrtjo v juniju 1937. Težki časi so bili, ko smo v dobi okupacije vodili naše liste. Več ko preveč je bilo prilik, ko smo bili v stiskah in smo iskali nasvetov, pomoči in tudi sklepov pri drugih, prj tistih, ki so bili nad nami. Spominjam se pokojnega urednika Kremžarja, kako je trpel, ko je moral iskati rešitve nastalim oviram. Bil je mož, ki je svojo otroško dobo začel pred kardinalom Missio in preživel herojski razmah slovenskega katoliškega gibanja v času Jegliča in J. Ev. Kreka. Ko mu je bilo že prehudo, je rekel: „šel bom k škofu dr. Gregoriju Rožmanu, butnil z vso silo v vrata in terjal navodil.. . udaril bom s pestjo po mizi...“ šel je in sc vrnil z besedami: „Našel sem odprta vrata... nikjer ni bilo nič zaprto... še glasu nisem mogel povzdigniti...“ Isto sem doživel sam pozneje večkrat, ko sem moral v škofijo v zadevah „Slovenca“. Komaj sem načel problem, je bil že v j njem in kamor sem krenil, je vsemu sle- 1 dil vedno in stalno z besedami, ki so bile 1 polne dobrote; še več: iz globine srca je J velo globoko občutje bolečine, trpljenja, j Ni bil samo škof; iz njegovega srca je 1 velo neizmerno trpljenje, ki je tiste čase J zajemalo vso njegovo škofijo, srca vseh j Slovencev. Ko sem odhajal, sem pogosto 1 skušal ugotoviti, zakaj smo zahajali v J škofijo polni živčnosti, ker smo pričako- j vali odločne besede, vračali pa smo se že | z rahlim spoznanjem, da je vsemu treba j iti mnogo globlje do dna.. . škof dr. Gre- | gori j Rožman pred nikomer ni zapiral j vrat in pri njem nikdo ni mogel nikdar i odločneje udariti po mizi. In zakaj ? Odkrilo se mi je — vsaj ■' tako sem slutil — nenadoma: vsakdo iz- : med nas je moral sam v sebi vse urediti. To je zahteval čas in okoliščine. Vsakdo j izmed nas je moral znati v sebi pravilno odpirati in zapirati vrata in se z obema « rokama spoprijeti s težavami, ki jim je j moral iskati rešitev samo v samem sebi. ’ In res so prihajali časi, ko je narod iz- . gubil svoje voditelje; novi časi so zaprli ; vrata do škofov, do verskih in do narod- j nih voditeljev. Kar je bil nekoč voditelj vsemu narodu, to je moral postajati vsakdo sam sebi in iz sebe vsemu narodu. Škof dr. Gregorij Rožman ni krenil na to pot šele v času vojske in revolucije. To potezo sem opazil pri njem ob mnogih prilikah že dolgo poprej. Prihajali so k njemu in terjali, da naj jim razsekava gordijske vozle. Mislim, da so se vsi zmotili, ki so od njega kaj takega pričakovali. Seveda tega dolgo nismo razumeli in nekoliko smo doumeli šele med leti vojske in revolucije. In vendar: po letu 1945 smo Slovenci, doma in v tujin", ***** kakor odsekani od svojih naravnih orskih in narodnih ustanov. ogosto sem mislil na to in podoba je, šk f6 ''UVno v tem bilo bistvo poslanstva i nV a ^ozrnana vsem Slovencem, nam v migraciji in onim, ki so ostali doma. Za-niV povezanosti s škofom se je premak-tr f <-rUKam' zdrknila je na globlje in nejše jemelje, prav v središče naših . i?^0* l*1- ti rego rij Rožman je bil mož m°lka in samote. dnev '*° ^ ■*'' maja 1946 v urah okoli pol-,**■> je naša skupina, ki je prišla sk *Snl' ^an v Lienz na vzhodnem Tirol-„-’-edeia, da se je škof dr. Rožman in 96 *a* 8 sv°i'm avtomobilom iz Spitala ^ Se. nastanil pri dekanu v lienškem rj.,*?ls'U- Samo nanj smo čakali. Z ame-‘ .*m,. Poveljstvom v Toblachu je bil no v i • (*an vP°stavljen stik in zamišlje-iz K (*a *** se vsi slovenski begunci ti(,dh'1°'s* kako je molil. <,o, * mej' Kmo čakali na odgovor dolge, se *>rihajali so džipi iz Toblacha, semRnr*in .spet Prihajali. Sam zase hi bil,, ^ n,ti ° tem, kaj se dogaja; kaj nekaj ur. Vrnili so se nam meja odprla vsaj se in nam povedali, da smo prišli štiri ure prepozno. Angleške vojaške oblasti so zasedle svojo okupacijsko zono Avstrije in ameriške oblasti ne morejo več izvesti dogovorjenega načrta. Ostanemo naj še.z njimi v stikih, vendar odločali bodo oni drugi tam v Celovcu... Takrat še nismo vedeli, kolikeri tisoči so se valili čez Ljubelj v emigracijo. Niti slutili nismo, da bi se mogla zgoditi vetrinjska tragedija. Toda na obrazu škofa Rožmana sem sam in so drugi ob njem brali grozo vsega, kar se pripravlja. Kakor da bi gledal daleč, daleč in zato je : DUHOVNEMU OČETU V SLOVO Slovenci izgubili smo očeta, pastirja, škofa, svojega vodnika; utihnila njegova je beseda o žrtvi našega Odrešenika. Zlomila ni moči mu križa teža; pogumno jo je vse življenje nosil. Ni begala ga zvite zlobe mreža; od zgoraj luči je goreče prosil. Odšel je zdaj k Gospodu po plačilo, v katero upal je v bridkosti svoji. Le truplo krije tuje zemlje krilo. Končani zdaj so vroči, silni boji, f ki jih imel je s satanskimi roji... i Nebo mu zmago, mir je podarilo. j Gregor Mali — trpel, trpel, da obsega tega trpljenja takrat mnogi nismo doumeli. Nekaj dni za tem sem spremljal škofa k angleškemu poveljniku. Najin obisk je bil napovedan; šlo je za to, da bi dali potno dovoljenje za škofov odhod v Rim. Imel je avto in meja Italije ni bila daleč. Še predno sva vstopila v poveljnikovo sobo, mi je omenil, da v uspeh ne veruje. In ni se motil. Naslednje dni smo mu prigovarjali, da naj krene čez mejo, ker velikih težav ne bi bilo; prosili smo ga večkrat, ker smo vedeji, kaj bi pomenilo, če bi mogel priti škof Rožman v drugi polovici maja že jt-dČim. Odklanjal je. Hotel je ostati tam, kjer je bilo toliko tisočev njegovih vernikov. Zanj sc je začela najtežja doba ponižanja in neizmernega trpljenja. Kar je slutil 9. maja, se je pozneje uresničilo še v vse strahotnejši meri in ker mu je bilo dano, da je vse to pred videval, je trpel še mnogo bolj kot V# drugi, trpel je za vse. Škof Rožman je imel nekaj preit škega na sebi. Toda njegove prerokb niso tekle iz besed, bile so potopljene ' globine trpljenja. Ko je škof Jeglič n® stopal svoje mesto v Ljubljano, je prosi Boga: „Jaz bom delal za Tvojo čast, ^ pa skrbi za mojo.“ škof Rožman pa j' dodal: „Ne samo za Tvojo čast bof skrbel, ampak vzemi še mojo za vse veČj' Tvojo čast in slavo.“ Izpolnilo se mu je do zadnjega vlakn in kupo bridkosti je izpil do dna. Nikdar ni nikomur potožil. Le tolaži je in bodril na vse strani. Na njem 6‘ bili vidni le znaki bremen in udarce* toda do zadnjega je ostal visoko zravna' in delaven. Čas je odlupil vse, kar je bilo zunanj1 in okoli njega in njegovega imena se j‘ v emigraciji in — tudi v domovini, zb> ralo vse, kar je ohranjalo vero v zmag* tistega, kar raste iz tolikega trpljenja Na tej poti nikdo no more obstati, kdo* misli, da mora čakati na rešitve od dni’ god, od nadrejenih.. . Vsakdo mora glj' boko v sebi graditi vero, ki veruje * zmago na tisto, kar je na koncu pot1 trpljenja: Križ. Ko je bil v konfinaciji v Celovcu, sel'1 ga 1. 194G obiskal v škofijskem dvorcti' čudovit mir jd vel v njegovi sobi in saj1 je bil miren in vdan in to v času, ko jč bil v stalni nevarnosti in se je svet ^ tresel od prestanih grozot in grozot, b1 so se napovedovale. Toda bil je miren. •' In ta mir je delil poslej leta in leta m®" nami vsemi in kadar je prihajal med na® nam je delil zaklade tistega, kar rast6 iz tolikega miru: Dobroto, ljubezen in vdanost.. . In r ■” 'Jokvotnikom pokojnika. Vsem v ' JU]e očetovski apostolski blagoslov.“ iti škof,raV tako 80 izrekli sožalje ameriški ' rod/1* Zkran' °b posvetitvi novega na-, roči|lRa sv®Gšča v- Washingtonu. Spoli gov ' .v,tll(ii’ ‘*a dajejo priznanje za ujeli maše *** ° ter bodo zanj opravili svete L Ski ^aije 80 nadalje izrazili tudi cclov--i hivš'S ° 'b ' Köstner, nadškof Hurley, sedn'l *lai>c®*t‘ nuncij v Beogradu, pred-i ijr , V izvršnega odbora krščansko demo-s l’rolS °i Zveze za Srednjo Evropo Adolf f odli^, a’ (*r" Gladko Maček in številni C ,dlHn'k' drugih narodov. I vrN’A mrtvaškem odru V CERKVI sv. LOVRENCA ' v 5 PoložilSre<1°’ novembra, popoldne so 1 1 ,ruPio pokojnega ljubljanskega I zadnja pot i n zasluženi počitek škofa dr. Gregorija Rožmana na mrtvaški oder v cerkvi sv. Lovrenca, škof je ležal na mrtvaškem odru očetovsko dostojanstven v škofovskih oblačilih. Ves čas do sobote dopoldne so se ob krsti gospoda škofa vrstile množice vernikov. Prišli so iz vseh delov Združenih držav. Vse dnj in noči so molili za njegovo Bogu drago dušo. V soboto, 21. novembra, pa je bila ob desetih sv. maša za pokojnega gospoda škofa. Po sv. maši so njegovo truplo v sprevodu prepeljali v stolnico, kjer ga je 1‘revzvišeni gospod škof dr. Gregorij Rožman na mrtvaškem odru v cerkvi sv. Lovrenca v Clevelandu (U.S.A.) I»red cerkvenimi vrati sprejela številna duhovščina. Gotovo je bilo ganljivo slovo, ko so ruplo prevzvišenega nadpastirja odpe-,a i °d sv. Lovrenca. V tej cerkvi je namreč gospod škof dr. Gregorij Rožman Ve 'k° premolil za nas. Tz te cerkve nam j*: l)reko gora in oceanov pošiljal svoj Blagoslov. Pri tej cerkvi je živel vsa eta izseljenskega življenja. v CLEVELANDSKI KATEDRALI X slulni cerkv; sv. Janeza je bila črna Pontifikalna sv. maša. Opravil jo je cle-yc andski pomožni škof dr. Krol. Sv. mu-\T SC udBležila velika množica ljudi. * cd njimi so bili tudi nadškof Hurtley, nvsi papeški nuncij v Beogradu, cleve-•andski pomožni škof F. Begina ter 130 * u ovnikov. Navzoči so bili sltoro vsi * "venski duhovniki iz Clevelanda in oko-'ce z župniki slovenskih fara msgr. J. ""lanom, č. g. M. Jagrom in č. g. L. . azn'kom na čelu. Kanonik dr. J. Kraljič, *"?"ik V. Vodušek in č. g. A. Žitko so ..V8 1 ,na pogreb iz San Francisca v Ka-^torniji, č. g. j. Kopač CM iz Toronta, N. Babnik pa je priletel na pogreb J Evr°Pe. Iz New Yorka sta prišla čč. k' .^ei"lc in A. Jenko. Dr. Farkaš in č " ” ‘ ‘hšek sta dospela iz Bridgeporta, Gaber pa iz Flodowoda, Minn. .. 0 sv- maši je nadškof Hurtley opra- 1 Pogrebne obrede. Za tem pa je spregovoril župnik sv. Vida, č. g. L. Baznik, i cncni govoru je orisal življenje, delo v cpljenje pokojnega škofa. Med molit-i® uato duhovščina z nadškofom, mi” °ma *6r številnimi monsignorji spre-1 a krsto s pokojnikom do cerkvenih ,a ’ "akar so jo naložili na avto ter jo Nehali v Lemont. VELIČASTEN POGRED Vr ponedeljek, 21. novembra, dopoldne je provincialni komisar frančiškanov p. Benedikt Hogue opravil slovesno sv. mašo. Asistirala sta mu čč. gg. A Žitko ter Cimperman. Sv. maši je prisostvoval či-kaški pomožni nadškof Millinger. V slovenščini je pridigal p. Fortunat Zorman, v angleščini pa čikaški pomožni nadškof sam. Nadškof je opravil tudi slovesni „Reši me. . .“ Ko je nam dobro znani č. g. J. Slapšak, zadnji škofov osebni tajnik, zaprl krsto, je bilo rosno marsikatero oko. Za tem se je razvil žalni sprevod na lemontsko pokopališče. Krsto so nosili čč. gg. duhovniki: Gaber F., Šuštaršič J., Martelanc J., Volk J., Dolšina J. in Oman E. Pogreba se je udeležilo okoli 80 duhovnikov. Med njimi sta bila kanonika dr. J. Kraljič in F. Koretič. Navzoči so bili tudi msgr. škerbec, p. Klavdij, g. Kopač in drugi. Med laiki pa so bili dr. M. Krek, predsednik Narodnega odbora, dr. J. Basaj, glavni tajnik läge, pisatelj K. Mavsar in drugi. Ko so položili ikjrsto v grob, je v frančiškanski cerkvi na ameriških Brezjah, zazvonilo ravno poldne. Prevzvišenj gospod škof dr. Gregorij Rožman počiva na najlepšem delu Ie-montskega pokopališča. Njegov grob leži sredi grobov slovenskih frančiškanov med kipom sv. Frančiška ter mogočnim znamenjem sv. križa. Njegova duša pa se veseli v Bogu ter prosi za ves slovenski narod v domovini ter na vseh peterih kontinentih sveta. A. S. „i960" GREGORIJ ROŽMAN ŠKOF V letu 1960 bo objavljena zadnja skrivnost, ki jo je Marija v Fatimi povedala trem vidcem in jo je sestra Lucija napisala ter izrodila zapečateno škofu lerijskemu. Menda svet z napeto radovednostjo čaka, kaj bo ta skrivnost odkrila. Prav gotovo nič senzacionalnega ne v dobrem ne v hudem, nič, kar bi človeško radovednost izredno zadovoljilo. Karkoli bo skrivnost povedala, bo potrdilo in ponovilo Marijin poziv v Fatimi, naj nehamo grešiti in Boga žaliti. To zahtevo je Devica fatimska ponavljala in vidce vabila, naj zadoščujejo za grehe. V prvi prikazni že, v 7iedeljo IS. maja 1917, jih je vprašala: „Ali se hočete Bogu darovati in biti pripravljeni na vsako žrtev in trpljenje, ki vam ga bo Bog poslal v zadoščenje za mnoge grehe, s katerimi se žali božje veličastvo?" Radi so pritrdili, da bodo. V tretji prikazni, IS. julija, je napovedala: „Če ne bodo nehali Boga žaliti, ne bo dolgo, da bo izbruhnila nova vojna." To se je zgodilo, ker ljudje niso nehali žaliti Boga. V četrti prikazni, 19. avgusta, je pozivala: „Molite, molite in žrtvujte za grešnike. Mnogo jih gre v pekel, ker nihče za nje ne žrtvuje in ne moli." In pri zadnji prikazni, 13. oktobra, je še enkrat prav resno sporočila: „Ljudje naj se poboljšajo in prosijo za. odpuščanje grehov. Naj ne žalijo več Gospoda, ki je že vse preveč žaljen“ To so bile zadnje besede, ki jih je Marija v Fatimi povedala. Zdi se, da na te besede le preradi pozabljamo. Pa je. temeljna, zahteva Marijina, pogoj za vse drugo, kar nam bi naj pobožnost k njenemu brezmadežnemu Srcu nadnaravnih sadov prinesla. Manj grehov, manj žalitev, manj brezbrižnosti v verskem življenju. Grehom, ki jih ljudje vedoma in s premislekom delajo, nujno vedno sledi kazen: večna po smrti, časna pa že na tem svetu. In ta kažem obstoja v tem, da Bog pusti, da greh z železno doslednostjo v ncslcesanem grešniku dozori in grenak, strupen sad obrodi. Nehajmo verjeti prerokbam in napovedim kazni, s katerimi bo Bog Orešnike in brezbožnike kaznoval. Napoveduje se tridnevna tema, v kateri bodo brezbožniki uničeni in le pravični bodo ostali pri življenju Nič ni res na lem, prav nič. Vse take napovedi nasprotujejo razodetim resnicam in ljudi le ovirajo in zadržujejo pri resničnem spreobrnjenju. Samo enkrat je *°6 s temo zagrnil ves svet za tri ure, ko je Jezus umiral na križu v zadoščenje naših grehov. To je bilo najstrašnejše, kar se je moglo zgoditi na zemlji, ko so Jezusa umorili. Za tri ure, od poldne do treh popoldne, je bila\ lpma, a zdaj naj bi Bog poslal temo kar za tri. dni! Bog je enkrat pokončal grešno človeštvo z vesoljnim potopom, v katerem le ohranil pri življenju le osem ljudi, Noeta in njegovo družino. Ko so vode odtekle in se je zemlja posušila, je Noe izstopil iz ladje in opravil Bogu za-tvalrio daritev. Tedaj je Bog sklenil zavezo z njim in njegovim zarodom in z vso>kim bitje ter obljubil: „Nikoli več ne bom preklel zemlje zaradi človeka e bom več udaril nobenega živega bitja, kakor sem storil.“ Bog svoje osede ne prekliče; tudi današnje brezboštvo Boga ne bo prisililo, da bi svojo obljubi preklical. Pač pa more prepustiti grešnike njihovim zablodam, da se sami med seboj uničijo, kar se z najnovejšim atomskim orožjem prav lahko '-godi. To pa moremo zabraniti, Če storimo, kar je naša Gospa v Fatimi naučila: nehati grešiti in za grešnike moliti in žrtvovati. Jezus je učil, da Bog ne bo nikoli vseh grešnikov odpoklical s tega živ-■Jcnja, da bi ostali tu sami pravični. Med pšenico na božji njivi raste in 00 rastla tudi ljuljka-plevel. In Bog ne dopusti, da bi služabniki Cerkve po-r(di vso ljuljko in pri tem ruvali tudi pšenico: „Pustite, naj oboje raste r ° žetve; in ob času žetve porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo Povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v moje žitnice.“ Na svetu >od<> vedno dobri in hudobni, pravični in grešniki, verni in brezbožni pome-sani mpd seboj, ločitev pride šele ob smrti, ko se bo vršila sodba za vsakega Posebej. Dotlej moramo na to paziti, da na božji njivi ostanemo pšenica in 'St ne damo zadušiti od grešnega okolja. Naša naloga vsak čas, morda v letu 1960 še bolj, je, da ne žalimo Boga s, svirtnimi grehi, da vsa premagovanja in zatajevanja, ki so nam potrebna, ZaPovedi božje in cerkvene točno spolnjujemo, darujemo Bogu za spre-0 rnjenje grešnikov, in k temu še dodamo vse križe, težave, bolezni in bo-Ponižanja in zapostavljanja itd. itd Čim več bo med nami Slovenci " tujini in domovini takih kristjanov, ki so nehali Boga žaliti, in ki po na-',Penu fatimske Gospe vse žrtvujejo za grešnike, tem večje in bliže bo tudi ozlc usmiljenje nam in vsemu človeštvu. V tem je naša velika, sveta in soodločujoča vloga, ki jo naj to leto in v vsem bodočem življenju z veseljem ■ zaupanjem sprejmemo in vršimo dan za dnem. Tedaj bomo deležni milosti, s atero nam bo vse k dobremu služilo. JEZUŠČEK NA FLAMSKEM Zdaj se je pričela množica pred mestno hišo redčiti. Ogenj je že davno ugasnil in Jožef in Marija sta ostala še edina pred vrati, šla sta po stopnicah navzgor in sta bila zadnja za starim možakarjem, ki ni znal zapisati svojega imena in se je zaradi tega kar podkrižal, Lepo rejen, v kožuh zavit pisar, ki je imel velik vrč piva pred seboj, si je zadovoljen pomel debele roke, ker je bilo delo zdaj slednjič opravljeno. Obšla ga je dobra volja; zdaj bo tudi on lahko mirne duše v „Golobu“ izpil svoj vrček. Ko je Jožef pokazal svoje papirje in je pisar videl, da sta oba iz plemenitega Davidovega rodu, je osupnil ter se jima dobrikal in govoril sladke besede, da bi izvabil iz njiju napitnino. Ko pa je videl, da sta obdržala roke v žepih, in je opazil, da sta siromaka, je kliknil nekemu drugemu pisarju, pravemu judovskemu nosu, dvoumno opazko. Ko se je Jožef podpisal, sta odvezala osla in šla iskat prenočišča. Najprej sta poskusila v krčmi »Pri zlati kameli“; to so jima bili priporočili in ni bila draga. Toda neki kmečki teleban z velikim čikom v ustih je zaslanjal vhod in dejal: „Nihče več ne sme noter, ker je hiša polna kakor sod za slanike, podstrešje in kleti,“ m posmehljivo je pristavil: „Saj nimata niti dovolj denarja pri sebi; le pojdita k „Trem zamorcem“, tam ni zaradi živalic nikogar.“ Pri „Treh zamorcih“ ni bilo zaradi tobakovega dima videti skoraj roke pred seboj; Marija je čakala zunaj na oslu. Jožef pa se je rinil skozi počivajoče in razgrajajoče goste. Vprašal je krčmarico, ki je prišla iz kleti s težkimi vrči piva, če ima kakšno posteljo za njegovo ženo, ki bo vsak hip porodila; osorno ga je nahrulila, češ ali misli, da je njena hiša bolnišnica. „Pojdita k „Zlati kameli“, tam devajo celo pse v posteljo." Odhitela je in Jožef je osupel gledal za njo. Tako sta blodila od prenočišča do prenočišča. Prosila sta le za preprosto posteljo, pri siromašnih ljudeh, pri meščanih in mestnih svetovalcih, toda povsod so jima prijazno ali pa malomarno odgovarjali, da je že vsak kotiček zaseden. Ah, vse njuno upanje, tako svetlo in polno obljub kakor maj, tako mirno kakor velikonočni dan, sta odpihnili zdaj pokvarjenost in brezbrižnost ljudi. Proseče sta se ozrla proti zvezdam. Tedaj je prišel otrok z lesenim vedrom v roki, ki je videl njune poglede. Ker so Jožefa zapustili ljudje in ga pahnili od sebe in ker mu kljub temu ni upadel pogum, je vprašal deklico, ki je bila prav tako siromašna kakor onadva in ki se je nedolžno smejala pod svojo belo ruto: „Ti mala, ali veš za kak prostorček, kjer bi lahko prespala? Pa če bi bil samo tolikšen kakor predpasnik. Ta žena je bolna in. . .“ „O, seveda,“ je dejal otrok, „tam zadaj onstran vode je zapuščen hlev, kjer stoje panji; suh je in poln toplega sena. Pojdita, pokažem vama.“ Otrok je stopil pred njima in Jožef in Marija sta mu sledila z oslom. Šli so čez zamrzlo vodo in daleč v polje, kjer so našli v svitu svetilke napol podrt hlev, ki je globoko tičal v snegu. V hlevu je bil zatohel duh, ki je padel človeku na prsi; veliki pajki so prestrašeni pobegnili pred svetilkino lučjo. „Torej tu se bo zgodilo," je žalostno dejala Marija in vendarle vesela, ker bo imel njen otrok streho nad seboj in bo ležal na toplem senu „Sam Bog hoče tako,“ je dejal Jožef in obesil svetilko na gredo. Potem je pripravil posteljo iz sena in suhega listja ter zamašil luknje s praznimi vrečami. Skozi luknje v strehi so pa gledale zvezde v notranjščino. Zunaj je v pokoju snega pod skrivnostnimi zvezdami ležala vas, kjer je v rdečem žaru bakel gospodaril greh; tam onstran, daleč nad spečimi griči pa je še nikdar ugledan stal na počivajočem nebu globoko v nočnem ozračju velik in čist kakor živo srebro prvi srp zorečega meseca. „Marija,“ je vzdihnil Jožef, kajti čutil je njeno svetost. „Ljubi Jožef,“ so šepnila njena usta in Jožefu jo bilo, kakor bi sc mu vse nebo zahvalilo za njegovo neumorno skrb. Srce mu je prekipelo, prijel je Marijo za roke in jo urno poljubil na voščeno bledo čelo... „Moliva,“ je zajecljal, „kajti neizrekljivo je lepo.“ Pokleknila sta v seno. Čebele so še vedno brnele v svojih panjih, kakor bi bil zatohli hlev cvetlični vrt; zunaj so peli petelini in dobri osel, ki se je pri vsem tem tekanju sem in tja dvignil, je tudi prišel pogledat; sklonil je glavo čez jasli, globoko vzdihnil in grel otročička s svojo težko toplo sapo. Rjava svetilka je tiho gorela, tako tiho, kakor bi bila tudi ona polna velike, pobožne molitve. Začulo se je rahlo trkanje na vrata. Jožef je prestrašeno in vprašujoče pogledal Marijo, ki je takoj vstala in v obrambo sprostrla svoje roke nad otroka. Brez besede in utripajočega srca je Jožef previdno odškrinil vrata in zagledal kosmate, dobre glave pastirjev, ženske v plaščih in radovedne otroke. Nekdo z rdečeobrobljenimi očmi je vprašal: „Ali smo prav prišli? Se je tu rodil otrok? Angel z neba nam je ukazal, naj ga obiščemo.“ „Da,“ je dejal Jožef s ponosnim glasom. „Prišli ste prav, toda otrok spi.“ Položil je svoj kazalec na ustnice in opomin je šel od ust do ust: „Ssst, sst, spi!“ Jožef je na stežaj odprl vrata in jim pokazal kraj, kjer se je v rahli luči svetilke bleda deklica z dolgimi lasmi boječe in zaskrbljeno sklanjala čez otroka. Oprezno in po prstih so se drug za drugim splazili v hlev; moški so se odkrili kakor v cerkvi. Vsi so se zgrnili okrog jasli, kjer je na njihovo začudenje spalo čisto navadno dete; toda ob spominu na angela so se počasi razveselili njih obrazi in so se jim zasvetile oči; radovedni so sc pomaknili bliže, otroci so pritiskali v ospredje, ženskam je uspelo, da so se postavile pred moške, in kdor je bil predaleč zadaj, je stopil na sod ali na butaro lesa, da bi videl čez glave drugih. Kljub toliki množici je bilo v hlevu tiho in domače in oči vseh so polne spoštovanja in pobožnosti občudujoče romale od otroka k materi in od matere k otro- ku. Slepec se je smehljal, kakor bi kaj videl. Marija je bila ponosna in blažena, ker je bil njen otrok deležen tolikega češčenja, in jim je kimala kakor starim znancem. Jožef je stal v ozadju in si iskreno vesel mel roke. Bienus je pokleknil in vsi so sledili njegovemu zgledu ter sklenili roke. Tišina češčenja je vladala v hlevu. Tedaj so z vseh strani jeli pripovedovati o velikem nebesnem čudežu, o lepem angelu in njegovih besedah, o pojoči prikazni, o otroku, ki je bil božji in na- . menjen za velike stvari na svetu. Marija je poslušala te besede in jih kakor zaklad skrila v svoje srce. Tedaj se je vse ozrlo za pritajenim ihtenjem. „Ah, slepec ihti,“ je dejal nek pastir Mariji, „žalosten je, ker ne more videti otroka.“ „Ne, zaradi tega že ne,“ je ihtel slepi Joducus in stopil iz svojega kota, „kajti videl sem luč. Toda vi vsi ste mu mogli kaj darovati, le slepci nimamo ničesar. Ali ni to žalostno?“ V hlevu je postalo tiho, čisto tiho; slepec se je nečemu nasmehnil, potem pa je s plemenito kretnjo jel božati strune. Njegov rdeči obraz je prebledel od razburjenja in z njegovih gosli je lil spev, kakor bi ga bil ukradel angelom, ki so se poprej prikazali. Ves hlev ga je bil poln; otrok je utihnil in te kmečke glave, ki niso cule menda nikoli nič drugega kakor monotono godbo v cerkvi ali polko na proščenju, so bile vse prevzete; obšlo jih je nekaj, kar je bilo lepše od vsega, kar so imeli. Nad temi kosmatimi, ne-ostriženimi ubogimi ljudmi je sijal kraljevski blesk njih duš in slepcu so kapale solze po licih. Ko je končal in je lok obvisel v njegovi roki, se je smehljal nekam v višino. „Videl sem otroka,“ je zaihtel, „videl sem ga! Ah, tako krasen je in tako lep!“ zahtevalo polnih petindvajset let. Po treh popisovanjih je dognal natančno število vseh rimskih državljanov, o vsem svojem kot o ženah, otrocih, hlapcih, deklah, drobnici in zemlji. Podatki so mogli služiti zlasti za plačevanje davka. Ker je bila Palestina del rimskega imperija, se je moralo štetje izvršiti tudi v njej, čeprav je bila avtonomno kraljestvo: kajti njeni vladarji so bili samo vazali Avgustovi. So pa povsod spoštovali krajevne običaje, da rimskega jarma ljudstvo ni preveč občutilo. Dokumenti nam govore o navadi „štetij po domovališčih“,“ ko je moral vsakdo na svoj dom, če je bil iz katerega koli razloga zdoma. Zakaj je moral Jožef, ki je bival v Nazaretu, se iti popisat v Betlehem, ne vemo točno. Mogoče je imel v Betlehemu po navadi vzhodnjakov kako zemljišče v solastništvu s kakim drugim sorodnikom, Davidovim potomem. Zakon rimskega prava je namreč bil: „Če ima kdo polje v drugem mestu, se mora popisati v tistem mestu, kjer je polje." Zakaj je šla Marija na pot z Jožefom? Pravi sveto pismo, da je šel Jožef zato, da se popiše z Marijo. Zaradi davkov se je morala popisati tudi žena, zlasti če je šlo za davek na glavo ali če je bila Marija dedna hči. 'Jaslice so nam postale tako domače, ^ si ne moremo misliti božiča brez Jih. Postale so del našega življenja, ael nas samih. • ,.rav Pa je pogledati, koliko so naše Jaslice v skladu z zgodovinskim do-°dkom, ki ga predstavljajo. Zakaj v Betlehem? ^esai‘ Avgust (31. leta pred Kristu-do 14. leta. po Kristusu) je skušal editi kataster rimskega cesarstva, ar Je že začel Julij Cezar. Delo, ki je 7 VPRAŠANJ O BOŽIČU Datum? Današnje štetje let po Kristusovem rojstvu je uvedel v šestem stoletju scitski menih Dionizij Mali. On je za prvo leto po Kristusovem rojstvu določil leto 754 od ustanovitve Rima. To štetje, ki je sicer v navadi pri vseh narodih, je napačno. Herod, za čigar vlade se je rodil Jezus, je umrl že leta 750. Torej je Jezus moral biti rojen pred tem letom. Kdaj, ni mogoče natančno določiti. Ni mogoče namreč določiti, koliko časa je preteklo od prihoda modrih in Herodovo smrtjo, tudi ne, koliko je od Kristusovega rojstva in prihoda modrih. Prav tako je negotovo, kdaj se je štetje izvršilo v Palestini: začelo se je leta 8. pr. Kr. v Rimu, kdaj pa v obrobnih provincah, kot je bila Palestina, ne vemo. Najverjetneje se je Kristus rodil med leti 747 in 749 od ustanovitve Rima, ali po današnjem štetju med leti 7 in 5 pred Kristusom. Katerega meseca in dne je bil Kristus rojen? Zelo verjetno je, da se je popisovanje izvršilo v letnem času, ko ni bilo dela na polju in so torej ljudje imeli čas: v novembra ali decembru. V rimski cerkvi se je praznoval že pred letom 336 na dan 25. decembra, a je možno, da je s tem Cerkev hotela 11 mu ga ne dali, ko bi prosil, tudi ne g °> ker bi bilo takrat mnogo ljudi v e‘lehemu zaradi popisovanja. Razlog m°ra biti drug. Tedanje hiše so morale biti precej Podobne današnjim palestinskim hi-.am> kjer je ena soba za vse: za sprejemnico, kuhinjo, obednico in spalnico Ztl Vso družino, pa še za živali ograjen Prostor ob vhodu. Zvečer pogrnejo na . slamnate preproge ali lahke blazine n tam spe oblečeni vsi: družina in Kost je. Le metUa lučca osvetljuje prostor. Tako prenočišče bi brez dvoma 8veta popotnika prav lahko_našla. A pismo nič ne pove, da bi ga sploh •skala. Brez dvoma sta rajši imela sa-m°to kot tako streho. . Nekaj zunaj Betlehema proti vzhodu |e stala gostilna, kajti Betlehem je bilo Piometno mesto. Khan se je imenovala aka gostilna. Bil je to štiiroglat pro-■ or, ograjen s štirimi stenami, kate-■o ena ali več je nosila streho. Sredi Prostora so živali prenočevale pod mi-oebom, ljudje so pa našli preno-pSCe v veliki sobi na nizkem odru. ‘‘zen tega je imela zgradba še več v u*‘b sobic, ki jih je gospodar dajal Pajem za majhen denar. V velikem L.°Storu bi se seveda Marija v svpjem ,?nju ne počutila, majhne sobe so pa im °ddane ali pa nista onadva n*ela potrebnega denarja, da bi vzela 110 takih sob v najem. Odločila sta se, da gresta ven iz »Jesta. V°Uina ali hlev? Sama sta našla ali pa so jima drugi ^,uki pokazali eno tistih naravnih vo-o n’ tako pogostih na apnenčastem lj.-J J1. Hudeje, kamor domačini sprav-st!J0. ,^val in se včasih celo sami na-i‘p‘3o v njih. Edina oprema so bile jasli, pritrjene na steno ali pa postavljene sredi votline. Bila je torej naravna votlina, spremenjena v hlev. Ali so bile v njej tudi živali ? Iz svetega pisma ne vemo nič o tem. Je pa zelo možno, da je imel v njej tisti, ki jo je uporabljal za hlev, osliča in vola (ali verjetneje kravo). V kočah domačinov jih je prav pogosto najti, pa često še kakega kozliča. Navadno rojstvo? Kristusovo rojstvo iz Device je čudovito lepo zadeto v slovenski narodni pesmi: „Kakor sonce skoz glaž gre, glaž ta se ubije, tako je enkrat rojen bil, Jezus iz Marije.“ Kakor je Jezus kasneje prišel iz groba, ne da bi zlomil pečatov, tako je bil rojen iz Device. Kakor spočetje v Mariji ni bilo naravno, tako tudi ni bilo uničeno telesno znamenje njenega prečistega devi-štva v Jezusovem rojstvu: bila je tega čudežno obvarovana. Kdo so bili pastirji? V Palestini so puščali črede ovac in koz vse leto zunaj naselij. Kmalu za Betlehemom se začne judovska puščava, kjer umre vse rastlinstvo. Na tistem pustem ozemlju so pa pastirji vse leto čuvali črede. Često so se združevali za obrambo pred roparji ali divjimi zvermi. Ti pastirji so bili med Izraelci na slabem glasu. Živeli so kot nomadi, skoro kot divjaki, daleč od templja in shodnic: nemogoče jim je bilo živeti po vseh zapovedih, tudi obrednih. Zlasti se je govorilo o njih, da so tatovi in njih pričevanje pred sodnikom ni imelo veljave. Brez dvoma so bili pa tudi med njimi dobre duše, ljudje, ki so imeli to srečo, da so prvi mogli častiti samega učlovečenega Boga. B. R. Milost, ki jo prazniki sipljejo, je v zvezi s pripravo nanje. Advent bodi za vse družinske člane čas pokore in hrepenenja po Odrešeniku. Sem spadajo razne pobožnosti (zornice, družinska molitev sv. rožnega venca, branje sv. pisma in premlšljevalnih spisov za to dobo), prenašanje težav s potrpljenjem, lajšanje gorja drugim, predvsem pa dobra spoved. Sveti večer in sveti dan: praznik božje ljubezni, dobrote, usmiljenja. Odgovarja naj jim naše češčenje in'zahvala Odrešeniku. “O Odgovarjajo naj jim naša ljubezen, dobrota, usmiljenje. Predvsem med sabo v družini. CD N* To notranje bogastvo naj se razlije tudi k drugim ljudem: sorodnikom, znancem, sosedom. Ne bomo pozabili molitve in dobrih del za pokojne, za pogane, za grešnike, za reveže, bolnike, osamljene. V vsem tem naj sodelujejo otroci z ognjem svoje nedolžnosti. Naj se te dni posebno čuti, da je družina svetišče: skupne molitve pred jaslicami, obredi kropljenja in kajenja, božične pesmi. < CD r-t- cr o l\K Dobro je otrokom posredovati stare običaje. Tudi jaslice, oprema stanovanja, obdarovanje, igre pripomorejo k veselemu prazničnemu razpoloženju. < Največ pa damo Bogu in bližnjemu s pobožno udeležbo pri sv. maši in z obhajilom. Tu prejmemo polnost svetonočnih milosti. Če le mogoče, naj bi bila družina tudi tu združena. Q» Naj se zlasti oče jn mati v teh dneh večkrat zamislita ob podobnostih in razlikah, ki jih najdeta med nazareško Družino in svojo. Pri božični maši naj izprosita sebi in svojim, da bo ta podobnost z vsakim letom večja. —1 C NK Ne pozabimo se do prihodnjega adventa zahvaljevati za odrešenje in prejete dobrote. A. G. O o da bodo vsi eno Kog je ljubezen (1 Jn 4, 8-16). Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edino-fojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj Veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (Jn 3, 16). Kakor je Bog nekoč Poslal Adamu trdno spanje; in ko je za-fPal, je vzel eno izmed reber ter naredil !z rebra ženo (prim. 1 Moz 2, 21-22), tako se je — to je starodavna misel sv. eerkvenih očetov — na veliki petek iz Kristusove strani, ko je zaspal in umrl ba križu (pr. Jn 19, 32-37), rodila sv. Cerkev. Po Kristusovi odrešilni smrti je SVi Cerkev redno sredstvo, po katerem Prejemamo opravičenje, odpuščenje grc-P°y, posvečujočo milost, to je nadnaravno bozJe življenje v nas, in večno zveličanje a i večno življenje. Od tod pravilo: Extra Kcclesiam nulla salus — izven Cerkve ni Zveličanja, vsak mora pripadati, kakor Pravijo, k telesu Cerkve (da je namreč Pravi član Cerkve), ali pa po krstu želja Vsaj k duši Cerkve. Verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev Gospod Jezus Kristus pa ni ustanovil vož Cerkva, ampak le eno Cerkev. Kristus tolikokrat govori o božjem a^i nebeškem kraljestvu. Posebej so zna-be njegove prilike o božjem kraljestvu. kraljestvo Jezusu pomeni ali nadna-1 avno božje kraljestvo v človekovi duši, a*> nebeško kraljestvo na onem svetu, Pogosto pa tudi božje kraljestvo vidno na ern svetu ali Kristusovo Cerkev. To krovstvo pa je samo eno. Ob drugi priložnosti je Jezus sv.ojo erkev pokazal v drugi podobi kot hišo z Rožnim temeljem; ko je Simonu Petru rekel; „Ti si Peter — Skala — in na to ®kalo bom sezidal svojo Cerkev in pe- klenska vrata je ne bodo premagala“ (Mt 16, 18). Kristus hoče povedati: Kakor je trden, močan temelj, ali v trdni zemlji močno zakoreninjena živa skala vzrok, da se na tem temelju ali živi skali pozidana stavba ne poruši, tak temelj, taka živa skala l>o za Kristusovo Cerkev apostol Peter in negovi nasledniki v službi; na apostolu Petru in njegovih naslednikih zgrajena Cerkev bo tako močna, da je ves pekel ne bo mogel porušiti, čeprav se bodo peklenske sile močno zaganjale protj njej. Kristus zopet govori samo o eni skali in samo o eni zgradbi, samo o eni Cerkvi. Kristus je sam sebe rad primerjal do bremu pastirju: „Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik, k; ni pastir in ovce niso njegove, vidi volka priti in ovce popusti ter zbeži, in volk jih pograbi in razkropi. Najemnik pa zbeži, ker je najemnik in ga za ovce ni skrb. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce (Jn 10, 11-16). Pa priliko končava takole: „Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir“ (Jn 10, 16). Kristus hoče reči, da bodo k njegovi čredi pripadali tako Judje kakor pogani, verniki iz judovstva in verniki iz poganstva bodo le ena čreda, kateri je on pastir. A to čredo Jezus, Dobri pastir, po svojem vstajenju izroča apostolu Petru, svojemu namestniku na zemlji, ko mu ob Genezareškem jezeru govori: „Pasi moja jagnjeta. Pasi moje ovce!“ (pr. Jn 21, 15. 16. 17). Le njemu vrhovnemu pastirju izroča Dobri pastir vso čredo: vse vernike, škofe in duhovnike. Apostol Pavel pa ponovno trdi, da je Kristusova Cerkev eno Kristusovo telo: „Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, vendar eno telo: tako tudi Kristus (duhovni Kristus, t. j. sv. Cerkev). V enem Duhu namreč smo bili mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo bili napolnjeni z enim Duhom“ (1 Kor 12, 12-13). V listu Efežanom pa uči, da je Kristus s svojo krvjo, oba dela: Jude in pogane združil v eno (Ef 2, 14), v eno telo Kristusovo; trdi, da je podrl ločilno steno med Judi in pogani, da bi tako oba v sebi preustvaril v enega novega človeka in da bi oba v enem telesu spravil z Bogom po križu (Ef 2, 14-16). Prav tam poudarja, da nas mora resnica o enem telesu skrivnostnem Kristusovem in o enem Duhu, ki to skrivnostno telo prešinja in poživlja; resnica o enem Gospodu, o eni veri, o enem Bogu, ki je Oče vseh; misel, da vsi upamo na isto zveličanje v nebesih nagibati k ljubezni in edinosti: „Drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru; eno telo in en Duh, kakor ste bili tudi poklicani k enemu upanju svojega poklica; en Gospod, ena vera, en krst; en Bog in Oče vseh, ki je nad vsem; in po vseh (po vseh deluje, da dosega svoje namene) in v vseh (Ef 4, 2-6). V prvem listu Korinčanom apostol Pavel hoče dopovedati, da nas uživanje istega presvetega Rešnjega Telesa še prav posebno pomaga včlenjati in družiti v eno skrivnostno telo Kristusovo: „Ker je en kruh, smo mi, ki nas je mnogo, eno telo; vsi smo namreč deležni enega kruha“ (1 Kor 10, 17). V listu Efežanom apostol Pavel govori o veliki skrivnosti krščanskega zakona med enim možem in eno ženo. Tam stavi možem za zgled samega Kristusa, ki ima tudi sv. Cerkev za svojo nevesto, za katero se je popolnoma žrtvoval: „Možje ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus Cerkev ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo v vodni kopeli z besedo očistil (tu misli Pavel na obred sv. krsta in na besedilo, ki ga je treba izgovarjati pri krščevanju) in jo posvetil: da bi napravil sam sebi slavno Cerkev, ki ne bi imela madeža ali gube ali kaj podobnega, ampak da bi bila sveta in brezmadežna“ (pr. Ef 5, 22-33, zlasti pa v. 25-27). Zopet je govor le o eni Cerkvi kot Kristusovi nevesti. Tako vidimo, kako ustanovitelj sv. Cerkve in veliki apostol narodov v najrazličnejših podobah in primerah učita, da je Cerkev ena: samo eno božje kraljestvo, samo ena hiša, zidana na nepo-rušljivem temelju, samo ena čreda pod enim pastirjem, samo eno skrivnostno telo Kristusovo, ki ga Sveti. Duh kot duša tega telesa oživlja, samo ena nevesta Kristusova. Goreča molitev Jezusovega Srca za edinost Čudovita molitev je po zadnji večerji privrela iz Jezusovega velikoduhovniške-ga Srca, v kateri prosi nebeškega Očeta najprej zase (Jn 17, 1J5), potem za svoje drage apostole (Jn 17, 6-9), končno pa za vse ljudi, ki se bodo oklenili apostolskega nauka s trdno in živo vero. V tej velikoduhovniški molitvi posebej prosi za edinost med apostoli: „Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva“ (Jn 17, 11). Jezus hoče reči: „Sveti nebeški Oče, kakor sva midva popolnoma eno po božji naravi, razumu in volji in ljubezni, tako naj bodo po najinem zgledu — višji vzor si je težko misliti — popolnoma eno vsi moji dragi apostoli, vse cerkveno vodstvo po isti veri, istem duhu in isti medsebojni ljubezni.“ Pa svojega Očeta roti tudi za popolno edinost med krščanskimi verniki: „A ne prosim samo zanje, ampak tud za tiste, ki bodo po njih besedi v me verovali, da »odo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, (akor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno; da tako svct spozna, da si me ti poslal, in da si dh ljubil, kakor si mene ljubil (Jn 17, 0-23). Spet hoče Jezus izraziti „iNe Prosim samo za apostole in njih nasled-‘oke, ampak tudi za vse, ki bodo sprejeli Pravo krščansko vero. Prosim, naj bodo jstih misli, enega duha, složni, naj se Jubijo med seboj! Vzor njihove popolne edinosti in ljubezni bodi najina medse-°jna edinost. Kakor si ti, Oče v meni in Jaz v tebi, ker imava oba isto božjo na-•avo, tako naj bodo nekako vsi verniki najtesneje med seboj duhovno združeni P° isti veri, volji jn prizadevanju. Ta čudovita, skrivnostna, nadnaravna zveza naj povzroči, da bodo v meni, njihovem dreseniku, in v tebi, ljubi nebeški Oče, Združeni po posvečujoči milosti, po kateri odo deležni božje narave (pr. 2 Petr > 4), in po Svetem Duhu, ki v njih pre-1Va: ta Duh ljubezni naj jih zveže med Scb°j in z Bogom. Živa vera in popolna medsebojna ljubezen med verniki naj spodbudi pogane, da bodo še oni zahrepeneli po pravi krščanski veri, ki sem jo kot tvoj poslanec prinesel na svet!“ Razklanost v svetu in med kristjani Kakšno edinost v veri in ljubezni je imel Jezus pred seboj kot naš edini Učenik, Odrešenik in Pastir! Dejansko sta pa svet in krščanstvo tako zelo razklana glede vere, pa tudi glede ljubezni! Revija Informations Catholiques internationales 15. julija 1959 (štev. 100) n. pr. podaja tole sliko: vseh ljudi na svetu je 2.798,169.000; katoličanov, torej tistih, ki so res prave vere je samo 483 milijonov 587.000, komaj 17,5 odstotkov; protestantov, ki so razdeljeni v bogvedi koliko skupin, je 267,158.000; vzhodnih kristjanov, ki niso katoliške vere, je 174 milijonov 422.000. Judov je po vsem svetu 11,769.000. Mohamedancev je 376,819.000; drugim verstvom pa pripada 1.441 milijonov 658.000; izmed teh je n. pr. 500 milijonov budistov ter 322,400.000 hin-duistov. * alvečja verstva na zemlji po sorazmerju in po odstotkih: 1. katoličani; 2. prote-'lnli: 3. pravoslavni; x: vsi kristjani skupaj, ako bi. bili edini; 4. konfucijcnci; 5. muslimani; 6. hinduisti; 7. budisti. V Jugoslaviji živi 18,000.000 ljudi: katoličanov je 6,475.000 (37 odstotkov), vzhodnih kristjanov, ki niso katoliške vere, je 7,500.000, judov 6.500; mohamedan-cev 1,350.000; drugovercev oziroma brezvercev pa je po omenjenem poročilu dva milijona 500.000. Če bi se vsi od prave Cerkve ločeni vzhodni kristjani ter vsi protestanti združili z edinozveličavno katoliško Cerkvijo, bi nas bilo skupaj: 926,167.000 ali za do-dro tretjino vsega človeštva. Delo za cerkveno edinost Brez dvoma bomo zelo ustregli goreči želji Jezusovega Srca, ako goreče molimo, delamo, pa tudi trpimo za cerkveno edinost. Sv. poljski jezuit Andrej Bobola, sv. nadškof Jozafat Kunčevič ter dolga vrsta mučencev iz sedanje komunistične dobe, ki je z najhujšim pritiskom silila vernike, duhovnike in škofe k odpadu od prave Cerkve in vrnitvi v pravoslavje, ter drugih časov so dali svojo kr; za cerkveno edinost. Božji služabnik kapucin Leopold Mandič, doma iz Novega grada pri Boki Kotorski, je naravnost živel, molil, trpel, prosil pri sv. maši in rotil posebej svoje spovedance, naj delajo za cerkveno edinost. Ne moremo biti zadosti hvaležni Bogu in Mariji, da so prav za stoletnico prenosa labotskega škofovskega sedeža jz Št. Andraža v Maribor tam slovesno zaključili 6. septembra 1959 škofijski postopek za razglasitev božjega služabnika škofa Martina Slomška za blaženega. Pa zopet vemo, kako je ta božji služabnik gorel za zedinjenje ločenih vzhodnih kristjanov, zlasti pravoslavnih Slovanov s katoliško Cerkvijo. Ustanovil je posebno bratovščino sv. Cirila in Metoda pod varstvom blažene Device Marije v ta namen. Ta bratovščina se je kasneje spremenila v Apostolstvo sv. Cirila in Me- toda pod zavetjem blažene Device Marije. Naj bi ne bilo nobenega vernega Slovenca in Slovenke, ki ne bi bil član tega apostolstva. Od praznika spreobrnjenja sv. Pavla do praznika stola sv. Petra v Rimu, to je od 18. januarja do vključno 25. januarja obhajamo vsako leto molitveno osmino za zedinjenje vseh kristjanov s katoliško Cerkvijo. Gotovo bomo tudi mi radi med to osmino iskreno molili in prejeli sveto obhajilo v ta namen. Temu stoletju pravijo stoletje ekumenskega gibanja. Protestanti in pravoslavni sc shajajo, da bi dobili neko skupno podlago za zedinjenje, ker sami čutijo, kako so razklani. Katoliška Cerkev se ne udeležuje teh velikih zborovanj, ker ve, da je rešitev samo v tem, da sprejmejo vsi celotno božje razodetje, ki ga varuje, hrani in razlaga samo katoliška Cerkev, ter priznajo rimskega papeža kot Kristusovega namestnika na zemlji. Pač pa je sv. oče Janez XXIII. napovedal veliki vesoljni cerkveni zbor, ki bo obravnaval veliko in tako pereče vprašanje cerkvene edinosti. Že dolgo leto dni neprestano prosi, naj vsi verni katoličani mnogo molijo v ta namen. Pred nekaj tedni je celo neko anglikansko redovniško skupino, ki obhaja stoletnico svoje ustanovitve, prosil, naj molijo za uspeh vesoljnega cerkvenega zbora. Pa zavedni katoličani ne bi molili. Pred nekaj tedni je kardinal Tisserant izjavil: „Upam, da bo sveta Devica tista vez (prstan), ki bo združila Vzhod in Zapad.“ Zato se na presveto in prečisto Bogorodico še posebno obračajmo po pomoč v zadevah edinosti med vzhodno in zapadno Cerkvijo. Predvsem pa bodimo zgledni katoličani ter s svojim svetim življenjem utirajmo pot v pravo Cerkev. Tako bomo mnogo pripomogli, da se bo uresničila želja Jezusovega Srca, da bi bili vsi eno! DR. FILIP ŽAKELJ Duhovne vaje najboljše sredstvo proti ‘ačnosti. (Iz poslanice svetega očeta ardinalu namestniku rimske škofije — Ugs. Itom. 12. 7. 1959). , Sveti oče je v svojem nagovoru na _ardinale 25. januarja 1959 v baziliki sv. av*a napovedal škofijsko sinodo v Ri-ylu’ vesoljni cerkveni zbor in prireditev -akonika cerkvenega prava današnjim azrneram. Od tedaj dalje sveti oče stalno Poziva vernike, naj molijo za božji bla-^oslov pri uresničevanju teh načrtov. Za-0 le svetemu očetu bila v veliko tolažbo e®t, da je kardinal namestnik s svojimi d°Vi VCi *z*)ra* najboljši pripomoček za nhovno pripravo duhovnikov na to — uhovne vaje. Tako bodo duhovniki sle-'n zgledu božjega Učenika, ki je veliko °Jn> molil večkrat tudi ponoči in pred vaznimi dogodki. Sveti Pij X. je že v začetku svojega Papeževanja priporočal duhovnikom, naj tu ndeležujejo duhovnih vaj. Ljudje, di tisti, ki sicer vestno spolnjujejo dolžnosti, začnč zaradi svoje slabe, mahljiye narave polagoma nazadovati v v z*v°tariti v mlačnosti in padati velike grehe, če ne dobe o pravem času Ve duhovne spodbude. Tudi duhovni- Z RIMA kom pretj ta nevarnost. Zato morajo iskati primernih pripomočkov za okrepitev duhovnih sil in obnovo prvotne gorečnosti. Najuspešnejši pripomoček za ohranitev gorečnosti in za napredek v svetosti so duhovne vaje. Prav to izjavljata tudi papež Pij XI. v svoji okrožnici o katoliškem duhovništvu, sveti oče Pij XII. pa v svoji okrožnic; o duhovniški svetosti. Tudi sedanji papež poziva vse duhovnike in vernike svoje škofije, naj se s posebnimi duhovnimi vajam; pripravijo na škofijsko sinodo v Rimu. Zavedajo naj se, da je od dobrega uspeha te sinode odvisno zveličanje velike množice duš v Rimu. Molitev sv. rožnega venca. Tretja okrožnica papeža Janeza XXIII., objavljena 26. septembra 1959, govori o molitvi sv. rožnega venca. Papež se najprej spominja svojih prednikov na papeškem prestolu, Leona XIII. in Pij a XII., ki sta tudi s posebnimi okrožnicami priporočala to molitev. Papež potem iskreno priznava, da že od svoje zgodnje mladosti vsak dan moli rožni venec. Potrebno je, da se katoličani zaupno zatekajo k Mariji v vseh svojih potrebah. Posebno pa je potrebno v teh časih moliti za misijone, širjenje božjega kraljestva na zemlji. Prav tako je treba tudi goreče moliti za mir med narodi. Vedno bi naj vladala med narodi resnica, pravica, mir in ljubezen. Vsi kristjani naj bi bili res samo eno srce in ena duša. Končno papež prosi vernike, da molijo rožni venec za dober uspeh rimske škofijske sinode in svetovnega cerkvenega zbora. Papež Janez XXIII. tržaškim romarjem. Dne 27. septembra 1959 je Janez XXIII. sprejel v posebni avdijenci pod vodstvom tržaškega škofa 1000 italijanskih in 250 slovenskih romarjev. Prišli so se poklonit papežu ob zaključku tržaške škofijske sinode. Papež je v svojem govoru predvsem nakazal, da je to dejanje zvestobe sedežu sv. Petra in sveti stolici, ki je jamstvo stalnosti, temeljni kamen vseh škofij sveta. Prisotnost romarjev pomeni tudi potrditev tiste intimne zveze, ki obstoje med verniki in Kristusom ter njegovo Cerkvijo. Toplo jim je priporočal, naj to zvezo s Kristusom in Cerkvijo vedno ohranijo in utrjujejo. škofijska sinoda, pravkar končana, pa pomeni zvestobo doktrini in nauku Cerkve ter utrditev discipline, ki pomeni in postavlja red v doktrini. Ob koncu govora se je papež posebej spomnil prisotnosti slovenskih romarjev in jih pozdravil v slovenščini z naslednjimi besedami: „Dragi verniki slovenskega jezika! Z mislimi in očetovskimi željami smo tudi pri vas, toplo vas pozdravljamo in iz vsega srco blagoslavljamo.“ Molitev za vladarje: da bi videli! V govoru udeležencem mednarodnega kongresa za apostolat med slepci, ki jih je papež Janez XXIII. sprejel 1. oktobra 1959, je sv. oče slepcem iskreno priporočal, da s svojimi molitvami, posebej z molitvijo sv. rožnega venca, prosijo za božje razsvetljenje vladajočih, ki s. Vidimo napako bližnjega. In govorim o njej. Kaj dobrega bo iz tega riastalo? Ali res vem, da se on napake zaveda? Da je kriv? In če se je ne z"veda, je pred Bogom mnogo na boljšem kot jaz, ki razobešam njegovo ^Piazano perilo pred svetom... Kdo je mene postavil za sodnika nad dejanji hžnjega?... „Ne sodite, da ne boste sojeni," je rekel naš Gospod, in pa, 'n bodo le usmiljeni usmiljenje dosegli... „S kakršno mero merite, s tako *e vam bo odmerilo."... Tisto jutro je Jezus spet prišel v tempelj. Hitro je vse polno ljudi okrog njega. Pa so mu pripeljali pismouki in farizeji-'lnavci ženo, zasačeno z moškim. „Učenik, v postavi nam Mozes ukazuje alce kamnati; kaj pa ti praviš?" Jezus se je pripognil in je s prstom pisal Meh. Potem je rekel: „Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen ""■njo." Drug za drugim so začeli odhajati, počcnši od naj star e j šili... Bog Ve> kaj je takrat Jezus zapisal na tla. Na vsak način je moralo biti nekaj 'Pega. Nekaj, kar bi si želeli imeti zapisano v svojih srcih. B. R. Kako je z našo narodno zavednostjo? Grešimo morda s preveč, ali pa s premalo? v • S preveč, če jo pretiravamo; s pre- naS! malo, če jo izgubljamo? narodni zavednosti Za katoličana ljubezen do domovine ni zgolj naravna dolžnost, kot je na primer za ateista, marveč je vzdignjena v nadnaravni svet. Kakor moramo Boga častiti in moliti, tako moramo po kreposti pietete spoštovati starše in domovino. Ljubezen do domovine jemlje krščanstvo zelo resno. V 62. Avguštinovem govoru beremo: Prva sta ti oče in mati, več kot sami starši pa ti bodi domovina.“ (Dr. Alojzij Odar: Večnost in čas, 246 Letos mineva 15 let, odkar smo zapustili svoje domove in šli na tuje. Nasilno smo se morali odtrgati od svoje slovenske zemlje, a v živi zavesti, da se ne ločujemo tudi notranje od svoje domovine in od svojega naroda. Vsi smo bili ene misli: kot Slovenci smo odšli od doma in Slovenci bomo ostali, kamor koli pridemo in kolikor časa naj že traja naše pregnanstvo. Menim, da ga ni bilo, ki bi bil drugače mislil in hotel. Vsi smo bili narodno zavedni. Kako je danes, po petnajstih letih, z našo narodno zavednostjo? Dobro vemo, da ni vedno lahko držati se prave zlate srede. Kaj lahko zaidemo ali v pretiravanje, v prenapetost, ali pa nasprotno v podcenjevanje, pozabljanje, zanemarjanje. Tako je tudi v naši narodni zavednosti. Grešiti moremo s preveč, ali s premalo. Tudi s preveč? Tudi, — čeprav je nevarnost za to tem manjša, čim dalj smo v tujini. Navedem samo dva načina, kako more biti narodna zavednost pretirana, ali bolje rečeno kriva, obrnjena v napačno smer. Eni menijo — in to je prvi način —, da je narodno zaveden tisti, ki tako-le misli: Slovenci smo najboljši ljudje, najbolj kulturen, najbolj veren narod; vse, kar ni naše ali po naše, je malone zanič; vsi nam delajo krivico, mi nikomur; vedno smo ravnali prav, napak skoro nimamo, medtem ko se drugi ne vidijo iz njih. Zdi se, kakor da bi tak Človek iskal na tujem narodu le črno, kar pa je belega, bi najraje počrnil. V takšni miselnosti je mnogokaj krivega. Najprej je slepota, ki ni nič prida: ne vidimo prav ne sebe, ne drugih. Ne sebe, da bi to ali ono Popravili, ne drugih, da bi se od njih česa učili. A Pj v tem le slepota, marveč tudi zmota in krivica. pa vsem tem pa ne more sloneti narodna zavednost. °vrh tega še sebi po nepotrebnem škodujemo, ker na^i je težko živeti med narodom, ki ga imamo za Pačelno manjvrednega. Drugič vključuje takšno pojmovanje nek prezir narodnosti. Toda kdor narodnost ceni in spo-,uje v sebi, jo bo spoštoval tudi v drugem, čeprav Je drugačna kot njegova. Kdor ljubi svoj narod, bo Cenjl tujca, ki ljubi svojo kulturo, svojo tradicijo, 8v°je običaje, čeprav so nam tuji, morda nenavadni. Končno pa ne ljubimo svojega naroda zato, ker P' bil sam v sebi boljši, bolj kulturen, bolj napreden a°t drugi, marveč zato, ker je naš narod; podobno käkor sin ljubi le svoje starše kot sin, čeprav so jP°rda manj dobri, manj bogati in manj izobraženi kot drugi ljudje. Če bi na takšnih prednostih teme-J“a naša narodna zavednost, bi stala na kaj slastnih nogah: ginevala bi, kjer bi se znašli med »Brodom, ki bi nas v tem prekašal. Drugi tako govorijo — in to je druga oblika »aPačne zavednosti, — kakor da bi narodna zaved-»°st nekako obstajala v domotožju: tem bolj je kdo narodno zaveden, Čim večje domotožje ima. Kdor se vživi v nov svet tako, da ga ne vleče več domov, ali n°r se v primeru možnosti, ne namerava vrniti v sVojo domovino, bi bil že samo zato manj (ali celo • n,c) zaveden. Tudi v tem je nekaj resničnega, a še več zmot-,'?8a. Seveda je v celoti to vprašanje zamotano; treba 1 bilo dobro razmisliti, kaj je pravzaprav domotožje, v raznih stopnjah domotožje, o vrednosti oziroma .kodljivosti domotožja itd., o čemer menda med nami nihče ni razpravljal. Nekaj pa je vendar takoj vidno. , Resnično je, da je domotožje, kadar je res pravo . °ttiotožje, to je: hrepenenje po domovini in po živ-. »ju med narodom doma, navadno znamenje na-. S»6 zavednosti. To se pravi: vsak, ki čuti domo-. d,e> "je redno oberjem narodno zaveden. Ali je pa . di nasprotno res, da vsak, kdor je narodno zave--ptin’ nujno trpi domotožje? To je pa treba zanikati. jn° Devideti že iz tega, ker mladina, ki se je rodila v » zrasla v tujini, more biti narodno zavedna, pa »dar ne čuti domotožja in ga tudi ne more čutiti. Seveda: vsak, kdor je že odrasel prisilno ali prostovoljno zapustil svojo domovino, je tudi v tujini povezan z njo, če je še narodno zaveden. Spomini na domače in na dom še žive v njem, njena usoda mu je pri srcu, morda bi bil mnogo raje doma kot tu, a to še ni domotožje, marveč ljubezen do domovine, ta pa je gotovo sestavni del narodne zavednosti. Tako pa je narodno zaveden, kdor je domotožje v sebi premagal in se vživel, nekako vrasel v tujino, ki mu postaja druga domovina, ne da bi se notranje odtrgal od prve in prave, ne da bi se potujčil. . S tem pa preidemo na drugo, mnogo večjo nevarnost: grešiti s premalo, zgubljati narodno zavednost. Ta je v tujini resnično in iz več strani ogrožena. Odtrgani smo od celote narodnega telesa, raztreseni in raztepeni kot drobci v puščavi tujine. Živimo in delamo seveda med tujci. Tuj jezik, tuja miselnost, tuja kultura, tuji običaji se nam vsiljujejo od vseh strani, stiki z njimi so neizbežni, nujni. V velikem svetu se nam odkriva majhnost našega naroda. Narodnost nam nič ne koristi, raje škoduje. V tujini velja državljanstvo (nacionali-dad), narodna pripadnost ne šteje Ohranjevati narodnost v tujinini pomeni novo prizadevanje in žrtve (n, pr. za svoj jezik, za skupnost, za slo vensko vzgojo otrok); teh se bojimo in se sprašujemo,, ali je sploh vredno truditi se za svojo narodnost. A to vprašanje samo je že znamenje, da narodna zavednost gineva. Vprašanje je, ali in v koliko smo že podlegli tem in podobnim vplivom, koliko narodne zavednosti še imamo? Narodna zavednost je sama po sebi nekaj notranjega, drugim zakritega. Zato more več ali manj točen odgovor na to vprašanje dati le vsak poedinec zase. Vendar pa se resnična zavednost vsaj v neki meri vedno kaže tudi na zunaj in le po zunanjih znakih jo moremo presojati. Predvsem pa je stvar nekakega spraševanja vesti vsakega poedinca, da si da odkritosrčen odgovor. V čem pa je pravzaprav narodna zavednost? Kratko in okvirno moremo reči: narodno zaveden je, kdor se sam ima za Slovenca, se tildi na zunaj za Slovenca priznava, svojo narodnost ceni, spoštuje, ohranja, goji in se zavestno prišteva k narodni skupnosti. Če narodno zavednost tako pojmujemo, moremo glede nje razdeliti ljudi grobo v štiri skupine. Prva je skupina tistih, ki se odpovedo svoji narodnosti: nočejo biti Slovenci ali nočejo veljati za Slovence. Prvo je zmota in nesmisel, ker narodnost se ne odloži enostavno z besedo ali odločitvijo; obenem zavrže s tem, kar mu je po naravi in božji Previdnosti dano. Drugo pa je neke vrste laž: taji to, kar je. Pogosto so tudi nagibi za takšno zatajitev malo ali nič vredni. Če je tak nagib v tem, da se sramuje svoje narodnosti, pa ni na mestu. Moremo se sramovati tega, kar delajo nekateri pripadniki našega naroda, a to ne zadene naroda v celoti ne narodnosti kot take. Ne vem, če jih je kaj, ki pripadajo v to skupino. V drugo skupino spadajo tisti, ki se zavedajo, da so rojeni Slovenci, a jim to nič ne pomeni. Morda jim je celo žal. Vsekakor pa puste, da jih tujina požira. Namerno ne storijo ničesar, da bi ohranili svojo narodnost. Tako so se „vživeli“ v tujino, da so obenem pozabili na domovino in se odtrgali od slovenske družbe. Včasih se je nalašč izogibajo. Komaj še znajo svoj jezik, ne vedo ničesar, kaj se godi doma ali v slovenski skupnosti v tujini, nič ne berejo o tem, nič jih ne zanima več-Narodne zavednosti v polnem, pravem Pomenu ni nobene. Po duhu in srcu so ali postajajo tujci, nek narodno brezoblični nič. Zakaj in kako do tega Pride, je zanimivo, a zapleteno in preveč obširno vprašanje. Tretja skupina — morda najbolj številna ima še narodno zavednost, a je ima premalo. Hočejo biti in ostati Slovenci v polnem pomenu besede. Če bi bili doma, bi bilo vse v redu. A v tujini je drugače: ostati zaveden, dober Slovenec ne gre kar naravno in 8amo po sebi. Tu ohrani narodnost in zavednost le, kdor se zanjo prizadeva, trudi. Ohranjevati jo, pomeni pozitivno gojiti jo in obenem upirati se raznarodujočim vplivom. Oboje pa zahteva več, kot so pripravljeni storiti, več kot dejansko storijo. In tako gre postopoma, morda neopazno, navzdol. Na 'Več načinov se to kaže, a omenim samo (no: jezik. Skrb za jezik je bistvene važnosti, a splošno se kaže, da polagamo nanj premalo važnosti. Besedni zaklad se občutno krči, novih izrazov ne poznamo, v govoru mešamo svoje in tuje besede, stavke tvorimo po tujih vplivih, slovničnih napak delamo vedno več, lepa slovenščina nam je vedno težja. Ni prave ljubezni do jezika in tako pada ljubezen do narodnosti. Ali bo nova mladina zmožna pisati v naše časopisje ali celo kakega literarnega dela? Ali skušamo vcepiti otrokom zanimanje in prizadevanje za znanje jezika? Tako podobno bi se mogli spraševati še o mnogočem drugem. Zadnja skupina pa je tista, ki se l esno in z vnemo trudi, v polni narodni zavednosti, za svojo narodnost, za slovenski narod v tujini in tudi doma. V to skupino bi morali spadati vsi. Zakaj in kaj je treba storiti, da to dosežemo, je tvarina za nov članek. Petnajsto leto teče našega bivanja v tujini. Že se bliža koncu. Še je čas, da razmišljamo in se sprašujemo o svoji narodni zavednosti. In da jo oživimo in poživimo. Se spominjamo, kako smo bili pred 15 leti razočarani nad „starimi izseljenci“? Ali ne moramo biti danes podobno razočarani nad samimi seboj ? DR. IGNACIJ LENČEK TO SI V ULJ A ZAPOMNITI Ko bi Boy mogel zaspati, bi se zbudil brez stvari. Gar-Mar Umiram, ker ne umrem. — Sv. Terezija Avilska Egoizem umrje četrt ure po naši smrti. — Sv. Frančišek Šaleški Le v nebesih bomo spoznali popolno resnico o vseh stvareh. Sveta 'Terezija D. J. Kar daš siromaku, boš sam imel, česar pa ne daš, bodo imeli drugi. Eriderik Baraga Na dnu vsega se peniš Ti, si Ti, Ti, jezero, neskončno hladni vali, šele Pni Tebi vse se umiri. — Balantič So revni, ki so revni, ker niso bili nikdar zmožni zaslužiti. In so drugi revni, ki. so revni, ker so vsak večer razdelili, kar so zjutraj zaslužili. In kolikor več dado, več imajo. — Papini Nad svetom in nad stvarmi bedi, na kljub vsemu, neki smehljaj: srn e hi ja j Očeta. — Kardinal Siri O K N O V SVET Ameriški študenti verujejo v Boga. Na dveh ameriških visokih šolah so naprosili študente, da naj povedo svoje misli o Bogu. 4% dijakov je izjavilo, da ne veruje v Boga; 24% jih je zatrdilo, da Bog biva, a o Njem ni mogoče ničesar povedati; 18% študentov veruje v enega Boga v treh osebah. Ostali pa priznavajo tudi Jezusa Kristusa za Boga. Naslednik p. Gemelli-ja. Po smrti P- Gemelli-ja, prvega dolgoletnega rektorja slavne milanske univerze, je postal rektor Franc Vito, profesor narodne ekonomije. 40 milijonov ameriških katoličanov Po zadnjih podatkih je število katoličanov v Severni Ameriki naraslo na 40 milijonov, to je skoraj četrtina prebivalstva. 500 misijonarjev pri sv. očetu V nedeljo, 11. oktobra, zjutraj je bila v baziliki sv. Petra pretresljiva slovesnost. Nad 500 misijonarjev, med njimi mnogo redovnic, zdravnikov in laičnih pomočnikov, je pred odhodom v misijone prejelo iz rok sv. očeta misijonski križ. 500 misijonarjev pripada 20 različnim narodnostim. Katoliške šole v Avstraliji V Avstraliji je lepo število katoliških šol. Katoličanov je okoli 2,500.000 in imajo na razpolago 1787 šol, ki jih obiskuje 385.000 gojencev. Poleg tega imajo avstraljski katoličani tudi 7 univerzitetnih kolegijev. Njihova srčna želja je, da bi prišli do lastne katoliške univerze. Delavci za bogoslovce Holandski katoliški delavci so letos zbrali 18 milijonov lir za uboge bogoslovce. 1.348 bogoslovcev je moglo mirno nadaljevati svoje študije zaradi bratske pomoči katoliških delavcev. Katoličani v Hongkongu V Hongkongu se je v zadnjem letu število katoličanov povečalo za 19.000 ljudi. Skupno je sedaj 146.000 katoličanov. Ob koncu druge svetovne vojne jih je bilo le 8.000. Zelo dobro so obiskovane katoliške šole, ki jih je 152 in imajo 74.000 gojencev. Zanimiva statistika Po svetu je danes 381.500 katoliških duhovnikov. Od teh jih je 265.000 svetnih in 116.000 redovniških. Povprečno pride en duhovnik na 1.261 vernikov. V Oceaniji je en duhovnik na 588 vernikov, v Evropi eden na 925, v Aziji na 1.531, v Afriki na 1.538, v Severni Ameriki na 652, v Južni Ameriki na 4.569. Najhujši pa je položaj v Srednji Ameriki, kjer mora en duhovnik skrbeti za 5.077 ljudi. Vseh redovnic je danes na svetu 930.000. 61% jih živi v Evropi, 21% v Severni Ameriki, 8% v Latinski Ameriki, 4% v Aziji ter 2% v Afriki. Vera v Rusiji Profesor B. Bociurkiw, član univerze v Alberti, je pred kratkim v Sashatoon-u izrazil resen dvom, da bi se kdaj komunistom posrečilo, da bi v Rusiji popolnoma uničili vero. „Vera ima mnogo globlje korenine, nego Sovjeti hočejo priznati; človek ima duhovne potrebe, katerim more zadostiti samo vera.“ Na koncu je profesor dodal: „Noben režim ne more vere popolnoma zatreti.“ Katoliški radio na Manili Škofje Daljnega Vzhoda so sklenili, da postavijo v mestu Manila na Filipinih močno katoliško radijsko postajo. Nova postaja bo zajela vse dežele Daljnega Vzhoda. Ob prvi obletnici smrti papeža Pija XII. Prvo obletnico smrti papeža Pija XII. so v Rimu obhajali z vso slovesnostjo. Že na predvečer so na grob pokojnega papeža položili veliko cvetja in postavili tudi majhen oltar. V petek, 9. oktobra, na obletnico smrti, pa so prijatelji in sodelavci pokojnega sv. očeta neprestano dorovali sv. maše. v molitvi Ob dvajsetletnici začetka druge svetovne vojne je 36 angleških katoličanov Prispelo v zloglasno nemško taborišče Oachau. Celo noč so prebili v molitvi, Pa bi prišlo do edinosti vseh kristjanov tP do spreobrnjenja Rusije, v spomin na izbruh druge svetovne vojne •ti se je začela 1. septembra 1939, so poromali nekdanji vojaki v Lurd, da v skup-m molitvi prosijo za mir. V času tega romanja so bile slovesne službe božje za vse žrtve druge svtovne vojne. Katoliška Amerika moli Vsa katoliška Amerika, vsaj vsi resni, 80 °b prihodu Hruščeva v Združene države veliko molili za vodilne v državi ter spreobrnjenje prvega komunista h krčanstvu. Priprava na zakon . V Kanadi imajo dobro izpeljano orga-mzacijo tečajev za pripravo na zakon. V letu 1958 je v 60 župnijah montrealske škofije obiskovalo 6.800 mladih ljudi take tečaje. Pri tečajih predavajo duhovniki, zdravniki, bolničarke, notarji ter drugi specialisti. Namen tečajev je, med zaročenci ustvariti pravo duhovno harmonijo, ki je podlaga trajne sreče v zakonu. „Odrešenje“ Pred kratkim so v Benetkah prvikrat kazali film, ki ima naslov „Odrešenje“ in kaže življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Film je oskrbela organizacija „Pro Civitate Christiani“ in je v Benetkah doživel svojo krstno predstavo. Tečaji duhovnih vaj za vojake Med vojaki nemške zapadne republike organizirajo prostovoljne tečaje duhovnih vaj. Leta 1958 se je teh tečajev udeležilo 3.000 vojakov. Leta 1959 pa je bil uspeh mnogo boljši. Že v prvi polovici leta se je priglasilo 3.000 vojakov na duhovne vaje. koliko poznate sveto pismo? 1. Kdo je upal „proti vsakemu upanju“? 2. Komu je rekel Jezus: „Skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno Je potrebno“? 3. Komu je bila razložena Mihejeva prerokba o vojvodi, ki bo vladal Izraelu ? 4. Kdo je ozdravil s soljo studenčnico pri Jerihi? 5. Katera kraljica je do smrti preganjala preroka Elijo? 6. Kateri izmed malih prerokov je podoba Kristusa, ki je bil tri dni v grobu in potem vstal? ~. Kdo se je prikazal skupaj z Mozesom ob Jezusu pri spremenenju? S. Kje v svetem pismu stoji, da je jezik „neugnano zlo, poln stmrt-r,p!la strupa“? 0. Kdo je rekel, da v Bogu „živimo in se gibljemo in smo“? 10. Katera moža sta povila Jezusovo truplo? Ce ste na deset ali devet vprašanj odgovorili pravilno, potem znate °dlično sveto pismo, če na osem ali sedem, prav dobro, če na šest ali pet, dobro, v Vseh drugih primerih se bo pa treba temeljiteje seznanjati z njim. Glejte "Ogovore na strani 64. Silvija je dobro vedela, da se Matjaž in Andrejček vselej, ko se čutita nemirna, zatečeta k njej. Že v nežni dobi si je pridobila njuno zaupanje tako da ju je vedno poslušala in jima ni nikoli lagala. Vprašanje je prišlo in sicer prej, kot si je mislila. Andrejček ga je načel pri svojih sedmih letih. Matjaž, čeprav starejši, bi morda še nekaj časa počakal. Dogaja pa se, da umski razvoj ni vedno vzporeden s telesnim razvojem. Sprehajali smo se po živalskem vrtu. Zapazila sem, kako je bil Andrejček nekam zamišljen, nisem ga pa hotela ničesar vprašati. Čakala sem, da bo sam spregovoril. Po kosilu je želel Matjaž, da hi mu pripovedovala o ognjenikih, ali Andrejček ga je prehitel: „Mama, hočem, da mi pojasniš drugo reč.“ „Le povej, katero.“ V živalskem vrtu sem danes dobro kadar otroci sprašujejo... ...mora mati odgovarjati. Molk v tem primeru ni zlato, ampak strahopetnost. Naj naslednji članek pove, kako je prijateljica Silvija odgovorila svojim otročičem, ki so prišli k njej z vprašanjem, pred katerim osupne toliko mater: „Mama, odkod pridejo otroci ?“ opazoval štorkljo.. . Prepričan sem, da v njenem kljunu ni prostora za debelega otročička. In... kajne mamica, da sem bil jaz zelo debel, ko sem prišel na svet, kot si mi pravila?“ „Zelo, zelo.“ „Kdo je pa potem mene prinesel, če sem bil tako debel?“ V hipni tišini, ki me je obšla, sem se zatekla k Mariji, proseč jo, naj mi pomaga. „Poslušaj, Andrejček,“ nasmehnila sem se, da sem pridobila na času, „kdo ti je pa povedal, da otroke prinesejo štorklje ?“ „Teta Jožica, toda jaz ji ne verjamem.“ „Ne. štorklje skrbijo, da pridejo na svet male štorklje, ne pa otroci. Kakšna neumnost!“ „Seveda, tako tudi jaz mislim! Odkod pa pridejo otroci ?“ Matjaž se je začel zanimati. Raje bi govoril o ognjenikih, ali kaj zato! To, o otrocih je tudi zanimivo, čeprav ni na to mislil. »Ali želita, da vama pojasnim ?“ »Da, da mama!“ . »Že vesta, otroka,“ sem začela, „da Je vse, kar je na svetu, ustvaril Bog, kakor sem vama že večkrat razlagala.“ »Da, ampak...“ Andrejček se je že z°al. da ne bo zvedel vsega dovolj jasno. »Dočakaj, Bog je vse ustvaril in dal vsemu življenje: prvemu ptiču, prvi cvetki, prvemu človeku. In potem je dal vse-11111 moč obnavljanja.“ »Kaj se pravi obnavljati, mama?“ »Hiti zmožen dati novo življenje. Ta-na primer hrast rodi želod, muca mla-de mucke in kokoš piščance.. . in če je že tako, kaj se vama zdi: od kod pridejo otroci ?“ M Andrejčkovih očeh se je posvetilo in je opogumil z vprašanjem. Vzpodbudila sem ga: „No, Andrejček, pa povej, k°ga bi si pa ti izbral, da bi te prinesel ?“ Prav počasi je odgovoril: „Tebe, mamica,“ In še bolj počasi, kakor da ne bi mogel verjeti lastnim izsledkom, je do-1 al: „Potem je res, da si naju ti prine-8 a> mama?“ „Da, otroka.“ „0!“ In utihnila sta in me gledala. Pogledi obeh so izražali občudovanje. „Kaj ti vse if'naa, mamica!“ je končno dejal Matjaž m ZaPloskal z rokami. „Ne, vesta, tega jaz sama ne znam. 0Sec mi je pomagal, da se je v meni Vse Prav naredilo. Res pa je, da imamo mamice posebno moč, da pri tem Bogcu pomagamo.“ „Jaz bi pa vseeno rad vedel,“ je silil ndrejček, „kako Bogec to naredi.“ „čisto enostavno. Bogec položi ma-wlCl v srce čisto majhna semcnca otrok, mto majčkena, majčkena...“ „Kako majhna, mamica ?“ „Tako majhna kakor glavica bucike ali pa še manjša. In ta semenca čisto mirno čakajo, da začno rasti, kakor makova semena na primer, ki sta jih kupila pred nedavnim.“ „Aha!“ „In dokler jih nista vsejala, niso začela rasti. Prav tako je z otroki: šele takrat, ko Bogec tako hoče, da iz teh semenc zrastejo otroci, se začne življenje. Semence pa se razraste in pod maminim srcem kmalu nima dovolj prostora.“ „Jasno,“ je povzel Matjaž, kakor da bi že vse razumel,“ srce je stisnjeno med rebri..." „Tako je. In zato si mora semence poiskati primeren prostor, kjer ga nič ne tišči in ne ovira — no, kaj se vama zdi, kje bi to moglo biti?“ Andrejček se je obotavljal, Matjaž pa se je odločil z odgovorom: „Tukaj, mamica,“ in pokazal na kraj pod srcem. „Da. Tam se naseli semence in preživi devet celih mesecev, dokler ne zraste iz njega takšen debelinko, ki se že lahko rodi. In ves ta čas mora mamica skrbeti za to semence, mora ga imeti zelo, zelo rada, kajti sicer detece, ki je zrasti o iz semenca, ne bi videlo nikoli niti sonca niti rož.. . Ko pa se detece rodi, mamico boli srce, malo od bolečin, še bolj pa iz veselja, ker je dala življenje svojemu otroku. In zato morata imeti mamico še bolj rada. — Pa še nekaj vama rečem: bolje je, da tega ne pripovedujeta drugim otrokom, saj vesta, kakšni so nekateri, ki ničesar ne razumejo, ali pa nočejo razumeti.“ „Seveda,“ je dejal Matjaž, „to je samo za naju dva!“ „In če hočeta, bomo o tem še govorili. Saj je dovolj zanimivo. Obljubiti pa mi morata, da res ne bosta tega nikomur pripovedovala. Tako se bomo najbolje razumeli. In tudi lepo bo, za vaju dva in zame.“ Priredila M. M. Stavec, samski, 27 let: Si s svojim delom zadovoljen ? Ne da bi podrobneje preštudirali probleme poklicnega dela, naj tu navedemo nekaj odgovorov, ki naj služijo bralcu kot nekakšno izpraševanje vesti. Iz njih sili na dan neutešena želja po prostejši izbiri poklicnega dela, ki se izraža bolj v odporu do sedanje zaposlitve kot pa v želji po napredku. Vzrok je v tem, da so vprašani delo sprejeli bolj iz potrebe kot iz poklica. TU SO VPRAŠANJA: 1. Si mogel svoje delo izbirati? 2. Si s svojim delom zadovoljen? 3. Misliš menjati zaposlitev? 4. Med nami povedano: delaš? TAKI SO ODGOVORI: Uradnica, samska, 25 let: 1. Ne. 2. Ne, ker mi ni všeč. 3. Ne^ kam naj se obrnem? 4. Kolikor najmanj morem. 1. Ne, pa se mi je kasneje priljubilo. 2. Sem zadovoljen s tem, kar znaim pa bi se rad naučil več. 3. če bom mogel. Rad bi postal novinar. 4. Ne toliko, kolikor bi lahko, ker ne upoštevajo moje iniciative, to pa se mojemu značaju upira. Urednik, študent tehnike, samski, 23 let: 1. Da. Delam, da morem študirati. 2. Da. 3. Seveda, ko doštudiram. 4. Z navdušenjem, ker imam odgovorno mesto in mi zaupajo.. Uradnica, 26 let, samska: 1. Da. 2. Da, zelo. 3. Zdaj še težko. Ko bi, bi postala novinar ali bolniška sestra. 4. Mislim, da. Računski uradnik, samski, 27 let: 1. Ne, porabil sem priložnost. 2. Kaj še! 3. Bolje je dobro znati tega kot začeti novega. 4. Kaj si morem pomagati! Tekstilni delavec, poročen, 28 let: 1. Iskal sem delo blizu in nisem mislil na napredek. 2. Ne. 3. Ker^ imam družino, že skoraj ni več mogoče. 4. Saj moram! Kovinar, samski, 33 let: 1- Da, ker so mi obljubili lep napredek. 2. Ne. Preje sem študiral in bi bil lahko postal inženir. 3- Ko bi bil mlajši, bi študiral vsaj za tehnika. 4. Ker sem plačan od kosa, bi drugače premalo zaslužil. pOVZETEK: !• Večina si svojega dela ne izbira po svojem nagnjenju ali zmožnostih, ampak P° trenutni priložnosti ali potrebi, brez Načrtov za prihodnost. Mladi ljudje naj bi se prepričali o potrebi temeljitega znanja v vsakem poklicu. Gospod „vseznal“ po navadi ni nikjer za rabo. 2. in 3. V večini primerov ni posebnega navdušenja. Pomanjkanje razumevanja za lastno pobudo mori duha. 4. Je že kar težko odkrito odgovoriti. Žal je danes odgovornost preveč kolektivna in posameznik težko stopi iz vrste, skupina pa drži iniciativo. Bodo znali slovenski starši naučiti svoje sinove, kako naj cenijo delo in odgovornost, ki jo delo zahteva, pa tako redkokdaj prejme ? Od tega je odvisno, ali bo delo mladih ljudi zanje mora ali sproščenje mladih stvariteljskih sil. Priredil J. P. ZGODBA 0 DimniHARČHU Socialni reformator grof de Mun, ki Je zanesel Kettelerjeve krščansko socialne nauke v Francijo, je doživel zanimivo zgodbico, ki je vredna, da se je večkrat sPomnimo. Nekega dne je ta znameniti mož delal v svoji pisarni in sestavljal govor. Pod Sv°jim oknom je opazil mladega dimni-karja. Poklical ga je in mu naročil, naj mu očisti dimnik. čez eno uro se je dečko ves sajast Poten vrnil s podstrešja. Koliko zahtevaš? ga je vprašal grof. Pol franka, je odgovoril fant. Pol franka? Na, tu imaš! Tako, SVa opravila. dimnikarček je odšel... Čez trenutek pa se je grof premislil. ftekel si je: „Ta mladi delavec ima dušo, ki jo je Bog drešil. Ali sem tudi z njo opravil ? .. .“ Hitro pokliče fanta nazaj. Začne ga izpraševati iz katekizma in o veri. Kmalu se prepriča, da o Bogu nima pojma. Spoznal pa je, da ima nepokvarjeno dušo. Zavzel se je zanj. Dal ga je študirat. Do tedaj zapuščeni fant je začutil, da ga nekdo razume in podpira ter se je pod vplivom milosti in dobrote lepo razvijal. Dva meseca kasneje je šel dimnikarček k prvemu svetemu obhajilu, čez dvanajst let pa je postal duhovnik. Tako je velikega socialnega delavca skrbela duša mladega dimnikarčka. Koliko pa ti misliš na dušo svojega tovariša? PAPEŽI V ANEKDOTAH Čarobna kapuca. V letih od 1305 do 1378 so papeži živeli v tako imenovanem avignonskem izgnanstvu v Franciji. Na prošnjo sv. Brigite se je papež Urban V. odločil za vrnitev v Rim. A kardinali, ki so bili večinoma Francozi, niso bili nič kaj pri volji. Urban je tedaj imenoval za kardinala nekega frančiškana iz svojega spremstva in zagrozil upornikom: „Kar ostanite, če hočete. Ampak iz takele kapuce lahko pričaram še več kardinalov.“ Nihče ni ostal. Vragov rep. Redovniki samostana sv. Rufina blizu Avignona v Franciji bi se bili radi znebili svojega opata, pa so pisali papežu Evgenu IV., čez da ima opat zveze s hudičem. Papež je sam zaslišal menihe in opata ter odločil: „Če ima res zvezo s hudičem, ga je dobro pridržati tu; tako bom tudi vraga držal za rep.“ Menihe je zapodil nazaj v samostan; opata pa je imenoval za kardinala, ki je pozneje postal Hadrijan IV. (1154—1159) Izpraznjen sedež. Inocenc III. je bil velik papež, priljubljen pa ne kdovekaj. Neki državnik, ki je prišel obiskat Rim, se je za konec poslovil od papeža. Ta ga vpraša: „Gotovo ste si ogledali prav vse, kar ste želeli videti?" „Da, Svetost, vse razen ene stvari,“ je odvrnil državnik. „Katere?“ je bil papež radoveden. „Izpraznjen sedež sv. Petra.“ Papež je mimo vstal in se hudomušno nasmejal: „Le poglejte ga!“ Redovnice in spoved. Janez XXII. je bil precej šaljive narave. Nekoč je obiskal : neke redovnice, ki so se mu hitro pri- I tožile zoper svojega spovednika in ga prosile, da bi se smele kar med seboj spovedovati. Papež je z nasmeškom odgovoril: „Ni napačna ta misel. Samo — kaj pa spo- j vedna molčečnost?“ „O, če hujšega ni, Svetost!“ so sc ve- | selile nune. „Prav. Jutri vam dam odgovor. Medtem pa mi hranite tole škatlo. Samo od- ; pirajte je nikar!“ Drugo jutro se je papež vrnil in naznanil, da jim ustreže, le tisto škatlo naj I mu prej prineso. Zadrega, obotavljanje — končno pa le povedo, kaj se je z_godilo. Komaj je bil sv. oče odšel, so se že spravile nadnjo in jo odprle — in ptiček, ki je bil v njej, jim je ušel. In tako je vse ostalo pri starem. Antikrist. Sikstu V. so lepega dne sporočili, da se je menda v Siciliji nekje ] rodil Antikrist, ki da ima sedaj okrog i tri do štiri leta. Papež je samo posmehljivo dejal: „No, s tem bo imel šele moj naslednik | opravka." Pomlajenje. Za strogim Gregorjem XIII. so kardinali hoteli izbrati kakega bolj pomirljivega in dobrodušnega. Naj- ; bolj prikladen se jim je zdel Feliks Pe-retti, bolehen starček, ki nikamor ni mo- j gel brez palice in se ga je pri govor- | jenju vedno loteval kašelj. Ko je bil izvoljen, si je nadal ime Sikst V. Tisti hip se je pa tudi spremenil: zravnal se je, j zadobil glas in moč. Kardinali so bili I nemalo začudeni, pa so ga povprašali po vzroku. Sikst V. jim je odgovoril: „Ko sem bil kardinal, sem moral hoditi sključen in z upognjeno glavo. Ko pa sem našel ključe nebeškega kraljestva, mi ni več treba.“ Podnarednik. Kurati italijanske voj- I ske so se prišli poklonit Janezu XXIII., nič manj hudomušnemu, kakor je bil njegov prednik Janez XXII. Ko se je vrhovni kurat sklonil, da bi mu poljubil nogo, je papež — nekdanji podčasnik — skočil pokoncu in salutiral: „Gospod general, podnarednik Ron-calli na povelje!" Sto let škofijskega sedeža v Mariboru Prva nedelja v septembru je bila doloma kot dan zunanjih proslav za stolet-tjico, odkar je škof Slomšek prenesel sedež lavantinske škofije iz št. Andraža v Labodski dolini v Maribor. Ta dan so se zbrali v Mariboru vsi t'ije slovenski ordinariji: mariborski škof Držečnik, ljubljanski administrator škof Vovk ter goriški administrator msgr. To-r°š. Prišla sta še krški škof Srebrnič in 2agrebški pomožni škof Lah. Poleg teh so s® slavja udeležili vsi dekani mariborske škofije — 24 po številu —, predstojniki raznih redov v Sloveniji, mariborski kapitelj in številna duhovščina mariborske škofije in tudi iz sosednih škofij. V slovesnem sprevodu so šli iz škofijskega dvorca preko Slomškovega trga v stolico, ki je bila že pred začetkom maše Pabito polna; tudi na trgu pred cerkvijo Je stalo ogromno ljudstva. Pred mašo sta škofa Držečnika sprejela deček in deklica, nakar je sledila sv. Maša, ki jo ie daroval Slomškov nasledek na mariborski škofovski stolnici dr. Držečnik sam. Ta je med mašo tudi pn-'goval in v pridigi poudaril pomen Slomškovega dejanja, ko je prenesel škofijski sedež iz št. Andraža v Maribor. Ogromno dolguje slovenski narod Slomšku zaradi teKa, saj je s tem dejanjem Slomšek Ustvaril iz prej narodno mešane lavantinske škofije enotno slovensko škofijo, .ar je bilo naj večjega pomena za verski in narodni razvoj vernikov na Spodnjem štajerskem. Ob koncu sv. maše so se vsi “°gu zahvalili z veličastno skupno zahvalno pesmijo. Drugi del proslav je bil popoldne pri Materi božji na Ptujski gori. Tudi tukaj na tem romarskem kraju je bila cerkev Premajhna za toliko množico. Pridigal pa J.Q administrator ljubljanske škofije škof Anton Vovk. Splošno mnenje je, da so cerkvene i °vesnost; v Mariboru tako dobro uspe-kot niso pričakovali tudi največji op-‘misti ne. Gotovo je, da so te slovesnosti s? sv?je pripomogle, da se je Slomškova 1 vetniška osebnost bolj poudarila in da DOMA bo s tem proces za njegovo prištetje blaženim dobil novega zagona. Zlat; jubilej goriškega nadškofa. V nedeljo, 11. oktobra, je goriški nadškof msgr. Hijacint Ambrosi obhajal zunanje zlatomašniško slavje. Že prejšnji večer je krasno razsvetljena stolnica in slovesno pritrkovanje zvonov opominjalo Goričane na slovesnost prihodnjega jutra. V nedeljo se je v škofijskem dvorcu zbrala mestna duhovščina in dekani ter nato v slovesnem sprevodu spremljala zlato-mašnika v goriško stolnico. Sledila je slovesna sv. maša, pri kateri je pel zbor iz Sv. Kanciana ob Soči pod vodstvom duhovnika Stanka Jericija. Stolnica je bila nabito polna, prišli so verniki iz vse nad- * škofije. Gospod nadškof jo imel med sv. mašo lep govor, v katerem se je vsem zahvalil za izkazano ljubezen in vdanost. V četrtek prej je nadškof sklical v semenišče vso škofijsko duhovščino, ki mu je prva čestitala in voščila k zlati maši. Voščila mu je poslal tud; sv. oče Janez XXIII. in ga obenem odlikoval z imenovanjem škofa-asistenta pri sv. stolici. Umrl je beneški duhovnik Anton Cu-ffolo. Dne 13. oktobra je v bolnišnici v Čedadu ves vdan v voljo božjo zatisnil svoje oči g. Anton Cuffolo, župnik v Lazah v Beneški Sloveniji. Pokojni g. župnik je bil zelo poznana osebnost med našimi beneškimi brati. Zvest učenec pokojnega msgr. Trinka, je svojega vzgojitelja zelo posnemal v ljubezni do Boga, do sv. Cerkve in do svojega naroda. Dokaz za to je njegova župnija, kjer je do smrti tudi v cerkvi molil in pridigoval v domačem jeziku. Bil je od vsega početka zvest naročnik Katoliškega glasa in tudi Duhovnega življenja. Mnogo je pretrpel in doživel v teku svojih 69 let. Leta 1914 je bil kot bogoslovec vpoklican v vojsko; zato ga je videmski nadškof tik pred vpoklicem posvetil v duhovnika. Kot vojni kurat na soški fronti je bil zaradi znanja slovenščine tudi za tolmača pri vojaških oblasteh. Po vojni je dobil kapla-nijo v Lažeh, kjer je ostal tudi potem, ko je vas postala župnija. Bil je splošno priljubljen, kar je pokazal tudi njegov pogreb. Udeležilo se ga je nad 60 duhovnikov. Naj med svojimi verniki v miru počiva. Misijonska nedelja v Gorici. Slovenski verniki v Gorici so se tudi letos navdušeno odzvali trojnemu namenu misijonske nedelje: molitvi, žrtvi in gmotni pomoči. Izšla je posebna izdaja „Misijonska nedelja“, ki je bila letos še bolj pestra in zanimiva. Dekliška Marijina družba pa je v svoji dvorani Brezmadežne pripravila lepo misijonsko prireditev. Na sporedu je bil ljubek prizor iz življenja afriških, misijonov ter pretresljiva trodejanka „Vrnitev“. Deloval je tudi bogat srečelov, dobiček je šel ves za misijone. Nova župnija na Goriškem. Državni poglavar Gronchi je dne 1. avgusta letos podpisal dekret, ki župniji Jamlje-Dol daje tudi civilno priznanje. S tem so v dveh kraških vaseh dosegli svojo polno cerkveno neodvisnost-in polnopravno žup- nijo z vsemi pravicami. Za ljudi in tudi za sedanjega župnega upravitelja č. g-Joška štanto je to v veliko zadoščenje, kajti ustanovitev nove župnije je zahtevala veliko dela in skrbi. Romanje goriških pevskih zborov na Staro goro. Na praznik Kristusa Kralja je sedem avtobusov odpeljali pevce goriških cerkvenih pevskih zborov na Staro goro. Pridružil se jim je tudi zbor SKPD iz Gorice. Romanje je organizirala Zveza slov. kat. prosvete iz Gorice. Na Stari gori je daroval sv. mašo škofijski kancler dr. Klinec, naši pevci pa so pod vodstvom prof. Fileja prepevali samo znane Marijine pesmi, ki so jih z zanimanjem poslušali tudi številni verniki iz Furlanije. Vizitacije tržaškega g. škofa. Tržaški gospod škof je v zadnjem času opravil predpisano vizitacijo v raznih mestnih župnijah. Med drugimi je obiskal tudi župnije Sv. Vincencij, Sv. Ana, Sv. Ivan, Barkovlje. V teh župnijah je maševal tudi za slovenske vernike ter jim pri evangeliju govoril. V nedeljo, 8. novembra, je g. škof obiskal župnijo Sv. Antona, 22. novembra pa rojansko župnijo. Občni zbor Slov. katoliškega prosvetnega društva iz Gorice. V četrtek, 29. oktobra je imelo goriško Slov. kat. prosvetno društvo svoj redni letni občni zbor. Po poročilih odbornikov smo slišali, kako uspešno je društvo delovalo od zadnjega občnega zbora. Po razrešnici staremu odboru je bil izvoljen novi odbor. V glavnem je občni zbor izvolil prejšnje odbornike, vendar je prišlo v odbor tudi nekaj mladih moči. ZNANOST „ODKRIVA“ GREH zoHRi zARDeunre? Kadar se zlažete — recimo, da se — zakaj zardite? Ker še niste pokvarjeni, a*i ker ste morda še tako otročje zaostali ? Mogoče ne zardevate več. Pa vendar: kaj se vam ne zdi včasih, kadar ffa kaj prav polomite — denimo, da koga Po krivem česa obdolžite, da vas je, kot Pravimo, v dno duše sram ? Kaj je ta zavest krivde ? — Predsodek, slabost, privzgojena navada, bolestno razpoloženje narave, težnja k črnoglednosti, manjvrednostni čut? Ali pa je zavest, da Sem storil nekaj, kar je resnično zlo in s tem kršil neki stvarni red odnosov do sebe, bližnjega, Boga? Brez bolečin Matere vedo povedati, kako težko je 2 otroki, ki stokajo od bolečin, a ne mo-rejo povedati, kaj jim je. Če greste k zdravniku, vas bo najprej z vsem zanikanjem povprašal po občutkih bolečin:, rim bolje mu boste razložili, kar čutite, rem hitrejša, lažja, varnejša bo ugotovi-tev bolezni in zato zdravljenje. Pa se rode tudi otroci, ld ne poznajo bolečine. Tudi odraslemu se lahko pripeti, da mu kakšna nezgoda okvari živčna središča, ki dojemajo bolečine. Tak človek oo bolan, slabo se bo počutil ali pa morda ne. Trpel pa ne bo, pač pa bo hiral iz uneva v dan. Noben zdravnik mu ne bo vedel leka: obsojen je na smrt. Bolečina je nujna. Je znamenje bolezni- Če je je preveč, je seveda slabo. jdravniki zato upravičeno segajo po olajševalnih sredstvih. Odpraviti bolečino popolnoma pa n; le nekoristno, marveč zlo. uozdaj so včasih tako ravnali, a so se Potili. Kjer ni občutka bolečine, ni pregleda nad potekom bolezni. Če smo bolni, pa ne čutimo, da smo, je to najhujša bolezen. Po zadnji modi Tale primer z bolečino so navedli na lanskoletnem zborovanju severnoameri- * ških psihoanalitikov v Cincinnatiju, kjer je sedem tisoč zbranih zdravnikov za duševne bolezni bralo oziroma poslušalo okrog petsto razprav. Vse so govorile o pojmu greha pri zdravljenju duševnih bolezni. O grehu. Ta beseda je bila do pred kratkim prav malo modema. Rajši nasprotno: starokopitna, srednjeveška, mračnjaška. Tudi danes je še. Kmalu najbrž ne oo več. Zato potemtakem še nemoderni nismo več, če jo zapišemo in govorimo o njej. Sto let je zdravniška znanost napadala zavest krivde. Hoteli so jo odpraviti, bodisi s preziranjem bodisi z zamo-ritvijo. Po grehu prekršeni nravni red, ki v človeku nujno pušča zavest greha, se je maščeval nad človeštvom. Nikoli še ni bilo na svetu toliko razrvanih življenj, duševnih bolezni, umorov, samomorov kakor danes. Znanost je hotela prisiliti človeka, da pozabi na greh in dela svobodno, kar se mu zahoče, češ da bo sicer zbolel, pa je dosegla prav nasprotno in na zemlji ustvarila pekel. Tega odstavka ni zapisal pridigar, to so besede sodobnega severnoameriškega zdravnika. Mogoče „znanost“ čez petdeset ali sto let spet ne bo hotela nič vedeti o nravnem redu, o grehu, kot kršitvi dejanskega nravnega reda in o zavesti krivde. Vse to pa bo ostalo, ker je človeku lastno. Vedno se je človeštvo zavedalo neke začetne krivde; vselej se je posamezni človek čutil odgovornega za svoja dejanja, krivega, kadar so bila slaba. Kako to? se morda sprašujete. Zaradi tega, ker so človeška dejanja lahko skladna z njegovo naravo in njenim teženjem po popolnosti ali pa ne. Če so, so nravno dobra. Če niso, so zla. Kadar so dobra, človek ve, da so taka, in kljub odpovedi, ki jo vsako dobro delo terja, občuti neko zadovoljstvo, neko tiho, morda zgolj notranje ugodje, zadoščenje. Ve, da je prav ravnal. Kadar so zla, je človeka v dno duše sram, čeravno mu je dejanje morda prineslo kako začasno, morda le trenutno, vselej le navidezno korist. Če pa jo zamori ali taji pravo zavest za dobro in zlo, ter dela greh, se mu narava upre in maščuje. Na en ali drug način, prej ali potlej, ker dela proti njenemu teženju po popolnosti in sreči. — Tako so menili zdravniki. Mi bi lahko dejali še drugače. Od Boga prihajamo, k njemu težimo, ker je le v njem naša popolna sreča; v njem celo „živimo, se gibljemo in smo“ (Apd 17, 28). Vsak greh pa je odvrnitev od Boga in, ker izven Boga ni nič, težnja v nič. Iz kože ne moremo skočiti, v nič se ne moremo razbliniti, zato pa čutimo v grehu neko napetost, neki razpor in odtod nevoljo, neugodje, nesrečnost, razočaranost, krivdo. Vemo, da delamo proti sebi in Bogu. Bog nas je namreč k sebi ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v njem — tako začenja svoje Izpovedi sv. Avguštin. Po krstu se to teženje le še poveča. Krst nam je dal neizbrisno znamenje nadnaravnega prerojenja, nas je priličil Kristusu. Kor smo krščeni v ime svete Trojice, naj zanjo živimo. Ker nosimo znamenje Kristusovo, smo njegova lastnina in k njemu težimo, zakaj vsaka stvar kliče po svojem lastniku. Noben dušeslovec ne more odkriti v nas tega znamenja in nikdar si ne bo mogel naravno razložiti ta skrivnostni klic p<* združitvi s Kristusom v vsakterem izmed naših dejanj — klic, ki morda šele na zadnjo uro zmaga odpor človeške volje. Je pa vedni klic v nas, zlasti tedaj, kadar se javlja v kriku po grehu razbolene, pekoče vesti. Vest je namreč tista, ki nam javlja dobro in zlo, ukazuje ali prepoveduje, hvali ali graja. Kdor v bolezni ne čuti bolečine, je izgubljen. če pa zmerom hoče imeti kako bolezen in vendar živi v stalnem grehu pred njo, ga zmerjamo s hipohondrom. Napak je,povsod in v vsem videti greh m živeti v stalnem strahu pred njim. Kdor pa je otopel za zlo in se ne zaveda, ali noče več zavedati krivde, je prav tako stopil na pot pogubljenja. Kmalu psihoterapevti ne bodo več omalovaževalno prezirali glasu vesti, marveč klicali, naj se ji odzivljamo, jo oblikujemo. Grozili bodo celo z boleznimi, zlasti duševnimi. Sploh znajo imeti za greh le to, kar ima vidne zle nasledke v naravnem redu. Cerkev ne bo vselej in vsakomur pretila z ne vedno nujnimi naravnimi nasledki greha, kot so na primer bolezni. Saj greh ni slab samo zato, ker ima lahko zle posledice, marveč ker zadeva ob živo nasprotje vsega zla in vir sreče — Boga, ter je zato greh največje, pravzaprav edino zlo in začetek največje, pravzaprav edine sreče. Zaradi tega tudi Cerkev hoče — in je potrebno — da se zavedamo greha, da imamo oster čut zanj, da st svojo vest celo v pravi smeri oblikujemo. Blagor mu,kdor, naj bo že v kakršnem koli grehu, še zardi ali ga je vsaj v duši še sram — ker je ravnal proti sebi in Bogu. JOŽE RANI’ ARGENTINA Blagoslovitev cerkve Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu V nedeljo, 15. novembra, je bil v Slovenski vasi v Lanusu nepozabljiv praz-n*k- Tega dne je namreč škof iz bližnjega toesta Lomas de Zamora dr. Aleksander Schell blagoslovil prvo slovensko cerkev v Argentini, posvečeno Mariji Kraljici sveta. Nova cerkev z lepim pročeljem je po-n°s Slovenske vasi in vse slovenske skupnosti. Kip Marije Kraljice je delo akad. kiparja Franceta Ahčina. Načrt za cerkev ?a je napravil Hotimir Gorazd. Vse ra-cune za železobetonsko stensko konstruk-«jo je izdelal ing. Milan Ecker. Ostala oola so izvršili domači obrtniki. Pri vsem Pa so pridno sodelovali lanuški rojaki. Ko je gospod škof prišel v Slovensko Y®8, ga je pozdravil g. vikar Janez Petek. Dobrodošlico sta mu v narodnih nošah !jrekla tudi Stanko Mehle ter Francka Strahova. Nato je spregovoril g. škof. Zelo je Pohvalil delo slovenskih lazaristov v tem kraju in vseh slovenskih rojakov. Prosil Jo vse rojake, naj ohranijo verske in narodne tradicije, kj so jih prinesli iz domovine, tudi v novi deželi. med izseljenci Takoj nato pa je g. škof blagoslovil cerkev. Pri teh obredih so bili botri od Slovencev: Jože Rome, predsednik društva Slovenska vas z gospo Ivanko, Nace Glinšek, predsednik Sociedad de fomento Villa Eslovena z gospo Vinko, Hotimir Gorazd, izdelovalec načrtov za Marijino cerkev, z gospo Sonjo ter Alojzij Horvat, predsednik Društva Slovencev. Po blagoslovitvi je imel škof ponti-fikalno sv. mašo ob asistenci č. g. direktorja Antona Oreharja, rektorja slovenskega bogoslovja dr. Franca Gnidovca ter spirituala dr. Filipa Žakelj. Med mašo je pel lanuški pevski zbor pod vodstvom Mirka Špacapana. Po škofovi maši je imel sv. mašo še priliki blagoslovitve nove cer-v Lanusu: g. •s,co/ msgr. Shell 9 o v o r i zbrani množici g. direktor Orehar. Med to sv. mašo pa je pel otroški zbor iz Slovenske vasi pod vodstvom ge. Zdenke Janove. Po dopoldanskih cerkvenih slavnostih je goste pozdravil g. vikar Petek, za njim so si rojaki ogledali novo cerkev. Zbrane pa je še ogovoril predsednik Društva Slovencev Alojzij Horvat. Popoldne ob treh je bil v cerkvi koncert Slovenskega pevskega zbora Gallus pod vodstvom dr. J. Savellija. Pri petju je lepo sodeloval tudi mladi Gallus. Izvedbo je na harmoniju spremljala gdč. Anka Savelli, solistične dele pa so odpeli: sopran gdč. Nuša Kristanova, alt gdč. Roza Golob in tenor g. Ivan Rode. Po koncertu pa je bila pridiga. Imel jo je direktor slovenskih dušnih pastirjev g. Anton Orehar. Povedal je, da bi jo moral imeti škof dr. Rožman, ki je pa v Severni Ameriki hudo bolan. Rojake je prosil, naj molijo zanj. Zatem pa je g. direktor razvil misel o pomenu cerkve, ki je središče verskega življenja, pa tudi kraj, kjer se najdalj ohranja narodna zavednost. Po pridigi je imel vikar g. Petek ob asistenci naših bogoslovcev iz Adrogue-ja pete litanije Matere božje. Z zahvalno pesmijo, ki je mogočno zadonela po novi cerkvi je bilo zaključeno lepo cerkveno slavje. Smrt prevzvišenega g. škofa dr. Gregorija Rožmana V ponedeljek po blagoslovitvi nove cerkve v Slovenski vasi v Lanusu je iz Severne Amerike prišla žalostna vest, da je Bog poklical v večno domovino prevzvišenega g. škofa ljubljanskega dr. Gregorija Rožmana. Novica se je že prvi dan razširila med vse rojake. Vsem so se srca napolnila z žalostjo. V nedeljo, 22. novembra, pa je bila maša zadušnica za rajnega gospoda škofa. Bila je v baziliki sv, Jožefa na Plaza Flores, čeprav je ta bazilika ena izmed največjih cerkva v Buenos Airesu, je bila skoraj čisto polna. Pravijo, da nas toliko Slovencev v Argentini še ni bilo zbranih skupaj. Vse to je dokaz, kako je bil g. škof med namj priljubljen. Žalni govor je imel duhovni svetnik Košmerlj Alojzij. Govoril je s takim ognjem, da se je marsikomu utrnila solza. Govor sam pa je objavljen na častnem mestu naše revije. Po govoru se je pričela sv. maša, med katero je pel naš znani zbor Gallus. Pel je Tomčevo mašo. Sv. mašo pa je daroval č. g. direktor Anton Orehar. Sv. maše so se udeležili tudi zastopniki drugih narodov za železno zaveso. Po sv. maši je Gallus zapel pretresljivo „Ecce quomodo moritur“, nato pa je g. direktor Orehar Anton ob asistenci številne slovenske duhovščine ter bogoslovcev iz Adrogue-ja zapel „Reši me“- Rojaki so v cerkvi prejeli tud; lepe podobice s sliko gospoda škofa dr. Gregorija Rožmana. Dekleta združene v Slovenski dekliški organizaciji so imele v nedeljo, 22. novembra, deseti redni letni občni zbor. Prvo misel sestanka so posvetile spominu pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je imel vedno tako ljubeče in čuteče srce za organizacijo. Namesto pozdravnega pisma je molitev Očenaša duhovno združila navzoča dekleta s svojim Nad-pastirjem. — Nato so sledile točke občnega zbora. V svojih poročilih so posamezne odbornice prikazale dokaj bogato in uspešno delo v preteklem letu. Novoizvoljene odbornice s predsednico Marjetko Železnikar, tajnico Milico |Hribar, blagajničarko Barbko Maček in referentkami za posamezna dela, so obljubile v zaupanem jim delu ostati zveste nalogam in cilju organizacije. Dan slovenske mladine v Buenos Airesu Mladinski organizaciji SFZ in SDO, ki sta pred nekaj tedni ob veliki udeležbi rojakov praznovali 10-letnico svojega življenja in dela, sta za nedeljo, 8. novembra, napovedali VII. mladinsko prireditev. Na sporedu so bile vaje telovadcev n» drogu, krogih in bradlji, tekma v odbojki ter rajalni nastop deklet ter naraščaja-Zaradi slabega vremena, vlila se je namreč močna ploha, se je vršila le tekma v odbojki. Igrali so člani SFZ proti dijakom Škofovega zavoda v Adrogue. Zmagah so poslednji. Kljub razmočenemu prostoru je bilo na naši Pristavi v Moronu prijetno Vzdušje. Prireditev pa bo v celoti, če Bog viV izvedena sredi januarja. Mladinski dnevi v Mcndozi. Slovenska mladina v Mcndozi je v oktobru priredila mladinske dneve. So to 2e tretji in z zadovoljstvom poročajo, da Se v teh prireditvah iz leta v leto vidi bapredelc. Vodilna misel letošnjih dni je M klic pesnika Jovana Vesela-Koseske-Sä.'. „Svetu pokažte lik domače navade in misli; biti slovenske krvi bodi Slovencem Ponos! Tudi letos so bile vse prireditve razporejene na dva dneva. Sobotno dopoldne Jo bilo posvečeno zborovanju, večer težko Pričakovani predstavi Finžgarjevega »Divjega lovca“, nedeljsko popoldne pa telovadnemu in rajalnemu nastopu fantov, deklet in naraščaja. Zborovanje so Pričeli s sveto mašo, katero je daroval bušni pastir mendoških Slovencev č. g. ftorn Jože. Razveseljivo dejstvo je, da so izvedli recitirano sv. mašo, pri kateri so res vsi sodelovali. Po sv. maši pa se je Pričelo zborovanje. G. profesor B. Bajuk Jc v uvodnih besedah razložil pomen letošnjega mladinskega dne. Nato pa sta ®ledila dva skrbno pripravljena re-terata: Naš narodni lik ter Odnos naše emigracije do slovenske narodnosti. Prv; teferat je podala Cvetka Grintal, drugega Pa Andrej Bajuk. Uprizoritev igre v re-2lli g. Hirscheger Rudija je našla dobro Ustvaritev. Tudi telovadni in rajalni na-S?Pi. so kar dobro izpadli. Nekateri dekliški prizori pod vodstvom ge. Hirscheger Marice so bili zelo pestri. Po bogati Razstavi, ki so jo pripravili fantje ter de-j“eta, se je v lepem vzdušju razvila za-uava prj pogrnjenih mizah. Kanada , Slovenska šola je za novo leto prvikrat sklicala otroke v soboto, 12. septembra. V šolo župnije Marije Pomagaj je Pisanih 107 učencev. V New Toronto, ki j,0 del Velikega Toronta in jc precej od-' aljen od župnije Marije Pomagaj, pa biskuje 32 otrok. Pouk se vrši ob so-°tah popoldne in ob nedeljah po sv. uiaši. Pogled na prednji del (portal) prve slovenske cerkve v Južni Ameriki, posvečene Mariji, Kraljici sveta V šoli pri Mariji Pomagaj poučujejo ga. Skočirjeva, ga. Vrabec, gdč. Jakus, dve sestri usmiljenki ter č. g. Zrnec. V New Toronto pa uče gdč. Dolenc, gdč. Čermelj ter č. g. Kopač. Duhovne vaje. V začetku avgusta so bile duhovne vaje za žene in dekleta. 58 duš je v zgledni zbranosti obnovilo svoja srca. škof Rožman na ameriških Brezjah. Prevzvišeni g. škof dr. Gregorij Rožman je v letu 11)59 dvakrat obiskal ameriške Brezje. Prvič je bil tam od 10. do 15. januarja, drugič pa 9. julija, ko se je v spremstvu č. g. Slapšaka vračal s srebrne maše č. g. Janeza Dolšina. DOKLER GORITA, SE ZVARITA Zelo izobražen fant je nekaj dni pred poroko s svojo „prvo in edino ljubeznijo“, do katere je ves čas ohranil najlepši odnos, svoje občutja nekako takole izrazil: „Kar omotičen sem ob misli, da bo čez nekaj dni res prvič popolnoma moja.“ S temi besedami je morda najbolje označil to, čemur ljudje pravijo j,medeni tedni“, tedni prve zakonske sreče. To so skoraj dobesedno omotična stanja dveh, ki se čutita srečna v medsebojni ljubezni. Podobno imenuje dr. Schaetzing, znani zdravnik strokovnjak za ženske bolezni, vsako zaljubljenost, zlasti pa prve tedne zakonskega življenja, opijanjenje čutov“, ko človek ni samo slep, temveč tudi brez okusa, in še celo v dvoumnem pomenu besede. Vsi vonji, okusi in glasovi so „neskončno zatelebani“, dobijo „božanski pomen“. Tako lahko razumemo, da novo poročenca na poročnih potovanjih pogosto okradejo, ker „nič ne vidita in nič ne slišita“. Isti Schaetzing dobro pravi, da ima ta zamaknjenost svoj globoko smotrni pomen: „Le v nji more človek pozabiti na to, kako tvegano je s svojim že tako tveganim življenjem združiti na življenje in smrt še eno neznano prihodnost, kako tvegano je to tveganost še podvojiti.“ Medeni tedni pa so za zakonsko življenje še prav posebno usodno važni, ker so samo tedni in ne leta. Nato se umaknejo navadni ljubezni, ki napak, slabosti in neskladnosti med obema značajema več ne prezre, jih že vidi, čeprav jih še „ljubeče prenaša“. A tudi ta navadna ljubezen ali zaljubljenost se po letih vedno bolj trezni in čisti, dokler se končno ne ustali v „tovariško barvani življenjski obliki“, kakor jo imenuje isti strokovnjak. Tu prevladuje kljub razočaranjem in neugodnim doživetjem zavest medsebojne dolžnosti in spoštovanja. Na tej stopnji sta že v precej večji razdalji, kot sta bila prej, da o ljubezni prvih tednov niti ne govorimo, ko sta bila oba eno telo in ena duša. Kljub temu pa to nikakor ni zgolj „koristna skupnost brez vsebine“, nasprotno: oba sta se razvila v samostojni osebnosti, ne da bi zaradi tega trpela skupnost in medsebojna povezanost. To je ožje sožitje, kakršno poznajo samo trezna leta, kjer prevladuje modrost, ne zaljubljenost. Prvi tedni zakonske ljubezni in zakonske skupnosti so podlaga zdravemu razvoju v odnosu med možem in ženo. Kjer prvi tedni mladih zakoncev ne zvarijo v enoto, tam se to pozna vse življenje in utegne postati celo usodno. Marsikak zakon se razdere v glavnem zato, ker ni bilo skupnega življenja v prvih tednih po zakonu ali če zaradi zunanjih okoliščin nista mogla skupaj živeti. To naj potrdi primer mladoporočencev, ki pa seveda ni osamljen. Nekaj dni po poroki je bil mož mobiliziran in je prišel v nemško ujetništvo. Po štirih letih se je vrnil in z ženo sta šele takrat začela skupno živeti. Žena je potožila. „Kar skrbi me, kako bo, kev sva se oba napulila samostojnega življenja.“ In res v tem zakonu ni tistega prisrčnega sožitja, kakršno opažamo pri drugih, ki so se že Prvih tednih navadili drug drugega; kar nekako lahko živita drug brez dru-ee£a in drug drugega nič posebno ne pogrešata, kar za zakonsko skupnost ni iavno razveseljivo. Podobne primere imamo danes zaradi Pomanjkanja stanovanj. Mlada se poroda, ker pa ne dobita stanovanja, stanujta še vsak pri svojih starših. Vsak 'lan se morata na novo domeniti, kdaj in Kje se bosta dobila, videla, sešla, govora. Najhujše pri tem pa je, da se mladi :Judje tako sploh ne navadijo na red, ki ga tako življenje zahteva, in drug Pa drugega v vsakdanjem življenju, ki ie Pusto in prazno in polno težav. Na tako •'kupno življenje se človek brez težav, lrez godrnjanja in nepotrpežljivosti, to-r°j res z veseljem in ljubeznijo navadi samo, a ko je za vse težave okrog sebe ' slep in gluh. Pozneje, ko prvi tedni Zakonske ljubezni minejo, pa človek zo-Pet odpre oči in je bister za vsako te-'av° in ga že marsikaj vznevolji; in če ‘hlada šele takrat prideta skupaj, če šele .rat začneta skupno življenje, potem J*! že prvi dan polno težav in neprijetnih renutkov, že prvi dan ne moreta docela 'Kriti nepotrpežl jivosti in nejevolje, že l’rv' dan sta v malem razočarana drug nad drugim. i>a še eno: kakor vsak človek, imata U(u zakonca posebnosti, ki jih pred za-°n°m drug na drugem nista videla in ^ daj bolj pokažejo v skupnem življenju. °kler je prva ljubezen še vsa „kot ogenj k°reča“, se je laže nanje navaditi ali pa Prvih tednih navadili drug drugega; ar nekako lahko živita drug brez dru-*e Jih odvaditi. Če živita ločeno ali se le v ln tam shajata, se rade še utixlijo in bolj osamosvojijo. Pozneje, ko se za-že unesene in treznejše ljubezni« medsebojna obzirnost zmanjša, pa ni več tiste pripravljenosti, da bi se drug drugemu na ljubo odrekla tem svojim posebnostim, ki v zakonu zelo pogosto povzročajo nesporazume in težave. Tu velja pregovor, ki pravi: „Če prvo leto ostrih robov ne bosta odbila, bodo bodli vse življenje.“ Zakonsko življenje je kakor poročni prstan, ki ga zlatar naredi tako, da zlato paličico upogne in zvari. Zvari jo pa lahko le, dokler je vroča. Ko se ohladi, jo more kvečjemu priključiti, stisniti — s silo, s kleščami, a razpoka se bo še vedno poznala. Potrebno gorkoto in ogenj ljubezni, v katerem se prej dve različni smeri zvarita v en sam življenjski krog, v celoto, tako da ni med njima nobene razlike, nobene razdalje in razpoke, da nevidno prehajata drug v drugega, dajejo samo prvi časi zakonske ljubezni. Takrat naj se tudi vsakdanje življenje in navade zvarijo v enoto in harmonijo. V dobi prve zakonske ljubezni se polagajo temelji skupnim navadam, ki brez njih niti najlepša in najzvestejša ljubezen, ki nikoli ne mine, ne more prebiti. DRAT KARDINALOVI IZREKI (Nekaj opazk in nasvetov bostonskega nadškofa 0’Connela) „Hitro odpuščajte! To vam prihrani čas in prebavo!“ „Odpustite in pozabite!, Prvo koristi vaši duši, drugo vaši veri!“ „Delajte dobro, kolikor morete, potem pa na svoje delo pozabite! Saj se ga bodo namesto vas spominjali drugi!“ „Človek brez spoznanja svojih napak je kot aeroplan brez motorja: ne more se dvigniti.“ „Pravi kritik išče lepe strani, nepravi kritik pa je slep za vse razen za to, kar je pomanjkljivo.“ „Najbogatejši je tisti, ki najmanj po-" trebuje.“ Naslov francoskega izvirnika: UN VIEUX CELIBATAJRE — Spisal Jules Pravieu* v" slovenščino prevaja Jože Jurak Prvič v življenju mi je bilo dano iti v Pariz. In sem sklenil, du potovanje vsestransko dobro izrabim. Nabasal sem si pipo in se udobno zleknil v tapecirani sedež drugega razreda. Vedel sem, da bom potoval sam. Saj je znano, da se črnemu talarju — za mnoge slab znanilec bodočih dogodkov — marsikdo rad izogne. Navadno je tako,.da ljudje zasedejo mesto ob duhovniku šele tedaj, ko so ostala že davno oddana. In še takrat se naj11 raje prisede kaka stara mati ali načičkana gospodična. Moški bodo vse storili, da jih duhovnik ne bi spravil v zadrego s kakim vprašanjem, pa zato v njegovo bližino ne silijo radi. Toda na mojem potovanju so bili ravno moški tisti, ki so mi kmalu prekmalu pokvarili moje slovesno razpoloženje. Že na postaji Nievres so vstopili v moj oddelek trije SREČANJE V PARIZU mladi fantje. Moja navzočnost jih je nekoliko spravila v zadrego, toda kaj hitri so pozabili name in nadaljevali s pogovorom. „Ah, bila je čudovito, izredna, edinstvena.“ „Da — je dejal drugi — treba je priznati, da je čistega rodu.“ Hitro sem odkril, da govorijo o poroki svojega prijatelja, ki so ji pravkar prisostvovali in da tista „čistega rodu“ ni bila druga kot prijateljeva nevesta. Nehote sem se spomnil na Raguta. Če bi mu hotel sv. oče ugoditi in bi odpravil postavo celibata, ali ne bi mar potem tudi ta ali oni duhovnik imel čast, da bi se reklo o njem: „Ima ženo, ki je čudovita, izredna, edinstvena.“ Pa ne bi bilo dobro zanj. Eni bi ga zavidali, drugi bi ugotavljali, da je grd ob njeni strani, tretji pa ga celo proglasili *za žene ne- vrednega moža. Zato nie-nim, če bi se že duhov' nikj ženili, bi smeli izbi' rati le med najgršimH To bi ohranilo mir v faf) in ljudje mi občudoval1 njihovo premoč nad za' konskimi soprogami. Moje misli so se ra1 zdele tako duhovite, d1! sem se začel smehljat1 sam sebi. Mladeniči so mč začudeno pogledovali. B»' li so se, da se norčuje111 iz njih. Videl sem nji*' zadrego, pa sem se od; ločil, da poskusim s stvarjo, ki ima skoro ved»*1 uspeh. Izvlekel sem pip6 iz žepa in se ohrnil d6 fantov z besedami: „Van1 je tobakov dim moča6 nadležen ?“ " Fantje so bili očividn6 presenečeni. „Nasprotno; Že zdavnaj bi bili rad' pričeli, pa smo mislili, d1' v navzočnosti cerkven6 gosposke to ni olikan#' Ker smo imeli skupFj slabost, smo si hitro p"' stal; dobri znanci. Poto vanje že ni bilo več dolg11' časno. Na noč so me fanti6 opozorili, da smo v PariZU- Krepko sem stisnil vsem trem — bili so študentje iz latinskega Predmestja — roko. Nemiren sem nato naročil kočijažu, naj me zapelje v hotel Bourdaloue, kjer navadno gospodje v Parizu prenočevali. Zanimivo, da me vsa nočna razsvetljava ni nič Sanila. Zaman sem si do- povedoval, da sem v Pa-rizu in (|a ga moram občudovati. Ljudje so se mi ‘'deli vsi malo prifrknjeni. ''Se je hitelo, nihče ni znal mirno hoditi. Ko sta me zagledali dve de-kleti. „Hu, glejte ga, faj-•Poštra, kako se lagodno Polja. Kje je kako železo, da se ubranim urokov!“ fe sta stekli k bližnjemu žleznemu stebru in se ga smeje dotaknili. Spoznal ®em, da sem zašel v najeti „poduhovljeno“ mesto sveta. . Končno sem le mogel ^stopiti pred hotelom. Večerjal sem z dvema škofoma, enim menihom m več duhovniki. Noč sem n°bro prespal, še bolje lc°t kanoniki v koru, ko opravljajo svoje molitve. * Naslednje jutro me °biskal Oktavij. Že Patih mi je začel izliv ,v°ja čustva. „Gosp ‘Upnik, vi ste čude j °Vek. Komaj spozne a ste napačno postop .6 vse storite, da se zr a popravi: Ena, dve, ' e v Parizu. Veste, to Preje kot nekaj vs hanjega!- „Oktavij — sem ga skušal prekiniti — ali vam je znano, kje živi Maksimilijan ?“ „Da, v hotelu Donava. In vas pričakuje.“ „Kaj?“ sem bil nevoljen, „vi ste mu vse vnaprej povedali?“ „Seveda, moral sem ga pripraviti na vaš prihod. Saj veste, kako vas težko prenaša. Dopovedal sem mu, da bi bila silna neumnost, če bi vam sedaj zaprl vrata, ko ste prišli z namenom, da uredite njegov zakon s Kamilo. Dal se je prepričati in tako vas sedaj pričakuje. Koleno mu je že precej dobro. čez en teden bo že lahko jezdil kot vi ali jaz.“ „Počasi!“ sem vzkliknil. „Ali mar hočete, da obiščem še pastorjevo ženo, s katero je Maksimilijan pobegnil? To bi bil lep pogled: talar sredi take-, ga stanovanja!“ „Gospa Asseier?“ se je Oktavij zares začudil. „Saj je že nekaj časa ni več na spregled. Odletela je drugam. Vam bo že Maksimilijan vse povedal. Pojdiva torej!“ „Če je tako, grem z vami,“ sem rad pristal. Razdalja med obema hoteloma ni bila prevelika. Med potjo mi je Oktavij utegnil zaupati, da se je Maksimilijan odločil za kolonije in se odpovedal odvetniški službi. Ko sva prišla do hotela, se je bilo treba dvigniti še do petega nadstropja. Po temnem hodniku sva prišla do vrat, ki jih je Oktavij odprl, ne da bi potrkal. Bila sva na cilju. Maksimilijan je sedel v naslonjaču. Desna noga mu je počivala na stolu. Hotel se je dvigniti, ko me je zagledal, a mu tega nisem dovolil. „Gospod Maksimilijan — sem pričel govoriti — priznati vam moram, da se na tem kraju počutim nekoliko negotovega. Posebne okoliščine, v katerih se nahajam, zahtevajo, da se posluživa ene izmed dveh metod: ali da se pogovoriva na diplomatski način, to je neiskreno, ali pa tako, da vsako stvar postaviva na svoje mesto. Gospod Thu-ry, jaz b; se odločil za drugi način.“ „Tudi jaz,“ je pritrdil v resnem tonu mladenič. „Potem pa — se je oglasil Oktavij — z besedo na dan, gospod župnik!“ „Gospod Thury, takoj v začetku vam razkrijem: vaši materi sem obljubil, da vas pripeljem v Romenay.“ „Vaša obljuba je bila drzna,“ je odvrnil Maksimilijan. „Ne bi rekel — sem, dejal, ne da bi pokazal kako zadrego — danes vas cenim, kar še pred enim mesecem ne bi mogel trditi. Ne želim, da me vprašate po razlogih, ki so me vodili, da sem bil do vas zadržan. Bili so taks utemeljeni in tako resni, da sem začel dvomiti nad vašo poštenostjo. Kasneje sem odkril, da so me prevarili, podlo prevarili. Ne da bi dovoljno poizvedel o resničnosti podatkov o vaši osebi, sem jih z nekim tihim zadovoljstvom vzel na znanje. S tem sem povzročil mnogo bolečine ne le vam, temveč tudi vsem ostalim osebam, ki vas ljubijo. Hočem, da se to stanje čim preje konča. Vaša mati trpi neizmerno; vrnite se torej takoj v Romenay!“ Gospod župnik — je sedaj spregovoril Maksimilijan že z zelo razneženim glasom — v Romenay zame ni več povratka. Pomislite na Kamilo! Odkar sem odšel s pastorjevo ženo v Pariz, me ona ne mara več. Javno je izjavila, da se no bi nikdar poročila z menoj.“ „Gospod Thury — sem se oglasil — kar ste storili, ni bilo pametno, toda to prav nič ne vpliva na moje dobro mnenje, ki ga imam sedaj o vas.“ „Če je tako — je povzel Maksimilijan z odločnim glasom — hočem biti tudi jaz odkrit z vami. Povedal vam bom stvari, ki jih ne veste vi j n ki še celo Oktaviju niso znane.“ „Ta je pa lepa!“ je iskreno vzkliknil mladi Ferrandiere. „Res je, Romenay sem zapustil v družbi Asseler-jeve žene. Pa ni bil to niti pobeg niti ugrabitev. Njen mož je tiste dni odkril tajna pisma, ki jih je žena prejemala „poštno ležeče“ v Romenay od nekega ljubimca. To je pastorja tako razburilo, da ji je ukazal, naj takoj zapusti hišo, ker bi jo drugače on lastnoročno vrgel iz stanovanja. To se je zgodilo ob enajstih dopoldne. Popoldne ob dveh sem se jaz javil na vratih stanovanja z namenom, da se poslovim od obeh. Pa je prišla le ona. Lase je imela razmrščene, pogled zmeden in obraz turoben. Z obupanim glasom mi je dejala: „Mož me je vrgel iz hiše. Rešite mi mojo čast! Zato mi dovolite, da grem z vami!“ Povedla me je v sprejemnico in mi ponudila stol. Med vzdihi in tožbami in solzami mi je nato povedala dopoldanske dogodke. Zaupala m; je, da je odločena vrniti se k materi v Pariz, toda za nič na svetu ne bi želela, da bi ljudje zvedeli pravi vzrok odhoda. Zato fii je zaželela, da bi jaz igral vlogo ugrabitelja. Na ta način bi bila njena .čast po njenem mnenju rešena, kajti za ljudi da je bolj častno biti ugrabljen kot vržen od svojega moža iz hiše. Jaz bedak sem se dal pregovoriti in pristal na to komedijo. Na njeno željo sem napisal Oktaviju lažno pismo, zakaj odhajam in jo spremil na vlak.“ „Torej vse laž!“ je bil Oktavij resnično ogorčen. „Tako je — je pritrdil Maksimilijan. — Toda najbolj zanimivo šele pride! Med vožnjo, ko sva se že bližala Parizu, je nenadoma skočila polcon-cu, se začela solziti in iz ust so ji prišle besede: „Šele sedaj vidim, da sem ljubila svojega moža!“ Razumel sem jo. Ženske so pač take, da ne znajo j ceniti moža, dokler je z njimi dober in jim skuša I ustreči vsako najmanjšo j željo. To smatrajo za mo- j ževo slabost. Toda, ko mož pokaže, da je gospo- I dar položaja, da je resnično moški, da je preje j pripravljen zgubiti ženino ljubezen kot svojo čast, ko vrže iz hiše žetio, ki jo je ljubil do norosti, ko taka žena, pravim, od- j krije v svojem možu tak j rogum in toliko odločnost, ga vzljubi in ne neha več občudovati.“ „Preklemane ženske!“ j je vzkliknil Oktavij. „Le j kdo naj jih še razume in j se jim zaupa!" „Tako se je gospo i Asseler v trenutku sponi- j nila vseh nežnosti, ki jih je bila pri svojem možu deležna, vseh dobrot, k' jih ji je bil mož izkazoval, vseh iskrenih čustev, ki jih ji je bil razkril- j Vse do Pariza ni delal» drugega kot jokala. In to ! kako! Namesto romantične zgodbe, v kateri je ona žrtev ugrabitelja, je pred mano sedela v svoji j nemoči ženska, ki vzdihuje po svojem možu in | hrepeni po njem." „Ta pa gotovo ni čisto pri pravi brihti,“ se je | spet oglasil Oktavij. „Bo res tako,“ je pri- ] trdil Maksimilijan. „Gospa Asseler je bolesten | tip, značilen patološki po- j jav. Pa poslušajte še konec te slavne ugrabitve! ! Na postaji sem najel ko-čijaža. Ona mi je dal» materin naslov. Med vožnjo je sedela kot kupček' nesreče in molčala. Ko jc izlila solze, je sledila popolna brezbrižnost za vse, kar se okrog nje dogaja. Pred materino hišo mi je hladno stisnila roko in Zamrmrala „zbogom“. Od tedaj je nisem videl več.“ „Prav, da ste nama zaupali resnico o ugrabitvi sem pohvalil Maksimiljana — tako bo naše delo v Romenayu še lažje, ko vas bomo spet uvedli v družbo.“ „Hvala — se je Maksimilijan nasmehnil •— zdaj ko sem že toliko o ®ebi razkril, bi pa rad še to povedal, da nisem bil Uikdar ljubimec gyspc Asseler, kakor so to ljudje mislili.“ „No, tako za norca nas Pa spet ne smeš imeti,“ Je vzkliknil Oktavij. „Pa je vendarle res, kar trdim,“ je Maksimilijan odločno pribil. „Če sem hodil k pastorjevi ženi, je to bilo zato, ker me je Privlačila njena duhovitost. Bila je lepa, bogata Ua domislicah, okusno opravljena, prosta družabnih predsodkov, z eno hesedo, očarljiva, čutil ®em potrebo, najti v Asselerjevi hiši to, kar Pri nas ni bilo dobiti: Slueh, norčevanje iz ro-^enayskih ljudi in smetje starokopitnih na-vad. Bila je ženska, ki hd je ugajala, ne da bi 2ato še bil vzljubil. Enkrat me je skušala, sako bom reagiral, in mi dejala: „Ali veste, da Jubim drugega ?“ Drugi gotovo ni bil njen mož. . a nisem vprašal po hjeun in ona mi ga ni odkrila. Bili so dnevi, ko je moža ljubila do norosti. Potem ga je spet sovražila in nato bila do njega hladna in brezčutna. V njej sta se mešali ljubezen in sovraštvo, zanos in odpor. Ker sem tudi jaz ljubil „drugo“, mi ni treba povedati katero, nisem čutil do n j? nikakega poželenja. Bila mi je dobra tovarišica, ničesar več; zabavala me je, toda nisem se ji dal na razpolago, da bi se zabavala z menoj. Seveda, zunanje okoliščine so govorile zoper mene: vsak dan sem jo obiskal; z vso naravnostjo me je klicala Maks; sama je hodila na sprehod z menoj. Moja krivda je v tem, da nisem storil ničesar, kar bi ljudi iz Romenaya prepričalo, da nisem to, za kar me imajo. Ni me motilo, da so napačno sodili moje razmerje do pastorjeve žene. V svojem napuhu in nečimrnosti sem si mislil: „Naj ljudje vidijo, da čeprav nimam pravice do ljubezni do gospodične Kamile Ferrandiere, ker da sem je nevreden, sem vendar drugod sprejet dobro in to ne kjer koli, ampak pri Parižanki, ki velja več kot vse ženske iz Romenaya.“ Saj priznam, smešno modrovanje. Pa sem bil v resnici ranjen v svojem ponosu, zlasti ker nisem mogel priti do dna razlogom, ki so vas, gospod župnik, vodili, da ste mi ob vsaki priliki pokazali svoj odpor in nasprotovali moji ljubezni." „Gospod Thury — sem se oglasil — nikdar vam ne bom mogel razkriti razlogov, ki so me v tem ravnanju vodili, toda naj vam zadošča, da sem spoznal svojo zmoto.“ „Da, gospod župnik, dolgo sem bil prepričan, da se hočete na meni maščevati, kar vam je moj oče neprijetnega prizadejal s svojim protiklerikalnim razpoloženjem. Pa mi je Oktavij ponovno dejal, da vas v vašem ravnanju nikdar ne vodijo čustva jeze ali maščevanja. Toda zakaj ste potem tako odsvetovali gospe Ferrandiere mojo zvezo s hčerko Kamilo ? Moja edina razlaga je bila, rta nočete, da bi se Kamila vključila v družino svobodomislecev.“ Maksimilijan me je pogledal v oči, v upanju, da mu kaj odgovorim. Pa sem molčal. Zato je nadaljeval: „Morda ste se bali, da bi jo oviral, ko bi se Kamila enkrat poročila z menoj, v izvrševanju njenih verskih dolžnosti. Pa me premalo poznate. Sem svobodomislec in tudi še ne živim po veri, a spadam k rodu, ki je do vere strpen, saj vidimo, da kljub vsem ogromnim uspehom znanost ni uspela rešiti problema moralnega zla in ni uspela ustvariti popolne sreče na zemlji, po kateri vsi hrepenimo." „Gospodu župniku se bo zaletelo od začudenja, če boš svoje misli razvijal v tej smeri,“ je hotel Oktavij podražiti svojega prijatelja. „Pojdi nekam, težak postajaš!" se je branil Maksimilijan. „Menim, da se ne moremo norčevati iz vere, dokler samo ona tolažj toliko ljudi sredi njihovih tegob in jih napolnjuje z upanjem na boljše življenje.“ „Ali vidite, gospod župnik,“ se je spet oglasil Oktavij, „rekel sem vam že, da Maksimilijan ni tako napet kot njegov oče.“ „Vaša iskrenost me je osvojila,“ sem nato povzel jaz besedo. „Vrnil se bom v Romenay bolj miren kot sem prišel semkaj, gospe materi pa bom javil, da mi boste v kratkem sledili.“ „To ni več mogoče,“ je vzkliknil Maksimilijan. „Ne morem stopiti pred očeta, ki hoče, da poročim nekoga, ki ga ne ljubim in mi je odvraten. Zato sem se od! i čil za prekomorske dežele. Samo, če mi Kamila odpusti in me znova vzljubi’, bi bil pripravljen srečati se z očetom.“ „Dobro,“ sem odvrnil. „Samo eno vprašanje! In če se jaz, gospod Blondot, župnik romenayski, slovesno zavežem, da bom za vajino zvezo storil vsaj toliko, kolikor sem preje nasprotoval, ali bi se potem vrnili ?“ Maksimilijan je sunkoma dvignil glavo. V njegovih očeh je bilo toliko veselja in sreče, da je še meni toplo postalo pri srcu. „Tedaj bi šel še danes, brez ozira na to, kar pravijo zdravniki.“ „Potem je vse v redu! Dajem vam svojo častno besedo!“ Obrnil sem se nato k Oktaviju in mu zabičal: „Od danes naprej ste vi Maksimilijanov bolničar. Skrbeli boste, da se bo držal zdravniških nasvetov. Ko bo zdravnik dovolil ga odvedite v Romenay.“ „Drži,“ je prikimal Oktavij. „Ko ozdravi, ga bom spremil v Romenay. Zelo me namreč zanima, kako boste izšli iz te kaše, ki ste si jo sami skuhali.“ „Prav! Le pridite. Morda vas bom potreboval.“ Ura je bila poldne. Stisnil sem Maksimilijanu roko, mu dejal „na svidenje“ in z Oktavijem zapustil sobo. Čutil sem potrebo, da se čim preje vrnem v Romenay in prepričam Ka-milo. Vedel sem, da me ne čaka lahko delo, toda sam sebi ne bi nikdar odpustil, če ne bi storil vsega, kar mi je bilo dano storiti, da združim v zakonski sreči dve dobri, pa radi moje prenagljenosti trpeči in ranjeni srci. Jože: „Lipe, koliko bratov imaš?“ Lipe: „Enega!“ Jože: „Čudno! Tvoja sestra mi je pa rekla, da ima dva!“ Ponekod v Sloveniji imajo navado, da gospodu kaplanu, kadar je premeščen, poklonijo „balo“, t. j. koristne predmete, ki mu bodo na novem službenem mestu prav prišli. Pa se je neki miličnik v sedanji Jugoslaviji zaradi te navade močno razburil. „To je izkoriščanje verskih čustev v osebne namene,“ je ugotovil. Pozval je k sebi Pirhovo Mico, tisto, ki je vse pobiranje vodila in jo ostro vprašal: „Kaj je vzrok, da za kaplana pobirate?“ Mica se je hitro znašla: „Saj bi za vas tudi, če bi šli proč iz tega kraja, kakor sedaj odhaja gospod kaplan.“ ODGOVORI K VPRAŠANJEM IZ SVETEGA PISMA: 1. Abraham (Rimlj 4, 18); 2. Marti (Lk 10, 41 sl); 3.Herodu (Mt 2, 6 sl); 4. Elizej (4 Kr 2, 19-22); 5. Jezabela (3 Kr 19, s sl); 6. Jona (Mt 12, 40); 7. Elij» (Mk 9, 4); 8. V listu sv. Jakoba (Jak 3, 9); 9. Sv. Pavel (Apd 17, 28); 10. Jožef iz Arimateje in Nikodem (Jan 19, 38 sl). J j 0 starem izročilu ima-Jaslice svoje častno \,y}° v kotu za mizo pod b*67n.. <)) fr» V