K. Dolenc:
Jesenska romanca.
Nebo krvavi, pod njim gozd rumeni,
na polju zadnje silje zori,
na drevju sadje se rdeči —
po polju gre kmet, sam s seboj govori:
„Ko sem te oral, v črne brazde sejal, o žemljica-mati, pa sem se bal, da dobra tako boš, hvaležna tako, da z glavnico vrneš obresti mi sto?
Pa sem se bal, pa sem trepetal: Li nisem ji preveč zaupal in dal? A ti si mati, ki vedno skrbi, a ti si mati, ki stotero rodi.
O hvala ti, žemljica, hvala ti!"
In kmetu vse lice se smeji,
in staro oko mu plamti in žari
kot takrat, ko k dragi v snuboke so šli
Ivan Albreht:
Jesen.
1  oglej, dekle, kako je zbežal čas:
prostrana polja spe pokojno
in meni črtajo se gube že v obraz.
Nekoč sem sanje klel — in zdaj jih ni,
in cvetja ni, dehtečega opojno;
kot sence spremljajo me boli in skrbi.
»Ljubljanski zvon" 1914  XXXIV. 9.