K. Dolenc: Jesenska romanca. Nebo krvavi, pod njim gozd rumeni, na polju zadnje silje zori, na drevju sadje se rdeči — po polju gre kmet, sam s seboj govori: „Ko sem te oral, v črne brazde sejal, o žemljica-mati, pa sem se bal, da dobra tako boš, hvaležna tako, da z glavnico vrneš obresti mi sto? Pa sem se bal, pa sem trepetal: Li nisem ji preveč zaupal in dal? A ti si mati, ki vedno skrbi, a ti si mati, ki stotero rodi. O hvala ti, žemljica, hvala ti!" In kmetu vse lice se smeji, in staro oko mu plamti in žari kot takrat, ko k dragi v snuboke so šli Ivan Albreht: Jesen. 1 oglej, dekle, kako je zbežal čas: prostrana polja spe pokojno in meni črtajo se gube že v obraz. Nekoč sem sanje klel — in zdaj jih ni, in cvetja ni, dehtečega opojno; kot sence spremljajo me boli in skrbi. »Ljubljanski zvon" 1914 XXXIV. 9.