68                                                                Anton Medved: Sanje.
Dobrovsky videl, kako je češki jezik popolnoma izginil iz javnega življenja, kako je njegov obseg vedno ožji, ker so bili celo v ljudske šole že vrinili nemščino, mislil je, da Češki jezik že res izmira, da ga kmalu ne bo več slišati, in zatorej mu hoče s svojimi deli postaviti vsaj nekak spomenik. Dobrovsky je bil bistroumen mož, katerega niso slepile strasti ali predsodki, in je vendar tako neugodno mislil o usodi češkega jezika. V kaki nevarnosti je bil pač tedaj narodni živel j!
V predgovoru „Geschichte der bohmischen Sprache" 1. 1792. priznava sicer, da se mnogi uče češkega jezika, kateri mislijo služiti med narodom, ki šteje nad pet milijonov duš v avstrijskem cesarstvu'), priznava tudi, da število izdanih čeških knjig raste in da si mnogi rodoljubi prizadevajo, da otmo češki jezik poginu, vendar je napisal te-le besede: „Jako dvomim, da bi se dal češki  jezik povzdigniti   do res in
*) Leta 1774. je izdal grof Kinsky delo, v katerem dokazuje potrebo znanja češkega jezika. Jezuit Balbin je sestavil obrambni spis za češki jezik. Kmalu je tudi vlada izprevidela potrebo češkega jezika in ga uvedla kot učni predmet v Terezijanumu, na zemljemerski akademiji v Dunajskem Novem mestu in na vseučilišču na Dunaju. Safafik: „Geschichte der slavv. Sprache und Litteratur" str- 357 — 358-
Sa
iVadar  zvečer sem  legel
Pred leti mlad,  vesel, Z  zaveso  čarno je prepregel Dremotni sen  in  svet  mi vzel.
In v  snu  sem  videl grade
Na zelenih vrheh In  lepe  vrte,  zlate  sade, In  slišal  radost,  petje,  smeh.
In  sredi  bitij  bajnih
Prevzemal me je čar, V  dvoranah hodil sem sijajnih, Dvoran, in  bitij  gospodar.
znatno višje stopinje popolnosti, kakor je bil pod vlado Rudolfa, t. j. v zlati dobi, zlasti zato, ker je to odvisno od mnogih slučajnih okoliščin, ki niso v naši oblasti." ') Tudi s svojimi prijatelji je dopisoval nemški, dasiravno je od njih dobival češka pisma. Iz tega ne smemo sklepati, da mu ni bilo mar za narod in da ni imel srca zanj. Nikdar ni niti z besedo, niti z dejanjem tajil svojega naroda, niti oviral njegovega razvoja in napredka v političnem in kulturnem življenju. Prav on je mnogo pripomogel, da se je prebudil Češki narod. Njegove jezikoslovne in zgodovinske razprave o češkem jeziku in slovstvu so navdušile srca čitateljev, užgale jim ljubezen do krasnega materinskega jezika, katerega je tako lepo obdelal; brez njegovih del ne bi nikdar delovanje zaslužnih buditeljev češkega naroda rodilo tako lepega sadu. Pospešil je učenje materinskega jezika, razkril njegovo moč in lepoto, postavil trdna slovniška pravila, kar je v vsakem slovstvu potrebno.                                      (Dalje.)
')„... so zweifle ich doch sehr, dass die bohmische Sprache im ganzen zu einem wirklich und merklich grossern Grade der Vollkommenheit gebracht werden konne, als sie unter Kaiser Rudolfs Regierung d. i. in dem goldenen Zeitalter war, zumal da diess von so vielen zufalligen Umstanden abhangt, die nicht in unsrer Gewalt stehen."
je.
Auch  die   Fraume sind  ein   Tratim (Goethe.)
A zdaj  bedim  po  noči
In  željno  čakam  dne, In  znoj na sraga lice  moči In glasno polje  mi  srce.
Za trudom v  urah poznih
Obstre  me polu-sen; Po  krajih tavam  čudnih,  groznih, Dokle% se ne vzbudim  plašen.
„Vse  mine,  kakor sanja",
Oznanja svet tožeč; Moj   duh še tožneje oznanja, Da tudi  lepih  sanj  ni več.
Anton  Medved.