Pošlarina plačana.
Štev. 61.
Posamezna številna 60 vim
V Ljubljani, v petek dne 4. jnnija 1920.
Leto III.
Oglasi:
1 aa x 80 lisaratMf« stalpiia mali 30 vinarje?, 1*2« E, paalana, passsrtalaa ta raklaaa S E. Vežkratn* ob]sv« ; spoli.
Izhaja ob ponedeljki^ sredah m pzMk. u ^
UprsTBtftvo n2>eiB«^rift«"T LjvUjMd, Mat »lha 6. fTretnIfitr« »Domovin«". mUteftltev* a. M, ML Tfc
(blkrat m tata) ■aaata« 3 £, It K, aalalrta« M K. 1 E, Mrttataa 3 E, Mm S E, aalalataa 12 E.
• t,
Regent pride v Ljubljano v avgustu.
REGENT V SARAJEVU. — PRED NJEGOVIM PRIHODOM V ZAGREB IN LJUBLJANO.
LDU Beograd, 2. junija. (Uradno.) Njegova kraljevska! Visokost prestolonaslednik Aleksander je dne 31. maja nenadoma posetil Sarajevo. V Sarajevu ga je pričakoval predsednik vlade dr. Srskič, minister na razpoloženju g. Spalajko-vič in armijski komandant general Hadžič. Na poti skozi Sarajevo k izvirku Bosne je narod Njegovo kraljevsko Visokost prestolonaslednika spoznal in navdušeno pozdravljal. Njegova kraljevska Visokost prestolonaslednik je na izvirku Bosne sredi mnogoštevilnega naroda kosili in se vrnil preko Ilidže. Narod ga je spoznal, obkrožil in srečen vsled nenadnega visokega poseta spremil v Ilidže, navdušeno vzklikajoč in obsipajoč ga s cvetjem. V Sarajevu se Njegova kraljevska
Visokost prestolonaslednik n,i zadržal, temveč se je z avtomobilom peljal skozi čaršijo; povsod je bil.burno pozdravljen. Ob sedemnajstih se je odpeljal v Banjo Koviljačo. Jutri bo Njegova^ kraljevska Visokost prestolonaslednik posetil Bjelino.
LDU Sarajevo, 2. junija. Ob nenadnem prihodu regenta piše vse tukajšnje časopisje navdušene članke o kratkem bivanju prestolonaslednika v Sarajevu. Pišejo, da je Sarajevo vrsokb odlikovano z inkognito-posetom Nj. Vis. regenta, ki ga je narod instinktivno sjioznal in posebno na povratku preko Vlasenice in Zvornika odu-ševljeno pozdravljal.
LDU Sarajevo, 2. junija. Pri posetu Sarajeva je izjavil prestolonaslednik, da bo uradno posetil Bosno in Sarajevo okoli l.s&rgusta, potem pa bo posetil Zagreb in Ljubljano.
Albanci izganjajo Italijane.
LDU Beograd, 2. junija »Progres'" poroča iz Skadra: Vstaja proti vladi traja dalje. Pred nekaj dnevi so imeli vstaši krvav spopad z vladnimi pristaši pri Brozi, pri katerem je bilo mnp-go mrtvih. Vstaši napadajo tudi Italijane. Ko so Italijani premestili nekaj svojjih čet iz Skadra, so te oddelke napadli vstaši pri Bušati; pri tem je padlo 37 italijanskih vojakov z majorjem na čelu. Razen tega so vstaši zaplenili mnogo masti in vojnega materiala. Isti časopis objavlja to-le vest iz Podgradca: Vedno Očitnejša je namera vstašev, da iztirajo Italijane iz Valone in drugih
krajev, ki jih imajo še Italijani zasedene. Oddelek vstašev je napadel Italijane pri Tepeleni, hoteč zavzeti' to mesto. Italijani so začeli streljati s topovi in so se Albanci morali umakniti. Nato pa so ponovno napadli in so res izgnali italijanske čete iz Tepelene. Ujeli so 900 italijanskih vojakov, zaplenili nekoliko topov in vojnega materiala, potem pa so zavzeli Premeti in Brozo in prišli do Valone, kamor so se umaknile vse italijanske čete1 iz okolice. Italijani z mrzlično nagjlostjo utrjujejo postojanke okoli Valone z bodeča žico in okopi.
SETON VVATSON V JUGOSLAVIJI.
LDU Zagreb, 3. junija, V torek dopoldne je posetil g. Watson v spremstvu g. Meštroviea bana dr. Laginjo in druge člane vlade. Popoldne se je sestal z nekaterimi našimi politiki in odličnimi osebami našega javnega življenja in bo razgovore s posameznimi našimi politiki nadaljeval, da se natančno informira o naših sed&njSb razmerah. V petek odpotuje na deželo, v soboto
dne 5. t. m. ob 11.30 se mu bo v vseučiliški avli podelil častni doktorat vseučilišča SHS v Zagrebu. G. "VVatson je, kakor znano, profesor zgodovine vzhodne Evrope v „Kirgs College".
LDU Zagreb, 3. junija. V torek zvečer so zagrebška kulturna združenja književnikov, umetnikov in novinarjev priredila v čast gospe in gospodu Se ton Watsonu glasbeni večer v dvorani glasbenega zavoda.
Politika Rima na vzhodu.
Ko je odposlal papež na Reko svojega posebnega odposlanca', da uredi tamošnje zadeve, je vsa res narodna jugoslovanska javnost glasno protestirala proti temu, ker bilo ni nobenega dvoma, da je ta korak rimskega papeža, v srcu italijanskega, nacionalista, naperjen naravnost proti nam. Italijansko časopisje je to prepričanje potrjevalo in ogorčenje narodne jugoslovanske javnosti je bilo nad vse upravičeno.
Klerikalci so, seveda, stali po strani, ker njim je Rim prvi, Jugoslavija pa obstoja za njih samo< v toliko, v kildkor oni v tej državi vršijo tujo, rimsko službo, izkoriščajoč! nezavednost in nevednost katoliških ljudskih mas. Braniti se ni upalo klerikalno časopisje rimskega papeža, ker potem bi bila njegova služba tuji, nam sovražni politiki, preveč očitna, obsojati pa to časopisje vendar ni moglo početja svojega; duševnega očeta.
Sedaj še-le, po tolikem času, se je »Slovenec" spomnil cele zadeve in brani rimskega papeža, češ, da vse skupaj nič res ni, da on ne mara od-
cepiti Reke od senjske škofije in priskočiti na ta način na pomoč d' Annunciju — s kratka: ,.Slovenec" trdi, da papež niti ne misli na to, da bi nastopil proti nam. In! »Slovenec" misli, da je zadeva s tem končana in urejena. Da bi nas pa prepričal o tem, da je na vsak način dobro in koristno za našo državo, ako (Ostane v dobrih odnosa jih z rimsko papeško stolico, omenja »Slovenec", da ima celo Francija namen obnoviti diplomatične odnošaje z rimskim papežem.
Zdi se, da je ta poslednja trditev edina resnica v „Slovenčevem"-članku, ker med francosko vllado in Vatikanom se res pletejo diplomatične niti, ker Francija rabi v svoji protislovanski politiki na evropskem: vzhodu papeževe pomjoči, papež bo pa Franciji prav rad pomagal, ako ona obnovi diplomatične odnošaje zi njim in s tem dvigne njegovo svetovno veljavo, ker do te svetovne, posvetne veljave se je šlo rimskim papežem vedno v prvi vrsti, z vero so pa slepili nevedno ljudstvo.
Začel je papež na Poljskem in v Ukrajini. Iz teh dežel bi hotel napraviti Rim močan konzervativni, nazadnjaški blok proti napredni Rusiji, ki utegne posta tit ko se otrese bolj še viških iz-rodkov, velika nevarnost za imperialistične za-padiio-evropske velesile. Na Poljskem naj vlada \ katoliško plemstvo, ki bo vedno zvesto izpolnje-| valo vsako voljo iz Rima in to plemstvo naj še .dalje zatira ubogo poljsko ljudstvo — da, temu plemstvu naj se da možnost, da še dalje izsesava že do krvi izsesano rusko ljudstvo v Ukrajini in ga po možnosti pripelje v rimsko naročje, če drugače ne, pa vsaj v obliki unije tamošnje narodne cerkve z rimskim papežem.
Grd, umazan načrt! Tako politiko je zmožen zasledovati saimo oni nesrečni papeški Rim, ki je vedno stal na strani mogočnikov, kadar so ti zatirali ljudstvo in se ni v teku časa čisto nič izpremenil, ker dobro ve, da bo samo v mogoč-inikih, v prvi vrsti v plemstvu našel vedno, oni družabni sloj, ki mu bo vedno slepo sledil — se-jveda, v lastnem interesu, ker ti mogočniki rabijo ponižno, pohlevno ljudstvo in v tem' duhu ga vzgaja papeževa duhovščina.
Franciji ta načrt ugaja. Ona dobro ve, da v demokratični Rusiji nikdar ne bo imela takega zaveznika, kot ga je imela, v poprejšnji caristični Rusiji s številnim plemstvom. Ker pa hoče imeti Francija na vzhodu Evrope vendar nekako opp-ro proti Nemčiji in' eventualno tudi proti Rusiji, se je prav rada oprijela papeževega načrta, po katerem bi se iz Poljske in Ukrajine ustanovila močna, velika država, ki bi segala od Baltiškega do Črnega morja in ki bi jo vladalo 'v glavnem poljsko plemstvo. Tako sta se našla skupaj pobožni katoliški Vatikan in brezverski francoski kapitalizem. Prvi profitira, ker bi se na ta način katolicizem in z njim rimsko duhovno gospjodstvla razširilo tam do obal Črnega morja, drugi bi pa imel velikansko o'zemlje, ki bi mu služilo za politično in gospodarsko izkoriščanje, kar je pa mogoče doseči samol £ po-imočjo Rima, ki ima! velik vpliv na poljsko plemstvo.
Ljudstvo te ogromne države bi bilo na ta način, seveda, še dalje silovito! zatirano in iz-žemano, ker poljski knezi, grofi ir.' drugi plemiči, ki so tam ^gospodarji ogromne večine zemlje, niso nič boljši in nič bolj ljudomili kot nemški ali madžarski njihovi bratci, pa kaj to mar Vatikanu in francoskim kapitalistom, da gre le njihova pšenica v klasje.
Tukaj, v tem umazanem vatikanskem načrtu tiči pravi vzrok sedanje vojne med Poljsko in Rusijo, na katero je Rim naščuval poljsko plemstvo, francoski kapital je dal pa potrebna sredstva za njo. Vpjna je za Poljake sicer že izgubljena, ali Rim bo dalje hujskal in ščuval in zato prav radi verujemo »Slovencu", da se dela na obnovitvi diplamatičnih odnošajev med pobožnim Vatikanom in brezversko Francijo. Mi gremo še dalje in verujemo, da ti odnošaji tajno že obstojajo in da gre samo še za obliko, v kateri bi se oni tudi formalno, javno obnovili.
Taki umazani politiki služi tudi klerikalizem: pri nas, ki že javno propagira katoliško inter-nacionalo. Da so naši klerikalci črni internacio-nalici, odkar obstoja njih stranka, to smo mi že zdavnaj vedeli, ali značilno je za nezavednost naših ljudskih mas, da še danes niso sprevidele, kako umazano kupčijo dela z njimi klerikalizem, ki se dela vedno tem bolj »ljudskega", čim bolj protiljudski je v svoji pravi notranjosti.
Tej strupeni kači ba treba stopiti na glavo! Jugoslavija ima dosti. sovražnikov, ampak naš največji in najnevarnejši sovražnik je bil, je in
ostane k!erik?.liz?r.J, k: je skozi stoletja vzgajal ljuds/.. r: "a avstrijsko suženjstvo, zdaj, ko Avstrije ni več, je pa na enkrat izgubil kompas. Pa klerikafizemi najde kmalu zopet svoj kompas, on bo našel gospodarja, kateremu bo služil,! zla sedaj nasi hoče pa obdržati vsaj v popolni duševni odvisnosti od; Rima, da nas more potem ^odpeljati kot sužnje tja, kjer mu Rim določi
bodočega gospodarja. Da nas Rim ne bo, vodil v službo lastni domovini, temveč temu ali onemu tujcu, o tem nobenega dvoma ni in ta tujec bo najbrže — Italijan, ker tega. nikdar ne smemo pozabiti, da vodijo vatikansko! politiko italijanski nacionalci, ki bodo pri nas propagirali črno interyacionalo, ta bo pa služila — italijanskemu imperializmu.
Pogovor v vlaku.
(Resnična! zgodba.)
Do zadnjega kotička nabasan vlak je potegnil s postaje. V vozovih so sedeli delavci, kmetje, kmetice, delavke, begunci in drugi. Pri slabo brleči luči so komaj razločevali drug drugega. V kotu voza se je stiskala črno oblečena postava, z zadaj zapetim ovratnikom, in poslušala razgovor, ki se je vnel med potniki: „Oh, da smo doživeli take čase!" je zdihnila stara ženica. »Žalostno res, da smo jih doživeli," reče starejši delavec. „Tatovi so ukradli svetovni mir in človeško blagostanje. Pa je bilo več tatov. Eni so kradli, drugi so pa „žakelj" držali," dostavi neki železničar, ki pripoveduje dalje: „V državnem zboru na Dunaju so sklenili vojaško postavo, ki je dovolila, da sme država nakupiti nove topove in puške, najeti vojna posojila, v slučaju vojske pobrati vse moške od 18. do- 50. leta k vojakom in z eno besedo ljudem vzeti vse za vojsko. Ta zakon so sklenili državni poslanci. Če bi ta zakon ne bil sprejet, bi Avstrija ne mogla začeti vojne 1. 1914. Seme za svetovno vojsko so vsejali že 1. 1908. na Dunaju. Slovenci smo imeli, razen enega, same klerikalne poslance v državnem zboru. Slovenski volilci (po večini kmetje) so izvolili to ljudsko nesrečo." „I<do pa je priporočal take poslance, kdo je zapeljal ljudi, da so jih izvolili?" vpraša mlada delavka. ,,Duhovniki!" je zavpilo več ljudi. Železničar pripoveduje dalje: „Sv. Rešnje Telo so izpostavljali, da je bil dr. šusteršič izvoljen. Smrten greh je imel, kdor ni volil tistih, ki so jih duhovni, priporočali. Žene so nahujskali proti možem, ki niso hoteli voliti klerikalnih poslancev. Odveze nisi dobil pri spovedi, če si povedal, da si volil naprednega poslanca. Deželne podpore so dobivali tisti, ki so pomagali agitirati za duhov ske kandidate. Po časopisih so sramotili in grdili poštene ljudi samo zato, ker niso v klerikalni rog trobili. S prižnic se je slišalo: Vera je v nevarnosti. Ali ni vse to res? In kakšne laži so spletali po »Domoljubu", ,,Slovencu"!
»Pa duhovni niso rekli, da naj bo vojska," je v zadregi reklo neko mlado kmetsko dekle, ki bi rado zagovarjalo »gospode". »Naravnost niso rekli," pravi železničar, ,,ampak čujte, vi dekle, kaj vam še povem naprej. Vojska je izbruhnila, ah pravzaprav je bil iskani vzrok ta, da so v Sarajevu ustrelili prestolonaslednika Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo. Oba sta bila velika prijatelja klerikalcev. Ko so klerikalci izvedeli za ta umor, so takoj čutili, da je njihov pokrovitelj padel. Zato so začeli klerikalci takoj po »Slovencu" in »Domoljubu" divjati in klicati na maščevanje za ta umor.
Kdor ima priliko, naj pogleda klerikalne časopise iz leta 1914.! Debela knjiga bi bila, če bi hoteli vse navesti, kar so napisali v »Slovencu" in »Domoljubu" ter „Naši Straži". »Maščevanje, smrt Srbom", to je bilo brati v vsaki številki. Pa kaj bi se bali klerikalci vojske, saj so vedeli, da so že 1. 1908. glasovali za nove topove in puške. Vedeli so pa tudi, da je že stara avstrijska postava, po kateri duhovnikom ni treba k vojakom. Učitelji, uradniki, profesorji, umetniki, delavci, kmetje, vse je moralo v vojsko, samo „gospodje" po župniščih so se lepo doma držali. Zato so klerikalni listi, katere pišejo povečini duhovniki, na-dušeno pisali in kričali: »Zivio vojska!" Ko je videl po ,,milosti božji" izvoljeni cesar Franc Jožef I., ki je bil vsaki dan pri maši in je pogosto pristopal k mizi Gospodovi, kako smo navdušeni za vojsko, je umevno', da je z velikim veseljem napovedal vojsko Srbom, čeravno so vsi pametni časopisi, kakor »Slovenski Narod", „Dan", »Naš glas", »Slovenski dom" in drugi, od duhovnov prepovedani časopisi pisali proti vojni in svarili, naj se ne žene stotisoče nedolžnih ljudij v boj in v smrt. Farovški časopisi so pa cd prvega do zadnjega vsi pisali: »Zivio naša armada, živio vojska!'1 Pa zakaj bi ne pisali tako. Saj so 5. julija 1914. sklicali v ljubljanskem »Unionu" velik shod, katerega se je udeležilo več sto duhovnikov.* škof je bil tudi zraven, vsi klerikalni poslanci, klerikalni župani in občinski odborniki, Marijine družbarice in velika množica drugih farovških ljudi iz mesta in z dežele. Na tem sho-
du je predsednik farovške stranke, trdeč, da govori v imenu vsega slovenskega naroda, klical: Na boj, maščevanje za našega katoliškega prestolonaslednika. Naši fantje bodo že Srbom če-pinje razbili itd. Vse je ploskalo, duhovniki, škof, klerikalni župani, Marijine device in veliko tistih, ki jih pokriva danes črna zemlja na Ruskem! Poljskem, Italijanskem in drugod. Zadela jih je kazen božja, ker so klicali maščevanje, katero si je Bog pridržal. Čez 24 dni po tem shodu so bili že pozvani naši fantje in možje pod orožje. Jokale so žene pri odhodu mož, sestre so se v solzah poslavljale od bratov, otroci so žalostni gledali odhod ljubih očetov, sivi starčki in starke so rosnih oči spremljali svoje odhajajoče sinove. —" Ves svet se je topil v grenkih solzah. So sicer vriskali in peli fantje in se kazali vesele, a v srru je bilo drugače. V več krajih je igrala godba pri vsakem vlaku. V Domžalah je n. pr. župnik Ber-nik govoril in pred godbo hrabril odhajajoče: »Le pogum, saj boste zmagali in se boste kmalu vrnili!" O, kako je mož lagal! Zmaga in vrnitev, kakšna je bila? Iz vsake hiše v občini je bilo slišati pridušeno ihtenje, rdeče obrobljenih oči so hodile ženske okrog, vsaki večer se je čula goreča molitev iz sleherne koče za srečno vrnitev ljubih in dragih. Samo- eni hiši je prizanese! cesarjev poziv. Duhovnik, dušni pastir, je ostal lepo doma, da je lahko še naprej ljudi goljufal.
Tisti, ki je hujskal na vojsko in klical po maščevanju, tisti se je sedaj potegnil in — skril. In kakor pri volitvah, tako je začela tedaj duhovščina izrabljati vse duhovne pripomočke in prirejala procesije, skupne molitve; pa ne morda za srečno vrnitev vojakov, temveč — za zmago Avstrije. Za srečno vrnitev je bilo treba posebe plačati za maše.
Pa tudi za tiste, ki so ostali doma, so se pričeli hudi časi. Kdor je le besedo rekel proti vojski ali proti tistim, ki so začeli vojsko, poslali so ponj orožnike. Klerikalna stranka je poslala posebne pozive svojim somišljenikom, da naj na-znanujejo tiste, ki so proti vojski. In ti so zvesto začeli pisati ovadbe proti vsem, ki so jim bili na poti. Dan na dan so gonili »veleizdajalce" (tako so jih imenovali) v zapore. Stari ljubljanski grad bi lahko povedal žalostno zgodovino tega klerikalnega dela. V zapore so vlačili tudi ženske in so tam delali grde nespodobnosti ž njimi. Tako je bilo delo nemčurjev in klerikalcev! _ _ Medtem je pela vojna tromba na: vseh bojiščih. Prišla so poročila o zmagah in ujetnikih. Klerikalci so z veseljem oznanjevali te zmage; prišle so pa tudi vesti o padlih; ranjenci, ki so prišli domov, so pripovedovali o strahotah vojske. Za hlebček kruha so streljali družinske očete. »Pes, crkni," je zavpil nadporočnik Gebauer in ustrelil z revolverjem očeta šestih otrok, ki je v skrajni lakoti vzel pol štruce komisa. Strelski jarki so dan na dan požirali na stotisoče zdravih in krepkih mož in fantov. Raztrgana trupla so ležala po širnih poljanah in gozdovih. Godile so se strahote, ki jih pero ne more popisati.
»O, res je to, vse res, kar ste povedali vi, železničar ! Kako se je pa godilo z nami begunci? Kdor ni videl naše nesreče, ta ne ve, kaj je hudo. Srečni ljudje, ki niste prestali tega!
Iz močnega spanja prebujeni smo planih iz postelj, pograbili kar je bilo pri rokah in srno bežali. Granate so padale v vas in nam zažigale strehe nad glavami. Tam je bežal trop ubežnikov, tam je begala razkropljena družina, vmes pa so dirjali bežeči vojaki in avtomobili in so podirali vse po tleh. Kam smo bežali? Naprej, v noč, granate so nam svetile. Žene napol oblečene z"do-jenci v naročju, so bežale v mrzlih nočeh, starčki in bolniki so trepetali v mrazu in se s težavo prerivali naprej. Tisti pa, ki so bili vzrok, ki so klicali na vojsko, so se valjali po mehkih pernicah in uživali vse zemeljske dobrote, medtem, ko smo mi begunci, ponekod tudi še zaničevani, mrli od gladu in mraza. Tudi za nas niso imeli duhovniki (bile so le častne izjeme) nobenega usmiljenja. Ni mi znano, da bi kje nabrali za nas kakšne milodare, pač pa vem, da so v tem času
| tudi nabirali za afrikanske zamorčke." »Ker so i tudi črni," pretrga govor begunca mlad fant. | Vse se je zasmejalo na te besede. | »O, reveži ste bili in ste še, begunci, med ne-j srečnimi najnesrečnejši, pa tudi nam se je godilo | slabo," reče starejša ženska, z nahrbtnikom na ' rami. »Tudi mi smo stradali. Na vlakjtfi, po cestah, po ravnem, po hribih, v mestu in po kmetih so bih upadli obrazi. Doma osem otrok, mož pri delu ali pri vojakih, me žene pa z nahrbtniki okrog. Ljudje so kupovali, prosili, kradli, kar se je dobilo — vsi smo pa skrivali, da nam niso pobrali razni avstrijski beriči. Ponoči, v temi, v dežju in snegu, v preluknjanih čevljih smo hodili okrog. Do smrti utrujeni smo prišli domov, večkrat s praznimi nahrbtniki. Otroci so mrli od lakote. Prišla sem v neko vas in videla, kako so peljali poln voz nabasanih vreč žita. »Kam peljete to?" sem vprašala neko žensko. »To je pa za našega gospoda, ki pobirajo biro," je odgovorila z zadovoljnim obrazom. Jaz pa v tisti vasi nisem dobila več kakor 2 kg črne moke in V» kg neke smrdljive masti in sem plačala za to 40 K. Doma sem se zjokala, ko sem premislila, da zame in za moje nedolžne otročiče ni jesti, duhovnikom pa kar cele vozove pšenice pri belem dnevu vozijo. Od delavca do najvišjega uradnika so jedli grenki vojni kruh, največkrat še tega ni bilo; v župniščih pa se je bleščala na mizi bela, maslena pogača. Povsod vse na karte, iz župnišč po deželi so pa lahko še drugam prodajali pšenično moko.
»Kar ste vi povedali, o tem vemo mi kmetje še več," pravi neki kmet. »Vole priženite, kravo ' boste dali, prešiče vam bomo vzeli, fižola morate pripeljati, toliko mernikov pšenice, rži itd. imate oddati, to je bila vojna pesem za razveseljevanje kmetov. Pobrali so nam žganjarske kotle, korce, svečnike, zvonove in drugo. Kje denar od vsega tega? Kam je šlo vse to? Žitni zavod in vnovče-valnica (uničeValnica'SO rekli) za živino nam je vse pobrala in plačevala najnižje cene. Prodajali so vse to za visoke cene in si napravili premoženja nad 100 milijonov. Voditelj žitnega zavoda je bil duhovnik Jovan, v pisarnah pa so sedeli sami mladi gospodje, ki so se zato izmazali od vojaške dolžnosti in zraven bogateli. Vsi tisti so danes največji verižniki. Eden od teh, Mejač iz Komende, je bil obsojen pred kratkim na 20.000 kron kazni in 6 mesecev zapora."
Neki gospod vpraša, če je komu znano, koliko ljudi je padlo in pomrlo vsled vojske. Povedal je. da so izračunali, da je bilo nad 10 milijonov ljudi žrtev vojske. Vsi so se začudili. — „Kaj pa z vojnimi posojili?" ga vpraša neki kmet. »Kdo nam bo pa te povrnil? Najbolj so nas nagovarjali duhovniki za to. Nekateri lahkoverni ljudje so zadnje krajcarje vtaknili v vojno posojilo, ko so jim duhovniki s prižnic priporočali, da bodo nesla vojna posojila visoke obresti. Tako so spravili na tisoče ljudi ob vse denarje. Tudi mene so preslepili, da sem vzel iz hranilnice in dal 2000 K za posojilo, sedaj pa imam doma ničvreden papir. Nobene reči jim zato več ne verjamem.'1,
»Ne ene dobre stvari nam ni prinesla vojska. V naši vasi so bili vojaki in so zanesli tisto grdo bolezen... In zvestoba žen in deklet... V vsaki vasi imamo izglede," omeni neki delavec. „Pa pravijo, da je bila vojska kazen za greh. Jaz pa pravim, da mora kazen zadeti tiste, ki so vojsko povzročili. Tatovi, ki so ukradli svetu mir in srečo so že deloma polovljeni in kaznovani. Nemški cesar Viljem L, razni generali, ministri in drugi tatovi miru se že pokore in čakajo na sodbo. Veliko tatov pa je ušlo, skrili so se in vpijejo: »Pri-mite tatu!", da bi tako od sebe odvrnili vso krivdo in jezo ljudstva. Splošen nemir je nastal v železniškem vozu in vsi križem so vpili: „Tatove se mora poloviti, vse mora zadeti pravična kazen!" Vlak je obstal na postaji, črna postava se je izmuznila iz voza. Ko so ljudje to zapazili, so začeli vpiti: „Eden tat že beži!" Črna postava pa1 je bežala, kar so jo noge nesle in srečno pribežala v najlepšo in največjo hišo v vasi. Sedaj pa se tat boji, da ga ne bi prijeli, zato kriči iz te hiše: Primite tatu!", da" bi odvrnil krivdo' od sebe.
Ljudje pa, ki vedo kako je, pa pravijo: „Tatu že imamo, v farovžu je skrit!"	_
Gospodarstvo.
RDEČA ALI PEREČA BOLEZEN PRI PRAŠIČIH.
Meseca julija, avgusta in septembra najbolj razsaja pri svinjah takovzana rdečica, ki pro-vzroča vsako leto na stotine škede. Pred njo ni varen prav noben kraj in kaj posebna prijatelji-
ca je mokrih, zaduhlih in temnih hlevov. Pozna jo vsak živinorejec.
Navadno, zboii prase, ker užije hrano in vodo, ki so jo okužili na rdečici obolc-li prašiči. Kri, meso, blato iiv voda bolnih svinj iina namreč v sebi kal bolezni. Kal rdečice pride v čreva in od tod v kri, kjer se razplodi in provzroča bolezen. Včasih okuži kri sicer čisto zdravih svinj umazan rezar z nesnažnimi nožmi.
Da v naših krajih ta bolezen tako1 divja, so ljudje največ sami krivi. Ko svinja zboli, napeljujejo ji teloh ter jo mažejo z vsemi možnimi mazili. S takim ravnanjem; k večjemu še lažje okužijo druge živali v hlevu. Velikokrat pogi-nolo prase sami zakopljejo. Ostala obolela svinj-četa naglo pokoljejo. Meso razdele po vasi med znance in prijatelje, misleč, da se na ta; način rešijo večje nesreče. A kaj je posledica njihovega ravnanja? V najkrajšem času je okužena cela vas! Vaščani namreč ne užijejo sami mesa, marveč so tudi prešiči kolikor toliko: deležni te dobrote. 2e pomije zadostujejo, cla zbole prašiči. — Mož pogitiolo svinjo premalo globoko« zakoplje. Živali jo odkrijejo, Svinje, ki se pasejo okoli mrhovine, obole. Pastir videč svinje obdelovati rnrho, vrže jo v potok. V vaseh, ki napajajo živino s to vodo, se kar čez noč pokaže rdečica.
Lahko bi navedel še na stotine slučajev, kako se vsled neprevidnosti kužna bolezen širi kot ogenj. Reči moram, da so- si1 živinorejci sami sebi največji sovražniki in da se imajo za rdečo bolezen v veliki meri zahvaliti edino le svoji nevednosti in lahkomiselnosti. Mesto, da bi takoj-ko zve o rdeči bolezni, to naznanil županstvu, ravna vsakdo svojegiavno. Mesto enkrat, ima zato bolezen vsako' leto: v hlevu in meiato1, da se pri njem ogenj ustavi, gori cela vas, gore cele ppkrajine!
V smislu postave je okrajni živinozdravnik določen zato, da je v slučajih živinske kuge najboljši prijatelj in svetovalec živinorejca. Postave o kužnih boleznih imajo namreč namen varovati živinorejca večjih izgub. Od glavarstva! na lice mesta poslani živinozdravnik pa mora ukreniti vse potrebno1, da kugo omeji in zatre. Vse njegovo opravilo gre na državne stroške in druge škode živinoreja nima, kot cla mu morda strokovnjak še reši nekaj živine. Zatorej: Kakor hitro uvidiš, da se je pokazala v tvojem hlevu rdečica, naznani to takoj potom županstva na glavarstvo ! Vsako zatajevanje, vsako skrivanje je tu le nova škoda, nova nevarnost.
Poleg tega naj pusti vsakdo živinozdravnika svoje svinje cepiti. Cepljenje 'je edino malone popolnoma zanesljivo sredstvo zoper rdečico. Ravno tako kot se otrtokom cepijo k:Oze, da pozneje ne oboile na kozah, ravnotako je možno cepiti svinje, cla ne dobe rdečice.
Kdor bi brezobzirno naznanil vsak slučaj kužne bolezni pristojni oblasti in kdor bi dal vsako leto svoje prašiče zoper rdečico cepiti, bi bil svoj največji prijatelj; kajti v doglednem času bi bolezen zbežala iz njegovih hlevov. Za vsak sjlučaj pa bi že lahko mirno spal, ker bi imel živali takorekoč zavarovane. To so edino 'zanesljive poti, po katerih je treba hoditi, aiko hočemo, da bomo s časom udušili perečo bolezen pri svinjah ravno tako, kot se je posrečilo uničiti že več drugšli bolezni, ki so včasih pro-vzroeale na milijone škoide, danes pa so že popolnoma neznane. Naša županstva pa naj bi gledala, da noben slučaj ne ostane prikrit in da nevedneže primerno pouče.
Adolf Ribnikar, živinozdravnik.
g. Resolucije „Agrarnega kluba". Novoustanovljeni agrani klub v Beogradu je poslušal predavanje g. dr. Mih. Popov i ča in je v razpravi o ustanovitvi „Središnje zadruge" sklenil naslednje: 1.) Kmetovalec ima kot proizvajalec pravico doi polne vrednosti svojega dete v oni meri in istotako kakor imajo to pravico danes tudi vse ostale družabne vrste. To pa še toliko prej, ker je kmet nosil in še nosi glavno breme z dzirom na moralne, telesne in gospodarske žrtve. Njegov družabni položaj danes ne zahteva samo platonsko priznanje drugih družabnih vrst, negx> tudi njihovo stvarno pomoč, ne more se pa zahtevati od njega novih žrtev za koristi drugih družabnih vrst. — 2.) Ustanovitev „Središnje zadruge" zadevlje samo kmetovalca in njegovo bitno korist in zato ta ustanovitev pomeni neenako obremenjevanje posamezne družabne vrste in 3.) zato- smatra agrarni klub, da je ustanovitev „Središnje zadruge" že v temelju napačna pot državne politike in zahteva njeno ukinjenje.
J g. Davek na vojne dobičke. Finančni minister ;je določil 30. jufnija 1.1. kot rok, do* katerega je ' | vložiti prijave pridobitev in odsvojitev v zmislu ; jelena 62. zakona v davku na vojne dobičke,
g. § 5. agrarne reforme (naredbe minstrskega 1 sveta z dne 10. aprila 1919.) Z ozirom na § 5. agrarne reforme javlja ministrstvo za agrarno reformo, da bodlo izključeni od definitivne podelitve zemlje vsi oni, ki zanemarjajo obdelovanje zemlje, do katere so prišli potom agrarne reforme. Ministrstvu podrejeni organi morajo ministrstvu javiti: koliko zemlje je ostalo1 neobdelane in zakaj. (Najden je s tem najbrže zopet vzrok izključiti upravičence, da se jim že podeljena zemlji zopet odvzame, odvisno seveda od načina poročanja.)
g. Svinjska rdečica. V Mariboru se je na več krajih pojavila svinjska rdečica. Posestniki prašičev morajo prašiče dati cepiti pri nadveterir naju Hinterlechnerju, ki iiraduje na magistratu, kjer se e treba zglasiti.
g. Trgovska pogodba s Cehoslovaško. Ceho-slovaška vlada je ponudila naši vladi, da bi sklenili medsebojno trgovsko pogodbo. Znano- je, da sta bili kompenzacijski pogodbi z Avstrijo in, Madžarsko odpovedani. Ker niso bila. nekatera naročila do tega roka niti odpovedana, niti izvršena, je začasni odbor središnje zadruge prevzel nalogo, cla sam izvede ta naročila.
g. V Zag-rebu so maja meseca ustanoviilji „Urad zoper verižništvo, tihotapstvo in za pobijanje nadmernih cen." Urad more ustanavljati podružnice in je samostalen odsek kr. redar-skega poverjeništva v Zagrebu. Hkratu je izšla naredba, ki ima določila, tičo.ča se določanja cen, kopičenja blaga in veriženja. Kazalo bi, da ustanove urad tudi v Srbiji in pa v Vojvodini. Ljudstvo bo potem videlo, da: „švercera ima i tamo" pa več nego pri nas.
g. Naredbo za promet z usnjem je izdal hrvatski ban sporazumno z deželno vlado za Slovenijo. Ustanovi .se centrala z imenom „Derma, zavod za promet sa surovim i gotovim kožama jkao zadruga" s sedežem v Zagrebu. Člani te druž-
►	be, ki se osnuje po določilih trgovinskega zakona, ";bodo vsa podjetja, ki se pečajo s predelovanjem
in strojenjem kož v svrho nadaljnje prodaje. Kdor se ne prijavi, ne dobi surovih kož. IzvOz kož in |usnja iz Hrvatske, Slavonije in Medmurja je •prepovedan. Izšla je hkratu naredba, ki prinaša
►	maksimalne cene. Maksimalna cena za Iko.e (goveje) znaša 26 do 36 K. Suhe kože dobe j|2.4 višjo ceno. Telečje kože (sveže) 38 do 42 K, j; suhe 2.4 več. Svinjske kože 12 do 18 K za 1 kg, s suhe dvakrat več. Skupovalci, v to oblaščeni, r smejo za prevzemanje, soljenje in predajo na I postaji računati 7 % od kg surove kože. Dolo-* čene so tu cene za usnje. Navajamo samo glavne : I črna teletina 27, rjava 290 K za kg, kravine
235 do 250 K, podplati 160 K, kruponi 205, vratovi 130 K, notranjki (tabanice) 180 K, usnje za opanke 150 do 170 K, konjsko usnje 190, svinjine 210 K. Trgovci na debelo smejo računati 6 % višje cene, iva drobno 20 %, v kosih 10 % več.— Pri nas nimamo že dolgo maksimalne cene. Zali-bog ni nikjer dbbiti usnja. Uredba je tu pri mas in na Hrvatskem. Dandanes pa! čujemo pritožbe čevljarjev in konsumentov, da ni nikjer usnja. Trgovine so prazne. Legitimna trgovina ne dobi blaga. Pod famozno „roko" po dom. pri verižni-kih se pa plačujejo vnebovpijoče cene. Pri vsem tem navadnemu državljanu ni jasno, kdo ima prav. Ali minister, ki je vpeljal popolnoma svobodno trgovino, ali podrejene pokrajinske vlade, ki na svoj način osrečujejo potrpežljivo prebivalstvo v družbi s sosvetniki. Proti pametni uredbi ni pomislekov, ali, kar navdaja prebivalstvo- ~z obupom je okolnost, da vidi samo vedno nove kancelije, blaga po zmagljivi ceni pa ne dobi ne konsument ne čevljarski rokodelec. Kjer se olbllast loti kake stvari, treba tudi da, res pripravi razmere do izboljšanja. Skrb za prebivalstvo, ki je na jeziku in na papirju, nas konsumen-toy ne zadovoljuje.
Politični pregled.
Mirovna pogodba, sklenjena med Avstrijo in zjavezniki, urejuje tudi
vprašanje manjšinskih Šol v Jugoslaviji
in po določilih te pogodbe imajo narodne manjšine v naši državi pravico graditi in vzdrževati svoje šolstvo. Seveda je boljše, ako naša država sama prevzame skrb za te šole, kakor cla bi Nemci sami to delali, ker tako naša vlada na-
mešča tudi učiteljstvo, ki bo skrbelo*, da nemški Otroci ne bodo vzgojeni v protidržavnem duhu, ampak naša vlada je nasproti Nemcem tako popustljiva, da je to že škandal. Na Jesenicah n. pr. vzdržuje štirira!zredno ljudsko šolo, v katero zahaja vsega skupaj samo 50 otrok in tudi ti so po veliki večini slovenskega pokoljenja,, medtem ko je res nemških otrok samo kakih 12. In vendar, zaradi teh par res nemških otrok vzdržuje naša vlada celo štirirazredno nemško šolo, ki stane davkoplačevalce ogromen denar! Ne bomo izgubljali zaradi tega nepotrebnih besed, ampak ko konča tekoče šolsko leto, se mora ta šola na vsak način in brezpogojno zapreti, ker tako bogat narod nismo Jugoslovani, da bi si mogli privoščiti tako nobleso.
Naši klerikalci so bili dolgo v zadregi zaradi posebnega vikarja, ki ga je poslal papež na Reko, da tako odtrga mesto od senjske škofije. Pa dolgo klerikalec ne ostane nikdar v zadregi in tako so tudi sedaj, ko- je
rimski papež napovedal vojno Jugoslaviji,
kmalu našli izhod iz zadrege na ta način, da so v svoji zagrebški ,,Narodni Politiki" priobčili razgovor zi reškim župnikom, ki je znan narodnjak in kjer se pravi, da vse skupaj nič res ni, da papežev vikar nima namena lastiti si škofovskih pravic itcl. Naša narodna javnost je bila zaradi tega razgovora nekaj dni osupnjena, ker reški župnik je znan kot narodni človek, na to pa nihče mislil ni, da bi si zagrebški klerikalni list cel razgovor z reškim župnikom — kratkomalo izmislil, da bi na ta način uspaval javno mnenje. In vendar se je kmalu poka'zalo, da je ves razgovor v klerikailnem listu čisto enostavno zlagan, kakor je to navada pri klerikalcih! Upamo, da bo jugoslovansko ljudstvo enkrat spregledalo in spoznalo, kakega "strupenega sovražnika ima v papežu — Italijanu, ki je poslal pustolovcu d'Annunziju na Reko pomoč v osebi vikarja Constantinija, ki naj odcepi Reko* od naše, senjske škofije, da bo potem lažje odcepljena tudi politično od Jugoslavije.
Vatikan vodi sploh očitno italijansko nacionalno politiko, naperjeno' proti Jugoslaviji. Pogajanja med, Jugoslavijo in Italijo so bila zopet odgodena
na pritisk italijanskih klerikalcev,
ki imajo na Nittijevo vlado velik Vpliv in ki so npslali v Dalmacijo svojega posebnega odposlanca, da ,.prouči" tamošnje razmere. Italijanski klerikalci bi namreč hoteli, da bi čim več jugoslovanske zemlje prišlo* pod Italijo-, ker se bojijo, da v Jugoslaviji žuga nevarnost katoliški veri. Na eno pri tem pozablja vesoljni klerikali-zem: da pride katoliška vera pri nas res v nevarnost, ako bo rimski papež vodil italijansko-nacionalno politiko) proti nam, mesto da bi se brigal samo za versko življenje med nami. Naš narod bo lepega dne zagrmel, da se bo* tresel Rim: ne maram italijanskega papeža, d' Annun-zijevega zaveznika! Naši škofi naj tudi malo mislijo o posledicah, ki gotovo1 nastanejo, ako njihov rimski gospodar ne preneha s svojo proti-iugoslovansko politiko in ako ne1 prekine vojne, ki jo je začel proti naši državi in narodu.
Naša soseda, Rumunija se mora boriti z raznimi neprilikami, ki jih provzroča njen prevelik apetit po tujih zemljah. Sedaj je nastala prava
revolucija v Besarabiji,
bogati, rodovitni deželi, ki jo je Rumunija uro-pala ocl Rusije. V deželi je mešano rusko in ru-munsko prebivalstvo in vsi si želijo nazaj pod Rusijo, ker Rumuui kmetsko prebivalstvo* grozovito zatirajo. Zato so se kmetje dvignili, polastili veleposestev in si jih med sabo ra'zdelili. Položaj je tako reSen, da rumunska gospoda v celih trumah beži iz dežele v pravo Rumunija in rumunska v.ada bo imela dosti opravka, preden vzpostavi red, ako se ji to namreč sploh posreči, ker zgoditi se utegne, da pride v Besarabijo prej rusko kot rUmunško vojaštvo. Vsekakor, bes-a"absko vprašanje še ni rešeno in zaradi te dežele bo teklo še veliko človeške krvi.
Na Ogrskem je velika zmešnjava, ker ne vedo, ali bi ali ne bi
podpisali mirovno pogodbo,
ki ustvarja iz nekdaj velike in močne Ogrske majhno madžarsko državico. Madžaiji se kar ne morejo odločiti za podpis, ampak ako ne podpišejo, se jim utegne zgoditi še kaj slabšega, ker sosednje d i zave zaradi madžarske trme ne bodo
hotele drzsti svojih armadi v večni pripravljenosti zaradi možnosti nenadnega madžarskega napada. Zato se biodo morali Madžarji prav kmalu odločiti in lepo podpisati mirovno pogodbo.
Privrženci bivšega cesarja Viljema pripirav-IjajfO
nov upor proti republiki v Nemčiji
in glasom raznih poročil so te priprave prav resne. Doseglo se ,sicer s tem ne bo nič, ker zavezniki nikdar ne bodo! dopustili, da bi se vrnila v Nemčijo na prestol zopet prejšnja dinastija, ampok škodovalo bo Nemčiji to večno ro-goviljerije Viljemovih privržencev, jker na ta način Nemčija nikdar ne pride do notranjega miru, ki ga je tako potrebna kot vsakdanjega kruha, ako se hoče še kdaj dvigniti \.i gospodarskega razsula.
V Londonu so se začela politična in gospodarska
pogajanja z Rusijo,
ki je poslala tja v to svrho svojega odposlanca Krasina. Za sedaj se vršijo pogovojri samo še med Krasinom. in angleška vlado, pridružili se bosta pa tudi Francija in Italija, ker Evropa brez rednih odnošajev z Rusijo ne more izhajati in: bo morala prej ali slej obnoviti z njol tudi redne diplomatične odnošaje. Londonska poga-ianja so nekak začetek in ni verjetno, da bi se pogajanja končala brez vsakega rezultata, temveč je skoraj gotovo, da se ustvari vsaj podlaga za nadaljnja pogajanja.
Hoirosfi.
n. Beograjska omladina za Koroško. Narodni svet za Koroško je p-reiel od beograjskega akademika g. Djukanoviča. sledeče iskrene besede: Znaj, Koroško, da bije i beogradsko srcei za Tebe z isto ljubeznijo, kakor za svoje Kosotvo polje in za svojo Reko1. Tebi se zakunemo, da čemjo iči za Tvoje oslobodjenje i u smrt, ako! treba — i radičemo za Tvoje blago, ddk nam srce ne prestaje da kuca,-
n. Ogled lovskih psov za okrajno glavarstvo Kočevje in1 Cerknico priredi .(Slovensko lovsko društvo" dn<3 13. junija ob 10. uri dopoldne v Velikih Laščah na dvorišču gostilne Grebene. Vabimo vse imetelje lovskih psov: frmačev, brakov, jazbečarjev itd., da pripeljejo svoje, pse k ogledu. Posebna komisija bo pse ocenila in kar je čistokrvnih, jih bo vpisala v rodovno-knjigo. — Odbor.
n. Madžarski narod proti podpisu miru. Čimbolj se bliža rok za podpis mirovne pogodbe, tem večja: postajal med madžarskimi narodom agitacija proti podpisu mirovne pogodbe, ki jo smatrajo Madžari za katastrofalno. Po mestih je videti po ulicah in po hišah nabite lepake z značilnim napisom: „Prokleta bodi ona roka, ki podpiše mir." Seveda Madžarom vse vpitje ne bo čisto nič pomagalo. Po toči zvoniti je pač prepozno.
n. Boj med finančno stražo in tihotapci. Pri
Makarski v Dalmaciji je prišlo koncem preteklega meseca do ljutega, spopada med finančno stražo in 100 mož broječoi tihotapsko tolpo, ki je hotela preko meje prenesti tobak. Finančna straža je po'zva.la tihotapce, naj odlože orožje in tobak, toda ti so v odgovor pričeli streljati. Finančna straža je bila zato prisiljena, da je poseg-
la za orožje. Razvila se je pravcata bitka, tekom katere je več tihotapcev padlo, nekaj pa jih je bilo ranjenih, dočim so ostali pobegnili. Tihotapce je vodil neki Ivan Krizmanič, ki je bil že dalj časa osumljen, da tihotapi tobak in ga prodaja Italijanom, ki so pošiljali rednoi švojje čolne na obrežje.
n. Nevarnost suše v Srbiji' in Vojvodini. V
Srbiji in Vojvodini je pO poročilih časopisov v zadnjem času pravcata tropično vročina, tako da se mnogi že boje, da bi ne: škodolvala letini* če bo še dalje časa trajala.
n. Znani češki pesnik Heyduk, obhaja te dni čil in zdrav, svoj 85. rojstni dan. Povodom jubileja dne 7. junija, se predsednik Masaryk odpelje v Pisek, da jubilarju čestita osebno.i
n. Tiskarska stavka v Beotoradu ser še vednoi ni končala. Izdajatelji listov izdajajo skupen časopis „Beograldsko štampo."
n. Povratek jugoslovanskih ujetnikov iz Sibirije. Jugoslovanske čete, nahajajoče se v Sibiriji, so prispele v Vladivostok in čakajo na. prevoz v domovino.
n. Smrt češkega gledališkega umetnika. V Pragi je umrl v torek najboljši češki gledališki umetnik Edo Vojan.
n. Silen vihar in toča sta razsajala v petek zvečer v smeri od Vitanja čez Novocerkev, VojL nik, Konjsko, Prekorje in Šmarjeto. Mestoma je vse uničenoi; posamezne vasi so strašno trpele. Vas Prekorje je popolnoma uničena, škoda je ogromna. Ljudje ne pomnijo: še tako) hudfega. neurja v dotičnih krajih.
n. Roparji v minoritskem samostanu v Rimu. Pred par dnevi so roparji vdrli v minoritski samostan v Brnu, napadli gvardijana in mu odvzeli ključ blagajne. Vendar pa blagajne kljub temu niso- mogli odpreti in so: se morali zladofvolSti z malim zneskom, katerega so dobili v neki pisalni miznici. Ko! ,so menihi pričeli klicati na pomoč, so roparji pobegnili.
n. Umor v Zgor. Hajdinju. Posestniški sin Franc Veronek i'z Zg. Hajdinja je živel že dolgo sovraštvu s,svojimi ddmačini. Dne 9. rnajja
je bil tekom nekega novega prepira ustreljen z vojaško puško v hrbet in je drugi dan umri. Morilec še ni znan.
n. Kongres jugoslovanskih igralcev se bo vršil od 6. do 8. julija v Zagrebu.
n. Dva vagona živil je poslala ameriška misija za mariborske otroke. Akcijo vodi poseben Odbor, ki bo skrbel za to, da bo dobivala 1400 otrok dnevno- po enkrat toplo hrano. Akcijo nadzoruje ameriška misija.
n. Mladi uzmovič. V torek je bil na ljubljan!-skem glavnem kolodvoru na prošnjo zagrebške policije aretiran' 161etni Mirkoi Grubič, ki je dne 30. maja pobegnil iz hiše svojega očeta in ukradel očetu za 200.000 kron raznih dragocenosti.
n. Nesreča na šolskem izletu. Pri izletu nekega razreda češkega dekliškega liceja v Budje-vicah na Češkem ste pri kopanju! utonili cjkre gojenki. Učiteljica, ki je ponesrečenkama hotela priskočiti na pomoč, je postala! istotako žrtev valov.
Pričel bo 4 do 5 milj zapadno Doverja in peljal v ravni črti v Marquise, med: mestoma Calais in Boulogne. Ako bo delalo na obeh straneh po 1200 mož, bo trajala gradnja pet let, stroški pa so proračunjeni na 30 do 32 milijonov funtov šterlin. Ako se prično na obeh straneh dela istočasno, bo mogoče izkopati dnevno 3000 do 4000 ton zemeljske grude, ki obstoja večinoma iz krede. Vijake bo gonila do> vhodov v predor parna',' skozi predor pa električna moč. Vožnja skoz predor bo trajala % ure.
r. Častno darilo za Mackensena ukradeno. Iz Berlina se poroča: Za matršalla Mackensena je zveza nemških oficirjev med drugim priredila zbirko za častno darilo, ki je obstojalo v velikem bronastem kipu. Ko so hoteli darilo izročiti maršalu, se je izkazalo, da. je bilo na vožnji v vlaku ukradeno.
r. žensko mestno zastopstvo. Iz ameriških časopisov posnemamo, da so bile v občinski svet mesta Jackson Cyty v Ameriki pred kratkim izvoljene same ženske, tako da je sedaj vsa mestna uprava v ženskih rokah.
r. Pokopališče lokomotiv. Blizu Moskve na polju ob železniškem nasipu leži tisoče in tisoče nerabljivih lokomotiv. To polje imenujejo Rusi »pokopališče lokomotiv". Neporabne lokomotive kratkomalo pomečejo iz železniškega nasipa na to »pokopališče". Nihče se ne zmeni za te lokomo* ti ve, le semtertja pride kak delavec na to grobi je in poizkuša dobiti kak del, ki bi ga zamogel morda rabiti pri popravljanju še porabnih lokomotiv.
r. Kakor se obrne. V neki mali medicinski knjigi čitamO': Kako se odpravi debelost. Navedena je natančno dijeta. Zajtrek: čaj, 5 dkg kruha, veliko masla; opoldne: juha, 12 do 18dkg mesa z mastno omako, solata, sadje, 2 do 3 kozarce vina; zvečer: eno jajce, mastna pečenka ali šunka, kruh, maslo. K temu je neki avstrijski zdravnik, ki je oči vidno praktičen zdravnik in gotovo ne brez dovtipov, napravil sledečo pripombo na robu: V Avstriji se ta dijeta priporoča sedaj vsem onim, ki se hočejo odebeliti!
r. Ogrske boljševike prepeljejo v Rusijo. Kakor poročajo dunajski listi, bodo avstrijske oblasti, bivšega predsednika' ogrske sovjetske republike Belo Kuna in tudi ostale ljudske komisarje, ki. sO sedlaj internirani v Steinhofu," 5zA gnale iz Avstrije in s privoljenjem nemških oblasti spravile na nemško mejo, odkoder bodo potem prepeljani vsi v Rusijo.
r. Tajna poroka grškega kralja. Kralj Aleksander grški je prispeli pred kratkim v Pariz, kjer je izzval njegov prihod razne govorice. Pa-rižani so namreč zaznali, da je grški kralj novembra 1919. poročil neko atensko damo, gospodično Manos iz ene najstarejših rodbin1. Njen oče je bil odličen oficir in je postal končno dvorni maršal. Kralj Aleksander se je seznanil zl gospodično Manos že v svojih desetih letih. Ko je bil njegov oče Konstantin izgnan iz Grškega, Aleksander svoje neveste ni hotel pustiti na cedilu in se je poročil ž njo po grškem obredu. Ker na Grškem ni morganatičnega zakona, bo sedaj narodna skupščina odločila, ali naj se gospodična Manas prizna kot kraljica Grkov, ali pa samo kot soproga sedanjega kralja Aleksandra.
Ia 'sj
r. Podmorski predor med Anglijo in Francijo.
Načelnik odseka angleške spodnje zbornice zla gradnjo predora pod Rokavskim prelivom (Ca-nal la Manche), je izjavil med' nekim razgovorom da bo predor približno 30 angleških milj dolg.
Kuharica
k večji družini in kavarniška kuharica ter pomivalka za kuhinjo se takoj sprejmejo. Plača dobra, po dogovoru, hrana tečna in zadostna. Ponudbe na Hotel „Slon", Ljubljana.
LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA V LJUBLJANI
Stritarjeva micaitev.2, Podružnice u Splitu, Trstu, DslOBCti, Sarajevu, Borici, Celju, hribom in BaronIjoH; bančna ekspozitura y Ptuja.
kss^KSS K 50,000.000 -
Telefon it. 261.
Sprejema
vloge na kntfSise in fekoSi ra&in
proti ugodnemu obrestovanju.
Kupole ln prodaja vse vrste vrednostnih papirjev, = valut in dovoljuje vsakovrstne kredite. =
Brzojavni naslovi ,,Banka".
I Delnlika jjlavnlcai
| K 30,000,000
Jadranska banka :: Podružnica Ljubljana
_	....	....	.. .. .v n .XI!. B-IU e___1_____
Rezerve« okrog
K 10,000,000
Centrala: Trst. Podružnice: Beograd, Dubrovnik, Dunaj, Kotor, Maribor, Metkovič, Opatija, Split, Sarajevo, Šibenik, Zader, Ekspozitura Kranj.
Sprejemat Vloge na knjižice. - Vloge na tekefi in žiro-račnn proti najugodnejšemu obreatovanju. —■ Rentni davek plača banka iz svojega.
Kupuje In prodajat Devize, valute, vrednostne papirje itd.
EsKontlra: Menice, devize, vrednostne papirje itd.
Izdaja: čeke, nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska inesta.
Daje predujme: na vrednostne papirje in na blago, ležeče v javnih skladiščih. Daje trgovske kredite pod najugodnejšimi pogoji.
Prevzemal Borzna naročila in jih izvršuje naj-kulantueje.	-
Brzojavni naslov: Jadranska.
Telefon 6t. 257.