P.b.b
kuHurno - politično glasilo
Poštni urad Celovec 2 — Verlagpostamt Klagenfurt 2.
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt.
LETO XV. / ŠTEVILKA 23
CELOVEC, DNE 10. JUNIJA 1965

CENA 2.— ŠILINGA
V četrtek, 3. junija, ob 16.16, so v oporišču Cape Kennedy lizstreJMi vesoljsko ladjo „GeimlBi1i 4“ z divama kozmonavtoma Jamesom McDivittom in Edwardom White-om, ki sta bila 98 ur v vesolju in sta 62-krait obkrožila Zemljo.
Tri minute po izstrelitvi so v centru za kontrolo operacije Geimiini sporočili, da se vse razvSija normalno. Vesoljska ladja se je neikaj minut pozneje v tiri la v krožno pot okoli Zemlje. Obe stopinji nosilne rakete sta delovali dobro. Nato se je vesoljska ladja odcepila od druge stopnje rakete šest minut po (izstrelitvi, kakor so predvidevali.
Kozmonavta sta lahko iz svoje kabine videla drugo stopnjo rakete, ki se je bila ločila od ladje, kako ju v določeni razdalji spremlja, počasi se vrteč okrog svoje osi, Kozmonavt DcDivitt, ki je krmaril vesoljsko ladjo, je zavpil v mikrofon: „Krasmo, krasno! “ in je hotel s tem izraziti navdušenje, nad razgledom, ki se mu je odpiral iz kabine.
Potem ko.se je vesoljska ladja „Gemini 4“ ločila od druge stopnje rakete, je dosegla hitrost okoli 28.000 kilometrov na uro.
Prvi krog .okoli Zemlje sta kozmonavta preletela brez vsakih težav. Ko sta letela nad Kanarskimi otoki, sta obvestila bazo na otokih, da je vse v redu.
Njuna naloga med prvim in drugim poletom okrog Zemlje je bila, obdržati pred
Vojni manevri v tajnosti
Te dni so končale članice Organizacije severnoatlantskega pakta svoje vojne manevre, ne da bi zato zvedela svetovna javnost. Na teh pomorskih vojnih manevrih je bilo udeleženih 130 rušilcev, fregat (vojnih ladij), podmornic in minonosilk vseh dežel Organizacije severnoatlantskega pakta (NATO), in sicer so manevrirale pomorske enote v področju, ki meji na Severno morje ali na Rokavski preliv.
Šele v torek je britansko obrambno ministrstvo uradno javilo, da so uspešno kon-
V Južnem Vietnamu pritiskajo katoličani na vlado ministrskega predsednika Phan Quata, da naj odstopi.
Preko 800 avstralskih vojakov pešcev je prišlo do sedaj v Južni Vietnam in so se nastanili v amerikanskem letalskem oporišču Bien Hoa.
Kakor poročajo uradni krogi iz Saigona,
očmi drugo stopnjo rakete, tako da bi se ji lahko približala v trenutku, ko bo White zapustil kabino. Osebni zdravnik astronavta Edwarda Whitea mu je odobril, da v določenem trenutku stopi iz vesoljske ladje in splava v vesolje.
Na tiskovni konferenci v teksaškem mestu Houstonu je vodja poleta „Gemini 4“ (Sporočil, da je kozmonavt White potem, ko je 'uspešno plaval v vesolju, imel težave pri vrnitvi v ladjo. Ko je bil namreč že v predprostoru, .še ločen od Me Divitta, je komaj zapnl pokrov na ladji, s težavo pa je tudi odložil opremo, 'M jo je potreboval, ko je bil zunaj ladje.
Komandant ladje McDivitt je poročal o tem na Zemljo, vendar ni govoril o podrobnostih, razen, da White ni mogel sneti rokavic in vizirja z astronavtske čelade.
Ko se je po šestem obkroženju Wbite vrnil .v ladjo, je najprej obilno jedel, nato pa nekaj časa spal. Tako je poročal zdravnik :Barry, ki je z Zemlje spremljal polet kolt medicinski strokovnjak.
V svojih 42 urah poleta sta oba uspešna ameriška kozmonavta, kot je poročala kontrola poleta, v glavnem opravila vse naloge, ki so jima bile določene, njuno zdrav-stveno in psihično stanje pa je bilo zadovoljivo.
Kozmonavta sta drugi dan dopoldne izmenoma vodila ladjo in bila po radijski zve-
čali velike pomorske vojne vaje, v katerih so se britanske in holandske vojne ladje uspešno pritihotapile skozi Rokavski preliv in so potem v Severni Nemčiji posegle v vojno. Sovražnik teh zgoraj imenovanih vojnih sil je bila šesta nemška pehotna divizija.
Te vojne vaje držav Organizacije severnoatlantskega pakta so trajale 17 dni in so pokazale, da mornarica, kopna vojska in letalstvo članic Atlantskega pakta lahko z uspehom skupaj delujejo.
Mladina, tvoji najvišji vzori!
Evropa pred izbiro: Kristus ali Cezar
Prošnja in prerokba velikega Rusa
Že pred stoletjem je španski filozof Do-noso Cortes opozarjal Evropo na to. da jo bo njena moderna brezbožna miselnost vodila v krute diktature političnega in socialnega značaja. Za njim je Nemec Oswald Spengler svaril ljudstva Evrope, da bo pretirano svobodoljubje vodilo zapadn: svet v zaton. Leta 1890 pa je ruski mislec Vladimir Solo vj e v v pretresljivi veroizpovedi, ki jo je globoki modrosiovec molil v lurški kapelici katoliške cerkve v Moskvi, rotil rusko .plemstvo iln izobraženstvo, naj v zedinjenju s katoliško Cerkvijo reši razkrajajočo se Evropo in uresniči božje kraljestvo z dejavnim krščanstvom v socialnem in političnem življenju in tako Evropi zagotovi ogroženi mir. Opozoril je slovanska ljudstva, da izvajajo svoje ime od slova-hesede, ki je prispodoba božje Besede in da čaka Cerkev na svoje tretje utelešenje ipo slovanskih ljudstvih. — Tik pred svojo smrtjo leta 1900 pa je Solovtjev v prividu strašnih bodočih dogodkov dejal: „Že odjem grmenje. Rusija stoji pred strašno katastrofo, ko vladajoči ne bodo več imela časa za reševanje verskih vprašanj. Rusija se ne bo združila z Rimom, kar edino bi še moglo rešita državo. Bojim se, da je zato prepozno. “
Vladimir Iljič Lenin in fatimska Marija
'Prvič je zagorela Evropa v svetovni vojni leta 1914, izzvani po pretiranem nacionalizmu in imperializmu. Nemško-avstrijske fronte so se zamajale leta 1917 in nemška generaliteita je tedaj v plombiranem vagonu utihotapila ruskega komuniste :z Švice v Rusijo, M so ga spremljali potoki krvi in trpljenja in katere zaključek svet morebiti doživi v že napovedani socialni vstaji kitajskega plemena. — V istem letu 1917 se v portugalski Fatimi prikaže pastirčkom Marija, 'izgovori pretresljiv poziv po posvetitvi Rusije njenemu Srcu in po uvedbi za-dostilnih prvih sobot in dostavi: „Sicer se bo zmota širila v svetu, vojne bodo sledile in Cerkev bo preganjana. Mnogo narodov bo uničenih ...“
Druga svetovna vojna in razdvojenost Evrope
Tedaj je katoliška Cerkev podvojila svoja prizadevanja za versiko zedinjenje z ločenim Vzhodom in, z raztočo vnemo kazala na socialne, moralne in kulturne rane sodobnega življenja. Razkristjanjena Evropa Pa je ob blaznem posegu nemškega hitle-rizma po nacionalni diktaturi nad Evropo in svetom zakrvavela v drugič in trpela na neštetih bojiščih, v taboriščih in moriščih. Milijoni in milijoni so šli v smrt, pregnanstvo, telesno invalidnost, lakoto in beraštvo. Krvavordeči žar prve atomske bombe nad japonsko Hirošimo je zaključil drugi svetovni pokol. Evropo je nato razdvojila železna zavesa, na katere eni stran: je za-Padni evropski svet in na drugi slovanska ljudstva v oblasti fcorhunistične stranke. Lenina so v Rusiji in drugod nadomestili drugi, druge Fatime pa ni bilo več. Evropski zapad je ob povojnem gospodarskem čudežu vnovič zanihal med posvetnim, brez-božnim materializmom in krščanstvom im niha med življenjem in smrtjo v današnji dan. In se še ni odločil.
Novo življenje, novi pogledi
Cerkev, skrbna mati ljudstev, je začutila veličino in usodnost naših desetletij. Drugi vatikanski koncil je v svojem zadnjem pomenu podvojil in potrojil prizadevanje -za tem, da bi posebno evropski narodi in ljudstva drugih kontinentov spoznal: veli-
čino Kristusovega evangelija, evangelija ljubezni, socialne pravice in dobrodejnega miru. Trije slovanski kardinali sodelujejo s številnimi škofi zapada in vzhoda na koncilu za zedinjenje s pravoslavnim Vzhodom in za obnovo verskega življenja v svetu. — O ruski mladini piše letos nek jugoslovanski profesor, da začenja segati za knjigami bivših ruskih mislecev in filozofov Dostojevskega, Solovjeva, Berdjajeva. Češka mladina je odkrila veliko delo rojaka filozofa-državnika Tomaža Masaryka z naslovom ,.Svetovna revolucija“, v katerem učeni in sicer prav nič verni profesor izpoveduje smisel svetovne zgodovine, ki da je v svojem bistvu izbira: Kristus ali Cezar! — V nedavni številki nekega jugoslovanskega tednika pa beremo: „Neikaj je res. V zadnjem času narašča zanimanje za religijo,. njene probleme in poučevanja... In
je bil pretekli teden za južno vietnamske vojaške enote najbolj krvavi teden v zgodovini vietnamske vojne. Izgube prejšnjega tedna znašajo 1900 padlih, ranjenih in pogrešanih južnovietnamskih vojakov, od tega je bilo zabeleženih 532 mrtvih in 709 ujetih. Tudi materialna izguba je bila v tem časovnem razdobju velika. Baje je v tem času padlo tudi 1221 Vietkong gverilcev.
še to: »Slovenska in hrvaška bogoslovja so polno zasedena in tam samostanskih redov ni strah za naraščaj.
In ti, koroška slovenska mladina!
Tudi o tebi velja, da nosiš ime po večnem slovu, po večni Besedi. Tudi tebi velja svarilo Vladimirja Solovjeva ruski mladini: Lepa je ljubezen do domovine in očetnjave. Kdor pa predpostavlja zadeve domovine onim božjega 'kraljestva, škoduje ne samo temu kraljestvu, marveč tudi svoji zemski domoviini.“ Naj zato velja tudi tebi, ki si — kot pravijo — slovanski drobec v tako zvanem svobodnem svetu, da si se jasno in enoumno odločila za Kristusa in da boš odločno odklanjala vsakršnega Cezarja, razrednega, nacionalnega in internacionalnega! To bo tvoj najlepši prispevek pri gradnji domovine in Evrope.
Beseda šolale slovenskim volilcem
Državni poslanec dr. Ludwig Weiss je izrazil kot poslevodeči predsednik Avstrijske ljudske stranke na Koroškem Narodnemu svetu koroških Slovencev v imenu predsedstva stranke zahvalo za tako vidno podporo kandidata dr. Gorbacha pri predsedniških volitvah 23. maja 1965, kot so jo dokazali izidi volitev v dvojezičnih občinah južne Koroške.
zi v stiku s kontrolo poleta na Zemlji. Ob 7.15 je McDivitt po štiriurnem spanju prevzel poveljstvo nad ladjo, hkrati pa je Whiite počival štiri ure.
Ob 7.31 je bila ladja »Gemini 4“ nad obalo rdeče Kitajske, potem pa je letela nad (Pacifikom; ladja je preletela nato Filipine, 15 minut kasneje pa je letela nad Salamenskimi otoki.
Ob 9.22 je McDivitt ponovno poročal o težavah, ki so nastale ob zapiranju in odpiranju posebne odprtine na vesoljsk’ ladji »Gemini 4“, in sicer tedaj, ko je White lezel iz ladje in se zopet vračal iz praznega prostora. Nadzornikom poleta je rekel, da zaradi težav ladjinih vrat ne bi bilo več dobro odpirati. Nadzorniki poleta so se s tem mnenjem strinjali.
Kontrolna postaja je potem sprejela poročilo o krvnem pritisku kozmonavtov in njune elektrokardiograme. Poročilo se je glasilo, da so poskusi bili popolnoma zadovoljivi. Vesoljska ladja »Gemini 4“ je bila ob 9.54 nad Novo Zelandijo, in sicer, ko je ladja 13-krat obkrožila našo Zemljo.
Pri štirinajstem obkroženju Zemlje se je kozmonavt Edward Wbite pogovarjal z astronavtom Grissonom, ki je bil prav takrat v Houstonu, kjer so spremljali polet vesoljske ladje »Gemini 4“.
Tretji dan poleta, to je 5. junija, sta imela oba ameriška kozmonavta McDivitt in White za seboj že 31 obkrožitev Zemlje. V tistem času so poročali, da ste se oba kozmonavte počutila dobro in da so vse naprave na vesoljski ladji delovale brezhibno.
Nad 800 ameriških vojnih in trgovskih ladij pa se je medtem že razporedilo na vseh oceanih, da bi bile takoj pri roki, ko se bo vesoljska ladja spustila na morje. Na Atlantiku je čakalo 268 ameriških ladij, na Pacifiku 530 in v Indijskem oceanu 43.
Ker je polet uspešno potekal, so ameriške agencije za vesolje sporočile, že v soboto, da je že povsem zanesljivo, da bo 'štiridnevna misija kozmonavtov McDivitta in Whiteja uspešna in da bo »Gemini 4“ v ponedeljek pristala v Atlantskem oceanu.
V nedeljo, 6. junija, je vesoljska ladja (Dalje na 8. strani)
Izjava Koroške volilne skupnosti
»Slovenski vestnik*4 trdi v zadnji številki, „da je OeVP prav najbolj vidne predstavnike Koroške volilne skupnosti dr. Marka Dumpelnika in Mirka Kumra poslala kot svoja zastopnika v okrajni volilni odbor za velikovški okraj.**
Ta trditev ne drži, temveč sta bila z naše strani za Koroško volilno skupnost predlagana na podlagi izidov deželnozborskih volitev dr. Dumpeinik kot prisednik in Fric Kumer, mlajši, kot njegov namestnik v okrajni volilni odbor za okraj Velikovec.
Koroška volilna skupnost je bila namreč uradno po okrajnem glavarstvu v Velikovcu, Celovcu in Beljaku naprošena, da imenuje za krajevne volilne odbore ter za okrajni volilni odbor v Velikovcu volilnemu izidu odgovarjajoče število oseb.
Na podlagi izidov zadnjih deželnozborskih volitev imamo koroški Slovenci sedaj tako tudi v okrajnem volilnem odboru ▼ Velikovcu svoje zastopstvo.
Politični teden
Po sveto ...
ZASEDANJE NATO
ki bo od 24. do 26. junija v San Franciscu ob proslavi 20. obletnice ustanovitve OZN.
sporu med Pekingom in Moslkvo. Na Češkoslovaškem je ostal sedem dni.
Jugoslovanski predsednik Tito je iz Prage prispel v sredo v Vzhodno Nemčijo, kjer ostane pet dni. Po obisku iz te države se bo vrnil za kratek čas v Beograd, nato pa bo šel uradno v Sovjetsko zvezo.
Dvodnevno posebno zasedanje obrambnih ministrov Organizacije severnoatlantskega pakta (NATO) se je končalo v torek, in sicer so se ministri razšli v prijateljstvu.
Predno pa so se obrambni ministri zbrali v Parizu, se je izvedelo, da francoska delegacija ne bo sodelovala na velikih vojaških „Tallex-manevrih“, ki bodo leta 1966. To je prvič, da Francozi ne bodo prisotni na manevrih Organizacije severnoatlantskega pakta. Francozi so pripravljeni poslati tja samo podrejene enote poročevalske službe. Ta korak ima poseben razlog v različnem pojmovanju o obrambni zamisli proti morebitnemu sovjetskemu napadu.
Pod takimi okoliščinami se je tudi v ponedeljek začelo v Parizu zasedanje Organizacije severnoatlantskega pakta (NATO). Na zasedanju so obrambni ministri razpravljali o vojskovanju, stanju vojaških sil posameznih članov in o finančnih sredstvih NATO.
Čeprav se je konferenca članic Organizacije severnoatlantskega pakta vršila tajno za zaprtimi vrati, so se kljub temu izvedele gotove stvari. Na zasedanju so sprejeli amerikanski predlog, po katerem naj bi ustanovili „odbor izbranih". Ta odbor izbranih, ki bi mu pripadalo štiri ali pet obrambnih ministrov članic NATO, naj bi dobil pravico soodločanja pri uporabi atomskega orožja. Združene države Amerike so zadovoljne z izidom, da je bila tudi Francija za njih predlog in da ga ona ni odklonila.
Cilj amerikanskega predloga je namreč v tem, da bi dobile članice NATO več pravice pri soodločanju jedrskega orožja. Katere dežele naj bi bile v odboru izbranih, javnost mi mogla izvedeti. Opazovalci menijo, da bi bile to države: Velika Britanija, Francija, Zahodna Nemčija in po možnosti tudi Italija.
Razlike v mnenju med Francijo in ostalimi deželami Organizacije severnoatlantskega pakta o vojaškem načrtovanju v obrambni zajednici pa, kakor je bilo pričakovati, niso mogli poravnati. Francija je namreč za množične povračilne mere v slučaju nekega napada, medtem ko so Združene države Amerike in druge dežele NATO za postopno povračanje. Vendar so se obrambni ministri kljub temu zedinili, da bodo ustanovili odbor za nadaljnje proučevanje tega vprašanja.
JOHNSONOVA TISKOVNA
KONFERENCA
Na tiskovni konferenci, ki jo je imel ameriški predsednik Johnson v torek minulega tedna v Washingtonu, je izjavil navzočim novinarjem, da je dal nalog za umik 2000 ameriških vojakov-momarjev iz Dominikanske republike. „Ker pa je stanje v tej. nemimi deželi še resno, bodo ostale v glavnem ameriške čete še tam,“ je še dodal Johnson. Vendar pa je ameriški predsednik zadovoljen, zaradi naporov Organizacije ameriških držav (OAD) za rešitev spora.
Ameriški predsednik Johnson je povedal, da ZDA nimajo nobenega namena vsiliti njih vojaško ali politično rešitev v Dominikanski republiki, ker je to zadeva samega dominikanskega ljudstva, da reši sedanji žalostni položaj. V nadaljevanju svojega govora pred zbranimi novinarji je še Johnson povedal, da se je pred izkrcanjem ameriških enot v Dominikanski republiki ameriška vlada posvetovala o dogodkih s 14 državami ameriške celine in da je bil v stiku s komisijo za mir Organizacije ameriških držav (OAD). Predsednik Johnson je še dejal, da komunistične nevarnosti v Dominikanski republiki še mi konec, a je manjša, kot je bila pred prihodom ameriških čet.
Potem je ameriški predsednik Johnson govoril o Vietnamu. Dejal je, da je stanje, odkar so Vietkong gverilci pričeli s svojo ofenzivo, za Južni Vietnam resno. Zato bo ameriška vlada zadevo proučila, brž ko bo prišel ameriški veleposlanik general Taylor v Washington. Johnson je tudi sporočili, da bo poslala kongresu poslanico, s katero bo zahteval kredite 90 milijonov dolarjev za izvajanje programa za gospodarski in socialni razvoj jugovzhodne Azije. Nazadnje je še sporočil, da namerava govoriti v glavni skupščini Organizacije združenih narodov,
KITAJSKA SVARI
Rdeča Kitajska je pretekli teden v „Ljud-skem časopisu" znova ponovila svoje svarilo, da ima vse pravice poseči v vietnamsko vojno. Sprečo dejstva, da ameriški bombniki napadajo Severni Vietnam, je začasna demarkacijska črta ob 17. vzporedniku prenehala obstojati. List »Pekinški ljudski časopis" še dalje pravi, da pripravljajo Združene ameriške države raztegnitev vojne proti severu, tako da že skoraj ogrožajo Kitajsko. Zato je Kitajska in njeno ljudstvo prisiljeno sprejeti vse potrebne ukrepe.
ČU EN LAJ IN TITO POTUJETA
Kitajski ministrski predsednik Cu En La j .se je podal na veliko potovanje v Afriko. Čeprav so v Pekingu uradno objavili, da ču En Laj uradno potuje samo v Tanzanijo (Zanzibar lin Tanganjiko), ne izključujejo možnosti, da bo kitajski ministrski predsednik izrabil priliko, da obišče tudi druge afriške države.
Na poti v Afriko pa se je Ču En Laj ustavil 2. junija v Pakistanu. To je bil že peti obisk kitajskega ministrskega predsednika v Pakistanu od leta 1956. Ču En Laj je bil zadnjikrat v Karačiju aprila, ko se je vračal iz Alžira v Peking. V Rawaipindi (Pakistan) je imel kitajski premier važne politične pogovore.
Obisku ču En Laja v Pakistanu pripisujejo opazovalci velik pomen, če pomislimo, da je bil prav pred kratkim v Moskvi indijski ministrski predsednik Šastri, ki je dobil s strani sovjetske vlade vso podporo. Treba je samo vedeti, da ima Indija velike razprtije s Kitajsko, kakor tudi s Pakistanom (himalajska meja, Kuč in Kašmir), pri čemer pa jo je Moskva na tihoma podpirala. Na drugi strani pa sta se prav tako na tihoma zvezali Kitajska in Pakistan proti Indiji.
Politični opazovalci so* mnenja, da pomeni Ču En Lajev obisk v Afriki novo ofenzivo komunistične Kitajske proti vplivu Moskve na afriški celini.
Še en državnik se je podal minuli teden na potovanje. Je to jugoslovanski državni predsednik maršal Tito. Najprej je šel na Češkoslovaško. V Pragi je imel razgovore z vodilnimi češkoslovaškimi politiki. Seveda so največ govorili O1 ideološkem
VOLITVE NA POLJSKEM
'Na Poljskem so bile v nedeljo, 30. maja, splošne volitve v Sejm in ljudske odbore. Poljska tiskovna agencija PAP poroča o volitvah in pravi, da je volilna udeležba znašala 97,2 odstotka nasproti 94,8 odstotka v letu 1961. Najnovejši poljski politiki, M so kandidirali na enotni listi »Nacionalne ljudske fronte", so bili izvoljeni. Tajnik partije Vladislav Gomulka, ki je kandidiral v Varšavi kot glavni kandidat, je prejel 99,3 odstotka vseh glasov (prej 99,54 odstotka). Ministrski predsednik Jožef Cyranlkijevič je dobil v Krakovu 94,4 odstotka vseh glasov (prej 93,22 odstotka). Prekosilo pa ga je šest drugih kandidatov, med njima katoliški kandidat Stanislav Sterna, ki je dobi! 96 odstotkov vseh glasov.
DE GAULLE JE SPREJEL BRANDTA
Francoski predsednik Charles de GauMe je sprejel v sredo preteklega tedna v Parizu zahodnob eri ins ke.ga župana Willija Brandte in se pogovarjal z njim več kot eno uro. Po razgovoru je Brandt izjavil, da je bil močno zadovoljen, kar sita govorila z de GauMom. Brandt je povedal, da ste največ govorila o zadevah, ki se tičejo zahodnoevropske skupnosti in da je bilo zanj zelo važno slišati od samega francoskega predsednika njegovo mnenje.
Brandt je tudi povedal, da ste govorila tudi o razmerju z vzhodnimi državami, vendar je bil glavni predmet razgovora fran-coisko-nemšfei odnosi.
PROFESOR ERHARD O ZDA
Zahodnonemški zvezni kancler piof. Er-hard je v spremstvu zunanjega ministra Sehroderja in več zunanjepolitičnih svetovalcev obiskal Združene države Amerike. V Washingtonu ga je sprejel ameriški predsednik Johnson, kjer sita razpravljala o okrepitvi Organizacije severnoatlantskega pakta. V krog razgovorov sta bila pritegnjena tudi 'ameriški zunanji minister Dean Rusk in zahodnonemški zunanji minister Schroder. Zahodnonemški kancler prof. Erhard je prispel namreč v Združene države Amerike v ponedeljek, 31. maja, in se je vrnii v petek preteklega tedna zopet v Bonn.
in pri nas v Avstriji
EGS (EWG) MALO ZAUPA AVSTRIJI?
iPred nedavnim smo poročali o veliki konferenci EFTA-držav, ki je bila pred dnevi na Dunaju. Udeležilo se je je 14 ministrov, med njimi 5 ministrskih predsednikov, in 150 ostalih delegatov. Glavni predmet posvetovanj je bil odnos do EGS.
Britanski ministrski predsednik Wi,lson je predlagal skupno ministrsko konferenco držav EFTA in EGS, da bi na ta način preprečili morebitno še večjo neenotnost med tema gospodarskima blokoma. Avstrijski vodja delegacije, trgovinski minister dr. Bock, ki je hkrati vodil tudi predsedstvo dunajske konference, je izjavil mnenje, da ni dovolj osnovan predlog zastopnikov severnih držav, po katerem naj hi izvedli še večjo končentriranost med samimi EFTA-državami. Istega mnenja je bil tudi švicarski zastopnik. Na konferenci so od Velike Britanije ponovno zahtevali ukinitev povišanja carin.
Odnosi Avstrije do gospodarskega bloka EGS-držav pa se medtem niso še nič zboljšali, ker te blok ne pokaže pravega zaupanja do avstrijske zunanje gospodarske politike. Za Avstrijo bi bila seveda idealna rešitev doseg članstva v obeh gospodarskih blokih (EGS an EFTA), in istočasno izkoriščanje prednosti obeh, ne da bi zato nastale zanjo kake obveznosti, ki bi morebiti bile v protislovju z njeno nevtralnostjo. Uresničitev tega idealnega stanja pa je po mnenju avstrijskih gospodarstvenikov samih tako rekoč nemogoča. Zato ne gledajo s posebnim optimizmom na zasedanje zastopnikov EGS-držav, ki bo čez štirinajst dni v Bruslju.
NOVA TAKTIKA V AVSTRIJSKI KP?
'Pred dobrim te'dnom je bilo na Dunaju zaključeno zasedanje 19. kongresa Avstrijske komunistične stranke, katerega je vodil predsednik Franc Koplenig.
Potek kongresa, katerega so se udeležile tudi številne delegacije inozemskih komunističnih strank (kitajska KP ni bila navzoča!), so z večjim ali manjšim zanimanjem spremljali tudi v ostalih političnih taborih. Bolj kot na dosedanjih je bilo na tem kongresu čuti precej kritike nad dosedanjim delovanjem 'Stranke. To je poudaril tudi sam dosedanji predsednik Koplenig v svojem referatu: »Na dosedanji poti smo doživljali uspehe im poraze in smo zagrešili tudi resne napake(!); zato' bo naloga novega osrednjega odbora med drugimi tudi ta, da bo 'kritično ocenil preteklost naše stranke."
Pri volitvah novega osrednjega odbora (centralnega komiteja) je bilo zamenjanih precej funkcionarjev in so na njihovo mesto prišle večinoma mlajše moči, tako tudi novi predsednik Franc Muhri, ki je dobrih 30 'let mlajši od Koplemiga. V svojem nastopnem govoru je med drugim kritiziral dosedanjo politiko avstrijske KP in z obžalovanjem ugotovil, da je članstvo nazadovalo od 42.400 v 1. 1961 na 36.400 v 1. 1965. Med temi je le 20 odstotkov mlajših kot 40 let. Obenem je priznal, da je treba neuspehe Avstrijske komunistične stranke ne nazadnje pripisati tudi napakam, ki jih je stranka zagrešila v času vojaške zasedbe med leti 1945—1955. Nadalje se je pomudil pri zadnjih volitvah zveznega predsednika in je poudaril, kako pravilen je bil sklep KPOe, da podpre socialističnega kandidata. Hkrati pa je tudi izjavil, da je vprav vznemirljivo(?) in skrb vzbujajoče, da je »kandidat desno usmerjenih ekstremistov" dobil tako veliko število glasov. Ob koncu je priporočal ožje sodelovanje s socialisti in je v zunanjepolitičnem delu referata ostro napadel kitajske komuniste.
Ob koncu pa naj zabeležimo še zanimivo ugotovitev komunistov samih, ki se stalno ponašajo' s tem, da le oni predstavljajo višek prave demokracije: če prebiramo poro-
SLOVENCI
(hma in po soeiu
Slovenski bogoslovci v Italiji
Pred kratkim je obiskala Italijo skupina salezijanskih bogosiorcev, ki obiskujejo teološko fakulteto v Ljubljani. Bilo jih je 27 in jih je vodil gospod Turšič. Pot jih je vodila skozi Trst, Gorico, nato pa v starodavno mesto Oglej, kjer je posvetila luč sv. evangelija v slovenske kraje. Nadaljnja pot jih je peljala v Benetke in na grob sv. Antona v Padovi, nato pa so se preko Vidma in skozi Kanalsko dolino povzpeli k Mariji Kraljici na Sv. Višarjah. Preko prehoda pri Ratečah so se spet vrnili v svojo domovino.
Duhovne vaje za duhovnike
V	hiši Družbe Jezusove v Opatiji bo vsak mesec en tečaj duhovnih vaj za duhovnike. Tečaji so v juniju od 8. do 12» v juliju bodo od 19. do 23.; v avgustu od 9. do 13.; v septembru od 20. do 24.; v cktobru od 18. do 22.; v novembru od 8. do 12. in v decemhru od 13. do 17. Vsak tečaj se začne prvi elan zvečer, konča zadnji dan zjutraj.
V	ljubljanskem bogoslovnem semenišču pa bodo letos trije tečaji duhovnih vaj za duhovnike. Prvi bo od 12. do 16. julija; drugi od 26. do 20. julija in tretji od 9. do 13. avgusta. Drugi tečaj je namenjen le duhovnikom, ki so bili posvečeni po letu 1945; ti naj bi prišli, če mogoče vsi. Tečaj se prične prvi omenjeni dan zvečer, konča zadnji omenjeni dan zjutraj.
čila o zadnjem ali pa o 'prejšnjih njihovih stranikiimh 'kongresih, razberemo iz vseh. da je pni njih edino popolna demokratična politika. Toda, glej spaka! Kar naenkrat beremo v njih poročilu o tem zadnjem kongresu, da »ise temeljito^) razlikuje od prejšnjih; strankini delegati niso le poslušali od strankinega vodstva že prej po njeni volji sfriziraniih poročil in visoko donečih praznih fraz, temveč so mogli tudi aktivno sodelovati v razpravah, pri katerih so nekateri ostro kritizirali delovanje dosedanjega vodstva stranke". — Ni torej vse zlato, kar se sveti! Mogoče se bodo po tem kongresu spet enemu ali drugemu članu stranke le odprle oči in bo spregledal, da so lepe besede eno, neizpolnjena ali celo protislovna dejanja pa drugo.
FINANCE DEŽEL — ZA DRŽAVNIMI
Zastopniki deželnih in občinskih financ so v zadnjih letih in posebno v zadnjih mesecih ponovno ugotovili, da so dežele in občine v prenizki meri soudeležene pri razdelitvi dohodkov državne blagajne. To je prišlo do izraza zlasti na zadnjem zasedanju občinskih zastopnikov iz vse Avstrije pred nekaj tedni v Salzburgu in na dvodnevni konferenci deželnih finančnih referentov pretekli teden v Celovcu.
Na konferenci so obravnavali novo ureditev večletne finančne izravnave in dosegli v vseh vprašanjih soglasno stališče. Nadalje so ugotovili, da je v. zadnjih letih prešlo več nalog na dežele oziroma občine, tako n. pr. gradnja novih oz. povečanje šolskih poslopij v zvezi z novim šolskim zakonom, po katerem je bil obvezen obisk šol podaljšan za eno leto, nadalje večji izdatki za izgradnjo in vzdrževanje deželnih in občinskih cest itd. Na tej podlagi zahtevajo dežele oz. občine od državne blagajne od 1. 1966 najprej začetni prsrpevek 250 milijonov šilingov, ki naj bi bil v teku dobe finančne izravnave povišan na 700 milijonov šil.
Tudi glede razdelitve teh zneskov je bil dosežen v Celovcu popoln sporazum: sklenjeno je bilo, naj bo pri tem v prvi vrsti odločujoče število prebivalstva dežele oz. občine.
ZAHTEVA POPRAVKA
USLUŽBENSKEGA DAVILA
V delavskih in nameščenskih krogih je vedno bolj pogosto čuti kritike in pritožbe zaradi krivičnosti določb ustužbenskega davka, po katerih so bili poviški zadnjih nekaj let pri nekaterih prejemnikih teko rekoč brez pomena, ker prizadeti zaradi istočasnega povišanja davka ne dobi skoraj nič več kot prej.
Zato zahtevajo izprememfoo teh davčnih določb v toliko, da bi prejemnik ostal v isti davčni skupini tudi potem, ko otroci že dorastejo (ako otroci že sami zaslužijo, ni ta zahteva v celoti utemeljena!); nadalje zvišanje davka prostih zneskov in davčno oprostitev izrednih prejemkov. S temi predlogi se bo bavila še zvezna vlada oziroma parlament.
Čudovito muziciranje Slovenske filharmonije
V ponedeljek, 31. maja, je gostovala v veliki dvorani celovškega konservatorija Slovenska filharmonija iz Ljubljane. S tem koncertom slovenskih umetnikov se nadaljuje tradicionalna kulturna izmenjava med Koroško in Slovenijo.
Koncert Slovenske filharmonije je pomenil za celovško občinstvo, ki je napolnilo dvorano do zadnjega kotička, pravo muzikalno poslastico. Tokrat so nam ljubljanski umetniki posredovali samo dela slovanskih komponistov. In prav to je v resnici na mestu, kajti slovansko glasbo zm>re pravilno doumeti in zaigrati le kak slovanski ansambel, ker pač smemo verjeti, da so le-ti najverodostojnejši interpreti te glasbe.
Na ponedeljkovem koncertu .smo imeli priložnost se seznaniti s trami profiliranimi osebnostmi muzikalnega življenja v Sloveniji, hkrati pa smo lahko občudovali visoko kultivirano interpretacijo orkestra.
Samo Hubad je dirigent, mednarodnega slovesa. Že po prvih taktih njegovega dirigiranja lahko poslušalec občuti veliko sugestivno moč, ki jo ima ta umetnik in ki jo potem prenaša na orkester, da igra tako čisto, enovito in z veliko izrazno .silo. Dirigent Samo Hubad je združeval ljubljanske filharmonike v ustvarjalno celoto, s katero je lahko uresničeval svojo muzikalno zasnovo.
Prva je bila na sporedu ..Simfonija št. 2 monotematica“ za godalni orkester. Delo je komponiral mladi slovenski komponist Dane Škerl. To simfonijo je napisal komponist leta 1963. Delo ima pet brez pavze sestavljenih stavkov: Largo, Allegro energico, Adagio, Vivo in zopet Largo. Zgrajeno je deloma na 12-tonskem sistemu. Izreči zadnjo sodbo o tem delu, bi bilo preuranjeno. Nekdo je dobro dejal, da bi morali Škerlove kompozicije večkrat slišati, da bi potem mogli izreči, ali je delo prava umetnina ali ne, kajti vešč poslušalec dobi pri poslušanju njegove simfonije vtis, da je prej razumsko zgrajena, kakor da bi spontano privrela iz globine njegove duše.
...Sitmifomiija monoitematica“ mladega komponista je v glavnem zavita v temne barve, vendar pa so v njej tudi nekateri melodični prebliski, ki zaživijo posebno v stavku „Vivo“. Sicer pa je dalo poslušalcu lahko prisitopno im je doživelo ob svoji prvi javni izvedbi v Avstriji prav lep uspf h.
Sledil je ..Koncert za violončelo in orkester v h-traolu, op. 104“ s stavki: Allegro, Adagio ma nom trapo, Finale in Allegro mo-derato češkega komponista Antona Dvoraka. čeprav je ta kompozicija slovanskega genija nastala v Ameriki, se skoro prav nič ne pozna, da je bila komponirana v tujini. Če poslušaš to delo., misliš nehote na njegovo opero „Rusalko“ ali na njegove „Slo-vamske plese“ i. dr. Skladatelj ostane zako-
reninjen v svoji Stari češki domovini. To je krasna, navdušujoča, v srce segajoča glasba, ki zmerom izdaja velikana umetnika, prekipevajoča melodičnega občutenja, bogata na domislicah, katerih stavki so eden lepši od drugega.
Anitonin Dvorak je napisal ta koncert predvsem za solista - čeliislta. Vsebuje vse, kar si ta želi, če hoče pokazati sv^jo virtuoznost na tem prelepem inštrumentu. In umetnik Ciril Škerjanec je izpolnil vse upe, M jih je zahteval od njega ta koncert. Škerjanec je pravi umetnik svojega inštrumenta-čela: tehnično kakor tudi muzikalno. Z lahkoto jie obvladoval dvojemke „Alilegra“, kakor tudi .briljantne pasaže v vseh legah prav tja do violinskega ključa v „Fibalu“.
Ciril Škerjanec pa ni samo virtuoz svojega inštrumenta, ampak je to virtuoznost združil s posebnim darom svoje notranjosti. Umetnifk-čelst ima do dela slovanskega duha dovolj živ odnos, da mu je dal to, kar si je zamišljal Dvorak sam. Dal mu je oseben izraz, izpovednost, pri kateri e poslušalec doživel enovitost komponistovega in izvajalčevega hotenja ter prepričanja. To je znal pokazati posebno v počasnem stavku „Adagio“, kjer jie prišla do izraza vsa notranjost njegove igre, tako da prevzame tudi subtilnega poslušalca. Pri tem pa je treba omeniti še kultivirano harmonijo med solistom in orkestrom, ki je prišla do izraza v sijajni interpretaciji, tako da delo samo ni nikjer utrpelo na učinkovitosti in lepoti.
Za zaključek tega nepozabnega umetniškega večera pa je orkester Slovenske filharmonije zaigral „Slike z razstave" Mo-desta Musorgskega-Ravela.
„Slike z razstave" so nastale sredi leta 1874 v spomin na Viktorja Hartmana, arhitekta in slikarja iz kroga mladih ruskih umetnikov. Z Musorgskim sta bila iskrena prijatelja; na njegovi posmrtni razstavi v Moskvi je našel navdih za svoje „SMike“, ki jih jie komponiral za klavir. „Sllike z razstave" opisujejo vtise, ki jih je doživljal komponist Musorgski, ko si je ogledoval umetnine arhitekta in slikarja Hartmana.
Petinpetdeset let pozneje, to je leta 1929 se je »Slik z razstave" lotil eden največjih mojstrov orkestralne palete, francoski komponist Maurice Ravel. Celo študijo bi veljalo napisati o njegovi insitrumentadji, o tej izredni mojstrovini okusa, znanja in zvočne fantazije, ki ni originalu ničesar dodala, kljub tistim tako upravičenim in logičnim nekaj taktom, pa ga je vendar dopolnila povsod, kjer klavir ne more doseči komponistovih vizij, dopolnila talko, kot bi ga bil le še Musorgski sam. Z Ravelom so „ Slike z razstave" oživele znova. Zdi se, da jih je šele z nljlimi zares spoznalo naše stoletje.
Pri tej stvaritvi zasluži dirigent Samo Hubad posebno pohvalo. S svojim umetniškim dirigiranjem je z orkestrom znal na sijajen način izdelati posamezne like v „ Slikah z razstave". Poslušalec jie dobil vtis, kot da bi bil resnično v galeriji, tako živo je interpretiral karakterje posameznih slik.
V delu samem prihajajo najbolj do izraza naslednje sike: „Ples piščancev v lupinah", razgovor med ..Samuelom Goldber-gom in Schmuylejem“, »Katakombe", »Koča na kurjih nogah" (Jaga baba) in predvsem »Velika Kijevska vrata", v kateri prihaja na mogočen način do izraza podoba svete Rusije. Mnogobarvnost tega kolosal-nega dela daje orkestru vse možnosti, da pokaže svoje odlike. In ljubljanski umetniki so jih tudi zares poslušalcem posredovali. Treba je omeniti samo krasno igranje godal ali pa natačnost pihal in sigurnost lesenih pihal. Predvsem pa je treba reči, da je dirigent Samo Hubad vodil orkester s tisto hladnokrvnostjo in mirom, ki sta značilna za vse pristne dirigente. Poleg
tega moramo omeniti njegov bolosalni spomin, saj je dirigiral cel koncert na pamet.
Hubadova interpretacija simfoničnih stvaritev na ponedeljkovem koncertu, njegova predanost glasbi se mora odražati tudi v duševnosti poslušalca, mora ga tako prevzeti, da domov grede, pa tudi še pozneje razmišlja, zakaj je na primer Dvorak komponiral svoj »Koncert za čelo", ali Škerl svojo »Simfonijo" ali pa Musorgski-Ravel svoje »Slike z razstave". To sem občutil jaz in marsikateremu poslušalcu tega bleščečega koncerta so se porodile enake misli.
Po koncertu je sprejel deželni glavar Hans Sima slovenske umetnike in druge visoke goste iz Slovenije v reprezentativnih prostorih koroške deželne vlade. Uradno delegacijo iz Slovenije je vodil predsednik Janko Smole. Pri sprejemu je bil navzoč tudi jugoslovanski generain: konzul Franc Pirkovič z ostalimi člani konzulata. Sprejema se je udeležil tudi zastopnik koroških Slovencev prof. dr. Valentin Inzko.
V zdravicah, ki sta jih izmenjala deželni glavar Hans Sima in predsednik IS Smole, sta oba govornika naglašala velik pomen kulturne izmenjave za razvijanje in utrjevanje dobrih sosedinih odnosov med Koroško in Slovenijo.	B. L.
Knjiga o nadškofu dr. Rohracherju
Služabnik Jezusa Kristusa je naslov knjigi, ki je izšla ob 50-letnici mašništva salzburškega nadškofa dr. Rohracherja. S to knjigo se je hotel ordinariat v Salzburgu oddolžiti svojemu nadpastirju za vsa prizadevanja v prid nadškofiji ter navdušiti vernike za krepkejše sodelovanje s Cerkvijo. Naslov knjige »Služabnik Jezusa Kristusa" je nadškofovo geslo; simbolično je za vsebino knjige oz. za vse jubilantovo delo.
Uvodnim besedam predstavnikov političnih lin verskih organizacij sledijo trije članki, v katerih je popisana zlatomašmi-fcova življenjska pot im njegovo delovanje kot dušni pastir, regens, pomožni škof, škof in nadškof. Zlatomašnik je dolga leta deloval na Koroškem. Iz Celovca je bil poklican za nadškofa v Salzburg.
V drugem delu knjige so nanizani prispevki za sodobno cerkveno zgodovino nadškofije. Podana so poročila o delovanju redov, katoliške akcije in dobrodelnih or-
ganizacij. Nadškof nam je prikazan tudi kot pridigar in osebnost, ki pozna vse probleme današnje družbe in jih hoče tudi rešita.
Knjiga prinaša tudi podatke o katoliški univerzi v Salzburgu, o visokošolskih tednih, cerkveni glasbi in liturgiji. Slike i« razprave nas seznanijo tudi .s problemi zidave cerkva.
Ker knjiga prinaša toliko vzpodbudnega, jo toplo priporočamo.
Knjiga obsega 140 strani besedila, 54 fotografij, eno barvno sliko; stane 48.— šil., iin jo razpošilja Osterreichisches Borromaus-werk, Salzburg.
O V pariški stolnici Notre Dame je opravil v navzočnosti generala de Gaulla kardinal Feltin slovesno sv. mašo za pokoj žrtev, ki so umrle v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Prisotne so bile osebnosti iz cerkvenega, političnega in vojaškega sveta ter številni člani diplomatskega zbora.
Tržaška glasbena dogodka
iSlovensIka glasbena matica v Trstu je pomembna kulturna ustanova slovenske manjšine v Italiji. Njeno glasbeno udejstvovanje je razpleteno v mnogih krajih na Tržaškem in Goriškem.
Kakor vsako leto so ansambli tudi letos priredili ob koncu šolskega leta nastop v Kulturnem domu. Na koncertu so nastopili združeni, mlladimsfci zbori Glasbene matice
iz Trsta in Opčin, pevsko društvo Frosek-Konltovd in mladinski zbor iz Devina-Na-brežine.
Pred kratkim pa je slavilo svojo 20. obletnico obstoja pevsko društvo Jacobus Gallus. Svoj svečani koncert so imeli v Kulturnem domu. Izvajali pa so dela: Gallusa, Čajkovskega, Lajovica, Pahorja, Simonitija in Ubalida Vrabca.
RUDOLF IV.
ustanovitelj dunajske univerze
Njegov lik, kakor ga v svojem najnovejšem literarnem delu »Božja planina" prikazuje pisatelj prof. dr. Metod Turnšek
»Pa se stricu Otonu ni zdelo poniževalno?" ise je v Rudolfu uprl gosposki ponos.
,»Nikakor. Vedel je, da ljudstvo, ki je Zbrano ob kmetu, kateri je sede na kamnu v roki držal deželno zastovo, želi in zahteva, da novi vladar pride predenj. Zelo spoštljivo ise je vaš stric vojvoda Oton približal is svojim spremstvom..."
»Zares me zanima, kako je bilo vse to,“ je Rudolfa mikalo.
»Čim je kmet, obdan od ljudstva, zapazil, da prihaja novi vladar, je na glas zavpil po slovenje: »Kdo prihaja? Kdo je tisti? Povejte, ljudje božji!" Tako nekako še pomnim. Ljudstvo' pa mu je odvrnilo: »Novi knez naše dežele je!“ No, in potem je kmet, nekak 'kmečki ljudski knez, od starih časov iz svobodne rodovine, vprašal ljudstvo dalije: »Ali bo pravičen sodnik? Ali bo imel slkrtb za blagor domovine? Ali je svobodnega stanu? Ali je vreden knežjega dostojanstva? Ali časti' lin brani krščansko vero?" Nekako ta vprašanja je zastavil tisti kmet na knežjem kamnu."
»Bj, ej, to so bila pa resna vprašanja!" se je živo dojimilo mladega Rudolfa.
»Prav zares! Ljudstvo je kmetu svobodnjaku gromko vračalo: »Je in bo! Je in bo!“ kot da že dobro pozna novega kneza in hoče le njega."
»Kaj pa stric Oton? Kaj pa je on odvrnil? Je sploh znal ljudstvu v njegovi govorici odvrniti?" je bilo Rudolfu tesno pri srcu, kot da je sam tam v njegovi koži.
»S stricem vojvodom Otonom je bilo tako: Čim se je is spremstvom približal na sto korakov cerkvi sv. Petra na Krnskem gradu in pred njo ugledal na knežjem sedežu kmeta s iširokofcrajinim klobukom na glavi, se je ustavil. Pravzaprav ga je ustavil drug kmet, tudi svobodnjak, ki v svoji rodovini že od nekdaj poseduje to pravico, in mu rekel, naj odloži svojo dragoceno viteško obleko, v kateri je bil prišel, ter si nadene pripravljeno' mu preprosto kmečko obleko, takšno, kakršno ima oni kmet na knežjem sedežu. Vaš stric vojvoda Oton se je takoj uklonil, odložil viteško odelo in si oblekel kmečko, hlače in suknjo in plašč iz sivega sukna. Tudi obul si je kmečke čevlje in na glavo posadil kmečki široko-krajnik...“
»O, rad bi ga videl, kakšen je bil. Ali ni bil smešen?" se je nekam za malo zdelo nadvojvodu Rudolfu.
»Nič, prav nič! Niti malo se mu ni kdo posmehnil, ne iz ljudstva, ne iz spremstva. Kmet svobodnjak, ki mu je bil pripravil In prinesel kmečko obleko, mu je zdaj, v kmeta oblečenemu, izročil v desnico povo-
dec, na katerem je bila privezana brezasta krava, v levico pa povodec, na katerem je bil privezan brezast konj..."
»Čemu pa to?“ se je začudil Rudolf.
»Že povem. Še palico je ta kmet svobodnjak stisnil stricu vojvodu Otonu v desnico k povodcu. Kmet na knežjem kamnu pa je tedaj, ko je stric vojvoda Oton v kmečki obleki in z živinčetoma prihajal k njemu v spremstvu kmeta svobodnjaka, goriškega grofa, koroškega palatdna ter z 12 zastavonoši, ljudstvo vpraševal na glas: »S katero pravico pa me more, pa sme spraviti s tega sedeža?" Prejel je od vseh odgovor: »Šestdeset beličev dobiš! Obe brezasti živali! Še obleko, ki jo ima na sebi novi knez! Pa tvoj dom in tvoja zemlja bosta ves čas brez davkov!" Tako nekako so ga opogumili. Kmet na 'knežjem kamnu je s tem bil zelo zadovoljen. Na vse strani je kimal in pritrjeval, da tako pa že pojde ...“
»In je stric vojvoda Oton res tako storil?" »Seveda. Je tudi moral! Ko se je vojvoda Oton približal kmetu na knežjem kamnu, je ta, sede na kamnu novega kneza najprej is prsti rahlo udaril na lice — nekako tako kakor škof, kadar birmuje — v opomin, naj bo novi vladar pravičen sodnik ...“ »Kaj pa je istriic Oton nato storil?" je Rudolf želel vedeti vse podrobnosti.
»Počakal je mirno, da je kmet s knežjega sedeža vstal. Potem mu je izročil oba povodca, na katerih sta bili privezan' marogasti živlinčeti. In ko se je kmet odstranil, je pa vaš stric sedel na 'knežji kamen. Kakor je običaj, je potegnil meč in z njim mahnil na vse štiri vetrove, v znamenje in za-
trdilo, da hoče podložnikom biti praviče* sodnik..."
»No, to mi je pa še najbolj pogodu, take z mečem postaviti se pred ljudstvom. AH je stric vojvoda Oton ponosite zamahnil?" je mladi Rudolf bil v ognju.
»Da, ponosite! Ljudstvo je radostno zaploskalo in vzklikalo: Naj žije naš novi knez! Bog in Mati božja z njim! Radosten vrišč je bil tolik, da so ga tudi v cerkvenem stolpu ujeli in so ondi brž zamajali zvon, ki je oznanil deželi, da je novi knez že zasedel starodavni knežji sedež in na njem vsemu ljudstvu prisegel svoje dolžnosti...“
»To je pa kar modra uredba tisto umeščanje novega kneza na Koroškem!" se je Rudolf ogrel za star običaj!
»Med radostnim petjem in vzklikanjem smo novega kneza, vašega strica, vojvodo Otona povedli še dol k vodi, k reki Glini, da je v njej s klobukom zajel vode, napil z njo — kar v klobuku — ljudstvu, v znamenje, da bo zadovoljen s tem, kar nudi dežela, pa tudi v svarilo ljudstvu, naj ne hrepeni po vinu, v katerem je le prečesto zgolj pijanost. Ljudstvo' naj rajši uživa to, kar je k zdravju in treznosti!"
»Kaj vse 'imajo na Koroškem! Kdo bi mislil!" se je čudil mladi Rudolf.
»Novi vladar mora pač prvi dajati dober zgled!"
»To je strica Otona, menim, že precej prevzelo. Kdo ga je naučil, da je vse prav storili im tudi v domači govorici zmogel besedo?"
»Največ vetrinjski gospod opat Janez. Ta zlasti za slovenje besede. Ni jih dosti, nekaj jlih je pa le!"	(Dalje prihodnjič)
4111?/ im naMmkem
ŠKOCIJAN
(Veseli dan)
Da .se bo tpri nas nekaj nevsakdanjega dogodilo, so nas opozorili potujoči prodajalci s svojimi stojnicami pred cerkvijo. Kje so to zvedeli: Dejstvo je, da jih ni manjkalo.
V soboto, dne 29. maja, se je res nekaj zgodilo. Veselo in ubrano so zapeli farni zvonovi in slovesno naznanili prihod škofa v škocijamsko faro. Okoli župne cerkve kakor tudi okoli župnišča se je že gnetla množica udeležencev, kupovala darila za svoje birmance in znance in se sladkala z raznimi slaščicami.
Takoj po prihodu prevzvišenega je bil obisk šole. Na šolskem hodniku je sprejel prevzvišenega škofa učiteljski zbor. Šolski ravnatelj je prisrčno pozdravil visokega gosta. Mali šolski pevski zbor se je s pesmico in deklamacijo oddolžil za obisk. To je gospoda škofa močno presenetilo. Ker ni bilo veliko časa na razpolago, je obiskal naglo razrede, učencem pa je dal lepe nauke. Ta dan je bil za vso šolsko mladino veliko doživetje.
Okoli 9. ure je bil pa sprejem pred župniščem. Tu je belo oblečena deklica, s krasnim šopkom belih nageljnov, prisrčno pozdravila v imenu mladine visokega gosta. Za njo je nastopil tudi živahni Petrček in izrazil veselje celega Škocijana.
Cerkveni pevski zbor je pod vodstvom organista z lepo, primerno pesmijo povzdignil
Dne 19. maja pa smo položili v družinski grob v Šmihelu Vavtinovega Poldeja. Rajni se je s traktorjem smrtno ponesrečil, Vav-tinov Polde zapušča mlado ženo in starše.
Ljubi Bog naj da vsem večni mir in pokoj!
Ob priliki sv. birme v Pliberku smo imeli pri nas zanimivega gosta. Travnikov Mirko je imel za birmanskega botra gospoda Ferdinanda Skuka, oficirja pri avstrijskem konzulatu v Moskvi. Gospod Ferdinand Skuk se je pripeljal z avtom naravnost iz Moskve. Gotovo je to nekaj izrednega.
SVEČE
(Ohranili jih bomo v lepem spominu)
Meseca maja je minilo 20 let, od kar smo pripeljali ostanke našega nepozabnega narodnega trpina gospoda župnika Viktorja Ruprechta, ki je umri 20. oktobra 1943 v pregnanstvu v Št. Petru v Kačji dolini, v njegovo faro v Sveče, kjer je deloval nad 20 let. Pri Kovaču na cesti se je zbralo veliko število faranov, da sprejmejo truplo svojega dušnega pastirja. In ko je dospel avto s krsto, je moški zbor zapel »Zvonovi, zvonite, domov ga spremite", smo bili vsi navzoči ginjeni tako, da ni ostalo nobeno oko suhoi. Nato je krsto spremil sprevod z lučkami v farno cerkev.
Hkrati iso pri,peljali tudi podgorskega župnika gospoda Vuka v njegovo faro.
Zanimivo je, da je ravno leto kasneje (6. maja 1944) na potu blizu francoskega
fKiadutslU dan
NA PRAZNIK PRESVETE TROJICE, 13. JUNIJA 19S5 V SELAH.
DOPOLDNE OB POL 11. URI SE ZBEREMO PRI LJUDSKI ŠOLI, NATO JE SPREVOD V NOVO SELSKO CERKEV, KJER BO SV. MAŠA ZA MLADINO. POPOLDNE OB POL DVEH JE PRED CERKVIJO MLADINSKA PROSLAVA.
CELOVEC
(Mestno gledališče in njegov dvojnik)
Ansambel celovškega Mestnega gledališča bo gostoval 4. in 5. junija v gieSensfcem Mestnem gledališču s ,čarobno pravljico1 ,,Der Verschwender“ (Zapravljivec) dramatika Raimunda.
To gostovanje pa v letošnjem letu ni edini kulturni stik s starim nemškim univerzitetnim mestom GieBenom. Že v začetku maja meseca je celovški kulturni referent, podžupan Rudolf Novak obiskal to mesto v družbi v tujini dobro znanega zbora celovških Madrigalistov. Madrigalisti ,so tam v avli (slavnostni dvorani) univerze priredili koncert in želi zanj viharne ovacije.
Ansambel 'Celovškega Mestnega gledališča pa bo v Gi e Bernu gostoval v njim dobro znanem gledališču. Obe 'gledališči, to je celovško in gieBenško, sta si namreč popolnoma enaki. Arhitekt celovškega Mestnega gledališča je namreč prodal načrt dvema ali trem prosilcem v Nemčiji. Med temi kupci je bilo tudi mesto GieBen, ki je zgradilo po tem načrtu svoje gledališče.
Podžupan Novak je odkril celovškega dvojnika že med drugo svetovno vojno. Ko je imel njegov bolniški vlak daljši postanek v mestu GieBenu, si je podžupan Novak ogledal mesto. Ko je prišel tudi do gledališča, tedaj ni mogel v prvem trenutku verjeti svojim očem, kajti pred njim je stal resnični dvojnik domačega celovškega gledališča, kakor pozdrav iz daljne koroške dežele.
Podžupan Rudolf Novak je potem po drugi svetovni vojni navezal ožje stike z mestom GieBenom. Zadnji obisk meseca maja pa je izrabil za poučne razgovore z gieBen-sfcimi mestnimi očeti. Obe mesti, Celovec in GieBen, imata namreč približno enako število prebivalcev in imata skoro enake komunalne probleme. Vendar mesto GieBen v nečem prednjači Celovcu, in sicer, da ima ono univerzo, ki daje mestu močan kulturni pečat. Na obeh straneh so čutili potrebo, da bi dobre odnose med obema mestoma še poglobili.
Novinarji iz Porenja pri nas.
Skupina 13 novinarjev in uradnih osebnosti se je na poti skozi Koroško ustavila tudi v glavnem deželnem mestu in obiskala magistrat. Med odličnimi gosti sta bila tudi župan Josef Pariš in mestni svetnik dr. Heinen iz Haltema. Tu jih je 17. maja popoldne pozdravi1! namestnik župana podžupan Novak. Podžupan Novak je podal zbranim novinarjem in visokim gostom pregled in pomen mesta Celovca.
Potem se je zahvalil v imenu gostov župan Pariš za prijazen sprejem in opozoril na mnoge odnose med Porenjem z njegovimi 32 velemesti in 17 milijoni prebivalci ter s tujsko deželo Koroško.
Ob tej priliki so prejeli gostje knjigo o Celovcu in se tudi vpisali v knjigo gostov.
BELA PRI ŽELEZNI KAPLI (Delavec se je zadušil)
Naš rojak Iz tega kraja nam piše o žalostni smrti kmečkega delavca Jožefa Schmiedhoferja, ki je moral zaradi svoje neprevidnosti plačati svoje življenje s smrtjo.
Jožef Schmiedhofer je namreč v noči od sobote na nedeljo zaspal s prižgano cigareto v hlevu svojega delodajalca gostilničarja Antona Pauilioa. Kmečki delavec, doma iz Bele pri Železni Kapli, je navadno spal v hlevu na silami. V spanju pa je padla na slamo nesrečnemu možu cigareta iz ust; ta je začela tleti, pri čemer se je razvijal dim, ,M je spečega delavca zadušil.
Ko je šel v nedeljo zjutraj gostilničar Pauiič na skedenj po seno, je opazil, da se vali gost dim okoli. Takoj je pogledal v hlev, ki je bil poln dima. V kotu na tleči slami pa je ležal negibno Jožef Schmied-hofer. Brž ga je nesel gen iz hleva, a na žalost je bil že mrtev. V hlevu tleča slama je začela polagoma goreti, vendar je ogenj Anton Pauiič s pomočjo domačih ljudi pogasil.
Anton Pauiič je takoj poklical zdravnika dr. Kreulitscha, ki pa je ugotovil samo smrt Jožefa Schmiedhoferja. Žalostno je še bolj, ker rajni zapušča tri nepreskrbljene otroke in ženo. Preiskava je tudi ugotovila, da je verjetno- Jožef Schmiedhofer legel vinjen na svoje običajno ležišče v hlevu.
Ko se je iz hleva razkadilo, j-e gostilničar šele tedaj lahko tudi ugotovi!, da so mu poginili trije prašiiiči, ena koza in nekaj kokoši.
Škoda znaša okoli 9000.— šilingov.
razpoloženje udeležencev. Zjutraj je izgle-dalo, da bo vreme neprijetno, kajti začelo je deževati. Toda potem smo bili vsi izne-nadeni, najbolj pa prodajalci, kajti Peca in ponosni Obir sta se odkrila, in pokazala v sončni lepoti svoje še zasnežene vrhove. Razpoloženje se je popravilo in veselje je zavladalo med ljudmi. Vreme je ostalo nepričakovano prijetno ves dan.
To, kar smo vsi pričakovali, ni izostalo. Župnik gospod Koglek je v svojem govoru najprej pozdravil prevzvišenega škofa, nato pa je primerjal deževne dneve teh dni z blagodejno roso, ki je tistega dne rosila ob prihodu prevzvišenega na birmance in našo faro.
Potem je šel sprevod srečnih birmancev in birmank in drugih ljudi proti cerkvi, ki so jo- docela napolnili. Pri službi božji so prišla do veljave nova liturgična pravila, ki so poživila celo cerkveno slovesnost. Sveto mašo pa je spremljalo ljudsko petje. Da pa cerkveni pevci niso stali brez posla, so s petjem med birmanjem povzdignili svečanost. Navzoči verniki so bili močno presenečeni, da je bilo tako lepo število birmancev in birmank.
Prisrčen prizor se je dogodil ob 2. uri popoldne. Mali otročički, bodoči birmanci, s svojimi dobrimi mamicami, so tudi hoteli prejeti škofov blagoslov v svoje dušice. Lepe in praktične nauke je položil prevzvišeni materam v srce, po katerih naj vzgajajo svoje otroke.
Ob 3. uri popoldne so znova zapeli zvonovi v znak hvaležnosti prevzvišenemu škofu in vsem, ki so na kakršenkoli način sodelovali pri svečanostih svete birme v Ško-cijanu.
RINKOLE
Pogrebi in sv. birma)
V teku pol leta je bilo pri nas že kar pet pogrebov. Nekaj o teh smo že poročali.
Na veliki petek smo nesli k zadnjemu počitku Leno Kajzer, pd. Kosovo. Rajna je bila mirna in poštena žena. Iz njenih ust nismo slišali nikoli žal besede. Bila je dvakrat sprevidena, a žal ni bilo zanjo pomoči. Pokojna Kosova Lena je bila stara 63 let.
spomenika na Bistrici v Rožu ustrelil gestapovec Rath predsednika našega društva „Ko6na“ gospoda Aleša Einspielerja, ki se je močno prizadeval, da bi pripeljal truplo svojega birmanskega botra gospoda župnika Ruprechta domov v njegovo faro, a bilo je vse zaman.
SV. TROJICA PRI LABOTU
V nedeljo, 13. junija, bomo obhajali praznik presvete Trojice.
Službe božje bodo: ob 7. uri prva sveta maša, druga ob 8. uri, tretja ob 9. uri; ob 10. uri je potem sv. maša na prostem z nemško pridigo.
Ob 11. uri bo peta slovesna maša s slovensko pridigo za naše romarje iz Podjune in Jugoslavije.
Med vsemi mašami bodo imeli verniki priložnost za sveto spoved!
Vsi prisrčno vabljeni!
CELOVEC
(Otvoritev novega botaničnega vrta)
Te dni so svečano odprli novi botanični vrt na prostoru zgodovinskega kamnoloma na robu Križne gore (Kreuzbergl), to je tam, kjer je bil tudi rojstni kraj našega celovškega „Zmaja“. Oto tej priložnosti je treba še omeniti, da je bil stari botanični vrt sto let na prostoru sedanje uradne stolpnice zraven poslopja koroške deželne vlade.
Novi botanični (rastlinski) vrt obsega 1200 kvadratnih metrov zemljišča in pomeni za koroško glavno mesto resnični okras, poleg tega pa je privlačna točka za številne domače in tuje ljubitelje prirode; Dalje pomeni botanični vrt dragoceno dopolnitev prirodopisnega pouka v šolah. V tem vrtu ne najdemo samo domačega rastlinstva, marveč Vidimo tam tudi skupine najvažnejših kamenin in rudnin Koroške. S pomočjo botaničnega vrta graške univerze je bilo možno število starih rastlin precej zvišali. Novi botanični vrt je dobil tudi vzorec sistema Sonce—-Zemlja—Mesec, ki s tem posreduje obiskovalcem plastično (ma-zorno) predstavo o astronomskih razdaljah.
O zgodovini novega botaničnega vrta na
OBJAVA
Na Državni gimnaziji za Slovence so letos sprejemni izpiti za 1. razred 10. julija 1965 (L dan velikih počitnic). Začetek ob 8. uri.
Prijave na naslov: Direktion des Bundes-gymnasiums fiir Slowenen in Klagenfurt, Lerchenfeldgasse 22, ali pa ustno v pisarni.
Potrebni dokumenti: rojstni list, dokaz avstrijskega državljanstva in šolsko spričevalo, ki ga bo dobil učenec 9. julija 1965 na dosedanji šoli.
Popis učenca (Schiilerbeschreibung) naj pošlje šola direktno ravnateljstvu gimnazije.
Glede sprejema v višje razrede se morajo starši osebno oglasiti v šolski pisarni.
Ravnateljstvo
robu mesta Celovca je predaval pri svečani otvoritvi univerzitetni profesor dr. Kahler. Prof. dr. Kahler je dejal, da se je team (izg. tim — moštvo), Iki ga tvorijo celovški znanstveniki, trudil že šest let, da bi spravil v red, to je, da bi uredil novi botanični vrt, im sicer tako, da bi se izognili vsaki začasnosti. Tako so ustvarili (uresničili) pod znanstvenim vodstvom -univerzi tetnega prof. dr. KaMerja, dr. Widdemja, dr. Aidhin-gerja, višjega svetnika dr. Turnovvskega in tehnične izvedbe vrtnarskega arhitekta Miil-lerja in dr. Bacha zmerom cvetočo galerijo, ki privabi vsako leto do 65.000 obiskovalcev.
Botanični vrt je resnična dragocenost za koroško glavno mesto in je stala okrog milijon šilingov. Denarna sredstva so prispevali: dežela Koroška, celovška mestna občina, Trgovska in Delavska zbornica in številne privatne ustanove, podjetja oziroma tvrdke:
-Svečane otvoritve, ki jo je polepšal pihalni ansambel cetovškega Mestnega gledališča se je udeležilo tudi lepo število častnih gostov. Poleg tega so bili navzoči tudi številni zastopniki zbornic in vrtnarstva. Avstrijska družba orhidej s svojim sedežem na Dunaju, pa je ob tej priložnosti razstavila krasno cvetoče vrste orhidej.
ŠT. JAKOB V ROŽU
(Umetnika Terlovčnikovega Francija ni več)
Na binkoštni ponedeljek smo pokopali Franca Rauter, pd. Terlovčnikovega Francija. Veliko število mož, posebno zapad-ne-ga dela naše fare, ga je spremljalo na njegovi zadnji poti. Gospod župnik so opravili zanj cerkvene obrede in molitve ter ob odprtem grobu v binkoštni pridigi podali bogate misli o delovanju svetega in nesve-tega duha v našem življenju.
Rajni Franc Rutar je izšel iz ugledne Teriovčnikove družine in je bil še izven svoje domače fare znan kot glasbenik in godbenik. V mladosti se je na Dunaju in v Pragi šolal v glasbeni umetnosti, se nato uspešno skušal s harmonizacijami narodnih napevov in lastnimi kompozicijami. Bil je izvrsten violinist in kot tak nekoč tudi član celovškega 'gledališkega orkestra. Celo pred samim turškim sultanom v Carigradu je pokazal svojo umetnost, tako se je rad pohvalil med nami.
Svoj najlepši delokrog kot glasbenik pa je našel v domačem okolju. Dolga leta je bil pevovodja pevskega zbora »Rožica", vodili je pevce in tamburaše prosvetnega društva »Kot" in z zbori neštetokrat nastopal na društvenem odru. še dve strasti je poznal v svojih mladih in moških letih: slikarstvo' in lov. Posrečeno se je bavil z barvami in čopičem. Nadvse je ljubil posebno motive okoli Baškega jezera in jih posnemal v svojih živobarvnih slikah. Strasten je bil še kot lovec in bil v naših gozdovih in gorah kakor doma.
Za življenjsko družico in svojega angela varuha, v pravem pomenu besede, si je izbral domače dekle in sicer Floro Simp-ničevo, ki se sama kot umetnica prav uspešno skuša v verzih in rimah. Blaga žena mu je stala bfo strani v njegovih veščih in težkih urah in posebno vdetih njegove dolgotrajne bolezni skrbela zanj z ganljivo skrbjo. Imeilala -sta tri hčerke, od katerih sta dve poročeni v Kanadi. V tednih pred smrtjo sta ga še mogli obiskati.
Gospe Flori in vsem njegovim izražamo iskreno sožalje. Na rajnega pa se bomo še dolgo- spominjali. Saj bodo med nami živele njegove -harmonizacije in kompozicije, med njimi njegova najilepiša »Koroške doline", ki se končuje s sledečim slavospevom Rožu:
Po rožicah je znana dolina ena,
Slovencu je dana, ki jo opevati zna,
Rožni dol, si najlepši naokol’!
Novi načini določanja pristnosti semena
Že proti koncu prejšnjega stoletja, ko so začenjali nadzorovati seme, so pristnosti semena posvečali posebno pozornost, saj so začeli nadzorovati semena predvsem zaradi tega.
Ker je seme pri številnih vrstah in skoiro pri vseh sortah zelo podobno, ga na pogled ni mogoče ločiti. Obstaja nevarnost, da pride pod napačno oznako v promet. V primeru napačne, ali manjkajoče označbe semena, bodisi v prometu ali pri setvi, lahko nastane velika škoda.
Pristnost semena je popolna skladnost z njegovo označbo. Pri večini kmetijskih 'kulturnih semen lahko že s povečevalnim steklom ali celo brez njega ugotovimo pristnost po morfoloških znakih semena, in sicer storimo to laboratorijsko. Velikost, oblika,, barva in teža semen nudijo za razpoznavanje potrebne znake. Anatomska zgradba semena in obrisi Stanič z opazovanjem strukture pod mikroskopom in drugi znaki omogočajo, da določimo pristnost, vendar pa te metode zaradi pripravljanj dn zamudnega opazovanja vedno' manj upo^ rahljajo.
Opazovanje kalčkov
Z opazovanjem kalčkov In mladih rastlinic lahko po metodi Eifriga zelo zanesljivo določamo sorte nekaterih semen. Kalčke in mlade rastlinice lahlko zelo hitro vzgojimo v laboratoriju pod napravo za umetno osvetlitev. Po tej metodi opazujemo', kakšno barvO' ima hypokotyl mladih rastlinic krimske, sladkorne in jedilne pese in tako ugotovimo sorto pese, vrste križnic in drugih semen. Toda tudi ta metoda zahteva daljšo dobo za ugotovitev .pristnosti semena, zato so- razni strokovnjaki — analitiki iskali nove postopke in takšne nove metode za ugotavljanje pristnosti semena, ki bi zagotavljali največjo zanesljivost in v čim krajšem času. Pri tem so dali prednost kratkotrajnim novim laboratorijskim metodam.
Ultravioletni test
Metoda po Gentnerju je hitra in zanesljiva za, razne vršite semen za preskušnje pristnosti. Nekatera semena in kalčki vsebujejo snovi, ki fluoresciirajo, vidne so v temi, če jih osvetlimo s fluorescenčno svetlobo analizme kvarcne svetilke. Snovi stenic in staničja v tej svetlobi reagirajo in se belkasto modrikasto svetijo. Ta metoda nam omogoča razlikovati številne vrste in sorte, pri katerih bi bilo skoro nemogoče določiti pristnost po zunanjih znakih.
Za razlikovanje trpežne ljuljfce in mnogo-cvetne ljuljke nakalimo seme, in ko se v 14 dneh koreninice razvijejo na filter podlagi nad 10 cm dolžine, položimo test s skaljenim semenom pod svetlobo kvarcne svetilke im določamo odstotek zm, ki se svetlikajo po sledovih koreninic. Pri mno-gocvetni ljuljiki sledovi koreninic fluoresti-rajo, pri trpežni ijuljki pa ,sledovi koreninic ne pokažejo nobenih znakov.
Seme rumenega belega ovsa se na pogled ne da ločiti, pač pa to lahko storimo pod svetlobo kvarcne svetilke. Seme belega ovsa dobi pod to svetlobo svetel belkasto modrikast sijaj, seme rumenega ovsa pa temnorjavo barvo.
Za razločevanje podobnega semena vrtnega in krmnega graha opazujemo seme pod to svetlobo in seme lahko ločimo, ker se seme vrtnega graha sveti, seme krm-nega graha pa ostane temno.
če hočemo razločevati seme čebule, po-ra in drobnjaka, kalčke po 10 dneh kailitve niad filtrom krepko zmečkamo, tako da filter popije tekočino, potem pa takoj opazu-jemo pod kvairono svetilko. Po barvi zmečkanih kalčkov oziroma soka na filtru določamo vrsto' semena.
Semena kumar in dinj razlikujemo po
Najnovejše iiisefijske stroje, štedilnike, pralne ji| stroje, gospodinjske po- |!' trebščine
ugodno in na obroke pri
HANS WERNIG
KLAGEMFURT, PaiiSHsehgasse (PissenSiof)
4 dneh kalitve s tem, da klice opazujemo pod fluairosicemčno svetlobo in po barvi določamo vrsto semen.
Podobno lahko razločujemo tudi semena nekaterih detelj, seme njivske ogrščiee v repici itd.
Fenolni način
Ta način uspešno uporabljajo pr: žitnih sortah, graščicah, travah, endiviji in radiču itd. S kombinacijo fenolne reakcije z oblikovnimi znaki semena je mogoče z gotovostjo dotočiti vrste ječmena. Fenolni način omogoča rzvrščanje v posamezne skupine, to pa je treba za ugotovitev sort dopolniti tako, da si ogledamo še zunanje znake semena.
Pri pšenici nam ta metoda s fenolom omogoča, da razlikujemo več sorta;h skupin. Tako moremo razločiti sorte, k: spadajo k različnim reakcijskim skupinam. Ugotoviti je mogoče skupine sort z negativno, šibko, močno in zelo močno spremembo na fenol. Tudi rumeno grašioo, ki se po morfoloških znakih težko loči od panonske, lahko točimo s fenolnim načinom,
ker se vidno črno obarva, medtem ko panonska samo malenkostno reagira.
Nadalje lahko s fenolom točno točimo seme endivije in radiča, čeprav je obojno seme zelo podobno.
Kemične spremembe nam v mnogih primerih omogočijo, da dotočimo pristnost semena. Če denemo seme na podlago, napojeno z razredčeno solno kislino, po spremembah lahko ločimo c z ko lis ta o grašico od močno podobne kocinaste grašice.
Kemično fizikalna metoda pri križnicah s pomočjo metanola in solne kisline omogoča razločevati seme brasstoa napus ui bras-sica rapa. Če potapljamo seme rdeče in črne redkve v raztopino; kalijeve lužnine, po obarvanju zrn lahko točimo seme. Grenko lupino deločamo v lupinah brez grenkih snovi po načinu z reagenčnimi kozorzi z jodjokalijem in tako, da jih mrzlo namakamo v jodjokalijevi raztopini.
Po navedenih in drugih metodah lahko v kratkem času laboratorijisko dosežemo zanesljive uspehe. Lahko je seme res tisto, kot je označeno, lahko je druge vrste, kot je označeno ali pa je mešanica več vrst ozi-rcima sort.
Odločujoči dnevi za piščance
Domača koklja je zvalila 12 piščancev. Prvi dan so lepo uspevali. Drugi dan pa so začeli vsi nekam čudno zehati, cediti sline in padati kot božjastni. Okrevali so le štirje in še ti se slabo zvijajo. Kažejo kot bi jih bolele noge. Kaj je vzrok bolezni? S čim zdravimo in kako preprečimo bolezen?
Piščanci so v prvih dneh življenja izredno občutljivi za bolezni in zunanje vplive, zato bi obdobje prvih 14 dni lahko imenovali kritično fazo zreje.
Najipogoistnejši vzrclki velikih izgub so, poleg kužnih obolenj, med katerimi je na prvem mestu omeniti salmonetozo — belo grižo piščancev, škodljivi temperaturni vplivi, slaba toplotna izolacija prostorov, prevelika vlaga stelje in zraka, neskrbna zoo-higietia im drugi, ki imajo za posledico različna obolenja dihal in prebavil. Niso redke tudi zadušitve.
Pri skrbni zreji odstotek poigiina do 14. dneva starosti ne bi smel presegati 2 odst.
Zlasti so za piščance teh starosti usodne nagle spremembe v toploti zraka in pa prepihi. V zrejališču naj bo; okoli 20 stop. C, temperatura pod umetnimi kokljam! (lahko so to elektr. žarnice), ki zanesljivo zamenjujejo prave koklje, pa 32 stop. C. Ta toplota se nanaša na toploto okolja. Najboljši nastilj za piščance je oblovina iz suhega
Dobro in
V našem listu, številka 20, smo na kratko spregovorili o prednostih zelene krme. Danes pa nekaj o senu dn drugih krmilih. Lastnosti sena so naravno različne, kakor je pač seno pokošeno in spravljeno. Seno je brez ugovora dobro tedaj, če je biedoze-lenO', nekoliko pomešano z zelišči in cveticami ter ima intenziven baizamsk:, aromatični vonj. V nobenem primeru seveda ni dopustno, da bi bito seno pomešano s travami in zelišči, ki so za prehrano brez vrednosti. Tudi ne sme biti seno zatohlo in plesnivo. Splošno dobivamo seno s preprostim sušenjem detelje, trav in drugih rastlin. Sončna toplota dn zrak vršita sušenje. Pokladati moremo vsako seno, ki se je dobro pokosilo in v 4 do 8 tednih izpo-tido. Tu ne smemo imeti strahu. Novo, sveže seno pa lahko povzroči motnje v prebavi in pri brejih kobilah celo izvrženje. Seno vsebuje, preračunano na 1000 kg 4,2 kg fosforne kisline in 8,6 kg apna. Ako imamo seno spravljeno več kot leto dni, zgubi svojo vrednost skoro popolnoma. Dolgo spravljeno seno dobiva grdo barvo, zgublja vonj,, postaja krhko in se zelo praši. Seno s težke zemlje je svetlejše nego gorsko seno, fei je bolj pomešano z zelišči in zato temnejše. Če je bilo seno pozno pokošeno ali če je bilo med sušenjem večkrat zmočeno, zgubi svojo barvo in tudi aromatični vonj. Seno, spravljeno v vlažnem stenju, postane zatohlo, plesnivo ali pa vsaj plesnivo diši, pozneje pa popolnoma zgubi svoj prvotni vonj. Slabše seno s Mislimi zelišči dolgo ne zgubi svoje barve.
Če hočemo seno oceniti po njegovih sestavinah preiščemo posamezne trave in ze-
lasa, nekoliko slabša pa suha žago vina, pomešana z Obiovino ali na nekaj cm zrezana slama, prav tako pomešana z obiovino. V nobenem primeru nastilj ne sme biti moker ali plesniv. Skrbimo tudi, da bo krma kakovostna in zdrava ter da bodo krmilniki in napajalniki vedno skrbno počiščeni. Voda mora biti vsak dan sveža in ne mrzla. Kadar zrejamo piščance brez koklje, bodimo na te čdmiitalije zreje še posebno pozorni.
V našem primeru, ko; so piščanci, ješči in živahni prvi dan po izvalitvi, že naslednji dan nenadoma zboleli in poginjali, je verjetno šlo za zastrupitev s hrano ali vodo. Ni pa izključen tudi močan prehlad.
Najboljša hrana za piščance je krmilna moka (Pš), mešana pO' sestavu posebej za nje in v kateri so v zadostni količin; zastopane vse potrebne snovi za življenje piščancev in njih normalni razvoj. V vaših razmerah krmilno moko do neke mere lahko-nadomešča kaša ali koruzni zdrob. Pazite pa, da krmila nikdar ne držite v posodah, za katere ne veste kaj je v njih pred tem bilo (gnojila, galica, preparati za uničevanje gledalcev ali plevela in podobno). Imejmo to v mislih tudi takrat, ko za piščance izbiramo primerne krmilnike (krmilne plošče) in napajalnike.
slabo seno
Mšča, ki jih vsebuje. Število sladkih zelišč v senu, ki imajo votla okrogla stebla je zelo važno za vrednost sena. Vrednost sena je tem manjša, čim bolj prevladujejo v njem kisle trave.
K izvrstnim ki dobrim zeliščem štejemo: travniško deteiljo-, belo deteljo, rdečo deteljo, nemško, deteljo, grašico, grahor, travniški grah, poljski kumiin, repinec, travniško zvončnico, trozolbec, kislico in sladko deteljico.
Neškodljiva in precej dobra travniška zelišča so: regrat, cikorija (potrošnik), bodlji-ka (osat), trpotec, komonika, kozja brada, rman, motovilec, repušec, lakota, kameno-kreč, gavez dn kukavica.
Ničvredna dn škodljiva zelišča so: dresen, marjetica, srobot, kalužnica, ločnica in preslice ter mahovi.
Strupene rastline pa so: podlesek, teloh, naprstec, zlatica, omej, trobeiika, pasja smrt, ljuljika, žabja zel, potočnica, blen in grintevec.
Splošno naj še pripomnimo, da je detelja redilnejša nego travniško seno. Večje redilne vrednosti kakor seno je otava, zlasti če je bila skrbno spravljena. Otava vsebuje posebno veliko sladkorja, tolšče in dušič-natih snovi.
Sedaj pa nekaj o slami, ki sicer vsebuje zelo malo redilnih snovi, a je potrebna kot pridatek, ki pospešuje prebavnost drugih krmil. Slama je ali mlačena s cepi ali s strojem, dalje stlačena ali nestlačena. Slama ne sme biti preveč trda v svojih steblih, ne sme dišati po zatohlosti ali pleisnivosti
ter ne sme biti nikoli pokrita s smetjo. Snet se pojavlja med klasjem kot rdeč prašek. Slama grašice, graha in boba je težko prebavljiva in povzroča mnogokrat zapeko. Slamo pokiadamo bodisi dolgo ali rezano, in sicer v tem primeru najbolje pomešano s senom. Slame, ki je siva in mokra, dalje slame, ki zatohlo diši, ki je oglodana od miši, ki nima klaskov in je pomešana s smetjo, ne smemo nikoli uporabljati za krmilo.
Slednjič uporabljamo za krmilo razne tropine. Največ živil vsebujejo lanene tropine, te imajo tudi najmanj ostrih eteričnih olj. Tropine podajamo proti katarainemu obolleniju zlasti žrebetom, ko jih odstavljamo. Dnevno damo v tem primeru 100 g tropin. Enake vrednosti so ogorščične tropine. Najboljše so zelene ogorščične tropine, ki jih je najbolje dajati posušene. Posebno važne so tropine za tvorjenje mesa in tolšče.
Govedo je za sprejemanje hrane, za krmljenje mnogo manj občutljivo nego konji. Govedo potrebuje veliko množino sočnega krmiva. Dobro prenaša razne vrste detelje, travo, krompir in industrijske odpadke, ako mu dajemo poleg tega dovolj jedrnate piče. Ohrovt, špinača, koleraba in krompir zvišujejo motenost. Krompir podajamo zmečkan in osoljen. Pozimi je najboljše krmivo travniško seno, dočim se slama ne more z njim enačiti. Krmni krompir vsebuje 25 odst. suhih snovi, večinoma škrob in le 1 do 12 odst. beljakovin. Oljnate tropine (lanene, ogorščične i. dr.) so razen slame in drugih krmil zelo primerna krmila, ker so lahko prebavljive in vsebujejo mnogo beljakovin. Tropine sončnice in maka uporabljajo le malo. Prav tako niso priporočljive gorčične tropine.
SLOVENSKE ODD A JE ¥ RADIU
PONEDELJEK, 14. 6.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. Kar po domače ... Glasbena oddaja. 10 minut za športnike. 18.00 Za našo vas. - TOREK, 15. 6.: 14.15 Poročila, objave. En hribček bom kupil. Glasbena oddaja. Iz zdravnikove beležnice: O konzervah. — SREDA, 16. 6.: 14 15 Poročila, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 17. 6.: 7.S0 Služabnik božji Anton Martin Slomšek — apostol cerkvene edinosti. — PETEK. 18. 6.: 14.15 Poročila, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Domače vesti. — športni obzornik. — SOBOTA, 19. 6.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. Voščila. — NEDELJA, 20. 6.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
ZNAMKA ZAUPANJA
6RUN9NER
Klagenlurf - Celovec
Wienergasse 10 (Promenadna cona)
Vse za vodno instalacijo (sanitarni material) dobavlja
Bratje Rutar & C®
Dcbrla ves — Eberndor!
C/LEPALiSČE V CELOVCU
Petek, 11. junija, ob 19.30: Der Verschivender (Zapravljivec); 23. predstava za F-abonma in GWG-petek. — Sobota, 12. junija, ob 19.30: Die Fleder-maus (Netopir, opereta). — Nedelja, 13. junija, ob 19.30: Von Mausen und Menschen (O miškah in ljudeh), zadnjikrat. — Torek, 15. junija, qb. 19.30: Der Verschvvender (Zapravljivec). — Sreda, 16. junija, ob 19.30: Minister gesucht (Iščemo ministra); reklamna predstava po' polovičnih cenah (vstopnina od 4.— do 20.— šilingov.
Za vse predstave velja prosta prodaja vstopnic in abonma.
S tem je celovško Mestno gledališče končalo svojo rimsko igralno sezono 1964/65.
Govorica mode
Vse, kar nas obdaja, ima svojo govorico, pa naj je to mrtva narava, ki nam s svojo čudovitostjo govori o veličastju Stvarnika, naj so to dela človeške zmožnosti, ki nam pričajo o duhovni usmerjenosti in zmožnosti človeka. Reči moremo, da je ta govorica morda najzgovornejša.
Tako tudi pri modi in morda prav pri modi bi se naj čim bolj izrazito kazalo, kaj ■hoče s svojim oblačenjem povedati. Saj je že kar ustaljena navada, da ob velikih slovesnostih oblečemo slavnostno bleko; možje galačrno, žene resno- - temno, mladina praznično - veselo, deklice pa kar belo. Prav tako je povsod v navadi, da ob žalosti oblečemo črno bleko. To je jasna govorica našega oblačenja in kar neprijetno se počutimo, če kdo brezbrižno prezira ta glas.
Obleka ima torej tudi svojo zelo značilno in učinkovito govorico. Način oblačenja ali moda izraža namreč mišljenje in življenje ljudi, njihovo veselje in žalost; izraža tudi oblast in moč, ponos in skromnost, bogastvo in uboštvo, svetost in posvetnost. Kako zanimivo so znali v vseh časih vse te značilnosti človeškega življenja v oblačenju prikazati. Tako moremo reči,, da je moda starodavna umetnost, v kateri so pomešani različni socialni, zgodovinski in psihološki čmitelji.
Moda hoče poudariti predvsem telesno -lepoto. Zato- -igra v javnem življenju izredno važno vlogo. V ta namen so ustanovljene prave modne šole im modni študijski zavodi, ki naj vestno zasledujejo smeri umetnostnega -gledanja v raznih časih in krajih in temu -odgovarjajočo modo izohli-kujejo. Prav tako študirajo v teh modnih inštitutih, kako naj moda čimbolj zakrije telesne hilbe nenormalno razvitih in pohabljenih ljudi.
Vse to povzroča tudi veliko nestalnost mode. Vzroki tega modnega menjavanja so namreč: čut za lepoito, žeja po novosti, uveljavljanje osebnosti, beg pred enoličnostjo, razkošje in domišljavost, čim bolj je zato kdo podvržen tem „muham“, tem bolj je suženj modnih zahtev.
Na nestalnost mode vplivajo seveda tudi lastniki in izdelovalci novih modnih vzorcev, tekstilni izdelki, tisk, kino, televizija, trgovine s svojimi razstavami in izložbami, tekme v izdelovanju novih vzorcev in javnost, ki se jim 'takoj prilagodi im jih osvoji z bolj ali manj posrečenimi posnetki.
Današnja moda je odvisna tudi od gospodarstva; ono ji je prava gonilna sila. Seveda se mora ozirati tudi na dogajanja in navodila modnih šol, ki so si zlasti danes pridobile mnogo zvestih posnemovalcev. V pogledu morale im dostojnosti je zato zelo hvalevredno prizadevanje onih posameznikov in organizacij,, ki se trudijo, da bi modo oprostili slabih teženj in ji pomagali, da bi -dosegla svoj namen, ki je: poveličevati lepoto človeškega telesa tako, da ne ubija duha!
Z A M L A DI NO
asaeBi
Človek -
Kako skrivnostno bitje je človek! Sredi neskončno velikih in neskončno majhnih stvari je človek, svet čudovitosti in ugank.
V nas je vse čudovitost in skrivnost: srce: M bije in dela kot zvest služabnik dan in noč, čudovit mehanik, ki pošlje s+otisoč-krat na dan kri v zadnji kotiček telesa; pljuča: ki sprejemajo obubožano kri, jo očistijo strupov in jo povsem osvežijo; kri: ki se pretaka po telesu, ga hrani, popravlja, obnavlja celotni organizem... in želodec, ki je pravi kemik v telesu, ki spreminja najrazličnejšo hrano tako, da iz nje nastaja meso, kosti, zobje, lasje!
Kako čudovita organizacija je skrita v nas: živčni sistem, ki urejuje delo čutil in
ugank®
udov, ki so vsak zase že pravi umotvor, kakor ga ne premore vsa človeška modrost.
Ali ni čudno, da znanstvenik 20. stoletja, doktor Carrel, spravi svojo medicinsko znanost svojega časa v knjigo z naslovom: Človek — neznanka. Saj mora še danes znanost ob tolikih raziskovanjih priznavati, da še za korak ni napredovala na področju človeka. Modrijan Lecomte du Noiiy je zapisal: „Med podobo, ki nam jo more znanost davi o človeku in resničnim stanjem človeka, je ista zabloda kot razlika med skrbno narisanim načrtom nekega mesta in intimnim življenjem njegovih prebivalcev.“
Dodajmo pa še, da je človek skrivnost ne le po telesu, ampak tudi in še mnogo bolj po svoji duši!
cfe Umskega meta
FILM V SOVJETSKI ZVEZI
Znano je, da je v Sovjetski zvezi film pod državno kontrolo in mora strogo služiti uradni marksistični doktrini. Služi tudi kot izvrstno propagandno sredstvo namenom režima, zato- je tudi gospodarsko popolnoma odvisen od državnega vodstva. Pred kratkim pa je izjavil sovjetski filmski režiser Gri-gor Šukrai, da je dobil dovoljenje, da sme odpreti nov flimiski studio, kjer bo smel delati na povsem privatni indcia-tiVii sicer še vedno pod nadzorstvom uradnih organov. To „sproiščenje“ bo obsegalo izbor filmskih igralcev, izbire filmskega programa in predvsem gospodarske strani filma. Režiser Šukrai bo ustanovil na bazi svobodnega trgovanja in dobička posebno filmsko -centrailo v Sovjetski zvezi, kar po-menja velik preobrat na problem filma v tamošnjih razmerah.
NAGRADE ZA FILM V AVSTRIJI
Vedno bolj čutimo tudi pri nas krizo filma, ki ima svoj delni vzrok tudi v tem, da n-am v naših ki-norpredstavah kažejo preveč povprečnih in slabih filmov. Celo filmov z divjega zapada in kriminalnih zgodb se gledalci naveličajo, če jih je že preveč in ne kažejo v bistvu nič novega.
Prizadevanje, da hi pri nas film izboljšali in -ga postavili bolj v službo kulturnega poslanstva ter mu dali končno mesto v kulturnem činiteljstvu, kot mu gre, so se za-
čele tudi javne ustanove zanimati za film. Ministrstvo za pouk je že pred leti razpisalo posebne nagrade za najboljša filmska dela. Pred kratkim so razdelili te nagrade na Dunaju za lansko -leto. Prvo nagrado je dobil dr. Erich Regler v vsoti 20..000 šil. za film „Austria“. Druga nagrada je bila dodeljena v višini 10.000 šil. Centrcpa-fdl-mu za dokumentarni film „Svet gospoda K“. Pohvalne listine pa so prejeli še Max Lersch za film „Kiridi“, Bruno Loetsch za „Vodnega satana" in dr. Albert Qwendler za film „Mnogo otrok — eno mesto".
O filmu pri nas so ponovno razpravljali v dunajskem parlamentu, kjer je mindsterialni svetnik, dir. Rajmund Wanhanek zastopal stališče, da je treba film bolj učinkovito podpreti. Po-sebej je omenjal, da imajo avstrijski film! v svetu dobro ime in jih radi predvajajo. Od leta 1945 je nad 200 filmov bilo prodanih in predvajanih v vsaj 40 deželah.
Za letošnje leto je bilo sklenjeno, da povišajo nagradni fond na 50.000 šilingov.
ALI VESTE . . .
da so imeli najhujši mraz v Rusiji 24. avgusta 1960, ko so v antaiktiki na oporišču „Wostok“ zabeležili 88.3 stopinj mraza.
da so imeli najhujšo vročino v Sahari, kjer, so pri Azazid v Libiji dosegli 57.8 stopinj vročine. Do takrat pa je veljal za toplotni rekord vročina 56.7, dosežen v „Do-lini smrti" v Kaliforniji.
Od kdaj imamo nedeljo?
Povsem naravno se nam zdi, da mora po šestih dneh dela priti dan počitka, ko se zapro šole in trgovine in delavnice in uradi, ko lahko brezskrbno pohitimo z domačimi ali s prijatelji v božjo naravo. In vendar je nedeljo postavila šele katoliška Cerkev kot „ Gospodov dan" za počitek in praznovanje.
Dan počitka pa ni bil vedno in pri vseh narodih isti. Medtem ko je nam ta dan nedelja, je b-il starim Grkom ponedeljek, Perzijcem torek, Sirijcem sreda, starim Egipčanom četrtek, Turkom petek in Zidom sobota.
V začetku krščanstva so imeli pravzaprav dva praznika. Judje so praznovali soboto, kristjani pa nedeljo. In tako so bile tedaj tudi ob nedeljah odprte trgovine in ■so ljudje delali. Šele cesar Konstantin Ve-llilki je leta 321. prepovedal oib nedeljah vsa nenujma dela. Leon III. pa, ki je vladal od 717. do 741. leta, j-e slednjič prepovedal vsalktero delo na ta dan.
In to se j-e ohranilo po vsem krščanskem svetu do današnjega dne.
Kmefovalčeva sreča
Kmetič vstaja v rani uri, truden lega v mraku spat.
V radost da pomlad mu cvetja, a jesen v plačilo sad.
Delo je uspeh rodilo, naj pokoj ga po-sladi!
Koder vlada tiha sreča, žalosti prostora ni.
E. G a n g 1
TELEVIZIJA NA GRAMOFONSKIH PLOŠČAH
Kot poročajo -iz New Yorka, se je vendar posrečilo ameriški družbi Westnghouse Electric uresničiti dolgoletno prizadevanje, da bi dobili televizijske slike na gramofonski plošči. Slika ni povezana s ploščo s projekcijskim aparatom, temveč jo ustvari gramofonska igla istočasno, ko povzroči glasovno reakcijo na plošči. Vsekakor je to velika iznajdba, ki bo omogočala, da bomo priljubljenega pevca ne le po mili volji lahko poslušali v toplem zapečku, marveč ga tudi imeli v svoji sredi na majhnem televizijskem okencu ob gramofonu.
Prevedel:
AVGUST PETRIŠIČ
36. NAD ALJ EVAN J E
Tedaj je Smith pritisnil na gumb električne žepne svetilke, ki jo je imel s seboj. Naperil je beli svetlobni krog 'tako, da je svetloba polno padala v tisto lice na pragu.
,,Oh, Bog!" je zavpil Weymouth. „John je!" In spet in spet j-e ponovil: „Oh, Bog! Oh, Bog!"
Takrat sem morda prvič v svoj-em življenju resnično mislil, da je stalo bitje z drugega sveta pred menoj. Sram me je priznati obseg groze, ki m-e je navdala. James Wey-mouth je dvignil roke, ko da bi hotel vreči od sebe tisto strahotno bitje med vrati. Momljal je —- mislim, da je molil, toda čisto nerazumljivo.
„Drži ga, Petrie!"
Skočil je naprej in ko se j-e spoprijel s tistim, ki je bil trkal, sem spoznal, da je bil človek iz mesa in krvi — človek, ki je tulil in se boril ko divja zver, se penil okoli ust im v divji blaznosti škrtal ž zobmi; vedel sem, da j-e blaznež — da je žrtev Fu-Mančuja — da je blaznež nadzornik Weymo-uth! Bliskovito sem spozna! vse to in priskočil Smithu na pomoč. Tedaj so se oglasili bežeči koraki in moža, ki sta zunaj stražila, sta pridrvela na prag, za njima pa še neki tretji. Vseh nas pet se je oklenilo razbesnelega blazneža, a smo mu le s težavo bili kos.
„Vbrizgal,ko, Petrie!" -je zasopel Smith. „Brž! Moraš mu dati vbrizg!"
Izvil sem se iz borbe in zdirjal noter po torbo. Po Smithovem naročilu sem prinesel s seboj vbrizgalko, ki je bila že napolnjena. Celo v tistem razburljivem trenutku sem se moral čuditi veliki previdnosti svojega prijatelja, ki je uganil, kaj se bo zgodilo.
Naj se ne zadržujem predolgo ob koncu tiste grozne borbe. Vsi smo že obupavali, da ne bomo mogli -pomiriti ubogega, blaznega človeka. Toda slednjič nam je uspelo; in suhi, okrvavljeni divjak, ki smo ga bili poznali kot detektivskega nadzornika Wey-mouth-a, je negibno ležal na ležišču v lastni sobi. In začudenje, polno groze, me je prevzelo ob misli na tisti strašni veleum, ki je samo s praškom igle napravil iz vrlega, prijaznega človeka to nesnažno, zverinsko bitje.
Nayland Smith se je z divjim pogledom in še tresoč se zaradi ogromnega napora obrnil k možu, za katerega sem vedel, da ga je poslala Scotland Yard.
„No?“ se je obrnil.
„Aretiran je sir," je detektiv sporočil. „-Bridržal:i so ga v njegovem stanovanju, kakor ste odredili." '
„Ali je ves ta 'čas prespala?" je dejal
iSmith meni, ki sem se bil pravkar povrnil iz sobe zgoraj, kjer j-e ležala bolnica.
(Prikimal sem.
„Ali bo tale miren za kako uro ali dve?" je -vprašal, fcažoč na stegnjeno postavoi na ležišču.
„Za osem do deset ur," sem m-rko odvrnil. -
„Pojd'i, torej! Najino delo nocoj še ni končano!"
Zublji
Kasneje so se pokazali dokazi, da j-e ubogi WeymO’Uth živel divjaško življenje, ko se j-e bil skrival med gostim grmovjem na zemljišču, ki se j-e razprostiralo med vasjo in predmestjem ob sosednem griču. Dobesedno se je bil povrnil v divjaštvo; hranil se j-e s hrano nižjih živali, ni se pa pomišljal -krasti, kakor smo dognali, ko so odkrili njegovo zatočišče.
Zelo pretkano se je skrival; toda pojavile iso se priče, ki so ga bile v mraku opazile -in pred njim zbežale. Nikdar niso vedeli, da ni bil predmet njihovega strahu nihče drug -ko bivši nadzornik John Weymouith. Kako je ušel smrti v Temzi, kako je neopaženo prešel London, nismo nikoli zvedeli. Vsekako je morala biti njegova navada, da je hodil vsako jutro ob pol treh trkat na lastna vrata v podzavestni skrivnostni zvezi s staro navado.
Povrnem se k tisti noči, ko je Smith razkrili zagonetko o trkanju. V avtomobilu, ki je čakal nanj na koncu vasi, sva-se peljala po zapuščenih cestah do New Inn Courta. Jaz, ki sem spremljal iNaylamda Smitha skozi neuspehe in uspehe njegovega poslanstva, sem vedel, da je bil to noč prekosil samega
sebe, da j-e upravičil zaupanje, ki ga je vanj polagala najvi-šja oblast.
Vedli so naju v zanemarjeno sobo — ki bi lahko pripadala dijaku, potniku ali kakemu čudaku. Sredi slikovitih in neurejenih predmetov iz raznih zgodovinskih dob je sedeli v -velikem rezljanem stolu pred neko soho Buddhe mož, ki je imel roke vklenjene. Njegovi lasje in brada so bili dostojanstveni, njegova drža pa je bila izredno ča-st-Mljiva. Toda izraz njegovega obličja je bil docela zakrit s temnimi očali.
iDva detektiva sta stražila jetnika.
„AretiraIi smo profesorja Jennerja Mon-da, ko je vstopil, sir," je dejal mož, ki nam je bil odprl vrata. „Nikake izjave nam ni podal. Upam, da ni nobene zmote."
šel je skozi sobo. Kar žarel je v vročičnem razburjenju. Skoraj besno j-e -možu odtrgal brado, snežnobelo lasuljo — in zagnal temna očala ob tla.
Pokazalo se je veliko, visoko čelo in zelene zlobne oči, ki so se uprle vanj z izrazom, ki ga nikoli ne pozabim.
Bil je dr. Fu-Manču!
Nastopil je trenutek največje tišine — moreče tišine. Potem je vprašal Sm;th:
„Kaj ste storili s profesorjem Mcndom?"
Dr. Fu-Manču je pokazal svoje ravne, nu--men-e zobe z edinstveno zlobnim smehom, ki sem ga tako dobro poznal. Kot zvezan jetnik je sedel prav tako hladnokrvno kakor kak sodnik pri svoji mizi. Po resnici in pravici moram reči, da j-e bil Fu-Manču brez trohice bojazni.
„Zelo nujni opravki ga zadržujejo na Kitajskem," je odvrni! hladno in sikajoče. »Njegova dobro znana osebnost in samo-
KRIMINALNI ROMAN
SKRIVNOST
lllllllll!l]lll!lllllll
(k. h
S A X ROHMER
	
P OO J OO ^ OO	OO j\J GO	B 00 R 00 /\ 00 N 00 J 00 E
MIRKO:
Tam, kjer teče
Bližajo ise počitnice.
Večina dijakov že kuje načrte, kako se bodo odpočili od več ali manj napornega študija. Mnogi sanjajo o morju, o inozemskih mestih...
V	prejšnjih desetletjih so dijaki potovali peš ali s kolesi. Najprej so spoznavali ožjo domovino in zatem šele kraje in mesta onkraj meja.
Vključiti sem se hotel v to lepo in staro navado. Zato sem s tremi dijaki napravil petdnevni izlet. Zadovoljni smo bili in doživetja ... no, kaj bi pravil, berite dalje:
Bil je ponedeljek, oblačen, kakor so navadno ponedeljki v avgustu in tudi med letom. Dobro založeni s prtljago in s „ka-loriijamd" smo krenili proti mirnemu Baškemu jezeru. Obiskala smo V tej okolici naše dijake. Večina jih je bila doma in so nas temu primemo sprejeli. Opoldne smo pozdravili prečastitega g. dekana Milioniga v Malo/ščah. Da od tu nismo šli „prazni“ naprej, ni treba posebej poudarjati, saj je vsem znana gostoljubnost gospoda dekana.
Po bližnji poti smo dospeli k Mariji na Zilji. Zanimala nas je lepa cerkev, o kateri smo že večkrat slišali v slovstveni zgodovini.
Da bi se utrdili v spretnosti in bolje spoznali prometne znake, smo jo mahnili skozi Beljak. Izkazalo se je, da so dijaki navajeni prometa im smo se takoj znašli v vsakem še tako zamotanem prometnem položaju.
Po lepi cesti smo prisopihali v Št. Lenart pri Sedmih studencih. Tu so nas prijazno sprejeli gospod župnik — njih ime je znano vsem gospodinjam, saj brez „če-buile“ je težko gospodinjiti. Postavili smo naše konjičke v „farovšlki hlev". Ko se je sonce nagibalo za Dotorač, smo se z g. župnikom povzpeli na bližnji hrib. Odprl se nam je pogled na Ziljo, prepojeno z večerno zarjo. To je naša Zilja, ki smo jo spoznali na našem izletu, domovina »pastirja Cirila1*. Vpeta med gorami in planinami se vije ta dolina. Vzljubili smo jo, ker je košček naše domovine, naše kulture. Ko je sonce že zašlo, smo se vrnili in neka družina nas je sprejela pod streho, ker v prenočišču ni bilo prostora.
V	torek nas je pozdravilo lepo jutro. Sonce je že kukalo izza planine, ko smo vozili proti Podkloštru. Zavili smo v notranjost Ziljske doline. Dobro jutro so nam voščile prijazne vasice Drašče, Drevlje in Gorje. Hladno jutro nas je pripravilo k te-
bistra Zilja
mu, da smo zmanjšali našo zalogo. Posedli smo ,v rosno travo. Kar naenkrat, kot bi poklical, so prišli „berači“. Ne da bi nas vprašali:, so tipali po naših kalorijah. Nazadnje so nam celo nagajali in nas pregnali — bili SO’ domačini, mravlje!
Na Bistrici nas je zanimala cerkev na hribu, ki so jo ravno popravljali. Pozdraviti smo hoteli gospoda župnika, a ga ni bilo doma. No, pa tudi pozdravi, napisani na vratih, razveselijo človeka!
Presenečeni smo bili v čajni. Moj sobrat nas je naravnost preobložil z raznimi dobrotami. Ko smo se opomogli, nam je razkazal prijazne Čajne. Radi bi ostali še dalj časa, a popoldne se je poslavljale. Zato smo se kar poslovili in kmalu smo drveli
»Sedaj moraš vendar jesti,“ je rekel gospod Plaumann svojemu malemu sinčku.
»Kako pa naj jem, ker nimam nobenega teka, ata, mu je odgovoril sinko.
Gospod Plaumann je vzdihujoče pogledal svojo ženo. »Razvajaš preveč otroka, to je namreč tisto.“
»Prosim, to pa že ni res, jaz ...“
»Mali sploh ne ve več, kako dobro mu je.“
Gospa Plaumann je že hotela reči, a jo je sinček brž prehitel: »Zakaj ne smem tega vedeti, očka?“
»Ker, ker... No, sicer je pa vseeno. Rečem ti lahko samo to, da v moji mladosti nisem bil tako razvajen kakor ti!“
»Ali si živel slabo?11
»Vobče ti ne morem popisati, kako ubog sem bil,11 je dejal gospod Plauman.
»Pretiravaš,11 se je smehljala njegova žena.
»Vidiš, prav to je,“ je mrmral gospod Plaumann. »Eden od vaju mora imeti zmerom zadnjo besedo!11
»Pripoveduj mi ate, kako si živel,11 je hotel vedeti mali.
Gospod Plaumann je na dolgo in široko razlagal in opisoval -svojo mladost. Da bi dosegel pri tem čim večji učinek, je svoje doživljaje slikal v najbolj črnih barvah. Takrat bi bili vesel, če bi mi kdo’ dal košček trde skorje!11
Mali sinček je gledal očeta ves prevzet in s sočustvovanjem.
mimo Preseškega jezera proti Melvičam in dalje v Šmohor. V večernem mraku smo zapuščali Ziljo in pred Mauthnom prenočevali pri mojem sobratu.
Bili smo polni veselja. Povsod, kjer smo obiskali kakega sobrata, so nas pogostili in nam še nekaj zavili za popotnico. To nam je dajalo moči, da smo pogumno in veselo nadaljevali pot po dolini Lessach v Marijo Luggau. Pravzaprav to ni bila vožnja, ampak plezanje. Ta dolina, po vsem svetu najbolj znana po jarkih in klancih, nam je izsilila mrzel pot, ki je močil naše konjičke. Navzdol je šlo sicer hitro, a potem smo spet tiščali po klancu, skoraj celo večnost. Neki dijak bi kmalu povozil možakarja, ki je prišel naproti. Ves razburjen je kričal za nami: »Pobalini, ali ne znate zvončkljati?11 »Zvončkljati že znamo, voziti pa ne!“, tako se je v imenu nas vseh odrezal Pavle.
Pričelo je deževati, potem pa ni več nehalo. Zato smo si v miru ogledali Marijino
»In, na primer električna železnica?11 je nadaljeval gospod Plauman. To sem smel kvečjemu opazovati in gledati v izložbi.11
»Ubogi ata,11 je dejal žalostno sinko.
»In če bi si dovolil stvari, ki si jih ti privoščiš, potem je vzel moj oče korobač in mi jih nasolil, da sem si dobro zapomnil kaj je prav in kaj ne.“
Mali je za trenutek pomislil, nato pa je hitro dejal:
»Ata, nekega dne pa si imel le srečo, kaj?11
Gospod Plaumann takoj ni razumel svojega sinčka in ga je vprašal ves začuden: »Kako... Kaj meniš s tem?11
»Mislim, da si lahko še močno vesel, da stanuješ danes pri nas.11
Prevedel B.
^EH ZA SMEH
Bolnik (za železno zaveso) pride ves sključen k zdravniku im toži: »Gospod doktor, ne morem več niti hoditi. Strašno me boli zvezda.11
Zdravnik: »Kaj vas boli?11
Bolnik: »Zvezda!11
Zdravnik: »Pokažite, kje čutite bolečine.11
Bolnik: »Tule, tule, gospod zdravnik.11
Zdravnik: »To jie vendar križ. Križ vas boli.11
Bolnik: „2e — ampak ni dovoljeno reči pri nas — križ!11
cerkev, ki je priljubljena romarska pot. Nismo obupavali, čeprav smo šele zvečer dospeli v Lienz. Revnih in do kože mokrih potnikov so se usmilili dobri ljudje. Pred neko gostilno smo se ustavili in kar naenkrat se je zbrala okoli nas gruča radovednih letoviščarjev. Merili so nas od pet do glave in obratno ter nas nadležno vpraševali, od kod smo in kam smo namenjeni. Pripovedovali smo jim naša doživetja in takoj smo se jim priljubili. Prinesli so nam toliko toplih odej, da bi z njimi lahko odeli pol Podjune. Verjetno so si jih izposodili iz vsega mesta.
V skednju smo našli prenočišče. Postlali smo si v senu. Joj, zjutraj nas je srbelo po hrbtu! Seno pač ni bilo preveč mehko. Verjetno je tudi v senu bilo nekaj posebnih »letoviščarjev11.
Poslovili smo se od prijaznih ljudi, ki so nas dobro pogostili in tako okrepčani smo tiščali kolesa na zgodovinsko goro Isl. Točno opoldne smo dospeli na vrh (1204 m). Navzdol je šlo, da so nam skoraj zavore odpovedale. Ponosno smo čepeli na konjičkih in niti opazili nismo, da je zadnji jahač zgubil nahrbtnik. Joj, morali smo nazaj, a niti malo nevoljni, kajti v drugič smo drveli navzdol.
Mahali smo vasicam Winklem, Flattach in popoldne pozdravili Spital oh Dravi. Mesto smo sii le na hitro ogledali, kajti bolj nas je zanimala Teurnija. Veliko smo že slišali o njej v zgodovinskih in latinskih urah. Ustavili smo se, da smo si »viribus unitis11 (= z združenimi močmi) osvežili podatke tega zgodovinskega kraja. Ogledovali smo si izkopanine in se mučili s prevajanjem latinskih napisov.
Škoda, da se je naša vožnja bližala h koncu. Pri Marija na Zilji je pozvanjalo večernico, ko smo dospeli pred župnišče. Gospoda župnika ni bilo doma, a prijazno nas -je sprejel njegov zastopnik - mežnar. V skednju, tokrat v mehkem senu, smo čakali jutra.
BM je petek, ko smo zlezli iz sena. Najbolj nas je jezilo, da se na izletu niti enkrat nismo mogli kopati. Ta dan smo imeli priliko, da smo zamujeno nadomestili. Vse dopoldne smo se hladili v baškem jezeru. Opoldne smo dospeli k meni domov, kjer smo slovesno zaključilli naš izlet.
Prevozili smo Ziljo, zgornjo Koroško in še del Vzhodne Tirolske. Povsod smo občudovali lepoto krajev in doživljali gostoljubnost prebivalcev. Bogata je naša Koroška: gore in planine, jezera in griči, kozolci in sončnice ..., to so njeni biseri. Vse to nudi tistemu, ki jo zna prav spoznavati...
— mi —
H. U. Nichau:
U/tttL
tarstvo sta mi tu prav dobro prišli.11
Videl sem, da Smith še ni bil odločen, kaj naj počne; mirno je stal, se vlekel za uhelj in pogledoval zdaj Kitajca, zdaj spet začudene detektive.
»Kaj naj storimo, sir?“ ga je vprašal eden izmed njih.
»Pustite naju z doktorjem Petrijem sama z jetnikom, dokler vas ne pokličem!11
Odšli so iz sobe. Uganil sem, kaj bo zdaj Prišlo.
»Ali morete ozdraviti Weymouthovo blaznost?11 se je nenadoma zadri Smith. »Ne morem vas rešiti pred rabljem, niti11 — pesti so se mu krčevito stisnile — »niti ne bi hotel, če bi mogel; toda ...“ Fu-Manču je uprl svoje sijoče oči vanj.
»Ne recite ničesar več, Mr. Smith,11 ga je Pretrgal; »vi me ne razumete. Ne bom se Prepiral o tem, toda kar sem naredil iz prepričanja in kar sem storil jz potrebe, sta dve ločeni stvari — kakor dvoje oddaljenih morij. Vrlega nadzornika Weymoutha sem s strupeno iglo ranil v samoobrambi; obžalujem to okolnost prav tako močno ko vi. Spoštujem takega moža. Sicer pa obstoji sredstvo, ki učinkuje proti strupu igle.11
»Imenujte ga,“ je velel Smith.
Fu-Manču se je iznova nasmehnil.
»Bilo bi zaman,11 je odgovoril. »Edinole jaz ga znam pripraviti. Moje skrivnosti bodo z menoj umrle. Napravil bom zdravega človeka iz nadzornika Weymoutha, toda |e> ako ne bo nihče drug v hiši ko on in jaz.“
»Obkolili jo bomo s policijo,11 mu je srdito segel Smith v besedo.
»Kakor vam drago,11 je rekel Fu-Manču.
»Storite vse potrebno. V tisti ebenovinasti skrinjici na mizi so vse priprave, k: jih potrebujem za zdravljenje. Ukrenite vse potrebno, da ga obiščem, kjer in kadar vam je všeč...“
»Ne zaupam vam čisto nič. To bo spet kaka ukana,11 je naglo dejal Smith. Dr. Fu-Manču ise je počasi dvignil in vzravnal do cele svoje višine. Njegove vklenjene roke niso prav nič motile njegovega pošastnega dostojanstva. S tužno kretnjo jih je dvignil nad glavo in upiral svoj prebadajoči pogled v Naylanda Smitha.
»Bog iz Cathaya, čuj me!“ je dejal z nizkim goiltnim glasom. »Prisegam ..
Najstrahotnejši obiskovalci,, kar jih je (kdaj ogrožalo Anglijo, je bil Fu-Manču, in (konec tega obiska, je bil svojevrsten — grozen — nerazložljiv. Čudno se' čuje, toda niti malo ne dvomim, da je to nenavadno bitje kazalo neke vrste občudovanja ali spoštovanja do moža, kateremu je storil peklensko krivico. BM je zmožen takih čustev, saj Ijdh je podobno gojil do mene. Kmečka hiša, ki je stala prazna ob vaški cesti še niže ko Weymouthova, je v zgodnjem jutranjem svitu postala prizorišče naj-čudovitetjših dogodkov. Ubogega Wey-moutha, ki je še vedno sipal, smo spravili tjakaj. Mislim, da še ni nikoli take nenavaden zdravnik strokovnjak obiskal svojega bolnika — prav gotovo ne pod takimi okolnostmi. Zakaj v hišo, ki je bila okoli in okoli obdana .s policijo, smo spustili dr. Fu-Mamčeja. Pripeljali so ga sem v zaprtem avtomobilu, ki ga naj potem, ko bo ozdravil Weymoutha, spet pelje v ječo — v smrt!
Postava in pravica je po mojem prijatelju določila, naj sovražnik belega plemena o-zdravi enega tistih, ki je bil njega preganjal. Sonce še ni vzšlo in nikakega radovednega občinstva ni bilo blizu; nikakih razburjenih študentov ni bilo, ki bi opazovali roko mojstra; toda v tisti obkoljeni kmečki hiši je bil izvršen eden izmed takih čudežev znanosti, ki bi v drugačnih prilikah porodil neumrljiv sloves dr. Fu-Man-čuja. In tako je prišel ven nadzornik Wey-mouth, ki je bil sicer omamljen, zanemarjen in ki se je držal za glavo ko človek, ki je šel že skozi dolino smrti — a je bil zdrav — zdrav!
Pogledal nas je — z divjimi očmi, ki pa niso izražale bojazljive, divjosti blazneža.
»Mr. Smith!11 je zavpil — in se opotekel po stezi... »Dr. Petrie! Kaj ...“
Zdajci je zadonel ogiušijiv tresk. Skozi sleherno vidno okno zapuščene hiše so švignili ognjeni zublji!
„Brž!“ je zaukazal Smithov skoraj vreščeči glas. »V hišo!11 Zakadil se je po stezi mimo nadzornika Weymoutha, ki je stal na mestu in se majal ko pijan človek. Bil sem Smithu tik za petami. Za nama pa je drvela policija. Vrata so bila neprehodna! Zakaj že so bruhala smrtno vročino, ki jo je prinašali dušeči dim. Vlomili smo eno Okno. Vsa notranjost je bila v enem plamenu!
»Moj Bog!11 je zavpili nekdo. »Saj je to nadnaravno!11
»Poslušaj!11 je zakričal nekdo drug. »Poslušajte!11 Množica, ki jo vselej podnevi ali ponoči od nekod iz praznine skliče požar,
se je pričela že zbirati. Toda vsakogar je objela mrtvaška tišina.
Iz osrčja plamena se je razlegal glas — dvignjen glas, a ne glas mukepolne boli, temveč zmagoslavja! In glas je pel, barbarsko je pel — in umolknil. Nenavadni ognjeni zublji so švigali više in više, skozi vsako okno.
»Vzbuna!11 je dejal Smith zamolklo. »Pokličite gasilce!11
Prihajam k zaključku svojega poročila in zdi se mi, da sem razočaral bralce. Zakaj, četudi sem naslikal peklenskega kitajskega doktorja z vsemi razpoložljivimi barvami, ,ne morem končati svoje naloge, kakor bi želel.
Včasih mislim, da mi je pero le začasno obstalo, da sem se ukvarjal le z enim razdobjem gibanja, ki ima sto razdobij. Vse-kako pa upam na nadaljevanje, vzlic vsej zapadnjaški miselnosti in zapadnjaškim predsodkom, če se pa bo moje upanje uresničilo, tačas še ne morem povedati.
Bodočnost, M je polna mnogih skrivnosti, mi še zakriva to mojo žlahtno skrivnost. Oprostite mi torej, če slabo končam; zakaj vsaka radovednost, ki jo zapusti ta pripovedka v bralcu, teži v enaki meri tudi pisca. Prav namenoma sem pohitel z vami iz stanovanja profesorja Jennerja Monda do zaključka prizora v zapuščeni hiši; storil sem to zato, da bi vam s temi zadnjimi stranmi svojega poročila podelil nekoliko tiste blazne naglice, s katero so se dogodki odigrali. Moja slika se vam bo zdela bež-
(Dalje na 8. strani)
Nova pridobitev celovškega letališča
Naprava instrumentov za večjo varnost letalskega prometa — Poleti možni tudi ob zeio oblačnem vremenu. — Najbolj moderna naprava v Avstriji.
Modernizacija celovškega letališča stalno napreduje. Njegovo tetiničmo in upravno vodstvo si neprestano prizadeva, da bi letalski promet na tem letališču čimbolj poraste1!. Tako so lani v maju izročili prometu osvetljevalno napravo, s pomočjo katere lahko od tedaj letala tudi ponoči vzletijo oziroma pristajajo.
Pretekli četrtek pa je bila predana prometu nova, druga zelo važna naprava — rtočasno najmodernejša od vseh avstrijskih letajišč —, ki omogoča tako rekoč avtomatično pristajanje tudi ob zelo oblačnem in deževnem vremenu.
Nova naprava omogoča uvedbo tako imenovanega sistema pristajanja s pomočjo instrumentov". Sedaj lahko pristanejo na celovškem letališču vsa letala s tozadevnimi instrumenti: pilotom jih je treba le pravilno naravnati — in letalo samo od sebe izvede pravilen pristanek. Reči moremo torej, da je možno tako rekoč „slepo“ pristajanje.
Ta naprava je produkt zadnjih tovrstnih tehničnih pridobitev v pogledu možnosti pristajanja letal ob slabem vremenu. Sedaj bo letalom možen pristanek tudi v slučaju, da segajo oblaki do 100 metrov nad letališčem, medtem ko je bila dosedaj ta meja pri 352 m. če je torej bila v višini 352 m vidljivost zaradi oblačnosti ovirana, letala niso mogla več pristati v Celovcu in so morala poiskati kako drugo, modernejše
letališče. Sedaj pa ta ovira odpade. Edino, kar bi moglo še motiti oziroma preprečiti pristanek, je gosta megla tik nad zemljo.
Stroški nove naprave znašajo 4 in pol milijona šil. Vodstvo celovškega letališča upa na ta način povečati letalski promet, sklepajoč iz podobnega primera v Salzburgu, kjer so podobno napravo montirali leta 1960 in je od tedaj promet precej naraste!. Ker bo s pomočjo te naprave zelo olajšano pristajanje in vzlet letal tudi pozimi, je to važno tudi za napredek in povečanje
tujskega prometa in v splošno korist koroškega gospodarstva, obenem pa bo s tem pomagano tudi pospešitvi tako zaželene druge (t. j. zimske) tujskoprometne sezone v deželi.
Seveda pa s tem še niso zaključena dela na celovškem letališču. Eno prihodnjih nadaljnjih etap bo predstavljalo podaljšanje pristajalne piroge od dosedanjih 1890 m na 2200 m, s čimer bo podana še večja možnost pristajanja mednarodnim letalom. S temi deli bodo pričeli še to jesen. Poleg tega nameravajo zgraditi tudi novo. zahtevam modernega letalskega prometa odgovarjajoče poslopje za odpravo potnikov. Na ta način bo torej celovško letališče dobivalo vedno večji pomen v mednarodnem letalskem omrežju.
Nova prodajalna Mohorjeve družbe
Že dolgo časa vidimo, da se dokončujejo razna dela na cesti 10. oktobra v Mohorjevi hiši v Celovcu. Kjer so bila nekdaj mala vrata, je danes moderno pročelje trgovskega lokala. Stekleno okno je sicer še zakrito, toda vidi se, da je nova prodajalna opremljena že tudi od znotraj.
V novi prodajalni bodo prodajali knjige in brošure, dalje razne vrste papirja, pisalnih in šolskih potrebščin, pa tudi nabožne predmete vseh vrst. S to prodajalno se bo
Uspeh ameriške vesoljske ladje
Samostojna
gospodinjska pomočnica ,
dobi takoj službo v vilskem gospodinjstvu (tudi v kuhinji) — 3 osebe (odrasel sin). — V soboto in nedeljo prosto, izredno dobra plača!
Ponudbe je poslati na: Familie Ing. Karl Maier, Hallein / Salzburg.
HUDA RUDARSKA NESREČA V JUGOSLAVIJI
V premogovniku rudnika „Orasi“ v Kak-dju, v Bosni, v Jugoslaviji, se je pripetila v ponedeljek huda rudarska nesreča. Prav v trenutku, ko je bilo v premogovniku okoli 200 rudarjev, je eksplodiral jamski plin metan. Nesreča je zahtevala 124 mrtvih rudarjev.
Ta nesreča je ena najhujših, kar jih je bilo v Kaknju. Dne 21. aprila leta 1934 je pri eksploziji v premogovniku našlo smrt 127 rudarjev.
(Nadaljevanje s 1. strani)
„Gemini 4" preletela že tri četrtine vse predvidene poti. Astronavta McDivitt in White sta se po izjavi njunega zdravnika Barryja dobro počutila. Ko sta oba kozmonavta 38-krat obkrožila Zemljo, je poveljnik vesoljske ladje McDivitt opazil neki satelit, Iki se je gibal v razdalji 500 km od „Gemini 4“. McDivitt je ta satelit fotografiral. Strokovnjaki so bili takoj mnenja, da gre za satelit „Pegaz 2“, ki so ga izstrelili s Cape Kemnedyija 25. maja letos. Tudi v 19. krogu ista kozmonavta opazila neki satelit, za katerega prav tako menijo, da je bi! „Pe-gaz 2“.
Medtem ko je vesoljska ladja ,,Gemiini 4“ letela 95 ur okrog Zemlje, so s kontrolne postaje v Houstonu ukazali poveljniKU ladje McDivittu naj zbudi Whita, McDivitt pa naj sam nekoliko zaspi in se okrepča pred težavno nalogo, ko se bo vesoljska ladja vrnila na Zemljo.
Iz Houstona ;so obvestili kozmonavta, da je ladja „Wasp“, iki naj bi ju vzela na krov, priplula na kraj v Karibskem morju, kjer naj bi predvidoma pristala ob 18.14 po sred-.njeevropskem času. Kraj pristanka je bil
na; toda takšen je bil name vtis resničnosti. Nikakih podrobnosti o dejanjih tiste noči nimam v spominu: Fu-Manču aretiran — Fu-Manču gre vklenjen v tisto hišo zdravit — Weymouth; ki je na čudežen način ozdravljen, stopi iz hiše; hiša v plamenu.
In potem? Hiša je pogorela s tako neverjetno brzino, da je dala misliti na neko tajno sredstvo. Pogorela je, a na požarišču ni bilo nobenega sledu o človeških kosteh! Pa so me vprašali: ali ni bila dana kaka možnost, da nas je Fu-Manču v splošni zmedi ukanil? Ali ni bila kje skrita možnost za pobeg?
Kolikor sem mogel presoditi, ne bi niti podgana mogla neopaženo zapustiti poslopja. Vendar pa ne dvomim, da je Fu-Manču na neki nepojasnjen način in z nekim zagonetnim sredstvom ustvaril tisti nenavadni požar. Ali si je prostovoljno zažgal smrtno grmado?
Ko to pišem, leži pred menoj pomazan in zmečkan list papirja. Na njem je napisano nekoliko vrst s trdo, čudno in jedva čitljivo pisavo. Ta list so našli v žepu razcapane obleke nadzornika Weymoutha, ki je do danes duševno zdrav človek.
Kdaj je bil list napisan, ne morem reči. Kako je prišel tja, kjer ga je Weymouth našel, je tudi nejasno.
„Mr. Nayland Smith in dr. Petrie!
Pozdravljena! Poklican sem domov po Nekom, M ga ni zanikati. Marsikaj, zaradi česar sem prišel, se mi je izjalovilo. Marsikaj, kar sem storil, bi hotel popraviti; nekaj malega sem popravili. Prišel sem iz plamena — iz kadečega se plamena stvari,
ko bo nekega dne vse zajemajoč plamen. V plamen se vračam. Ne iščite mojega pepela! Jaz sem gospodar plamena! Srečno!
Fu-Manču.“
Ali je to bilo pismo blazneža, ki se je z neznanimi sredstvi hotel sam ugonobiti, ali pa zasmeh nadnaravno razumnega učenjaka in najpretkaneijšega bitja, kar se jih je kdaj rodilo v deželi skrivnosti — Kitajski, prepuščam sodbi drugih.
Za zdaj vam ne morem drugače pomagati, da si ustvarite sodbo. Morda nastopi dan — dasi prosim Boga, da ne bi nastopil — ko mii bo dano osvetliti marsikaj, kar je ostalo temnega. Tisti dan pa bo, kolikor morem soditi, napočil le, ako je Kitajec ostal živ. Zato molim, da bi se koprena s te skrivnosti nikoli ne dvignila. Toda, kakor sem dejal, je še neko drugo nadaljevanje te zgodbe, ki ga pričakujem vse drugače. Kako naj torej končam to svoje poročilo?
Mar naj vam povem, kako sem se slednjič ločil od ljubljene, temnooke Karamane-he na krovu parnika, ki jo je odnesel v Egipt?
Ne, namesto tega končam z besedami Naylanda Smitha:
„ Petri e, jaz odjadram čez štirinajst dni v Burmo. V Sueškem prekopu moram pretrgati potovanje. Kako bi se takle izlet navzgor po Nilu ujemal s tvojlim sporedom? Sicer je še malo zgodna letna doba, toda morda boš našel nekoga, ki te bo razve-selil!"
KONEC
merila pritisk. Jz kabine je P™ prišel White. Vkrcal se je v mali gumijast' čoln, nato pa v helikopter, ki je potem oba vesoljska astronavta prepeljal na letalonosilko ,,Wasp“. Ko sta bila ob 18.50 oba kozmonavta v helikopterju, je McDivitt dejal, da se dobro počutita in da sta lačna.
Helikopter s kozmonavtoma je ob 19.10 pristal na letalonosilki „Wasp“.
Tako se je v ponedeljek, 7. junija, srečno končal ameriški polet z vesoljsko ladjo „Gemini 4“. Za svojih 62 obkrožitev okoli Zemlje je porabila 98 ur. V tem času je vesoljska ladja!„Gemini 4“ naredila 2 milijona 590.525 kilometrov dolgo pot.
v okvira naše Družbe sv. Mohorja razvil nov oddelek.
Kot smo zvedeli, bodo novo trgovino v kratkem izročili svojemu namenu. Že dolgo smo si želeli tega. Vsi, ki prihajajo iz dežele v mesto, se bodo radi ustavili v tej prodajalni, kjer bodo postreženi po domače in solidno. V »Mohorjevi" prodajalni bo mogoče dobiti vsak teden tudi „Naš tednik — Kroniko". Prodajalna bo rada izvršila vsa naročila, ki bodo dana po telefonu.
Prodam
STAVBIŠČE 2-5000 m2
z vsemi pogrebnimi priključki (tudi železniški fir), 2 km od središča mesta. Ponudbe poslati pod značko ,,K-2080" na naslov: Anzeigendiensf DOPKE, Klageniurt - Celovec! Burggasse '15.
708 kilometrov vzhodno cd Cape Kenne-dyja im okoli 1000 kilometrov jugovzhodno od Bermudov.
Zadnji dan poleta ©ta imela vesoljska astronavta veliko dela. Poleg redne astro-navigacije sta opravljala telesne vaje ter fotografirala svetlobo, ki se je prikazovala na obzorju tik pred sončnim vzhodom im po sončnem zahodu. Znanstveniki namreč upajo, da jim bodo te ugotovitve lahko služile kot dodatni pripomoček pri navigaciji. Kozmonavta sta tudi izmerila statično elek-triciteto na površju ladje. Gre namreč za to, da pri bodočih srečanjih vesoljskih ladij preprečijo morebiten kratek stik.
Druga dva poskusa, ki sta ju opravila oba astronavta, sta bila povezana neposredno s programom poleta na Luno. Fotografirala sta neznano območje na Zemlji, ki je podobno področju na Lunini površini, razen tega pa sta preizkusila posebni sekstant za vesoljsko navigacijo, ki ga bodo uporabljali pri poletu na Luno.
Po uradnem sporočilu je »Gemirni 4“ pristala v Karibskem morju ob 18.13 po srednjeevropskem času. Vesoljsko ladjo je prva opazila posadka nekega helikopterja. Ta 'helikopter je prvi dosegel kabino ladje „Gemdni 4“ in je takoj prevzel oba astro-mavta. Prvemu sta se takoj pridružila še dva helikopterja z letalonosilke ,,Wa5p“, ki je medtem že vzpostavila zvezO' z vesoljsko ladjo, odkoder je McDvitt sporočil, da je vse v redu in da sta oba zdrava.
Preden sta kozmonavta stopila iz kabine, sta po zdravniškem navodilu še enkrat iz-
Puch-, Sissy-, Poimy- in Mobylette-mopede motorna vozila, ženska, moška in mladinska športna kolesa v veliki izbiri — po najniijih cenah — naročite pri domači tvrdki
Johan Losilsl
TIHOJA, P. Dobrla ves — Ebemdorf Telefon 04237 246
Zahtevajte cenike! Ugodni plačilni pogojil
Birmski botri!
Naj lepša darila za birmance dobite pri
ISsStffied Isirathe?
Klagenfurt, Paulitschgasse 9
Popravila izvršim tako; in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato).
MALI OGLASI
Kmečka hiša in stanovanjska hiša, kot tudi gospodarsko poslopje z 12.000 m2 arondiranega zemljišča '(posestva), tudi deljeno možno, takoj naprodaj za 390.000 šil. (možno tudi obročno odplačilo). — Ponudbe poslati na: OWG, Klagenfurt, Alter Platz 1, pod značko ,3udkamten 253.576”.
Sprejmemo pospravljalko za delovne prostore. Plača po dogovoru. Javiti se je treba v pisarni Družbe sv. Mohorja v Celovcu.
Iščemo mlajšo izučeno prodajalko za trgovino s knjigami, pisarniškimi potrebščinami in nabožnimi predmeti. Plača po dogovoru. Ponudbe sprejema Mohorjeva pisarna v Celovcu.
Že nad 100 let pomeni Pfaff izredno kvaliteto in storilnost, zato tudi vi zaupajte v Pfaff 0 Pri nas dobite brezplačne nasvete © Prirejamo brezplačne šivalne tečaje {5 Najboljša oskr bovalna služba © Velika zaloga nadomestnih delov ® Rabljeni šivalni stroji vedno naprodaj!
VAŠA PPAFF-STROKOVNA TRGOVINA
Jose? Mesadr®
Klaganfurl - Celovec, 10.-Oktobei--5fraBe 22
Tel. 71-1-87
z veseljem pričakuje vaš obisk © Dajte nam svoj naslov in vam bomo sporočili, kdaj in kje bo najbližji Pfafl-šivalni tečaj.
1/iaš tednik ICt&edka.
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. — Naročnina, znaša mesečno 7.- šil., letno 80.- šil. Za Italijo 2800.- lir, za Nemčijo 20.- DM, za Francijo 22.- Ifr., za Belgijo 250.- bfr., za Švico 20.- šfr., za Anglijo 2.- f. šterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.