


'v; J;

m


I

x

'1

i  /

/

"• r  fe?


(/

J?

¥

Prirodopisni pouk

v ljudski šoli.

►OtK<3"

;%■

Po načelih Friderik Junge-jevih

spisala

H. Sclireiner, J. Koprivnik,

ravnatelj profesor

e. kr. učiteljišča v Mariboru.

■ -

Ponatis iz „Popotnika“.

•--

Cena 1 K

fc h.

■f


v*/*

e®

MARIBOR  1895.

Založila pisatelja. — Tisk tiskarne sv. Ciril:

f tj ffjT




M

Predgovor.

%o  sva pred 4. ali 5. leti začela priobčevati v »Popotniku** spis »Prirodopisni pouk
v jednorazrednicah**, bila sva kar s prva prepričana, da z ozirom na praktično uporab¬
nost ta oblika objavljanja ni prava. Kdo bi namreč jemal v roko, hoteč rabiti ta spis pri
pouku, tolikokrat vso vrsto časnikovih številk, v katerih so raznesena precej mnogoštevilna
nadaljevanja, in iskal po njih, česar rabi? In kako išči? Saj nimaš nobednega pregleda!

Navzlic temu prepričanju se nama ni zdelo neumestno, objavljati spisa najprej v
oddelkih, kakor zahteva ureditev časnika v rednih presledkih izhajajočega. Ideja, ki jo
razpravljava, bila je namreč vsaj ob začetku najinega objavljanja povsem nova; ne samo
v naši slovenski, ampak tudi v avstrijsko-nemški pedagogiški književnosti našel si tedaj
jedva toliko o tej stvari, da bi se mogel do dobra poučiti o nji. Treba se nama je torej
zdelo, da se naše učiteljstvo najprej seznani z novo mislijo, da se v njo vgljobi —
potem še bode le moglo samostalno soditi in sklepati. Opozarjati na nove misli in vspod-
bujati k njih poučevanju — to pa je naloga strokovnega časnika.

Torej najprej razkosano v pojedine članke v časniku, potem pa v skupno celoto
— knjigo. Tako sva nameravala in tako je obveljalo. Toda predno odloživa pero, še
nekoliko besedij ,, Popotniku “ za slovo, knjigi kot pozdrav!

Pisatelj, odloživši pero in pregledajoč svoje delo, bode redkokdaj mogel „veseliti se
svojega dela in reči si, da je dobro storjeno* 4 , ampak navadno bi rad še popravljal in zbolj-
šaval jedno ali drugo; to bi se dalo jasneje povedati, ono bi se smelo izpustiti, tukaj manjka
pojasnilne misli itd. Toda nepremakljive stoje črke pred njim, kakor pribite. Ničesar ne
more predrugačiti, tako je in tako mora v svet. Tako je, ako se je knjiga porodila,
kakor navadno, rekel bi, naravnim načinom. Kaj pa, ako se je porojevala — več let ?
V tem slučaji je neizogibno, da je začetek že kolikor toliko zastarel, predno je konec
zagledal beli dan. Začetek in konec ne morata se popolnoma vjemati, kajti kakor vsaka
živa stvar, se ideja razvija in razjasnuje, ona raste in dobiva v teku časa kolikor toliko
drugo obliko. Iz idej rode se nove ideje, ki so s prvo združene. Čestokrat so nove
ideje obširnejše in obsežnejše od prvotnih, ki se morajo torej onim podvreči. Tako postane
celo nova glavna ideja, kateri je prvotna znabiti samo neznaten, malovažen del.

Porod najine knjige se je mnogo dalje zavlekel, nego sva hotela in nameravala.
Temu nisva sama kriva, ampak vnanje razmere. Pa naj bo, kakor hoče, resnica je, to
spoznava sama najbolje, da najinemu spisu, ko ga pregledava kot celoto, nedostaje ne¬
kake jednotnosti. Znabiti, da bi nama tudi kdo predbacival nedoslednost v knjigi. Vse to
dobro znava, a itak sva se odločila brez dolgega premišljevanja, poslati knjigo med slo¬
venske učitelje, in to iz različnih vzrokov, kijih pa ne bova razvijala tukaj. Samo jednega
je treba povdarjati. Vsa pedagogiška književnost slovenska in nemška, kar je je nama
znane, nima v tem obsegu in v tem smislu pisane, praktične knjige o Junge-jevi metodi,
kakoršna je ta. To je torej prvi poskus praktičnega izvedenja Junge-jeve, ali pravlje,
nekoliko prenarejene Junge-jeve metode. Res je, da so na tem polji že delali: Junge sam,

a*

IV

Kieftling in Pfalz, Twiehausen, Vogler i. dr. Toda ne samo v tem, da se ozira najino
delo na razmere v slovenskih šolah, ampak tudi v marsičem drugem razlikuje se najin
spis od sličnih nemških proizvodov. O teh posebnostih bode treba pozneje spregovoriti.
Tukaj hočeva samo opravičiti izdavanje knjige sploh — ko se je snov že tiskala poprej
v „Popotniku“ —■ in njene nedostatnosti. Ako ravno sva prepričana, da ima knjiga svoje
pomanjkljivosti, ako ravno odkrito izpoveva, da bi danes, ko bi knjigo v novič začela
pisati, marsikaj predrugačila, sva itak prepričana, da bode vsakemu dobro služila, kdor
se je hoče posluževati kot kažipota v nove neznane krajine. Da pa bi kdo mogel ali smel,
kar od prve strani do zadnje zajemati iz knjige tvarino in obliko, da bi smel kdo kar
slepo stopati v najine stopinje, tega ne pričakujeva od nikogar, tega tudi ne svetujeva
nikomur, tega ne moreš pri nobedni knjigi svetovati. Nazadnje ima itak vsak učitelj svojo
lastno, posebno metodo. V načelih se lahko strinjamo, izpeljal pa bode načela vsak po
svoje — če je hoče dobro izpeljati. Razsoden učitelj porabi migljaje, kje in od kod koli
jih dobi, drži se glavnih načel, v posameznem pa hodi svojo pot in jo mora hoditi, ker
ni mogoče spisati knjige, ki bi veljala za vsako šolo ali pa tudi le za jedno.

Najina naloga še je sedaj, podati bralcu nekoliko pojasnil. Najprej nekaj o naslovu.
Namestu poprejšnjega naslova „Prirodopjsni pouk v jednorazrednicah“ napisala sva knjigi
na čelo: „Prirodopisni pouk v ljudskih šolah“, in sicer zato, ker se nama je gradiva več
nabralo, nego sva izprva nameravala. Pri tem sva prišla do prepričanja, da itak ne kaže
ozirati se samo na jednorazrednice, ker imamo po Slovenskem, posebno v novejši dobi,
ko se je mnogo šol razširilo, tudi precejšno število dvo- do štirirazrednih šol. In ker je
lože krčiti nego širiti, izbrala vsa tvarino za štirirazrednico, s katero se najina razdelitev
šolskih let popolnoma ujema, ako postavimo:

1. Razred namestu Nižja skupina, 1. oddelek,

• o o

"■ j) n n n »

3. „ „ Višja skupina. 1. „ in

4 9

Y)  57  57  »> »

Za dvo- in trirazrednice ne bode težko razdeliti gradiva, ako se ravnamo po šolskih
letih, nahajajočih se v dotičnih razredih. Da bode treba, kjer zahtevajo razmere, tu in
tam izpuščati nekoliko snovi, razume se samo po sebi. Povsodi vladaj načelo: ne pr.eveč.
Kar obravnavaš, to mora biti dobro.

Kdor pazljivo prečita najino knjižico, nama v jednem oziru mora očitati nedosled¬
nost in sicer po pravici, vsaj na videz. V prvem teoretičnem delu (str. 12) piševa: „V
šolah višjih stopinj pa nam bode možno, da smatramo domači okraj kot del višje zadruge
(domovina kot zadruga življenja), ki jo bode včasih mogoče smatrati zopet kot del višje
zadruge, tako, da moremo na konci v najširšem smislu tolmačiti zemljo kot zadrugo vseh
živih bitij. Z ozirom na smoter, ki sva si ga tukaj postavila, morava zadovoljna biti
s tem, da sva višje zadruge omenila. Nadalje razpeljavati to misel tukaj tem lože opu¬
stiva, ker se nama vidi nemogoče, da bi se zadruge višjih stopinj razmotrivale v jedno-
razrednicah“. — Do petega šolskega leta sva zvesta ostala tej misli. Od petega šolskega
leta pa sva se ji izneverila v tem oziru, da sva od tega šolskega leta naprej itak
vzprejela višje zadruge: Avstrijske Alpe, Kras, Češko gorovje, Karpate in Ogersko pla¬
njavo in v šestem šolskem letu še višje zadruge: Severna Evropa, Azija, Amerika,
morje se svojim živalstvom in rastlinstvom itd. Vzrok tej razvrstitvi tvarine namignila
sva v predgovoru k drugemu tečaju prvega oddelka višje skupine (5. šolsko leto) str. 75
sl., in istotako v predgovoru k prvemu tečaju drugega oddelka višje skupine (str. 80).
Na drobno izdelavajoč te načrte prišla sva namreč do spoznanja, da se Jungejeva
metoda da izkoristiti, kakor nobedna druga v smislu koncentracije.

v

Tukaj ni na mestu, da bi razjasnjevala misel združenja sorodne učne snovi, kakor se je
razvila o tej priliki, na široko. Samo jedno točko naj omeniva, ki se ozira na najino
delo in ki bode menda opravičila najino nedoslednost. V petem šolskem letu je po učnih
načrtih za Štajersko v zemljepisji predpisana obravnava avstrijsko-ogerske monarhije.
Držeč se od vseh metodikov vzprejetih Ritter-jevih načel, da nam mora zemljepisje po¬
pisati zemljo kot pozorišče človeškega dejanja, njegove omike in zgodovine da nam mora
pokazati, kako je uplivalo to pozorišče na njega itd., ne smemo obravnavati najprej
pojedinih kronovin (Štajersko, Koroško itd.), vsako za-se, ampak večja ozemlja kot zem¬
ljepisne celote (Alpe, Karpate itd.) Ako si zemljepisno snov tako razvrstimo, kako lepo
se ujemajo potem zemljepisne skupine s prirodopisnimi zadrugami! Torej najprej zemlje¬
pisni popis Alpe in potem — Alpe kot zadruga življenja! Tako se združuje zemljepisje
in prirodopisje. Isto se ponavlja pri Krasu, pri Češkem sredogorji itd. Na tak način se
podpirata oba predmeta. Kako se v šestem šolskem letu ujema najin načrt s predpisanim,
zemljepisnim poukom, o tem se prepričaš, ako ga primerjaš z načrtom za zemljepisje.
In v zadnjih dveh letih (oziroma polletih, ker so učenci po letu z večjega oproščeni) se
ponavlja in se sestavlja pregled v šestih letih zbrane snovi. Na tak način pride učenec
do spoznanja vsega življenja na zemlji — kolikor se sploh da v ljudski šoli doseči. Tako
upava, da je najina nedoslednost opravičena. Tej nedoslednosti bi bilo prav lahko uiti,
ko bi ne bila tiskana prva pola. Kdor se hoče spodtikati na nji, naj le, midva pa sva
tega mnenja, da sva vkljub tej nedoslednosti spis — zboljšala.

Da se strogo ne drživa Jungejevih naukov, omenila sva že v prvem delu. Osobito
tukaj še jedenkrat povdarjava, da podrobnemu popisovanju pripisujeva večjo vrednost, nego
Junge in to, kakor misliva iz tehtnih vzrokov. Glavni vzrok je ta, da sodiva, da se le s
pomočjo natančnega popisovanja privadi učenec natančnemu opazovanju in se varuje po¬
vršnosti. Seveda popisovanje ne sme biti jedini smoter prirodopisnega pouka in se mora
izvrševati zanimljivo. kolikor je mogoče z ozirom na zakon vzročnosti. Sicer bi bilo suho¬
parno. Od druge strani pa tudi sistematike ne moreva tako prezirati, kakor hočejo nekateri
Junge-jevi učenci. O vrednosti sistematike sva že izrekla svoje mnenje. Kjer se dajo na zdravi,
psihologični podlagi razviti višji pojmi (sistematične jednote), naj sc to nikoli ne opusti.

Vsled nekaterih nedoslednosti v tisku in nadpisnih besedah, katere se v daljšem
spisu, ki se priobčuje v časniku, pač lahko pripetijo, ni razčlenba v praktičnem delu
dovolj pregledna, zato se zdi nama potrebno, da podava na tem mestu pregled, kakor sledi:

A. Nižja skupina.

Prvi oddelek (1. šol. leto).

Drugi oddelek (2. in 3. šolsko leto).

1. tečaj. 2. t ečaj.

£. Višja skupina.

Prvi oddelek (4. in 5. šol. leto).

1. tečaj. 2. tečaj.

Drugi oddelek (6., 7. in 8. šol. leto).

1. tečaj. 2. tečaj.

Končno želiva samo še to, da bi se knjiga mnogo rabila in se na nji mnogo —
popravilo in zboljšalo.

V Mariboru, meseca novembra 1894.

Pisatelja.

Vsebina in kazalo

Stran

I. Predgovor . III

II. Občni del . i . 1—20

lil. Praktični del . 20 — 104

A. Nižja

Prvi Oddelek.

Teden. teča,j. stran

A.  Pregledna tvarina.20 in 21

B.  Učno gradivo.22—25

1. Šolska soba. 22

2. Dom. 22

3. Dvorišče. 23

4. Hlev. 23

5. Popis zime. 23

6. Trt. 23

7. Travnik. 24

8. Popis pomladi. 24

9. Polje. 25

10. Gozd. 25

11. Popis poletja. 25

C.  Učne slike .25—30

1. Šolska soba. 25

2. Konj. 26

3. Hlev. 27

4. Travnik.' . . 28

5. Divji mak. 29

Drugi Oddelek.

1. tečaj.

A.  Pregledna tvarina.30 in 31

B.  Učno gradivo.31—34

1. Popis jeseni. 31

2. Življenje na kmetiji po zimi...  32

3. Vrt. 33

4. Polje. 33

5. Travnik. 34

6. Pašnik. 34

O.  Učne slike.34—43

1. Živa zemlja ali prhljica .... 34

B. Višja

Prvi Oddelek.

1. tečaj.

A.  Pregledna tvarina.59—61

B.  Učno gradivo.61—73

1. Sadunosnik. 61

skupina.

2. Gozd. 35

3. Popis vode. 37

4. Gnoj. 38

5. Kako se izrejajo drevesni divjaki . 38

6. Sovražniki mladega drevesa ... 39

7. Spreminjanje prevladajoeih barv na

travniku . ,. 39

8. Zadružno življenje na travniku . 40

9. Pašnik in pastirovanje ....  41

10. Primerjanje pašnika s travnikom . 43

2. tečaj.

A.  Pregledna tvarina.43 in 44

B.  Učno gradivo.44—48

1. Vinograd. 44

2. Vas, trg, mesto. 45

3. Sadunosnik. 45

4. Gozd. 46

5. Mlaka. 47

6. Močvirje. 47

C.  Učne slike.48—58

1. Deli trsa.  48

2. Sovražniki in bolezni trsa....  48

3. Kokoš. 50

4. Kuhinjska sol. 51

5. Odnošaji med sadnim drevjem in pod

njimi rastočimi rastlinami....  51

6. Sovražniki sadnega drevja ....  52

7. Zakaj so se gozdne rastline združile

v zadrugo. 53

8. Popis rogoze. 56

9. Popis zelene žabe. 56

10. Pretvarjanje krkonov. 57

11. Močvirne rastline. 58

skupina.

2. Mlaka. 63

3. Gozd po zimi. 65

4. Dom, kmetija, vas, trg, mesto, člo¬
veško telo. 65

5. Potok. 69

VIII

Stran

6. Ribnik. 70

7. Vrt. 71

8. Polje ... . 72

O. Učne slike.73—75

1. Gozd. 73

2. Jezerska ali ribniška školjka. . . 74

3. Krt. 75

2. tečaj.

Predgovor. 75

A.  Pregledna tvarina.76 in 77

B.  Iz učnega gradiva.. 78—80

1. Rudarstvo . '. 78

2. Ledniki. 79

Drugi Oddelek.

1. tečaj.

Predgovor. 80

A.  Pregledna tvarina.81 in 82

B.  Iz učnega gradiva.82—99

I. Severne pokrajine Evrope, Azije in

Amerike.82—87

1. Lega. 82

2. Podnebje. 82

3. Rastlinstvo. 82

4. Živalstvo. 83

5. Rudninstvo. 86

Stran

6. Prebivalstvo.

II. Afrika in otok Madagasker

1. Lega.  .

2. Podnebje.

3. Prebivalstvo.

4. Rastlinstvo sploh....

5. Afriški prazgod ....

aj  Njegovo rastlinstvo . .

b) Njegovo živalstvo. . .

6. Peščenina Sahara. . . .

a)  Kratek popis Sahare .

b)  Njeno rastlinstvo . . .

c)  Njeno živalstvo . . .

d)  Rudnine v Sahari . .

e)  Prebivalstvo Sahare . .

f)  Karavane po Sahari. .

III. Južna Amerika in Avstralija

1. Ognjeniki ali vulkani . .

2. tečaj.

1. Pregled človeških plemen in sezavcev 100

2. Pregled ptic plezavcev in krkonov . . 101

3. Pregled rib, mehkužcev in členarjev 102

4. Pregled črvov, iglokožcev, mehovcev

in rastlin. 103

5. Pregled rudnin in prirodnin sploh . 104

87—99

87

88
88
88

■ 88
88
90
93
93
93
95
97
97
97

99 in 100
99

„Da, glava, glava, gospckla moja! ali poleg glave tudi —
srce! Ne glava sama, »e srce samo; glava in srce v pravem
ravnotežju, v lepem soglasju: to stoprav je človek po božji
podobi in po volji božji!“ Stritar VI. str. 434.

Kakor je Popotnik-ovim bralcem po prijaznem poročilu gospoda tovariša profesorja
Koprivnik-a znano, priobčil sem v lanskem izvestju bolcanskega učiteljišča kratko razpravo
z naslovom: „Der naturgcsehichtliche Unterricht in der einclassigen Volksschule“. Na svojo
veliko radost posnel sem iz nekoliko dopisov slovenskih učiteljev, da se zanimajo vsaj
nekateri za idejo, ki jo razvijam v omenjenem spisu, in ker sem trdno uverjen, da je ta
ideja, če tudi ne jedino prava, vsaj jako plodonosna ter primerna, da gotovo v prihodnje
močno vpliva na metodo prirodopisnega pouka, odločil sem se obširnejše v Popotnik-u
razpravljati pri nas vsaj še precej novo in malo znano misel. No, da nastopna razprava
ne bode zgolj preložba nemškega spisa, prikrojiti jo hočem našim slovenskim razmeram.
V tem oziru bode treba popolnoma predelati razdelbo učnega gradiva, ki se ima v slo¬
venskih šolali, to se razume, naslanjati kolikor je možno na slovenska berila.

Pa še v drugem oziru bode ta le spis različen od svojega nemškega prednika. Vsaka
teorija je polovičarsko delo, ako sc ne prestavi v dejanje. Zategadelj prosim blagovoljne
bralce, naj nastopno razpravo smatrajo samo kot predgovor ali uvod k nadaljni dejanski
izpeljavi v uvodu razvitih misli. Z gospodom tovarišem Koprivnik-om, ki mi je blagovoljno
obljubil svoje pomoči, nameravava, kolikor se to da, splošno izpeljati, izdelati popolno
vodilo prirodopisnemu pouku v jednorazrednicah po tej novi misli. Ua je podjetje težko,
razume vsak, kdor pozna težkoče početnega pouka. Zatorej pa se tudi ne nadejeva, da
bi v vsem pravo zadela. Najino delo noče biti nič drugega, kakor prvi poskus po novi poti.
Zatorej kličeva vsem, ki se za to reč zanimajo: Na noge, pojdite za nama! Midva sva
prepričana, da se bode, ako si ugladimo pot, po njej bolje hodilo in gotoveje dospevalo do
smotra, kakor doslej po stari poti.

Jaz sem živega prepričanja, da v obče prirodopisni pouk kot učni predmet v ljudski
šoli ne izpolnjuje svoje naloge. Nikar se ne vstrašimo te izpovedi! Spoznanje samega sebe
je prvi korak k poboljšanju, veli nemška prislovica. Jedna ali druga hvalevredna izjema
ne more ovreči moje sodbe. Kako je v tem oziru pri nas doma, sicer po lastni izkušnji,
žal da, ne vem; a da ni bolje kakor drugod, lahko sodim, kajti razmere so jednake,
kakor sploh po Avstriji. Poleg tega uverjajo me izvedenci, ki morajo to znati, da pri
nas ni drugače, kakor inod.

Kdor je, kakor sem jaz, prepričan, da v prirodopisnem pouku biva toliko nravst¬
veno - nabožno - vzgojcvalnih momentov, da bi nastala, ko bi izpal, v narodni omiki
obžalovanja vredna puhlost najprej v nravstveno - nabožno, potem v formalno — pa tudi
v gmotno stran, tega sili, da bi zasledil vzroke nedostalnemu vspehu in da bi se pomočki,
kako v okom priti nedostatku, začeli pretresavati.

l

2

Slovenskih učiteljev ne bom dolžil, da so nekaj krivi oni sami slabega vspeha; ker
mi nedostaje izkušnje. A pri tirolskih učiteljih sem se prepričal, da dostikrat ni nobed-
nega vspeha v našem predmetu, ker iz ničesar ni nič. Oni gostokrat niti ne učijo pri-
rodoslovja, češ, da nimajo učil in založbe, da bi si jih kupili. Vsem, ki tako mislijo in
govore, povem kar na tem mestu, da o smotru in o metodi prirodopisnega nauka v
ljudski šoli nimajo pravega nazora. S svojim opravičevanjem se sami hudo obtožujejo.
Učiteljeva dolžnost je, da si priskrbi potrebnih učil. Dobivajo se večjidel brez plačila v
veliki zalogi, koje napis jim bom ovadil; glasi se pa: „ priroda*. Tjakaj je samo treba
iti po učila.

Toda ljudskemu učitelju ne gre vsa ali vsaj ne povsodi jedina krivica. Zlo ima
globokejše korenine. Najprej so za obžalovano napako odgovorna tudi učiteljišča, na
katerih se ljudski učitelji izobražujejo. Na naših učiteljiščih bilo bi marsikaj popraviti.
Kar se tiče našega predmeta, je zadosti znamenito, da po tolikoletnem obstanku učiteljišč
po novejši organizaciji še nam deloma danes nedostaje potrebnih knjig (tudi v bogati
nemški književnosti), deloma pa so takošne, da se Bog usmili. Ni tukaj prostora, da bi
nadalje zasledoval, kaj je krivo te žalostne prikazni; to pa bi rad opomnil, da se mi
hoče videti, kakor da bi vse naše prirodopisno šolsko slovstvo stalo na zastarelem smatra-
lišču, ki se ne strinja s smotri novejšega prirodoslovja. Ves čas ubija se poleg popisov
sistematika učencem v glave, kar jih kmalu utrudi in jim nauk pristudi, dočim se malo
ali prav nič ne ozira na načelo vzročnosti (Causalitatsprincip) in na medsebojne odnošaje
prirodnin. Toda o tem predmetu nam bode še obširneje govoriti.

Kot tretji in najznamenitejši vzrok pičlim vspehom prirodopisnega pouka v ljudski
šoli pa mislim naposled, da mi je navesti prirodopisno metodno slovstvo. Največ naših
(avstrijskih) najrazširjenejših pometodnih navodil ima to napako, da se ozirajo najprej na
meščanske šole in poleg teh na večrazredne, večjidel petrazredne ljudske šole. To velja
zlasti glede izbora in razvrstitve učnega gradiva. No, bilo pa jo 1. 1886/87. po uradnem
izvestju na Kranjskem: 62*8% jednorazreduih, 20*9% dvo-, 6*4% tri- in 8'5% štiri-
razrednih šol; vsega vkupe tedaj 98*6% šol z manj nego petimi razredi. Za Štajersko, kjer
pa ne morem slovenskih šol ločiti od nemških, glase se dotične številke: 38*9% (jedno-)
25*7% (dvo-), 16*9% (tri-), 11T% ■ (štirirazr. šol.); povprek tedaj 92*6% Ne mnogo
različne so razmere po Koroškem in Istriji. Iz teh številk razvidimo, da je po slovenskih
deželah mnogo več od polovice ljudskih šol jednorazreduih (isto velja v Avstriji sploh) in da
ima nad 90% vseh ljudskih šol manje ko pet razredov. Na vse te šole, tedaj na ogromno
večino ljudskih šol ne ozirajo se omenjena pometodna navodila prav nič ali pa borno malo.

Ne mara se misli, da je način poučevanja isti v jedno- in v osmorazrednih šolah.
To ni res. Načela so seveda ista, pa kaj bom z načeli, ako jih ne znam dejansko
izvajati? Vže izbirajoč gradivo spotikamo se ob veliko težlcoč. Ako kdo misli, da lahko,
zmanjšajoč gradivo petrazredne šole, učni načrt svojim tačasnim razmeram prikroji, ta se
moti. V malorazrednih šolah, kjer se ne vjema vsaki razred, niti ne vsaki oddelek z
jednim šolskim letom, treba je gradivo popolnoma inače razvrstiti, kakor v večrazrednih
šolah, kjer so v vsakem razredu ali vsaj v vsakem oddelku združeni učenci jednega letnika.

Ta razmišljevanja napotila so me, da se bom bavil v naslednjem spisu najprej z
metodiko jednorazreduih ljudskih šol.

Vsebino specijalne metodike kakega predmeta obsegajo vprašanja: Koliko? Kaj?

Kako? je treba poučevati predmet. Dostikrat se misli, da se kakovosti vže vstreže, ako
kdo kakor tako pogodi. Glede na „koliko?“ in „kaj?“ pa naj vodi naključje, kar ti na
hip v glavo pride, dobra ali slaba volja ali pa — čitanka. Tako je pouk brez osnove
in o jednotnem vspehu se ne da govoriti, ako se premišljeno ne teži na namenjen konec.

Kriva misel na široko sega, češ, čitanka je takorekoč izvod vednosti, ki se imajo iz
področja takozvanih realij učencem v ljudski šoli vcepiti, ki ji je tedaj treba samo slediti,
da bode prav. Čitanka ni učna knjiga. V čitanki nahajajoča se dotična berila naj sprem¬
ljajo  pouk o realijah; ona rabijo pouku o realijali v oživljanje ter se imajo temu le
pridružiti,  ne pa voditi ga. Učitelj, ki misli, da je n. pr. glede prirodopisnega pouka
svojo nalogo dovršil, ako je iz čitanke berila prirodopisne vsebine svojim učencem dobro
ali slabo razjasnil in še menda nekaterokrat prebral, ne razumeva naloge ljudske šole
sploh in zlasti ne namena prirodopisnega pouka v njej.

Prva naloga, ki jo ima tedaj vsak učitelj z ozirom na prirodopisni pouk izpolniti,
še prej ko vstopi v razredno sobo, je ta, da vestno in dobro premišljujoč izbere učno
tvarino, ter jo razdeli po pojedinih učnih oddelkih od jedne in druge strani po različnih
letnih časih. Zares težka naloga, koje srečna rešitev zahteva precej natančnega prirodo¬
pisnega poznanja bližnje in daljše okolice šolskega kraja in obilno pedagogične spret¬
nosti. Taka naloga bode pač redkokedaj ali pa celo nikdar takoj pri prvem poskusu po
sreči izšla; a vrlo nadaljevano prizadevanje bode gotovo tukaj, kakor največkrat drugod,
poplačalo dober vspeh. In reševanja te naloge mora se vsaka pojedina šola lotiti tem
bolj, kajti vsa splošna pravila morejo obsegati le vodila, po katerih nam je po načelu
postopati, dočim se nam je izbirajočim gradivo ravnati po posebnih šolskih razmerah.

Koliko nam je tedaj gradiva izbrati'? Opominjam tukaj na obče priznano načelo:
Ne preveč! Preveč je sovražnik dobrega. Merilo obsegu gradiva, kolikor ga imamo izbrati,
podaja nam pri prosto prcračunjenje časa, odinenjenega našemu predmetu. Ta račun bode
podal različne zneske ne samo raznovrstnim šolam (jednorazredna razdeljena in ne razde¬
ljena, dve-, tri- itd. razredne šole), ampak tudi istovrstnim šolam po različnih slovenskih
deželah, kajti zakonite določbe glede časa, kako dolgo imajo otroci šolo obiskovati, glede
razvrstitve učencev v oddelke itd. niso popolnoma jednake po Kranjskem, Štajerskem itd.
Z ozirom na zakonito dovoljene olajšave obiskavanja šole bode znesek deloma celo
različen za istovrstne šole iste dežele. Zatorej je neobhodno potrebno, da se ta račun,
kojega znesek je podlaga učnemu načrtu, izvede za vsako vrsto šol vsakega šolskega
okraja posebe. Pa vsaj si to vsakdo lahko iz glave izračuni. V nerazdeljenih jednorazrednih
šolali (s celodnevnim poukom) na Štajerskem razrejeni so učenci v tri oddelke. Prvi
oddelek obsega 1., drugi 2. 3. in 4., tretji pa 5. (i. 7. in 8. šolsko leto. Prirodoznanje
sme se poučevati samo v tretjem oddelku po dve uri na teden. Recimo, da ima šolsko
leto 42 tednov (kar pa tudi ne velja povsodi), dobimo 81 ur na leto, katerih pa po
praznikih itd. odpade najmanj ti. Ostane jih tedaj 78. Blizo tretjino imamo odšteti za
prirodoslovje; tako preostane za prirodopisni pouk .'>8 ur ali 112 polur na leto. Ker so
učenci 4 leta v tretjem oddelku, pride 448 polur na prirodopisni pouk. Za toliko časa
imeli bi tedaj v namišljeni šoli gradiva pripraviti si. Pri tem pa no smemo pozabiti, da
nam jc tudi še v ponavljanje časa treba in da je ponavljanje uku mati. Na ta način
izognili se bomo nevarnosti, da si ne bomo preveč gradiva naprtili.

Pridobivši si merilo, koliko smemo izbrati gradiva, nam mora biti tudi popolnoma
jasno, prodno začnemo gradivo izbirati, kaj nam je izbrati? Odgovoru na to vprašanje je
glavna podstava § 1. državnega šolskega zakona, govorečega o nalogi ljudske šole, kakor
veli minist. uk. od 10 nov. 1884: ^Posamezne prirodopisne stvari, orodja in prirodne
prikazni itd., ki imajo biti v različnih razredih in oddelkih predmeti pouka, morajo se
izbrati s posebnim ozirom na nalogo občne ljudske šole  itd. V posamezno je v
normalnih učnih načrtih od 18. ino 20. majnika 1874. mer zaznamovana, v katero se
ima učno gradivo izbirati in naznanjen smoter, kojega naj skušaš poukom doseči. V
nekaterih deželah (kar je meni znano, izvršil je ta ukaz izmed šolskih svetov v slovenskih

l*

4

ali deloma slov. deželah samo štajerski) pregledali so šolski sveti vsled uk. minister, za
uk in bogočastje od 8. junija 1883 učne načrte ter izdelali nadrobne načrte za razno¬
vrstne ljudske šole.

Meni se ne zdi nepotrebno, da ne bi navajal doslovno § 1 državnega šolskega zakona.
»Ljudski šoli je naloga odrejati otroke, da bodo nravni in pobožni, razvijati jim duševne
moči, oskrbovati jih se znanostmi in vednostmi potrebnimi, da se lahko dalje omikajo
za življenje, in postavljati jim pravo dno, da bodo kedaj prida ljudje in državljani 1 '. —
Naloga ljudske šole je tedaj dvojna; ona ima: 1. odrejati otroke,  da bodo nravni
in pobožni (etična ali nravstvena naloga); 2. razvijati jim duševne moči itd. (umstvena
naloga). — Pojedini učni predmeti so orodja, kojili se učitelj poslužuje, da doseže to
nalogo. Žal, da se v izvrševanju prva naloga premnogokrat zanemarja ali popolnoma
prezira. Osobito dogaja se to v pouku o realnih predmetih in nemara največ o pri-
rodopisju. Jaz pa bi želel in z menoj menda vsak, ki prav razumeva smoter ljudske šole,
da bi se pri obravnavanju vsakega predmeta v ljudski šoli ista postavila v prvo vrsto.
Ljudska šola je najprej vzgojevališče in v drugi vrsti učilišče, ne pa naopak. To glavno
vodilo se pri izbiranju gradiva ne sme nikoli pozabiti. Tedaj bode treba najprej takšnih
predmetov izbrati za pouk, ki se dajo v prid obrniti v smislu vzgojevalnega pouka. Še le
v drugi vrsti nam je preudarjati umstveni smoter poučevanja, ki je tudi popolnoma
opravičen in znamenit, kar se, to se ve, brez ugovora priznava. Tudi pri tem gre najprej
za to, da se izobrazi razum (»razvijati jim duševne moči 41 ) in v poslednji vrsti za to, da
si pridobijo znanosti in umetnosti, potrebne, da se lahko dalje omikajo (učenci) za
življenje. Največkrat smatra se poslednji smoter za jedini, pri čemur se pa pozabi, da ljudska
šola ni strokovna šola.

Izbiranju gradiva bode koristno, ako tukaj ocenimo naš predmet glede nravstvene
in umstvene izobraževalne moči sploh.

Prirodopisje je izkustveno znanstvo. Isto pričenja neposredno z opazovanjem. Ker iz
opazovanja izvira vse naše znanje o vnanjem svetu, je visoka vrednost opazovanja sama
po sebi očividna. Umetnost opazovanja nikakor ni prirojena, ampak isti se moramo pri¬
učiti po mnogem vežbanju. Iz opazovanja postajajo nazori, iz nazorov pa predstave
(pomisli) rekšc, zmožnost, da si moremo ogledan predmet v mislih obnoviti, ne da bi ga
neposredno s čutili zaznavali. Pri tem se vežba spomin; pa tudi zmožnost, da se nam
predstave obnavljajo izpremcnjene, t. j. domišljija se rada bujno razvija in le premnogo¬
krat jo mora učitelj zajeziti. Nazori in predstave so podloga mišljenju, javljajočemu se
v tvorjenju pojmov, v razsojanju in v sklepanju. O vrednosti prirodopisnega pouka kot
učila mišljenja govori Arendt: »Tukaj dobivajo se lahko vsi pojmi iz predstav, ki je
vstvarja pouk neposredno iz čutenja. Predstave tega poduka so nazori v pravem pomenu
besede; zategadelj so prirodopisni predmeti pripravni za najprvi čas poduka, kar so vže
davno spoznali in v takozvanem nazornem nauku v veljavo spravili. 41  Umestno se mi zdi,
da tukaj tudi ponovim mesto iz Ur. W. Rein, A. Pickel und E. Scheller (Das vierte
Schuljahr): „V vežbanje induktivnega mišljenja nobedna znanost ni tako pripravna, kakor
tista, ki se popolnoma naslanja na indukcijo. Prirodoslovni poduk more lože in tedaj z
večjim vspehom kakor kateri si bodi drugi poduk ustavljati se globoko ukoreninjenemu
in tedaj v vseh področjih javljajočemu nagibu, da naj veljajo besede namesto pojmov. 44 *)

Toda šola nima izobraževati samo razuma, ampak tudi srce naj najde v nji svoje
brane, in izobrazovanju volje in krepkega značaja naj se vže tej stopinji pripravlja pot.

*) „— - —; jaz menim, da bi se dobi, v katero je nas, gospodje moji sovremeniki ali sodobniki,

obsodila usoda, smelo tudi reči: stoletje — fraze." (Stritar). — Kdor je še ne pozna te spake, naj čita krasen
spis Stritarjev : »Srce" (Zbrani spisi VI.)

5

„Za glavo ni se mi pač treba poganjati, zanjo dela vse in skrbi: rodovina, družba, država.
Ali za srce, to siroto pepeljušico, pozabljeno v kotu, zagnal bi pravi ljudomil rad svoj glas
svareč po deželah: Gorje vam, narodi, ako bodete vedno le mislili in mislili, preudarjali,
umovali in modrovali; ako bodete mlademu rodu svojemu le možgane vadili in urili, a
ne gojili, mečili in blažili mu srca! Glava je samopašna, odkod pride vam potem sočutje,
vsmiljenje, bratoljubje in brez tega, kaj bode človeštvo? Glava polna, prazno srce; kadar
bode to splošno, nič dobrega ne more priti. Vsak za-se, vojska vseh zoper vse, novo še
hujše divjaštvo! — In da tega ne bode, skrbite tudi za srce!" (Stritar). O da bi si te
zlate besede dobro zapomnil vsak učitelj! Po pravici očita se mnogokrat naši šoli, da skrbi
le za glavo, srce pa da zanemarja. In kako bi se baš prirodopisni pouk lahko v korist
obrnil izobraževanju srca! Da, jaz menim, da prav tukaj je težišče tega pouka, ki mu
podaja vzgojevalno vrednost, da ga v tem razun veronauka nobeden drugi predmet
ne dosega.

Tukaj mi je spomniti najprej na to, koliko se ponuja prirodopisnemu pouku pri¬
ložnosti, da sc vzbuja v otrokih krasočut. Ta reč je neprecenljive vrednosti zlasti v selskih
šolah, kajti baš tem učencem ponuja se k temu preredkokrat druga prilika. — „Saj nam
je samo treba odpreti oči, da vidimo kaj krasnega, bodi si kak list, kak cvet ali šopek,
bodi si kak gozd ali kraj, gorostasen hrast ali drobnovidna alga. Kakov složen sklad
boj na cvetečem rožnem grmu, v jetreniku, v potočnici, na cvetoči livadi, v jesenskem

gozdu listniku itd.! „Poglejte lilije na polju, kako rastejo —-; pravim vam pa, da

se tudi Salomon v vsej slavi svojej ni oblekel, kakor teh jeden“. (Scheller, das 4. Scliul-
jalir). (Jut za prirodne krasote mora se gojiti, istotako kakor le veščak prav uživa krasote
ogledajoč kak umotvor, mimo katerega neveščak gre brez čuta. „V prirodopisju nepo¬
učenemu človeku je izprehod po deželi ali ob morski obali, kakor da bi hodil v galeriji
napolnjeni s čudovitimi umotvori, kojili pa je 9 /,„ obrnenih z obličjem proti zidu. Pouči
ga o prirodopisju in podal mu boš v roko popis rečij, ki so vredne, da se obrnejo.
Izvestno ne obilujc naše življenje tako z radostjo, da bi smeli prezirati ta ali drugi izvor"
(Rossmassler). Ljubezen do domovine in do očetnjave, ki je ne moremo
zadosti priporočati, da bi jo gojila ljudska šola, našla bode znatno
podporo v tem, ako učenci spoznajo njene krasote.  Pa še jedno Stritar-jevo
bom pridal; če prav se Stritar-jeve besede ozirajo na druge razmere, veljajo pa gotovo

tudi v našem smislu: „ - — sam navdušen za vse, kar je v resnici lepo in blago,

budim ino gojim enaka čutila tudi v mladih srcih, živo prepričan, da navdušenje za pravo
lepoto je jeden najkrepkejih pripomočkov, ki brani mladost surovosti, razuzdanosti, popa¬
čenosti ino dušne gnjilosti!" (Zgodnji Danici).

Dokaj prirodopisni poduk s premišljenim ogledavanjem prirode lahko pripomaga v
pospeševanje poetično-idejalnih nazorov o prirodi. Kako lepo se ti-le ujemajo z mišljenjem
ljudstva, dokazujejo nam obilna poetična narodna zaznamovanja rastlin in živali, kakor:
zvonček, ovčica, solzno zelce, šmarnica, device Marije plašček, device Marije solzice,
zlatica, materna dušica, dobra misel, ljubica (rastline); kraljiček, pastirica, kovaček, čuk,
božja kravica, kačji pastir i. dr. (živali). Mnogo prilik podaje se poučevanju o poetično-
idejalnem shvatanju prirode premišljajočim življenje živalij, ki bi mu želeli, da bi se mnogo
močneje poudarjalo, nego se običajno godi. In dalje, ni-li spomlad se svojini petjem in
se svojim tisočerno vzbujenim življenjem čas, ko srce vsakemu čutljivemu človeku radosti
utriplje? Kaj opevajo pesniki rajši od prirode, od kod dobivajo lepših podob svojim
umotvorom kakor od narave? Saj je božji učenik sam najrajši jemal svoje podobe iz
prirode! (Prilika o gorčičnem zrnu; o dobrem semenu, ki je palo na neplodno prst; o
sevcu itd.)

6

Prirodopisni pouk ima tudi na nravnost otrokovo v dobrem smislu vplivati. Tiho,
modro, dobrotljivo vladanje stvarnikovo v prirodi mora srce učenčevo ogreti. V vsaki
živali, v vsaki rastlini mora spoznati živo bitje, stvar božjo, katera se svojega življenja
veseli, kakor človek, in katera ima v velikem prirodnem gospodarstvu izpolnjevati svojo
nalogo. „Tako pride spoštovanje do tujega življenja v otrokovo srce, sočutje do rastlin,
živalij in ljudi se vzbudi ter vodi voljo otroka, da hoče in dela priljudno 1 '. (O. Cramzow).

Nazadnje mora pa prirodopisni pouk tudi živo vzbujati in krepiti najvišje izmed
vseh čuvstev, bogaboječnost. V zakonitosti prirodnih prikaznij vidi otrok vladajočo božjo
voljo, v njih 'spoznava svojega nad vsem modrega in predobrotljivega Boga. Tako postane
njegova vera živa, razsvetljena, prosta temnih sanj in prazne (babje) vere. Otrok spozna,
da ne biva v dolini solz, ampak na krasni zemlji božji. Ni-li v spoznanju lepo urejenega,
natančnega kolovratenja svetnega gibanja, nespremenljivih zakonov, neprenehanega hotenja,
delanja in tvorjenja, v spoznanju brezkončne mnogoličnosti bitij v nerazumljivem velikem
in drobnem obilo dragocenih verskih momentov? Ne vodi-li nezmožnost, da bi kateremu¬
koli pojavu povedali slednji vzrok, spoznanje, da vse, kar je živega, mine, nekaj nc-
zapopadljivega pa ostane, naravnoč do misli na večnega stvarnika? Ne glasi se-li rek
„vsako bitje je v sebi dovršeno" — ako ga smatramo z verskega smatrališča tako, kakor
„vsako bitje je dovršena misel božja, beseda božja?" Ne sili-li spoznanje jedinstvene
prirode, v kateri se kaže človek v vsej svoji slaboti in odvisnosti, do verske ponižnosti
in udanosti do stvarnika? — Najlepši izgled, da je vspešno in koristno porabiti opazovanje
prirode pri vzbujanju verskega zanimanja, dal nam je učitelj vseli učiteljev." (Schcller,
das 4. Schuljahr).

Ako se prirodopisje poučuje v tem smislu, ne morem si misliti, da bi kdo mogel
nasprotovati našemu predmetu. Ako tudi tako odločno naglašam etičen moment pri pri-
rodopisnem pouku, zategadelj pa nikakor ne menim, da bi se smeli drugi oziri v nemar
puščati. Glede stvarnega smotra prirodopisnega pouka moramo se, izbirajoč gradivo, ozirati,
kakor zahteva napominani ukaz, „na razmere, v katerih navadno živijo otroci in kako si
v šolskem okraju ljudje prislužujejo živež". Da na konec ne smemo tudi pozabiti na to,
kaj otroci morejo razumeti, kaj ne, to je samoumno, kajti to je obče naučno načelo.

Iz dosedanjega premišljevanja izvira samo po sebi, tako se mi zdi, nadaljno zahte¬
vanje, da se imamo ozirati, izbirajoč učno gradivo, najprej in osobito na prirodnine
domovine in v prvi vrsti na one domačega šolskega okraja. Samo na prirodninah domačega
okraja morejo učenci opazovati vse to, česar je k obravnavi v gori namignenem smislu
treba. Pri njih mora tedaj pouk vselej pričeti. S tem pa nikakor ne bom dejal, da bi
morale ostati vse prirodnine, ki se ne nahajajo naravnost v domačem okraju, izključene
iz pouka. Znanja nekaterih prirodnin obče zanimivosti (kava, bombaž i. dr.) po pravici
tudi ljudska šola ne sme zanemarjati, ako tudi prihajajo k nam od daleč ali pa celo iz
tujih delov zemlje. Takšne predmete bode treba na pripravnem mestu domačim prirodninam
pridružiti.

Svojo misel o porabi čitanke pri prirodopisnem pouku izrazil sem vže na prejšnjem
mestu. Zatorej sc moram mnenju ustavljati, da bi imela čitanka pri izboru učnega gradiva
biti merodajna. Navzlic temu menim, da bode učitelj z veseljem porabil vsako berilo pri-
rodopisne vsebine, ako se da uvrstiti v njegov učni načrt. Saj je čitanka jedina knjiga,
ki jo učenci v malorazrednih ljudskih šolah morejo rabiti pri domačem ponavljanju. In k
sreči imajo naše čitanke mnogo spretno izbranega gradiva v sebi, v tako prijetni obliki,
da se začetnik v poučevanju lebko premnogo iz njih nauči, ako se hoče potruditi, da si
vse temeljito premisli. Jaz bi tedaj na tem mestu vsem začetnikom v poučevanju temeljito
premišljevanje beril z ozirom na prisodopisno vsebino nujno priporočal. Samo ako oni to

7 '

vsebino imajo popolnoma prosto v svoji oblasti, bodo zamogli vsako berilo na pravem
mestu uvrstiti svojemu učnemu načrtu in gotovo jim bode izviralo iz tega mnogo koristi.

Sedaj preidemo k vprašanju: kako je prirodopisno učno gradivo po poj edinih učnih
oddelkih razdeliti in v kateri vrsti se naj pojedini predmeti, o kojih se ima razgovarjati,
v teku leta razpravljajo ? V tem oziru utegnile bi v sedanjem času biti tri metode kolikor
toliko razširjene, ki nahajajo več ali manj privržencev in zagovornikov. Prva, monografična
metoda, vsestranski razpravlja pojedine prirodnine za-se, ne glede na sistematično sorod¬
stvo. Kar se tiče razvrstitve, vodijo jo dogodki v prirodi, kajti vsak predmet pride v
tistem letnem času na vrsto, v katerem ga je najlože opazovati. (Rastline, kedar cveto,
kamenje po zimi itd.). Sicer pa se še zahteva, da vsako leto pridejo zastopniki vseli pri-
rodnih kraljevstev na vrsto. Tej metodi se neovrgljivo da ugovarjati, da prinaša, učno
gradivo preveč neposredno, brez notranje zveze. Takšne osamljene predstavne snovi, ker
se ne dajo v večje vrste predstav lahko uvrstiti, morajo se kmalu izgubiti, ne da bi dale
učencu stalnega dobička. Pa tudi brez tega bode po tej metodi čestokrat težko razjasniti
odnošaje predmeta, ki se baš razpravlja, k drugim prirodninam, ker je učitelj dostikrat
primoran govoriti o prirodninah, učencu še povsem neznanih.

Druga metoda se po nje glavnem zastopniku zove Liiben-ova. Ker so vsa naša
pometodna navodila k prirodopisnemu pouku v meščanskih učilnicah po Luben-ovih mislih
urejena in se tudi v naših navodili k specijalni metodiki prirodopisnega pouka ta metoda
zagovarja, bode zadosti, ako jo tukaj s kratka označimo. Znak Liiben-ovi metodi je raz¬
vrstitev učnega gradiva po koncentričnih krogih. Na prvi stopinji se učenci seznanijo z
najznamenitejšimi domačimi prirodninami (vseli treh kraljevstev), pri čem se imajo izbrati
osobito zastopniki sistematičnih jednot. Na drugi stopinji dodajo se potem, ko so se vže
znani individuvi pojedinih skupin ponavljali, novi zastopniki ter se tako razširja krog
znanja. Na sličen način razširja se krog na vsaki sledeči stopinji tako, da se domačim
prirodninam počasi dodavajo najznamenitejše tuje. Tako so pridobiva gradivo v zgradbo
sistema, kolikor se ga vidi potrebnega ljudski šoli in tako smemo po pravici izreči, da je
neposredni smoter tej učni metodi dobava sistema.

Ni dvojih', da je vpeljava Liiben-ove metode prirodopisnemu pouku v ljudski šoli
izredno koristila. Nenavadne zasluge Liiben-ove za ta pouk so nad vsako sumnjo. V
novejšem času pa se je Liiben-u očitalo, da nad potrebo sistemuje. Ne da bi se tukaj
nadalje spuščal v oceno Liiben-ove metode, primoran sem z ozirom na izbran si smoter
vže zategadelj zapustiti jo, ker se v jednorazrednih šolali, na katere se tukaj v prvi
vrsti oziram, ne da izpeljati. Razvrstitev učnega gradiva po koncentričnih krogih opira
se, kakor je naravno, na, pogoj, da so učenci vsakega letnika združeni v samostojen učen
oddelek, ki skupno napredujejo od najnižje do najvišje stopinje. Ta pogoj v maloraz-
rednih in zlasti v jednorazrednih šolah ni izpolnjen, ker je v teli učilnicah, kakor je znano,
vsaj v višjih učnih oddelkih združenih po dvoje ali pa po troje letnikov. Iz tega sledi, da se
ima naloga oddelka v tolikoletnem kolobarju predavati, kolikor dotičen oddelek letnikov
obsega. Pri tem je v vpeljanemu kolobarju učno gradivo vsakega leta tako izbrati, daje
istospolna celota, koje razumenje se ne naslanja na poznanje učne snovi, ki se je učila
prejšnje leto v istem oddelku, kajti polovica ali pa tretjina učencev uvrstila se je še le
isto leto v dotičen oddelek in zatorej še ne more znati, kar se je učilo poprej v tem
oddelku.

Tem zahtevam ustreči, zdi se mi, da je najbolje možno, ako rabimo tretjo dandanes
veljavnih metod glede razvrstitve prirodopisne učne snovi v ljudski šoli; sicer pa nebom
tukaj pretresaval, ne bi li ta metoda tudi v večrazrednih učilnicah bolje ugajala od obče
navadne Liiben-ove. Vsakako pa je spomina vredno, da omenjena, takozvana Junge-jeva

8

metoda šteje v Nemčiji vedno rastoče število privržencev in da je dandanes vže, kakor
je videti, večina učiteljstva tam pristopila Junge-jevim učencem, izdclajočim in razširja¬
jočim nauke svojega mojstra v slovstvu, dosedaj vže dokaj naraslem, dočim je avstrijsko
vzgojevalno slovstvo jedva začelo pretresavati Junge-jevo metodo. (V najnovejši dobi se
je ta reč nekaj izpremenila. Tu in tam se slišijo pojedini glasovi o preosnovi prirodo-
pisnega pouka; a čudno, da avstrijski glasovi stoje večinoma na nasprotnem smatrališču.
Posebno huda, da ne rečem strastna pravda vnela se je o tem vprašanju vsled sestavka
dr. E. Witlačil-a z Dunaja v časniku „Paedagogium“ [zvezek meseca oktobra 1889] med
tem pisateljem [proti] in med dr. Kiessling-om in Pfalz-em [za]. Ne bom dejal, da bi ne
bilo marsikaj resničnega, kar nasprotnik očita Kiessling-u, možu izmed najiskrenejših
zastopnikov novega nauka. A pozabiti se ne sme, da nobedno delo izprva ne more biti
dovršeno. Znamenito pa je, in to zagovarja po mojem mnenju najbolje našo stvar, da si
nasprotniki ne morejo kaj, da ne bi vsprejeli mnogo glavnih načel nove metode in da se
človek kar čudi, zakaj se nasprotniki borijo proti manje važnim točkam).

Najznamenitejši pospešitelji takozvane Junge-jeve metode najnovejše faze v zgodo¬
vini metodike prirodopisnega pouka v ljudski šoli so: Humboldt, Rossmassler, Junge,
Kraepelin, Scheller, Kiessling, Pfalz i. dr.

Junge-jeva metoda ujema se z dandanašnjo metodo prirodopisnega zasledovanja.
Prirodopisje nehalo je biti zgolj opisovalna prirodoslovna znanost. Postala je danes zgodo¬
vina  prirode, ki se trudi zaslediti, kako postajajo, kako živijo in kako prestajajo pri-
rodnine. V ta smoter je res opisovanje prirodnin sredstvo, brez katerega se ne more izhajati;
a opisovanje ni zadnji namen. V soglasju s tem prizadetjem sedanje prirodopisne znanosti
Junge opredeljuje neposredni namen prirodopisnega pouka tako-le: „Treba je učence
seznaniti z življenjem v prirodi; zategadelj se nam je baviti manj s popisovanjem prirode
(najmanj pa se sistematiko in s terminologijo), kakor z zgodovino prirode. (Natur-
geschielite).  Pri učencu ni toliko gledati na to, koliko ve o prirodopisju, temveč kako
zna gledati na obdajajočo ga prirodo in na poznanje prirodnega življenja v glavnih potezah.

Da bi me kdo ne razumel napačno, tukaj posebej poudarjam, da se Junge-jeva
metoda nikakor noče umakniti popisovanju; nasprotno, nanj mora kot vadbo v opazovanju
oko posebno obrneno biti. Samo po pozornem opazovanju moremo pridobiti gradivo sklepom
in razsodkom, ki nas vodijo k spoznavanju zakonitosti v prirodnem življenju. Isto-tako sc
nam bode pri skupljanju sličnih oblik v lahko umljive skupine ponujala k vežbanju v
mišljenju prilika, ki je ne smemo nikoli zanemarjati; na ta način bode učencem možno
pregledati brezkončno različnost prirodnih teles. „Najti jednakost v grmadi, ki se nam
dozdeva kakor kaos nejednaka — ni-li to slehernemu prijetna vadba uma?  In kako lepo
je plačilo, ako se skozi površje v drobno sestavo gledajočemu očesu tisočerno mnogo¬
vrstne rastline razdelijo v red in skladnost." (Rossmassler). Popisovanje in razvrščevanje
pa nam ne sme biti samo namen, ampak isto bodi nam sredstvo, da učenci spoznajo na
veke vladajoče zakone prirodnega življenja.

Kaj radi pozabimo, da je samo znanje živih bitij mrtva glavnica, ki v smislu vzgo-
jevalnega pouka nobeduega sadu ne obrodi. Znanje samo ne blaži srca. „Da se razume
življenje, zahteva se, da se razjasnijo pojavi iz vzrokov, bivajočih v celoti, iz zakonov
življenja. Brez znanja in uporabe zakonov ni razumenja! Kakor v prirodoslovnem pouku,
ako ne izrečemo zakona, podajamo otrokom zmešane mnogovrstne stvari (n. pr. razgovarja
se o navadni tehtnici, o žugalnici, o tehtnici s kembljem, o vrželji, o samokolnici (toligi),
kleščah itd.): tako ostaja tudi vsa priroda, ako ne spoznamo zakonov, kalejdoskop, kažoč
nam, kakor naključje nanese, drugo podobo samo v istih bojah; kakor pa je zakon, ako
ga izrečemo — ako tudi ne natanko matematično — v vseh teh različnih pojavih

9

(vzvoda) duševna jednota, tako javlja se tudi v vsej prirodi s pomočjo zakonov v naj-
pisanejši mnogovrstnosti jednakost življenja, segajoča tje do človeškega življenja. “ (Junge).

Junge navaja kot ljudskim šolam primerne te-le zakone:

1. Zakon o fiziologicni prikladnosti ali o obstanku pripravnosti:  Način ži vljenja,
prebivališče in uredba telesa ujemajo se med seboj. Ta zakon ima v ljudski šoli vladati
brez ugovora nad vsakim prirodopisnim poukom ter biti v podlago vsakemu premišljevanju.
Vedno ponavljajoče se vprašanje otrok: „zakaj?“ bodi nam migljaj, da se zanimanju
otroka ne zadovoli se samim gledanjem podobe. Pretehtujoč rastlino ne smemo se
zadovoljiti s tem, da popišemo steblo, list itd., ampak povedati nam je, zakaj ima ta le
rastlina vijajoče se ali plezajoče steblo, zakaj je list običajno ploščat itd. Ali pa drugi
primer: Kljun je pticam v stoterno rabo in je v pojedinih skupinah ptic upotrebovanju
primerjen (žolna, krivokljun, dlesk i. dr.) Ako se na ta način organi popisujejo vedno z
ozirom na njih delovanje, zanimanje učencev ostane vedno živo, katero, ako se oziramo
le na obliko, kaj hitro opeša ter se umakne dolgemu času. Ako se poučuje tako, učenci
se bodo privadili iskati v vsem, na kar bodo zadeli, vzrok in smoter.

2. Zakon organske harmonije.  Vs ako bit je je ud celote.

„V delavnico sem tvojo zrl,
Ki bitij si rodil brez broja!
Skrivnostno snuje roka tvoja
Nikjer je stalne ni stvari,

A prah noben se ne zgubi.

V delavnico sem tvojo zrl,

In videl vedno som vrtenje,
Prelivajoče se življenje,

Prerojevanje, prenavljanje,

Iz bitja v bitje presnovljanje.

— — — — — — — S. Gregorčič.

Kako so prirodnine zavisne druga od druge, pojasni nam ta-le znan primer. Čmrlji
srkajo od glavice do glavice letajoč med iz deteljnih cvetov. Detelja jim je tedaj koristna.
Pri svojem poslu obrišejo čmrlji nehotice cvetni prah od prašnikov s svojim kosmatim
telesom in ga prenašajo na pestične brazde drugih cvetov, kjer se lahko prime, ker so
iste lepljive. Tako posredujejo čmrlji oprašenje in tedaj oplodbo detelje, ki se brez
žužkov dogajati ne more. Veliko število čmrljev je tedaj plodovitosti detelje koristno.
Število čmrljev pa je z večega zavisno od množine poljskih mišij, kajti te razdirajo čmrljem
gnjezda in satovje. Na množino mišij pa zopet tipljiva število maček. Kjer je tedaj mnogo
maček, tam malo mišij; čmrljem se ne pokonča mnogo gnjezd, tedaj sc izvali dosti mla¬
dičev, ki deteljo oprašajo — detelji kaže na veliko plodnost — Takšnih primerov nahaja
se brezštevilno. „Čudovit,o je stvarnik izračunil in uredil razmerje žužclkov kakor med
seboj tako tudi k rastlinstvu in k ostalim živalim. Ako dobro opazujemo, vidimo povsodi,
da je nekako omejena ne le prevelika in tedaj škodljiva razmnožitev žuželk, ampak
tudi opasno zmanjšanje ali pa celo njih pokončanje 1 '.

3. Zakon prilagodmja ali akomodaeije:  Življenje in organizacija pril agod ita sc v
določenih mejah izpremenjenemu bivališču (izpremenjenim razmeram) Zunaj teh mej
sledi krulavost ali pa celo smrt. Mnogobrojne primere za ta zakon imamo v domačih
živalih, ki so udomačene izpremenile svoje življenje in v zvezi s tem tudi svojo organi¬
zacijo, kar lahko določimo primerjajoč iste z njih še divje živečimi izvirnimi oblikami,
ko so iste za gotovo znane in sploh še živijo; tudi mnogovrstne pasmine in plemena
pitomih koristnih živali nam dajo zadosti primerov zato.

Isto velja o mnogobrojnih pitomih rastlinah, Pa tudi motrečim rastline in živali po
njih prvotni (prirodni) podobi ponujala se bode prilika, da sc razjasni navedeni zakon.
„(Bučele v toplih krajih, kjer ni zime, ne nabirajo strdi na kupe. Trtna uš živi v toplih

10

krajih po Ameriki na listih, pri nas, kjer je mrzleje, na toplem pod zemljo na koreninah.
Mnogo naših dreves je na severu in po višinah le nizko grmičje z deblom pri tleh ali v
zemlji, ker hi je drugači silni viharji ugonobili. itd.“ — Koprivnik).

4. Zakon o razdelki opravil ali diferencovanja organov:  Bolj ko so opravila, koja  ima

kako bitje opravljati, razdeljena na posebne organe, popolnejše se izvršujejo, ali čim več
je^TjrgančrFzaTrazlična opravila, tem popolnejše lahko vsak organ opravlja svojo posebno
službo. V pojasnjevanje tega zakona navaja Junge tale primer: Pijavica mora, da se

Taruje preganjanja, svoje sovražnike čutiti, čutiti pa mora tudi svoj živež (1. zakon). Za
oboja opravila ima samo jeden organ, namreč kožo. — Raca nasproti zaznava lahko
kakega sovražnika s duhom in vidom, razun tega vidi svoj živež ter ga s kljunom tiplje.
Ista opravila, koja tam opravlja jeden organ, razdeljena so tu-le med več organov in
se bodo tedaj popolnejše izvajala.

5. Zakon razvoja:  Vsako bitje razvija se iz jednostavnega do stopinje primerne
popolnosti. Razvoj vsake rastline, od nežne kali do oblastnega drevesa, gojitev mladičev,
potrebna zaradi njih nedostatnosti, preobrazba žuželk itd. so povodi, da se izpeljuje ta
zakon „ Glej te ta hrast košat, hrastič očetu je bil; zakon narave je tak, da iz malega
raste veliko. “

6. Zakon upodobljenja.  Deli vsakega bitja postavljajo se vsled svoje notranje
moči v določenem razmerju drugi poleg drugega in okoli nekega središča. Ali: vže ustvarjeni
deli uplivajo na nastajajoče nove tako, da dobi bitje določeno obliko. Z malimi izjemami
ima vsako prirodno telo svojo obliko, pod gotovimi pogoji dobe jo tudi neorganske pri-
rodnine. Neka posebna upodobljajoča moč sili delce kuhinjske soli, kadar izstopajo iz
razstopine, da se porazstavljajo v kocke; iz pšeničnega zrna nikdar ne vzrase ržena
bilka, in trnovec ne obrodi fig; iz racinega jajca ne izvali se nikdar pišče, če tudi ga
je valila hokoš.

7. Zakon medsebojne zveze.  (Koneksijonalni zakon.) Posamni  organi so drug od
drugega in vsi od celote zavisni. Ako osmukaš drevesu listje, ti boleha vse drevo ali
morebiti celo pogine. Nizko organizovane živali lehko prenašajo teška poškodovanja, ako
pa višji živali poškoduješ ali ugonobiš važen organ, ti pogine, in od celote odločen organ
sam ne more živeti. Posamni organi stoje med seboj, k celoti ter k načinu, kakor bitja
žive, v tako prisrčnem razmerju, da lahko sigurno sklepamo od jednega na druga. Pre¬
žvekovalci imajo spodnjo čelust tako vskljepljeno, dajo  gibljejo gori in dol ter na levo
in desno. Takšnemu gibanju tesno prilični so grbi na kočnjakih, kateri stoje na žveka-
lišču po dolgem, namreč od zadi naprej. Glodalci gibljejo spodnjo čelust doli in gor, pa
naprej in nazaj (jednako sanem); tukaj so grbi na zobni žvekalnici poprek postavljeni.
V vsakem slučaju torej lahko z vso sigurnostjo sklepamo z gibanja spodnje čeljusti na
lego žvekalnih robov na žvekališču in naopak iz lege drobilnik robov na zobnem žveka-
lišču na gibanje spodnje čeljusti pri žvekanju.

8. Zakon sledljivosti v porabi prostora in moči.  Kakor štedi priroda s prostorom ,
vidimo na vseh živih bitjih. Nabrani lističi v popku, nagubana krila pri žuželčnih bubah
so uzorni primeri za to. Nagon po zvekšanju in razširjanju površine v malem prostoru
se kaže dalje v izbočevanju v vzbočevanju in v legi organov. Črevesne cape (rese), škrge
(izbočenja), pluča, žleze, traheji (vzbočenja), zavoj črev, polž in loki v ušesu so takšne
uredbe. Štedljivost v porabi moči ali sil opazujemo v raznovrstnih nameščalnih, kompenzacij¬
skih aparatih, v svrlio zmanjšanja teže, da mišice s svojimi močmi leže shajajo. Aero-
statične pohotne naprave (Oompensations-Apparat) nahajamo v pnevmacitati ptic in žuželk,

11

v načinu, kako zračni tlak dela na sklepe, v krvotočnili in dihalnih organih. Hidrostatične
kompenzacijske naprave so plavni mehur pri ribah, podkožna plast masti pri morskih
kitih itd.

Umevno je pač samo po sebi, da se navedeni zakoni ne smejo učencem narekovati;
temveč morajo kot vspeh slediti iz prirodopisnega pouka. Tembolj pa jih učitelj mora
imeti vedno pred očmi in je staviti za podlago svojemu pouku, da lehko pri vsaki pri¬
liki opomni učence na slične vže znane prikazni. Na ta način mu bode možno iz cele
vrste posebnih slučajev s pomočjo abstrakcije po učencih izvajati obče veljavni zakon.
„Ako seje  učenec na večjem številu živili bitij prepričal, daje  njih postava z življenjem
vred sicer jako mnogolična, da se pa neka medsebojna razmerja vedno ponavljajo; da,
ako se jedno izpremeni, izpreminja se tudi drugo, tedaj ni več prezgodaj, da se izvajajo

najznamenitejši biologični zakoni. Ko je zakon izražen, tedaj izpremeni se tudi lahko

pometodno postopanje. Ko smo dotlej induktivnim potom iz posebnih slučajev izvajali
občni zakon, odslej lahko postane zakon vodnik razmotrivanju; metoda postane deduktivna.
Učenci preiskujejo, je-li se v posebnem slučaju (v živali ali rastlini, ki jo imamo pred
seboj) življenje, bivališče in uredba ujemajo itd.

Opomniti moramo, da se ne bode dalo v vsaki šoli izreči vse navedene zakone. —

V mnogih slučajih moral se bode učitelj s tem zadovoljiti, da bode vodil opazovanja

učencev v smislu znanih mu prirodnili zakonov, ne da bi zahteval, naj mu učenci
matematično izrečejo zakon, ali da bi jim ga celo sam izrekel. Kateri in koliko zakonov
se naj izreče, zavisno je seveda od razumnosti učencev. Vsa kako pa se bode najbolj
ozirati na zakon iiziologične prikladnosti ali obstanku pripravnosti, ki je najlože umeven
in ima občno veljavo. —

Opirajoč se na Humboldt-ov izrek: „Priroda je v vsakem kotu zemlje podoba celote 11
priporoča Junge kot bistveno sredstvo, da se doseže učni smoter v prirodopisnem pouku
ljudski šoli, da se življenje v naravi, delovanje prirodnili sil učencem predočeva na
omejenih majhnih prostorih. „Kakor v svoji velikanski celoti, dela in snuje priroda na
omejenem okrožju ribnika, gozda, travnika itd. Zato naj se Otroškemu duhu nezapopadna
brezkončnost in brezmernost v pouku raztolmači in jasni v ozkem, omejenem okvirju
zadružnega življenja  (Lebensgemeinschaft).“ (Gramzovv). Dr. Frick izrazuje proti¬
slovje med Liibeno-vo in Junge-jevo metodo tako-le: „Ne oblagajmo mladine s ppsamnimi
slikami rastlin in živali, niti ne razlagajmo učencem samo posamne tipe kot zastopnike
pojedinih razredov v živaloslovnem ali rastlinoslovnem sestavu, ampak s posamno sliko
n. pr. smreke razmotrujmo zajedno celoto smrekovega gozda, s posamno sliko rži, sliko
celega žitnega polja, rekše, razmotrujoč posamno bitje razmotrujmo ob jednem življenja
polno skupno sliko iz prirode, da ne bode učenec samo posamezne stvari natančno opa¬
zoval in njih skupne znake jasno po njihovem zapopadku razumeval, ampak da bode
tudi celoto slike sč vsemi svojimi duševnimi močmi zapopadel, da bode pazil na
življenje v prirodi s srcem in z ljubezni polnim sočutjem ter isto v se vsprejel in sam
doživeti skušal. “ —.

Treba je, da se tukaj seznanimo bolje s pojmom »zadružnega življenja.“ Namesto
»zadružnega življenja" hoteli so nekateri manje primerne izraze »krajinske slike 11  ali
»obraze iz prirode 11  uvesti. Junge opredeluje ta pojem tako-le: »Zadružno življenje je

skupnost bitij, katera so se po notranjem zakonu obstanku primernosti na istem kraju
naselila, ker pod istimi kemično-lizikaličnimi vpljivi žive in so razun tega mnogo drugo
od drugega, vsa pa gotovo od celote zavisna, oziroma drugo na drugo in na celoto
vpljivajo . 11  Za primer nam bodi ribnik, ki zatorej ima pravico klasičnosti v tem oziru,
ker ga je Junge v pojasnilo svoje ideje obravnaval. Kemično-fizikalični značaj ribnika

12

nahaja se v vlažnem življu, služeč „po notranjih zakonih obstanku primernosti“ mnogim
živalim za bivališče (ribe, žabe, mušice, raki). Iz istega vzroka naselile so se ob ribniku
rastline, ki rade imajo mokroto (vrbe, jelše, trstika, rogoza, povodna leča, povodna lilija
i. dr.). Navedene živali in rastline različno vplivajo druga na drugo, bodi-si, da druga
drugo varujejo, ali da služijo druga drugi v hrano; nekatere izmed njih privabljajo
druge goste: žabe štorkljo, mušice lastavico itd. Vse skupaj tvorijo zadrugo, tako rekoč
posamen prizor v velikanski svetovni drami, katerega lehko pregleda in zapopade mladostni
duh, dočim vsaj vesolnej drami ni kos. Tukaj nam je dana prilika, da ne kažemo
učencu samo pojedine prirodnine v svrho spoznanja oblik in vežbanja očesa, ampak
učenec tudi lahko občuduje lepoto skupine, lahko opazuje, kako posamni organizmi drug
drugemu služijo, in gleda v življenje spoznanih stvari ter v večno snovanje prirodnih
moči. Na ta način mu bodeta vzrasla ljubezen in spoštovanje do tujega življenja, ki ja
bode zanaprej izpolnjeval nasproti vsakemu bitju in pred vsem proti svojemu bližnjemu,
na konec pa bode tudi spoštljivo in ponižno vzdignil svoje srce k tistemu, ki je vse tako
modro uravnal.

Jednake so zadruge življenja gozd, travnik, reka, pušča, močvirje itd. Njiva in vrt
pa vže nista popolnoma takšna. Tukaj so se živa bitja le deloma naselila „po notranjem
zakonu obstanku pripravnosti“, kajti tukaj obveljal je z večjega vpljiv človeški. Itak
pa tudi njiva in vrt lahko veljata za zadruge življenja, kajti tudi tukaj žive različna
bitja pod istimi kemično - fizikaliČnimi vpljivi, ki drugo na drugo vpljivajo sedaj prija¬
teljski, sedaj sovražno. Še manj zlaga so „dom in dvor“ s pojmom zadruge življenja v
gori navedenem smislu. Navzlic temu prav te zadruge jaz ne bi rad izpustil, ker se je
baš v tej družbi organizmov združilo pod vpljivom človeške kulture nekoliko bitij, ki so
zadobila v človeškem gospodarstvu največjo važnost. Ta drugači ali niti ne morejo več
živeti, ali pa vsaj ne takošna; živijo tedaj pod jednakimi če tudi pod izpremenjenimi
kemično-fizikaličnimi vpljivi in so mnogokrat zavisni drugo od drugega.

Koliko zadrug naj obravnavamo v kaki šoli, določuje seveda čas, ki nam je našemu
pouku na razpolaganje. Tudi tukaj velja načelo, da obravnavamo rajši manje zadrug
kar možno temeljito, nego da hrepenimo preveč na obširno na škodo temeljitosti. Istotako
ni dvomiti, da si imamo izbrati v obravnavanje najprej zadruge iz bližnje okolice šolskega
kraja. V jedno- in v malorazrednih šolah se bodemo morali zadovoljiti zaradi prepičlo
odmerjenega časa, da seznamino učence v prirodopisnem oziru z domačim okrajem. V
š dah višjih stopinj pa nam bode možno, da smatramo domači okraj kot del višje zadruge
(domovina kot zadruga življenja!), ki jo bode včasih mogoče smatrati zopet kot del višje
zadruge, tako da moremo na konec v najširšem smislu tolmačiti zemljo kot zadrugo vseh
živih bitij. Z ozirom na smoter, ki sem si ga tukaj postavil, moram zadovoljen biti s tem,
da sem višje zadruge tukaj omenil. Nadalje razpeljavati to misel tukaj tem lože opustim,
ker se mi vidi nemogoče, da bi se zadruge višjih stopinj razmotrivale v jednorazrednicah.
Ker pa nekaj tujih prirodnin, ki sc ne nahajajo v domačem kraju, ne sine ostati popol¬
noma tujih tudi učencem te šolske vrste ne (bombaž, kava, sladorjev trst, kamena sol
ako se v domačem kraju ne nahaja — i. dr.) menim, da ne hode težko najti v domačih
zadrugah prilike, da se na nje navede govorica.

S tem smo prišli do pretresavanja tretjega vprašanja glede metodike našega pred¬
meta : Kako ti je poučevati prirodopisje? Ker smo se odločili za pouk po zadružnem
življenju, ozirali se bomo v naslednjem seveda le na ta način poučevanja. Kdor je naša
dosedanja pretresavanja bral količkaj pazljivo, uveril se je gotovo, da prirodopisni pouk
po zadrugah življenja ukazuje neizogibno opetovalne prirodopisne izlete.

13

Mnoge reči, ki po našem mnenju spadajo bitnosti prirodo pisnega pouka, pač ne moreš
v šolski sobi pokazati. Naj omenim samo velikost in obliko mnogih rastlin, katerih v
šolski sobi moremo predočiti le posamne dele; ali življenje v prirodi, ki se razvija v
najugodnejšem slučaju, ako namreč moremo v šoli predočiti živa bitja, itak v izpremenjenih,
umetnih razmerah. Na medsebojne odnošaje prirodnin, ki so glavni del naše naloge, pri
pouku v šolski sobi seveda v smislu nazornega pouka niti misliti ni. Kolikor prirodopisnih
stvari v šolski sobi moremo pokazati, ipak ni nič, nego pojedini sotrudniki na odru drame
življenja (največkrat pa še te-le ne kot žive delavce, temuč kot nežive preparate, ali pa
celo samo male čestokrat majčkene dele od njih; mnogokrat moramo se zadovoljiti z
dobrimi ali slabimi podobami, ali pa tudi poučujemo brez vsakega učila); in te pojedince
kažemo odmaknjene od pozorišča njihovega življenja, daleč od njihovih prijateljev in od
njihovih sovražnikov, brez radosti in brez nadloge. Le redkokdaj se nam bode dal v
šolski sobi predočiti majhen prizor iz življenja pojedinega živega bitja. Na ta način učenec
ne more življenja v prirodi spoznavati, ampak k večemu nauči se ponavljati učiteljeve
besede. Res je sicer, da bode težko, da bi kateri učitelj imel poguma, da bi povzdignil
svoj glas proti koristnosti prirodopisnih izletov, toda zanikuje se, da bi se dali izvrševati.
Težkoče takšnih izletov, katerih res je ne moremo tajiti, so nekaj na strani učencev,
nekaj na strani učitelja. Pred vsem se naglasa, da ni časa za izlete; učenci pa niso
razun šolskih ur učitelju na razpolaganje. Ta ugovor je v velikih mestih, kjer so za izlete
pripravni kraji čestokrat dalje od šole, jako tehten. Z ozirom na šole na kmetih, imajoče
koj poleg šolske hiše izletom pripravne kraje, zdi se mi ta ugovor ničemuren. Tukaj ne
gre za več ur dolga potovanja, ampak za izprehode, ki se lahko v prostih dneh, ali pa
tudi po šolskem pouku izvršijo, ako n. pr. učitelj učence na potu k domu spremlja. Ako
bi bilo potrebno, zagovarjal bi jaz celo to, da bi se porabile pojedine prirodopisnemu
pouku namenjene šolske ure v takšne izprehode. „Res, da so še nekateri veljavni ljudje,
ki vidijo pouk samo tam, kjer učitelj stoji na katedri in učenci sede pred njim drže se
po zapovedi; ki menijo, da so izleti zgolj učitelju v opočitek. Ž njimi se ne moremo
pravdati, oni nas itak ne bi razumeli. Nam je pouk v šolski sobi ali na planem jednako-
vreden; kjer je na mestu jedcu ali drugi, tam ima nastopiti. “ (Das vierte Schuljahr).
„Priroda je boljša od vseh knjig s podobami! Pouči tedaj svoje učence, da bodo opazo¬
vali ob potoku kačje pastirje, da bodo v gozdu poslušali ptičje glasove, da bodo gledali
na selski livadi blagoslov žetve — in ti si storil več in boljše učinil, nego da si v
zaduhli šolski sobi otročjo pamet ubijal s praznimi pojmi in otlimi opredelbami, ali ako
jim namesto živih stvari kažeš mrtve podobe ter je pitaš z brezukusnimi berili. “ (Kehr,
Praxis). — Sicer pa je treba samo majhnega števila izletov. Troje  ali četvero izprehodov
v teku šolskega leta, — v vsakem letnem času po jeden, utegnilo bi biti povsem
zadosti.

Ako se oporeka, da je težavno pri poučnih izletih red vzdržavati in da so učenci
razmišljeni, sodim, da je to popolnoma neosnovanO in nepristojno učitelju. Vzbudi in
ohrani učencem zanimanje; red in pozornost ti bodeta prvi sad od tega.

Znamenitejši zdi se mi drugi premislek: Mnogi učitelji ne razpolagajo o znanju, po¬
trebnem v vodstvo prirodoslovnega izleta. S tem nočem nič oponašati učiteljem. Pri
neizmernem bogastvu prirode mora učitelj, o katerem ne moremo zahtevati, da bi bil
strokovnjak v prirodopisju, zadeti na marsikaj neznanega. Ako pa mu ne izmuzne vodstvo
učencev, posrečilo se mu bode obračati pozornost na predmete, katere je sam izbral, in
dajati učencem posla do sita. In tukaj je treba baš takšnih predmetov, ki vsakemu uči¬
telju morajo biti znani. Od druge strani pa boš s premišljenim vodstvom učence obvaroval
razmišljenosti. Da bode pouk v prirodi plodovit, treba je skrbno zabraniti, da učenci ne

14

tekajo za vsakim metuljem, da ne pozvedavajo po imenu vsakemu lirostu ali vsaki
rastlini — da bi ga kmalu potem pozabili. Ako se pa vže prigodi, da bi učitelj ne znal
odgovoriti na kako vprašanje učenčevo, pa naj kar brez premisleka izpove. Mnenje, da
bi se učitelj moral delati, kakor da vse zna, je krivo in slivatenju neskončne prirodine
mnogoličnosti škodljivo. Učenci se morajo tem več preveriti, da bogastva v prirodi nobeden
človek ne more zmagati. — S tem pa nikakor nočem izreči, da bi učitelj smel zanemar¬
jati učenje prirodopisja; obratno ne moremo mu tega dovolj priporočati. Baš na tem polju je
neprestano napredovanje jedini pripomoček, da se obvaruješ zamlakuženja. Pa ne samo
k marljivemu čitanju vselej zanimivega prirodopisnega slovstva bi jaz rad obvezal učitelja,
ampak on mora ostati vedno v dotiki z živo prirodo. Tukaj nič ne pomaga vsa učenost,
ki jo je učitelj zajel iz knjig, ako ne zna sam čitati v odprti knjigi prirode. V omenjenem
smislu velja Diestenveg-ov izrek: „Učitelj prirodoznanec, učitelj na deželi prirodosloven/

Kako je prirodoznanske izlete voditi, ne moremo na tem mestu na drobno razpravljati.
Morebiti, da o drugi priliki izpregovorimo o tem predmetu katero besedo; tukaj bodi le
v obče povedano, da učitelj vsak takšen izlet mora nastopiti in voditi po dobro premiš¬
ljenem načrtu. Z vsakim izletom družiti se mora določen smoter, ki ga učitelj ne sme iz¬
gubiti iz vida. Med izletom obračati je pozornost učencev na reči, ki jili v šolski sobi ni
moči kazati. Tedaj se ima najprej opazovati življenje zadruge kot celota (prst, rastline,
živali) in na predmetih, izbranih v poznejše natančnejše razmotrivanje, njih odnošaji mej
seboj in k zadrugi. Na rastlinah bode tedaj treba opazovati stališče (povodne, moč¬
virne, senčne rastline itd.); na drevesih velikost, kako se razraščajo, steblo in koš itd.;
na živalih bivališče, hranitev itd. Kar lahko s seboj vzameš (rastline ali njene dele, živali,
ako se jih lahko ulovi, rudnine in hribine) prinesi, ako spada v tvoj učni načrt, v šolo,
da se natančneje pregleda in ponovi. V ostalem opozarjam na slovstvo o prirodopisnih
izletih, kjer morem žal da, navajati samo nemške pisatelje: Junge:  „Was ist zur Aus-
fiihrung von Excursionen zu beachten?* „Deutsche Blatter“ fiir erziehenden Unterricht
1883. Nr. 5—8. — Schmid:  „Encyclopaedie des gesammten Unterrichts\vcsens.“ Članek:
„Naturgesehiehtliehe Excursionem“ od C. L. Kirschbaum a in „Natursinn“ od B. Sigismund a,

— E. Schcller:  „Die naturkundlichen Excursionen,“ „Deutsche BI. tur erziehenden

Unterricht 1879.“ — Ernst  Pi  1 z:  „Uber Naturbeobachtung deš Schiilers, “ Weimar 1882.

— H. VVendt:  „Uber Excursionen, mit besonderer BerHcksichtigung der Schulerziehung in
gTOSscn Stadten,“ Elberfeld 1884. — E. Kog!er,  „Schulspaziergange,“ Eisenach 1875.

Trije ali štirje izleti ne bodo seveda podali priložnosti, da bi se opazovalo vse, kar
bi bilo v obravnavo zadruge želeti ali pa še potrebno. Vsaj je mnogo prikazni, ki so ne
dajo opazovati istodobno, ampak druga za drugo, gostokrat v daljših presledkih. Spo¬
minjam n. pr. na razvoj rastline, na preobračanje žužkov itd. Takšni pojavi zahtevajo
nadaljevano ali večkrat opetovano opazovanje. Marsikateremu potrebnemu opazovanju
menda pri izletu ne bode prilike. Sem spadajo pred vsem pojavi življenja pri živalih, iz
katerih je moči spoznati njih odnošaje k drugim živim bitjem. Ne boš vsakokrat zasačil
živali v hipu, ko baš leze za svojim kruhom. Da pa dobimo za pouk dovoljno opazovalne
snovi, je potrebno učence navajati, da opazujejo sami. Ernst Piltz objavil je o tem dva
majhna spisa: „deber Naturbeobachtung des Schiilers, Beitrag zur Methodik des Unter-
richtes in der Heimat- und Naturkunde“, in „700 Aufgaben mul Fragen fiir Naturbeobachtung
des Schiilers in der Heimat,“ Weimar 1882. Učitelj spodbuja učence k opazovanju prirode
s vprašanji, ki je stavi v podobi nalog. Učenec .je obvezan odgovor sledi lastnih opazovanj
najprej v opazovalnem zvezku kratko zabeležiti, da se potem uspehi opazovanja pri
poznejšem pouku lahko porabijo.

15

Nekatera vprašanja naj pojasnijo, kar smo povedali. A.  O zemlji, o kamenju in o
vodi: Pazi na trdne hribine, ki v naši domovini prevladajo! Opazuj kakšno kamenje
pri nas rabijo v zidanje hiš, zidov, spomenikov itd.! Zajmi, kadar je potok (reka) močno
kalen, vode iz njega, ter pusti jo stati v posodi! Kaj se zgodi? — Kadar je voda plitka,
glej a)  na katerih mestih se v rečni strugi nahaja največ grezi (blata), b)  kje največ
peska in c)  kje največje kamenje! B.  O rastlinah. Kako je bršljanu mogoče na starem
zidovju, na drevesnih deblih itd. kvišku plaziti se? — Pazi v pomladi, na katerih mestih
drevo mladike poganja. Katere lesne rastline najprej ozelene? Kateri listovee najpozneje
listje dobi? — Povej lesne rastline cvetoče, poprej ko listje dobijo! Povej lesne rastline
cvetoče h kratu, ko se jim listje razvija! — Imenuj rastline: a)  kojih cvet opazujemo
le v pomladi, b)  nekatere, kojim je čas cvetja poletje, c)  nekatere, ki le v jesen cveto.
— Opazuj na rastlinah, mimo katerih čestokrat hodiš, kako se iz cveta polagoma razvija
plod, dokler ni dozorel. — O živalih. Položi polža na stekleno ploščo in opazuj, kako
pleže, ogledajoč stopalo (podplat) od spodi! Kako iznenadno sliko si-li videl? — Krmi
velikega hišnega pajka z živimi muhami, z bučelami, z osami! — Položi kako tuje telo
(n. pr. kos plute) pajku v mrežo in opazuj ga! — Opazuj, kako hrošč leti! — Kje si
videl hrošča razjedati in kaj si videl? — Shrani žive metuljeve mešiče v skrinji napol¬
njeni z rahlo prstjo; opazuj gibanje mešičevo in, ako moreš, kako metulj izlazi! Opazuj,
kako poslednji živi, dokler ne more prosto zleteti! — Katere ptice ostajajo čez zimo
pri nas? itd.

Mnogo Piltz-evih nalog bode možno rešiti le v ljudskih šolah višjih vrst. Mnoge
zahtevajo natančnih pojasnil učiteljevih. Vsakako bode imel učitelj s svojim učnim načrtom
ujemajoča se vprašanja izbrati in marsikatero svojim razmeram prikladnejšo dodati.
Izlasti pa bode treba opazovanj, ki se imajo izpeljevati, voditi z ozirom na zadrugo, ki
se obravnava. In da more o pravem času učence navoditi k potrebnim opazovanjem, mora
učitelj zadruge, koje ima v jednem letu razpravljati, imeti ne le na popirju zapisane, ampak
tudi v glavi. Da more n. pr. v poletju razpravljati glogovega belina (Pieris crataegi),
mora vže po zimi navajati učence k opazovanju goseničjih gnezd in obnašanja gosenic v
pomladi; pozornosti učenčevi ne sme uiti, kako se gosenice zabubujejo (zaprejajo) in kako
metulj izlazi.

Kako urediti opazovalno knjižico, ki jo bode nemara treba v rabo vzeti in v katero
bi se imela zabeleževati ne le zadana vprašanja, ampak tudi plodi opazovanja, to se bode
ravnalo po vsakočasni potrebi. Na vsak način pa jo bode treba, tako urediti, da ne bodo
učenci preobloženi s premnogim pisarjenjem, s čimur bi lahko izgubili veselje in radost
do proučavanja prirode.

Dostikrat priporočeno a še vedno premalo uvaževano učilo, ki je pouku po zadrugah
življenja malo ne neizogibno, je šolski vrt. Jaz spoznam njegovo vrednost v prvi vrsti v
tem, da učitelj, vodeč šolski vrt, sani še le dobi pravo radost do stvari, brez katere ni
misliti na uspešen pouk. Nikjer kakor v šolskem vrtu se ne bode učitelju ponujala tako
lepa prilika k opazovanju prirode, ki mu je tako potrebno. Čudno se glasi, a itak se
mora izpovedati: najprej uči se učitelj sam čitati v knjigi prirode, potem še le sme misliti
na to, da bi druge učil. Učitelju, ki se je naučil prirodopisja učiti se ne le iz knjig,
ampak v prirodi, sme se brez straha izročiti prirodopisni pouk; on bode našel vselej
pravo pot. Te umetnosti bi se moral, res da, učitelj naučiti v svoji vzgojevalnici. A ona
mora se dalje gojiti in vaditi, sicer izgubi se prezgodaj mala spretnost, ki jo je nemara
s seboj prinesel v prakso. In kje indi bi se lože vadil nego v šolskem vrtu, ki mu obdaja
njegovo stanovanje, kjer vsak prosti trenutek išče počitka od svojega truda in muke?
V svojem vrtu, ki ga sam obdeluje, kjer je vsaka bilka gojenka njegove skrbi, kojega

16

razvijanje zasleduje z ljubezni polnim očesom, kakor svojega otroka? In ta ljubezen bode
prešla na njegove učence, koje bode v prestankih za počitek vodil v vrt, da se v svežem
zraku okrepčajo za nadaljni pouk. Tukaj bode kar tako mimogrede zasejal 'marsikatero
poučno reč na plodovito zemljo. A učenci se bodo tudi udeleževali blagonosnega truda
pri delu in tedaj nič manje radosti od uspeha. Dalj časa nadaljevana opazovanja učencev
izvedejo se najlože v šolskem vrtu.

In je-li res tako težavno priskrbeti si na kmetib šolskega vrta, kakor se tako često¬
krat sliši od učiteljev? Niso-li v resnici največkrat učitelji sami krivi, ako nimajo šolskega
vrta? Meni se bar vidi, da se učitelji mnogokrat nočejo potruditi, da bi dobili šolski
vrt, ker se boje, da ne bi znali ž njim nič pravega začeti. Ta bojazen je vsakako jako
neopravičena. Le hajdi, lotimo se! Ce tudi ne bode kar v prvem letu vzoren šolski vrt,
počasi zboljša se jedno in drugo in sčasoma postane kaj poštenega. Marsikaj dobrega
postalo bi lahko po medsebojnem občevanju učiteljev, ako bi se obče resno poprijeli
stvari. Pri učiteljskih shodih bila bi lepa prilika, da bi se priobčile izkušnje tudi na tem
polju. Sicer pa se nahaja v slovstvu o šolskih vrtili marsikateri cenjeni namigljaj. Bolje
znanih spisov te vrste omenimo te-le: Dr. E ra s m us Sch wab,  „Der Schulgarten", Wien
1870. —- J. .1 ablan  e z v, „Der Schulgarten der Volksschule auf dem Lande, dessen
Zvveck, Anlage und Pflege“, Wien 1879. — Taisti pisatelj, „Errichten wir Schulgarten an
unserer Volksschule! Mit Plan und Beschreibung eines Schulgartens 1884.“ — M. Fischer)
„Der Schulgarten.“ Specielle Methodik v. (7. Niedergesass, XIV. Theil. Wien 1884. —
Heinrich Konrad,  Anlage, „Anpflanzurfg und Ptlege der Hausgarten auf dem Lande “.
„Anleitung fiir Lehrer auf dem Lande“, Berlin 1879. — Alex. Mell,  „Einrichtung und
Bevvirtbschaftung dcs Schulgartens.“ Berlin 1885. — Dr. Alfred Nalepa,  „Der Schul¬
garten, seine Einrichtung und Bevvirthschaftung.“ Wien 1887.

Kot dopolnilo šolskega vrta priporočamo tudi gojitev rastlin v sobi. Ta le bode
zlasti tam potrebna, kjer ni šolskega vrta. Majhni poskusi, n. pr. kako rastline klijejo
in se polagoma razvijajo, upliv svetlobe na rastlinsko življenje itd. izpeljujejo se najpri-
ličnejše v loncih ali lesenih zabojih v šolski sobi. Uresne rastline v loncih bodo dale pri¬
liko marsikateremu opazovanju; iste pa bodo — tudi — ako svetlobi ne zabranijo vstopa,
da bi sc spoznalo — šolski sobi dale prijazen pogled. (Primerjaj: Reg el u. Ender:
„Der Zimmergarten", Ziirieh 1868, in Jager:  „Zinnner- u. Hausgartnerei", Stuttgart 1870.)

Vsakemu šolskemu vrtnarju priporoča se, da nastavi valilne in gnezd ne zabojčke;
tudi bi ne smelo biti, ako je le količkaj mogoče, šolskega vrta brez vodnjaka, zasajenega
z rastlinami in z živalmi. Itak bi še jaz posebej priporočal, da se napravi izbni vodnjak ali
akvarij in izbni zemljak (terarij), zlasti ako v šolskem vrtu ne moreš prirediti takšnih
naprav na veliko. Navodila so: Griiffe:  ,,Das Siisswasseraquarium“, Leipzig, Meissner.
— Rosmassler:  „Das Siisswasseraquarium“, Leipzig, Mendelsohn. — Dr. G. Jager:
„Das Leben im Wasser. — Knauer:  „Europa’s Kriechthiere und Lurche 11 , Wien. Pichler’s
Witwe. — Dr. W. Hess:  „Das Siisswasseraquarium und seine Bewohner“, Ferdinand
Enke. Stuttgart 1889. —

Naravno je nakonec, da šoli ne sme nedostajati male zbirke običajnih prirodopisnih
preparatov, vzorcev, slik itd. Njej pripada zadača, da dopolnjuje opazovalno gradivo,
kolikor ne bode možno si priskrbeti koj živega prvotnika. Veliki del teli nazornih pripo¬
močkov zbirati bode prilika pri izletih. Mnogo bodo učenci donašali, ako učitelj to od
njih zahteva. Lovci in ribiči bodo o priliki tudi marsikaj prinesli, ako učitelj za to skrbi.
Kako se snujejo in vdržujejo prirodopisne zbirke, o tem čitaj : Eger:  „Der Naturalien-
sammler", Wien Faesy u. Frick; in H i n t e r w a 1 d n e r: „Wegweiser fiir Naturaliensammler. “
Wien, Pichler’s Witwe & Solin 1889.

17

Ko je učitelj učence s povsestranskim opazovanjem, ki se deloma razteza na dolgo
dobo, včasih celo na vse leto, dovolj pripravil, tedaj lahko jame skupno obravnavati
zadrugo življenja.

Hoteč do cela uživati učinek kake slike, pregledamo najpoprej ves predmet, ki se
nam stavi pred oči. Po tem pregledujemo pojedine dele, da bi videli, kako jih je umetnik
glede na upodabljanje, na barve itd. nam predočil in kako se deli odnašajo k celoti.
Na konec zjedinimo nam znane dele v skupni učinek. Ali vzemimo drugo podobo: Ako
hočeš razumeti sestavljen stroj, moraš ga razdeliti v posamezne dele, škripce, kolesa,
droge, bate itd., ter se poučiti, kako pojedini deli delujejo, da na konec spoznaš, kako
deluje ves stroj. Isto tako ravnamo, motreč zadrugo življenja. Na izletu pridobijo učenci
najprej pregled o zadrugi, ki jo bomo razmotrivali. Pridobljeni vtis ponavlja in pokrepi se
potem v šolskem pouku kot uvod v skladno obravnavo. Na to pride nadrobno pretehta¬
vanje izbranih pojedinih za zadrugo značilnih individuvov, vedno z ozirom na njih odnošaje
k zadrugi. Na konec zjedinimo, česar smo se naučili, v celotno sliko.

Jasno je, da takšna obravnava prirodopisnega pouka zahteva, da se učitelj, zlasti
novinec, korenito pripravlja. Zatoraj naj si omeji svoj delokrog izprva na majhno število

zadrug, ne mara naj temeljito proučuje najprej samo jedno. Kdor se je naučil prav

obravnavati jedno zadrugo, pozneje ne bode težko prevladal jih več. Posebne važnosti
za učitelja je, da pripravljajoč se dobro premisli svoj predmet od vzgojevalne strani, ter

se vestno ukoristi vsake točke, ki se mu od te strani ponuja.

V nastopnem navajamo po Kein, Pikel und Scheller: „I)as vierte Schuljahr“ obrazec,
ki se ga učitelj lahko poslužuje, pripravljajoč se v razmotrivanje rastline. Vendar naglašati
nam je izrečno, da se ne sme ta obrazec smatrati razporedboj predavanju v šoli; ampak
on sme le učitelju rabiti kot smoter pri zbiranju gradiva.

I. Rastlina kot pojedino bitje (organizem).

1. Ogled vseh organov in opazovanje njih opravila.

2. Odlična svojstva rastline v ustroju in življenju. Ali kažejo na poseben zakon?

3. Pretehtovanje rastline z ozirom na jeden ali več zakonov. (Pozitivni ali negativni
zapazki).

4. Rastlina in njene sorodnice (sistematika). Značilna svojstva.

II. Rastlina in človek.

1. Tehnološko (gospodarstveno, zdravilstveno itd.) razmerje.

2. Estetična stran rastline. (Katere oblike na njej so posebno lepe, so za risanje
kot motivi itd.) Katere boje odlikujejo se po svoji posebni čistoti? Skladne sestave.
(Krajevni učinek).

3. Poetična stran rastline. (Mnogokrat vže v imenu naznačena). Ali: Rastlina v
običajih, v pripovedi, v zgodovini. Rastlina v poeziji. (Ali rastlina v narodni govorici).

4. Je-li rastlina kulturni činitelj.

III. Rastlina in nje stajališče. (Kako vpljiva na-nj ? Zemlja, na kateri raste. Na
nasipih, na pečinah rastoče rastline.)

IV. Rastlina in klimatični činitelji. (Razmerje višave, strani sveta oziroma solčna
svetloba, vlažnost itd. Kako vplivajo ti činitelji na rastlino in kako ona na te činitelje?
Pod katerimi pogoji najbolje vspeva? Kako daleč sega njena prispodobnost?)

V. Odnošaji rastline k rastlinam po okolici. (Kako vplivajo druga na drugo? Delajo
senco, rastejo po drugih rastlinah).

VI. Odnošaji med rastlinstvom in živalstvom. Prijateljski in sovražni odnošaji. Čemu
pridejo živali ž njo v dotiko? (Hrana, bivališče, počivališče). Kako koristijo živali rast-

2

18

lini? (Posredujejo oplodbo, razširjajo seme). Jo-li živali poškodujejo? Ima-li branila zoper
sovražnike? itd.

VII. Rastlina in zadružno življenje.

1. Je-li rastlina potreben ali važen soud zadružnega življenja? (Katero nalogo ima
v zadrugi? Kako se vjema njena naloga zvredbo? More-li živeti le v zadrugi ali tudi kot
posamno bitje? Kako vpliva na njo osamljenjc? itd.

2. Kateri zakoni sledijo iz odnošajev rastline k drugim udom zadruginim?

Ne bode težko osnovati po gornjem vzgledu obrazec za pripravo k obravnavi živali
in ravno tako k razmotrivanju rudnine. — Naravno je, da se ne bodo pri vsakem pred¬
metu vse točke jednako na tanko obravnavale. Mnogokrat bode treba jedno ali več točk
popolnoma izpustiti. Pri predmetih, ki se jih ne bode moglo vsestranski pretehtavati, bode
zadosti, ako se primerjajoč z vže znanimi in sorodnimi predmeti razločilni znaki glede
oblike in življenja naglase.

Na konec te obče razprave ne zdi se mi nepotrebno, da ne bi navedel še nekoliko
slovstva, ki se ga učitelj lahko poslužuje, pripravljajoč se na prirodopisni pouk. Prvo
mesto pač zaslužijo tukaj klasične knjige nepozabnega nam Fr. Erjavca:  Domače in
tuje živali v podobah. Naj bi ta knjiga ne manjkala v nobedni učiteljski knjižnici! Da
bi jo učitelji čitali in zopet čitali! (Posebno hvalo zasluži odbor družbe sv. Mohora, ki
je jel izdajati drugi natis Erjavčevih prirodopisnih knjig). Tudi „Spisi prirodopisne vsc-
bine“ izmed Erjavčevih izbranih spisov (Zabavna knjižnica, založila in na svetlo dala
Matica slovenska V. zv. 1889) ne smejo nobednemu slovenskemu učitelju biti neznani.
Za rastlinstvo priporočati je: Rossmassler-Tušek  „(štirje letni časi. (Matica sloven¬
ska 1867).

Zadovoljujemo se s tem, da smo imenovali te za naš smoter najpripravniše slov.
knjige. Sicer pa pokazujemo na „Učiteljevo knjižnico “ v „ Popotnik-o vem koledarju*. Kdor
čita hrvaške knjige, (vsak slovenski učitelj bi moral to znati!) tega opozarjamo na:
Dr. Mišo  K iš  pa  tič  „Iz bilinskoga svieta (doslej 3. zv. izdala Matica hrvatska) in na
taistega pisatelja: „Kukci* (1. in 2. knjiga. Izdala Matica hrvatska). Iz nemškega slov¬
stva omenimo le takšne knjige, ki so v smislu zadružnega življenja spisane. Med temi
nam je najprej omeniti knjige, ki se našemu smotru najbolje približa, ker je pisana za
ljudske šole nižje stopinje. Naslov ji je: „Dr. Franz Ki e s sli n g und Egmont Pfalz,
Naturgeschichte tur die einfache Volksschule, Naturkorpcr der Heimat innerhalb natiir-
licher Gruppen etc. Ein Handbuch fiir Lehrer. Braunselnveig, Bruhn’s Verlag. 1888.
Taista pisatelja spisala sta tudi večjo knjigo: „Methodisches Handbuch fiir den Unterriclit
in der Naturgeschichte an Volks- und hbhercn Madclienschulen, P>raunschweig, Bruhn’s
Verlag 1887. — Robert Vogler:  „Praparationen fiir den Naturgeschichts - Unterriclit
in der Volksschule. I. Der Nadehvald und scine Glieder. II. Dor Sumpf und die Wiese.“
Dresden, Verlag von Bleyl und Kammerer. 1888. — Klasično delo te vrste je: Junge
„Der Dorfteiclr als Lebensgemeinsehaft.* Kiel, Lipsius und Fischer. 1885.

V dosedanjem prvem, teoretičnem delu sledila sva z večjega gori navedenemu
nemškemu izvorniku. V naslednjem praktičnem delu pa bova poskusila podati navodilo,
kako bi sc mogle gori razvite misli dejanski izvesti. Najin načrt veljal bode za razdeljene
jednorazredne ljudske šole s poldnevnim poukom, ker je največ takšnih jednorazrednic
po Slovenskem. Po učnem načrtu razdeljeni so učenci v tej vrsti šol na Štajarskem v
dve skupini (ukaz c. kr. štaj. deželn. šolsk. sveta z dne 16. oktobra 1884 št. 5167).
Vsaka skupina ima po dva oddelka; torej imamo štiri oddelke. V vsakem oddelku misliva
si prirodopisni pouk nekoliko drugači. V prvem oddelku nižje skupine, seveda, na
prirodopisni pouk kot takšnega ni misliti. Itak pa se v nazornem nauku vže lahko

19

nekaj za to stroko stori. Tukaj je treba osobito vaditi učence ogledavanja (opazovanja).
Tukaj se tedaj k prirodopisni metodi pripravlja. Tudi v drugem oddelku nižje skupine
še ne bode možno zadružnega življenja v strogem smislu obravnavati. Na tej stopinji
še namreč ne bode umestno prirodne zakone izrekati, ker še učenci niso dovolj zreli.
Ampak tukaj bode treba nadaljevati vežbanje v opazovanju; podajale se bode posamne
slike iz prirodnega življenja. To pa nič ne ovira, da se ne bi pojedine slike razporedile
po zadrugah, ampak s tem se bode poznejšemu pouku mnogo koristilo. V stvarnem oziru
bode treba na tej stopinji seznaniti učence z domačimi živalmi in z najvažnejšimi kultur¬
nimi rastlinami ter menda z nekaterimi prirodninami, ki so ž njimi v najožji zvezi.

Na najvišji stopinji pridejo stoprav zadruge v polno veljavo. V stvarno stran bode
se brž ko ne brez izime ozirati najbolje na poljedeljstvo, ker se nahaja naravno največ
jednorazrednic na kmetih in je tedaj večinoma obiskujejo otroci kmetovalcev.

Kakor smo vže povedali, ni moči tvarine tako izbrati in razvrstiti, da bi se načrt
lahko kar rabil v vsaki jednorazrednici. Obratno je treba poudariti, da brez vsake
izpremembe najinega načrta ne moreva priporočati nobedni šoli. Najin načrt bodi samo
vzgled, kako se imajo takšni načrti delati. Sicer pa ne bode težko najinega načrta raz¬
ličnim razmeram prikrojiti.

Po gori navedenem ukazu obsega v razdeljeni jednorazrednici:

Nižja skupina : prvi oddelek 1. šolsko leto.

drugi „ 2. in 3. „ „

Višja skupina: prvi „ 4. in 5. „ „

drugi „ 6., 7. in 8. „

Po našem računu imamo torej v razdeljeni jednorazredni ljudski šoli za prirodo¬
pisni pouk po polurali:

A.  Nižja skupina. Prvi oddelek. (Jeden tečaj.) Nazorni nauk prirodopisne vsebine: 3.

Drugi „ (Dva tečaja). Prirodopisni nazorni nauk: 3.

B.  Višja skupina. Prvi „ (Dva tečaja). Prirodopisje: 2.

Drugi „ (Trije tečaji). „ 1.

V prvem oddelku nižje skupine sicer ni, kakor je naravno in kakor smo vže omenili,
prirodopisnega pouka. A čitanju in pisanju ter učnemu jeziku odmerjeno je vse vkup po
8 ur na teden. Porabimo-li za čitanje, pisanje itd. pet ur, preostajajo nazornemu nauku
tri ure na teden. Nazornemu nauku je smoter: „Navajanje k pazljivemu opažanju pred¬
metov iz okolišča otroku najbližjega, čisto in jasno izrekavanje, blaženje srca, zanimanje
za pouk, seznavanje z najnavadnejŠimi temeljnimi pojmovi.“ Prvemu oddelku osobito je
smoter: „Nazorne in govorne vaje, naslanjajoč se na predmete v otroškem obližju.“ Ako
pomislimo, da otroci na deželi doraščajo sredi med prirodo, da jih na dvorišču, v hlevu
na vrtu, na polju itd. povsodi obdaja priroda, ne bode nam pač nikdo oporekal, da nismo
jemali predmetov v otroškem obližju“, ako odmerimo 3 polure (polovico nazornemu nauku
odmerjenega časa) prirodopisnim stvarem. Kje bi pač učence lože vežbali „k pazljivemu
opazovanju predmetov ;1 , kako bolje „blažili srce“ in „zanimali za pouk“, ako ne z nazor¬
nimi in govornimi vajami naslanjajoč se k večjemu na prirodopisne stvari ? Prvi oddelek
je jednoleten, treba je torej gradiva samo za jeden tečaj.

Tudi v drugem oddelku nižje skupine še sicer ni predpisan prirodopisni pouk kot
samostalen predmet. A kot smoter nazornemu nauku se naznanja v tem oddelku: „V tem
oddelku se strinja nazorni uk z razlaganjem (zlasti prirodopisnih)  beril.“ (Kako se
ima berilo rabiti, povedali smo v prvem teoretičnem delu). Čitanju, pisanju in učnemu
jeziku odmerjeno je v drugem oddelku 7 ur na teden. Odračunimo-li za čitanje, pisanje,

2 *

20

slovnico, pravopis in spisje 5 ur, preostajate za nazorni nauk sploh dve uri. Ako od teli dveh
ure odračunimo pol ure za drugo tvarino nazornega nauka in za zemljepis, ostanejo tri polure
za prirodopisno-nazorni nauk, kar gotovo ni preveč, kajti nekaj bode treba ozirati se tudi na
prirodoslovje. Drugi oddelek je 21eten, tedaj potrebujemo gradiva za dva tečaja v tem oddelku.

Za višjo skupino je smoter prirodopisnemu pouku tako-le izražen: „Vzbujati in

in oživljati ljubezen do prirode, seznanjati se z najbolj razprostranjenimi in v življenju
najvažnejšimi prirodnimi stvarmi, seznanjati s tem, kar je o človeškem telesu in zdravju
najimenitnejšeVišja skupina ima dva oddelka; prvi obsega dva, drugi tri letnike. V
vsakem oddelku odmerjena je jedna ura na teden prirodoznauju. Prvi oddelek ima tedaj
dva tečaja in se ima ves čas (jedno uro na teden) porabiti v prirodopisje. Tukaj je
smoter: „Na podlogi nazora naj se razpravljajo imenitnejši, zlasti domači reprezentanti
izmed treh prirodnih oborov (kraljestev) pri čitanju dotičnib beril“.

Drugi oddelek je trileten, imel bi tedaj obsegati tri tečaje. A tukaj se bode treba
ozirati na to, se-li učenci v 7. in 8. šolskem letu mnogo ali pa celo splošno oproščajo šolsk.
obiskovanja. V naslednjem slučaju kazalo bi menda najbolje, ko bi se v prirodoznanskem
pouku združili učenci drugega oddelka z onimi v prvem oddelku, tako, da bi bil prvi
oddelek trileten (4., 5., 6. šolsko leto). Vrb tega ne smemo pozabiti v drugem oddelku
višje skupine na prirodoslovje, ki se v tej šoli poučuje jedino le v tem oddelku.

Z ozirom na to, da se učenci po različnih šolali različno oproščajo šolskega obisko¬
vanja, torej ne hodijo povsodi jednako dolgo v šolo, bode najložje izbrati toliko snovi za
ta oddelek, da bi bilo vsem prav. Ker se pa ipak morava opirati na določene razmere,
sodiva, da bode najbolje, da podava snovi z ozirom na 8-letno obiskovanje šole. Lože se
izpušča, kdor manj rabi, kakor pa pridaja. Toraj ima biti drugi oddelek trileten. Polovico
odmerjenega časa, to je pol ure na teden pa bode treba prepuščati prirodoslovju tako,
da imamo samo pol ure na teden za prirodopisje. Smoter v tem oddelku se glasi: „Nadaljnje
se opažanje in razpravljanje najimenitnejših koristnih in škodljivih živalij, rastlin in rudnin,
zlasti onih, ki so pomenljive za kmetijstvo. Pri tem naj se uporabljajo dotični sestavki
v berilu. Pouk, kako se varujejo živali in zasadi. Šolski vrt. Najimenit¬
nejše o človeškem telesu. Prva pomoč pri nenadnih nesrečah.

A. Nižja skupina.

Prvi oddelek.

1. tečaj. (1. šolsko leto.)

A. Pregledna tvarina.

21

*) Kjer kaže in če čas dopušča, vplete se v pouk primeren izrek, pregovor, kratka pesmica, ki se razloži ter uči na pamet.

22

B. Učno gradivo.

Jesen.

I. Šolska soba.

a) Deli sobi:  Štiri stene, tla, strop, okna, vrata, peč.

b) Oprava šolske sobe:  Oder, stolica, tabla, omare, klopi.

c) Osobe v šoli:  Učitelj, učenci, učenke, dečki, deklice, sošolci, sošolke.

d) Človek:  1. Česa potrebuje, da živi:  jedi, pijače obleke, stanovanja. 2. Deli
človeškega telesa.  Glava, vrat, trup, roke noge. Glava: okrogla, obraz, lobanja, brada,
lici, čelo, oči (gledamo), ušesa (slušamo), nos (vohamo), jezik (okušamo). Vrat: kratek.
Trup: prša, trebuh, hrbet, križ. Roke: Pleča, nadlaket, podlaket, zapcst, dlan, prsti.
Noge: Kolk, stegno, goleno, nart, peta, stopalo, prsti.

Ponavljanje točke d.

e) Opravilo učiteljevo:  Moli, zre, sluša, pripoveduje, vpraša, popravlja (odgovore),
opominja, svari, strahuje . . .

f) Opravilo učenčev:  Vstopijo, pozdravijo, ponavljajo, molijo, poslušajo, pomnijo,
pomišljajo, odgovarjajo, bero, pišejo . . .

g) Učiteljeva skrbnost:  Ljubi pridne otroke, je rad uči, jim rad pomaga, jim pri¬
zanese, se veseli njihovega napredka.

h) Dolžnosti učencev:  Se morejo povsod lepo vesti, doma, v šoli, v cerkvi, na potu;
morajo radi ubogati, se pridno učiti . . .

Ponavljanje toček e  in /.

II. Dom.

a) Deli hiše.  1. zunanji: Podstava, ozidje (glavni zidi), okna, duri, streha, line,
dimnik. 2. notranji: Klet, pritličje, I. in II. nadstropje, podstrešje, — sobe, kuhinja,
shramba za jedi, stopnice.

b) Iz česa je postavljena hiša:  Zidana iz kamenja ali opek, ali sestavljena iz brun,

Kako sc lomi kamenje, kako se dela opeka, kako se žge apno, kje se dobi pesek,

kako se napravlja omaz. Kako se tešejo bruna, kje rase les.

Ponavljanje toček a  in b.

c) Kateri rokodelci delajo hišo:  Zidarji, tesarji, Streharji (krovci), mizarji, ključav¬
ničarji, lončarji, slikarji.

d) V hiši stanujejo ljudje:  Oče, mati (stariši), otroci (sinovi, hčerke — bratje in
sestre) — rodbina; —dedec, babica, stric, teta, bratranec, bratranka (sorodniki, žlahta);
— hlapci, dekle, pastirji, pastarice — (posli).

e) Opravila oseb:  Opravilo očeta, matere, hlapcev, dekel, otrok . . .

j) Kako skrbi stariši za otroke:  Jim dajejo stanovanje in hrano, je oblačijo, je

uče . . .

g) Dolžnosti otrok do starišev:  Da je ubogajo; da se povsod lepo vedejo, da za

nje molijo.

h) Živali, ki bivajo v hiši poleg človeka:  pes, mačka, miš, hišna muha, ščurek,
hišni pajek.

i) Rastline, ki se goji v hiši:  Ključki, levkoje, pelargonije.*)

*) Kakor hitro so učenci v čitanju toliko napredovali, da bero „ Berila", bere se po končanem prostem
pogovoru jednc ali več toček, oziroma cele „slike“ dotično berilo v abecedniku.

23

Zima.

III. Dvorišče.

a) S čim je obdano:  S poslopji, zidom, plotom.

b) Tla na dvorišču:  potlakana, s prodom ali peskom posuta, ni potlakana, ni posuta,
deloma s travo poraščena.

c) Kaj se nahaja na dvorišču:  hlevi (za konje, govejo živino, za ovce, svinje, perotnino),
golobinjak, vodnjak, drvarnica.

d) Katere živali hodijo po dvorišču:  1. Stirinogate:  konji, goveda, ovce, koze,
svinje, — pes, mačka, podgane, miši. 2. Perotnina:  kokoši, puran, gosi, race, golobje,
— vrabci, strnadi, ščinkovci. 3. Drobne živali:  Muho, pajeki, črvi.

Obravnava konja in kokoši. — Obravnava psa. — Ponavljanje točke d.

e) Kaj raste na dvorišču:  1. Drevesa  (orehi, jablani, hruške, slive); 2. Grmovje
lešniki, divja trta, malinje. 3. Zeljišča:  Trava, pripotec, koprive.

Ponavljanje kokoši. — Obravnava vrabca.

IV. Hlev.

a) Iz česa je postavljen:  Zidan ali iz brun zgrajen.

b) Deli in oprava:  Hlevi za živino, skedenj, parne, ostelnjak; — tla, stojišča, jasli,
gare, odtok za gnojnico.

c) Katera živina je v hlevu:  konji, voli, ovce . . .

Razgovor o govedi.

d) Kako se živini streže:  Krmljenje, napajanje, nastiljanje, izkidavauje gnoja, snaženje
živine . . .

e) Kako nam živina koristi:  Se rabi za vožnjo in nošo, obdeluje polje, daje mleko,
volno, meso, kožo ....

Ponavljanje točk a  do e.  — Obravnava prešiča. — Ponavljanje goveda.

V. Kratek popis zime.

a) Kateremu letnemu času sledi.

b) Dnevi po zimi:  Kratki, ker se pozno ob 6.-7. uri zdani in hitro ob 4,—5. uri)
zmrači.

c) Vreme:  Mrzlo, oster veter brije, večinoma oblačno, malokedaj jasno in solnčno;
sneg, led, ledene sveče na strehi, ledeno cvetice na šipah.

d) Živali po zimi:  Spe (jazbec, jež, netopirji, hrošči, čmerlji); dobe gosto dlako

(domača živina; srna, lisica, kuna); ptiči pridejo iz gozdov do hiš (strnadi, sinice, ščinkovci,
vrane), tu iščejo hrane, stradajo, dobri ljudje jim trosijo zrnja.

e) Rastline po zimi:  Iglovc-i so zeleni, listnato drevje in grmovje stoji golo, trava,

cvetice in druga zeljišča so skrita pod snegom ter počivajo.

j) Ljudje po zimi:  Se toplo oblačijo, so najrajši v topli sobi, moški delajo in
popravljajo orodje (pluge, brane, voze, toporišča), ženske predejo, otroci drsajo, se vozijo
na saneh . . .

g) Zimski prazniki:  Božič, novo leto, sv. trije kralji, svečnica.

Ponavljanje tvarine iz 1., 2. in 3. tedna v februvariju.

Pomlad.

VI. Vrt.

a) Kje se nahaja :  Blizo hiše, na solnčnem kraju.

b) Kakšno podobo ima:  Podobo okvirja, risanje obrisa.

24

c) S Čim je obdan:  Z zidom, plotom, živo mejo; čemu je ograjen, kje hodimo na
vrt (skoz vrata, čez prelaz).

d) Kako je razdeljen:  Na grede, trate in steze.

e) Cernu so grede, trate, steze:  Na grede sejemo semena ali sadimo sadike, po tratah
sadimo sadno drevje, po tratah se igrajo otroci, po stezah hodimo,

f) Kakšna semena sejemo po gredah in katere sadike sadimo:  Zelenjadna, cvetlična,
peške; sadimo tudi zelenjadne sadike: zelje, kolorabo, solato . . .

g) Katera drevesa sadimo po tratah:  Jabolčna, hruškova, slivna, črešnjeva . . . .

Ponavljanje točke f  in g.  — Razgovor o črešnji.

h) Kedaj sejemo in sadimo po vrtu:  Pomladi, po letu, včasih tudi jeseni.

i) Kako se pripravlja zemlja za vrtno setev in sajenje:  Navozi ali nanosi se gnoj
in se raztrosi, grede se zbodo in gnoj se spravi pod zemljo, zemlja se zravna, seme se
naseje, sadike se nasade.

k) Kakšna naj je vrtna zemlja:  Drobna, rahlja, črnikasta,

l) Kako se streže vrtnim rastlinam :  Se plejejo, pregoste se prerodijo, se okapljejo,
se ogrinjajo (osipljajo), se zamakajo.

Ponavljanje toček 'd  do l.

m) Živali, ki zahajajo na vrt, zakaj?  Mačke, ptice . . . njih korist,

n) Živali, ki živi na vrtu:  Krt, miši, krastače, hrošči, gosenice, polži, deževni črvi
. . . kaj delajo, korist, škodljivost.

Razgovor o krastači. — Ponavljanje točke m  in n.  — Razgovor o rjavem hrošču.

o) Človek na vrtu:  Obdeluje vrt, ga ogradi, pognoji, prekoplje zemljo, cepi drevje . . .
občuduje in trga cvetice, na vrtu si odpočije, otroci radi igrajo na vrtu . . .

Razgovor o patonki.

VII. Travnik.

a) Kje je:  Za potokom, ob reki, poleg gozda.

b) Kakšna je zemlja:  Suha, vlažna, mokrotna, močvirna,

c) Kaj raste po travniku:  Trava, nizka, visoka, mehka, ostra; cvetice, kalužnica,
regrat, kozja brada, marjetica, zlatice. . . .

Razgovor o travi.

d) Živali na travniku:  Krt, ptice, močerad, bučelice, metulji, hrošči, kobilice, muhe.

Razgovor o bučeli.

e) Človek na travniku:  Pomladi travnik osnaži in krtovinc razgrabi, vodo napelje,
z močvirja vodo odvede, kosi in spravi seno, košnja otave, na travniku pase jeseni živino.

Ponavljanje toček a  do e.

VIII. Kratek razgovor o pomladi.

a) Pomladanski dnevi:  Solnce prej (ob 6 . — 5 x / 2 . uri) vzhaja in poznej (ob 6.—9 1  / 2 - ' IV ')
zahaja, dnevi daljši.

b) Vreme:  Topleje, prijeten vetrič pihlja, sneg kopni, led sc taja, jasno nebo, solnčni dnevi.

c) Živali:  One, ki so spale, se vzbude (netopirji, žuželke), druge (goveda, srne) dobe
redkejo dlako, ptice se povrnejo na vrte, polja, v gozde.

Razgovor o rjavem hrošču.

d) Rastline:  Brstje poka, drevje in grmovje ozeleneva, cvete (leska, iva, črcšnja),
trava raste, travniki postanejo zeleni, cvetice se prikažejo (zvončki, trobentice, vijolice).

Razgovor o patonki.

e) človek:  Ljudje hodijo radi pod milo nebo, delajo na vrtu, na polju, v vinogradu,
na travniku.

f) Prazniki pomladi:  Cvetna nedelja, velika noč, bela nedelja, vnebohod.

25

Poletje.

IX. Polje.

a) Kje je:  Zunaj vasi, zunaj kmetije.

b) Kakošno je:  Ravno, nagneno.

c) Deli polja:  Njive, ogoni, žare, meje.

d) Kakšna je zemlja po polju:  Ilovnata, peščena, apnena, črnica, trda, rahlja, po

barvi rjava, belkasta, črna.

e) Kako se polje obdeluje:  Se gnoji, orje, vlači, prekaplje.

/ Kaj se seje (sadi) na polju-.  Žito (pšenica, rž, ječmen, oves, proso, turšiea) krompir,
repa, korenje, lan, konoplje, mak, fažol, grah . . .

g) Poljske cvetice:  Modriž, kokalj, divji mak . . .

h) Poljski plevelj:  Osat, slak, grahorka.

i) Žetev:  Žito postaja rumeno — zori, se požanje, zveže v snope, snopje se zloži
v kopice ali obesi v kozolce . . .

k) Živali po 'polju:  Polj ske miši, prepelica, škrjanček, konopljinka, vrabci, kobilice. . .

Razgovor o divjem maku.

l)  Človek na polju:  Dela na polju (kaj?), se veseli lepega žita, žaluje, ako toča pobije.

Ponavljanje točk b  do l.

X. Gozd.

a) Kje je:  V ravnini, na hribu.

b) Vrelci v gozdu.

c) Kaj rase po gozdu:  1. Drevje, 2. grmovje, 3. zelišča, trava, cvetice, praprot, mah, 4. glive.

d) Gozd bivališče živalim:  Srni, zajcu, lisici, kuni, dihurju, veverici, polhu; orlu, sovi,
vrani, jerebici, drozgu; hroščem, metuljem . . .

e) Korist gozda:  Zaljša okolico, varuje hudega vremena, varuje povodnji, je zavetje
živalim in rastlinam, daje človeku les, drva, steljo, hladno senco.

Ponavljanje gozda.

XI. P opis pole  tj  a.

a) Poletni dnevi:  Dolgi, ker solnce zgodaj vzhaja in pozno zahaja.

b) Vreme:  Solnce pripeka, včasih pokrijejo črni oblaki nebo, blisk, grom, dež,
ploha, nevihta,, toča.

c) '/Avali po leti:  Obilo hrane, pešajo od vročine, se hlade v senci, se kopljejo.

d) Rastline po leti:  Mnogokrat uvene, sc celo posuše, nekatere cvete (rože, klinčki),
druge vže obrode sad (žito, izmed drevja črešnje).

e) Zemlja po letu:  Se izsuši, razpoka.

j) Človek po leti:  Dela na vrtu, polju, travniku, v vinogradu; se poti, se hladi v
senci, se hodi kopat.

g) Poletni prazniki:  Binkošti, rešnega telesa dan, velike maše.

C. Učne slike.

I. Šolska soba.

Točka  a.

Kje smo sedaj, M? V šoli. Rekli bodemo: „Sedaj smo v šolski sobi.“ Reci tako, R.
Kazaje na stene pravi učitelj: „Tukaj, tukaj, tukaj, tukaj ima šolska soba stene. Pokaži stene
šolske sobe, A! Pokaži je še jedenkrat in reci: Tukaj, tukaj — — ima šolska soba
stene, L! Kateri še zna tako pokazati in reči? (J, L, 1). Vzdigni roko, s katero delaš
križ, A! Ti tudi, M! Še ti, R! To roko imenujemo desno roko. Povej to, D! Še ti, Z!
Vzdigni desno roko, Š! Ti tudi, L! Vzdignite vsak svojo desno roko!“ Slično pri levi
roki. Kazaje na desno steno pravi učitelj : „Tukaj je desna stena 11 . Pokaži desno steno

26

ter reci: „Tukaj je desna stena“, Š! Ti tudi, R! Še ti, M! Vsi! Istotako pri levi,

sprednji in zadnji steni. Pokaži in povej sedaj vse štiri stene, 1?! Tukaj je desna stena,
tukaj je leva stena, tukaj je sprednja stena, tukaj je zadnja stena. Tudi ti, L! Še ti,
R! Vsi! Kazaje na tla, pravi učitelj: Tukaj ima šolska soba tla. Pokaži tla, S! Reci:
„Tukaj so tla“, E! Ti tudi, N! Vsi! Zdaj kaže učitelj na strop ter pravi: „Tukaj ima
šolska soba strop. 11  Pokaži strop in reci: „Tukaj je strop“, P! Še ti, F! Vsi! Desna

stena, leva stena... tla in strop so deli šolske sobe. Povej tudi tako, Z! Še ti, K! Vsi!

Kodi bodimo v šolsko sobo, R? Skoz vrata. V kateri steni so vrata, M? V sprednji,
desni... Kje dohaja v šolsko sobo svetloba, B? Skoz okna. V kateri steni so okna, Ž? V levi,
zadnji. Preštej okna, R! Koliko oken ima naša šolska soba, Š? Pokaži peč, A! Kje stoji
peč? Ob desni, zadnji steni, v kotu ob desni in zadnji steni. Reci: „Peč stoji ob... 11 , L!
Ti tudi, Č! Še ti, D! Vsi! Čemu je peč, B? V peč po zimi kurimo, da je toplo. Še T! U!

Duri, okna in peč so tudi deli šolke sobe. Reci tako, E! G! N! Vsi! Povej sedaj
vse dele šolske sobe, K! Deli šolske sobe so: Desna stena, leva stena. . . tla, strop,

duri, okna in peč. Tudi ti, Č! Še ti, U! Vsi! Še jedenkrat!

Točka b.

Učitelj: To, na čemur jaz stojim, je oder. Pokaži oder, R! Stopi na oder, M!
Pokaži oder ter reči: „To je oder 11 , A! Ti tudi, N! Vsi! To je stolica. Pokaži stolico
in reci: „To je stolica 11 , B! Še ti, Z! Vsi! Pokaži stol, V! Kdo sedi na stolu? Gospod
učitelj. Pokaži tablo, K! Kakšna je tabla po barvi, L? Recite vsi: Tabla je črna. Pokaži
desno stran table, D. Levo, S! Spodnjo Č! Zgornjo, U! Štej strani table, D! Tukaj,
tukaj.. . ima tabla vogle. Preštej vogle na tabli, K! Tukaj je goba, tukaj jo kreda,
čemu je kreda? S kredo pišemo na tablo. Čemu je goba? Z gobo brišemo tablo.

Tukaj je računilo. Pokaži ga in reci tako, F! Na računilu vidimo krogle (ploščice).
Pokaži je, B! Krogle (ploščice) štejemo. Pokaži 1, A! Pokaži 2, D! Pokaži 3, (4, 5), C!
Na tleh so klopi. Čemu so klopi? V klopeh sedimo. Pokaži klop, v kateri sediš, N!
Pokaži klop, v kateri sedi D! V šoli je mnogo klopij. Pokaži sprednjo steno, E! Na
sprednji steni visi razpelo. Pokaži s palčico razpelo, M! Ti tudi, R! Pokaži ga še ti
in reci: „To je razpelo 11 , U! Recite vsi: „To je razpelo. 11  Tukaj je podoba našega

cesarja. Pokaži jo, L! Pokaži jo tudi ti in reci: „To je podoba našega cesarja", G!

Recite vsi tako !. ..

Oder, stolica, stol, tabla, računilo, omara, klopi, razpelo in podoba našega cesarja
je šolska oprava: Imenuj šolsko opravo, B! Ti tudi, L! Še ti U! Vsi!

Konj.

Na podobo konja kazaje vpraša učitelj: „Kaj je to?" Pokaži konja in reci: „To
je konj 11 , A! Konj je žival. Reci tako, D. Še L! Konj je po vsem telesu (životu) z
dlako pokrit. Povej to, M! Kakšna je dlaka, C? Kratka.*) Čemu je dlaka? Da mu golo
kožo pokriva. Čemu še? Da ga muhe tako lahko ne pikajo. Čemu še? Da ga po zimi ne
zebe. — Kakšni so konji po barvi, D? Po barvi so konji črni, rjavi, beli, sivkasti, rumen¬
kasti in lisasti. Povejto, Ž! Še jedenkrat, N! Črn konj se imenuje vranec, lisast lisec.

Povej to, A! Še ti, M! Ti tudi K! Kaj ima konj tukaj, R? Glavo. Tukaj, D? Vrat.
To pa je trup. Pokaži trup, 8! Kaj ima konj tukaj, L? Rep. Kaj tukaj, C? Noge.
Glava, vrat, trup, rep in noge so deli njegovega telesa. Povej to, J! Še ti, M! Vsi!

Konj ima dolgo glavo. Reci to, G! Predi na gobcu so velike nosnice. Pokaži
nosnice, R! Oči sO žive, ušesa priostrena in gibčna. Povej tudi to, P! Čemu ima nosnice,
oči in ušesa. L? Z nosnicami voha, z očmi gleda, z ušesi sliši. Kako drži ušesa navadno,

*) Opomba. Otroci imajo odgovarjati vselej v celih stavkih. Tukaj zapisani odgovori so le kratice.

27

K V To koncu. Kako, kadar radoveden kaj gleda, S? Na prej. Kako, kadar je jezen, C?
Nazaj. Konj ima dolg ter stransko stisnen vrat. Kaj sem povedal, A? Kako ga nosi, RV
Navzgor. Kaj mu pokriva zgoraj vrat, L ? Griva. Trup je dolg. Reci tudi to, R! Kakšen
je rep, S? Dolg. Dolgi in trdi repni lasje se imenujejo žima. Kaj sem povedal, UV
Čemu je konju rep, E? Ga diči, ž njim odganja po letu nadležne muhe.

Kakšne ima konj noge, R? Dolge in tanke. Pravimo, konj je visokih in lahkih nog.
Povej tako, K! Čemu so konju visoke in lahke noge, B? Da hitro teče. Kaj ima konj na
koncu nog, S? »Široka kopita. S čim je podkovano kopito, F? S podkovo. Iz česa je podkova,
H? Iz železa. Čemu dado konja podkovati, O? Da si na trdi cesti kopita ne pokvari.

Kje imamo konja, A? V hlevu. S čim ga krmimo, D? S senom, deteljo, ovsom, turšico.
Povej še jedenkrat to, Z! Konju se mora dobro streči. Kaj sem vam povedal, S? Dajati
se mu mora dosti krme ter o pravem času. Povej to še jedenkrat R! Konj se mora pridno
snažiti. Kako se znaži konj, L ? Se krtači, briše, po letu umiva (koplje). Še jedenkrat to, F!

Čemu nam je konj, U? Vleče voz. Kaj še vleče, A? Plug. Čemu je še, D? Ga
jašemo. Povej še jedenkrat, čemu je konj, R! Vleče voz in plug, konja jašcmo.

Konj nam da kožo, revni ljudje po mestih jedo konjsko meso. Kaj sem povedal,
B? Kaj se izdeluje iz kože, E? Usnje.

Če hočemo konja rabiti, ga moramo opraviti. Povej to, D! Kaj mu denemo na
glavo, K? Uzdo. Kaj dobi v gobec, E? Brzdo. Kaj mu denemo na vrat, Ž? Komat. S
čim se opravi jezdni konj, M? S sedlom. Kaj pa vzame jezdec sam v roke, G? Vojke,
vajeti. Imenuj konjsko opravo, J! Uzda, brzda, komat, sedlo, vojke. Ti tudi, D!

Hlev.

Kaj je (na kmetih) blizo bi,še, S? Hlev. Hlev je poslopje kakor hiša. Povej to, A.
Še ti, R! Iz česa je vaš hlev, B? Iz kamenja. Da, vaš hlev je iz kamenja postavljen, je
zidan. Iz česa je hlev B-jevih, M? Še jedenkrat, K! Iz česa je vaš hlev, R? Tudi zidan.
Vaš, B? Zidan. Iz če.sa pa je vaš. G? Iz lesa. Da, vaš hlev je postavljen iz lc.sa, iz tesanih
brun. Iz česa je postavljen blev G-jevili, Č? Povej še ti, N! Kje še imajo lesen blev, T? Pri
E-jevih, J-jevih. Kje še pa zidanega, M? Pri A-jevih, L-jevih. Pri tleh v hlevskem po¬
slopju so hlevi za živino. Povej tudi to. M! Še ti Š!

Kaj je v hlevskem poslopju nad hlevi, Ž? Skeden. Čemu je skeden, Č? Na skednju
mlatijo mlatiči žito. Kaj je poleg skednja, K? Parne. Kaj se shranja v parnah, D?
Slama. Kaj je shranjeno nad parnami, M? Seno in otava. Kaj je poleg hlevskega
poslopja E? Steljnjak za steljo, listnjak za listje. — Kakšna so tla v hlevih, M? So
ravna. Pri goveji živini in pri konjih so tla navadno iz ilovnate zemlje. Povej to, A! Še
ti, D! Od jasel preč gredo nekoliko navzdol, da gnojnica odteka. Povej to, R! V svinjakih so
pa tla iz debelih dil ali iz brun. Zakaj se dajejo v svinjake takšna tla, N? Da mokrota
ložje odteka, da svinje no morejo riti. Konjski hlevi so razdeljeni v stojišča. Zakaj ? Da
sc konji ne bijejo. V vsakem hlevu naj se še nahaja draga, da odteka po njej gnojnica.
Povej to, M! Še L! Ob steni so v hlevu ja»sli. Kaj se polaga v jasli, B? Krma. Kaj je
v konjskih hlevih nad jaslimi, C? Gare. Kaj je v svinjakih namesto jasel, D? Korito.

Katere živali imamov hlevih, O? Konje, goveda, ovce, koze, svinje. Povej še jedenkrat
to, M! Ti tudi, B! Vsi! Zakaj imamo hleve  za živino. Hlev varuje živino mraza in hudega
vremena, po letu prevelike vročine, v hleve zapiramo živino, da nam ne uteče. Živina mora
imeti mehko in suho stojišče in ležišče. Ponovi to, B! Ti tudi, G! Iz česa ji napravimo takšno
stojišče in ležišče. Iz stelje. Živini je treba zmirom obilno nastiljati. Povej to, Č! Seti, D V

Kaj nastiljamo živini, U? Slamo, listje, praprot, vresje, smrečje. Kaj postane iz
stelje v hlevu, U? Gnoj. Kako hitro se ga je v hlevu nekoliko nabralo se mora ven

28

spraviti, izkidati iz ldeva. Ponovi to, A! Čemu je gnoj, M? Z gnojem gnojimo vrte in
polja, tudi travnike. Več ko je gnoja na kmetiji boljše je. Povej to, Pl Vsi! Skrbeti jc
v hlevu  tudi za to, da gnojnica neprestano odteka. Ponovi to, P! Kako se mora streči
živini, E? Jo krmiti. S čim krmimo goveda, R? S slamo, senom, otavo, deteljo. Kako
se pripravlja krma, C? Se zreže, potem zmeša. S čim krmimo konje, D? S slamo,
senom. . . ovsom, koruzo. Kaj dobivajo ovce in koze, A? Slamo, seno, listje. Kaj dajemo
svinjam, Ž? krompir, repo, korenje, pomivke. Živini moramo o pravem času dajati krme.
Povej to, K! Vsi! Kolikokrat na dan krmimo živino, P? Trikrat, zjutraj o poludne in
zvečer. Prej ko položimo krmo, moramo jasli, gare ali korito osnažiti. Ponovi to, S ?
Še ti. Z! Katero živino gonimo po letu na pašo, B? Goveda, ovce. .. Živino moramo
tudi napajati. Povej to, U! Pitna voda za živino mora biti čista in ne premrzla. Ponovi
to, K! Kako še strežemo živini, N? Jo moramo krtačiti. Da, prah na telesu živini
škoduje. Z živino moramo lepo ravnati, je ne pretepati, pehati ali suvati. Kako strežemo
tedaj živini, E? Nastiljamo, izkidamo gnoj, jo krmimo, napajamo, krtačimo, umivamo.
Še jedenkrat, R! Ti tudi, L!

Živina nam mnogo koristi. Kako nam koristi konj, L? Nosi jezdeca, vlači voz.
Kako nam koristi goveja živina, ovca, koza, svinja. . . ?

Travnik.

Za potokom je travnik. Kje je še lahko? Ob reki, za gozdom. Zakaj imamo radi
travnike ob potokih ali rekah P? Da lahko vodo nanje napcljavamo. Zakaj je imamo
radi blizu gozda, M? Ker je tam bolj senčno, da trava ložje raste.

Travnik je raven. Kakšen pa še more biti, L? Navzdolen, navzgoren, (viseč, nagnen).
Nekateri travniki imajo suho zemljo, na takšnih travnikih ne rase rada trava. Ponovi to,
D! Ti tudi, R! Kakšna zemlja je boljša, V? Vlažna, mokrotna. Kakšno zemljo nahajamo
tedaj po travnikih, I)? Suho, vlažno, mokrotno, močvirno. Kako se da zboljšati suha
zemlja pri nekaterih travnikih, A? Če se napelje na travnik voda. Kako se dado zbolj¬
šati močvirni travniki, J? Če se stoječa voda iz njih spelje.

Kaj rase po travniku, E? Največ trava. Kakšna je trava bo barvi? Zelena. Kakšen
je tudi ves travnik, M? Zelen. Kako se človek razveseli, če pogleda na zelen travnik!
Zakaj se razveseli, B! Ker je zelen travnik lep in se mu dopada. Kedaj ozeleni travnik,
D? Spomladi. Kakšna je trava spomladi po visokosti, R? Nizka, pritlična. Kakšna pa
vedno postaja, B ? Višja. Kako visoka zrase trava na travniku, K ? Do kolena, do pasa,
celo do rame. Kaj dobi na vrhu, S? Metlico, omelce. To je travin cvet. Povej to, L!
Vsi! Nekatere trave se potipljejo mehke. Kako se potipljejo druge, H? Trde, ostre.
Mehke trave rastejo po suhih travnikih, a trde in ostre po močvirnih. Ponovi to, F!
Kaj dobimo, ako pokosimo travo, G ? Seno, otavo. Mehke trave dado sladko seno (otavo),
trde in ostre kiselo. Ponovi to, R! Kakšno seno je boljše, E? Sladko. Kakšni travniki
so nam tedaj ljubši, L? Takšni z suho zemljo.

Kaj rase po travnikih med travo, M? Cvetice. Tem cveticam se pravi travniške
cvetice. Ponovi to, C! Katera travniška cvetica cvete najpred spomladi, S? Zvonček.*)
Kakšno glavico ima, D? Belo kakor sneg. Kako ljubke in nežne cvetičice so zvončki!
Ko cveto, jo še mrzlo, zato morajo mnogo mraza pretrpeti, a dobrotljivi Bog je varuje
da ne zmrznejo. Ponovi to, P! Še ti, Z! Pa še druge svetice cveto zgodaj spomladi po
travnikih. Poznate-li katere? Trobentica, marjetica, vijolica, regrat. Kakšen cvet imajo
trobentica, marjetica, vijolica, regrat, M? Katera tudi prijetno diši, A? Vijolica. Imenuj
pomladanske travniške cvetlice, E! Zvončki, marjetice, vijolice. . . Kaj nam oznanujcjo,

*) Opomba. Imenovane cvetice moraš pokazati sedaj ali vže poprej !

29

te cvetičice, U ? Da je zime konec, da se bliža prijetna pomlad. Pa tudi pozneje cveto po trav¬
nikih cvetice. Takšne so: Kalužnica, penuša, kozja brada ali mleč, zlatica, grintovec...

Kakšno lice dado cvetice travniku, T? Lepo pisano. Kakšen duh razprostirajo, B?
Prijeten. Človeku srce veselja poskakuje, ko gleda pisano livado (travnik) ter voha pri¬
jeten duh! Ponovi to, R! Se ti, D! Zapomnili si bodemo te-le lepe besede o cveticah:

Kdo vstvaril cvetice je bele, rodeče Bog dal jih ljudem je, da se vesele,

In modre in zlate prekrasno cveteee? Da njega ne zabijo in ga časte.

Povem jo še jcdenkrat: „Kdo vstvaril... “ Se jcdenkrat: „ Kdo vstvaril. .. “ Sedaj
bom pa povedal samo prvi del: Kdo vstvaril. . . . cveteče." Se jedenkrat: „Kdo vstvaril. . .
cveteče." Kateri zna sedaj to povedati? Povej, L! Ti tudi, M! Še ti! — Tako pri
drugem delu, in konečno celo kitico.

Imenuj še jedenkrat travniške cvetice, D! Zvončki, trobentice, marjetice . . Trav¬
niške cvetice ljubijo senčnata tla ter vlažno zemljo. Gosta trava obsenča zemljo, ter jo
ohrani vedno nekoliko vlažno. In baš zaradi tega so se naselile te cvetice na travniku in
se pridružile travi. Kaj sem povedal, A? Povej to še ti, R! Tudi C!

Kateri je vže bil spomladi na travniku? Kaj si videl tam, R? Travo, cvetice, male
kupe zemlje. Kdo je naredil te kupe, P? Krt.*) Kako se imenujejo, L? Krtovine. Kaj je
krt, M? Žival. Kje živi, N? Pod zemljo. Kaj dela pod zemljo, S? Rije. Česa išče, I)?
Hrane. Kaj žre krt, L? Črve, ogrce, žužke. Te živali podjedajo travi in cveticam korenine,
zato so škodljive; krt je žre, zategadelj je koristen. Nespametno je pobijati in zatirati
ga. Se ponovi. Zakaj sc je krt naselil na travniku, V? Ker najde tu obilo hrane. Bolj
ko se množijo črvi, ogrci in žužki, več krtov sc naseli po travnikih, da love škodljivce.
Katere ptice si vže videl na travniku, P? Vrane, škorce, strnade . . Čemu zahajajo na
travnik, E? Hrane iskrat, Kaj zobljejo, Č? Žužke, polže in črve. Čemu zahajajo torej na
travnike, R? Ker najdejo tu dovolj hrane. Kaj si pa videl po travniških mlakah, R?
Žabe, kače, močerada, hrošče, mušice. Kaj iščejo te živali po mlakah in okoli mlak, C?
Hrane. Čemu so se tedaj tukaj zbrale, L? Da najdejo hrane. Kaj leta po travniških
cveticah, Z? Bučelice, metulji, hrošči in muhe. Kaj jih je privedlo, D? Cvetice, ki dajejo
sladko hrano, med. Katere živali skačejo po travi, V? Kobilice. Zakaj so se naselile na
travniku, U? Ker najdejo obilno nežnih lističev, katere žro. — Imenuj še jedenkrat živali,
ki žive po travnikih, F! Krt, vrane. . . Še jedenkrat, B! Tudi ljudje zahajajo na travnik.
Kaj delajo pomladi na travniku, R? Razgrabljajo krtovine, pograbljajo, trebijo travnik,
napeljajo na nj vodo, z močvirnih travnikov jo odvajajo. Kdo pride na travnik, ko je
trava vže velika, K? Kosci, senoseki. Kaj prineso na ramah, D? Kose. Kaj delajo s
kosami, M? Kose, sečejo travo in cvetice. S čim pridejo ženske, L? Z grabljami. Kaj
delajo? Raztrosijo redi. Kaj potem, A? Obračajo in snše koševino. Kaj dobe iz nje, L?
Seno. Kam zvozijo seno, F? Domov. Kam ga shranijo. V nadparne. Čemu je seno, R?
— Kedaj še kosimo travnika, N? Jeseni. Kaj dobimo tedaj iz koševino, M? Otavo.
Kaj se zgodi s tretjo travo po travnikih, E? Se popase. Kdo pase živino, A? Pastir,
Pastir mora na živino skrbno paziti, da kje škode ne naredi. Živina je brez uma in ne
ve, kje se ne sme pasti. Ako živina kje škodo napravi, tega je kriv brezskrben pastir in ne
živinče. Kazen za to zasluži nemaren pastir, a ne krava ali vol. Se večkrat ponovi. Katera
opravila imajo ljudje na travniku, R! Ga ograbijo, krtovine razgrabijo, potrobijo, pokose...

Divji mak*)

Imenuj poljske cvetico, R! Kako se imenuje ta-le, Z? Divji mak, tudi purpelica.
Kako visok zrase divji mak, B? Do kolena. Kaj ima tukaj, L? Korenine. Kakšna je

*) Pokaže se krt ali vsaj dobia slika.

30

jedila izmed korenin S ? Debela. To je glavna korenina. Kakšne so druge, V ? tanke,
nitkaste. To so stranske korenine. Koliko vrst korenin ločimo tedaj na poljskem maku,
Ž? Dve, glavno in stranske. Korenine drže rastlino v tleli, po njih vleče hrano iz zemlje.
Ponovi to, M? Ti tudi, J! — Ta del se imenuje steblo. Ponovi to, L! Steblo ima mnogo
vej, pravimo, da je razvejeno ali vej ato. Ponovitev.

Kakšno je po barvi, D? Sivozeleno. S čim je poraščeno, U? Z dlakami, kocinami.
Pravimo, da je kocinasto. Kaj še zapazite na steblu, R? Liste. Kakšni so ob robu, N?
Zobčasti, Kaj nosijo veje na vrhu? ‘Cvetne popke in cvete. Kakšni so popki po barvi, C?
Zeleni. Popki so obdani z dvema zelenima listoma, katera pa med razcvitanjem odpadeta.
Ponovitev.

Čemu sta ta lista, B? Varujeta nežne notranje dele. Kakšni so cvetni listi po barvi,
N? Škrlatno rudeči. Preštejte je! Koliko si jih naštel, A? Koliko ti, R? Koliko, D?
Koliko cvetnih listov ima toraj makov cvet, M? Kaj zapazite znotraj cvetnih listov, O?
Mnogo nitek. Kaj imajo na koncu, R? Bunčico. Nitke z bunčicami imenujemo prašnike.
Ponovi to, D! Kaj stoji med prašniki, E ? Velika bunčica, glavica. Kaj ima zgoraj ob
robu, 6? Mnogo zob. Kaj je v glavici, D? Mnogo zrnc. Iz njih dozori makovo seme.
Kakšno je makovo seme, C? Drobno. Koliko zrn je v vsaki glavi, Č? Mnogo. Imenuj
sedaj dele cveta, R! Zelena lističa (čaša), rudeči cvetni listi, (venec) nitke z bunčicami
(prašniki), glavica (plodnica) z zrnci (semenskimi popki). — Kje raste divji mak, U? Na
polju med žitom. Divji mak je sicer lepa cvetica, a koristna ni, nego je nadležen plevel,
zato jo kmet zatira. Kako jo zatira, ZV Puli, pleje. Ponovitev.

Drugi  oddelek.

1. tečaj, (2. šolsko leto).

A. Pregledna tvarina.

*) Vsak učenec, ali vsaj vsaka klop naj dobi po jedno rastlino. Ce ne utegne učitelj, da jih nabere
sam potrebno število, prinese naj mu je veči učenci.

31

B.  Učno gradivo.

Jesen.

I.  Slika jeseni.

a) Dnevi:  Solnce poznej vzhaja in prej zahaja, dnevi krajši, noči daljše. (Miki.
Zač. Dan. 1 ) — Raz. in Žum. bcr. št. 25. 2 )

') Mikložič-eva Začetnica. — 2 ) Razinger in Žumer-jevo prvo berilo. — Števila kažejo, kateri
bralni odlomki iz navedenih dveh čitank se lahko pri dotični točki obravnavajo.

32

b) Jesensko vreme:  Poletna vročina pojema, večkrat megleno in deževno, hladni
vetrovi, rosa, slana. (Miki. Zač. št. 69 — Raz. in Žum. ber. št. 70.)

c) Jesenski prazniki:  Male maše, kvaterna nedelja, angeljska nedelja, posvečevanje
cerkve, vseh svetnikov dan, vernih duš dan, Martinova nedelja, 1. adventna nedelja.

d) Vinograd v jeseni:  — trgatev.

e) Travniki v jeseni:  Otava pokošena, po travnikih pasejo pastirji živino, prikaže
se podlesek, popis podleska, prezimovanje rastlin — semena, čebulice, gomolji, korenike

— zakon obstanka. (Raz. in Žum. ber. št 55.)

j) Vrt v jeseni:  Kako zori, kako se spravlja, shranja in rabi sadje, spravljanje
in shranjanje drugih vrtnih pridelkov, kako je zavarovati nežniše vrtne rastline, da jih
zima ne umori, pripravljanje zemlje za prihodnjo pomlad.

g) Polje v jeseni:  Spravljanje poslednjih poljskih pridelkov (ajde, koruze, buč,
krompirja, repe, korenja), setev ozimnega žita, popis prhljice.

h) Gozd v jeseni:  Listje rumeni in rudi, pada (drevje se osiplje), iglovci ostanejo
(večidel) zeleni — listovci, iglovci, — selitev ptic (zakon obstanka), lov, popis zajca in
jerebice; spravljanje stelje, pripravljanje drv, popis smreke. (Miki. Zač. D. H., št. 42,
43, 51, 63. — Raz. in Žum. ber. št. 48, 56, 57.)

Zima.

II. Življenje na kmetiji po zimi.

a) Sneg zapade:  Sneg je droben ali capast, ledene iglice, iglice sestavljene (zra-
ščene) v šesterovoglate zvezdice, zvezdice padajo, kadar je mrzlo, ločene druga od druge
na zemljo (droben sneg), pri južnem vremenu se zvezdice sprimejo (capasti sneg.) (Raz.
in Žum. ber. št. 50.)

b) Vode zamrznejo:  Led je zmrznjena voda, postaja debelejši, ako pritiska mraz.

c) Popis vode kot prirodnine:  (Miki. Zač. št. 55, 56, 57, 67. — Raz. in Žum.
ber. št. 62, 65, 66, 67.)

d) Kako so se ljudje za zimo pripravili:  So spravili žito in druge poljske pridelke
v shrambe, so spravili sadje ter shranili sveže ali ga posušili, so spravili krmo v skednje
in parne, so navozili (nanosili) drv, navozili stelje za živino, so se preskrbeli s toplo
obleko in obuvalom. — Obravnava živeža. (Miki. Zač. št. 20, 21, 22, 23, 24. — Raz.
in Žum. ber. št. 11, 12, 13. 14, 15.)

e) Moška opravila po zimi:  Moški kidajo in premetajo sneg ter delajo gazi okoli
hiše, hlevov in po dvorišču, oni pripravljajo krmo ter krmijo živino, jo o pravem času
napajajo, ji nastiljajo, kidajo gnoj, ga spravljajo iz hlevov ter zbirajo na gnojišču, delajo
in popravljajo orodje, pletejo koše, jerbase in cene. — Razgovor o gnoju. (Miki. Zač. E.
št. 9, 28, 29. — Raz. in Žum. ber. št. 40, (3. 4. 5.) 41, 42.)

f) Zenska opravila:  Ženske kurijo v peč, da jc toplo po sobi, one pometajo in po¬
pravljajo po sobi, kuhnji in shrambah, one nosijo vodo, pripravljajo živež in kuhajo
jedila, one predejo predivo in volno, pletejo nogavice in rokavice, delajo in krpajo
obleko, one pripravljajo preši čem pičo, je pitajo, jim nastiljajo in snažijo hleve, one
krmijo kuretino. — (Miki. Zač. D. št. 13, 30, 32, 34.)

g) Obravnava obleke in tvarin, iz katerih se dela obleka in obuvalo.  (Miki. Zač. A.

— Raz. in Žum. ber. št. 17, 18, 19.)

h) Opravila otrok:  Otroci opravljajo lahka opravila (luščijo sočivo, grah, bučnice,
mak), oni se uče, na dvorišču delajo snegurce, drsajo po ledu in se vozijo na saneh.
(Miki. Zač. F., št. 5, 6. 7. — Raz. in Žum. ber. št. 26, 33, 31.)

33

i) Ptice, ki letajo okoli hiše:  Mnogo ptic prileti iz gozdov, s polja in travnikov na
kmetijo si živeža iskat: vrane, šoje, strnadi, ščinkovci, sinice, taščice, čopasti škijančki;
dobri ljudje jih ne love in ne preganjajo, marveč jim trosijo zrnje, da jih ni gladu konec
v hudi zimi. (Miki. Zač. 39. — Raz. in Žum. ber. št. 22, 28.)

j) Obravnava strnada.

Pomlad.

III. Vrt.

a) Točke a — k iz zadruge „vrt“ I. šol. leta se ponove in razširijo.  (Raz. in Žum.
ber. št. 44, 47.)

b) Kako se vzrejajo divjaki za cepljenje:  Peške se nasejejo, koščice nasade, iz njih
zrastejo majhna drevesca, katera se morajo vse leto skrbno oplevati, ako so pregosta,
preroditi; ravno tako se jim streže 2. in 3. leto.

c) Kako se presajajo divjaki v drevesnico:  V jeseni ali pomladi 3. leta se vzamejo
oprezno iz zemlje, jesenski se zakopljejo v zemljo ter pomladi nasade po vrstah v dre¬
vesnico, pomladni pridejo naravnoč v drevesnico.

d) Kako se pozlahtnjujejo divjaki:  Divjaku se prereže koža in za-njo se vtakne
oko, ki se je vrezalo iz cepiča, ali pa se odreže divjak nekoliko nad zemljo in ž njim
se združi in zveže cepič, ki se je poprej odrezal na 3 očesca.

e) Kaj postane iz po žlahtnjenega divjaka:  Oko ali z divjakom združeni cepič požene
in iz poganka zraste sadno drevo.

f) Kako je streči razvijajočemu se sadnemu drevescu:  Poveza se mu o pravem času
odveže, stranski poganki (veje) se strižejo in režejo, a vrh naj raste kviško. (Miki. Zač.
„Bodi odkritosrčen").

g) Sovražniki mladega drevesa.:  Gosenice, zeljiščne ušice; gosenice je treba skrbno
obirati, ušice pa zmečkavati ali pa z miljino in tobačno vodo škropiti, da poginejo.

h) Kaj je storiti z odgojenim drevesom:  Se oprezno izkoplje iz zemlje ter vsadi na
mesto, kjer bo dalje raslo ter obrodilo sad. (Miki. Zač. 31, 44. — Raz. in Žum.
ber. št. 46.)

i)  Ponavljanje in razširjenje toček 1, m, n in o, iz zadruge „vrt“ I. šol. leta. (Raz.
in Žum. ber. št. 36.)

IV. P olj e.

a) Ponavljanje in razširjanje toček a, b, c in d iz zadruge „polje“ I. šol. leta.

b) Kedaj se začne spomladi na polju delati:  Ko se zemlja posuši.

c) Kje je prej, kje slej suha:  Najprej po solnčnatih rcbrih, slej po ravninah, še
slej po senčnatih krajih.

d) Kakoršna zemlja se pomladi prej, kakoršna slej posuši:  Najprej je suha peščenica,
nekoliko poznej črnica in apnena zemlja, najpoznej ilovnata zemlja.

e) Kako se obdeluje polje pomladi : Gnoj se navozi na male kupe, s kupov se z
gnojnimi vilami na tanko raztrosi, potem se podorje s plugom, na izorano zemljo se
nasejc seme, potem se izorana zemlja z brano povleče, da se seme pokrije ter njiva zgladi
in zravna; ako še ostanejo večje grude, sc zdrobe z valjarjem ali razbijejo s tolkljami.

f) Kaj se seje pomladi:  Jari ječmen, jara pšenica, jara rž (jarenina), koruza,
proso, lan, konoplje. . . .

g) Kaj se sadi pomladi:  Krompir, sočiva, buče. . . .

h) Kako seme kali:  Zrno se napije vode ter se napne, iz njega pribodeta kore¬
ninica in vršič prihodnje rastline, korenina rase navzdol, a vršič ali stebelce kviško, za
nekaj časa priluka stebelce z jednim, dvema ah več listi iz zemlje. 1 )

') Nekaj jedno-, nekaj dvokaličnih semen se da o pravem času kalit, da se kalitev pokaže.

3

34

i) Kako dolgo kali seme:  Topleje ko je, prej odkali, poprek odkale rž, pšenica,
ječmen za 1 tednom dni, lan, sočiva za 8 dnevi, buče za 10 dnevi, proso za 13, pesa 22,
srakonoga 24 dnevi.

j) Kako se rastlina razvija:  Glavna korenina bode globeje in globeje v zemljo,
na strani dobi obilo stranskih koreninic, katere se razraščajo na široko; stebelce se
steza više in više in dobiva čim dalje tem več listov, nekatera stebla dobo tudi veje, o
določenem času se prikaže na vrhu cvet ali klas. (Miki. Zač. 52.)

k) Kako se streže rastočim poljskim rastlinam:  Ječmen, pšenica, rž, proso, lan . . .
se skrbno plejo, koruza in krompir se okapljejo, pozneje osipljejo.

l)  Ponavljanje in razširjanje toček g, h, i  in k  iz zadruge „polje“ I. šol. leta. (Miki.
Zač. 54. — Raz. in Žum. ber. št. 49.)

m)  Obravnava prepelice.

n)  Obravnava rži.

Poletje.

V. T r a v n i k.

a)  Ponavljanje toček a, b  in c iz zadruge . „ travni k" I. šol. leta. (Miki. Zač.
št. 49, 50.)

b) Spreminjanje nad vladajočih barv od pomladi do prve košnje.

c) Zadružno življenje travniških rastlin:  Obravnava travniške zlatice. (Raz. in
Žum. ber. št. 53.)

d)  Ponavljanje in razširjanje točke d  iz zadruge „travnik" I. šol. leta. (Miki. Zač.

41. — Raz. in Žum. ber. št. 45.) Obravnava kr'ta in močvirnega ptiča kosca.

e)  Ponavljanje in razširjanje točke e  i/. zadruge „travnik“ 1. šol. leta, ponavljanje

vse zadruge „travnik“ I. šol. leta. (Raz. in Žum. ber. št. 51, 52.)

VI. P a š n i k.

a) Kje so pašniki:  Za njivami, med njivami, za gozdi, pred gozdi, pod gozdi.

b) Kakšna so tla po pašnikih:  Ravna, pobočna, strma.

c) Kaj rase po pašnikih:  Trava, detelja in druga zeljišča, pa tudi grmovje in
robidje.

d) Kako je gojiti pašnike:  Trebiti grmovje in robidje. Obravnava češtninje.

e) Živali po pašnikih:  Krt, jež, podlasica, miši; strnadi, penice, pastaričice, vodebi;
hrošči, mravlje, kobilice, polži, črvi.

• f) Katera živina se pase po pašnikih:  Konji, goveda, ovce, koze, prešiči.

g) Pastirjevanje:  Pastir pase domačo ali vaško živino, pase pred pokalnem in po-
poludnem, v roki nosi bič ali zakrivljeno palico, včasih še rog, da trohi; pes mu pomaga
živino čuvati, pastir mora paziti, da živina ne hodi v škodo, gledati mu je, da kaj ne
popase; pastir ima prijetno življenje, ščeta se okoli živine, trga cvetice, maji piščaji in
poje vesele pesmi. (Raz. in Žum. ber. št. 34, 55, 76.)

C. Učne slike.

I. Slika jeseni.

T očka f.  Živa zemlja  ali  p r h 1 j i c a.

S čim rahljamo zemljo po vrtnih gredah, A? Z lopato in motiko. S čim rahljamo
zemljo po njivah, R? S plugom ali oralom. Kako globoko rahljamo zemljo po vrtnih
gredah in njivah, L? 2— ‘Mm.  Tisti del vrtne in njivske zemlje, katerega rahljamo (obde¬
lujemo) in v katerem rastline stoje, se imenuje živa zemlja.  Ponovi to, ,S! >Še ti, 15!
Zakaj se ji neki pravi živa zemlja, 0? Ker v nji rastline rastejo žive. — Zemlja,

35

kije pod živo zemljo se imenuje mrtva zemlja ali mrtvica.  Povej to, P! Še
ti, S! Zakaj ji neki pravijo mrtva zemlja ali mrtvica, D? Ker v njej nič ne rase, ker
ne živi v njej nobedna rastlina.

Kaj imam tukaj, R? Ilovico. Kakšna je ilovica po barvi, Z? Rjava, sivkasta. Kaj je
to, K? Pesek. Kakšne barve je, M? Siv. Kaj je to, B? Apnena prst. Kakšne barve je, L?
Belkasta, sivkasta. Tukaj imam ostanke sprlinenega listja, gnoja in štrohnene miši, ki je
bila poginila. Kakšni so ti ostanki po barvi, R? Črni, čmorujavi. Pomnite: Šprhneni rast¬
linski in strolmeni živalski deli se imenujejo sprhnenina.  Ponovi to, O! Še ti, C! Kateri
rastlinski deli lahko sprhne, A ? Listje, igle, vejice, mah, praprot,... Kateri živalski deli

strolme, E? Poginene miši, krti, mačke,-pa tudi odpadki domače živine. Pomnite:

Živa zemlja ali živa prst po vrtnih gredah in njivah je sestavljena iz ilovice, peska, apna
in sprhnevine. Povej to, F! Še ti, V! Zemlja, ki ima mnogo ilovice, se imenuje ilovna
prst;  takšna v kateri je obilo peska peščena prst;  takšna, ki ima mnogo apnene
prsti apnena prst,  taka pa, v kateri je mnogo sprhnevine, črna prst ali črnica.
Kakšno prst toraj razločujemo, D? Ilovnato, peščeno, apneno in črno ali črnico.

Ilovna prst  se dolgo ne posuši, je težko obdelovati. (Ponovitev).

Peščen  a p r s t je rahla, hitro suha in se lahko obdeluje. (Ponovitev).

A p n e n a prst  se precej hitro posuši; premočena se maže, obdeluje se ležje kakor
ilovna. (Ponovitev.)

Črna prst  je rahla in se precej hitro posuši, obdeluje se lahko, rodovitnejša je
ko vsaka druga. (Ponovitev.)

Nekaj črnice mora vsaka prst imeti, ako je nima, ne rodi ničesar. Vrtne in njivske
prsti dobivajo črnico od gnoja. (Ponovitev). Kakšna prst je popolnoma nerodovitna, L?
Katera nima nič črnice. Od kod dobivajo vrtne in njivske prsti črnico, A? Od gnoja.
Gnoj je tedaj vsakemu kmetovalcu potreben, brez gnoja ne rodijo vrti in polja nič.

Točka  h.  G o z d.

Danes se bodemo učili o gozdu. Kje leži gozd, A? Na gori, bregu, v dolini. Kaj
rase v gozdu, R! Drevje. Nekatero gozdno drevje ima široko listje, drugo ozke igle.
Povej to, 1)! Imenuj listnata drevesa, B! Hrast, lipa, bukva, gaber, javor, breza . . . .
Listnatemu drevju se pravi list ovci.  Ponovi to, lv! Imenuj listovce, Č! Javor, gaber,
breza ....  Imenuj iglata drevesa, R! Smreka, jelka (hojka) bor, mecesen, brinje . . .
Iglato drevje imenujemo i gl ovc e. Povej to, M! Naštej nekaj iglovcev, F ! Bor, smreka...
Kakšne barve je listje, Š! Zelene. Kedaj je listje zeleno, Z? Pomladi in poleti. Kakšno
pa postane v jeseni, Ž ? Rumeno in nuleče. Jesenski gozd je v svoji pisani obleki prav
lep in mičen. Kaj se zgodi v pozni jeseni z orumenelim in orudelim listjem, R? Popada
z drevja. Pravimo, drevje se osiplje.  Povej to, A! Čemu li neki odbije drevje pred
zimo listje, Č? I)a mu težki sneg 1 'vej ne polomi.*) Katero gozdno dvevje pa tudi po

zimi ostane zeleno, E? Iglovci. Kateri ig-lovec se pa vendar le osiplje? Mecesen. Na rae-

cesnu stoje igle v gostili šopkih in les je krhek, mecesnu bi toraj sneg tudi polomil

veje, če bi iglic ne odbil. Ponovi to, Ž! Zakaj pa sneg smreki, jelki, boru in brinju ne

polomi vej, P? Ker stoje igle bolj redko in ker les ni tako krhek.

Kakšno postaja vreme v jeseni, R? Hladneje. Kam odlete nekatere ptice, O? V
topleje kraje. Zakaj zapuste naše kraje, E? Ker jim hrane zmanjka. Od česa se žive
večinoma ptice, katere se presele v jeseni v topleje kraje, F? Od raznih žuželk. Kam

*) Bolj tehten in pravi vzrok, zakaj lovci v jeseni listovci odbijejo, je sicer drugi. Ker bi po listih
več vode izpuhtelo, kakor jo morejo korenine dobivati iz premrzle zemlje, bi se drevo izsušilo; a to raz¬
pravljati na tej stopinji, ne kaže,

3 *

36

zginejo žuželke v jeseni, C? Mnogo jih pogine, druge se poskrijejo. Kaj bi se zgodilo
ovim pticam, ako bi pri nas ostale, Ž ? Bi gladu poginile. Kako se toraj rešijo pogina,
N? Da odlete v tuje tople kraje. Kako imenujemo takšne ptice, S? Ptice selilke. Imenuj
ptice selilke, D! Lastavica, kukavica, škrjanček, škorec, prepelica ....

Jeseni se tudi začne lov. Kdo hodi na lov, B? Lovci. Kakšno obleko ima lovec,
L ? Iz debelega sukna. S čim je obrobljena, R? Z zelenim suknom. Kakšen klobuk
nosi lovec, M? Navadno zelenega ali rujavega. Kaj ima za klobukom, F? Pero ali kozjo
brado. Kakšno obuvalo ima lovec, CI? Močno. Čemu takšno, R? Da ga ne zebe. Kaj
nosi na jedni rami, H? Puško. 8 čim je puška nabita, R? S smodnikom in svincem (šibro).
Kaj ima na drugi, N? Torbo. Kdo spremlja lovca na lov, L? Lovski pes. Čemu je lovcu
pes, O? Da mu zvoha in najde divjačino. Kako vstreli lovec divjačino, S? Napne pete¬
lina, pomeri, sproži prožilo in puška pokne. Kaj zleti iz puškine cevi, V ? Svinec ali
šibra. Koga zadene in rani šibra, ako je lovec dobro meril, F? Divjačino. Kaj stori
lovski pes, ako žival obleži, N? Skoči po njo ter jo prinese lovcu. Kam vtakne lovec
vstreljeno divjat? V lovsko torbo. Katero divjat izmed štirinogatih živali streljajo pri nas,
K ? Srne, zajce, jazbece, lisice, divje mačke, kune, dihurje, in veverice. Katere ptice za¬
sledujejo pri nas največ, R? Poljske jerebice, gozdne jerebice, prepelice, sloke (kljunače),
divje race in golobe. Katero štirinogato divjačino streljajo zaradi okusnega mesa, Ž? Srne,
zajce. Katero zato, ker je škodljiva, F? Lisice, divje mačke, jazbece. . . Zakaj streljajo
jerebice, prepelice, sloke . . ., A? Ker imajo okusno meso. — Popis zajca in poljske
jerebice.

Katero živino rede na kmetih, K? Konje, govedo, ovce, koze, svinje. Kje stoj 1
živina po zimi, B? V hlevih. S čim jo krmijo, Č? Slamoj, senom. . . Živini se pa mora
tudi nastiljati, da ima mehko ležišče in da jo ne zebe. Ponovitev. Čemu še nastiljamo,
D? Da dobimo več gnoja. S čim nastiljamo živini, D? S steljo. Kaj rabimo za steljo,
C? Trdo slamo, listje, praprot, vresje, smrečje. Kje se shranja stelja, U? V steljnaku.
Kakšno slamo najbolj rabimo za steljo, B? Rženo. Kje dobivamo listje za steljo, L? Po
sadunosnikih in gozdih. Kako spravljajo listje, P? Ga pograbijo z grabljami v kupe ter
zvozijo na vozu domov. Kadar grabijo delalci listje po gozdu, morajo paziti, da mla¬
dega gozdnega zarastka (mladih drevesc) ne izpipljejo in ne poškodujejo. Ponovi to, S!
Kako dobivamo vresje za steljo, E? Moški ga pokose, ženske pa pograbijo na kupe.
Tudi pri spravljanju vresja je varovati gozdni zarastek. Povej to, Ž! Kako dobivamo
praprot, L? Zenjice jo poženjejo ter zmečejo na kupe, moški jo znosijo na vozove ter
zvozijo v stelnjak. Ženjicam je paziti, da ne porežejo in ne poškodujejo mladega gozd¬
nega drevja. Ponovitev. Kaj še rabijo v nekaterih krajih za steljo, O? Smrečje. Kako
se dobi smrečna stelja, A? Moški splezajo na iglasto drevje ter mu posekajo s sekiro
spodnje in srednje veje. Kaj store s okleščenimi (posekanemi) vejami, M? Je zvozijo
domov. Kaj se doma zgodi ž njimi, L? Se na plohih z rakuni na drobno sesekajo.
Pomnite: Drevju zelo škodi, da se oklesti; tudi ni smrekova stelja mnogo vredna, naj¬
bolje, da se smrekova stelja popolnoma opusti. Ponovi to, R! Se ti, I)!

Ljudje se morajo v jeseni tudi z drvi preskrbeti za zimo. Kje dobimo drva, M?
V gozdu. Iz česa jih dobivamo, F? Iz dreves. Katera drevesa nam dajejo drva, L?
Bukve, gabri, breze, hrasti; smreke, jelke, bori. Pomnite: Bukve, gabri, breze, hrasti...
nam dado trda,  smreke, jelke, bori mehka  drva. Ponovitev. Katera drva so bolja,
R? Trda. Zakaj, M? Ker dado več toplote. Kdo napravlja drva, R? Moški (drvarji).
Katerega orodja jim je treba za to, L? Žage, sekire in zagozde. Kaj store drvarji, ako
hočejo napravljati drva, Z? Podero nekaj dreves. Kako poderejo drvarji drevo, L? Ga
podžagajo ali podsekajo nizko pri zemlji ter podero. Pri podiranji je drvarjem paziti,

37

da padajoče drevo ne polomi in ne poškoduj o preveč drugih dreves. Kaj sem povedal
B? Kaj store s podrtim drevesom, P? Ga razžagajo v drobne ( l / 2 —Im  dolge) kose.
Kaj store s kosi, D? Je razkoljejo (razcepljejo) v polena. Kaj store s tanjšimi vejami,
K? Je razsekajo. Kaj narede sedaj zdrvi, Č? Je zvozijo domov. Kaj se zgodi doma z
drvi, J? Se zložijo v drvarnico. Pomnite: Ostanki razžaganega in razsekanega drevesa se
morajo pobrati ter z gozda spraviti ali tam sežgati, da se v njih gozdu škodljiv mrčes
ne redi. Ponovi to, D! Se ti, J! — Popis smreke.

Življenje na kmetiji po zimi.

Točka c. Popis vode kot prirodnine.

Kaj imam v kozarcu, M? Čisto vodo. Kam sem vlil nekaj vode, R? Na poševno
deskico. Kaj si opazoval pri tem, Z? Voda je tekla navzdol. Da, voda teče, je tekočina.
Kaj je tedaj voda, N ? Tekočina. Zakaj ji pravimo tekočina, L ? Ker teče. Kakšne barve
je voda v kozarcu, Č? Nima barve. Da, čista voda ni bela, ni siva, pravimo da je

brezbarvna.  Poglej skoz vodo v kozarcu, D! Ali si videl skoz? Da. Ker skoz vodo

vidimo, pravimo, da je prozorna. Povej to, S! Povohaj vodo v kozarcu, B! Diši ali smrdi
čista voda? Čista voda niti ne diši, niti ne smrdi. Da, čista voda je brez duha.  Vzemi
nekoliko vode iz kozarca na jezik in povej, je li sladka ali grenka, K! Kaj si občutil?
Voda ni sladka in ni grenka. Da, čista voda ni sladka, ni grenka; pravimo, da je brez
okusa ali brez  o k us  n a. Katerih lastnosti čiste vode smo se sedaj učili, A? Je tekoča,
brezbarvna, brez duha in brezokusna. Povej še jedenkrat to, R! Še ti, L.

Kaj nastane po de'u na cestah, P! Mlake. Kako dolgo ostanejo mlake po cestah, E!
1, 2, 3 ali več dni. Kaj se toraj zgodi z mlakami, L? Zginejo. Da, mlake zginejo, voda
iz mlak se namreč spremeni v nek neviden dim, sopar  imenovan, in gre v zrak. Ponovi
to, R! Še ti, L!

Kaj se zgodi z vodo, ako je mrzlo, M? Zmrzne. Da, voda zmrzne, postane trda.
Kako pravimo zmrzneni vodi na mlakah, ribnikih, potokih, R? Led. Kaj je torej led, Č?

Trda, zmrznena voda. Tudi toča in sneg sta zmrznena voda. Ponovi to, Ž! Kje se

naredita toča in sneg, U ? Visoko v zraku. Kaj mora tedaj biti visoko v zraku, O ? Voda.
Od kod pride tja, T? Z mlak, ribnikov, jezer, rek...  kot sopar. Da, voda po ribnikih,
jezerih, potokih, rekah neprestano daje sopar v zrak. Ako je zrak soparov vže poln,
spusti je doli na zemljo. Kadar je toplo, padajo v podobi kapljic kot dež na tla, kadar
pa je mrzlo, dobimo je na zemljo kot točo ali kot sneg. Ponovi to, L! Še ti, D!

Kje nahajamo največ vode, G? Po studencih, potokih, rekah, vodnjakih, ribnikih,
jezerih, morjih. Po studencih teče voda. Kje še teče, L? Po potokih in rekah. Kje pa
voda stoji, H? Po ribnikih, jezerih in morju.

Voda je prekoristna. Brez vode bi ne mogli živeti ne človek, ne živali in bi ne
mogle rasti rastline. Ponovi to, Ž! Kako koristi voda človeku, J ? Človek vodo pije. Da,
voda je naj zdrav ejša pijača. Zapomnite si te-le lepe besede:

Najboljše sladko vince Od tega vinca glava

Za deco belo je: Bolela te ne bo:

Izpod pečevja zvira, Telo bo tvoje zdravo

Prelepo sveti se. In spanje prav sladko.

(Uči se na pamet.)

Kako še koristi voda, R? V vodi kuhamo. Kako še, L? Z vodo se omivamo, v vodi
se kopljemo. V vodi omivamo posodo ter peremo perilo. Kako še koristi voda čloyeku,
B? Goni mline in Žage, nosi čolne, splave in ladije. — Kako koristi voda živalim, M?

38

Jo pijo, se v njej kopljejo, v njej žive. Kako koristi rastlinam, N? Je napaja, da ne
usahnejo in se ne posuše.

Točka e.  Razgovor o gnoju.

S čim nastiljamo živini, I/? S steljo. Kaj nam služi za steljo, R? Slama, listje.. . .
Čemu nastiljamo živini, D ? Da ima živina mehko in toplo ležišče. S čim se pomeša
stelja pod živino, C? S trdimi in tekočimi živinskimi odpadki. Kaj nastane na takšen
način, R? Gnoj. Kako razločujemo gnoj po živini, katera ga napravi, K? Konjski, goveji,
ovčji, svinjski. Kateri gnoj je najboljši, R? Konjski in ovčji. Kateri je nekoliko slabši, S?
Goveji. Kateri je najslabši, D? Svinjski, ker je prevoden. Pomnite: Gnoj se pod živino
ne sme preveč nakopičiti, ker potem živina težko stoji in leži. Ponovi to, M! — Kam
pride gnoj iz hleva, A? Na gnojišče. Kdo spravi gnoj na gnojišče, C? Hlapci ga spravijo
(skidajo) tja. Kje je gnojišče, L? Poleg hleva. Pomnite: Gnojišče mora biti blizo hleva,
a ne sme stati pod kapom. Tla mu morajo biti iz ilovice ali potlakana s kamenjem, da
se gnojnica ne zgublja v zemljo. Na strani mora imeti z debelimi deskami pokrito jamo,
da se v njo steka gnojnica, Gnojišče naj obdaja košato drevje (divji kostanj, vrbe),
da senca varuje gnoj pekočih solnčnih žarkov. Na gnojišče se ne sme stekati deževnica
z dvorišča, vozovom mora biti gnojišče lahko pristopno. Se ponovi. Kakšna pa vidimo
mnogokrat gnojišča, B? Da so pod kapom. Kakšna še, I)? Da se steka vanj deževnica.

Kakšna še, E? Da odteka gnojnica na cesto. Takšno slabo gnojišče pri kmetiji

kaže, da je gospodar malo razumen in nemaren, on ne gospodari dobro. Ponovi to, Z !
— Kedaj spravljamo gnoj na gnojišče, G? Vse leto. Pomnite: Ni dobro, da se vse
gnojišče najedenkrat z gnojem nakida (obloži), boljše je, da se pokrije del za delom. Ponovi
to, S! Gnoj na gnojišču se mora z živino trdno poteptati ter večkrat z gnojnico politi;
konjski, goveji, ovčji in svinjski naj se zmeša. Ponovitev.

Kam pride gnoj z gnojišča, F? Na njivo, na vrt. Kako ga spravimo tja, Č? Ga
zvozimo, na vrte tudi znosimo. Kako se zbaše na njivi ali na gredi gnoj, L ? Na male
kupe. Kaj se potem zgodi z gnojem, U? Se raztrosi z vilami. Pomnite, V jeseni in po zimi
smo raztrošen gnoj dalj časa ležati, pomladi in po leti pa se mora hitro podorati. Ponovi
to, G! Več ko se gnoja na kmetiji pripravi, tem boljše; bolj ko kmet zemljo gnoji, obil¬
nejši mu bo rodila. Ponovitev.

Vrt.

Točka h.  Kako se izrejajo divjaki.

Kaj imamo tukaj, A? Peške. Od kod dobivamo peške, M? Iz jabolk, hrušek
Kaj izraste iz peške, ako jo denemo v zemljo, C? Drevesce. Drevesca, ki izrastejo iz
pešek, se imenujejo divjaki.  Ponovi to, R! Čemu so nam divjaki, P? Divjake požlaht-
njujemo. Čemu jih požlahtnjujemo, N? Da dobimo sadna drevesa, ki nam obrode žlahten
sad. Pomnite: Nepožlahtnjen divjak tudi zraste v veliko drevo, pa takšno drevo obrodi
droben in rod sad — lesnike (divja jabolka) ali lcsnjače (divje hruške). Povej to, S! —
Kaj mora storiti tisti, ki si hoče iz pešek divjakov izroditi, 1)? Mora zemljo pripraviti.
Kako se pripravi zemlja, S? Se dobro prekoplje ter z grabljami zravna. Kakšna mora
hiti zemlja, kjer hočemo divjake izrejati, B? Dobra, črna. Kaj se zgodi, ko je zemlja vže
pripravljena, D? Peške se nasejejo. Kako se sejejo, K? Narede se plitve dragice, v nje
se natrosijo peške ter pokrijejo s prstjo. Kedaj se sejejo peške, L? V jeseni ali pomladi.
Povej šejodenkrat, kaj izraste iz pešek, F! Divjaki. Kedaj pribodejo iz zemlje, C? Po leti.
Kaj pride poleg divjakov iz zemlje, M? Mnogo plevela. Kaj se mora zgoditi s plevelom,
A? Se mora izpuliti. Kaj je storiti, ako so divjaki pregosti, D? Se morajo prerediti t. j.
slabši izpuliti. Kako se mora sploh streči divjakom po leti, E? Se morajo skrbno pleti in

39

okapati. Kako dolgo ostanejo divjaki na gredi, kjer so se izcimili, L? 2—3 leta. Kako
debeli postanejo v tem času, N? Kakor svinčnik, kakor mezinec. Kam pridejo divjaki
potem, Ž? Se presade v drevesnico.

Vrt.

T o c k a <j.  Sovražniki mladega, dreves  a.

Mlado drevje v drevesnici ima mnogo sovražnikov. Katere živali mu rade poškodujejo
korenine, P'? Miši. Kako mu je poškodujejo, J? Mu pogrizejo tanke koreninice ali oglodajo
skorjo debelejšim. Kako naj lože zatiramo škodljive miši, B? Da privabljamo mačke v dre¬
vesnico. Katere žuželke pod j edaj o mlademu drevju mlade koreninice, E? Bramorji in ogrci.
Kako branimo teli škodljivcev mlado drevje. Da varujemo krta, kateri jili največ pohrusta.
Katera žival je deblu mladih dreves nevarna, M ? Zajec. Kako so varovati drevesa pred zaj¬
cem? Z dobrim plotom. Kateri mrčes škoduje listju in mladikam, S? Gosenice in zeljiščne
ušice. Najnavadnejši škodljivci izmed gosenic so gosenice glogovega belina. Ivedaj leta glogov
belin, R? V poznem poletju. Kam polagajo samice jajčica, D? Na listje, zlasti na spodnjo
stran listov. Pomnite: Iz jajčic izležejo za kakih 14 dni gosenice, ki se rede z listjem.
V jeseni zamotajo nekaj listov v mrežico tankih nitek, katere same spredo. Tukaj
goseničice prezimijo. Prihodno pomlad se oži ve ter začno žreti, kakor hitro drevesce
požene. Sredi poletja se zabubijo in iz bube zleti za nekaj tednov metulj. Se ponovi.
Kako škodujejo gosenice glogovega belina, S? Da žro listje. Da, tako so požrešne, da
do golega objedo drevesca, ako se o pravem času ne obero ter pomore. Kako naj zatiramo
glogovega belina, D? Da zbiramo listje z jajčici ter ga sežigamo ali pokapljemo, da obiramo
zgodaj pomladi gosenične zapredke, da zbiramo bube ter pobijamo metulje. Kateri so
najhujši sovražniki na listju in mladikah poleg gosenic, U? Zeljiščne ušice. Zeljiščne ušice
so drobičke živalice in navadno mirno sede na mladem listju in mladikah ter srkajo s
svojim srkalom (rilcem) iz njih sok. Se ponovi. Kako zatiramo zeljiščne ušice. P? Da je
zmečkavamo, da škropimo drevesca s tobačno in milovo vodo. Da, najbolje je, da se mladika,
ki je polna usic, v takšno vodo nekoliko časa drži (namoči), to pa se mora storiti,
kolikokrat so ušice prikažejo na mladikah. Se ponovi. Mlada drevesca v drevesnici
je vse leto skrbno snažiti škodljivega mrčesa, drugače slabo rastejo.

Travnik.

Točka b.  Spreminjanje prevladaj očili barv.*)

V kakšni barvi sc nam kaže pomladi travnik, L? V nežni zeleni. Katere rastline mu
dado to barvo, J? Trava. Kakšen občutek ima človek, ako zre na nežno zeleni travnik,
KV Prijeten. Da, človek se veseli, kadar gleda zelen travnik pomladi. Ostane-li travnik
zmirom tako nežno zelen, BV Ne. V kakšni barvi se nam kmalu pokaže, J? V belkasti.
Kaj mu da to belkasto obleko, R? Neka belo cvetoča' cvetica. Ta cvetica je travniška
penuša. Pa tudi v beli obleki ne ostane travnik dolgo. Kakšen postane za nekaj časa,
D? Rumen. Kaj mu da rumeno barvo, N? Neka cvetica, ki rumeno cvete. To je
travniška zlatica. Pa tudi te barve travnik ne ohrani. Kakšen postane sredi poletja, M?
Pisan. Od kod ima svojo lepo pisano obleko, E? Od raznih travniških cvetic. Ali si svojo
pisano obleko obdrži? Tudi to ne. Kakšen postane, G? Sivkast. Kaj mu da to barvo, L?
Visoke, cvetoče trave. Na katero opravilo se pripravljajo ljudje, ko zapazijo, da so trave
v cvetu, .M V Na košnjo. Da, kajti najboljše seno dobimo, ako travnik pokosimo, kmalu
ko trava odcvetc. Ponovitev. O čem smo se sedaj učili, D? O preminjanju (prevladujočih)
barv na travniku od pomladi do prve košnje. Povej jih zaporedoma, B!

*) Učenci se na to obravnavo pripravljajo, da se jim naroči, naj opazujejo in poročajo, katera barva
prevlada na travniku, zdaj, katera zdaj. I’is.

40

Travnik.

Točka c.  Zadružno življenje na travniku.*)

Kje se nahaja travnik, katerega smo zadnjekrat ogledovali, M? Na ravnem
poleg' potoka. Kakšna je zemlja tam z ozirom na mokroto, R? Mokrotna, vlažna.
Katere naprave smo videli, da se travnik tudi lahko zamoči, kadar je suša, A ?
Drage. Kedaj napeljejo vodo po travniku, S? Pomladi, po leti. Zakaj store to, D?
Da se zemlja premoči in da travniške rastline bolje rastejo. Kakšna je travniška zemlja
po barvi, C? Črnikasta. Kaj nam svedoči ta barva, Š? Da je zemlja dobra. Kaj dobi¬
vajo rastline iz zemlje, V ? Veliki del svoje hrane. Katerih rastlin je največ po travniku,
E? Trav. Pomnite: Trave so se na travniku zbrale, ker ljubijo vlažno zemljo. Pono¬
vitev. Kako stoje trave druga poleg druge, K? Gosto, da se skoraj druga druge dotika.
Pomnite: Trave so se združile ter tesno druga poleg druge naselile, da obsenčajo
tla ter branijo, da jih pekoči solnčni žarki ne izsuše. Ponovitev. Po katerih mestih
rastejo ostre trave, L? Tam, kjer je najbolj vlažna zemlja. Pomnite: Te trave zahtevajo
največ mokrote, zato so se naselile po travniku na mestih, kjer je zemlja najbolj mokra.
Ponovitev. Kakšno seno dado ostre trave, E? Kiselo in rodo. Katera živina ima
rada takšno seno, B? Konji. Kje rastejo po travnikih mehke trave? Tam, kjer je zemlja
manj mokra. Pomnite: Melike trave ne zahtevajo toliko mokrote, zato so zasedle one
dele travnika, kateri so manj vlažni. Ponovitev. Kakšno seno dado mehke trave, J?
Sladko. Katera živina ima rada sladko seno, D ? Goveda, ovce.

Kaj raste med travoj po travnikih, M? Razne cvetice. Kako jih imenujemo, B?
Travniške cvetice. Tukaj vam pokažem nekatere. To je travniška zlatica, to kozja brada,
to grintovec, to kresnica (velika marjetica, belorož), to kukovičja roža (kukovičji kljinček),
to je rudeča detelja, to marjetica, to regrat ....  Zakaj so se te cvetice po travnikih
naselile, G? Ker tudi ljubijo vlažno zemljo in senčnata tla. Kako služijo trave travniškim
cveticam P? Jim obranijo tla senčna ter vlažna. Kako cvetice služijo travam E? Jim
pomagajo senčiti tla ter je vzdržavati vlažna.

Po travniku smo opazovali male kupce zemlje. Kdo jih je naredil, F? Krt. Kje
živi, L? Pod zemljo. Kaj dela tu, R? Rije in rahlja zemljo. Zakaj je to dobro, M? Da
lože prideta deževnica (snežnica) in zrak do korenin. Kako služi tedaj krt travniškim
rastlinam, N? Pripomore z rahljanjem zemlje, da dobijo potrebne mokrote in potrebnega
zraka, kajti brez vode in zraka rastline ne morejo shajati, kakor živali ne. Kaj žre krt,
L? Kebre, ogrce, mramorje, črve ....  Kje najde teli živalic obilo S? Po travniku.
Čemu je tedaj tako rad krt po travnikih, Ž? Ker tu obilo brane najde. S čim se bra¬
nijo mnoge izmed teli živalic, R? S koreninami. Da, one podjedajo travniške rastline.
Kako še tedaj služi krt travniškim rastlinam, C? Brani jih požrešnih in nevarnih sovraž¬
nikov. Kako pa rastline služijo krtu, J? Rede žuželke, ki mu večinoma služijo za živež.
Pomnite: I z tega vidimo, d a j e p o t r e b e n travniškim rastlinam krt,
njemu pa travniške rastline.  Ponovitev. Kdo pa je to tako lepo uredil, Z?
Modri stvarnik. Katere ptice opažamo po travnikih, A? Strnade, penice, lastovke, kosca
(Wicsenknarrcr) . . . Česa iščejo po travnikih, D? Hrane. Kaj zobljejo, S? Vsakovrstni
mrčes. Zakaj so toraj rade po travnikih, M ? Ker najdejo obilo mrčesa po travniških
rastlinah. Kako služijo toraj travniške rastline tem pticam, U ? Jim privabljajo in bra¬
nijo žuželke. Kako služijo ptice travniškim rastlinam, L ? Pobirajo žuželke, da se preveč
ne pomnože, drugače bi travniške rastline pod njimi škodo trpele. Kje gnezdijo

*) Prej ko se obravnava ta točka, treba je podati se z učenci na travnik ter jih opozoriti na rast¬
line in živali, ki žive tukaj združene, pokazati jim je tudi travniško prst.

41

strnadi, penice in kosci, Č ? Na tleh. Da, na tleli med gosto travo. Kako še toraj ko¬
ristijo travniške rastline tem pticam, S? Jim dajajo zavetje. Kaj spoznamo tedaj tudi iz
odnošajev imenovanih ptic in travniških rastlin, A? Da so tr av.n iškim rastlinam
ptice, a pticam travniške rastline potrebne.

Po travnikih se tudi nahajajo kače, najčešče belouške in pa smuklja. Kaj zrete ti
kači, R? Žabe in močerade. Kje jih najdete dovolj, M? Po travnikih. Zakaj bivate
torej radi po travnikih, N? Ker najdete tu dosti hrane. Po travnikih biva tudi slepec.
S čim se hrani, 1P? Največ s črvi. Zakaj je rad na travnikih, K? Ker tu dosti hrane
najde. Kje bivajo žabe in močeradi, S ? Po mlakah, močvirjih in mokrotni zemlji. Kaj
žro, C ? Vsakovrstne žuželke. Zakaj so si izbrali travnik za bivališče, D ? Ker imajo za¬
vetje po mlakah, močvirjih in med gostimi travniškimi rastlinami in ker najdejo po travniku
obilo hrane. Kako koristijo travniškim rastlinam, N? Da pobirajo žuželke. Res je, žabe
in močeradi koristijo travniku a travnik njim.

Katere žuželke skačejo po travnikih, E ? Kobilice, murni in skržeti (cikade). Kaj
žro, M? Mladike in nežno listje travniških rastlin. Katere žuželke plazijo po travnikih, S?
Kebri, mravlje. Od česa se žive, A ? Od žuželk ali rastlin. Katere žuželke žive po trav¬
niških rastlinah, R? Gosenice, stenice, zeljiščne ušice. Katere žuželke letajo po travniških
cvetlicah, G? Bučele, čmrlji, ose, kebriči, metulji, muhe. S čim se rede te žuželke. 8
sladkimi cvetličnimi sokovi. Zakaj se zbirajo vse imenovane žuželke po travnikih, P?
Iverje travnik hrani, mnogim je tudi zavetje. Pomnite: Travnik koristi žužel-
k a m, pa tudi one služijo t r a v n i k n, ker prenašajo cvetni p r a h s
cveta na cvetin to je rastlinam potrebno, da obrode čvrstega
seme  n a. Ponovitev.

Kaj plazi po travniških tleh in po travniških rastlinah, J? Polži. Kaj žro polži, S?
Listje travniških rastlin. Polžem tudi ugaja mokrotna zemlja. Zakaj so se torej naselili
po travnikih, E? Ker jim jc potrebna vlažna zemlja in ker dobe tu dosti hrane. Po
travniški zemlji rijejo tudi deževni črvi. 8 čim se hranijo, V? Z ognjileniin listjem. Za¬
kaj so radi po travnikih ? Ker dobe tukaj obilo primerne hrane. Kako koristijo dežni
črvi rastlinam po travnikih, F? Z vrtanjem in rahljanjem zemlje.

Kaj smo se učili o travniški prsti, A? Da je mokrotna in da daje travniškim rast¬
linam veliki del hrane. Kaj smo se učili o mokroti (vodi) in zraku, Z? Da sta rastlinam
in živalim potrebna. Kaj smo se učili o travniških rastlinah in živalih, M ? Zakaj so se
tam naselile, kako se obnašajo druge proti drugim; ali so si med seboj prijazne in druga
drugi koristne ali so si sovražne ter druga drugi na škodo. Katere travniške živali so
med seboj prijazne, V? Bučelice, čmrlji, metulji, muhe (večinoma), mravlje, zeljiščne ušice.
Katere so med seboj sovražne, U? Krti, kače, žabe, žuželke, polži, črvi. Katere živali in
rastline so si prijazne, G ? Krt, kače slepci, žabe, močeradi, bučelice, čmrlji, muhe in pa
rastline. Katere živali in rastline so med seboj sovražne, L? Ogrci, bramorji, kobilice,
murni, skržeti, gosenice, zeljiščne ušice, polži so rastlinam škodljivi.

VI. Pašnik.

T očka  g.  P a s t i r j e v a n j e.

Katera živina se pase po pašnikih, L? Konji, voli, krave, teleta, ovce. Kdo pase
živino, M? Pastir, pastarica. Cegava je živina, Z? Gospodarjeva, vaščanov. Kaj nosi ne¬
katera živina na vratu, M? Zvonec. Čemu nosi zvonec, V? Da se okolu iste drugi živina
zbira. Kaj nosi pastir v rokah, A? Palico, bič, šibo. Kakšne palice imajo radi pastirji,
C? Dolge, včasih zakrivljene. Katere dele ima bič, J? Bičnik, rmen pa vrvco. Iz česa je bičnik,
D? Iz kostanjevega, brezovega, mecesnovega lesa. Iz česa je rmen, Ž? Iz usnja. Iz česa

42

je spletena vrvca. Iz sukanca ali konopeljnega ličja. Iz česa je šiba, R? Brezova, leskova. . .
Čemu je pastirju palica, bič ali šiba, N? Ž njimi živino poganja in vrača. Kaj pa še
dela z bičem, A? Poka. Česa ne sme pastir storiti s palico, bičem ali šibo, C? Ne sme
živine pretepati. Da, ne sme je pretepati ; pastir, ki živino pretepa je surov človek, nima
dobrega in usmiljenega srca.

Kaj še ima včasih pastir, E? Rog. Čemu je pastirju rog, C? Z rogom trobi po
vasi ter naznanja, kedaj žene živino na pašo in kcdaj jo prižene domov. Kdo hodi poleg
pastirja, G? Pastirski pes. Čemu je pastirju pes, L? Mu pomaga živino goniti in vračati.

Kolikokrat na dan pase pastir živino, J ? Dvakrat, predpoludnem in popoludne.
Kedaj goni predpoludnem past, V? Zarano. Ob koraj, S? Ob 5. ali 6. uri. Kedaj goni
domov, D? Ko postane vroče. Ob koraj je to, S? Ob 10., 11. uri. Zakaj pa med
vročino ne pase, E? Ker živino muhe preveč sekajo. Kaj stori živina, če jo muhe hudo
nadlegujejo, H ? Beži v goščo (bezga). Kako bezga goveja živina. Privzdigne rep ter
teče, kolikor more. Katere muhe so najbolj nadležne živini, M? Obadi. Zakaj še ne
pase pastir živine med veliko vročino, K? Ker živina peha in se noče pasti, tudi ji vro¬
čina škoduje. Kaj še mora storiti pastir, prej ko živino s paše v hleve zažene, U? Jo
mora napojiti. Kje napaja živino, R? Pri koritu, v potoku, v reki. S kakšno vodo se
ne sme napajati živina, F? S kalno, smrdljivo. Da, takšna voda živini škoduje.

Kedaj goni pastir popoludne živino na pašo, A? Ko vročina pojenja. Ob koraj
je to, L? Ob 3. 4. uri. Kako dolgo pase po popoludne, R? Do mraka. Kako prijetno
je slišati, ko pricopoče in prizvoni živina na večer domov!

Kje nahajamo pašnike, V? Za njivami, med njivami, poleg travnikov za gozdi,
pred gozdi, pod gozdi. Kakšni so pašniki glede na velikost, K? Mali ali veliki. Pomnite:
Ako so pašniki veliki, je dobro, da se razdele v oddelke in da se popaše oddelek za
oddelkom in ne ves pašnik najedenkrat. Po mokrotnem delu pašnika naj se pase pri
suhem, po suhem delu pri mokrotnem vremenu, Ponovi to, Rt »Še ti, V!

Na kaj je paziti pastirju, ker so pašniki mnogokrat blizo njiv in travnikov, F?
Da ne hodi živina v škodo. Kakšen je tak pastir, ki po njivah ali travnikih kaj popase,
V? Nemaren, brezskrben. Kaj zasluži, A? Daje  kaznovan. Kateri še zna pripovedko o
nemarnem pastirji? Pripoveduj jo, Z! Matejček je pasel kravo poleg zeljnika. Ne daleč
od tod je stala košata črešnja. Črešnje so vže bile dozorele ....  Kdo pride torej blizo,
ko Matejček kravo z zeljnika vrača, A? Oča. Kaj zapazijo oča, R? Da deček kravo
neusmiljeno pretepa. Kaj poreka oča, D ? Zakaj pretepaš kravo, živinče ne ve kaj stori,
ker nima pameti, kazen zaslužiš ti, ker nisi ostal pri živinčetu ter čuval, da ne .gre v
škodo. Kakšen postane Matejček v obrazu, U? Rudeč. Kaj obljubi očetu, >S? Da bo
odslej zmirotn skrbno čuval živinče in ne bo nikdar več kaj popasel.

Kaj se lahko zgodi, ako je pašnik poleg velikega gozda, E? Da se živina po
gozdu razgubi. Kam lahko pride tedaj, Z? Tudi v škodo. Na kaj je toraj pastirju gledati,
ako pase poleg gozda ali celo po gozdu, M? Da ima živino skupaj.

Pastir ima prijetno in veselo življenje. Zakaj lahko rečemo, da je življenje pastir¬
jevo prijetno, B V Ker ima lahko delo. Zakaj smemo reči, da je njegovo življenje ve¬
selo, U? Ker mu ptički delajo kratek čas, ker okolu njega rožice cveto, ker se okolu

živine po čistem zraku sprehaja ....  Kako se kratkočasi pastir, A? Trga rožice, ve/.e

iz njih šopke ali plete vence. Kako še, D? Maji si piščali in piska. Kako sc še kratko¬
časi, .S? Poje vesele pesmi. Zapomnili si bomo to-Ic lepo pastirsko pesmico:

Na paši veselje Radujem se, pojem

S piščalko imam, Pri čredi vse dni,

Tu pesmice peti Ko ptica v goščavi

Premile tud’ znam. Živim brez skrbi.

(Nauči se na pamet!)

43

Točka h.  Primerjanje pašnika s travnikom.

Kje se nahajajo pašniki, R ? Za njivami, pred gozdi ....  Kje se nahajajo trav¬
niki, L? Ob potokih, rekah . . . Kakšna so tla po pašnikih. V? Ravna, pobočna, strma.
Kakšna so po travnikih, L? Tudi ravna, pobočna ali strma. Kakšna je zemlja po paš¬
nikih, A? Navadno suha in roda. Kakšna je po travnikih, C? Mokrotna, vlažna, moč¬
virna, črnikasta, rodovitna. »S katerimi napravami se dado mnogi travniki zamakati, K?
>S travniškimi vodovodi. Kako se močvirni izsuševajo, D? Da se voda odvodi. Kje pa ni

privudov in odvodov za vodo, J? Po pašnikih. Kaj rase po pašnikih, P? Trava.

grmovje, robidjc. Kaj rase po travnikih, N? Le trava, detelja . . . , robidja in grmovja
po travnikih ni. Kako gojimo travnike, S? Privajamo in odvajamo vodo, jih ograbljamo,

razgrabljamo krtovine, jih tudi gnojimo. Katere živali žive po pašnikih, S? Krt, jež.

Katere po travnikih, S? Tudi iste. Katera opravila ima človek na pašniku, N? Ga snaži
in pase živino. Katera opravila ima na travniku, D? Ga snaži, razgrablja krtovine,
privaja in odvaja vodo, kosi ....  v jeseni pase živino. Kako koristi človeku pašnik,
E'? Daje živini pašo (hrano) po leti. Kako mu koristi travnik, G? Daje seno, otavo,
otavič, v jeseni pašo. Ponovitev vsega. Ponovitev pašnika, ponovitev travnika.

IDr-a.g'1 oddelek.

2. tečaj (3. šolsko leto.)

A. Pregledna tvarina.

44

B. Učno gradivo.

Jesen.

I. Vinograd.*)

a) Kje se nahajajo vinogradi:  Po pobočjih holmov in znožjih nižjih gor.

h) Kako leže:  Proti jutrnemu, poldnevnemu ali večernemu solncu.

*) Zadruga vinograd vtegne biti jedna najtežjih, in se lio mogla obširneje obravnavati le v takih
krajih, kjer so vinogradi. Pa tudi tukaj bo treba vso leto pripravljati za obravnavo in sicer tako, da se
otroci na vse opozarjajo, kar se v vinogradu med letom godi. Kazati jim je, kolikor se da, tudi sovraž¬
nike in bolezni vinske trte. Vse, na kar so se opozorili in kar so opazovali otroci, zapišejo si naj v po¬
sebno knjižico. Pis.

45

c) Kaldno zemljo (prst) imajo:  Apneno, ilovnato, peščeno, prodečno.

d) Katere dele razločujemo pri vinogradu:  Zglavje, znožje, 2 strani.

e) Naprave, ki vinograd varujejo, da ga ploha ne poškoduje:  Draga nad zglavjem,
dragi ob straneh, drage prek vinograda.

f) S čim je vinograd, zasajen:  8 trsjem, ki rodi belo, rudeče ali črno grozdje (be¬
lina, rudi na, črnina.)

g) Deli trsa sploh:  Korenika s koreninami, stari les (starina), rozge, listje, ovoj k e?
kavrniki, grozdje. — Popis trsa.

h) Deli obrezanega trsa:  Korenika s koreninami, stari les, čepi, rezniki, šparoni.

i) Kako se trs odgojuje:  Na trsnike ali na brajde.

j) Kaj še rase v vinogradu:  Breskve, marulice, plevel; odnošaji med trsom in
temi rastlinami.

k) Kako se vinograd obdeluje:  Po zimi se trsje pogroba in pognoji, zgodaj spomladi
se obreže, potem se okoplje ter se vsakemu trsu postavi kolj, pozneje se v drugič okoplje,
po leti se poveže, plevel požanje, najdaljše rozge se pristrižejo; v pozni jeseni se grozdje
pobere, zmečka, iztisne in mošt se spravi v sode.

l)  Kako se trs razvija:  Iz očes pribodejo mladike z listjem, ovojkami in kavr¬
niki, - trs ozeleni; mladike rasejo daljše in daljše, kavrniki cveto, jagode se prika¬
žejo, postajajo debeleje, omehče, oblede, orude ali očrne, grozdje dozori, listje orumeni
in orujavi, trs se osiplje.

m) Sovražniki in bolezni trsa.  Zajec, lisica, jazbec, razni ptiči, rujavi hrošč, trsni
zavijač (hrošč) grozdni sukač (metulj) sršeni, ose, trtna uš, trsna grinta, vrtni polž, pikec,
medena rosa, grozdna bolezen, mraz, toča.

Zima.

II. Vas, trg, mesto.

a) Kmetija:  Hiša (ljudje), hlev (domača živina), drvarnica, steljak, vodnjak, dvo¬
rišče (domača perutnina), gnojišče in smetišče, gorica (pašnik za svinje), vrt, sadunosnik.
Mild. Zač. št. 5, 6, 7, 8. Raz. in Žum. Prvo cer. št. 21, 33, 84. Popis goveda, ovce,
koze (prežvekalke), konja, prešiča. Miki. Zač. št. 9, 28, 29, 39, 40. Raz. in Žum. ber.
št. 40, 41, 42.

b) Vas:  Več kmetij skupaj je vas, hiše so lesene ali zidane, s slano ali opeko
pokrite, ter stoje vsaksebi, poleg njih so gospodarska poslopja, v vasi se nahaja mno¬
gokrat cerkva z visokim zvonikom, poleg vasi stoji včasih grad; skoz vas pelje cesta,
poleg hiš so vrti, okoli vasi so sadunosniki: S čim se pečajo vaščani (so poljedelci in živi¬
norejci). Obravnava kokoši, purana, goloba, gosi, race (domača perutnina). (Miki. Zač.
št. 30, 32, 34, 60. Raz. in Žum. Prvo ber. št. 33.)

c) Trg:  V trgu stoje hiše po vrsti druga poleg druge, so zidane ter z opeko po¬
krite; v trgu je velika cerkev, njen zvonik moli visoko v oblake, skoz trg pelje široka
cesta, razven ceste je po trgu še več potov.

S čim se pečajo tržani, (so večinoma trgovci, obrtniki, malo jih je, ki se pečajo z
živinorejo in poljedelstvom, v trgu so uradniki). Obravnava obrtnikov. Miki. Zač. št. 26.
Raz. in Žum. Prvo ber. št. 20, 37.) Popis psa in mačke. Miki. Zač. št. 36, 37. Raz.
in Žum. Prvo ber. št. 43.

d) Mesto:  V mestu so hiše vseskozi zidane, z opeko ali kamenimi ploččami po¬
krite, so visoke 2 in 3 nadstropja, stoje po vrstah tik druga poleg druge, v mestu je
več cerkev z visokimi zvoniki, so tovarne z visokimi dimniki, je mnogo šol, med hišami
so ulice, ceste in trgi;  ulice, ceste in trgi so potlakani s kamenjem, ob hišah so tro-

46

toari, skoz mesto teče velika reka, zunaj mesta so drevoredi in sprehajališča. S čim se
pečajo meščanje: (so uradniki, trgovci, tovarnarji, obrtniki). Kuhinjska sol. (Raz. in
Žum. Prvo her. št. 27. 38.)

Pomlad.

III. Sadu nosni  k.

a) Kje se nahajajo sadunosniki:  Zunaj kmetije, pred vasjo, za vasjo, niže vasi.

h) Kako leže:  Ravno, pobočno.

c) Katero sadno drevje se nahaja v sadunosniku:  Jablani, hruške, kutne, nešplji,
češplji, slive, črešnje, višnje, orehi, kostanji. — (Pešknato, koščično in luščinasto sadno
drevje. (Miki. Zač. št. 31, 44, 46.)

d) Kaj rase pod in med sadnim drevjem:  Trava, detelja, cvetice.

e) Odnosaji med sadnim drevjem in pod in med drevjem rastočimi rastlinami:
Drevje varuje pritlične rastline toče in hude plohe, a dela jim toliko sence, da ne mo¬
rejo posebno dobro shajati; pritlične rastline obsenčajo tla, ter je varujejo, da se ne iz-
suše; kadar dež gre, drže vodo, da ne odteče, nego da v zemljo zleze.

f) Kako se sadi sadno drevje:  Skoplje se globoka in široka jama, v zemljo se za¬
bije sredi jame kol, jama se s črnico blizo do vrha napolni, na črnico se postavi tik
kola drevo, korenine se pokrijejo z dobro zemljo, drevo se h kolu priveže. (Miki. Zač.
št. 43.)

g) Kako se oskrbuje sadno drevje:  Mrčes in goseničja gnezda se obirajo, pregoste
veje se strehijo, suhe se porežejo, mlada drevesa se v jeseni omažejo ali v slamo za¬
vijejo, ali z vejevjem ali trnjem obdajo, da jih po zimi zajci ne ohjedo.

h) Sovražniki sadnega drevja:  Živina (goveda, koze), zajec, rujavi hrošč (in drugi
hrošči), gosenice.

i) Kako se sadje spravlja in shranja:  Se obira ali tresa, orehi in kostanji se
oprezno oklatijo.

IV. Gozd.

a) Ponavljanje in razširjanje točk a  in h  zadruge „gozd“ iz I. šol. leta.

b) Gozdne rastline:  1. Drevje a) listovci [3) iglovci 2. Grmovje a) visoko (3) nizko
po zemlji plazeče se 7 ) po drevju plezajoče. 3. Trave in druga zeljišča. 4. Praproti.
5. Mahovi. 6 . Glive. 7. Lišaji. (Miki. Zač. št. 42, 51. Raz. in Žum. Prvo ber. št. 9, 10,
57, 61.)

c) Kako pomladi gozd' ozeleneva:  Brsti se napno, popokajo, listje se prikaže, po
dolinah prej ozeleni ko po hribih. (Miki. Zač. št. 63.)

d) Zakaj so se gozdne rastline združile v zadrugo in kako vplivajo druga na
drugo:  Da se viharjem lože ustavljajo, da tla obsenčajo ter je ohranijo vlažna, kajti
gozdne rastline ljubijo senco in vlažno zemljo.

e) Gozdne živali:  1. Sesalci (srne, zajci, lisice . . .) 2. Ptiči (kragulji, skobci, go-
lobinarji, sokoli, kanje, sove, žolne, kukavice, kosi, drozgi, sinice . .) 3. Plazivci. (gadi,
smuklje, kuščarji, martinčki). 4. Krkoni, rege, sekulje (rujave žabe), žabe, krastače,
pisani močeradi.) 5. Žuželke (hrošči, metulji, čmrlji, ose, mravlje, muhe, stenice, zeljiščne
uši.) 6. Stonogi. 7. Pajkovci (ščipavci, pajeki, klošči.) 8 . Mehkužci (polži.) 9. Črvi (de¬
ževni črv.) Obravnava kukavice. (Miki. Zač. št. 27, 34, 35, 41, 42. Raz. in Žum. Prvo
ber. št. 47, 48, 58, 59, 60, 71.)

f) Zakaj so se naselile te živali po gozdih:  Ker jim je gozd varno zavetje, jim
daje skrivišča, ker najdejo tu mehka ležišča, gozd jim daje potrebno brano.

47

g) Kako koristijo in kako škodujejo živali v gozdu:  Srne pojedo travo in druga
zeljišča, da ne zaduše mladega drevja: kune zlatice love veverice, da ne požro preveč
semena; dihurji, kune, belice in podlasice love miši, katere objedajo korenine in žro semena,
krti rahljajo zemljo in žro žuželke, kragulji, skobci, sove love ptice semenojede, da se
preveč ne pomnožijo; žolne, kukavice, sinice i. dr. žro žuželke, ki so gozdu škodljive,
križekljuni, ščinkovci, strnadi, kosi, drozgi prenašajo semena s kraja v kraj ter zasejajo
gozdne rastline; gadi žro miši, žabe in močeradi žuželke, žuželke prenašajo cvetni prah
s cveta na cvet, črvi rahljajo zemljo itd. itd.

h) Kako gozd koristi:  Odbija in lomi viharje, brani okolico toče in plohe, jo
brani po zimi prevelikega mraza, po leti prevelike vročine in suše, daje zdrav zrak, va¬
ruje doline povodenj, ker posrka mnogo deževnice in snežnice, ohrani vrelce, daje lju¬
dem vsakovrstnega lesa, drva, steljo. (Raz. in Žum. Prvo ber. št. 56.)

Poletje.

V. Mlaka.

a) Kje se nahajajo mlake:  Po cestah, dvoriščih, travnikih, pašnikih, poleg ope-
karnic ....

h) Kako nastanejo in sprt zginejo:  Tam, kjer nastanejo mlake, so tla kotlasta,
dno kotlu je ilovica ali trda peč, ki ne spuščate vode skoz; narede pa se mlake, kadar
gre dež ali kopni sneg, ker se v kotlovini voda zbere in narase; za časa lmde vročine
po leti se mlake mnogokrat posuše.

c) Katere dele razločujemo na mlaki:  Dno, rob in pa gladino na vodi.

d) Kakšna je voda pa mlakah:  Kalna, včasih smrdljiva.

e) Kaj se nabere na dna mlake:  Blato, ki je dobro gnojilo za vrte in njive.

f) Kaj rase ob mlakah:  Vodna perunka, vodni trpotec ali žiljak, trstje, rogoza,
loč, šaši (ostre trave), vodna resa, nitkasti okraki, drobne alge, ki včasih vodo popol¬
noma ozelene. Popis rogoze.

g) Katere živali žive po mlakah:  Razne žabe kakor: zelena žaba, črnosivi pubič,
navadna krastača; veliki pupek; belouška, hrošči: obrobljeni kozak, črni potapnik, kolo¬
vrati; povodne stenice: hrbtoplavka, drseč, vodni ščipavec, mnogo ličink. — Popis
zelene žabe in velikega pupka (pretvarjanje.) Popis belouške. (Miki. Zač. št. 40. Raz.
in Zlim. Prvo ber. št. 63).

h) Katere živali letajo oholo mlak:  Lastovice, kačji pastirji, bučele, mušice. (Miki.
Zač. št. 60).

i) Kako se kratkočasijo otroci pri mlakah:  Delajo jezove, vozijo po vodni gladini
čolne in ladije iz papirja ali borove skorje, love žabe, močerade (pupke) in hrošče, po
zimi drsajo po mlakah. Opreznost!

VI. Močvirje.

a) Kje se nahajajo močvirja:  Po travnikih, pašnikih, gozdih, ob potokih in rekah.

h) Kakšna je zemlja po močvirji:  Vsa premočena (zato močvirje), mehka, da sc
ti pod nogami vdira ali trese, po barvi je črna.

c) Močvirne rastline:  Kalužnica, vodna kreša, glen (gratiola), potočnica ali spomin¬
čica, povodna perunka, (iris pseudaeorus), mnogovrstni šaši ali ostre trave (carex) mavčec
(eriophorum), močvirna preslica, likalna preslica (einovka). Obravnava povodne perunke.

d) Močvirne živali:  Močvirne ptice kakor: sloka, kozica, kosec, priba ali vi vek,
pegasta kokoška; žabe močeradi, vodni ščipavci, polži, črvi. (Miki. Zač. št. 41).

e) Kako se močvirja izsuševajo:  Skopljejo se drage in voda se odvede.

48

C. Učne slike.

Vinograd.

Točka g.  Deli trsa sploh.

Na trsu razločujemo podzemeljske in nadzemeljske dele. Tisti del, s katerim trs v
zemlji tiči, se imenuje korenika. Ponovitev. Kaj je na koreniki, A? Korenine. Kakšne
so korenine z ozirom na debelost, I? Tanke. Čemu so korenine, R? Po koreninah vleče
trs hrano iz zemlje. Katere korenine pa se morajo marljivo trebiti, D? Zgornje. Čemu-li
neki, V? Ker drugače srednje in spodnje oslabe ali celo vsalmejo. Imenuj sedaj podze¬
meljske dele trsa, U ?

Kako zoverno grčo, ki je zgoraj na koreniki, S? Glavo. Glave nima vsaki trs. Kako
imenujemo druge dele starega lesa (starine) na trsu, B? Ako je j eden deblo  , če jih je
več, krake.  Kakšno skorjo imajo glava, deblo in kraki, M? Razčesano. Kakšni so ti
deli po barvi, J? Črnorujavi. Kaj se nahaja na glavi, deblu in krakih, M? Rozge, trte.
Kako dolgo jim pravimo rozge, D? Jedno leto. V kaj se spremenijo potem? V stari les.
Kakšno skorjo imajo rozge. Tanko, gladko. Kakšne so rozge po barvi, B? Rujave. Ime¬
nuj nadzemeljske dele trsa, Z! Glava, deblo, kraki, rozge.

Kaj sc vidi na rozgah pozno v jeseni, ko listje odpade, D? Očesa (popi) in
ovojke. Te dele opazujemo na rozgah tudi po zimi in spomladi. Kaj prihode v pozni po¬
mladi iz očes, N ? Mladike, poganjki. Kaj opazujemo na mladikah, P ? Kavrnike, liste,
ovojke. Kaj se razvije iz kavrnikov, K? Grozd. Kako se razvije grozd, B? Kavrnik
cvete, ko odcvete, se prikažejo drobne jagode, jagode postajajo debeleje in debeleje,
oblede, orude ali očrne, se zmehčajo in oslade, grozd dozori. Ponovitev. Katere dele
razločujemo na listu, S? Pecelj in ploskev. Kakšno podobo ima ploskev, E? Podobo
srca, je srčasta. Kakšen je rob, U? Peterokrpast. Kakšne so ovojke, D? Tanke in zavite.
Čemu so, L? Z ovojkami se prijemlje vitka rozga na kolje in druge podporke. Katere
dele razločujemo torej na rozgi, M? Popke, poganjke, kavrnike ....

Točka m.  Sovražniki in bolezni trsa.

Trs ima mnogo sovražnikov in boleznij. Nahajajo se na listih in mladikah, na
grozdju, ali pa na koreninah. Ponovitev. Izmed štirinogatih živali škodujejo trsju (vino¬
gradu) zajec, lisica in jazbec. Kako škoduje zajec, A? Žre po zimi oči in ogloja škorjo.
Kako škodujeta lisica in jazbec, V? Zobljeta v jeseni grozdje. Pa tudi mnogi ptiči škodu¬
jejo vinogradu Kako mu škodujejo, C? Zobljejo grozdje. Imenuj ptiče, ki zobljejo
grozdje, K! Drozgi, brinjevke, kosi, škorci. Izmed hroščev škodujeta pri nas narbolj ru-
javi hrošč in trsni zavijač. Kako škoduje rujavi hrošč, L? Objeda listje in mladike.
Kako škoduje trsni zavijač, R? Objeda listje in mladike, razun tega zavija listje v smod-
kam podobne valčeke in polaga jajčeca v nje, njegove ličinke glodajo in žro zavito
listje. Izmed metuljev je najbolj škodljiv grozdni sukač. Mali metuljček leže svoja jaj¬
čeca meseca majnika prvokrat, meseca julija drugokrat na mlado grozdje. Požrešne gose¬
nice žro zeleno grozdje. Opazujemo je toraj dvakrat na leto na grozdju, prvokrat za
časa senene košnje o Sentjanževem, drugokrat med Sentpetrovem in Velikimi mašami.
Ponovitev. — Kako škodujejo grozdju sršeni in ose, Č ? Pijejo iz jagod sladki sok. Tudi
veliki vinogradski ali vrtni polž je trsu na škodo. Kako-li neki škoduje, F? Žre nežno
listje in mladike. Kedaj je toraj najbolj škodljiv, A? Pomladi, ko je vinograd ozelenel.
Najnevarnejši in najstrahovitnejši sovražnik trsa pa je trsna uš. Kje živi toliko nevarna
trsna uš, V? V zemlji na nežnih trsnih koreninicah. Da, na koreninicah živi in izsezava
sok. Tukaj je včasih takšnega mrčesa na milijone. Živalice so rujave in drobne kakor

49

prali. Vidijo se le tedaj, ako jih mnogo skupaj. (Ponovitev.) Kako pa se na trgu spozna,
da živi na njegovih koreninicah trsna uš? Listje postaja bledo, mladike ostanejo kratke,
po časi se trs popolnoma posuši. Trsna uš je na mnogih krajih vže popolnoma ugono¬
bila vinograde, tako na Bizeljskem in nekaterih drugih na Štajerskem, na mnogih krajih
na Dolenskem in drugod. (Ponovitev.) — Na trsnih listih živi drobna trsna  gr  in  ta,
katera pouzroči, da postanejo listi na spodnji strani na mnogih mestih kakor z belim
plesnom prepreženi. Na zgornji strani na istih mestih se list vzboči. Trsna grinta se pri¬
kaže, kakor hitro vinograd ozeleni. (Ponovitev.)

Katere izmed štirinogatih živali so vinogradu škodljive, P? Kako škodujejo, R?
Kateri ptiči so vinogradu na škodo, Č? Kako škodujejo, K? Kateri hrošči škodujejo trsu,
D? Kako škoduje vsaki, M? Kako škodujejo sršeni in ose, N? Kako škoduje trsni za¬
vijač, L ? Kako trsna uš, R ? Kako trsna grinta, A ?

Med sovražnike trte moramo šteti tudi nekaj glivic. Najbolj znana izmed njih je
pikec. Kje se nahaja pik ec, V? Na jagodah, pa tudi na mladem lesu. Zakaj mu pra¬
vimo „pikec“,Z? Ker napravi po jagodah ta glivica zagorele pike. Kako pa se pokaže
pikec na mladem lesu, R ? Kakor da bi bil kdo les na istem mestu z žarečim železom
zažgal. Kako škoduje pikec V ? Jagode, katere je napadel, ostanejo trde in ne dozore,
les pa je slab in z ranami obdan. Kakoršno vreme najbolj ugaja temu škodljivcu, M ?
Toplo in vlažno; naglo se torej množi in širi, ako dež porosi, na to pa toplo solnce
posije.

Druga, še bolj škodljiva glivica je medena rosa.  Kje se nahaja na trsu medena
rosa,B? Na listih. Na kateri strani lista se prikaže, V? Na spodnji. Kje jo najprej za¬
sledimo, M? V kotih med glavno (srednjo) in stranskimi žilami. Kako nastopi na teh
mestih medena rosa, N ? Kakor bel plesen. Kakšen postane list kmalu na istem mestu,
kjer se je medena rosa naselila, D? Suh. Kako se dalje razvija medena rosa, K? S kotov
med glavno žilo in stranskimi žilami se na vse strani širi. Kaj se godi z listom, J? Se
ravno tako suši, kakor se gliva širi. Kakšen postane s časom list, P? Popolnoma suh.
Kedaj se prikaže medena rosa na listih, A? O Šentjanževem. S katerim listnim škod¬
ljivcem se medena rosa mnogokrat zameni, C? S trsno grinto. Kako pa jo je lahko ločiti
od trsne grinte, D? Trsna grinta nastopi, kakor hitro trs ozeleni,  medena rosa pa
še le v drugi polovici meseca junija;  listi se na istem mestu, kjer je trsna
grinta, v z bočijo navzgor, a ostanejo zeleni,  tam pa, kjer seje  naselila me¬
dena rosa, ostane list raven, a posuši  se. (Ponovitev.) — Kako škoduje medena
rosa, R? Ugonobi listje. Kakšni so vže meseca avgusta (o velikih mašah) vinogradi, kjer
je medena rosa, A V Rujavi, trsje stoji s suhim listjem. Kaj je posledica temu, da se je
listje posušilo, Ž? Grozdje ne dozori, les ostane slab. In še več, ako medena rosa več
let zaporedoma nastopi, trs popolnoma onemore in se celo posuši. Kako pa se varuje trs
toliko škodljive medene rose, E ? Ako se škropi z vodo, v kateri je raztopljen bakreni
vitrijol. Da, to pomaga in povsod naj bi sc škropilo, kjer je nastopila medena rosa.

Tretja, trsu škodljiva gliva je grozdna bolezen.  Kje se naseli grozdna bolezen,
C? Po grozdnih jagodah. Kakšne ostanejo jagode, na katerih je grozdna bolezen, Z? Trde.
Kaj se še zgodi ž njimi, V ? Razpokajo in slednjič segnijo. Grozdna bolezen pri nas,
hvala Bogu, redkokedaj nastopi; le tam in tu jo opazujemo na brajdah.

Kako škoduje trsu mraz,  L?  Popari mladike. Kedaj se to največ godi, (P?
Pomladi, meseca majnika. Kako škoduje toča,  F?  Razseka listje in mladike,
potolče grozdje in rani list. Kedaj najraje prihruje, G? O vročih in sparičnih dneh
po leti.

4

50

II. Vas, trg, mesto.

Koko  š.

Kaj je tukaj naslikano, E? Kokoš. Kam prištevamo kokoš, D? Domači perotnini.
S čim je pokrito telo kokoši, A? S perjem. Kakšna je ta kokoš po barvi, L? Rujava.
Kakšne barve so še kokoši, E? Črne, sive, bele, pegaste. (Ponovitev.) Imenuj dele telesa
kokoši, A! Glava, vrat, trup, rep, peruti, noge. Kakšne velikosti je glava, S? Bolj
drobna. Kaj je predi na glavi, V? Kljun. Kakšen je, H? Debel, močen, na koncu neko¬
liko navzdol zakrivljen. Kaj zapazimo v kljunu, ako kokoš zine, C? Jezik. Česa pa nima
kokoš v kljunu, E? Zob. Kaj še ima kokoš na glavi, č? Greben. Kakšen je greben, L?
Nazobčan in rudee. Greben kokoš kinči. Ponovi to, Z ! Kaj ima kokoš pod brado, N ?
Dve rudeči krpi. To sta njena podbradnika. Kakšne so oči kokoši, D? Velike, okrogle.
Kako vidi kokoš, P? Prav dobro. Kateri del majnka ušesu, B? Uhelj. Pokaži mesto,
kje ste ušesi skriti pod perjem. Kakšen posluh ima kokoš, R? Prav tanek. Povej vse,
česar smo se učili o glavi, E!

Kakšen vrat ima kokoš. L'? Tanek in precej dolg. Kakšen je trup, U ? Debel in
močen. Kakšen je rep, V? Srednje dolg in širok. Kako ga nosi kokoš, S? Kvišku,
skoraj popolnoma po konci. Kakšne so peroti, A? Kratke in na konci okrožene. Kaj
sklepamo s kratkih in okroženih perotij, B? Da kokoš slabo leta. Kakšne so noge, F?
Kratke in močne. Koliko prstov ima na vsaki nogi, G? Štiri. Kam so obrneni, E?
Trije naprej in jeden nazaj. Kaj ima na prstih, J? Široke in močne kremplje. Čemu so
ji, A? Da ž njimi lahko razkapljc ter išče hrane.

Kako naznani kokoš, da je znesla jajce, R? S kokodakanjem. Kako vabi koklja
piščeta za seboj, J? S kokotanjem. Kakšen glas ima toraj kokoš, A? Ona kokodaka in
kokoče.

Kaj je tukaj naslikano, R? Petelin ali kokot. Kako se loči petelin po veli¬
kosti od kokoši, K? Je veči. Kako sc loči po barvi, D? Je bolj svetlih in živih
barv, perje se mu bolj blišči. Kakšen rep ima petelin, M? Večega in bolj košatega ko
kokoš, perje v njem je zakrivljeno. Kaj ima na nogah razen prstov, L? Ostro
ostrogo. Čemu mu je ostroga, V? Z njo peha nasprotnika, služi mu kot orožje. Kakšen
glas ima petelin, N? Petelin poje. Kako poje petelin, P? Kikiriki. Petelin začne zgodaj
peti. S svojim petjem budi ljudi na delo. (Se ponovi.)

Kako imenujemo mladiče kokoši, J? Piščeta. Kakšno perje imajo piščeta, Š?

Mehko kakor volna. Kakšna so po barvi, L? Žolta. Po koliko jih ima jedna koklja, F?

Po 12 — 18. Koklja je svojim mladičem skrbna mati, piščeta pa jo tudi lepo ubogajo in
rada -poslušajo njen glas. (Ponovitev.)

Kje žive kokoši, A ? Pri hiši. Kdo jih vodi, D ? Petelin. Kodi vodi petelin kokoši,

0 ? Po dvorišči in okolu hiše. Kaj iščejo tu kokoši, B ? Hrane. S čim se žive, D ? S

vsakovrstnim zrnjem, žuželkami, črvi in trgajo tudi travo. Da, po leti ni treba kokošim
mnogo zrnja trositi, ker najdejo na paši dosti hrane, po zimi pa se jim mora dajati

zrnja (pšenica, oves, proso, turŠčica), da ne trpe gladu. (Se ponovi.)

S čim koristi kokoš, E? Nese jajca. Kokoš znese na leto po 100, 120 in celo po
180 jajec. Čemu so jajca, A? Se porabijo za kuho ali pa se prodajo. Za jajca sku¬
pijo gospodinje lep denar. Kako še koristijo kokoši, V? S piščeti. Za piščeta še več de¬
narja dobe gospodinje. Kako pa še koristijo kokoši, U? Dajejo perje, s katerim se tla¬

čijo blazine (zglavniki), in dado okusno meso. Nekatere gospodinje rede tudi kapune, ki
se prodajajo za drag denar. Kokoš jo toraj prav koristna žival; pri vsaki hiši naj bi se
redilo te perutnine, kolikor se da.

51

K u h i n j s k a so 1.

Kaj imam tukaj. L? Sol. A ko liočemo popolno ime povedati, moramo reči kuhinj¬
ska sol.  Kako kupujemo kuhinjsko sol, V? V solnikih (Štokih). Kaj storijo doma s sol¬
nikom, M? Ga zdrobe ali starejo. (Ponovitev.)

Kakšne barve je kuhinjska sol, R? Rele. Vzemi malo kuhinjske soli na
jezik, U! Kaj občutiš na jeziku? Slan okus. Kakšen okus ima tedaj kuhinjska
sol, R? Slan. Povohaj sol, D! Kaj si občutil, Č? Nič. Sol je toraj brez vonja.
Kaj sem storil s pešičico soli, R? Ste jo vrgli v vodo. Bodemo opazovali, kaj
se zgodi v vodi s soljo. Kaj zapaziš, Z? Sol je zginila. Pravimo, sol se je v vodi
raztopila. Kaj se zgodi toraj s soljo v vodi, S? Se raztopi. Vzami malo vode, v kateri
smo raztopili sol, na jezik, S? Kakšen okus ima ta voda? Slan. Kakšen okus je toraj
dala sol vodi, Ž? Slan. Takšni vodi pravimo slanica.  V stekleničico, v kateri je bilo
zdravilo, vržem malo soli in držim posodico nad plamen sveče. Kaj opazuješ, U? Sol
razpoka. Kaj se zgodi tedaj s soljo, ako jo zagrejemo, P? Razpoka. (Popis se ponovi.)

Kuhinjsko sol dobivamo iz zemlje ali pa iz morske vode. V zemlji so soli primešane
navadno mnoge zmesi, katerih se mora očistiti, prej ko je za rabo. (Se ponovi.)

Čemu rabimo sol, A? S soljo solimo jedi. Da, sol napravi jedila okusnejša in
prebavnejša. Kaj še solimo s soljo, E? Slanino. Čemu neki, L? Da se ne pokvari in ne
spridi. Komu tudi dajemo sol, F? Domači živini. Čemu dajemo domači živini sol, Č?
Da rajše je in da ji krma bolj tekne. Res je, brez soli tudi živina ne more biti. (Ponovitev.)

III. Sadunosnik.

Točka e)  Odnošaji med sadnim drevjem in rastlinami rastočimi

pod in med drevjem.

Katero sadno drevje rase po sadunosnikih, Z? Jablani, hruške, češnje, višnje, slive,
češplji, kutne, mešplji. Kako daleč stoje drevesa drugo od drugega, R? Jablani, hruške
in češnje po 10—12, višnje, slive, češplji, kutne in mešplji po 5- 6;«. Pomnite: Drevesa
so tako daleč drugo ob drugega vsajena, da sega veja do veje, kadar je drevo doraslo.
Kaj sem povedal, C? Drevesa so tako daleč ....  Povej tudi to, Z! Pomnite še: Kadar
je doraslo sadno drevje, v takšni meri vsaksebi stoječe, popolnoma obsenči tla pod seboj.
Ponovi to, D! Še ti, Š!

Kaj rase pod sadnim drevjem v sadunbsniku, S? Trava. Kaj še, N? Cvetice.
Imenuj nekatere, M! Marjetica, vijolica, regrat ....  Kako koristijo drevju trava in cve¬
tice, ki rasejo pod njim, P? Pokrivajo tla, da se ne izsuše tako lahko. Kako še, L?
Kadar gre dež ali kopni sneg, drže vodo, da ne odteče, nego da zleze v zemljo. Trava
in cvetice, ki rastejo pod sadnim drevjem v sadunosnik n, store, daje
zemlja zmirom vlažna, in da dobivajo korenine potrebne mokrote  iz  nje-

Kako daleč segajo veje doraslega sadnega drevja v sadunosniku na stran, E ? Da se
skoraj dotikajo druga druge. Kaj store pod seboj na tleh, F? Senco. Kako vpliva senca
na travo in na rastline, ki rasto pod sadnim drejem, L? Neugodno. V čem se kaže
neugoden vpliv, P? Trava in rastline ostajajo slabotne in šibke, cvetice le pičlo cveto.
Česa pa varujejo veje pod drevjem rastočo travo in cvetice, B? Toče in silne plohe.
Kako torej vpliva sadno drevje na rastline, ki raste pod njim, S? Deloma neugodno
(senca), deloma ugodno  (jih varujejo toče in plohe). Je-li škoda ali korist veča, ki
jo imajo pod drevjem rastoče rastline od drevja, A? Skoda je veča. Kako se spremene
iste rastline, ako pridejo iz sence, G? Postanejo krepkeje ter obilniše cveto.

4 *

52

III. Sadunosnik.

Točka h)  Sovražniki sadnega drevja.

Sadno drevje ima mnogo sovražnikov. Imenuj nekatere, U! Goveda, koze, svinje,
zajec, rujavi hrošč, cvetoder, glogov belin, gobovec, zlatoritka, prsteničar, mali zmrzlikar,
ušice, kaparji, ptičji lim, razne rje in plesnovci.

Kako škodujejo sadnemu drevju goveda in koze,  L?  Objedo mladike, se čohajo
ob mlada drevesa ter jim obdrgajo skorjo. Kako varujemo takšna drevesa pred njimi, A?
Da jih obdamo s koljem, trnjem ali vejevjem. Kako škodujejo svinje,  R?  Se čohajo
oh debla ter zbrusijo s tem skorjo noter do lesa. Kako se varuje pred njimi sadno
drevje, M? Tako kakor pred govejo živino in kozami.

Kako škoduje zajec  sadnemu drevju, G? Mu obgloda skorjo. Kedaj stori to, N?
Po zimi. Zajec je izmed najnevarniših škodljivcev mladega sadnega drevja. Uničil je vže
cele drevesnice in šadunosnike. Kako varujemo mlado sadno drevje po sadunosnikih
pred nevarnim glodavcem, C? Da ga jeseni tesno obdamo s koljem, trnjem, vejevjem,
turšičino slamo, trstjem ali da namažemo debla z godlo, ki smo jo naredili iz ilovice, apna,
kravjeka in krvi.

Kedaj se prikaže rujavi hrošč,  JV  Meseca majnika. Kako škoduje sadnemu
drevju, H? Objeda listje in mladike. Kako ga je pobijati, O? Zjutraj, ko napol otrpnen
visi na vejicah, se mora otresti v široke rjuhe (plahte), katere sc razgrnejo pod drevo;

otresene hrošče je potem s kropom politi ter jili dati svinjam ali kokošim, ali pa jih

vreči na gnoj.

Kaj je cvetoder,  R?  Rujav 5—6 mm.  dolg hroščck rilčkar. Kedaj ga opazujemo
po drevji, M? Zgodaj pomladi, še prej ko drevje cvete in spet po letu. Kaj dela
hrošček po drevji spomladi, L V Objeda brstje. Kaj pa stori samica, Ž! Ona prevrtava
z rilčkom cvetne popke ter polaga va-nje jajca in sicer v vsak pop po jedno. Kaj izleze
iz jajčka, A? Ličinka, droben bel črviček. Kaj počne ličinka v popu, D? Pogrize in
požre notranje dele cveta, namreč vrat z brazdo in prašnike. Kaj se zgodi s takšnimi
cvetnimi popi, NV Se ne odpro, nego se posuše. Kaki so videti, M? So rujavi, kakor da
bi jih bila slana poparila. Kaj počne dorasla ličinka, JV Se v vsahlem cvetu zabubi in
koncem meseca majnika izleze iz bube hrošček. Kaj stori sedaj hrošč, RV Zapusti svojo
hišico, vsahli cvet, in gre na listje in mladike, katere objeda vse leto. Kaj stori hrošč

jeseni, E? Skrije se med raskovo skorjo debla, pod listje in pod kamenje na tleh itd.

ter prezimi. Kaj počne prihodnjo pomlad, 15? Gre na drevje in tu živi, kakor smo prej
povedali. Kako se naj zatira cvetoder, J? Raške na skorji, za katerimi hrošč prezimuje,
naj se odstranijo, osmojeno cvetje naj se zbira ter požiga.

Kaj je glogov belin,  D?  Je precej velik metulj z belimi krili, v katerih se
nahajajo črne žile. Kedaj leta, C? Meseca junija in julija. Kam polagajo samice jajca, V?
Na listje gloga in našega sadnega drevja in sicer na vsak list po 100—150 drugo poleg
drugega. Kaj počenjajo goseničice, ki izležejo iz jajčic, Č? Objedajo listje do jeseni.
Kaj store jeseni, F? Spredejo okoli sebe mrežico, v katero zamotajo 1—2 lista, v tem
zamotku prebijejo zimo. Kaj store prihodnjo pomlad, ko drevesa ozelene, O ? Zapuste
zamotek in se razlezejo po drevesu. Kaj počno tedaj, T? Zro listje in mladike. Da, tako
požrešne so, da včasih drevje objedo do golega. Kje so zabubijo dorasle gosenice, ZV
Ro deblih in debelejših vejah. Kaj pride iz bube, G? Metulj. Kedaj se zgodi to, Č?
Meseca junija. Kako se zatira glogov belin, H? Pobijajo se metulji, obirajo se listi z
jajčeci, obero se zgodaj spomladi, še prej ko drevje ozeleni, zamotki z gosenicami,
poiščejo se meseca majnika in junija po deblih in debelejših vejah, plotih, stenah itd. bele
ali žoltkaste in črno pikaste bube in se zmečkajo.

53

Kaj  so  gobovec, zlatoritka in prsteničar, A? Metulji prejci. Kakšni so, D?
Vsi so debelega telesa. Samica g o bo v ca je do 3 cm  dolga in ima bela krila, samec meri
le 2 cm  in je vitke rasti, krila so mu temnorujava; zlatoritka  meri nekoliko nad 1«»., ima
bela krila s črnimi pikami ter košat šop zlatorumenih dlak na konci zadka; prsteničar
je Ion  dolg in rujavožoltkastih kril. Kedaj se prikažejo, J? Gobovec meseca avgusta
in septembra, zlatoritka in prsteničar meseca julija. Kam polagajo, jajca, Z? Gobovec
na debla, plote in zide ter jih pokrije z rumeno dlako, katera se je izmisila zadku;
zlatoritka na spodnje strani listov in jih tudi pokrije z rumeno dlako, ki je izpadla koša¬
temu zadkovemu koncu, in prsteničar v špiralki okolo 1—3 letnih vejic. Čemu so podobni
kupi jajc gobovca in zlatoritke, K? Kosu kresne gobe. Kedaj izležejo iz jajc gosenice,
L? Iz gobovčevih in prsteničarjevih prihodnjo pomlad, iz zlatoritkinih pa vže meseca
avgusta istega leta. Kje žive gosenice teh škodljivih metuljev, M? Po sadnem drevji.
Kako škodujejo, Ž? Objedajo listje in mladike. Da, kakor gosenice glogovega belina
nahajajo se tudi gosenice teh treh metuljev včasih v jako obilnem številu po drevji in
objedo drevje mnogokrat do golega, so torej zelo škodljive. Kje se zapredejo gosenice,
N? Na listji, gobovčeve tudi po plotih in zidih. Kako je zatirati gobovca, zlatoritko in
prsteničarja, F? Poiščejo in zmečkajo se jajca, pobijejo gosenice in bube.

Kaj je mali zmrzlikar,  G?  Metuljček. Zakaj se mu pravi zmrzlikar, Š? Ker leta
pozno jeseni, meseca oktobra in novembra, ko že zmrzuje. Kaj je posebno znamenitega na
tem metulji, M? Da le samec leta, samica pa samo lazi, ker ima nerazvita, zelo kratka
krila. Kako pride samica na drevo, N'? Spleza po deblu kvišku. Kam polaga svoja drobna
jajčeca, L? Na brstje. Kedaj izležejo iz njih gosenice, D? Pomladi meseca aprila. Kako ško¬
dujejo drevju, J? Pojedo brstje, da drevo ne more ozeleneti in cvesti. Kaj store dorasle
goseničice, K? Spuste se po niti na tla ter se v zemlji zabubijo. Kedaj se spet prikaže metulj,
P? Meseca oktobra in novembra. Kako lahko branimo sadno drevje tega škodljivega
metulja, E? Naredimo na deblu obroček iz lepljivega degeta (tera), prek katerega na
drevo pležoča samica ne more. Kaj je storiti, če se obroč posuši, S? Se mora obnoviti.

Kje opazujemo zeljiščne ušiee,  A"? Po listji in mladikah. Kaj delajo tu, D?
Sesajo s svojim rilčkom sok iz teh nežnih delov. Da, in s tem mnogo škodijo. Kakšnemu
drevju največ škodijo, V? Mlademu. Kako jih moramo zatirati, U? Zmečkavamo jih ali
pa dotične dele škropimo z vodo, v kateri smo kuhali milo, tobak in sodo. Kolikokrat
na leto moramo pobijati zeljiščne ušice, B? Tolikokrat kolikokrat se prikažejo.

Kje sede kaparji  (Schildlause), J? Po vejali na skorji. Kakšne podobe so, R?
Skoraj so podobni domači stenici ali pa so ozki in vitki, kakor uš. Koliko jih najdemo
skupaj, Z? Mnogo. Kaj počinjajo na vejah, L? Nepremično sede ter pijejo sok iz dre¬
vesa. Kako je pobijati kaparje, A? Najvspešniše se zatirajo, ako se pokrtačijo z ostro
in trdo krtačo (s ščetko) z veje.

Kje se naseli tič j i lim,  J?  Po vejah. Kako škoduje, Č? S tem, da svoj živež
vleče iz drevesa. Kako ga lahko zatremo, V? Če ga izrežemo z nožem iz veje ter rano
zamažemo z ilom ali še bolje z drevesnim voskom.

Kje opazujemo rje in pl e s novce  na sadnem drevji, E? Po listji. Kako škodu¬
jejo, G? Izsesavajo listje. Kako jih je zatirati? Pobirati takšno listje in ga požigati ali
globoko zakopati.

IV. Gozd.

Točka d)  Zakaj so se gozdne rastline združile v zadrugo in kako

vplivajo druga na drugo?

Imenuj gozdno drevje, M! Smreka, jelka ....  (iglovci), hrast, bukva ....  (listovci).
Imenuj visoko grmovje, A! — Leska, glog, tmolica, češminje ....  Imenuj nizko grmovje,

54

Z! Kalina . (ligustrum), masi in j e, volčin ....  Imenuj po tleli plazeče se grmovje, P>!
Ostrožje, bela divja roža ....  Imenuj grmovje, ki po drevji plazi, K! Srabot, bršlin,
divji trs ....  Imenuj gozdna zelišča, O! Razne trave, jeternik, trobentica, plačnica,
gabez, gozdni grah, šmarnica, medenika (mclittis) navadni (žolti) naprstec, omej ....
Naštej praproti, U! Orlova praprot, glistna podlesnica (aspidium lilix mas), sladka koreninica,
jelenov jezik. Katera tajnocvetka plazi po gozdnih tleh, C? Navadni lesičjek (Iveopodium
elavatum.) Kako stoje mahovi, Ž? Gosto. Kje sc nahajajo lišaji, R? Ro tleh, po štorih,
(parobkih), po deblih in vejali. Kedaj nahajamo po gozdih mnogo gliv, S? Spomladi,
po leti po toplem dežu, jeseni. Kaj se nam pokaže z ozirom na porabo prostora, ako po¬
gledamo na skupnost gozdih rastlin, L? Da je prostor po gozdih spolnjen od vrhov
najvišjega drevja doli do tal, torej z vso sledljivostjo porabljen.

Kako se imenujejo gozdi, po katerih rastejo le izglovci, D ? Iglovnat ali črn gozd
(črn les). Kako se imenujejo gozdi, po katerih se le listovci nahajajo, A V Listnat gozd.
Kako se zovejo gozdi, po katerih rastejo iglovci in listovci, E? Mešan gozd. Kako daleč
stoji gozdno drevje vsaksebi, C ? Tako daleč, da drevo drevesa ne izpodriva. Kaj se
zgodi, ako se je bilo drevje pregosto zasejalo, J ? Močnejše poduši slabejše. Kaj lahko
učini vihar na samem stoječemu drevesu, L V Lahko ga polomi ali podere. Kedaj pa ne
more vihar drevju mnogo škodovati, R? Ako je združeno v gozde. Čemu seje torej
gozdno drevje združilo v gozde, F? Da se lože viharjem ustavlja.

Kako globoko segajo korenine iglovcev v zemljo, O? Ne globoko, so le nekaj dni  pod
zemljo. Kaj bi laliko napravili pekoči solnčni žarki, ako bi si to drevje tal ne obseučalo,
E? Bi ga izsušili. Kaj bi se zgodilo, M? Drevje bi v izsušenih tleh vsahnilo, ker bi mu po manj-
kavalo potrebne mokrote. Zakaj se je torej še združilo drevje, zlasti iglovci v gozde, N?
Da tla pod seb oj obsenča t er v a r uj e plitvo v z e m Ij i razprost rte k o rcn i n e
pekočih solne n ih žarkov.  Kako prospeva iglovec, ako ga osamimo, B? Slabo, se rad
posuši ; n ko pa rase, je kilav, starikav in malo kedaj dorase. Zakaj, K? Ker je izpostavljen
viharjem, tla pod njem pa solnčnim žarkom. Kako sade radi tega ljudje iglovec po spre¬
hajališčih in grajskih vrtih, ker vedo, da osamljeni slabo prospevajo. L? Zmirom v skupinah.

Kje raste po gozdih grmovje, L? Pod drevjem. Zakaj se je naselilo po gozdih,
M? Kor potrebuje vlažne zemlje, ker ima rado senco in ker gavgozdu
drevje varuje viharjev.  Zakaj še se je po drevju plazeče grmovje naselilo po
gozdih, Z? Ker daje drevje j ego vi m vitkim in šibkim debelcem podporo.
Kako pa služi grmovje drevju, A? Mu pomaga obsenčati tla.  Kaj vidimo iz
tega, B? Da služi drevje grmovju, a grmovje drevju.

Zakaj so pribežale v gozd razne trave in druga gozdna zelišča, D ? K e r j i m d a j e
gozd zavetje pred viharji in ker jim ugajata senca in vlažna zemlja.
Kako pa ona koristijo drevju in grmovju, F V Pomagajo obsenčati tla.  Kaj vidimo
zopet iz tega, C? Da drevje in grmovje služi gozdnim travam in gozd¬
nemu zelišču, a trava in zelišča drevju in grmovju.  Zakaj so se praproti
naselile po gozdih, A? Ker jim je treba sence, mokrotnega zraka in vlažne
zemlje.  Zakaj so se lisičjeki zasejali po gozdih, M V Ker ljubi  j o s en  co. Kako pa zopet
praproti in lesičjeki služijo gozdnemu drevju in grmovju, KV Pomagajo obsenčati
11 a i n vlažiti z rak.

Povej še jedenkrat, kako stoje po gozdih mahovi, R? Gosto. Da, gosto stoje. Ako
natančneje pogledamo mahovje, zapazimo, da delajo spodnji deli njihovih stebelc ob tleh
gost pletež, zgornji deli na pletežu gosto zeleno trato. Pri tem tudi najdemo, da spodnji
deli mahov preperevajo in trohne, dočim zgornji deli vsako leto poganjajo nove vejice
in vršičke. Ponovi t.o, M V Še ti, Z! Še jedenkrat, B! Kaj ugledaš, ako vzameš šopek

5B

malm v roko ter ga stisneš, L? Voda teče iz njega, kakor da bi stisnil napojeno gobo.
Pomnite: Mahovi imajo posebno lastnost, v veliki meri v se in okoli sebe
sprejemati deževnico in snežnico ter jo zadržavati, da ne odteče. Spre¬
jeto vodo potem počasi spuščajo v zemljo, v zrak pa oddajajo soparje.
Ponovi, kar sem sedaj povedal o mahovih,  P?  Seti, R! Kaj postane konečno iz preperelih
in strohnenih mahovih delov, D? Trohnevina. S čim se pomeša trohnevina, A? S prstjo.
Kaj da ta mešanica, Z? Črno zemljo ali črnico — gozdno črnico.

Kaj odvrača od tal gosto mahovje, C? Solnčne žarke. Komu koristi voda, katero
sprejemajo in počasi v zemljo spuščajo mahovi, V? Vsem gozdnim rastlinam. Komu
koristijo sopari, kateri prehajajo iz mahovja v zrak, U? Tudi vsem rastlinam po gozdu.
Kaj daje gozdnim rastlinam črnica, ki nastaja pod mahovjem, EV Obilo hrane. Kako
torej koristijo mahovi gozdnim rastlinam, S? Pokrivajo gosto gozdna tla ter
varujejo korenine gozdnih rastlin pekočih solnčnih žarkov, napajajo
zemljo ter ohranijo gozdni zrak vlažen, pod njimi se dela temna gozdna
črnica, katera daje obilno hrane gozdnim rastlinam.  (Se večkrat ponovi).

Kako koristijo gozdne rastline mahovom, M V Obsenčajo ji ho ve nežne vejice
in vršičke.  Kje pa so mahovi gozdnim rastlinam nadležni, O? Po deblih in
vejah.  Zakaj, A? Ker store menjavo plinov med rastlinskim telesom in
zrakom težjo in ker se pod njimi redi raznovrsten mrčes.  (Ponovitev.)
Odnošaji med mahovi in drugimi gozdnimi rastlinami se še jedenkrat temeljito ponove.

Kje rasto po gozdih lišaji, Ž? Po tleh, po štorih, po deblih in vejah. Kakoršni so po
obliki, D? Nekateri so podobni raztrošenemu prahu, drugi skorji, še drugi imajo podobo
listov, zopet drugi podobo grmičkov, še drugi podobo kuštravih sivih las. Pomnite: Poseb¬
nega pomena so lišaji po golem kameliji in pečevji. Pod njimi nam¬
reč neprestano prepereva in prsteni kamen ali pečina. Po nekih letih
imaš na goli skali pod lišajem p lasti c o rodovitne zemlje, v katero se
zasije najprej mah, pozneje, ko pod mahom plastica odebeli, travica,
za njoj kakšno drugo zeljce, konečno grm in celo drevo.  (Se ponovi.)

Kako koristijo torej lišaji gozdnim rastlinam, Tj?  Jim pripravljajo po golem
pečevji in skalovji rodovitno zemljo, da se morejo rastline prej ali
slej tam naseliti.  Kje pa lišaji večini gozdnim rastlinam niso na korist, G? Po
deblih in vejah. Zakaj ne, TI? Ker so tudi na poti menjavi plinov med
notranjimi deli rastline in med zrakom.*)  Kako služijo veče rastline lišajem,
E? Nosijo lišaje.  Odnošaji med večirni gozdnimi rastlinami in lišaji se ponove,

Kedaj nahajamo po gozdih mnogo gliv, D? Spomladi, po toplem deži, po leti in
jeseni. Kje rastejo glive, G? Po prhnečih in gnijočih rastlinskih in živalskih tvarinah.

Zakaj-li neki, P? Ker dobe tu potrebne hrane. Kaj še imajo glive rade, O?
Mokroto in topel zrak. Zakaj se torej nahaja po gozdih največ gliv, F? Ker najdejo
tukaj dovolj hrane, obilo mokrote in topel zrak.  Kako dolg je navadno
obstanek glive, P? Le kratek. Da, gliva trpi včasih samo nekaj ur, včasih pojeden dan,
po dva, tri, štiri dni, malokedaj nad j eden teden. Kaj se zgodi s staro glivo, K? Se gnij  e.
S čim se pomeša gobja gnjiloba, J? S prstjo. Kaj da mešanica, IJ? Črnico. Kaj daje
črnica gozdnim rastlinam, S? Hrano. Kako koristijo po tem takem gozdnim rastlinam
glive, S? Pomagajo napravljati črnico.

*) Tukaj naj se izrečno pove, da mahovi in lišaji, ki se nahajajo po večih rastlinah, rastlin ne pod-
jedajo, ker ne jemljejo svoje hrane iz njih, ampak iz zraka in iz prsti, ki se nahaja na površji dotične
rastline. Ta prst se nabere iz prahu, katerega nanosi na to mesto veter in iz rastlinskih delov, ki
tukaj prhne.

56

Kako koristijo glive človeku, A? Mu dajejo slastno in tečno jed. Vse glive pa niso
jednake. Zakaj ne, N ? Nekatere so neokusne, še več pa je strupenih. Imenuj strupene
glive, Č? Kužniea, mušnica, bela mlcenica, rajava mlečnica i. dr. Imenuj jedne glive, Z ?
Globanja, žlahtna goba, turk, dedec, lesičice, tace, čmrčki itd. Pomnite otroci: Ne po¬
birajte gliv, katerih dobro ne poznate; strupena je vsaka, ki smrdi, je
mlečna, in katera barvo spremeni, ako jo prelomiš ali prerežeš, tudi
stare in črvive gobe niso zdrave, vrh tega  so  g n u s n e.

Popis rogoze.

Kje nahajamo rogozo, O? Ob mlakah in ribnikih. Po koliko rogoznih rastlin vidimo
ob isti mlaki ali ob istem ribniku, F? Mnogo. Kako stoje druga poleg druge, G? Stoje
blizo skupaj. Kako se nahaja torej rogoza ob mlakah in ribnikih, M? Združena v skupino.
Zakaj se je naselila rogoza ob mlakah in ribnikih, A? Ker potrebuje obilo mokrote, da
more rasti. Kaj bi se zgodilo rogozi, ako bi se mlaka ali ribnik posušila, P? Bi
usahnila in se posušila.

Kako se imenuje spodnji del rogozine rastline, L? Korenika. Kakšna je po obliki,
V? Valčasta. Kakšne liste opazujemo na njej, P? Papiraste. Kje stoje tanki papirasti
listi, C? Ob obročkih, ki so na koreniki. S čim je poraščena korenika, B? S precej
debelimi koreninicami. Kaj je na koreninah, Č? Nitkaste koreninice. Kje tiči korenika s
koreninami, N? V mehkem blatu. Kakšne barve so deli, ki tiče v blatu, Iv? Zolti.

Kaj raste iz gornjega dela korenike kvišku, D V Listi s steblom ali samo listi brez
stebla. Kaj zapazimo na gornjem delu korenike in tam, kjer prehaja korenika v steblo,
J? Čepkaste brsti. Pomnite: Iz teh brstij zrastejo nove korenike in iz njih nove rogozne
rastline. (Se ponovi). Kako se torej množi rogoza, S? Po brstih, ki nastanejo na gornjem
delu korenike ali na spodnjem konci stebla.

Kako visoka zraste rogoza, T? l'/ a —2>». Kje so priraščeni listi, D? Ako je rastlina
brez stebla, na zgornjem konci korenike, ako pa ima steblo, so tudi na steblu. Kako dolgi
so listi, V? Kakor steblo in še daljši. Kakšni so znotraj, E? Vsi luknjičasti. Kateia
dela ločimo na listu, CI? Nožnico in listno ploščo. Kako segajo nožnice druga na drugo,
L? Se objemajo. Kakšne podobe je plošča, B? Trakaste. Kakšno je steblo po obliki, S"?
Okroglo. Kakšno postaja proti vrhu, Z? Čim dalje tem tanjše. Kaj nosi na konci, Z?
Črnorujav strok. Pomnite: V stroku združenih je brezštevilno plodov. Ponovi to, S! Kedaj
dozore plodovi, IJ? Jeseni. Kaj se zgodi tedaj ž njimi, G? Popadajo s stebla. Kam
padejo plodovi, E? Na vodo. Kaj se zgodi za nekoliko časa ž njimi, D? Se pogreznejo
na dno. Kaj se razvije iz mnogih plodov prihodnjo pomlad, A? Rogozna rastlina. Kako
se torej še razplodi rogoza, E ? Po plodovih.

Kedaj režejo rogozo, ,T? Med mašami (veliko in malo gospojnico). Kateri deli se
porabijo, E? Tisti deli listov, ki so v vodi. Kdo rabi rogozo, M? Sodarji. Čemu, A? Jo
polagajo med doge in deske za dno. Čemu jo rabijo kletarji, R? Ovijajo ž njo čepe
pilke (veke) in pipe. Čemu se še rabi, M? Iz nje se delajo mnogovrstni pleteži. Imenuj
nekatere, G! Cekri, ruče, Štorje (preproze prek vozov).

Popis zelene žabe — pretvarjanje krkonov.

Imenuj živali, ki žive po mlakah, R! Belouška, veliki krkon, pubič, zelena žaba.. . .
Da, tudi zelena žaba. Kako ji še pravijo, L? Rajhten, urh. Kateri jo je vže imel v rokah ?
Torej skoraj vsaki. Kaj si čutil v roki, ko si jo držal, O? Mrzlo. Kako se torej potiplje
zelena žaba, M? Mrzlo. Da mrzlo se potiplje in sicer zato, ker nima tople krvi, kakor
mi in mnoge živali, nego mrzlo.  Ponovi to, B! Si li lahko držal žabo, A? Ne. Zakaj ne,
R? Ker je gladka in polžka. Kakšna je torej jena koža, Z? Gladka in zelo polžka.
Čeinu-li neki takšna, S? Da lože plava in med travoj skače.

Kakšna je po barvi, E? Zgoraj temno zelena, spodaj bela, prek hrbta se vlečejo
trije trakovi, srednji je svitlo zelen, stranska sta rajava, po vsem telesu je še črno
pegasta. Kako dolga je zelena žaba, D? 10—15 cm.  Imenuj dele telesa, A! Glava, vrat,
trup, noge. Kakšna je glava, Z V Skoraj voglata. Kaj ima predi na gobci, N? Nosnice.
Zelena žaba precej dobro voha. Kaj je stransko na glavi, U ? Oči. Kakšne so, B?
Velike in napete, črno punčico obkroža zlatožolt obroček. Zelena žaba jako dobro vidi.
Katerega čutila pa ni videti, O '? Ušesa. Ušesa ne vidimo, ker mu manjka uhelj, a slu-
šalo ima znotraj in sicer pod žoltorujavoj pegoj zadi za očmi; zelena žaba prav dobro
sliši. Kakšno je jeno zijalo, C ? Zelo široko. V ustili ima jezik, ki pa ni zadi, nego predi
priraščen; zob zelena žaba nima. Kakšen je vrat, L? kratek. Kakšen je trup, M? Dolg.
Kateri nogi sta posebno dolgi, V? Zadnji. Kaj ima na nogah, L? Prste. Kaj je med
prsti zadnjih nog razpeto, R? Plavna kožica.

Kje si videl zeleno žabo, S? V mlaki, v ribniku. Kje pa jo še zapazimo včasih, M?
V travi okoli vode, kjer navadno biva. Kaj jo delala v vodi, ko si jo opazoval, U? Na
trebuhu v vodi ležala, plavala, regljala. Kaj jo storila, ko si se bližal vodi, R ? Nehala
regljati, se pod vodo skrila in se za nekoliko časa na drugem mestu zopet prikazala. Kaj
je storila v travi sedeča žaba, ko si so ji bližal, E! Skočila je v vodo. Kako je storila
to, N? Zganjene zadnje noge je naglo stegnila in se zaliitela naprej. Kako je napravila^
da se ni udarila na trebuh, ko je priletela na vodo, A? Je stegnila prednje noge in ž njimi
na pošev vrezala v vodo. Kedaj so zelene žabe posebno glasne, L? V toplih nočeh me¬
seca mnjnika. S čim pa se zelena žaba živi, O? Lovi s svojim širokim zijalom živ mrčes,
kakor muhe, komarje, kačje pastirje itd. Žaba je torej koristna. Kedaj pa ne vidimo
žab, G? Po zimi. Kje so tedaj, H? Spe na dnu mlake ali ribnika, zarite v blato. Kedaj
se zopet prebude, J ? Spomladi, ko začne solncc topleje sijati. Katere žabe še poznaš, V?
Rcgico, rujavo žabo, črnosivega pubiča in krastačo.

Prot v a i*j anj e k rkouov.

Pretvarjanje krkonov: Kmalu ko se spomladi žabe prikažejo in oglase, zapazimo po
mlakah in ribnikih žabja jajca. Kje se nahajajo, Z? Na površji plavajo. Da in sicer v
kupih ali v vrstah. Kakšna so žabja jajca po barvi, K? Črna. S čim so obdana, L? Z
nekim sluzjem. To sluzje drži jajca na površji, da je more solnce ogrevati, sluzjo tudi
služi sprva mladim za hrano. Ponovi to, E! Tudi po rastlinah, ki rastd po vodi in ob
kraji, zapazimo jednaka jajca, to so jajca velikega pupka. Sc ponovi. Kaj se izvali iz

žabjih in pupkovih jnjčic, C? Mladiči. Da, mladiči, a oni niso podobni starim, ne žabji

ne pupkovi, ampak podobni so bolj mladi ribici. Kako jih imenujemo, R? Paglavce.
Kaj so torej paglavci. C? Žabji mladiči in pupkovi. Katere dele ločimo na jihovein

telesu, P? Debelo glavo in dolg stransko stisueu rep. Kaj je na strani na glavi, M?

Zobčaste škrge. Čemu so, D? Ž njimi paglavci dihajo. Popiši sedaj mladega paglavca, F!
Paglavci pa ne ostanejo vedno takšni, ne le da rastejo, spreminjajo sc tudi drugače; za
nekaj časa dobe, nekateri prednje, a drugi zadnje noge; tisti, pri katerih se prikažejo
najprej prednje  noge, so žabji, oni, ki dobe prej zadnje  noge, pupkovi paglavci. (Se
ponovi.) Za nekaj tednov dobe žabji paglavci zadnje, a pupkovi prednje noge. Ponovi to, J !
Med tem ko paglavec rase in se tako spreminja, krčijo se škrge bolj in bolj, v prsih
pa rasejo pluča; konečno škrge popolnoma zginejo, pri žabjih paglavcih se še zgubi rep
— in spreminjanje ali pretvarjanje je končano. Ponovi to, R! Opomniti je še, da se
paglavci med svojim pretvarjanjem večkrat levijo t. j. slečejo zelo tanko kožico.

Katere stopnje ločijo v razvijanji žab in pupkov, Š? 1 . jajce, 2. paglavca, 3. žabico
ali pupka. Kako se ravzijajn žabe, L? Kako se razvijajo pupki? — Ko je pretvorba

58

končana, žabica in pupek nista dorasla, nego še rasteta in sicer nekaj let Se ponovi.
Kaj store žabice in mnogokrat tudi pupki, ko so pretvorbo dovršili, H ? Zapuste vodo
in gredo na sulio. Da, to store, ako jim je treba, pa zopet poiščejo kakšno mlako
in gredo v vodo ; žabe in pupki (istotako močerad) žive včasili v vodi, včasih pa na
suhem, imenujejo se zato dvoživke.

VI. Močvirje.

Točk a c. Močvirne  r a s 11 i n e.

Kaj rase po močvirji, L? Različne rastline. Zakaj so se naselile po močvirji, B?
Ker jim je treba mnogo mokroto. Katera izmed njih vže cvete zgodaj spomladi, R?
Kalužnica. Kakšne rasti je, C? Košate. Kako cvete, Z? Rumeno. Kaj si moramo zapo¬
mniti o njej, P? Da je strupena. Kalužnici je mnogokrat soseda povodna kreša. Kakšna
so jena stebla, KV Bolj tanka in vitka. Kedaj cvete, JV Malo pozneje spomladi. Kako
cvete, H V Belo. Čemu je povodna kreša, D V Daje okusno zelenjad. Katero močvirno
cvetičico poznaš, UV Potočnico. Kakšne rasti je potočnica, A V Tanke, vitke in nežne.
Kedaj cvete, L V Od pomladi do jeseni. Kakšen je jen cvet, SV Moder z žolto zvezdico
na sredi. Čemu nam je potočnica, O V Jo trgamo ter jo v lepe šopke vežemo. Po mo¬
čvirji raste tudi gl en.*) Kje stoji cvetje, EV V listnih pazduhah. Kakšne podobe je, A V
Skoraj lijakaste. Kakšno je po barvi. Bledo rudečkasto ali belo, Pomnite: Grlen je stru¬
pena rastlina. — Med veče močvirne rastline je šteti povodno perunko.**) Kako visoka
je, G V Blizu lm  visoka. Kakšnih trav je največ po močvirji, D V Trdih in ostrih. Kako
se jim pravi, F V Šaši (šari). Kakšno listje imajo šaši, A V Dolgo in ozko, žlehato in na
robu ostro kakor nož. Kaj se nam lahko pripeti, ako skušamo utrgati ali izpuliti šaš, R.
Se lahko vrežemo na listih. Kje imajo šaši svoje cvetje, L V Na vrhu bilk. Kako stoji
cvetje, IV V gostih klasih. Kakšni so klasi po barvi, UV Črno rujavi ali zelenkasti.
Kedaj cveto šaši, ŽV Pomladi. Kakšno seno dajajo šaši, RV Kiselo in rodo. Katera
domača živina pa ga le rada ima, H V Konji. — Kiselim travam prišteva se tudi mavčec.
Po čem se posebno odlikuje, G V Po belem, dolgovolnatem in košatem klasji. — Po moč¬
virji še vidimo mnogo preslice. Kakšna so jena stebla, V V Ravna in vitka. Kaj zapazimo na
njih, K? Mnogo grčic. Kako stoje vejice, JV V vretencih. Kakšni so listi, RV Sedeči ozki,
in obdajajo steblo in vejice. Kaj imajo nekatere preslične rastline na vrhu, SV Temneje
ali svetleje rujav klas. Pomnite: V tem klasu se zaplodi zelenkast prah (tros), po katerem
se preslica zaseva. So-li vse preslice jednake, A V Ne, jih je več vrst; nekatere so bolj
vitke, druge bolj debele; nekaj jih je večili, nekaj manjših. Čemu so nam preslice, O V
Ž njimi čistimo kovinsko posodo, kakor kotle, lonce, ponve, skledice, cinaste krožnike itd.
Kaj rase med šaši po močvirji, RV Mahovi. Kakšne barve so močvirni mahovi, A V Bledo
zelene. Kako vplivajo mahovi glede mokrote na gozd. ČV Sprejemajo deževnico in snež-
nico in jo polagoma spuščajo v zemljo ter store, da so tla po gozdih vlažna. Pomnite:
Po močvirjih pa delajo mahovi baš narobe. Oni vlečejo mokroto iz tal na-se in izpuhtevajo
vodo; na ta način pospešujejo izsuševanje močvirja. (Se ponovi).

Katerih močvirnih rastlin smo se učili, A V Kalužnice, povodne kreše, potočnice....
Zakaj se nahajajo te rastline ravno po močvirjih, Š? Ker jim je obilo mokrote
treba.  Kaj bi se jim zgodilo, ako se močvirje posuši, V V Bi obnemogle, usahnile.
Kakšne rastline bi se naselilo tu namesto njih, EV Druge in sicer takšne, katerim ugajajo
suha tla. Imenuj nekatere, D! Detelje, navadne trave, travniške cvetice.

*) Gratiola officinalis. **) Iris pseudacorus.

59

6 . Višja skupina.

UPr^I oddelek.

1. tečaj, 4. šolsko leto.

A. Pregledna tvarina.

60

61

B. Učno gradivo.

Jesen.

I. Sad n n o sni k.

a) Deli sadnega drevesa:  Korenine, (glavna korenina, stranske korenine, koreninice),
deblo, veje, vejice, mladike, brsti, listje, cvetje sadje.

b) Sadno drevje po sadunosnikih:  Jablani, hruškova, kutnina, mešpljeva, črešnjeva,
višnjeva, češpljeva, slivova, orehova drevesa.

c) Vrste sadnega drevja:  1. Pcšknato: jablani, hruškova, kutnina ....  drevesa

2. Koščično: črešnjeva, višnjeva . . . drevesa 3. Luščinasto: Orehova, kostanjeva dre¬
vesa. (Drugo berilo št. 40 str. 34, štev. 62 str. 50).

d) Koko sadje zori:  Dorase, postane prhko, sočnato in sladko in pecelj se navadno
rad loči od vejice, peške v pešknatem sadju postanejo črne, od zunaj sad orumeni ali
orudi; pri koščičnem gre meso rado od koščice in lice mn postane rudeče, modro, rumen¬
kasto ali rudečkasto; pri luščinastem odstopi lupina od oreha, kostanja ali lešnika.

Popis raznovrstnega sadja.

a) .Jesenskega kosmača  (lcdrcrcc): Je srednje velikosti, nekoliko ploščat, najširji

malo niže srede. Krog peceljna ozko, okoli muhe široko udrt. Pecelj lesnat, kratek, a
precej debel. Muha široka in na pol odprta, njeni listki ozki in precej dolgi. Olupek
rjast (raskav), po barvi usnjato rujav. Meso zelenkasto belo, prijetno kislega okusa.
Peščišče (peščiščnik) nizko, pa široko, peške kratke, oble in črno rujave. Jesenski kosmač
je izvrstno jabolko, katero dozori meseca oktobra in se ohrani do srede zime. Nahaja se
povsod po Slovenskem.

b) Tepke.  Kdor je ne pozna! Je hruška drobnejše vrste ter nizko sto/.čeve podobe.
Gori proti muhi je obla, isto tako okrožena okoli peceljna. Muha sedi v plitvi, široki

jami in je popolnoma odprta, njen rob je kratko peteronazobljcn. Pecelj je precej dolg,
lesnat in vlačen. Olupek je gladek, na solnčni strani ruja v, na seneni zelen in povsod
sivo 1 'ujavo pikast. Meso je belo zelenkasto z mnogimi kakor kamen trdimi zrni. dokler
ni sad uležan, rodo. Peščišče je dolgo in redkokedaj v vseli pet h predalih razvito, peško
so dolge in nekoliko ploščate. Tepka dozori pozno v jeseni in je za jed še le tedaj,
ko je uležana; takrat jo mehka, sočnata in sladka. Tepka da izvrsten grušovec, pa tudi
posušena je dobra. Tepka raste po dolinah in hribih in je pri nas najnavadniša gruska.

c) Navadnega češplja:  Je podolgovato okrogel, do San  dolg in blizo 2 cm  širok.
Pecelj srednje dolg in zelen. Kožica gladka in tanka ter belo rosna (nalmkana). *) Meso
rado gre od koščice, je zelenkasto žolto, nežno, zelo sočnato ter kislosladkega okusa.
Koščica je ploščata in rajava, jedro jo grenko (in v obilici povžito strupeno), Češplji dozore
početkom septembra, ohraniti se no dado dolgo. Pri nas so češplji povsod navaden
koščičen sad.

e) Škodljivci sadja:  Zdravo sadje je pravilno razvito, in ima svojo določeno obliko,
velikost in barvo, je na površji brez madeža (brez kralj, krast in ran), meso (jedro) mu
je sočnato in okusno in nima sledu škodljivčevih izjedkov. Črvivo in piškavo sadje je
v rasti zaostalo, je navadno bolj blede barve in zgodaj pade z drevesa; znotraj najdemo
„črva“ ali vsaj njegove izjedke in odpadke, včasih se še zapazi zunaj luknja, po kateri
jo je škodljivi „črv“ iz sadu popihal. „Crv“ v jabolkih in gruškah je gosenica jabolč¬
nega tončiča  (metuljčka), „črv“ v češpljah in slivah je gosenica češpljevega
tončiča  (bela z rudečim hrbtom in črnorujavo glavo in 16 nogami) ah pa ličinka češp¬
ljeve grizli  ec  (Pflaumen-Sagevvespe) (rudečkasto bela z žolto glavo in 20 nogami),
„crv“ v črešnjah in višjah je ličinka črešnjeve muhe,  „črv“ v piškovem orehu je
gosenica orehovega tončiča,  v lešniku pa ličinka rilčnika (hrošča) lešnikarja.
Omenjeni kvarljivci se zatirajo, da sc črvivo ah peškovo sadje pridno pobira pa svinj eni
kuha**). Kralje in kraste na sadju povzroči večinoma ranjenje sadu (po žuželkah, toči).

J) Kako se sadje spravlja:  Jabolka in hruške se o trgaj o, otresati se smejo le take,
katere se porabijo za jabolčnik oziroma gruškovec. O trgaj o so tudi lešniki, kutne, breskve
in marelice, črešnje in višnje se pa oberd. Češplji in slive se otresajo, orehi in kostanji otresajo
ali oklačajo. — Dalj časa se da ohraniti pešknato in luščinasto sadje. Jabolka, hruške,
kutne in mešplji, ki se hočejo ohraniti, ne smejo biti otolčeni in ranjeni, tudi ne mokri.
Shranjajo pa se najbolj v kletih, kjer se narede nalašč za to iz desek široke police.
Predebelo se ne smejo nasuti, varovati jih je misij in podgan in pa mraza, ogniljene se
morajo marljivo odbirati. Kostanje shranjajo po hladnih sobah, orehe in lešnike pa v
podstrešjih.

g) Kako se sadje porabi.  Človek sadi sadno drevje, ker mu sadje obilo koristi.
Ljudje na različne načine porabijo sadje v svojo korist. Mnogo ga povžijejo svežega
kakor jabolka, hruške, marelice, breskve, črešnje, češplje, slive, orehe, lešnike. Obilo se
ga posuši: češplji, slive, črešnje, hruške, jabolka kutne, (platiči). Nekaj sc ga ukulia:
hruške breskve. . . Iz slabejih jabolk in hrušek, lesnik in lesnjač delajo jabolčnik oziroma
gruškovec. Iz češpljev, in sliv se žge slivovec. S črvivim in slabejim sadnjem pitajo živino,
zlasti svinje. Mnogo sadja se proda za dober denar.

*) „llosa“ na češpljih in slivah (itd.) je rastlinski vosek, katerega plodovi (pa tudi mnoge trave)
izločujejo na površje. Nabral se je na kožici v predrobnih zrncih in tankih iglicah in se lahko z gladke
kožice obriše. Pis.

**) Razun orehovega tončiča so navedeni škodljivci v Erjavčevi knjigi »Škodljivih žival" obširno
popisani, Pis.

63

h) Kako listje pada.  V pozni jeseni listje oradi, orumeni, ali postane rjavo.
Kmalu potem, ko je slana pobelila, se sadno (in večinoma tudi drago) drevje osiplje,
t. j., listje popada z drevja. List za listom se loči od vejice, kjer je sedel, in pade na
tla, Naposled je drevo popolnoma golo. Čemu-li neki odbije drevje v jeseni svoje listje?
Prvič, da mu sneg vej ne polomi, drugič, da preveč vode ne izpuhi iz
drevesa po zimi.  (Drugo ber. štev. 93 str. 80).

i) Opravila po sadunomiku v pozni jeseni.  Mlademu drevju se obvežejo debla s
koruzno slamo, trstjem, vejevjem, trnjem ali pa se pomažejo z mazilom, ki sc je naredilo
iz vode ilovice in apna, in kateremu se pridene malo krvi ali govejeka, da jih po zimi
zajci ne oglodajo. S starega drevja se ostrže z strgačem suha skorja z mahovi in lišaji
vred in se tudi pomaže z ilovo apnenim mazilom. Pod drevesom 'se zrahlja zemlja na
širokost 1 m  ter se pokrije z gnojem. Suhe veje sc zaznamenujejo, da se potem zgodaj
pomladi odžagajo, ko je listje odpadlo, se porežejo goseničji zapredki. (Drugo borilo
štev. 67 str. 57, štev. 94 str. 80).

II. Mlaka.

a) Katere dele razločujemo na mlaki:  Dno, rob in gladino na vodi.

b) Živali, ki so letale po leti okoli mlak  — preseljevanje ptic:  Lastaviee, kačji

pastirji....  Lastaviee so iskale okoli mlak hrane, so lovile žuželke. Žuželke so v jeseni
pocrkale, lastaviee niso našle več hrane. Da jih gladu konec ni, preselile so se na jug
v tople kraje. Na odhod so sc pripravljale, zbirale po zvonikih cerkvah, dragih poslopjih
in po drevju ter se vadile v trumi letati. Lepega večera pred solnčnim zahodom se je
trama vzdignila ter jo krenila na jug. Vodili sojo  stari samci, ki so vže bili v onih toplih
krajih. Pot je bila dolga, trudapolna in nevarna, Ptičice so pretrpele obilo gladu, mnogo
jih je onemoglo, dosti so jih polovili. Druge sclilne ptice so: škorci, kukavice, škerjan-
čki, slavci, pastaričice, prepelice, divje gosi, žrjavi i. dr. Mnogim selilkam se na dolgem
potovanji še slabeje godi ko lastavicam, zlasti takšnim, katere so slabe letnike, kakor
n. pr. prepelice. Do morja gredo takšne selilko večinoma peš, še le ob obalih širokega
morja se vzdignejo v zrak. Pa kmalu se morajo vsest.i na nepregledno morsko gladino,
da si odpočijejo. Po odpočitko gre pot dalje, ako se ni revna selilka v širokem morju
vtopila. Pomladi se povrnejo selilko v isto vas, ali v isti log, kjer so se porodile. Lep
vzgled ljubezni do domovine! (Drugo berilo, štev. 93 str. 80).

c) Živali, ki so živele po leti po mlakah; prezimovanje.  Žabe, močeradi, belouška,
povodni hrošči, povodne stenice, razne ličinke. . . . Nobedne teh živali ni več videti po
mlakah. Kam so zginile, zakaj so zginile? Hladno vreme jim ne ugaja, hrane je zmanj¬
kalo, zategadel so živali ali pocrkale ali pa so se poskrile. Žabe so se zarile v blato na
dnu mlake, ali pa so zapustile vodo in se skrile pod listje ali v rabijo prst. Tukaj spe
zimsko spanje. Jednako žabam napravili so močeradi. Belouška je pobegnila z vode ter
se splazila po krtovi ali kakšni drugi luknji globeje v zemljo, da prespi v varnem za¬
vetji sovražno zimo. Povodni hrošči in povodne stenice počivajo v blatu na dnu mlake
ali pa zunaj mlake pod kamenjem, listjem ali v mahu. Mnogo jih je tudi pocrkalo.
Povodne ličinke leže na dnu mlake ali pa se drže kakšnega stebelca povodne rastline
ter spe. Vsak prebivalec mlake prebije zimo na takšnih krajih in tako, kakor je za
njega najbolje, jo prespi v varnem mu zavetji. Toplo pomladno solnce bo spanetc spet
oživilo ter jih zvabilo na mlako v veselo družbo. (Drugo berilo, štev. 93 str. 80).

d) Rastlin, ki so po letu na mlakah in ob mlakah, prornin rastlin.  To so: Trstje,
rogoza, loč, šaši, povodna resa, nitkasti okraki, drobne alge.

64

Povodna resa, nitkasti okraki in druge, drobne alge se včasih po mlakah tako
pomnožijo, da je voda od njih cisto zelena. Zdaj teli rastlin po mlakah ne zapazimo več.
Pomladi so zrasle iz majhnih plodov, so obrodile samo plodove in v jeseni so sc-
gnile.  Vsi poznate pesji peteržilj, poznate mak, kolenec, pesje zolj išče (Solanam nigrum)
ognjič (Calendula offic). Vse te rastline so pomladi skalile iz drobnega semena, pribodle
iz zemlje, raslo, evele in obrodile plod. Potem pa so se posušile in začelo prh neti.
Bilc so torej le jedno poletje.  Znane so vam papeževa sveča, rudeči naprstec, divje
korenje.... Te rastline rastejo po dve leti; drugo leto dorasto, cveto in obrode sad.
Tedaj pa usahnejo in začno prhne ti. Obstale so dve leti.

Rastline, ki so rasle ob robu mlake, so so v jeseni tudi močno spremenile. Kako
ravno so stale po leti, kako zelene so bile! Zdaj so sulic, sive ali rujave in polomljene.
Njih nežni deli so segnili, stebla nad vodo prhne, deli stebel pa, ki so pod vodo, nekako
oglene. Korenika ob mlakah rastočih rastlin pa ni usahnila, ostala je sveža in živa in bo
prihodnjo pomlad pognala novih slebel. Tako bo delala več let. Slednjič pa se bo tudi
ona postarala, bo usahnila ter pod vodo zoglenela. Rastline ob mlakah se ohranijo
(žive) po več let. Stebla, ki so obrodila po leti plodove, v jeseni usahnejo in preminejo,
a korenike ostanejo žive, prezimijo in poganjajo vsako pomlad vnovič. Kakor rastline ob
mlaki, delajo patonka, vrateč, teloh, volčja jagoda, volčja črešnja i. dr. To so vstrajne
z e 1 j i š č n i c e.

Grmovje  (leščinje, glog, hudobika, krhlika i. dr.) zraste iz semena in postaja veče
in širje. Vsako jesen se (navadno) osiplje, pomladi pa spet požene, ozeleni, cvete ter
obrodi sad. To se ponavlja mnogo let in grm postane star. Konečno pa se posuši
in počasi sprhni.

Drevje  (listovci in iglovci) nastane iz drobnega semena. Mlado drevesce rase in
iz njega postane visoko in mogočno drevo. Nekatero drevje odbija po jesenih listje
(listovci), drugo ostaja zeleno (iglovci razun mecesna). Vsako pomlad pa požene nove
mladike, cvete in obrodi sad. To sc ponavlja pri nekaterem drevji več 100 let (lipa,
hrast). Naposled pa začne tudi naj mogočnejše drevo hirati in pojemati (votle lipe, hrasti,
smreke). Jcnemu življenju se bliža konec. Neko pomlad ne ozeleni več, kajti suho je.
Kakor hitro pa se je posušilo, začne prh neti.

Kaj nam li neki kaže vse to razinotrivanje o rastlinah? Da vsaka rastlina,
živi  (rase) določen  čas, j edenkrat, večkrat ali mnogokrat sad obrodi,
potem pa kot onemogla starka usahne in prorninc, t. j. začne ogleneti
(pod vodo ali zemljo) g n j iti (ako je sočnata) ali prhneti (na zraku).

Z ozirom na starost, katera je odločena kakšni višji rastlini, imamo zeljiščnice
jednoletnice (mak) dvoletnice (papeževa sveča) in vstrajne zeljiščnice (patonka) pa vztrajne
lesnice (grmovje in drevje).

e) Zamrznem mlake, drsanje po ledu.  Hladneje postaja, mraz pritisne, mlaka zamrzne,
dobi ledeno skorjo. Sprva je tanka, dalje pa ko je mrzlo, debelejši postaja led, ker na po¬
vršji (pod ledom) več in več vode zmrzne. Živali na dnu mlake sladko spe, korenike
rastlin in mnogo semen mirno počiva pod ledom. Otroci se bližajo mlaki in skušajo
drsati po gladki ledenici. Ne bodi prehitro na led, ker se ti lahko vdere! Pri drsanji
pazi, da premočno ne padeš in se ne poškoduješ.

Pivovarji in medičarji shranjajo led v ledenice, da po leti ž njim pivo in med
hlade, mesarji pa, da polagajo na-nj meso, ker drugače v vročem poletji rado zaduhne
in se pokvari. (Drugo berilo, štev. 130 str. lil).

65

Zima.

III. Gozd.

a) Gozd, v zimski obleki:  Po leti je bi! gozd zelen, sredi jeseni pisan, v pozni
jeseni je stalo mnogo drevja (listovci) golega, sedaj pa je gozd bel, kakor da je odet z
belo preprogo. Sneg se je usedel drevju na veje in mu jih hudo tlači navzdol, mnogo jih
celo polomi. Kako dobro, da ni listja na drevji; tedaj bi se bilo po vejah še več na¬
kopičilo belca in napravil bi še večjo škodo. Tudi grmovje ječi pod teškim snežnim' bre¬
menom. Poprej je stalo kvišku, zdaj pa ga tišči belec ob tla. Med drevjem je pokrita
tudi zemlja z debelim snegom, a pod gostimi drevesi in košatim grmovjem je kopno.

Krasen je gozd v svoji zimski obleki, kadar ga obseva solnee. Brezštevilna množica
sneženih iglic se sveti in leskeče v solčnih žarkih kakor biseri in demanti. Gozd takrat
tudi nekako oživi. Tu se splazi z vejice kepica, tam z veje cola plast snega in pada s
šumom od veje do veje niže. Na tej veji ga spet nekaj obvisi, z one pa potegne padajoč
sneg novo plast za seboj in se vsiplje s hrupom na zemljo. I 11  veje? Oproščene teškega
bremena, vzdignejo in zravnajo sc. Pa dolgo se zibljejo gori in doli, prej ko obstanejo
na svojem pravem mestu. (Drugo berilo, štev. 99 str. 75, štev. 127 str. 95, štev. 130
str. 98.)

h) Gozdne rastline sploh:  Drevje, grmovje, trava in druga zeljišča, praproti itd.
(Glej „ Gozd 11 . 3. šolsko leto.)

c) Gozdne rastline po zimi:  Listno drevje in grmovje je zgubilo listje in stoji golo;
le tam pa tu še visi kak suh list; tudi mecesen  j e odbil svoje nežne iglice. Drugo
iglato drevje in brinje v grmič  so ohranili zeleno obleko. Izmed plezajočih grmov je
ostal bršljan  zelen, istotako po tleh plazeči zimzelen.  Vstrajnim zeljiščem so usahnila
nadzemeljska stebla, a v zemlji zarite korenike prezimijo in bodo pomladi vnovič pognale.
Ravno tako je pri gomoljnicab (kozja repa, petelinčki, mnoge kukavice) in čebuljnicah,
(dremavka, norica, zlati klobuk) kojih gomolji oziroma Čebulji pod zemljo prezimujejo,
pomladi pa poganjajo. Jednoletne so se popolnoma posušile in ne bodo več oživele, a
mnogo semena od njih počiva v rahlji prsti in čaka pomladi, da začne kaliti. (Drugo
berilo, štev. 97 str. 74. štev. 101 str. 76.)

d,) Gozdne živali sploh :  Primeri „ Gozdne živali" 3. šolsko leto.

e) Gozdne živali po zimi:  Mraz jih stiska, sneg nadleguje, hrana je navadno pičla,
skrivajo se po podzemeljskih votlinah, po duplih, pod grmovjem in po drugih zavarovanih
krajih (srne, zajci, veverice, lisice, dihurji, kune, podlasice; divji petelin, črni petelin
jerebica, podleščevec, kraljiček). V časih pridejo celo k ljudem na dom hrane iskat (zajci
lisice, dihurji, kuna belica, jerebice). Da rev hude zime ni konec, dal je dobrotljivi
stvarnik sesalkam gostejo dlako, pticam gošče perje. Mnogo gozdne živali spi v zavaro¬
vanih skrivališčih zimsko spanje (jež, jazbec, polh. kače, kuščarji, močeradi, žabe, mnogo
hroščev, čmerlji, ose in sršeni (matice), polži.) Obilo ptic je pobegnilo iz gozdov in se pre¬
selilo k cestam (vrane), v trge in vasi (ščinkovci, strnadi, sinice, čopasti škrjančki). Še
druge ptice letajo s kraja v kraj, hrane iskajoč (vrane, kalini, dleski, krivokljuni.) Spet
druge ptice so se preselile v tople kraje (kukavica, grlica). Mnogo gozdnih živalij je počet-
kom zime poginilo (metulji, čmerlji, ose in sršeni (delavci in trotje), obilo hroščev, kobilice,
kačji pastirji. (Drugo berilo, štev. 94 str. 71, štev. 95 str. 81, štev. 100 str. 75.)

IV. Dom, kmetija, vas, trg, mesto.

a)  Dom;  Hiša. v kateri smo doma, je naš dom. Dom (hiša) ima dele in prostore.
Deli so: Podstava, obzidje ....  Prostori so: Klet, pritličje. . . . Snovi, iz katerih je

5

— 66  —

zgrajena hiša: Kamenje, opeka, les, železje. Zidane in lesene hiše. Rokodelci, ki
stavijo hišo: Zidarji, tesarji . . . Ljudje, ki stanujejo v hiši (na domuj: Rodbina, so¬
rodniki rodbine, posli. Kako skrbe stariši za otroke. Dolžnosti otrok do starišcv. (Pri¬
merjaj „Dom“ I. šol. leto.) Drugo berilo št. 132 in 133 str. 99.)

h)  Kmetija:  1. Poslopja na kmetiji: Hiša, hlevi, drvarnica, listnjak (stelnjak),
kozolec, koruznik, sušilnica, vodnjak. 2. Krajišča na kmetiji: Dvorišče, smetišče, gno¬
jišče, steljišče, svinjska gorica. 3. Krajišča okoli kmetije: Vrt, sadunosnik, njive, travnik,
pašnik, vinograd. 4. Osebe na kmetiji: Stariši z otroki — rodbina, sorodniki rodbine,
posli, najemniki. 5. Opravila ljudij na kmetiji: Gospodar zapoveduje in ukazuje, gospo¬
dinja gospodinji, hlapci in pastirji strežejo živini, delajo in popravljajo orodje, delajo drva
i. dr., a dekle pomagajo gospodinji pri hišnih (domačih) opravilih. Sorodniki in najemniki
delajo za se, ako je pa treba, pomagajo gospodarju ali gospodinji, hlapcem in deklam.
Vse giblje roke na kmetiji, vsak izpolnjuje svojo dolžnost. Tudi otroci se naj zgodaj
dela vadijo. 6. Človek gospodar domači živini: Hišni gospodar kupi ali podredi živino,
postavi za-njo tople hleve, ji preskrbi dobre krme, jo da po svojih poslih krmiti in ji
streči. Brez človeške strežbe bi domača živina ne mogla prebiti, vsaj
po zimi ne. Gospodar in človek sploh je vzel domačo živino pod svoje
varstvo. Smejo  prodajati, vprezati (konje in vole), jezditi (konje), mlesti (krave,
ovce in koze), striči (ovce) in klati. Dobro srce kaže, kdor z domačo živino lepo ravna,
a surovež je, kdor jo pretepa in trpinči. — (Drugo berilo št. 132 in 133 str. 99.)

c)  Vas:  Glej „Vas u  3. šol. leto. — Zunanji deli telesa: Glava, vrat, trup,
roke,  nog  e.

Glava je okroglasta, sprednja stran se imenuje obraz ali obličje,  zgornja stran,
zadnja stran in zgornji deli desne in leve strani lobanja.

Na obrazu razločujemo čelo. zgornji čeljusti, lici. spodnjo čeljust z
brado, oči s tripalnicami in vejicami,  nad očmi ste obrvi; potem nos, usta
z ustnicama  in ušesi, pri katerih je ločiti uhelj in sluhovod.

Vrat je kratek, spredi zapazimo na vratu krhelj:  Trup je nekoliko od predej in
zadej stisnen, na njem razločujemo predi prsi in trebuh,  zadi hrbet in križ,  na
strani rebra in podrebra. Deli roke (lakta) so: Rama s plečetom  (lopatico), nad¬
laket, podlaket, zapestje, dlan in prsti.  Prsti se imenujejo: Palec, kazalec,
sredinec, prstinec, mezinec.  Vsak prst ima na unanji strani na konci noht.  Važni
sklepi na laktu so: Ramni sklep, pod njim pazuha; laktni sklep, (komolec) zapestni sklep,
prstni sklepi. „Roka“ je del vsega lakta in obseza zapestje, dlan in prste. Deli noge
(stegna) so: Kolk, bedro ali stegno, pod koleno,  (predi goleno, zadi meča), nart
(s peto zadi), stopalo in prsti.  Največi (notranji) prst se imenuje palec,  najmanjši
(unanji) mezinec. Na konci vsakega prsta je na zgornji strani noht.  Sklepi na stegnu
(nogi); kolčni sklep, koleno z iverom ali pogačico na prednji strani, nartui sklep, sklepi
prstov. „Noga“ se imenuje v ožjem pomenu le spodnji del vsega stegna in obseza nart,
stopalo in prste.

Unanje dele telesa je treba pridno omivati in snažiti. Varovati jih moramo vsako¬
vrstnih ran in premrazenja. (Drugo berilo št. 31 str. 25).

d)  Trg:  Glej „Trg“ 3. šol. leto. — Naštej glavne unanje dele telesa, R! Glava,
vrat, . . . Pa tudi znotraj v človeškem telesu razločujemo razne dele. Imenujemo jih no¬
tranje dele  šloveškega telesa.*)

*) To tvarino je obdelovati na podlagi dobrih slik.

— 67

Notranjim delom človeškega telesa prištevamo kosti. Kosti so tisti trdi deli, ki
dado telesu trdno in močno podstavo in varujejo nežne dele, da se ne poškodujejo tako
laliko. Trdno podstavo dajejo kosti trupu (hrbtišče), rokam in nogam (ročne in nožne
kosti). A nežne dele varujejo kosti glave (možgane, oči, slušalo), hrbtišče (hrbtenjačo ali
hrbtni mozek) in prsne kosti (srce in pluča). Po podobi so kosti plošče  (mnogo kostij lo-
banjinih, prsnica, lopatica, čevnica), cevi  (nadlehtnica, stegno), palčice  (rebra, ključnica),
valjarji  (prsti na rokah in nogah), obroči  (vretenca), podkov  (spodnja čeljust) ali
pa imajo nepravilno obliko (obrazne kosti, kosti v zapesti in nartu). Kosti spajajo med
seboj šivi (kosti glave) ali pa sklepovi (n. pr. lopatica in ključnica z nadlebtnico v
rami, nadlehtnica s podlebtnicama v komolci itd). Skrbeti nam je, da si kakšne kosti ne
zlomimo, prelomljena kost dolgo ne zaceli.

Kosti drže in nosijo mišice. Mišice  navadno imenujemo „meso“. One so rudeče
in iz samih nitk sestavljene. Mišice se končujejo s kitami. Mišice imajo to posebno last¬
nost, da se morejo skrčiti in skrajšati. One pouzročijo gibanje človeških udov. Mišice je

treba pridno vaditi (delo, telovadba) ter jih varovati ranjenja.

Živčevje.  Možgani v glavi in hrbtenjača ali hrbtni mozek v hrbtanci so osred¬
nje živčevje.  Iz osrednjega živčevja pride mnogo živcev, ki se razvejijo in razpro¬
strejo po vsem životu. Iz možganov in hrbtnega mozka prihajajoči in po telesu se raz¬
prostirajoči živci se imenujejo obkrajno živčevje.  Z živci čutimo svitlobo, zvok,
vonjavo, smrad, sladkoto, grenkobo, kiselino; vse bolečine; toploto, mraz i. dr. Možgani
so sedež mišljenja. Možganov ne smemo presilno pretresti (z udarci ali sunki na glavo) in
jih ne neprestano napenjati s teškim učenjem, globokim premišljevanjem.

Žile.  Po vsem životu so razraščene debeleje in tanjše cevi. To so žile.  Po njih

se pretaka kri. Po nekaterih (žilah odvodnicah) teče od srca v razne dele života, po

drugih (žilah privodnicah) iz života v srce. Kdor si kakšno večo žilo pretrga ali prereže,
ta je v nevarnosti, da mu kri izteče.

Trup ima znotraj prostrano otlino, ki seza od vrata doli do medenice (Becken).
To je telesna duplina. Prepona  jo razzdeli v zgornjo manjšo in spodnjo večo po¬
lovico. Zgornji sc pravi prsna,  spodnji trebušna  duplina. V prsni duplini se nahajajo
pluča s srcem,  v trebušni želodec, čeva, jetra z žolčnim mehurjem, s le¬
ze na ali vranica in obisti.

Srce  leži med plučnima polovicama nekoliko bolj na levi strani. Veliko je kakor
pest, zgoraj je široko, spodaj priostreno, znotraj otlo s 4 oddelki (prekati). Srce goni kri po
žilah odvodnicah po telesu, a po žilah privodnicah mu spet priteka.

Na p luč ih razločujemo desno in levo polovico. Ona izpolnijo veči del prsne du¬
pline. Mehka so kakor goba, Iz pluč prihaja sapnik, ki se odpira z jabolkom v usta,
Pluča čistijo kri. Pluča potrebujejo čistega, zdravega zraka. Prehlajenja jih je skrbno
varovati.

Iz ust vodi požiralnik v želodec.  Želodec leži pod prepono bolj na levi strani.
Podoben je vreči. Zadi preide v dolgo črevo, na katerem je razločevati tanjši in dcbeleji
del, tanko in debelo črevo.  Požiralnik požira jedi, želodec jih raztaplja ali kakor
pravimo prebavlja, čreva nadaljujejo prebavljanje in srkajo hranilni sok ter ga oddajajo v
kri. Na levi strani želodca je slez ena,  a na desni leže velika jetra.  Jetra priprav¬
ljajo žolč, zeleno in grenko tekočino, katera odteka naravnoč v čreva ali pa se zbira v
žolčnem mehurji in se še le pozneje izlije v čreva. Žolč pomaga jedi prebavljati (raz¬
tapljati). Obisti ali ledvici  ste ploščati telesi in sedita ravno pod križem na hrbtanci.
Oni čistita kri.

5 *

68  —

Jedi je treba dobro prežvekati. da jib prebavila ložje prebavijo. Le toliko so telesu
jedi na korist, kolikor jih prebavila prebavijo. Ne jej prepogolt.no in ne požiraj neprežve-
kanih kosov! Vroče požirati ali prebavila preoblagati, bodi-si z jedjo ali pijačo, je škod¬
ljivo. (Drugo berilo št. 35, str. 28; št. 41, str. 32.)

e)  Mesto.  Kakor „Mesto“ 3. šol. leto. — Človek vidi, sliši, voha, okuša, tiplje, čuti.
Kaj vidimo, slišimo, vohamo, okušamo, tipljemo, čutimo ? Zmožnost videti se imenuje v i d,
zmožnost slišati s 1 n h, zmožnost vohati vonj,  zmožnost okušati okus,  zmožnost tipati tip,
zmožnost čutiti čut. Vid, sluh, vonj, okus, tip in čut so človeški  čuti. S
čim vidimo, slišimo, vohamo, okušamo, tipljemo, čutimo? Z očmi . . . prsti tipljemo,
čutimo pa s vsem telesom. Oči, ušesa, nos, jezik, prsti in telesna koža
sploh so človeška čutila.

Oči.  Človek ima 2 oči. Na očesu razločujemo zrklo in postranske  dele očesa.
Zrklo je okroglo. Položeno je v očesno duplino. Mišice ga obračajo na vse strani. Jedro
zrklu ste 2 svetli in prozorni telesi, steklovina (zadi) in leča (predi). Steklovino in lečo
obdajajo 3 kože. Zunanja koža je trda in porcelanasta (bela), ona stori zrklo močno in
trdno. Vidi se le predna stran zrkla. Skoz tanko močno vzbočeno in prozorno rož eni c o,
vidimo predi šarenico,  ki je pri raznih ljudeh razne barve. Sarenica je na sredi pro-
drta. Skoz prodrtino, ki se imenuje zenica,  dohaja svetloba v oko (zrklo). Solze, ki se
napravljajo v posebnih, v zunanjem kotu očesne dupline ležečih žlezah, ohranijo zrklo
mokro in bliščeče. Solze odtekajo v notranjem kotu očesa v nosno duplino.

Postranski deli očesa so: Trepalnice, veje in obrvi.  Trepalnici sta na vsakem
očesu dve, zgornja veča in spodnja manjša. Z njima odkrivamo in zakrivamo zrklo.
Kadar sta trepalnici skupaj, je oko zaprto in ne more nam pasti kaj v oko. Veje na
robu trepalnic odbijajo od očesa prah in drugi drobir. Obrvi so jez, kateri odvaja čelni
pot na stran obličja, da ne teče v oko.

Vid je prevelik dar božji. Oko pa, s katerim vidimo, je zelo nežno in se lahko
pokvari. Treba ga je torej skrbno varovati. Da si ohraniš zdrave oči, glej, da ti kaj
va-nje ne pade. A ko si pa vendar le dobil kaj v oko, ne tari ga z roko, ampak naglo
triplji, solze navadno same spravijo škodljivo telesce iz očesa. Ne hodi v prah in na dim,
oba škodujeta očem. Ne glej v solnce, žrjavico ali na močno bliščeče reči. Ne beri. piši
ali riši na solnci, pa tudi ne v mraku, pri luni ali brleči lučici. Knjige ali papirja ne
drži preblizu.

Ušesa. Uhelj in sluhovod  sta unanja dela ušesa. Slednji je zaprt na notranji
strani z bobničem.  Vsi drugi, jako nežni deli ušesa so globje v glavi skriti. P/, kože
v sluhovodu se izceja ušesno maslo.

Kako srečen je, kdor sliši! Otroci, ki se gluhi porode ali v prvih letih svojega
življenja ogluše, so tudi nemi ali mutasti. Mutasti ljudje ali gluhomutci so veliki reveži.
Uho poškoduješ in lahko oglušiš, ako z ostrim orodjem po sluhovodu stičeš, ako grah,
zrnje, pesek i. dr. take reči v sluhovod tlačiš, ako sluhovoda skrbno ne trebiš. Poslali
tudi lahko izgubiš, ako te kdo močno za uho udari ali ti v sluhovod zatrobi. Da si ne
pokvariš slušala, ne hodi tja, kjer pokajo možnarji ali topovi, ne tja, kjer se z veli-
likimi zvonovi zvoni. Ako pa moraš biti blizu silovitih zvokov, široko zijaj.

Nos.  Nos štrli iz obraza. Spodaj ima hrustančno, više koščeno podstavo. Hripel  j
razdeli nosno duplino v dve polovici, desno in levo. Vsaka se odpira predi z nosnico,
a zadi z nebnicama v golt. Prevlečeni sta na notranji strani z jako nežno sluznico (sluz-
nato kožo), ki izločeva smrkelj. Z nosno sluznico vohamo, kajti po njej je razraščen vonjev
živec. Ako hočemo vohati, moramo vleči sapo skoz nas k sebi.

69

Ne tlači fažola, graha itd. v nosnice. Skrbno si trebi in snaži nos, a ne z roko in
prstj, nego z robcem.

Jezik  je ploščata mišica, spletena iz velike množice mišičnih vlakenj, držečih na
vse strani: po dolgem, poprek in na pošev. Le-ta uredba da mu toliko gibčnost. Obdaja
pa jezik jezična sluznica, ki je na gornji strani nekako kosmata in žametna. Takšno store
premnoge bradavičice, debeleje in tanše, ki štrle kvišku. Po jezikovi sluznici se razpro¬
stira okusni živec in scza tudi v določene bradavičice. Jezik je torej naše okušalo.
Brez jezika bi dalje ne mogli razločno govoriti, vrh tega polaga jezik jedi med zobe,
da jih dobro razgrizejo in razdrobe.

Ne jemlji žgočih in rezkih rečij v usta, da si jezika ne poškoduješ. Drži jezik
za zobmi!

S telesno kožo  tipljemo. Najbolj občutljivi deli za to so konci prstov na roki.
Kako drobne reči prijemljemo z njimi, da jih obdelujemo (urar) ali izdelujemo iz njih
prenežne izdelke (navezivka — Stickerin). Slepci razločujejo s prstnimi konci vzvišene črke
in na takšen način bero.

Telesno kožo je treba pridno snažiti, poleg tega pa jo varovati preldajenja.

Toploto, mraz, bolečine in zdravstveno stanje čutimo s vsem telesom. (Drugo berilo
št. 32, str. 26 ; št. 33 in 34, str. 27).

Pomlad.

V. Potok.

a)  Deli potoka. Struga  je globoka ali plitva, ravna ali zakrivljena, strma ali
položna. Brega  sta nizka ali visoka, ravna ali strma. Izvir  je majhen ali velik,
iztočje  (ustje) je ozko ali široko.

b)  Kaj je v strugi. Pečevje,  ki je v strugi, je skrito pod vodo ali moli izpod
vode; ravno tako kamenje; prod  leži po vsej strugi in pokriva njena tla; z njim
pomešan je pesek,  po nekaterih mestih je tudi ločen od proda. Glina se nahaja le po
strugah, koder voda prav počasi teče, torej v dolini.

c)  V lili v vode na strugo  vi  n e. Ob pečevje v strugi ali na robu struge se
voda zaletava, pri tem pa pečino zbruša ter ji jemlje ostre vogle in robe. Kakor ob
pečinah, dela voda ob večem kamenji, če je močno narasla: kota in valja ga na¬
vzdol. Prod in pesek kota, valja, tišči in nese voda navzdol. Na potu se prodovim in pe-
skovim delom odbijajo in brusijo vogli in robi, da postajajo bolj in bolj okrogli. Koder
je tok bolj počasen, polaga voda prod in pesek na tla. Glino nese voda v nižavo, celo
do morja in v morje.

d)  Voda v potoku.  Voda v potoku teče navzdol, je tekoča  voda. Teče pa po¬
časi ali naglo, kakor je struga bolj strma ali bolj položna. Navadno je čista,  ako se
je pa pomešala z deževnico ali snežnico, je kalna.  Tedaj tudi rada visoko narase,
vČasib tako, da stopi prek obrežja iz struge ter preplavi dolino: imamo povodenj.
Med povodnjo nasiplje potok proda, peska in gline po dolini ter napravi dokaj škode
po njivah in travnikih.

Koder je struga ravna, potok tiho teče  ali rahlo rožlja,  koder je pa pečevita
in kamnata, šumi,  na mestih celo hrušči.  Koder se voda v valovih naglo vali prek
pečevja in kamenja, tam je slap;  kjer pada čez stružno strmino, v od o pa d; kjer se
stransko zaganja v pečino ali velik kamen in potem zavrtava v krog, tam je vrtinec.
Veče globine v strugi se imenujejo tolmuni.  (Drugo berilo štev. 135 in 100, str. 115
in 87).

- 70

e)  Rastline ob potoku. Ob potokih rastejo raznovrstne vrbe kot gosto grmovje,
vmes vrbna drevesa. V njihovi družbi se nahajate črna in bela jelša. Te rastline so se
naselile ob potokih, ker jim vlažna in mokrotna zemlja posebno ugaja. Prepletu s svo¬
jimi koreninami pobrežje ter ga varujejo izpiranja in izpodjedanja, vrh tega se v po-
brežnem grmovji in drevji skrivajo koristne ptice, ki tukaj tudi gnezdijo in vale. Koder
voda počasi teče, naseli se še ob robu potoka vitko trstje, druge močvirne trave, šaši,
rogoza, povodna perunka i. dr.

Črna jelša se v primerni obširnosti popiše.

_^)Živali, ki žive ob potokih in po potokih.  Takšne živali
so: Povodna rovka  stanuje v pobrežnih votlinah in žre mlade ptice, rake in

raznovrsten mrčes; povodna podgana  biva v podzemeljskih rovih na obalih
in žre poleg korenin ribjo zalego in mlade ribice; vidra  živi po votlinah in
se hrani z ribami, je torej škodljiva, a daje nam dragoceno kožuhovino; vodni  kos
gnezdi na pobrežji in pobira vodne in druge žuželke, zoblje tudi ribjo zalego in ribice;
vodomec  (ledenar) lovi ribice in si naredi svoje gnezdo iz ribjih koščičic v kakšni
stranski pobrežni votlini; pastiričica  gnezdi na obalih in pobira žuželke; divje
race  vale na tleh v pobrežnem grmovji in si iščejo svojo hrano po vodi; belouška se
hodi v potok kopat, tudi hrane si išče tukaj; žabe  preže na pobrežji na muhe, če preti
nevarnost, poskačejo v vodo in se poskrijejo; ribe švigajo  sem ter tja po vodi; po¬
vodne žuželke  (hrošči, drsci, kačji pastirji) žive v vodi ali ob vodi, raki  bivajo
po duplinah; polži  plazijo po povodnih rastlinah, školjke, pijavke  in mnogi drugi
črvi gomazijo po blati na dnu potoka.

Popišejo se pastiričica, postrva in potočni rak.

g)  Človeške naprave ob potokih.  Na mnogih krajih zgradi človek v strugi
jezove in ustavi na tem mestu vodo, da jo vodi potem po stranskih rovih na travnike,
mline, žage, stope, kovačnice, mlatilnice, tovarne, na kmetije, v ribnike itd. Čemu vodijo
vodo na travnike, na kmetije, v ribnike? Čemu so mlini, žage, stope, kovačnice, mlatilnice,
tovarne? Da morejo ljudje od druge strani potoka na drugo, polože prek potoka debelo
bruno, po katerem hodijo. V večo varnost samim sebi dado podstavi po jedno ali po
dve opori. Tako napravo imenujejo brv.  Kjer je treba čez potok goniti živino ali preko
voziti, tam postavijo lesen, zidan ali celo železen most.

h)  Korist potokov, kako lahko škodujejo.  Obilno nam koristijo potoki.
Dajejo ljudem potrebne vode, napajajo domačo živino in druge živali, rede obilo rib in rakov,
kateri nam služijo za hrano, žive mnogo drugih živalij, zamačejo travnike, gonijo mline,
žage, kovačnice itd. Ako pa stopi potok ob času povodni iz svoje struge, preplavi dolino
in lahko mnogo škoduje.

VI. Ribnik.

a)  in h)  Deli ribnik o vi, blato na dnu.  Ribnik so napravili ljudje, da rede v
njem koristne ribe. Izkopali so jamo, napeljali v njo vodo ter zaredili tu ribe. Na jedili
strani voda priteka, na drugi odteka, v kotlini pa mirno stoji. Na ribniku je raz¬
ločevati te-lc dele: kotlina,  ki je globoka ali plitva, robi ali obali,  katere so nizke
ali visoke, dno.  na katero se usedata blato in glina, ki ju prinaša voda, voda  v rib¬
niku, je čista ali kalna in mirno stoji; njeno površje sc imenuje gladina. Iz manjših
ribnikov se mora blato, ki na dnu neprestano narašča in se kupici, o določenem času
iztrebiti in odstraniti.

c)  Rastline ob ribniku  so blizoma iste, ki rastejo ob potoku; treba jih je torej
na tem mestu samo ponoviti in morebiti katero dostaviti, recimo: potočnico, povodni trpotec,
povodno dresen.

— 71 —

Po ponovitvi se popiše trstje.

d)  Rastline po ribniku.  Po ribniku je včasih toliko povodnih rastlin, da je
vse površje z njimi pokrito. Takšne rastline so: lokvan  (nymphaea) s širokim listjem
psi velikim belim cvetom; njemu podoben je blatnik  (nuphar), a ima žolto cvetje;
med njima se nahaja skr a ko n (potamogeton) s podolgovatim listjem in v klasji sto¬
ječim drobnim rudeekastim cvetjem. Še navadniša je na površji plavajoča vodna resa
ali leča (lemna) katera je sicer drobna, a kar ji primanjkuje na velikosti, to nadomešča
nje množica. Po vodi plavajo včasih tudi nežne zelene nitke, ločene druga od druge ali
pa združene manjše in veče šopke, to so nitkasti okraki ali alge.

Blatnik, oziroma lokvan se popiše.

e)  Živali ob in po ribniku  so večidel iste, ki žive pri in po potokih, omeniti
bi le še bile: domača gos, mala in velika ribniška kokoška, močeradi.

Popišeta se ščuka in pa ribniška školjka. (Drugo berilo št. 92, str. 70).

f)  Človek in ribnik.  Kdo je napravil ribnik? Kaj je zaplodil v njem? Ribnik
človeku koristi, vrli tega mu služi v zabavo. Koristi mu, da mu daje rib in rakov za
postno jed, v njem sc človek po leti koplje in si krepča zdravje, na njem režejo in
dobivajo pivovarji in medičarji po zimi led, katerega shranjajo po ledenicah, da jim
hladi po leti pivo, medico in druge pijače. V poletnem času se vozi človek po ribniku
v ličnih čolničih in se kratkočasi, po zimi pa drsajo otroci in odrasli ljudje v zabavo
po gladkem ledu. Kadar je treba, izpusti človek vodo iz ribnika in osnaži njegovo kotlino.

Poletje.

VII. Vrt.

a)  Deli vrta.  Kar se je v prejšnjih letih o tem govorilo, se ponovi in po po¬
trebi razširi.

h)  Vrtna prst, obdelovanje vrtne zemlje, kompost.  V vsakem vrtu,
ki je dobro obdelan, je prst rahla, drobna in po barvi črna. Da ostane rodovitna, treba
jo je gnojiti in pridno lopatiti. Prelopati naj se vsako jesen, kakor hitro se pridelki
spravijo. Ako mogoče, naj se tudi pognoji, če pa ni gnoja, stori se lahko to tudi po¬
mladi. V drugič se prelopati vrtna zemlja zmladleta, prej ko se poseje, oziroma posadi,
hkrati se spravi pri tem delu gnoj pod zemljo. Prelopačena in zrahljana zemlja se zgladi
in razdeli v grede po 1— V-^jn  široke. Razen jeseni in pomladi prelopati se naj zemlja še
vsakokrat, kadar se ima vnovič opraviti. Pri mnogih zelenjadnicah rahlja se tudi med
tem, ko je posajena. Imenuj takšne zelenjadnice!

Kompost se napravi iz prsti in vsakovrstnih živalskih in rastlinskih odpadkov.
Blato s cest, iz cestnih jarkov, iz ribnikov, odpadki apnenic in opekarnic, pepel in druge
takšne tvarine so jako pripravne za kompost. II temu se jemljejo odpadki usnjarn,
milarn in nekaterih drugih obrtij, kuhinjski odpadki, potem pleve, smeti, plevel, listje,
gnoj in druga slična roba. Napravi pa sc kompost tako, da se navozi na kompostišče
ped visoko prsti, na to podlago se naloži plast živalskih in rastlinskih tvarin, na-nje
vnovič plast prsti, na prst zopet plast trohljive robe in tako dalje, da naraste kup 1—iy 2 >«
visok. Na vrhu mora biti kompostni kup oglobljen, da se v globini zbira mokrota, ki
naj premaka zmes. Jako dobro je tudi, če se napolni včasih globina z gnojnico. Kom¬
post sc 2—3krat na leto prekoplje in predela. Bo iy 2 —21etnem trohnenji je kompost
za rabo. Čemu pa je kompostna prst? Z njo se zboljšavajo grede, se gnoji sadno
drevje in jagodično grmovje, v kompostno prst se sade pritlično drevje, rože in druge
vrtne rastline.

— 72

c)  Vrtne rastline. Po vrtih sadimo pritlično drevje, jagodično in lepotično
grmovje, brajde, žlahtne rože, vsakovrstne cvetice in različno zelenjad, kakor zelje, ovhred^
karfijol, kolorabo, solato, česen, Čebulj i. dr. Raz ven špinače, motovilca, peteržilja in
korenja, ki se sejejo,  plode se vrtne zelednjadnicc po sadikah,  katere se odgoje
ali v parnih gredah, ali pa na posebnih gredicah. Ko so godne, se sadike oprezno izpipljejo
in nasade na grede, za to pripravljene. Tukaj pa se jim mora primerno streči, da se
ugodno razvijajo. Pred vsem jih je treba pridno zamakati, kajti suša jim je najne¬
varnejši sovražnik. Poleg tega se mora okoli njih rahljati zemlja (sc morajo okapati), se
puliti plevel, se zatirati po njih škodljiv mrčes. Nekatere se morajo o določenem času
osipati, da trdno stoje in se dobro okoreninijo.

Popis vrtne rože. (Drugo berilo št. 62, 63 in 64 str. 48.)

d)  Živali na vrtu.  Vrt oživljajo mnoge živali. Pod zemljo rije krt in žre
vsakovrstne žuželke, ogrce, poljske polže in črve. Po njegovih rovih hodijo rovke  in
tudi pobirajo žuželke in drug mrčes. Mačka  preži na krtice in poljske miši, katerih
po vrtih navadno ne manjka. Po vrtnem drevji in grmovji gnezdijo tičiec, love škodljive
žuželke ter veselo prepevajo. Katere ptice se najčeščc nahajajo po vrtih? Katere žuželke
škodujejo vrtnim zelenjadnicam, kateri žlahtnim rožam, katere jagodičnemu grmovju,
katere sadnemu drevju?

Krt se popiše v primerni obširnosti. (Drugo berilo št. 76 str. 59.)

VIII. Polje.

a)  Deli polja. Kar seje  o tem govorilo v I. šol. letu (glej str. 25.), se tukaj
ponovi in po potrebi razširi.

h)  Poljske rastline.  Med njimi je razločevati takšne, katere je človek zasejal in
katere goji, potem takšne, ki so se same zaplodile in katere človek zatira. Prvim sc pravi
udomačene ali kulturne rastline,  drugim plevel;  nekatere izmed plevelnic lepo
cveto, imenujejo se poljske cvetice.  Kulturnim poljskim rastlinam prištevamo vsa
žita: pšenico, rž, ječmen, oves, proso, ber, turščico in ajdo. Pšenico, rž in ječmen sejemo
jeseni (ozimina ali ožimo žito) ali pa pomladi (jarenina ali jaro žito). Oves, proso, ber
in koruzo sejemo le pomladi, ajdo pa. poleti v strnišče. Dalje prištevamo poljščnicam
sočivje, kakor fažol, ki ostane nizek (f. grmovec) ali pa gre kvišku in se ovija na raje
(f. rajevec), stročnati bob, grah in lečo. Krompir, korenje, repa in pesa so poljske
gomoljnice  (krompir) oziroma poljske koreničnice  (korenje, repa in pesa). Lan
in konoplje sta predi v niči,,  repica, mak, solnčnica in buča oljnice,  zelje zel en jav¬
ni  ca,  hmelj dišavčnica,  rudeča taška, navadna in večna detelja krmilnice.

Sitni in škodljivi pleveli so: Pirnica, ljubka, stoklas, pahovka, osat, poljski mleč,
kolenec, grahorka, slak, predenec, poljska loboda, kozji rep ali metlja, poljska dresen,
poletni koren i. dr. Plevelom smemo prištevati tudi nekatere glive, ki napadajo poljske
rastline, zlasti žita. Takšne so: Snet ali snetje, rja, rožički in krompirjeva medena rosa
Plevelov se branimo, ako sejemo čisto seme, pridno prekopamo in rahljamo zemljo ter
pulimo plevel. Snetje zatiramo, ako namačemo seme, prej ko ga nasejemo, 10 — 12 ur
v apneni vodi ali raztopini bakrovega vitrijola (LZ-</ na 2201  vode), rjo, če trebimo okoli
njiv češminje, krhliko in kozjo črešnjo, rožičke, ako je izbiramo iz zrnja, krompirjevo
medeno roso pa, če škropimo krompir (krompiršnico) z rastopino bakrovega vitrijola, prav
tako, kakor trs, ki ga je napadla peronospora (trsna medena rosa).

Nnjnavadnejše poljske cvetice so : divji mak, kokolj, modriž ali plavica, njivski
hijacint in sirotica. (Drugo berilo št. 73 str. 56 št. 77 str. 60; št. 89 str. 68; št. 83
str. 64).

- 73

Krompir in stročnati bob se popišeta. (Drugo berilo št. 96 str. 73.)

cj  Živali na polji.  Na polji živi mnogo živalij. Nekatere izmed njih so polju
koristne, druge mu škodujejo. Rovke  pobirajo vsakovrstne žuželke, ogrce in druge
ličinke, črve in njivske polže (koristne); poljske miši  žro korenine, gomolje in zrnje
(škodljive); zajci  objedajo zelje, fažol, deteljo in mlado žito (škodljivi); jerebice,
prepelica in Škerjance  k love škodljiv mrčes (koristne); da jih njihovi sovražniki
tako lahko ne zapazijo, imajo jednako barvo s poljsko prstjo: bramorji, žitni
brzei, poljske pokalice, ogrci, strune  (ličinke poljske pokalice), gosenice,
žitne in njivske more  (sovke) podjedajo vsakovrstne poljske rastline; (škodljive)
bolhe, gosenice kapusovega, repnega in repičnega belina in njivski
polži  objedajo zelje, repo in repico (škodljivi); grakar  živi v graku in stročnatem
bobu (škodljiv); deževni črvi  rahljajo zemljo (koristni).

Prepelica, kapusov belin in njivski polž se ponove.

d)  Opravila ljudij meseca avgusta na polji.  Ljudje imajo od rane po¬
mladi do pozne jeseni dela na polji. Kaj delajo pomladi? Meseca avgusta žanjejo
žanjice zadnjo ozimino in dozorelo jarenino; moški nosijo in zlagajo snopje, suho že tudi
vozijo domov, da ga zmlatijo mlatiči; oni sejejo repo, ženske pa plejejo korenje, proti
koncu meseca okapljejo repo in sejejo ozimino.

C. Učne slike.

IX. Gozd.

c)  Gozdne rastline po zimi.

Katera drevesa so po zimi gola, A? Listovci. Katera pa niso zgubila jeseni
svojega zelenega krasa, S? Iglovci, izjemši mecesen. Imenuj iglovce, R! Jelka, smreka,
bor ....  Danes bomo popisali bor in ga potem primerjali smreki. — Kakšno zemljo
ima bor rad, C? Prodnato in peščeno, torej bolj suho. Kje je zato največ borovih goz¬
dov, L? Po ravninah in nizkih gorah. Kako visok zraste bor, F? 20—25»». Kakšno
obliko ima drevo, K? Obliko košate metle na dolgem ročniku. Kakšne so korenine, M?
Močne in sezajo globoko v zemljo. Zakaj se spuščajo globoko v zemljo, N ? Da najdejo
v suhi zemlji potrebne mokrote in hrane. Kakšno je deblo po obliki, P? Ravno.
Kakšna skorja je obdaja, Ž? Debela in globoko razpokana. Kakšna je skorja po barvi,
Š? Na spodnjem in starejem delu temno rujava, na zgornjem in mlajšem svetlo rujava.
Kako so razpostavljene veje, D? V vretenu ali motovilu. Kako stoje, O? Ravno proč.
Kako stoje vejice, P? Tudi bolj ravno. Kaj nosijo vejice, E? Igle. Kako stoje igle,
B? Po 2 in 2 skupaj. Kakšne so po dolgosti, Č? Zelo dolge (4— 6cm).  Kakšne po po¬
dobi, T? Na zunanji strani oble, na notranji ploske. Kakšen je njih konec, D? Pri¬
ostren. Kakšne barve so igle; L. Sivozelene. Bor tudi cveti. Kedaj cveti, A? Po¬
mladi. Koliko vrst cvetov ima, F? Dve. Kakšni so jedni, kakšni drugi, G? Jedni so
valjasti in žolti, drugi koničasti in sivi. Kateri se osipljejo, in kateri ostanejo, Č! Žolti
se osipljejo, a sivi ostanejo. Kaj postane iz sivih, Ž? Storži. Kakšne podobe so
storži, M? Kratki in koničasti. Kaj shranjajo v sebi, N? Krilato seme. Čemu je krilo
na semenu, F? Da ga veter lože zanese v kraje, kjer še ni borov. Kaj zraste iz bo¬
rovega Semena, V? Majhen borič. Kakšen je borov les po barvi, P? Rujav. S čim je
napojen B? S smolo. Da, zato tudi dolgo trpi. Kaj se izdeluje iz borovega lesa, F?
Vrtajo se cevi za vodnjake, tešejo bruna, režejo deske, stružijo strugarski izdelki, na¬
pravljajo drva; korenine dajejo priljubljeno podkurivo ali žužek. Čemu je smola, H ?
Iz nje se delajo največ baklje in pa kolofonij. Ponovitev vsega.

Primerjanje smreki.

— 74 —

V kakšni zemlji raste bor. L. V kakšni pa smreka, KV V vlažni. Kje je največ
borovih gozdov, S? Kje pa največ smrekovih, K? Po viših gorah. Kako visok zraste bor,
D? Kako visoka pa smreka, F? 35—40/«, Kakšno obliko ima bor, Č? Kakšno pa smreka,
G? Obliko piramide ali prav za prav obliko keglja. Kakšne korenine ima bor, L? A
kakšne smreka. O? Tudi močno, a globoko ne sezajo. zato zahteva smreka bolj vlažno
zemljo in če se sade smreke po sprehajališčih, saditi se morajo blizu skupaj, da obsen-
eajo tla ter ja ohranjajo mokrotna. Kakšno je deblo borovo po obliki, KV Kakšno deblo
smrckino, U? Tudi ravno. S kakšno skorjo je obdano pri boru, A V S kakšno pri smreki,
EV Bolj tanko in lukasto. Kakšna je skorja pri boru po barvi, BV Kakšna pri smreki,
V V Spodaj sivorujava, zgoraj rudečkasto rajava. Kako so razpostavljene veje pri boru,
A? Kako pri smreki, ZV Še bolj redno v motovilo. — Tako in jcdnako se primerijo
drugi deli. Po dokončanem primerjanji se ponovi smreka, naposled pa se navede, v čem
sta si drevesi a)  jednaki, h)  različni.

X. Ribnik.
e)  Živali po ribniku.

Jezerska ali ribniška školjka.

Katere živali gomazijo po ribniškem blatu, R? Pijavke, drugi črvi in pa jezerska
školjka, Jezerska školjka je torej povodna žival. Kakšne oblike je, C? Podolgovata in
ploščata. Čemu je takšne oblike, KV Da ložje reže vodo, kadar lazi. Kako dolga je,
ZV Blizu 1 dm.  Kako široka, L? 1 f 2 dm.  Kaj obdaja mehko žival, JV 2 trdi lupini. Kje
sta lupini med seboj zvezani, P V Ka. hrbtu. Vez se imenuje sklep.  Ponovi to, Č!
Žival lupini samohotno odpira in zapira, Ponovi to, Č! Kakšne barve sta lupini od zunaj,
M V Rujavozelenkasti. Kakšne od znotraj, KV Biserno svetli. Kiže lupin se nahaja na
živali koža, ki je na hrbtu telesu priraščena, na desni in levi pa se nanj samo naslanja.
Imenuje se plašč.  Povej to, Ž! Pod plaščem sede na hrbtu in vise ob straneh telesa
na vsaki strani 4 nežne, z žilicami prepletene kožice, To so škrge. Ponovitev. Znotraj
škrg je brezglavo ploščato telo. Ka sprednjem konci so usta. na trebuhu pa je mesnat
podaljšek — noga — katerega pomoli žival med zevajočima lupinama ven in se po
njem v mehkem blatu počasi pomika dalje. Ponovitev. Najložje si predstavljamo školjko,
ako jo primerjamo s trdo vezano knjigo, katero smo postavili tako po konci, da je hrbet
zgoraj. Kaj sem povedal, A V Tedaj nam pomenita knjigini platnici trdi lupini,  prvi
in zadnji list v knjigi plašč,  prihodnji štiri in štiri listi pred zadnjim škrge,  drugi
listi na sredi pa skoljkino telo.  Vsi imenovani deli knjige so na hrbtu med seboj
zvezani, a na straneh vsaksebi, tako je tudi pri školjki. Ponovi to, O! Še ti, S!
Jezerska školjka se redi s premicanimi živalmi, katere išče po blatu. Z njeno lupino
posnemajo mleko. Ponovitev. Razen popisane je po naših ribnikih, jezerih, potokih in
rekah še več vrst školjk, mnogo jih živi tudi po morji. Nekatere dajejo dragocene
bisere, ki se sami narode v plašči, iz debelih in bliščecih lupin delajo gumbe, zapetnice,
platnice pri nožih, tobačnice i. dr.

XI. Vrt,
d)  Živali na vrtu.

Krt.

Katere živali žive na vrtu pod zemljo, C? . . . . Kaj dela krt pod zemljo, J?
Rije in išče živeža. Kaj si še vse opazoval na krtu, Š? .. . Kakšno je njegovo telo po obliki, U'?
Valjasto in predi priostreno. Da, tako rekoč pravo bodalo ali vrtalo. Čemu je takšno, K?

— 75 —

Da lože vrta po zemlji. Kakšne so noge po visokosti, D? Nizke. Čemu li neki nizke,
M? Če bi bile visoke, moral bi riti veče rove, to bi ga postalo preveč truda. Kakšne
so po debelosti, B? Zadnje bolj šibke, prednje zelo močne, nazven obrnene in imajo
lopatasto stopalo s širokimi in dolgimi nohti na prstih. Zakaj so prednje noge tako
ustvarjene, Č? Da rahlja z njimi prst, jo grabi na stran in da krepko poriva telo po
zemlji naprej. S kakšno dlako je pokrito telo, E? S kratko, gosto in mehko, po barvi
črno. Čemu s kratko in mehko, L? Dolga in trda hi mu bila pri delu na poti. Zakaj
z gosto, V? Da mu ne pride prst do kože. Kakšne so oči, L? Majhne in pod dlako
skrite. Kakšen je vid, Z? Slab. Zakaj so oči pod dlako skrite, U? Da mu kaj v nje
ne pade. Zakaj so majhne in zakaj je vid slab, B‘? Ker je pod zemljo temno in mu
je vid brez vsake koristi. Katerega dela ni pri ušesih, D? Uhlja. Sluhovod je zaprt z
dlako, posluh je zelo tanek. Ponovitev. Zakaj nima na ušesih uhljev, E? Bi mu bili
na poti. Zakaj je sluhovod zaprt z gosto dlako, F ? Da mn kaj v uho ne pade. Zakaj
je posluh tanek, G ? Da ga vodi, ko išče hrane, z njim tudi spoznava nevarnost. Katera
čuta sta še ostreja ko sluh, L? Voh in telesni čut. Zakaj, N? Ga tudi vodita, vrh
tega mu javita bližajočega se sovražnika. Pomnite: Ker ima krt slab vid in mu
ta čut sploh nič ne služi, so njegovi drugi čuti toliko ost reji, da mu
vid nadomeščuj  e j o. Ponovi, kar sem povedal, O! Se ti, M! Kakšen je vrat, Č?
Kratek in debel. Čemu takšen, F? Da lože vzdiguje z glavo zemljo, ko rije, Koliko
zob ima krt, G? Mnogo. Kako stoje v čeljustih, C? Gosto. Kakšni so konci, K? Ostri
kakor igla. Zakaj ima toliko zob in zakaj so konci ostri, V? Da lahko drobi z njimi
trdokože žuželke. Povej, katere živali žre krt, R! Kaj si naredi krt pod kakšnim drevesom,
grmom ali štorom, T ? Umetno stanovanje. Kateri so glavni deli njegovega stanovanja, Š ‘P
Duplina, zgornji in spodnji krogohodnik, poprečni rovi in odhodni rov. Zakaj je treba
krta varovati, U? Kaj bi se zgodilo, ako bi krtov zmanjkalo, J? Podzemeljski mrčes bi
se tako pomnožil, da bi pogrizel in požrl vsem rastlinam nežniše korenine. Kje je krt
včasih neprijeten, D? Po vrtnih gredah; Zakaj, A? Komu je še nevšečen, K? Koscu.
Zakaj, L"? Kako se krtovinc po travnikih lahko odpravijo, E? Se razgrabijo. Ponovitev
vsega. — Pozor! Kaj spoznamo, ako primerjamo uredbo krtovega telesa
z njegovim bivališčem, njegovim življenjem in njegovo hranit bo, H?
Da je tako stvarjeno, kakor mu more pri tem ži vij enj i n aj bolj e služiti'
(Zakon fizijologične primernosti, modrost božja.)

ZEPrT^i  oddele Us:.

2. tečaj 5. šolsko leto.

Predgovor.

Zadruge, kakor sva jih odbirala doslej, vzete so bile iz zorokroga učencev, so
učence obdajale. Pouk je sledil nazornemu nauku in se je naslanjal na neposredno opa¬
zovanje. Prihodnje skupine so veče in širje (n. pr. Kras, Karpati, Ogerska planjava i. dr.),
učenci jih ne morejo več neposredno gledati in opazovati — pri nekaterih morebiti male
dele — namesto neposrednega gledanja in opazovanja stopiti mora pri obdelovanji
teh obširnih skupin notranje nazorovanje, za katero so se učenci na prejšnjih stopnjah
dovolj pripravljali in za nj tudi usposobili. Kakor je sledil doslej pouk o prirodopisji
nazornemu nauku,  tako sledi odslej zemljepisu. Prirodopis in zemljepis sta od

- 76

zdaj (od 5. šolskega leta naprej) v tesni, neločljivi zvezi (izjemši matematično in
astronomično zemljepisje). Zajnljepisje gre predi, za peto pa mn sledi prirodopisje. Takšna
zveza obeli predmetov je pa seveda le tedaj mogoča, ako se ozira učni načrt o prirodo-
pisji na učni načrt o geografiji in naopak. Midva sva odbrala za prirodopis, držeč se
načela „od bližjega na oddaljeno" kot „zadružne skupine" takšna ozemlja, katera so ko¬
likor toliko hkrati zemljepisne celote. Učni načrt za zemljepisje pa je na drugi strani
izdelati tako, da bo zemljepisni pouk korakal pred prirodopisnim, a ta koj za njim.*)

Posamne prirodnine obdelujejo se tudi na višjih stopnjah v istem smislu, kakor
na spodnjih, samo bolj obširno in bolj temeljito.

„Učnega gradiva" odslej ne bodeva več podajala, ker bi spis preveč narasel, ako
bi ga hotela prinašati v takšnem obsegu, da bi mogel učitelj, kakor v prejšnjih šolskih
letih, zajemati iz njega, s suhimi podatki v pičli meri pa ne koristiva dosti. V „pre¬
gledni tvarini" je načrt tudi za sledeča šolska leta izdelan, gradivo za izpeljavo na¬
črta pa vzame učitelj iz strokovnjaških knjig, kakoršnih sva v občnem delu (glej str. 18)
nekaj navedla. 2 ) Tudi „učnih slik" ne bodeva več izdelovala, podajala pa bodeva po-
vsodi, kjer se nama bo zdelo potrebno, migljaje, kako je obdelovati dotično tvarino,
oziroma prinašala gradivo za obdelovanje tvarine, sprejete v načrt.

A. Pregledna tvarina.

‘) Ložje bi bilo sestaviti načrt na podlagi podrobnega zemljepisnega učnega načrta, ker pa takšnega
nisva imela na razpolago, morala sva delati brez njega, da-si je bilo nama vedno pred očmi, kako naj na¬
preduje pouk v geografiji. Pis.

*) Da bodo tudi naše slov. prirodopisne knjige dobro služile učitelju, je samo po sebi razumljivo.

3 ) Koder bolje kaže (Kranjsko, Primorje) vzame se lahko Kras nam. avstr. Alp kot prva obširna skupina.

4 ) Kjer se je djal „Kras“ na prvo mesto, vzamejo se „avstr. Alpe" na drugo.

77

— 78 —

B- Iz učnega gradiva.

1. Rudarstvo.

Imenuj rudnine, K! Kamena sol, apnenec, kremenjak, jeklenec, glina , . . Rudnine
človeku mnogovrstno koristijo, tt  nekaterih gradi poslopja in mostove (apnenec, kremen),
iz drugih seka spomenike in podobe (mramor), se iz drugih dobiva potrebne kovine
(jeklenec, svinčeni sijajnik, bakreni kršeč), zopet iz drugih dela razno posodo (glina, por-
celanka) nekatere mu služijo za lišp (demant, rubin, granat), iz nekaterih pripravlja
barve (cinober, realgar, okra), nekatere mu dajejo umeten gnoj (malec. apatit, fosforit), z
nekaterimi si kuri (premog, šota), z nekaterimi sveti (kameno olje), s kameno soljo soli
jedila in jo daje živini. Nekatere izmed rudnin se nahajajo na naši zemlji (po gorah,
hribih in tudi po dolinah) v silovitih masah in slojih, kakor apnenec, grintovec (do¬
lomit), rogovača itd,, druge so redkeje in kodar so. nastopajo bolj v tankih slojih, v
žilah, gnezdih ali so nadrobljene med drugimi rudninami, n. pr. jeklenec, grafit, železni
kršeč, zlato i. dr. Prve lomijo kamnolomi (apnenec) ali je kopljejo prstarji (glina), druge
Spravljajo na beli dan rudo kopi ali rudarji,  nekatere izmed njih (zlato, platino, de¬
mant) tudi izbirajo ali izpirajo  iz peska rek in veletokov.

Redke rudnine iščejo rud o kopi  po raznih krajih. V to svrho raz kapi jejo
ali vrtajo zemljo na dotičnih mestih. Kje so iskali ali še iščejo v našem kraji takšne rud¬
nine? Kjer so kakšno zasledili v primerni obilici, narede rud okop ali rudnik.  Kje
so pri nas rudokopi? Kakšno rudnino kopljejo? Po nekaterih krajih so rudarske rudnine
na površji zemlje ali le tanko s prstjo pokrite. Na takšnih mestih narede rudarji po¬
vršen rudnik',  ki je podoben kamnolomu. Cešče pa so rudarske rudnine globoko
pod zemljo. Da pridejo do njih, skopati morajo do tja rudo k opne rove,  ki so bolj
ali manje vodoravni, ali pa rudniške jame,  katere merijo navpično navzdol in se
dado primerjati vodnjaku. Rovi in jame so zaslonjeni z deskami in podprti z močnimi
lesenimi stebri in oporami  (gredami), da se ne udero in ne porušijo. Kateri izmed
vas je že videl rudniški rov, kateri rudniško jamo?

Kako sc imenujejo delavci po rudnikih? Rudokopi ali rudarji.  Tistim, ki rudarje
pri delu nadzorujejo, pravijo lezci.  nekateri med njimi so nadlezci.  Poleg rudarjev,
lezecv in nadlezcev je pri vsakem rudniku še po jeden ali več rudniških urad¬
nikov,  vsi skupaj so rudniško  o sob  j e. Rudniško osobje ima posebno nošo, po
kateri sc lahko spozna. Glavo mu krije črna kapa,  ki je iz klobučevine ali iz sukna
ter ima posebni) obliko. Predi je na njo prišito medeneno ali zlato rudarsko znamenje
t. j. križem postavljena rud. kladivo in rud. pikač. Jop je tudi črn, za delavnik (pri
rudarjih) navadno iz parhenta. za praznik iz sukna. Prirezan je tako, da lahkotno ob¬
daja trup in roke. Ovratnik mu je pokonci, rame, tilnik in zgornji del prs po¬
kriva površen plašček, olepšan je z rudarskim znamenjem. Zadi ima rudar pripasano
rudarsko usnje,  na katero seda po mokrotnem rudniku. Oprsnik in hlače se ne
ločijo od navadne noše. Uradniki si še pripašejo po velikih praznikih in pri posebnih
svečanostih rudniški meč,  tudi posebno pokrivalo (kalpak) in finiši in dražji jopič
imajo za takšne prilike.

Po rudnikih delajo noč in dan. Rudarji se čredijo pri delu tako, da dela iedna
polovica prvih 12, druga drugih 12 ur. Jeden teden dela jedila polovica po dnevu (od
6. zjutraj do 6. zvečer) — ima obdanico,  druga po noči (od 6. zvečer do 6. zjutraj)
— ima obnočnico;  drugi teden je naopak. Po nekaterih rudnikih se začne delo prve
polovice o poludne in traja do polnoči, druge ob polnoči in trpi do poldne. Tudi tod
menjata polovici sledeči teden s pričetkom dela.

— 79

Rudarji potrebujejo posebnega orodja,  Najvažniše je: rudarsko kladivo, rudarski
pikač, rudarska motika, železni klin, železni drog, kameni sveder (s katerim vrtajo trde
rudnine), žličica (z njo odstranjajo vrtivo), lopata, rud. vozek ali tružica, rudarska sve¬
tilka i. dr.

Rudarji se pozdravljajo z besedami „Srečo dobro!“ ali „Srečno pot!“ (v rudnik in
iz rudnika). Odzdrav je v istih besedah ali pa „Bog'jo daj!“. Ker je delo po rudnikih
dokaj nevarno, začno ga rudarji vsakokrat z molitvijo in sicer molijo „Očenaš“ in

^Molitev sv. Barbari 11 .

Rudarska varuha sta sv. Barbara (4. dec.) in (zlasti na Češkem in Moravskem)
sv. Prokop (4. julija), oba obhajajo vsako leto slovesno.

2. Ledniki.

Kako razdelimo Alpe po visokosti. M V Kako visoko segajo nizke, kako visoko sred¬
nje in od katere višine navzgor se imenujejo visoke Alpe, TV S čim so visoke Alpe
(večidel) pokrite, A? S snegom. — V visočinah nad 2800/« ni v Alpah nikdar deža,

podnebna moča pada na tla po zimi in po leti zmrznena kot sneg', zato so ti deli po¬

kriti vedno s snegom — večnim snegom.  Črta, ki loči kopno od večnega snega, se
imenuje ločnica večnega snega.  V kateri visočini je v avstrijskih ali vzhodnih

Alpah, V? (2800/«). Po strmih pobočjih se pa sneg ne more držati dolgo, prej ali slej
se splazi — navadno z veliko močjo in hrupom — v gorsko kotlino ali gorski jarek.

Tako nastanejo snežni plazovi, ki so gorolazcem zelo nevarni in so jih že mnogo mnogo

pokopali, ubili ali zadušili.

Kakšno podobo ima sneg, KV Podobo zvezdic, sestavljenih iz iglic. — Po kotlinah in
jarkih nakopičeni sneg ne ohrani dolgo podobe iglic in iz njih nastalih zvezdic. Ker

neprestano izpuhteva iz njih voda (vkljub temu, da so zmrznene) in ker je obseva solnce,

kmalu zgubijo svojo prvotno obliko, spremeneč se v obla zrnca in sneg postane prahast,
podoben prav drobnemu pesku. Takšnemu starejemu snegu pravijo lanski sneg  ali
sren. Pa tudi v tej drobno peščenati obliki ne ostane dolgo. V svojih nižjih plastih, ka¬
tere ogreva zemeljska toplota in na katerih s silno težo leže zgornje plasti, se vsled
zemeljske toplote in velikega tlaka topi. Voda sc razteka med drobna snežna zrnca, zle-
deneva ter zlepi in zveže poprej ločena zrnca v ledeno gromado. Tako nastane iz srena
ali starejega snega ledni  k.

Sneg se v gorskih jarkih in kotlinah zbira in kupiči leto in dan. Ker zaradi veli¬
kega mraza po tistih krajih le malo kopni, nakopičili bi se moral sneg in narastiti lednik
nezmerno visoko, ako bi ne odhajal. Ali kakor drvi reka v nižave, tako drči
vsled svoje teže lednik  (s snegom po vrhu), če tudi počasi, neprestano po
poševni strugi ledniškega jarka navzdol.  Seveda pride na dan le 20—30cz«,
na leto torej 73—109/«, malokje (če je struga precej strma) 474/« daleč, lvodar je
jarek tesneji, zoži se tudi lednik, kjer je širji, razširi se lednik. Ako se .pomika prek
poprečnih reber v strugi, nastanejo na istem mestu na vrhu poprečne razpokline, če so
stružna rebra po dolgem, narede se tamu podolžne površne razpoke. Drči čez dolgo po¬
prečno jamo, razpokne tukaj na dnu poprek, če so jame po dolgem, pokne lednik na
tem mestu na dnu po dolgem. Tako torej razločujemo površne in pritlične  raz¬
pokline, katere so ali poprečne ali podolžne.  Površne razpokline so gorskim po¬
tovalnem zelo nevarne, že marsikateri potnik je padel v takšno ledniško zijalo in bilo
je skoraj vsakokrat po njem, ker so razpokline večinoma globoke.

80 -

Z obrežja ledniške struge pada in se vali na lednik manjše in veče kamenje, zato
je vsak lednik obrobljen ob straneh z gruščem in kamenjem, kateremu sc pravi 1 e d-
niške groblje ali griže,  in ker so ob straneh lednika, stranske ledniške
groblje.  Ako se skleneta dva sosedna lednika v jednega, združita se notranji stranski
groblji v jedno samo, kateri se pravi srednja led niška groblja.  Če se je
združilo več manjših lednikov v velikega, ima veliki več srednjih grobelj. Kjer leži na
ledniku široka kamena plošča ali velika peč. tam sobice ne more taliti leda, tali ga
pa okoli in okoli. Vsled tega postane lednik okoli velikega kamena nizi, dočim drži
kamen leden steber. To so ledni  š k e mi  z e.

Niže ko prileze lednik, topleje sije solnce, topleji je zrak, topleji so vetrovi. Led¬
nik se bolj in bolj tali (sren je že više zgoraj z njega skopnel) in postaja tanjši. Ko

dospe do določenega mesta v nižavo, ne more se več ustavljati toploti, konec ga je. Tu¬
kaj popadajo grušča in kamenje, katero je prinesel seboj, na tla 'in se zbirajo v

končni ali čelni groblji.  Konec sam ali čelo lednika je velik leden obok —

ledeniška vrata  — iz katerih teče ledeniški potok, ki seje  nabral pod tale¬
čim se lednikom.

Nam najbližji lednik je Pasterški na vzhodni strani Velikega ldeka (zvonika) na
Koroškem, dolg je 10.000/m in pokriva 31 km' 2 .  Ob Oetzthalskih gorah na Tirolskem je
znameniti lednik Gepač, ki je največi lednik v avstrijskih Alpah.

ZDruLg 1 ! oddelek.

1. tečaj, 6. šolsko leto.

Predgovor.

V uvodu k razdeljeni tvarini za V. šolsko leto sva poudarjala, da se mora odslej
prirodopisni pouk naslanjati na zemljepis. V V. šolskem letu sc obdeluje avstrijsko-
ogerska monarhija; izbrala sva torej temu primerno prirodopisne skupine iz avstrijsko-
ogerske monarhije. Za VI. šolsko leto si misliva načrt iz zemljepisa tako-le:*) Razširjenje
obzorja po Evropi, potem po Aziji in Afriki (stari svet), po vesoljnem morji (Severno
Ledeno, Atlantsko, Indijsko, Veliko ali Tiho in južno Ledeno morje), po Ameriki in Av¬
straliji (novi svet). — Kopna ali suha zemlja in morje. — Kar je najvažnišega in naj¬
bolj potrebno vedeti iz matematične in astronomične geografije. Za obdelovanje te tvarine
naj se porabi pet mesecev (oktober, november, december, januar, februar, torej jesen in
zima). V tem času se iz prirodopisa uči (drugič in bolj obširno) somatologija. V drugem
poluletji pride iz zemljepisa na vrsto: Pregledno popisovanje Evrope (meseca marca),
pregled morja in morskih delov (meseca aprila), pregledno popisovanje Azije in najvaž-
nišili azijskih otokov (meseca maja), pregledno popisovanje Afrike in njenih važnih otokov
(meseca junija), pregledno popisovanje Amerike in Avstralije ter njima pripadajočih važnih
otokov (meseca julija). Zadnjih 14 dni ponavljanje. Na ta načrt iz zemljepisa se opira
prirodopisni pouk v VI. šolskem letu.

*) Ta razvrstitev zemljepisne tvarine se strinja v temeljnih potezah tudi z občnim učnim načrtom
za ljudske šole za ta predmet in z načrtom za zemljepis, ki ga podaja G. Ruscli v NiedergesaC-ovi ročni
metodiki. Primeri: „Methodik des geografischen Unterrichtes ven G. Ruseh“ poglavja „Lehrgang“ in
,,Lehrplan“. l’is.

81

6

82

B. Iz učnega gradiva.

II. Severne pokrajine Evrope, Azije in Amerike.

1. Lega. Okoli severnega tečaja se razprostira na široko severno Ledeno morje.
Evropa, Azija in Amerika sezajo deloma same, deloma s svojimi otoki daleč tja v to
morje. V zahodnem delu Evrope je Laponija, v vzhodnem delu in v Aziji severna
Sibirija (tudi Tundra imenovana), v Ameriki Arktična nižava, ki se vriva v Ledeno
morje. Izmed mnogih otokov so naj znamenitejši Lofodi, Franc Jožefova dežela, Ostro vrhi
(Spitzbergi), Novaja^zemlja, Nova Sibirija pa Grenlandija.

2. Podnebje. Vsled svoje visoko-severne lege imajo imenovane pokrajine in pred
njimi stoječi otoki dokaj neugodno in mrzlo podnebje. Noči trajajo po zimi 24 ur, po
1, 2, 3 in še po več mesecev, istotako dnevi po leti. Dolge zimske noči razsvetlujejo
luna in zvezde, pred vsem pa severna zarja. Zima je dolga in strašno mrzla (po neka¬
terih krajih Sibirije včasih — 50° C.), poletje kratko, nebo navadno megleno. Tla so
po višavah bolj suha, po nižavah (Tundra) močvirna in le na površji (1 m  globoko) po
leti tala, v nižjih plastih kakih IOmna  globoko zmirom zmrzla, reke in jezera so kratek
čas po leti brez ledu, morje je po nekaterih krajih leto in dan zamrzneno, ledniki se¬
gajo do morja in doli v nižave. Mrzli vetrovi brijejo od severovzhoda, toplih južnih
sapic ni.

3. Rastlinstvo. Primerno nerodovitni, ali goli, ali peščeni in prodnati, ali močvirni,
ali z ledom in snegom pokriti mrzli zemlji in neugodnemu podnebju je rastlinstvo sirotno
in borno. Gozdov, kakoršni so pri nas, v tamošnjih krajih ni. Naši listovci so — z ma¬
limi izjemami •—• že davno ostali niže na jugu, le nekaj iglovcev je dospelo v te jedno-
lične, deloma tudi popolnoma puste pokrajine, kjer so se naselili po bolj zavarovanih
krajih. Bor in smreka sta v nižjem severu po ravninah in nizkih rebrih še povsodi na¬
vadni drevesi, a vidi se jima na prvi pogled, da nista tukaj doma, kajti ostala sta oba
nizka in pritlikovna. Vsi njuni deli so nekako starikavi, z lišaji in mahovi pokriti in pri¬
čajo, koliko je drevju pretrpeti pod ostrimi viharji in debelim, dolgo ležečim snegom.
Bor sega nekoliko više ko smreka. V družbi obeh opazujemo naše navadno brinje.

83

Najbolj se tod še obnese mecesen, kateri je jedino pravo drevo više-severnih krajev,
da-si se tudi na njem vidijo učinki divje severne piši. Kodar se razprostirajo mecesenovi
gozdi, odbijajo pogubne vetrove in dajejo zavetje mnogim drugim, občutljivšim rastlinam.
V zavetji mecesenovih gozdov nahajamo zato skorej redno našo navadno brezo, jerebiko
(Sorbus aucuparia), krhljiko (Rhamnus frangula), pesikovino (Lonicera Xylosteum) in
ostrolisto vrbo. Pa še več. Celo-nekaj naših cvetic se je tukaj naselilo, kakor: pustinj-
ski šipek (roža), krvenka (Lythrum salicaria), babja duša, teloh, potočnica, več zvončnic,
zlatic, klinčkov petoprstnikov in dr. Vse so vztrajne zeljiščnice z debelo koreniko ter
košato razraščene. Goste korenine na široko prepletajo rodo zemljo, cvetje je izvanrcdno
veliko in živih barv. Jednoletnih rastlin po mrzlem severu ni.*) Kakor rečeno, so pa
navedene rastline le po bolj zavarovanih krajih in v rodovitnejši zemlji. Močvirnata, ska-
lovita, peščena in prodnata in še v drugih ozirih rastlinam neugodna tla imajo svoje po¬
sebno rastlinstvo. Značilna za takšne kraje je pred vsemi drugimi rastlinami pritlikovna breza.
Kakor daleč zre oko po ravninah in bregovih, no vidiš drugega nego goščave pritlikovne
breze. Kodar po močvirji ni nabrana voda v mlake, kodar nista nakupičena prod in
grušča, kodar ni nasut izpran pesek, kodar ne leži roda ilovica, kodar ni gole skale,
kodar ne pokriva večni led ali sneg zemlje, povsod je zasadila svoje korenine v mrzla
tla. Pritlikovna breza ne zraste viša od človeka srednje postave, zato ti plava pogled
prek njenih goščav kakor po visokem žitu, vrhi se ti vidijo jednako visoki in dozdeva se
ti, da jih je kdo pristrigel. Pa le po nižjesevernili pokrajinah je pritlikovna breza
po konci stoječ grm, na zelo visokem severu, kakor n. pr. na Ostrovrhih in više po
Grenlandiji pleže po tleh, jednako naši robidi. Da-si je pa rada pritlikovna breza v tesnobi
in gnječi, se gosto brezje po nekaterih krajih vendar le zredi. Toda nastale vrzele na¬
vadno ne ostanejo prazne, štedljiva priroda jih zamašči z drugimi rastlinami. Po suhih
krajih se vrineta med brezje rožmarinova in lavorj e v a vrba,  po močvirnih tleh
mahovske črnice, brusnice in mahovnice,  po močvirji pa povodni mah.
Naštete jagodičnice obrode obilo debelih in sočnatih jagod, katere so tamošnjim in skoz
tiste kraje potujočim pticam prevšečna hrana. Značilni rastlini za severne kraje sta dalje
pritlikovna jelša in kocinasta vrba.  Kakor pokriva pritlikovna breza na dolgo
in na široko ravnine in bregove, tako obroblja neprodorno grmovje pritlikovne jelše in
kocinaste vrbe in nekaterih drugih vrb reke in jezera, kodar in kako daleč more zasle¬
dovati oko njihove obali. Grm stoji poleg grma, veja se vriva v vejo, mladika se vpleta
v mladiko tako, da je grmovje s svojim vejevjem spleteno, kakor protje v jerbasu ali
vitre v košu ter v resnici neprodorno.

Po nekaterih krajih preseda prevelika mokrota brezi, jelši in vrbam. Ogibljejo se
je. A mokrota ravno prav pride ostricam  in šaš  o m, kateri so se v tesni družbi tod na¬
selili. Dolge vitke korenike in tanke koreninice na vse strani preraščajo močvirje, dočim
pokrivajo bledozelene in sivkaste ostrolistaste bili lužje, kakor naše travnike truma trav.
Kodar pa je tudi ostricam in šašom v tleh preveč vode, tam se šopiri povodni mah in
odeva s svojimi nabočenimi blazinami na široko premočeno zemljo.

Visoko na severu in po viših gorah ne shajajo več ne pritlikovna breza, ne vrbe, ne
šaši niti ostrice. Tukaj životarijo le še mahovi in lišaji. Ž njimi, zlasti z jelenovcem se
večinoma živi severni jelen.

4. Živalstvo. Kakor ima sever svoje rastlinstvo, tako ima tudi svoje značilno žival¬
stvo. Izmed sezalcev so tam doma: Severni jelen (Rennthier), los (Elenthier), vol moškovec

*) Zakaj ne? Čemu imajo vztrajnice debele korenike, zakaj košate veje, čemu goste korenine in
veliko cvetje živih barv? Pis.

6 *

84

(Bisamochs), severni postrušnik (Lemming), severna lisica, volk, sibirski sobol (oba v
nižjem severu), rosomah (Vielfrafi), beli medved (Eisbar), tulenj ali morski pes (See-
liund), mrož (WalIross), grenlandski kit (Walfisch). Izmed ptičev: sokol lovec, kosmato-
noga kanja, snežna sova, močvirna jerebica, zlasti pa je po severnem Atlantskem in po
severnem Ledenem morji mnogo ptic plavalk kakor gaga (Eiderente), potapljavci (Polar-
taucher), alkovci (Alkenarten), galebi (Moven), srakovši (Sturmvogel) in čigre ali ribiči
(Seeschwalben). Izmed tamošnjih rib sta najbolj znani sled ali slanik (Haring) in pa trska
(Kabljau). Žuželk je po severnih krajih malo, največ še muh, med njimi so zelo na
slabem glasu sibirski komarji.

1. Severni jelen  je velikosti navadnega jelena ter pokrit z gosto dlako, katera je

po leti kratka, temnosiva ali rujava, po zimi dolga, svetlosiva ali belkasta. Na nogah ima
po 4 parklje, 2 veča in 2 manjša; stopalo je nenavadno široko. (Čemu?) On in ona
nosita rogovile. Severni jelen je krotka žival in živi v velikih čredah, katere se pasejo

po ravninah in gorah. V severni Ameriki in Grenlandiji je še divji, evropski in azijski

severjani pa so ga udomačili. Severni jelen je sevcrcem prekoristna žival. Naprežen v
sani pride v 1 uri po 10—12 km  daleč, njegovo meso, kri in mleko so severcu tečna
in okusna jed, iz njegove kože si delajo obleko, iz kostij in rogovil orodje, iz čev in kit
motvoze in sukanec. Pri vsem tem pa je severni jelen zadovoljen, kakor nobedna druga
privajena žival. Ne zahteva ne hleva ne krme. Leto in dan je pod milim nebom in si
sam išče hrane. Jelenovec, kateri mu je posebno priljubljen in s katerim se vso zimo in

deloma tudi po leti živi, izkaplje si z nogami in rogovilami izpod snega, da ga potrza.

2. Los je največi jelen (blizu 3 m  dolg in 2m  visok). Ima lopataste rogovile z roglji
ob robu in živi v Evropi in Aziji tam, kjer severni jelen, samo da ne sega tako daleč
na sever.

3. Vol moškovec  (ker diši bikovo meso po mošku) je oslove velikosti ter pokrit
z gosto, skoraj do tla sezajočo dlako. Živi pa v malih čredah po mrzlih delih severne
Amerike.

4. Severni postrušnik  je nekoliko manjši od podgane, rumenorujav s črnimi
pegami in biva po zemeljskih duplinah ter se živi največ od korenin. Kadar se postruš-
niki v kakšnem kraji preveč pomnožijo, da sila nastane za živež, podajo se v brez¬
številnih trumah v druge kraje. Selilce spremljajo na potovanji njihovi sovražniki, kakor
volki, lisice, rosomahi, sokoli, sove i. dr. Seveda postaja število selilcev vedno manjše in
le malo jih dospe tja, kjer ni treba stradati.

5. Severna lisica  je manjša od naše lisice, po leti rujava ali siva, pozimi bela.
Nahaja se po vseh severnih krajih, tudi po otokih in lovi vsakovrstne živali, a ni tako
zvita in drzna kakor naša. Daje dragoceno kožuhovino.

6. Volk  zasleduje po severu najbolj severne jelene in lose. Po leti živi sam ali po
parih, po zimi pa v večili tropah.

7. Sibirski sobol  je podoben kuni zlatici in živi v Sibiriji po drevji. Love ga
zaradi njegovega kožuha, kateri se prišteva najlepši kožuhovini.

8. Rosomah  je nategnenega telesa in nekoliko veči od jazbeca. Rujav je, a prek
hrbta se mu vleče temen trak, ki je na obeh straneh globoko nakrpan. Rosomah je
drzen ropar in napada celo severnega jelena.

9. Beli ali severni medved  se nahaja po obalih severnega Ledenega morja,
je 2 x / 2 m  dolg in l 1 / s m visok ter do SOC )kg  težek. Telo mu odeva dolga bela dlaka, sto¬
palo je kosmato kakor ščet. Beli medved je največi in najstrašnejši ropar visokega
severa. Žre največ tuljne in ribe, pa tudi človeku je nevaren. Iz kožuha delajo severci
odeje in preproge.

85

10. T ul en j je morska žival in pride le tedaj na suho, kedar hoče spati, se na solnci
greti ali dojiti mladiče. Živi v družbah in se hrani z ribami. Dolg je blizu 2m, ima
okroglasto glavo in lopataste noge; telo pokriva kratka gosta dlaka. Tulenj je krotek
in se lahko privadi človeka. Severci ga love, ker jim služi njegovo meso za živež, kožuh
za obleko, z mastjo pa svetijo in kurijo.

11. Mrož  je s tuljnom v bližjem sorodu, a mnogo veči je od njega (6 —Im  dolg.)
Odlikuje se posebno s svojima velikima (6—-8 dm  dolgima) očenjakoma v zgornji čeljusti,
katera dajeta slonovo kost. Mrož živi v tropah in žre razne morske živali, zlasti školjke.
Eskimovci in drugi severni primorci ga love zaradi mesa, masti, kože in velikih zob.

12. Grenlandski  kit  je največa žival, kar jih ljudje poznajo. Meri 20—24«?
(kakor 8—10 zaporedoma postavljenih konj), glava sama je 5—6 m  dolga, a 3—4 m
široka, tehta pa kit po 100.000 in še več %, torej toliko, kakor 200 pitanih volov. Daši
sezalka, podoben je ribi. Gol je, zgoraj sivočrn, spodaj bel, ima 2 prsni vesli (plavoti)
in pa široko, po konci postavljeno, na sredi vrezano repno plavot. Oči so majhne, od
gornje čeljusti mu visi okoli 300 3— bdm  dolgih, 20—25c/w širokih, na konci raz-
česanili roženih plošč, katere dado znano ribjo kost. Pod kožo ima debelo plast masti,
katera obdaja okoli in okoli telo. (Čemu?) Kit naglo plava in se globoko po¬
taplja, a vsakih 4—5 minut pride na površje, da izsope in vsope čistega zraka, ker ne
more pod vodo dihati. Kite love zaradi masti in ribje kosti vsi severni narodi, Eskimovci
jedo tudi meso in izdelujejo iz kosti razno orodje.

13. Sokol lovec  je podoben našemu kragulju. V srednjem veku so ga učili, da
je lovil fazane, čaplje in druge ptiče.

14. Kosmatonoga kanja  je rujava in veča od naše kanje.

15. Snežna sova  je največa med svojimi sorodnicami, po barvi bela in lovi naj¬
več postrušnike.

16. Močvirna jerebica  je po leti temno rujava, po zimi bela ter veča od naše
poljske jerebice.

Posebno pozornost vzbujajo potovalen po severu (po Islandiji, ....  Laplandiji,
Grenlandiji, Lafodih i. dr.) visokoseverne ptice plavalke, ki pridejo pomladi v brez¬
številnih krdelih na suho valit. Med temi plavalkami je gaga,  ki je manjša od domače
gosi in katera biva visoko po Ledenem morji. Meseca aprila, ko hoče valiti, pride v tro¬
pah na strme otoke in skalnate obali severnega morja. Tu si naredi gnezdo iz protja in
morskih halug in ga znotraj poblazini z mehkim puhom, katerega si je izpulila s prs, v
gnezdo pa znese 6—8 sivozelenih jajc. Ljudje iščejo gnezda, da pobero iz njega jajca
in beli puli. Gagin puli je namreč najmečji izmed vsega blazinskega perja, a seveda tudi
najdražji, 1 kg  velja po 20—25 gld. Ako se vzame gagi prvo gnezdo, naredi sišejedno,
ker nima sama več puha, oskube samca, da obloži znotraj gnezdo z mehkim perjem,
kakor se ji zdi potrebno. Eskimovci love gago, ker jim je njeno meso okusna jed, iz
njene peruhovine pa delajo toplo spodnjo obleko. Da pobirajo tudi jajca in puh iz njenih
gnezd, jednaka drugim severjauom, je samo po sebi razumljivo.

Poleg gage zapazimo po strmih severnih otokih in po skalnatem pomorji pomladi
velike množice kratkokrilih potaplj avcev  in alkovcev. Le za vodo ustvarjeni, ne morejo
nekateri izmed njih nič letati, po suhem hodijo počasi in zelo neokretno, držeč se sko¬
raj ravno po konci. Koliko truda stane takšne ptice, da prikobacajo in pripležejo na
kraj, kjer si uredijo vališče! S tovarišicami, ki tudi letajo, poiščejo vsako duplo, vsako
primerno razpoko, vsako poličico, vsak raven stranik, vsak pripraven nos, vsako pla-

86

noto po skalovji in jo porabijo v svoj namen. Z morja na „ptičje vrhe“ zročemu opa¬
zovalcu se zdi, kakor da vidi po skalovji razpostavljene vojake, ki stražijo puste
strmine. Kolikor je ravno prostora, toliko se jih zbere na istem mestu. Tu stojita dva,
tam stoje štirji, na večem mestu jih stoji deset, na dolgih stranikih je po dvajset in še
več ptičev. Drug se umika drugemu, drug hoče pomagati drugemu, vkljub gnječi in tes¬
nobi ni prepira med njimi.

Druge severne plavalke so galebi, srakoši in ribiči,  kateri pa niso počasni
in neokretni, kakor potapljavci in alkovci, nego nagli in spominjajo zaradi svojega vit¬
kega telesa, dolgih perotij in spretnega letanja na lastavice. Po severnem Ledenem morji
jih živi mnogo raznih vrst. Rede se največ z ribami. Ko nastopi čas valitve, pridejo v
takšnih množicah na suho, da njihove trume solnce otemnevajo. Kamor oko pogleda, vse
mrgoli samih ptic! Po višavi se vrti tropa, ki je ravno dospela na kopno, in si ogle¬
duje kraje, od morja se privali krdelo, ki se polagoma posede na skalovje, na suhem se
zopet vzdigne truma in vzleti, da kar hrušči po zraku. Družbe vran, katere opazujemo
po zimi, trope škorcev, ki letajo jeseni s kraja v kraj, trume lastavic, katere obkrožajo
pred svojim odhodom zvonik domače cerkve, ne štejejo nič, ako jih primerjamo s kr¬
deli severnih galebov, srakošev in ribičev, ki se snidejo pomladi na „tičjih vrhih 11 .

Sled ali slanik  živi po severnem Atlantskem in po Severnem morji in pride za
časa drstitve v brezštevilnih trumah na morske obali. Jednako tokovom, vlečejo se
krdela proti pobrežju, voda postane kalna lusk, katere odpadejo ribam v tesni gnječi.
Severni primorci in otočani pa se vesele prihoda in nalove tisoče milj ono v priplavavših
rib, katere ali nasole ali na drug način pripravijo ter v sodih in sodičkih dado v trgovino.
Sled je 20— 3acm  dolg, zgoraj modrozelen, po straneh in po trebuhu pa se blišči v
mavričnih barvah.

Trska  je 1—D/a m dolga, do 50 kg  teška riba žoltorujave barve s črnimi pegami.
Hrbtna plavot ji je razdelena v 3 jednake dele, podrepni plavoti ima 2, ozki trebušni
plavoti stojita pred prsnima na grlu (grloplavotka). Trska živi po severnih morjih okoli
Evrope in Amerike in sledi slaniku, kadar se poda ta za drstenja na plitve obali. Love
se trske največ po pobrežjih severne Evrope in severne Amerike. Cele ladije francoskih,
angležkih in severnoameriških ribičev se odpeljajo pomladi na trskin lov in je nalove več
nego sto milj onov kilogramov. Sveža trska se imenuje kabljo,  osoljena lab er dan,  na
zraku posušena trska,  osoljena in posušena klipka.  Iz tolstih trskinih jeter pri¬
pravljajo znano jeterno olje, katero je izvrstno zdravilo.

Sibirski komarji.  Komarji so muhe vitkega telesa in dolgih suhih nog. Po
zraku plešejo v večih in manjših družbah ter napadajo ljudi in živino, da se napijejo
na njih krvi. Ličinke žive v vodi. Zato se ne bodemo čudili, zakaj je ravno ob po¬
tokih, rekah, jezerih in po močvirji vedno toliko komarjev. Kako nadležni so naši ko¬
marji, je že pač vsakdo poskusil, sibirskih se je pa že prav teško braniti, ker vse
mrgoli drobirja po zraku.

5. Rudninstvo. Izmed koristnih rudnin je omeniti zlasti magnetovec,  katerega
so severne dežele in pokrajine posebno bogate, nikjer na zemlji se ga ne nahaja toliko
kakor tod. Nahajamo ga ne samo v mogočnih slojovih, cele gore so sestavljene iz njega.
Najbolj slove zaradi magnetovca Danemora in Geli vara na Švedskem, Arendal na Nor¬
veškem, Kačkanar, Blagodat, Visokaja in Magnetnaja gora in pa Nišne Tagilsk v Uralu,
države New-York, New-Jersey in l J ensylvania v severni Ameriki. Magnetovec se dobiva
v kristalih, zrnat, jedrnat in v produ rek kot magnetovčev pesek. Kristali imajo podobo
osmerca in navadno tiče v kakšni drugi rudnini, so vraščeni. Barve je črnikaste, raza

87

mu je črna, blišči se blizu kakor železo, neprozoren je ter 5krat teži od vode, z rezilom ga
lahko raniš. Posebno se odlikuje še po tem, da vleče na se železno pilovino in jo drži —
je magnetičen. Magnetovec lomijo in kopajo rudarji, plavžarji pa dobivajo iz njega železo.

6. Prebivalstvo. Prebivalstvo po severnih pokrajinah in po otokih, k njim pri¬
padajočih, kolikor so otoki sploh obljudeni, je redko in prav različno. Po severni Lap-
landiji bivajo mongolskemu plemenu pripadajoči Laponci in Finci,  po južni Laplandiji
Normani,  kateri so po rodu in jeziku Germani (Nemci). Vsi so večidel pastirji, lovci
in ribiči, večina je pokristjanjena, nekaj je še paganov. Po Islandiji žive Normani  in
rede govedo, ovce in konje, a največ se pečajo z lovom rib, ptic in morskih psov. Po
veri so Luteranci. Islandci so jako nadarjen narod. Nimajo sicer ljudskih šol, a otroci
se nauče brati od starišev, in ni ga skoraj odraslega človeka med njimi, da bi ne znal
citati. Kakor Slovenci, radi prebirajo lepe knjige ter ljubijo nad vse svojo domovino,
jednako Slovencem. Sibirčani  so večidel mongolskega plemena in se dele v razne
narode, kakor Fince, Samojede, Tunguze, Jakute, Čučke, Kamčate i. dr. Večinoma so še
pagani, malo jih je pokristjanjenih. Med njimi naseljeni Rusi so pravoslavne vere. Sibir¬
čani so pastirji, lovci in ribiči. Po severni Ameriki bivajo severno-ameriški Indijanci,
vsi še pagani. Lovci so in ribiči. Love pa: severne jelene, vole moškovce, razne kožu-
harje kakor: severno lisico, belega medveda, kune, bobre in morske vidre, potem tuljne,
mrože in vsakovrstne ribe. Na severo-zahodnem polotoku Aljaski so se naselili Rusi, na
obalih, kjer se izljiva reka Mackenzie v severno Ledeno morje in še na drugih mestih
severnega pobrežja in pa na polotoku Labrador se nahajajo Eskimovci,  prava domovina
Eskimovcev pa je Grenlandija, kjer jih živi po zahodnem, po leti kopnem delu (vzhodni
del je v večni led zakovan) kakih 9000 ljudij.

Eskimovei so nizke in podstavljene postave, debelih zgornjih čeljusti, pogreznenih
lic, priostrene spodnje čeljusti, širokih ust, črnikaste polti, gostih črnih las in črne brade.
Oblačijo se v kožuhovino in peruhovino, ženska obleka se malo loči od moške. Po zimi
(od začetka oktobra do konca aprila) stanujejo v bajtah, katere si postavijo iz kamenja,
drna, lesa, snega in leda (tudi klopi in postelje so iz snega, a pogrnjene z debelimi ko¬
žuhi), po leti v šotorih, napravljenih iz kitovih reber in živalskih kož. Izmed domače
živine rede samo psa in sicer neko posebno pleme, katero je volku podobno in nič ne
laja, nego samo cvili. Pse vprezajo v svoje male sani, za daljša potovanja po 10—15 v
jedne. Po snegu bodijo Eskimovci z dolgimi krpljami, po morji se vozijo v lično izde¬
lanih čolnih in čolničih. Eskimovce redita lov in pa ribarstvo. Po suhem love severne jelene,
severne lisice in bele medvede, po morji pa tuljne, mrože, kite in razne ribe. Meso
ubitih živalij sirovo jedo, kri in maščo pa pijejo. Eskimovci so krotki in pohlevni ter mirno
žive med seboj. Nekaj so jih danski misijonarji spreobrnili k pravi veri, mnogo pa je še
paganov. Po svoji rasti in postavi, po šegah in jeziku se bližajo Laponcem, ne severo-
ameriškim Indijancem.

V. Afrika in otok Madagasker.

1. Lega. Afrika ima blizoma podobo trikotnika in leži na obeh straneh ravnika večidel
v vročem pasu. Na severu sega nekaj (peščenina Sahara, Egipet in Severno pomorje) prek
severni obratnik, isto tako na jugu, čez južni obratnik (južni del puščave Kalahari pa
kapska stopnjevina). Odkar je prodrena suješka ožina in zgraden preliv, obdaja jo od
vseh strani voda: na severu Srednjezemsko, na zahodu Atlantsko, na vzhodu Rudeče in
Indijsko morje. Največi in naj znamenitejši izmed atriških otokov je otok Madagasker na
vzhodni strani v Indijskem morji, v Atlanskem morji so najbolj znani Kanarski pa Kap¬
verdski otoki.

88

2. Podnebje. Vsled svoje lege v vročem pasu in radi pičle porazne izobrazbe je
Afrika najbolj vroča zemljina. Seveda imajo razni deli zelo različno podnebje. Ob ravniku
(do 18° sev. širine in do 20° juž. širine) je pas tropiškega deža, kjer je vso leto obilo pod¬
nebne mokrote. Ko je pri nas zima, dežuje na severnem delu pasa močneje, a na juž¬
nem slabeje, kadar pa imamo pri nas poletje, je na južnem delu pasa več deža, a
manje na severnem. Dež spremljata navadno blisk in grom. V pasu tropiškega deža
vročina ni presilna. Na obeh straneh pasa tropiškega deža (od 18—31° sev. širine in od
20—31° juž. širine) leže brezdežne, t. j. tiste pokrajine, po katerih ni nič deža. Zato je
tod silna vročina in strašna suša, do 40° v senci, noči so pa zopet hladne, mnogokrat
do 0°. Na severu spada v brezdežni pas puščava Sahara, na jugu puščava Kalahari.
Skrajni severni (severno pomorje) in skrajni južni del (Kaplandska stopnjevina) sta zopet
v pasu deža in sicer zimskega deža. Po severnem pomorji gre dež v mesecih od no¬
vembra do februarja, po Kaplandiji od majnika do avgusta. Čeravno pa je podnebje
odvisno v prvi vrsti od zemeljske širine, je še razen nje več drugih činiteljev (lega nad
morjem, kakšna veča voda v obližji i. dr.), ki določujejo podnebje. Zato tudi v Afriki
ni v istem pasu širokosti povsodi jednako podnebje. Sahara, Sudan in Egipet so v istem
(brezdežnem) pasu, pa kakšen razloček v njihovem podnebji!

3. Prebivalstvo. Prebivalci v Afriki kažejo veliko različnost med seboj in pripadajo
raznim plemenom človeškim. Po Egiptu, Abesiniji, Berberiji in Sahari bivajo večinoma narodi
kavkaškega plemena. Po veri so največ mohamedanci, nekaj je Židov, malo katoličanov. Po
Sudanu in severnem delu srednje Afrike so Sudanski zamorci,  po južnem delu srednje
Afrike Bantuzamorci.  V jugozapadnem delu (od reke Kunen naprej) stanujejo rujavo-
polti Bušmanci in Hotentoti, po madagaškem otoku pa Malajci. Po obali je naseljenih
mnogo Evropejcev.

Zamorsko pleme človeka.  Zamorci so navadno visoke rasti, vedno s temno,
redkokedaj s popolnoma črno poltjo, čelo jim je poševno, glava v temenu nategnena,
zgornja čelust je velika, isto tako spodnja, nos je nizek in širok, ustnice so debele, zobi
stoje nekoliko naprej, lasi so kratki in kodravi, brada je redka. Zamorskemu plemenu
se pripisuje nadarjenost, a na nizki stopinji izobrazbe je, celo človekojedi se še nahajajo
med njimi. Vsi so še pagani. Žive se največ z lovom, nekaj je pastirjev, nekateri rodi
tržijo z drugimi narodi in prodajejo zmirom še tudi ljudi.

4. Rastlinstvo sploh. Rastlinstvo vsakega kraja, vsake pokrajine, vsake dežele, vsa¬
kega dela sveta je odvisno od podnebja. Kakor pa je po raznih delih Afrike različno pod¬
nebje, tako različno je tod tudi rastlinstvo. Po severnem primorji je podobno rastlinstvu,
kakor ga nahajamo po španskem, laškem in grškem polotoku. (Oljka, pomerančevec, citro¬
novec, figovec, granatovec, rožičevec, murva, žlahtna lavorika, oleander, mirta, primorski bor,
rudeče brinje, vinska trta, bodičasto grmovje (ilex), bodičasta zeljišča (opuntia, agave,
artičoki), mnoge gomoljnice in čebuljnice. Po Sahari in puščavi Kalahari ni skoraj nič
rastlin, le saharske oaze z vlažno zemljo so poraščene ter lepo zelene. Po srednji Afriki
se razprostirajo orjaški gozdi tropičnega drevja; kjer pa so pretrgani, nahajajo se tro-
piške stepe. Kaplandija ima svoje posebno rastlinstvo, v katerem se zlasti odlikujejo
vresnice, pelargonije, suhe rože (imortele), značilne čebulnice in gomolnice, drevesaste
mlečnice in košarice, cikadeje i. dr.

5. Afriški pragozd, a)  Njegovo rastlinstvo.  Pragozde ali prvotne gozde
imenujemo takšne, v katerih drevesa starosti padajo, kodar se naraščaj sam zaploja
in kam še ni posegla človeška roka. Pri nas jih je že malo. Nahajajo se še.
v češki Šumavi in v Karpatih. Na Pokorji so še bili pred kakimi 30 leti. Naši

89

gozdi so ali listovi, iglovi ali listovi in iglovi. Afriški le listovi, ker Afrika nima
skoraj nič igloveev. Mnogi naših gozdov so gosti in temni in drevesa sezajo s svo¬
jimi vrhi visoko pod nebo. Pa afriški pragozd je v vsakem obziru bolj velikansk.
Na tujega opazovalca napravi nepopisljivo mogočen vtis. Drevesa po afriškem pragozdu
so debela kakor polovnjak, kakor četrtinjak in še debeleja, ali pa so tanka in vitka ter
ravna kakor sveča. Vejata drevesa stezajo veje daleč od sebe, njih vrhi se vzdigajo vi¬
soko na kviško. Najmočneja izmed vsega vejatega drevja je adansonija ali opični kru¬
hovec. Ona je tisto drevo, katero se ponaša s toliko tolstimi debli. Poleg vejatih adan-
sonij in med njimi stoje drevesa brez vej. Njih debla spominjajo na zelo visoke kamene
stebre. Ravna so kakor sveča, spodaj in zgoraj navadno tanjša, a na sredi napeta. Na
konci noše redek vršič dolgih listov. To so palme. Srednje in nižje višine zavzemajo
akacije, mimoze, drevesaste lijane in drugo listnato drevje. Pritličje napoljnuje vsako¬
vrstno grmovje, vso polno trnja in bodic. Kjer je še pa kak prazen prostorček, posedejo
ga senco in vlažnost ljubeče zeljiščnice in trave raznih rodov in plemen. Okoli debel se
ovijajo tukaj kakor velikanske kače, tam kakor vrvi in motvozi plezajoče lijane, kuka¬
vice, slakovi in druge plezalke. Po svoji opori spležejo v najvišje višine drevesnih vrhov.
Spenjajo se tudi od drevesa do drevesa, prepletajo vejevje, ga spletajo med seboj in
delajo brez števila brvi in mostov med drevjem. Kako štedljivo je porabila priroda v
pragozdu vsaki prostorček v svoj namen ! Afriški pragozd je v polnem pomenu besede
neprodoren. V njega ne dospe solnčni žarek, njegovih tal ne doseže kaplja iz oblakov
in v njega ne pride ne veča žival, ne človek brez sekire v roki. Le po stezah in tirih,
po katerih hodijo rastlinojede (žirafe, antilope, nosorogi, sloni) skoz pragozde k potokom,
rekam in jezerom pit in zverine na lov, stopiti moreš globeje v temno goščavo z zaduh-
lim vlažnim zrakom.

Ko nastopijo pri nas hladni jesenski dnevi, začne naš gozd spreminjati svojo zeleno
barvo. Listje orudi, orumeni ali orjavi. Gozd postane pisan kakor livada po leti in to je
prvo znamenje, da se je jelo drevje pripravljati za zimo. Pripiše še krivec, slana pade
in konec je poletnemu življenju. Listje se osiplje, plodovi popadajo na tla in drevje stoji
golo, kakor da bi bilo suho.

Jednako mrazu in slani pri nas, upljivata na afriški pragozd vročina in suša. Ko
po tamošnjih krajih redkeje gre dež, ko se osušita zemlja in zrak in ko pritisne vro¬
čina, odbije drevje v pragozdu svojo zeleno okraso ter nastopi dobo mirovanja.

Kakor se pa pri nas po zimskem počitku omladi pomladi gozd, cveti in nastavi
plodove, tako oživi tudi v tropičnem gozdu rast, ko se je povrnil čas obilnejega deža in
sta odjenjali vročina iu suša. Drevje in grmovje poganja mladike, se okrasi s tisočerim
cvetjem in zaplodi sad in seme.

Ko je pri nas meseca decembra priroda v trdnem zimskem spanji, ko pokriva de¬
bel sneg hribe in doline in ko se ravno pripravljamo na vesele božične praznike, stoji
afriški prazgod na severni strani ravnika v svoji polni krasoti.

Adansonija ali opični kruhovec. Opični kruhovec je značilno drevo afriškega
prazgoda. Košat je ter kakih 48 m  visok, a v vseh svojih delih orjak. Njegovo deblo je
debelo kakor stolp (meri 6—9 m  v premeru), iz debla prihajajoče veje kakor debel hrast,
više veje kakor gaber, vejice kakor močna leska in mladike, kakor staro trsje. Listje
je široko ter razdeljeno kakor prsti na roki; belo cvetje se glede na velikost lahko meri
z vrtno rožo; plodovi vise na dolgih pecljih in spominjajo na podolgovate buče srednje
debelosti. Sočnata strženevina v plodovih je afriškim zamorcem slastna jed. Gasi jim
žejo in jih hkrati nasiča. Dupla v starih deblih dajejo zamorcem zavetje in stanovanje.
V jednem samem bivata včasih po dve rodbini.

90

h)  Živalstvo v afriškem pragozdu. Velikanski afrikanski pragozd je bivališče
mnogovrstnemu, posebnemu, deloma čudnemu in prečudnemu živalstvu.

Čede neokretnih slonov, divjih kapskih bivolov, suhonogih antilop, potem družbe
okornih nosorogov, visokonogih in visokovratnih žiraf, ostudnih bradavičarskih prešieev
prehajajo in prekoračajo po svojih stezah in potih temne pragozdne goščave ter se pasejo
ali objedajo drevje in grmovje. Njim slede in je zalezujejo mogočni lev, krvoločni leo¬
pard, lisasta hijena, hijenski (lisasti) pes, dolgouha lisica in drugi roparji. Ob robih go¬
zdov in po stepah med gozdi opazuje potovalec (ob južnih delih) čebre, kvage in divje
osle. Ob zgornjem Nilu in nilskih jezerih živita odurni povodni konj pa nilski krokodil.
Po skalovitih krajih srednje Afrike bivajo psoglavi mandrili in pavijani, po Gvineji ve¬
likanska četveroročca gorila in šimpans. Pa še mnogo drugih, toda manjših opic je po
gozdih srednje in južne Afrike. Le-te pležejo — kakor gorila in šimpans — po drevji
in se hranijo z mladimi tiči, jajci, vsakovrstnimi žuželkami in plodovi. Otok Madagasker se
por bno odlikuje z velikoočimi poluopicami, katerih je tamo več vrst. Vse so ponočne,
lene in počasne živali.

Ptičev je afriški pragozd prebogat. Ob rekah in jezerih se sprehajajo trope visoko-
cepeligastih močvirnikov, po vodi plavajo družbe širokoplečastih plavaric, po drevji pa-
je vse živo lahkokrilatih sokolov, pisanih žoln, zelenih papig, vitkih kukavic, nežnih go¬
lobov in raznovrstnih pevk, da ni konca in kraja njihovega čivkanja, žvižganja, žvrgo-
lenja, kavkanja, krokanja, krohotanja, bobnanja, bevkanja in mevkanja.

Po tleh plaze razne kače, strupene in brezstrupne, po lužah žive kričeče žabe in
čudna močvirna riba, ki je na pol krkon, na pol pa riba. Pokrita je z luskami, ima
trakaste plavute in dvojna dihala: pluča in škrge. Žre pa žabe, ribe in žuželke. Kadar
zmanjka po lužah vode, zarije se v blato in diha s pluči.

Žuželk raznih vrst, pajekov, ščipavcev (škorpijonov), suhih večerij in druge takšne
golazni tudi ne manjka po afriškem prazgodu. Veliki metulji živih in krasnih barv obkro¬
žajo dišeče cvetje po drevji in grmovji, bliščeči hrošči — med njimi pravi orjaki —
brenče po zraku, različni kožokrilci preiskujejo cvetice in srkajo iz njih sladko strd,

škržati in kobilice cvrče in škripljejo — zlasti po noči — po vejah in travi, da bi

človek kar oglušel. Pravi ponočnjaki pa so komarji (moskitos), kresnice, ščipavci, pajeki,
suhe večerje in strige. Komarji se vzdignejo, kakor hitro zatone solnce, v brezštevilnih
trumah iz močvirij, kjer so se porodili in kjer predremljejo dan, in zasledujejo ljudi in
živino. Kamorkoli se podaš, komarji te ne zgreše. Najdejo te, če se vržeš na golo
zemljo, ali če se skriješ v gosto travo, v grmovje, ali med drevje. Pikajo in kri pijejo
sicer le samice (samci se hranijo z rastlinskimi sokovi), pa že one dosti prizadenejo člo¬
veku in živini. Kjer komar zbode, uname se koža in oteče, oteklina pa silno srbi, peče
in žge. Pogostoma se še pridružijo oteklinam prav nevarne kožne bolezni, da živina pada,
ljudje pa umirajo za njimi. Domačini se zarivajo v blato, da se branijo nadležnih mo-
skitov, mnogokrat pa tudi pobegnejo s krajev, kjer je preveč te živadi. Potujoči Evro¬
pejci se navadno zavijajo v debelo obleko, da jim ne pridejo komarji do kože.

Kresnice se tudi zbude, kakor hitro postane mrak. Žareče živalice prekrižujejo na
vse strani zrak, tudi med moskiti, kakor da bi jim hotele svetiti, ko iščejo svoje
žrtve. Po tleh lazijo po noči visokonogi pajeki, hobotne suhe večerje, krivorepi šči¬
pavci in hitre strige. Vsa ta golazen se kaj rada približa ognju, okoli katerega po¬

čivajo trudni potovalci in jih spremljevalci, srednjeafriški domačini. Pozabiti ne smem
termitov, katerih nikjer ni toliko, kakor po Afriki. Naseljujejo se ob robih gozdov
in po goličavah in žive skupno kakor mravlje ali v drevji, katero mnogovrstno iz-
otlijo, ali v podzemeljskih rovih, ali pa v posebnih, okroglim stolpom podobnih,

91

včasih do 5 metrov visokih termitnikih, katere so naredili iz gline in peska ter tva¬
rino tako trdno zlepili s svojimi slinami, da trmitnik komaj s sekiro razbiješ. Samice in
samci imajo krila, pa le tako dolgo, ko se roje, potem jim krila odpadejo, jednako na¬
šim mravljam. Razen samic in samcev se še v termitniku nahajajo manjši delavci in
„vojaki". Oboji so nerazvite samice in nimajo kril. Delavcem so izročena vsa opravila
v naselbini, a debeloglavi vojaki branijo s svojimi močnimi čeljustmi naselbino. Mladi
termiti, katerih ob določenem času vse gomezi po termitniku, so beli, zato so tudi dobili
trmiti ime „bele mravlje". Ako se ugnezdijo termiti v kaki hiši ali ladji, so lahko zelo
škodljivi in celo nevarni, ker vse prevrtajo in izotlijo znotraj bruna, tramove, leseno
orodje, posodo in druge lesene reči. V cesarski vrt v Sckonbrunnu pri Dunaji so zanesli
iz Brazilije drobnega termita, kateri živi po lesovju tamošnjih cvetličnjakov. Vrtnarji
so si že mnogo prizadevali, da bi zatrli tujega škodljivca, pa ves trud je zastonj.

Termiti imajo mnogo sovražnikov. Zrejo jih kapsko prase, velikoluski luskavec
in drugi majhni sesavci. Pa tudi mnogi ptiči jih zobljejo. Vrh tega jih love kuščarji,
martinčeki in žabe. Napadajo jih dalje mravlje, hrošči brzci in kratkokrilci, muhe gra-
bežnice, strige, ščipavci, pajeki in mnoge ropne ličinke. Zamorci jih nabirajo ter v ponvah
pražijo, kakor mi drobno zrezano meso. Dober tek!

Popis nekaterih drugih živali iz pragozda.

1. Šimpans  je jedna največih človeku podobnih opic (le gorila, kateri meri
1-7»ra, je še veči) in živi po goščavah dolne Gvineje. Šimpans je \:bm  visok ter
s srednje dolgo črnorujavo dlako pokrit. Obraz, dlan in stopalo so goli. Oči so globoke,
ušesa velika, nos je majhen, širok in nizek, hripelj v nosu je tanek, tako da so nosnice
navzdol obrnete, usta so zelo široka, ustnice debele in nagrbančene, zobovje je popolno,
podočniki so priostreni in daljši od drugih zob. Roke segajo čez kolena, noge so v
kolenih nagenjene, na rokah in na nogah je palec drugim prstom nasproti postavljen,
vsi prsti imajo ploščate nohte.

Šimpans živi v rodbinah in po parih ter biva po drevji. Tukaj si dela iz vejevja velika
gnezda in napravi nad gnezdi streho, da dež ne gre va-nje. Šimpans zelo spretno pleže
in skače po vejah. Živi se z raznimi plodovi, z mladikami in listjem. Napaden se po¬
gumno brani z rokama in s svojimi strašnimi zobmi. Mlad ujet kmalu postane krotek
in se nauči marsičesa. Zamorci jedo šimpansovo meso.

2. Sivolasi pavijan  ima dolgo sivo dlako, nategneno, pesjo glavo, velike ustne
mošnice, rudeč obraz, živorudeče zadnice in precej dolg, na konci čopast rep. Velik je
kakor sreden pes.

Sivolasi pavijan živi po skalovitih gorah v Abesiniji in Nubiji v družbah, ki šte¬
jejo včasih do 100 glav. Redi se s plodovi, mladikami, listjem in koreninami, pobira pa
tudi vsakovrstne žuželke, pajeke, suhe večerje in polže. Starim Egipčanom je bil
sveta žival.

3. Lev,  „kralj živali", je največa mačka. Odlikuje se zlasti s svojo silno močjo.

Z jednim samim udarcem pobije dvoletnega junca ali telico. Z žrebetom ali teletom v
gobci preskoči 3 m  visok grm, takšen plen nese po več ur daleč, konju v hipu pre¬

grizne vrat.

Lev je rumenkaste kratke dlake, a samec dobi po tretjem letu po tilniku,

vratu in plečih košato grivo. Na konci dolgega repa ima čop in v njem roženo bodico.

Lev je po dnevu skrit v svojem zatišji, po noči pa gre za plenom, naznanjajoč se s

strašnim rjovenjem. Živali, ki slišijo njegov daleč doneči glas, se začno straha tresti.
Ko zagleda plen, se potuhne in se plazeč bliža svoji žrtvi; v primerni bližini pa skoči

92

na njo, jo zgrabi s tacami in ji pregrizne vrat. Človeka se baje navadno ne loti, če je
pa ranjen, gre tudi nad njega.

Lev se nahaja po južni Aziji in vsej Afriki, izjemši spodnjo Nilsko dolino in na¬
pravi ljudem pri domači živini dokaj škode. V prejšnjih časih je bil tudi na Grškem.
Stari Rimljani so redili leve po zverinjakih ter jih skupaj spuščali, da so se njim v za¬
bavo med seboj napadali in grizli. Pompej je jedenkrat spustil 600 levov na bojišče.

4. Žirafa  spada, kakor velblod, med prežvekovalce. Suhe postave je in rumen¬
kaste barve z mnogimi temnimi, največ oglatimi lisami. Vrat je dolg in nosi zgoraj
dolgo, po konci stoječo dlako. Glava je drobna, na glavi ima dve, kakih 16 cm  dolgi
rožnici, na katerih pa nista nasajena rogova, ampak rožnici sta le prevlečeni z navadno,
dlakovo kožo. Jezik je dolg, valičast in žival lahko z njim daleč sega. Predne noge
so mnogo više od zadnjih, zato je telo povešeno. Rep ima na konci čop.

Žirafa je doma po ravninah srednje in južne Afrike, živi v malih tropah in se
hrani z visoko travo, največ pa z mladičjem in listjem. Ako hoče piti, mora stopiti
globeje v vodo ali razkoračiti prednji nogi, drugače zaradi visokih prednjih nog ne do¬
seže vode.

5. Zebra  je kopitar oslove velikosti, prav lepe čedne rasti in kratke dlake, ka¬
tera je žoltkasta z zagorelo-ruj avimi ali črnimi poprečnimi progami. Ta plaha žival se
pase v malih čredah po bregovitih krajih vzhodne in južne Afrike. Njej je podobna
k v g a, doma po ravninah južne Afrike.

6. Afriški slon  je okorne postave, stebrastih nog, 3 - 5 m  visok in ima debelo
grbasto temno kožo, na kateri stoji tam pa tam kakšna dlačica. Glava je nizka, čelo
napeto, oči majhne, uhlji neprimerno veliki. Na konci dolgega zelo gibčnega in pri-
pogljivega rilca sta 2 rogljiča, s katerima tiplje in lahko pobira drobne reči. Sploh mu
služi rilec skoraj kakor nam roka. V čeljustih ima 4 velike, ploščate kočnjake, ki se v
življenji večkrat obnovijo; v gornji čeljusti pa še 2 koničasta, naprej stoječa, nekoliko
navzgor skrivljena, do 2’5 m  dolga in včasih do lOOlcg  teška sekavca, katerima se pravi
okli.  Le-ti dajejo znano slonovo kost.

Sloni žive po mokrotnih krajih srednje Afrike v tropah po 30—200 glav in se hra¬
nijo z mladikami in listjem. Ako prilomastijo na njive, narede mnogo škode. Ljudje
love slone zaradi slonove kosti. Stari Ivartažani so imeli odomačene slone in so jih
rabili v vojski. Hanibal! Slon postane baje 100 let star.

7. Povodnji konj  živi po večih rekah in jezerih v vzhodnjem in južno-vzhod-
njem delu Afrike. Po noči se hodi na suho past. če pride na setve, dokaj škoduje; kal¬
ne potrza, pa potepta. Razdražen napade tudi človeka.

Povodnji konj je veči od slona, odurn, debele, nagrbane, skoraj gole kože, tolste,
prizmatične glave, širokega gobca ter malih oči in ušes. Močni podočniki 'dajejo slonovo
kost, meso se uživa, koža se porabi.

8. Nilski krokodil  je velikansk povoden kuščar, kateremu je pokrito telo z
debelimi koščenimi ploščami. Truplo nosijo 4 kratke, a krepke noge. Na zadnjem sto¬
palu so 4 s plavno kožo zvezani prsti, na sprednjem je 5 prostih prstov. Rep je dolg
in stransko stisnen — krepko veslo živali. Gobec je globoko razklan, v vsaki čeljusti
stoji vrsta ostrih zob. Jezik je na spodnjo čeljust priraščen.

Samica zakopa 40—-60 jajec v pesek. Ta so obdana z apneno luščino in so velika,
kakor gosja jajca. Jajca zasleduje ihnevmon,  pobirajo in jedo jih pa tudi domačini.
Krokodil se nahaja po zgornjem Nilu, po njegovih pritokih in jezerih. Žre pa ribe, ptice
in razne veče živali (ovce, koze, antilope itd.), ki hodijo na obali pit. Tudi človeka po

93

tegne pod vodo. Krokodil doživi baje več sto let. Stari Egipčani so ga častili kot sveto
žival.

6. Peščenina Sdhare. a)  Kratek popis Sahare.  Sahara leži v severnem
breztežnem pasu Afrike in se razprostira med Libiškimi gorami na vzhodu in Atlan¬
tskim morjem na zahodu. Na jugu sega do visokega in nizkega Sudana, na severu
do severno-afriškega pomorja z Atlasom. Sahara — dno nekdanjega velikega morja
— ni jednolična planjava, ampak peščene ravnine in doline se čredijo z nasipinami
in zameti drobnega peska, z griči in nizkimi gorovji — otoki nekdanjega morja.
Gorovja so v zapadnem delu najviša, drže na jug in se razraščajo mnogovrstno
proti zahodu in vzhodu. Kar pa daje Sahari jedinstven značaj, to je njena brez¬
končna golota in pustoba, posledica strašne suše in silne vročine. Z rastlinami ob-
raščene so le nizke kotline in doline, kojim zamaka tla voda, ki je od daleč globoko
pod zemljo semkaj pritekla. Na mnogih mestih žoburi celo iz tal. Takšne kraje imenu¬
jejo, ako so mali, brez stalnih prebivalcev in neobdelani, „vadis“,  če so pa veči, ob¬
ljudeni in obdelani, zelenice ali oaze.  Po oazah najde potovalec vasi in mesta.
Zemljo prebivalci tod prav skrbno obdelujejo. Ni ga prostora, kateri bi ne bil posajen s
koristnimi rastlinami. Hiše in druga poslopja zidajo zunaj zelenic na golem pesku, da
jim ne jemljejo rodovitne zemlje.

h)  Rastlinstvo.  Med rastlinami po Sahari je treba razločevati divje in kulturne. So
pa li divje ali gojene, mokrote v obče vse malo potrebujejo, ker so že stvarjene za izsušeno
gorko zemljo in suh ter vroč zrak. Divje se navadno naselijo v družbah, da se lože branijo
velike vročine. Goste svoje korenine spuščajo puščavske rastline globoko v zemljo, da jim
nalove vlage, kolikor jim je je treba. Listja imajo malo ali celo nič in če je, ima prav male
in ozke listne ploskve, da ne izpuhti po njih preveč vode. Koža je debela, odete so
navadno z gosto dlako, katera jih varuje pekočih solnčnih žarkov in zavira odhajanje
mokrote. Bodice, s katerimi so skoraj vse, celo trave, obdane in kremenčeva kislina,
katere je mnogo nakupičeno po raznih delih (posebno po skorji in listji) imajo isto nalogo,
namreč zavirati izpuhtevanje vode. (Zakon fizijologične prikladnosti).

Divje rastline v Sahari so:

1. Užitni ali maniški liščaj,  ki raste po golem skalovji in suhem pesku.
Okrogel je ter velik kakor oreh, na površji zgrban in razpokan. Suh je rod in trd, a
namočen mehek in sočnat. Veter včasih vzdigne lahke krogljice visoko v zrak in je na
drugem kraji spet spusti, da popadajo kakor z neba na tla. Nekateri mislijo, da je ta
liščaj bil Izraelcem v puščavi mana, iz katere so si pripravljali kruh, kakor si ga pri¬
pravljajo še dandanes Tatarji v Aziji.

2. Roža iz Jerihe ali sv. Marije roža  raste po peščenih kotlinah in je
IV 2 —2r//w visoka. Sorodna in tudi nekako podobna je karfijolu. Na suhem se njene
veje stočijo (zavijejo) v glavico, v vodi ali na mokrotnem zraku pa se spet razvijejo in
stegnejo. Popotniki v Sveto deželo nam prinašajo sv. Marije rožo za spomin.

3. Trava šilnica.  Trave pokrivajo po Sahari tam pa tam na dolgo in na široko
peščeninske doline in kotlovine. Vse so ostre, mnoge bodeče. Semkaj spada tudi trava
šilnica, koje listje je v trgovini znano pod imenom „halfa.“ Le-to je namreč močno ter
vlečno, da se pletejo iz njega motvozi, vajeti, vrvi, obutala, odeje, koši in jerbasi.
V novejšem času so začeli delati zlasti na Angleškem tudi papir iz njega. Najboljša halfa
pride iz Španije, pa tudi s severnega dela Sahare in sosednih pokrajin; posebno s pro-
vincijc Oran je dobodo mnogo, a ta je krajša in zato manje vredna. Neka posebna
vrsta pelina  je prav navadna rastlina po Sahari in je glavna krma velblodu.

94

4.  Bi*ezlistiii kaprovec je grm brez vsega listja. Nahaja se zlasti po severnem
robu Sahare in raste po skalovji.

5. Tuniška gumijska akacija  je nizko drevo in doma po severnem delu

Sahare in po Tunisu. Iz skorje se cedi znano lepivo „gumi“, katero se pa tod še pre¬

malo zbira.

6. Mimoze  so drevesnate ali grmične rastline s pernatim drobnim listjem. Naha¬
jajo se v družbah po dolinah in kotlovinah, katere so malo vlažne, in jim dajejo zna¬

čilno lice.

7. Tamariske  so drevesa ali grmi z oskim listjem in drobnim, obilnoštevilnim
cvetjem. Sahara jih ima več vrst. Rastejo pa največ ob robih velike peščenine, dasi jih
tudi po notranji Sahari ne manjka.

To so nekateri zastopniki Saharinega rastlinstva, ki so se sami naselili po širni
puščavi.

Med kulturnimi rastlinami je najvažniša datelj nova palma.  Brez nje bi stalnih
naselbin po zelenicah sploh ne bilo. Kot pravo dete tropiške peščenine pa datelj nova
palma tudi nikjer ne prospeva tako dobro, kakor po peščeninskih oazah.

Dateljnova palma je 15—20» visoko in 1—l 1 /^ debelo drevo. Deblo je ravno in
vitko kakor trstje; na sredi malo napeto, proti tlom in vrhu (kakor navadno pri vseh palmah)
nekoliko stanjšano. Korenine segajo globoko v zemljo, da nasrkajo drevesu potrebne
mokrote. Na vrhu nosi drevo 40—80 temnozelenih, bliščečih, 2—3 m  dolgih listov, ki
mu dado košato glavo. Cvetje stoji na dolgih, razvejenih strokih, kateri so pribodli po¬
mladi iz listnih pazuh. Zaviti so stroki v široke, po Im  dolge ovojne liste. O določenem
času (glasno) poči ovoj in na strokih se zablišči zlatorumeno cvetje. A to ima samo
pestiče, prašnike iščemo po njem zamanj. Ako pa preiščemo cvetje spet drugih dreves,
ne zapazimo v njem pestičev, ampak le prašnike. Dateljnova palma je toraj dvodomna.
Ker pa le žensko drevje (drevje s pestičnim cvetjem) obrodi sad, zaplodijo ljudje le
toliko moškega drevja (drevja s prašničnim cvetjem), kolikor ga je treba, da se oplodi
žensko cvetje, — na 100 ženskih dreves 1 — 2 moški drevesi. Oplojo izvršujejo ljudje
sami, vtikajoč moško cvetje v nožnice okoli stročja z ženskim cvetjem. Plodovi — da¬
teljni — so podobni našim češpljem. Popolnoma zreli so rumenorudeči in prosojni. Ro-
ženasto koščico obdaja sočnato, kakor med sladko meso. Dorasla palma da na leto do
18,000, t. j. 150% dateljnov.

Dateljnova palma se da množiti s semenom in potaknicami, pa množijo jo navadno
s potaknicami, ker takšno drevje bolj hitro raste in prej rodi. Drevje precej globoko
sadijo in sicer po vrsti, kake 4 m  vsaksebi, če pride v bolj suho zemljo, narede jarke
od drevesa do drevesa, da drevje umetno zamačejo. Dateljnova palma doseže svojih 200 let,
a ker ostarelo drevje malo rodi, ga ne puste stati nad 80—100 let.

Dateljnova palma daje Saharanom navadno in poleg tega tečno jed. Ali sveži, ali
vkuhani, ali posušeni, ali zamleti so dateljni jednako dobri in tečni. Uživa je ravno tako
miren seljak v zelenici, kakor potovalec po široki peščenim. Kot prikuho pa tudi uživajo
mladike, mlado listje in stržen. Iz palubnega soka pripravljajo opijančno palmovo vino,
iz listov in ličja pletejo vajeti, vrvi, podnožnice, vreče in jerbase, iz listovih pecljev de¬
lajo palice, les pa jim služi za drva in kot stavben les. Zato je pa tudi dateljnova
palma Saharanom (in drugim prebivalcem tropiških peščenin) čestitljivo in sveto drevo.
Rodovitno dateljnovo palmo poškodovati ali celo podreti, je velik greh. Dateljnovo drevo
je znamenje lepote in zmage, dateljnova vejica znamenje miru. Dateljnovo palmo ope¬
vajo pesniki, jo proslavlja zgodovina; ona je predmet mnogim pripovedkam in basnim pri
jutrovcih. Pa tudi sveto pismo jo slavi na mnogih mestih. Marija in Jožef sta počivala

95

pod dateljnovo palmo, ko sta bežala v Egipet; ko je naš Izveličar prišel v Jeruzalem,
so ljudje palmove veje stlali na tla, angelje upodabljajo s palmovo vejico v roki. Po
nekaterih oazah sade poleg datelnove palme tudi egiptovsko ali dum palmo,  koje
gruškam podobni plodovi so sladki in užitni. Njeno listje daje dobro pletivo.

Po večih zelenicah se pa še najdejo poleg datelnove in egiptovske palme oljke
figovci, manovei, poinerančevci, citronovci, granatovci, celo breskve, marelice in
vinska trta.

c)  Živalstvo.  Kakoršno rastlinstvo, takšno živalstvo. Borno rastlinstvo, borno
živalstvo, bujno rastlinstvo, mnogobrojno in mnogovrstno živalstvo. Sahara s svojini pičlim
in ubogim rastlinstvom ne more imeti obilo raznih živalij, ker jih ne more rediti. Izmed
domačih živalij je najvažniša

1. Jednogrbi velblod,  kateri je Saharanom med živalmi to, kar jim je med
rastlinami dateljnova palma, t. j. žival, brez katere bi ne mogli obstajati. Jednogrbi
velbod je veči od konja, a suhe, grde postave. Pokrit je s precej dolgo rjavo razmršeno
dlako, na sredi hrbta ima visoko, tolščeno grbo, vrat mu je dolg in kriv, glava majhna,
ustnice so močne, zgornja je razklana, rep je kratek, noge so visoke, vsaka z dvema
prstoma, katera nosita na konci majhen parkljič, na stopalu pa sta zvezana z napeto-
neobčutljivo blazino. Žuljnate blazine nahajajo se tudi na prednjih in zadnjih kolenih in
na prsih. Želodec ima samo 3 oddelke (ne 4, kakor skoraj pri vseh drugih prežveko-
valkah), ker mu manjka prebiravnik ali devetogub. Velblod hodi pasji hod ali kljus (po¬
stavlja obe nogi iste strani hkrati naprej), zato ga je teško jahati, ker se hrbet zaganja
sem in tja.

Kar stori velbloda posebno sposobnega za življenje v puščavi, je poleg skoraj ne¬
občutljivih stopal njegova zadovoljnost in vztrajnost. Ako je trava še tako ostra, zeljišče
še tako bodeče, grmovje še tako trnjevo — in le takšno se nahaja po puščavi — vel¬
blod ga poje in se z njim nasiti. Če ni suho kakor hosta, ga pri takšni krmi po več
dni še napajati ni treba, bodeča zelenjad mu je dala dosti mokrote. Za silo pogoltne
velblod celo kak star jerbas ali koš, ki so ga bili spletli puščavčani iz palmovega listja.
Takšna je toraj velblodova krma po puščavi. Le kadar hoče gonjač ali jahač bolje po¬
streči svoji živini, da velblodu peščico zrnja, fažola ali dateljnov. Pri vsej tej pičli krmi
pa je velblod vztrajen, da se mora človek čuditi živali. Obložen s tovori 170- 250 kg
ali noseč jezdeca prekorači po vročem pesku pod pekočimi solnčnimi žarki na dan po
150 in še več kilometrov. To je kaj ! Vsaka druga žival bi onemogla, le velblod, „ladja
puščave 11  vztraja. Velblod pa ne služi -samo kot jezdna in tovarna žival, koristi še s
svojim mlekom, z mesom, z dlako, s kožo in celo z gnojem, katerega pobirajo in suše,
da z njim kurijo.

Druge domače živali kakor konje, osle, govedo, ovce, koze, hrte (pse) itd. rede
le ob vzhodnem in severnem robu Sahare, sredi puščave imajo le Beduini konje, Tuariki
pa hrte.

Divje živali.

1. Gazela,  jako plaha žival, spada med antilope. Pase se v malih čredah po
oazah Sahare in Arabije. Srnine velikosti je, zelo vitke nežne rasti, žoltkaste barve
(kakor puščavni pesek) in nosi na glavi dva 21m dolga, malo ukrivljena rogova.

Love je zaradi okusnega mesa in kože. Gazela se hitro vdomači.

2. Progasta hijena  je svetlo sivorujava s temnimi poprečnimi progami. Dlako
ima dolgo, prek celega hrbta ščetinasto in po konci stoječo. Prednje noge so više od
zadnjih, vsled tega je telo povešeno.

96

Pegasta hijena se nahaja po vsej severni Afriki in se hrani skoraj izključljivo z
mrhovino, zaradi česar je koristna; kakor hijene sploh, je bojazljiva žival.

3. Ježevec  je velik kakor domači zajec. Prednji del telesa je poraščen s ščeti-
nasto dlako, a zadnji del pokrit z 30—40c/w dolgimi, debelimi in progastimi bodicami.

Ježevec živi v podzemeljskih luknjah, katere si sam skoplje in se hrani s koreni¬
nami in raznim semenjem. Najdeš ga po severni Afriki in južni Evropi.

4. Egiptovski ali puščavski skakač  je podganine velikosti, zgoraj žoltkasti

(enako puščavskemu pesku), spodaj bel. Kep je na konci čopast, in se za njim vleče,

zadnje noge so mnogo daljše kakor prednje, z njimi skače po 3Y 2 m daleč.

Egiptovski skakač živi po severnovsliodnjem delu Sahare in po Arabiji v družbah.
Pod zemljo dela rove in otline, po katerih biva, hrani pa se s vsakovrstnimi rastlin¬
skimi tvarinami.

5. Puščavska ali arabska jerebica  naglo teče in hitro leti. Nekoliko veča
je od naše jerebice ter žoltkasta (kakor puščavski pesek). Živi pa v družbah po Sahari,
Arabiji in Palestini in pobira vsakovrstno zrnje. Zavoljo okusnega mesa mnogo postrelajo
puščavskih jerebic.

Manjša od puščavske jerebice je puščavska prepelica.  Nahaja se največ po
severnozahodnem delu Sahare iu sosednih pokrajinah.

Kokoš bisernica,  katera se pri nas tam pa tu redi, je tudi v Afriki doma.

6. Afriški noj ali strne  je največi ptič, pravi velikan med ptiči. Visok je

2'5 m  (tako, kakor konj z jezdecem vred), dolg 2 m,  tehta pa do 75%. Glava, vrat in

noge so skoraj brez perja. Samec je črn, samica in piščeta so sivi, viseča in kodrasta
letančna in repna peresa so pri samci bela kakor sneg, pri samici in mladičih siva. Ta
so tista dragocena peresa, katera nosijo gospe po mestih na svojih klobukih. Kljun je
srednje dolgosti in širok, gornje tripalnice nosijo goste vehe, noge so visoke in krepke
ter imajo na stopalu dva prsta, izmed katerih je notranji posebno močen. Kremplji na
prstih so debeli, široki in topi. Sredi prsi se nahaja gola rožena lisa. Letati noj ne more,
za to ima prekratke in prešibke perutnice in premehko perje v njih, tem bolje pa teka.
Njegove visoke in vztrajne noge ga tako hitro neso, da prekosi v begu konja. Arabci
si pripovedujejo, da je prej dobro letal. Ker se je pa v svoji prevzetnosti hotel vzdigniti
do solnca, mu je solnce osmodilo peruti in rep, da je padel na zemljo. Na prsih še ima
sedaj golo pego, kjer je takrat trčil ob tla.

Noj živi v družinah in malih tropali po vsej Sahari, po afriških stepah in po
Arabiji. Hrani se s vsakovrstnimi rastlinami, pobira pa tudi kuščarje, kače in drugo go¬
lazen. Celo neprebavne reči, kakor drobno kamenje, čepinje in krclevje požira. Samice
znesejo svoja debeloluščinasta, žoltkasta 1 1 / 2 dm  debela in 1 1 /. 2 /«/ (kakor 24 kokošjih
jajec) teška jajca v plitve jame v pesku. Po dnevu vale same ali prepuščajo to delo
solčni toploti, po noči pa sedi na gnezdu samec. Noja love zaradi dragocenenega perja
in dobrega mesa. Tudi jajca pobirajo.

7. Beloglavi jastreb  je čez lm  dolg in meri z razprtima perutnicama 2 1 / 2 m.
Glava in vrat sta mu poraščena z belim, ščetinastim puhom, na spodnjem delu vrata ima
pernat ovratnik, perje je sivorujavo, perutnice in rep pa so črni. Kljun je močen, sprva
raven, a na konci navzdol zakrivljen, prsti na nogah imajo tope kremplje.

Beloglavi jastreb živi družno po Sahari in po deželah okoli Srcdnjezemskega morja>
včasih zaleti tudi v naše kraje. Hrani se z mrhovino.

8. Egiptovski jastreb  je manjši od beloglavega (le 6 6cm  dolg), umazanobe^
s črnimi peruti. Glava in grlo sta žolta.

Egiptovski jastreb živi v večih kardelih po sevrni Afriki in južni Evropi. Kardela
slede karavanam in si hodijo tudi v mesta hrane iskat.

Jastrebi imajo bistro oko in neizmerno dober voh. Več ur daleč ovohajo mrhovino
in jo zagledajo z najvišje visočine. Okoli nje se jih zbere na stotine, da jo, neprestano
prepirajoč se med seboj, požro. Jastrebi so zaradi tega zelo koristne ptice.

9. Egiptovska rogarka ali kleopatrina kača  je velika kakor gad,
zgoraj žoltkasto siva s temnimi poprečnimi lisami, spodaj žolta. Nad vsakim očesom ima
mehek rožiček. Rogarka se nahaja po vsem severnem delu Sahare in je zelo nevarna
kača. To je tista kača, od katere se je dala pičiti egiptovska kraljica Kleopatra, ko so
jo premagali Rimljani in si podjarmili njeno kraljestvo (1. 30. pr. Kr.).

10. Varan ali puščavski kuščarja  z repom vred lm  dolg, po hrbtu žoltorujav
ter zelenkasto pegast, po trebuhu žolt. Varan je zelo pogumen in grizljiv kuščar in lovi
skakače, jerebice, kače in razne žuželke. Tudi konju, velblodu in celo človeku se pod
noge zaleti in ga popade. Nahaja se po vsej Sahari.

11. Afriški ščipavec  se nahaja po Afriki in vzhodnji Indiji in je največji
ščipavee, namreč 12—15 cm  dolg. Pikne tako hudo, da tudi človek lahko umrje za nje¬
govim pičem.

d) Rudnine v Sahari.

Izmed koristnih rudnin dobivajo po Sahari samo kuhinjsko  sol.

Pustinjski pesek  je žoltkast in zelo droben. Sestoji pa večidel iz ostrovoglatih
kremenjakovili zrnc, katerim so primešane marvice raznih rudnin in majhne luske sljude.
Veter ga zato tako lahko vzdigne, ker je droben.

e) Prebivalstvo Sahare.

Prebivalci Sabare so skoraj vseskozi kavkaškega plemena in se dado ločiti v tri
pokolenja. V vzhodnjem delu so črnikasti in po telesu sploh zamorcem podobni Tibu-ji,
v zahodnjem bivajo Beduini  (Arabci, Mavrci), a v srednjem pogumni, divji in roparski
Tuarik-i.  Vsi saharski narodi so pastirji in živinorejci in pri tem trgovci, barantači,
mešetarji in voditelji karavan, po večih oazah tudi poljedelci. Tuariki so še dandanes
nevarni roparji. S svojo živino in drugim imetjem hodijo od zelenice do zelenice, bivajo
po šotorih, pasejo po oazah svoje črede in prehajajo na hitrih velblodih — mahari ime¬
novanih — puste kraje, loveč saharsko divjačino (leve, hijene, lisice, jerebice, noje) in
zalezujoč ter napadajoč karavane. Saharani tržijo po jedni strani s Sudanci na jugu, po
drugi strani s prebivalci ob Atlanskem in Srednjezemskem morji. Sudancem dajejo živino,
sol in razno blago z Evrope, a od njih dobivajo sužnike, slonovo kost, nojevo perje,
žito, gumi, zlato i. dr. V trgovinska mesta na sever, zahod in vzhod pa spravljajo in tu
razpečavajo zlasti slonovo kost, nojevo perje, gumi in zlato. Za izkupljen denar nakupijo
tukaj obleke, posode, raznega orodja, orožja, smodnika in drugih reči, ki se izdelujejo
v Evropi. Blago prenašajo po široki puščavi velblodi. Zmirom so velike družbe trgovcev
in njih služabnikov, ki potujejo z obloženimi velblodi od zelenice do zelenice, s kraja v
kraj, dok da ne pridejo v mesto, kjer oddajo blago in naložijo drugo. Takšne družbe
potujočih trgovcev in njihovih hlapcev z obremenjenimi velblodi se imenujejo karavane.

f) Karavane po Sahari.

Karavane premerjajo od juga na sever in od zahoda na vzhod in narobe že stoletja
in stoletja vedno po istih potih od zelenice do zelenice široko Saharo. Za potovanje se
karavane pripravljajo po več dni. Gonjači pasejo, krmijo in napajajo velblode, gospodarji
in vodje skrbijo za živež in pijačo, hlapci pa vežejo in spravljajo blago in druge potrebne
reči v butare, da jih potem naložijo velblodom na grbasti hrbet. Ko pride čas odhoda,

7

98

peljejo gonjači velbloda za velblodom na mesto, kjer ga čaka pripravljeno breme. Vel¬
blod tukaj poklekne in hlapec vzame breme ter ga položi in priveže krotki živali na
vzbočen hrbet. Ko je obremenjena, se vzdigne in gre naprej. Kakor so napravili pri
prvem velblodu, narede pri drugem, tretjem in sledečih. Slednjič še zajašijo karavanci
za to pripravljene velblode in karavana odrine. Potovanje pa je silno težavno, mučno in
včasih tudi nevarno. Dan za dnevom pripeka solnce, da ljudje in živina stokajo; zrak
je vroč, kakor da bi prihajal iz peči in izsuši človeku usta in grlo, da bi od žeje konec
vzel; pesek je žgoč, da preti noge zažgati velblodu in njenemu gonjaču, celo jahača peče
v podplate; močna svetloba in razgret zrak napenjata oči, da bi človek kar oslepel. Dnevi,
celo tedni pretečejo, da ni hladne sapice, ki bi oživela utrujene potovalce, ni požirka
studenčne vode, ki bi okrepčala njih uspehano, že skoraj onemoglo telo. Žejo gase si le
s smrdljivo in sparjeno vodo, katero nosijo velblodi v ovčjih ali kozjih mehih. To so
muke, katere pozna le ta, ki jih je sam poskusil. Leta 1805. je obnemogla ter poginila
karavana, katera je potovala s Timbuktu-ja in Dšene ob reki Niger v Mogador ob Atlan-
skem morji (Maroko) z 1800 velblodi in 2000 ljudmi, ker so se bili studenci v mali
zelenici ob karavanski cesti prehitro posušili. Nevarnostim, ki prete karavanam vsled po-
mankanja vode, pa se še pridružijo včasih pogubni viharji (samum) in napadi roparskih
Saharanov (Tuarik-i). Viharji nosijo in vrte po zrahu pesek, kakor pri nas piš po zimi
suh sneg. Velblodi divjajo kakor besni, kadar se vzdigne vihar, ker jih hoče podreti,
ker jim nese veter droben pesek v oči in jim sapo zapira. Kam se obrne uboga žival,
nikjer ne najde čistega zraka, nikjer zavetja in pomoči. Naposled se vrže na tla, položi
vrat in glavo na zemljo, zatisne oči in čaka tako rešitve. Koliko pretrpi človek, kadar
razsaja vihar, mi ni treba posebej naštevati, njemu se godi kakor velblodu in še hujše.
Šotore, ki si jih skuša postaviti, mu veter navadno podere, prej, ko so še trdno stali.
Prigodilo se je že tudi večkrat, da je takšen vihar zadušil cele karavane ter jih zasul in
zakopal v pesek. Od roparjev napadeni karavani se tudi ne godi dobro, včasih pobijejo
in pokoljejo divji tolovaji vse ljudi ter odženejo velblode z blagom v svoje oaze, včasih
jih samo oropajo, če dobro gre, jim naložijo davek, le redko kedaj puste karavano mimo
da bi ji ne škodili.

Kakšno veselje navdaja zato karavano, ko po tolikih mukah in smrtnih nevarnostih
dospe v večo zelenico. In zakaj bi je ne? Zeleničanje prijazno sprejmejo karavano ter
postrežejo karavancem z vsem, česar zelenica premore, da se uspehani potovalci okrepčajo
na duši in telesu. Velblodom se vzamejo bremena s hrbta, ženo se na pašo ali se jim da
dobre krme in čiste vode, postavijo se šotori, potovalci se otresejo peska in praha ter se
okrepčajo z jedjo in pijačo. Po dolgem prenehanji dobili so zopet čiste studenčne vode,
hladneji in sveži zrak jih oživlja in senca hladi. Zeleničanji pa prihajajo k njim, jih
pozdravljajo, jim ponujajo vsakovrstnih okrepčil in radovedno poprašujejo, kako se jim
je godilo na dolgi poti. Na večer celo zapojejo tambura, tarabuka in boben in živooke
Saharanke se zavrte z zagorelopoltnimi mladeniči v kolo — vse pa na čast došli karavani.

Karavana počiva po več dni, včasih po več tednov v oazi, da se okrepča in zopet
preskrbi s tem, česar ji je treba, da more dalje po puščavi.

Najdaljše, zato tudi najtežavniše karavanske ceste po Sahari so : 1. S Timbuktu-ja
in Dšeme ob reki Niger v Mogador ob Atlanskem morji, 2. s Kamo-ja in Kačena med
čadskim jezerom in reko Niger prek Aira in Ghata in od tod prek Ghadamesa ali
Ghata-je (v Fezanu) v Tripolis; 3. s Kuka-je ob Čadskem jezeru prek Vilma in Murzuka
v Tripolis.

Največe oaze — postaje ob teh karavanskih cestah so: Tezan z glavnim krajem
Murzuk, Tuat z mestom Timimum, Air s kraji Aghades in Tin Telust. V Libiški pešče-

99

nini (v zapadnem Egiptu) so te-le veče zelenice: Chardšeh (na jugu), Baherieh (severno
od prve) in Sivah (severno od druge).

VI. Južna Amerika in Avstralija.

1. Ognjeniki ali vulkani.

Ognjeniki so prevotleni hribi, ki iz sebe bljujejo razne snovi. (Jesenko). Kateri og¬
njenik je v južni Ameriki najbolj znan? Chimborasso. Katere ognjenike smo se učili v
Evropi? Vezuvij v južni Italiji, Etna v Siciliji in Hekla v Islandiji.

Ognjeniki so navadno po otokih ali ob morskih obalih zemljin. Ker sede na velikih
razpokali zemlje, so po vrsti (vrstni ognjeniki) ali v skupinah (središčni ali skupinski
ognjeniki), redkokje se nahajajo posamni ognjeniki.

Dolgo razpoko z mnogimi vrstnimi ognjeniki ima zemlja n. pr. ob Atlanskem morji
po vsej Ameriki, ob Tihem morji po vsej Aziji daleč doli prek indijskih otokov, in tudi
italijanski polotok je razpočen na zahodni strani v srednem in južnem delu — razpoka
sega tja v Sicilijo — na tej razpoki sede ognjenik Vezuvij, Etna in mnogo ugasnenih.
V skupinah stoje ognjeniki tam, kjer je zemlja od nekega središča na razne strani raz-
počena, kakor v Islandiji, v Kanarskih, Azorskih in drugih otokih.

Po visokosti so ognjeniki zelo različni. Najnižji so nizki griči, najviši visoke, tudi
prav visoke gore. Mandana na Santa-Cruzskih otokih meri le 65m Vezuvij je visok
1128??*, Hekla 1550/?* (kakor Velika Kopa), Etna 3300??* (skoraj kakor Ortler),
Chimborasso 6310/m (okoli 1500»* više od Montblanca), Saliama v Boliviji 6800??*.
Oblike so ognjeniki stožčeve s strmim ali bolj položnim pobočjem, v katero si je večinoma
zajedla voda mnogo strug. Na vrhu, ali včasi tudi na strani se odpira lijakasto žrelo
(Krater). Le-to vodi v neznane globočine ognjenika. Po legi torej razločujemo vršna in
stranska  žrela. Žrela niso jednako široka, najožja merijo v premeru le kakih 200/?*
najširja nad 5000*?*.

Iz ognjenikovega žrela prihajajo leto in dan razni plinovi, največ vodeni par,
ogljikova kislina, žveplova kislina, žveplov vodik, žvepleni par i. dr. Vodeni par se
v zraku zgošča v meglo, katera stoji nad ognjenikom, kakor da bi rastlo iz njegovega
žrela drevo z visokim deblom in košatim vrhom. — To je naravno delovanje ognjenika ali
njegovo mirovanje. Pa zmirom ognjenik ni tako krotek. Včasih se raztogoti ter meče vi¬
harno iz sebe žlindro, pepel, pesek in kamenje. Pravimo, ognjenik bljuje.  Nastopajoče
besnenje često naznanjajo ali bljuvanje tudi spremljajo razne podnebne in zemeljske
prikazni, kakor: blisk, grom in vihra, podzemeljsko bobnenje, potresi, promin studencev,
nastop novih vrelcev itd. Ognjenikovo žrelo se napolni z žlindro ali lavo, katera vreje,
kakor krop v kotlu. Vodena para, ki povzroči vrenje in valovanje lave, odhaja z veliko
močjo ter vzdiguje veče in manjše dele lave v zrak. Tukaj se odtrgani in vzdignem la-
vini deli in delci ohlade, strdijo ter popadajo ali v ognjenikovo žrelo nazaj ali krog og¬
njenika na zemljo. Ako so drobni kakor prah, pravi se jim vulkans ki pepel,  če so
veliki kakor makovo, proseno ali konopljeno seme, vulkanski pesek,  če so še veči,
vulkansko kamenje  in največiin vulkanske bombe in peči.  Vulkanski pepel
se često tako nakupiči in zgosti v neglenam zraku, da postane po okolici temno, kakor
po noči. Ko je ognjenik že nekoliko časa vihral in bljuval, vlije se ploha in ta potegne
veči del pepela s seboj na tla in nebo se polagoma zjasni. Nekaj pepela pa raznese in
raztrosi veter široko na okrog. Ko je leta 512. bljuval Vezuvij, zanesel je veter vul¬
kanski pepel doli do Carigrada!

Slednjič prikipi lava v žrelu do vrha. Prestopi rob in se vlije po ognjenikovem
pobočji navzdol. Ker ni tanko tekoča, nego navadno bolj vlačna, (jednako čisti strdi) teče

*7

100

počasi, vendar je nevarna in že bila mnogokrat pogubna ljudem, živalim in rastlinam,
ki so se naselile ob znožji ognjenikov. Žareča lava iz Vezuvija je zalila 1. 79. po Kr.
Pompeji, Hereulanum in Stabeae; leta 1794. Torre del Greco; leta 1822. vasi Massa in
St. Sebastiano. Vendar pa še ti lavini toki niso bili največi in najstrašniši. Največim in naj-
pogubnejšim se prišteva oni v Islandiji z dne 11. junija 1. 1783, ki je bil širok 15—20 km
in z dvema sledečima tokama zalil 20 vasi ter pokončal nad 9000 ljudi!

Ko je izbruhal ognjenik napete plinove ter izlil iz sebe vznemirjeno in kipečo lavo,
postaja bolj in bolj miren. Valovanje pojenjava, bljuvanje preneha, lava se umika in
se umakne v neznane globočine žrela: ognjenik je spet stopil v stanje mirovanja.

Kaj pa izlita lava? Ta se ohladi ter postane trda. Najprej se strdi na površji.
Skorja pokriva nižje še žareče in tekoče plasti lave, katerim je še obilo primešanenega
vodenega para in drugih plinov. Ker ne pusti skorja prostega odhajanja, zgostijo se plinovi
na nekaterih mestih tako, da proderejo skorjo ter s silo odhajajo skoz nareto luknjo v
zrak. Lava, ki jo vzamejo seboj, naraste okoli prodrtine v 3—4 m  visok votel stožec, iz
katerega se kade par in drugi plinovi, kakor iz malega ognjenika. Takim ognjeničkom
na shlajajoči se lavi pravijo žlindrasti dimniki.  Shlaja pa se lava (vsled oproščanja
zvezane toplote pri strjevanji in zaradi slabe toplotne prevodljivosti površne skorje) zelo
počasi. V razpokah lave, ki je pritekla leta 1850. iz Vezuvija, so še leta 1864., torej po
14 letih, kuhali si pastirji jedi.

Vsak ognjenik neha prej ali slej bljuvati. Ognjenikom, ki ne bljujejo več ne plinov
ne drugih snovij, pravimo u ga s n eni ognjeniki.  Tudi Vezuvija so smatrali do 1. 79.
po Kr. za ugasnenega ali dne 23. avgusta ob l. uri popoludne imenovanega leta se je
zopet odprl ter začel vnovič in toliko pogubno bljuvati.

Ugasnenirn ognjenikom se počasi porušijo stene in popolnoma zamaše žrelo. Tam,
kjer je stal poprej ognjenik, je potem kotlina, obrobljena z ostanki porušene ognjenikove
stene in mnogokrat napolnjena z vodo.*) Ugasnene ognjenike imamo na Štajerskem pri
Tlehu nad Radgono, pri Stradenu, Gleichenbergu, Riegersburgu; na Češkem ob Krušnih
gorah (Karlovi vari) in Krkonoših; na Ogerskem ob Blatnem jezeru in v Hegyallya-škem
podgorji; v Italiji krog Vezuvija, na Nemškem v Eifelskem gorovji (z vodo napolnjenimi
kotlinami); na Francoskem v Auvergni (tudi z jezerci) i. dr.

2. tečaj, 7. in 8. šolsko leto.

Sedmo in osmo šolsko leto je odločeno ponavljanju in preglednemu zbiranju obrav¬
navanih prirodnin. Sledeči pregled bodi učitelju kažipot, kako naj pregledno sestavlja
predelano tvarino. Pa samo kažipot je, način izpeljave, zlasti način ponavljanja prepusti
se popolnoma mislečemu in preudarjajočemu učitelju.

Jesen.

I. Pregled človeških plemen in sezavcev.

Oktober.

Kavkazci, mongolci, zamorci, malajci, indijanci so . plemena človeka.

Gorila, šimpans, merkovce, pavijani, rujavi vriskač, maki SO . 0ViC6.  1.) (  širokonos.

1 poluopice

Netopir, vampir, leteči pes so. plahutarji.  — 2.)

Jež, krt, rovke so. žužkojedi.  — 3.)

Lev, volk, hijena so. zveri.  — 4.)

*) Tudi prvi, predzgodovinski Vezuvij se je že bil porušil, rob udrene stene obdaja deloma drugega,
sedajnega in se še zdaj vidi; pravijo mu Soma.

101

November.

Podgana, miš, veverica, polh, zajec so.• . glodavci.  — 5.)

Govedo, ovca, koza, srna, sev. jelen, velblod so ... prežvekalke.  — 6.)

Konj, osel, čebra, kvaga so. kopitarji.  — 7.)

Prešič, tapir, nosorog, slon, nilski konj so. debelokožci. —  8.)

Tuljen, mrož so. tuljni.  — 9.)

Zima.

December.

Grenlandski kit, delfin so. kitovci.  — 10.)

Mravljinec, luskovec so. redlcozobi.  — 11.)

Kenguruj, (klokan) vombat so. vrečarji.  — 12.)

Kljunaš, kljunasti jež so. kljunači.  — 13.)

Opice, plahutanji, žužkojedi, zveri . . . in kljunači so skoraj vseskozi obraščeni z dlako,
hodijo po 4 nogah, čeljusti imajo oborožene z zobmi (izjemši kljunači), njih kri je rudeča
in topla, srce je čveteroprekatno , mladiče porode žive in jih prvi čas doje  — oni sezajo
—• pravi se jim: sezavci.

II. Pregled ptic.

J anuar.

Planinski orel, kragulj, kanja, velika uharica, kondor so . ujede.  — 1.)

Žolne, kukavica, papige so. plezavci.  — 2.)

Sčinkovec, škerjanček, sinice, slavček, vrana, lastavica so . . pevci.  — 3.)

Vodeb, zlatovranka, vodomec, kolibrij so. vpijati.  — 4.)

Kokoš, divji petelin, jerebica, prepelica so. kokoši. —  5.)

Februar.

Domači golob, lesni golob, skalni golob, grlica so ... golobje.  — 6.)

Afriški štruc, ameriški štruc, kazuar so. brzoteki.  — 7.)

Droplja, štorklja, čaplja, žrjav, sloka, priba, ribniška kokoška so močvirniki.  — 8.)

Gos, raca, gaga, galeb, čigra, alk so. plovci.  — 9.)

Ujede, plezavci, pevci . in plovci so odeti s perjem, imajo rožen kljun brez

zob, perute, dve nogi, rudečo toplo kri, četveroprekatno srce in nesejo jajca, iz katerih izvale
mladiče, pravi se jim ptiči.

Pomlad.

III. Pregled plazivcev in krkonov.

M are c.

Grška želva, morska velikanska želva so. želve.  — 1.)

Nilski krokodil, gavial so. krokodili.  — 2.)

Kuščar, mrtinček, slepec so. kuščarji.  — 3.)

Belouška, gad, modras, kleop. kača, naočarka so ... kače.  — 4.)

Želve , krokodili, kuščarji, kače so odeti s koščenimi ščiti ali roženimi luskami, ho¬
dijo po 4 nogah ali so brez nog, imajo rudečo mrzlo kri, triprekatno srce in se plodijo
z mehkokožnatimi jajci (nekatere porojajo žive mladiče); pravi se jim planinci.

Rega, urh, krastača, pobič so. žabe.  — 1.)

Močerad, veliki pupek, človeška ribica so. repati krkoni.—2.)

102

Žabe in repati krkoni imajo golo sluznato kožo, 4 noge, rudečo mrzlo kri, dvopre-
katno srce, dihajo v mladosti s škrgami, pozneje (navadno) s pincami, se plodijo (največ)
z sluznatimi jajci in se v mladosti pretvarjajo; imenujejo se krkoni.

IV. Pregled rib in mehkužcev.

April.

Ostriž, smuč, tun so. ostroplutke.  — 1.)

Krap, belica, ščuka, trska, postiva, som, jegulja so . . mehkoplutke.  — 2.)

Beluga, jeseter, čiga so. sklenoluske. —  3.)

Morski som, električni skat, piškur so. hrustnice.  — 4.)

Ostroplute, mehkoplute, sklenoluske in hrustnice  so pokrite z luskami , redkeje z ko¬
ščenimi ščiti, imajo 4 plovne plavute, hrbtno, podrepno in repno plavuto, dihajo vse živ¬
ljenje s škrgami, srce je dvoprekatno, kri rudeča in mrzla, plodijo se z jajci, katerih
včasih čuda mnogo ležejo; pravi se jim ribe.

Sezavci, — 1. ptiči, 2- plazivci, — 3. krkoni — 4. in ribe, — 5. so stransko
somerne sestave, imajo navadno po 4 krajne ude, koščeno ali hrustančevo ogrodje,
katerega glavni del je hrbtenica, v glavi možgane in v hrbtenici hrbtenjačo (hrbtni
mozek) in rudečo kri. To so.vretenčarji. — I.)

Navadna sipa, hobotnica, indijski brodnik so ... . glavonožci.  — 1.)

Veliki vrtni polž, gozdni lazar, poljski slinar, porcelanka, porutar so polži.  — 2.)

Jezerska školjka, ostriga, pokrivača, bisernica so ... školjke.  — 3.)

Glavonožci — 1.) polži — 2.) in školjke — 3. imajo nečlenasto mehko, s sluz-
jem prevlečeno telo brez trde okostnice. Zavito je v mehko kožo, kateri se pravi
plašč. Le-ta izločeva apneno trdo lupino, katera popolnoma ali deloma obdaja telo;
imenujejo se.mehkužci. — II.)

V. Pregled členarjev.

Maj.

Bučela, čmrlji, ose, sršeni, mravlje, grizlice, šiškarice, najezdniki so kožokrilci.  — 1.)

Kujavi hrošč, rogač, bakreni krešič, poljski brzec, potapnik, gro¬

bar, kresnica, lešnikar, lubadar, tesar, bolbač, božji volek so . . hrošči.  — 2.)

Glogov belin, kapusov belin, lastavičar, smrtoglavec, svilni prelec,
kosmatinec, pavlinček, sovka, Šarec, zavijač, vešča, molj so . . metulji.  — 3.)

Volkec, tenčičarica, mladoletnica so. mrežokrilci.  — 4.)

Pohišna muha, obad, konjski zolj, goveji zolj, komar, bolha so dvokrilci ali muhe.  — 5.)

Kačji pastir, termiti, strigalica, ščurek, bogomolka, kobilice,
striček, muren, bx - amor so. ramokrilci. ■—- 6.)

Pisani škratec, šoštar, posteljna stenica, drseč, škržat, zeljiščne
ušice, kaparji, uši so. polukrilci.  — 7.)

Kožokrilci, hrošči , metulji, mrežokrilci, dvokrilci, ravnokrilci in polukrilci so žuželke.
1.) Na njihovem telesu razločujemo 3 dele: glavo, oprsje in zadek. Na oprsji imajo 3pare
nog pa 4 ali 2 krili (malo je brezkrilnih), na glavi 2 tipalnici in 2 sestavljeni oči. Ustila
so grizoča ali sezajoča. Vse se preobrazujejo: jajce, ličinka, buba, popolna žuželka (popolna
preobrazba ) ali: jajce, ličinka, popolna žuželka (nepopolna preobrazba.)

Navadna striga, velika striga, železna kačica so ... stonogi.  — 2.)

103

Stonogi imajo iz jednakovelikih obročkov sestavljeno telo , mnogo parov nog, 2 tipal-
nici in grizala; a brez kril so in se ne pretvarjajo.

Sčipavci, pajeki, suhe večerje, klešči in druge grinje so . . pajkovci. —  3.)

Na telesu pajkovcev se razločujeta glavoprsje in zadek. Glavoprsje ima 8 nog, ob
ustih stoje grizala. Kril in tipalnic nimajo in se ne pretvarjajo. Na glavi imajo več
enojnih oči.

Potočni rak, jastog, rakovica, morski pajek, povodni prešiček,
navadni prešiček so . košarji ali raki.  — 4.)

Kosarji so razne oblike. Telo jim pokriva apnena, rožena ali kožnena lupina. Imajo
4 tipalnice, grizala, 10 in še po več nog. Dihajo s škrgami. Skoraj vsi so povodnje živali.

Žuželke 1., stonogi 2., pajkovci 3. in kokošarji 4. so členarji ali členonožci. III.)

Koža jim je rožena ali apnena, redkokdaj mehka. Telo je razčlenjeno v več
ali manje obročkov, tipalnice, grizala in noge sestoje iz členov, imajo sestavljene
ali enojne oči, plodijo se z jajci, mnogi se v mladosti preobrazujejo.

Poletje.

J n ni j.

VI. Pregled črvov, iglokožcev in mehovcev.

Deževnik, pijovka, glista, živa nit, trihina, trakulja so . . . črvi. — IV.)

Črvi imajo dolgo, valjasto ali ploščato telo, katero je členasto ali brez členov.
Premikanju s kraja služijo nečieniti čepki, niti, ščetine ali globeliče ali pa popol¬
noma pogrešajo premičnih priprav. Črvi žive v vlažni zemlji, v sladki ali morski
vodi, v rastlinah, v živalih in v človeku.

Morski jež, morske zvezde in morski krastavci so ... iglokožci. — V.)

Telo iglokožcev ima podobo krogle, ščita, srca, zvezde ali vreče. Koža je vap-
nenčena in trda, iz nje navadno štrle goste igle in bodice. Iglokožci žive vsi v morji.

Morski klobuk, zeleni trdoživ, morske veternice, korale in mor¬
ske gobe so .mehovci. — VI.)

Mehovcem je telo različne zunanje oblike, povsodi pa se spozna na njem po¬
doba meha ali vreče. Vsi mehovci so povodnje živali.

Vreteničarji — I., mehkužci — II., členerji — III.,
črvi — IV., iglokožci — V., mehovci VI. so. živali. — I.)

Živali imajo zunanje in notranje dele (organe), jemljejo hrano v se in
rastejo znotraj, one občutijo in se svojevoljno gibljejo in premikajo.

VII. Pregled rastlin.

Julij.

Alge in haluga — 1.), glive — 2.), liščaji — 3.), mahovi — 4.), praproti — 5.),
preslice — 6.), lesičjeki — 7.) se množijo s posebnimi stanicami, katerim se pravi troske.

Vse te rastline se zovejo. troskocvetke ali tajnocvetke I.)

Kalužnica, poljski mak, fažol, oves so. zeljišČnice.  — 1.)

Češmin, krhljika, kalin, kozja črešnja, trdoleska, leska, brinje je grmovje. — 2.)
Hrast, lipa, breza, jablan, črešnja, smreka, bor je . . . . drevje.  — 3.)

104

Zeljišča — 1.), grmovje — 2.) iu drevje — 3.) obrode sad ali
plod,  v katerem se nahaja seme.  S semenom pa se te rastline
plodijo, pravi se jim zato .semenke ali javnocvetke — II.

Troskocvetke — I. in semenke ali javnocvetke II. so rastline. II.

Pri njih razločujemo zunanje in notranje dele (organe), one jemljejo
hrano v se in znotraj rastejo, občutka in svojevoljnega gibanja pa nimajo.

VII. Pregled rudnin.

Avgust.

Zlato, srebro, živo srebro, baker, železo so. kovine.  — 1.)

Železni kršeč, svinčeni sijajnih, cinober, magnetovec, jeklenec so rude.  — 2.)
Kremenjak, granat, živec, rogovača, sljuda, lojovec so . . . kameni.  —- 3.)

Kamena sol, apnenec, grintovec, sadra so . . . . . soli.  — 4.)

Žveplo, grafit,janter, zemeljska smola, petrolij, premog, šota so gorljive rudnine. ■ —5.)
Granit, portir, gnajs, kremeni škriljavec, gromača (sprimek),

peščenec, lapor, prod, pesek, glina so. hribovine.  —

Kovine — 1.), rude — 2.), kameni — 3.), soli — 4.), gorljive
rudnine — 5.) so.rudnine. III.

Rudnine nimajo ne zunanjih ne notranjih organov, ampak sestavljene so
iz jednakih delcev. Ako se vekšajo, godi se to tako, da sedajo na njihovo površje
delci, jednaki onim, iz katerih sestoje.

IX. Pregled prirodnin.

Živali in rastline imajo zunanje in notranje dele ali organe,

so. organična prirodna telesa ali organizmi. — A.

Rudnine nimajo ne zunanjih ne notranjih organov, vse so sestavljene iz jednakih
mrtvih delov ali telesc. Rudnine so . neorganičena prirodna telesca. — B.

Organična — A. in neorganična B. prirodna telesa so prirodnine.

Prirodnine se imenujejo vsa talesa na sveti, katera so prišla iz rok
stvarnikovih, t. j. so nastala brez človeške pomoči.

•V V-

-S;l '