A. PAVEL FLORJANČIČ Tavčarjev dvorec na Visokem na prelomu tisočletja "... vojna Savinjski doluii ni prizanesla. Predvojni graščaki so bili skoraj vsi še tukaj To so bili obubožani avstrijski arislokrati, ki še zdaleč niso bili naklonjeni Hitlerjevi državi, ko je segla do semle, zakaj važnejša jim je bila njihova tradicija, h kateri je navsezadnje sodila tudi skrb za slovenske kmete, na katere so s svojih dvorcev in gradov, na katerih so prebivali, gledali kot na neizobražen narod hlapcev in dekel Ker so bili svoja posestva prodali že veliko prej preden seje začela vojna, jih z novimi rojaki niso povezovali posestniški interesi. V letih, ki so prihajala, so jih izgnali iz Jugoslavije. Naša družina je imela podoben življenski slog kot drugi posestniki, vendar je bila bogatejša, in moj oče je vpeljal zgledno poljedelsko proizvodnjo. Drugače je bilo z "nemško manjšino", malomestnim meščanstvom, kije že davno pred Hitlerjem želelo domov v rajh - trgovci in obrtniki, katerih veliki čas je prišel, da naposled do kraja ožmejo in zatrejo prezira vredne slovenske kmete, ki so jih lahko dotlej skupaj z izprijenimi srbskimi uradniki zgolj sleparili. Ti so zdaj zbežali, njihove hiše in njihova posest pa so postale narodna lastnina. Vse to je bilo moč predvideti." Tako piše Paul Parin v uvodnem poglavju Deja vu svoje knjige Zanesljiva znamenja spreminjanja (Leta v Sloveniji), ko se takoj po drugi svetovni vojni vrne v svoj rodni kraj in na svoj nekdanji dom Novi Klošter v Savinjski dolini. Ta psihoanalitik svetovnega slovesa nam predstavi v knjigi, ki je izšla pri nas leta 1989, svet imovitih tujih podeželskih graščakov, ki so živeli v strpnem sožitju z okolico preprostih slovenskih podeželanov. V sedmih zgodbah poda v slikoviti paleti posameznih oseb in dejanj svoj pogled na narodne, kulturne, socialne in splošne razmere pri nas med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Ta, za nas kar neznani svet in življenje na podeželskih dvorcih ter okoli njih, se nam počasi razgrinja v svoji raznolikosti in morda tudi drugačnosti. Poleg Parina, leta 1996 je pri nas izšla že druga njegova knjiga "Karakul", nam je tudi Karel Clarici pred leti predstavil s svojo "Knjigo moje mladosti" svet dveh podeželskih dvorcev, Hasberka pri Planini in Luknje pri Novem mestu. V zadnjem času je usodo baročnega planinskega gradu in njegovih zadnjih gospodarjev knezov Windischgraetzov opisala Tanja Žigon, način življenja plemiške družine Wambolt na Hmeljniku med prvo in drugo svetovno vojno pa Bernarda Potočnik. V teh in drugih delih se nam odstira tančica nad pozabljenim življenjem bogatega družbenega sloja, ki je bilo kljub drugačnosti naše. Med temi izbranci družbe so bili tudi ljudje slovenskega porekla, če že moramo zaradi nekaterih to poudariti. Med temi 291 LOŠKI RA/.G1.HD1 1