OTROŠKA ASTRONOMIJA
Julia   H a r t w i g
Danes je vse tako strašno drobno
na tem velikem nebu.
Igrače neba so razsute pred hčerko.
Ponoči je vzšel takšen drobceni mesec kot hčerkin odstriženi nohtek. Pozdravljen, ti meseček, lunin dojenček! Pozdravljen — prijatelj nam bodi!
Potem čez nebo je šel Veliki voz.
Pa kaj, tudi ta je bil majhen
kot kakšen otroški voziček.
Na krivih kolesih šantal je kot v snu
in ves se bleščal je od zvezdic.
In zdaj je naenkrat postalo nebo velikanska izložba igrač. Tu beli Medvedek, tam Ribici dve, pa Tehtnica, biserov polna.
A vendar sta najbolj prisrčna bila dva Dvojčka na drobnem oblačku. Tesno ju je k sebi privijala Noč in pravkar ju srečna dojila.
626
Veselo in lakotno Dvojčka debela pri neusahljivem studencu sta pila. In kapljice bele so tiho drsele na mamino žametno krilo.
O, Noč, moja sestra — mrmrala sem v snu, o, Noč — tu pri meni bodi. Poglej, moja hčerka smehljaje zdaj v snu po Rimski cesti hodi.
40 =
627