^fk\ $ ^ ?JP Listje in cvetje. '|f ^ gjg   ^-
Iz zaklada  naših  pregovorov.
59. Vsaka reč ima svojo solnčno in senčno stran.
Ali ste že kdaj pomislili, kolika nesreča in beda bi nastala na zemlji, ko bi nas ne-nadno zapustilo Ijubo solnce in bi nam ne hotelo več sijati? Kaj bi bila zemlja brez soinca? Vse življenje bi moralo mahoma prenehati. Res, da se nam semtertja zdi nekoliko neprijetno, ako nani poleti solnce prevroče pripeka; ali pomislimo, kolika dobrota je za poljske pri-delke ista vročina, ki se nam dozdeva nadležna. Pomislimo pa tudi, kako zelo nam je za-željeno solnce po zimi in kako se nam omili spomladi in v jesenil
Zato se pa vse tako rado obrača proti solncu: cvetice radostno povzdigajo svoje glavice, ptice začno živahno in veselo letati in žvrgoleti, vse živali nekako na novo ožive, ko se prikaže v jasnem jutru prijazno solnčno Jice na nebu. In kako, da bi se ga človek ne vzradostil?
Vsa narava nam kaže, kako vse bolje uspeva, kar je obrnjeno proti solncu: vino-gradi in vrtovi z boljšim sadjem uspevajo le v južnih in solnčnatih krajih; stanovanja, ki jih vsaj deloma solnce obseva, so veliko zdravejša in prijetnejša kakor bivališča v vedni senci; saj še zemlja tam, kjer jo le malo časa in slabotno obsevajo solnčni žarki, ne ponuja drugega kot zimo in neprijetnosti, ki so ž njo v zvezi. O ljubo solnce, koliko dobroto nam je naklonil Stvarnik takrat, ko te je pripel na nebesnem svodul
Pa še eno okoliščino moram omeniti, da nam bo dovolj jasen naš pregovor: vsaka reč posebno čuti dobrodejno svetlobo in gorkoto na oni strani, ki je obrnjena proti solncu. Pregovor liam torej hoLe povedati: Menda je ni reči in dogodbe na svetu, da bi ne imela kaj ugodnega za nas ali za druge, kakor tudi ni nobene brez neugodnosti in neprijetnosti.
Koristil pa nam bode naš lepi pregovor Ie tedaj, ako si znamo v prid obračati njegov lepi nauk: Ako hočemo biti zadovoljni in veseli na zemlji, privadimo se.temu, da vselej in povsod — naj nas zadene karkoli — poiščemo Ie lepšo in vese-lejšo stran, slabo pa prezremo, kakor da bi je ne bilo.
Poganskega modrijana Diogena gotovo že kaj poznate in bržkone ste že slišali to-le mično dogodbico o njem. Mogočni cesar Aleksander mu je ponujal dobroto, katerokoli si hoLe izbrati. Diogen pa mu malomarno odgovori: »Stopi nekoliko vstran, da bo moglo solnce sijati name." S tem je povedal večjo modrost, kot je morda sam nrislil. Tudi mi obračajmo svoje dogodke in opravila tako, da se nam bo — kolikor možno — kazala le solnčna stran, pa bomo zadovoljni in srečni, kolikor nam je tnogoče tukaj na zemlji, na kateri nikjer vedno ne sije solnce. Posebno pa bomo srečni, če se vedno tako obračamo in vedemo, da nas bo moglo razsvetljevati in greti nebeško solnce božje milosti,