Poštnina v državi SHS pavšalirana.
Stane:
Za celr> •-'
Politično gospodarski tednik
Štev, 2
IV. letnik
Delajmo in štedimo!
Ko se je ustanovila svobodna Jugoslavija, smo se veselili, da smo se otresli tujega jarma, da nam ne bo treba več drugim služiti, za druge delati, nego bomo svoji gospodarji, bomo za se delali. V tem začetnem navdušenju pa nismo dosti mislili, koliko škode je napravila svetovna vojska tudi pri nas. Menili smo, da nam bo življenje lahko, da ne bo treba veliko delati.
Kmalu pa smo začeli uvidevati naš resnični položaj. Ko smo se nekoliko streznili od prvega navdušenja, smo spoznali, da bo treba resnega dela, da obnovimo svojo državo, da zboljšamo svoj položaj.
Lotila se je v zadnji dobi tega velikega dela tudi naša osrednja vlada v Beogradu z narodno skupščino vred. Doslej smo bili navajeni, da smo od vlade zahtevali vse mogoče stvari, ki jih naj stori, ne da bi se vprašali, odkod naj vlada vzame denar. Ker vlada večkrat ni imela pravih dohodkov, pomogla si je na drug način iz zadrege; delala je dolgove. Ali z dolgovi pravi gospodar ne more dolgo gospodariti, sami dolgovi ubijejo tudi krepkega gospodarja. To je uvidela tudi naša vlada in naši poslanci. Ko se je za letošnje leto sestavil proračun koncem poletja, je bilo izdatkov nekaj milijard več nego dohodkov. Finančni minister je zato zahteval, naj se izdatld skrčijo, da ne bodo večji nego dohodki. In res se je to zgodilo.
Koncem leta pa so prišle nove zahteve do finančnega ministra. Draginja je po slabi letini lanskega leta močno narasla. Delavci, ki delajo za državo, za javnost, so jo vedno bolj in bolj občutili. Obrnili so se torej do svojega gospodarja, do države, naj jim pomore v bedi. Vlada je uvidela bedni položaj državnih nastavljencev in se izrekla pripravljeno, da jim pomore. Ker pa so izdatki za državne nastavljence ogromni, je začela vlada tudi preiskovati, ali je potrebno toliko uradnikov. Pri tem je videla, da je po nek-terih krajih, najmanj v Sloveniji, mnogo ljudi, ki zavzemajo javna mesta, ne da bi bila za to nujna potreba.
Naraven je bil torej sklep, da bodi javni nameščenec primerno plačan, pa naj ima tudi primerno dela, ki ga naj vestno opravlja.
Kar velja za državo, za našega največjega gospodarja, velja tudi za vsakega drugega gospodarja in delavca. Razmere, v kte-nh živimo, so težke. Lanska suša je preprečila, da nismo dobili toliko pridelkov, kolikor bi jih bili lahko. Primanjkljaj je velik. Kdor je prej pridelal, da se je lahko preživel, mora letos dokupovati; kdor je prej več pridelal, nego je sam potreboval, in drugim prodajal, ima večkrat komaj za se. Ker je tolik nedo-statek, se je vse podražilo in se še draži. Vsakdo torej gleda, da varčuje in štedi. Odreče se marsikakemu užitku, ki ni neizogibno potreben. Nasprotno pa poveča svoje delo. Z obilnejšim delom si pomnoži dohodke.
Delati in štediti bi pa morali tudi v časih, ko ne trka največja sila na vrata. V dobrih letih bi morali skrbeti za   slaba leta.