¦<[ H i| ilirtiT c!fO
iti idiiijoij jtg
¦
¦ ':.
Tečaj III.        V četertek i. mal. travna (aprila) 1850.       List 14.
,!  oi
I
Hazeu Krive prisege.
Rudniku, nekem tergu na vSerbskem, je prebival Tokatlijč,  mogočen  Turek.   Bil je  sicer po rodu Serb, ali njegova hiša je bila od davna že vdana turskej veri.   Ko  se  leta  1815  Serbi  vzdignejo,, da  bi Turke  iz dežele izgnali,  Tokatlijč ni hotel bežati, ampak vterdi svoj grad, in oroži tovarše, da bi se branil, dokler nebi turška vojska, ki je bila nad puntarje poslana,  v Rudnik  dospela in ga oprostila. Ali preden  se  nadja,   privihra  neki Lomo s trumo Serbov in napade grad. Hud  boj  se  vname.  Serbi hočejo grad hitro vzeti, ker bi jih sicer turška vojska prenagliti  znala,   in  ga  naskaknjejo  neprestano j   ali Turkom je šlo za glavo,  in (oraj se  branijo na vso moč, in zmaga se noče nagnuti na nobeno stran. Toda Tokatlijč,   ko  vidi  prijatle  padati,   in  njihovo trumo od ure do tire manjšali se, razume kmalo,  da mora naposled, ako pomoč ne dojile, omagati. Od prihoda turške vojske pa ni še bilo ne glasa, ne sledti, in obsedene prime groza, da bi Serbje,  grad šiloma vzemši,  vse  z mečem  ne  pokončali.   Toraj   ponudi Tokatljič vdati se, ako mu Lomo zagotovi, njega in tovarše zdrave na Turško prenesti. Lomo rad v pogoj dovoli. Tadaj vsuje Tokatlijč na kruh soli,
106

ga poljubi in pošlje Lomu, da pri njem priseže, da bode v obljubi zvest, da prisegši, kakor on, kruh poljubi in nazaj pošlje v grad. (To je pri Turcih grozno huda prisega). Lomo vse stori. Zdaj zasedejo Turki konje, odprejo vrata in zapustijo grad, Serbi jih sprejmo, in poleg pogoja vkaže Lomo, da se spremijo na turško zemljo. Tako jahajo čez Rudniška berda. Ali Lomo je že pred, prisegi ukljub, odbral ljudi, da se skrijejo pri poti, in, ko Tokatlijč z to-varši prijezdi, planejo nanj iz zasede. Ko tedaj doj-dejo Turci tje, mahnejo Serbi iz nenade po njih in pobijejo vse razun jednega. Tokatlijč, smertno ranjen, sproži še svoj samokres *), vbije jednega, ki mu je pot zaskočil in pade. Tadaj stopi ostali njegovih tovaršev, ki se je med Serbe vmešav otel, pred Loma, pa mu reče: Lomo, kaj tako čislaš ti prisego?" —¦ Lomo se začne izgovarjati, da so to hajduki storili proti njega volji, da on tega ni kriv; tim-več, da mu je samemu žal, pa da se zato ne boji ničesar. — Dalje grede v pogovoru potegne Turek izza pasa sreberne nože, pa jih da Lomu, rekoč: „Na moje nože, Lomo! Ako tudi mene, kakor gospodarja mojega hajduki vmore, naj saj moje nože pošten junak nosi. Če me pa prevedeš zdravega na Turško, jih nosi v spomin moje hvale! — Lomo seže po nože, ter jih vtika za pas; ali ti hip izmakne Turek samokres, razstreli Lomu sredo čela, in za-vihtiv se na konja svojega gospodarja oddirja skokoma. Serbski konjiki jo vderd za njim, pa ga ne dohite. Tako je pogumni junak srečno utekel osvetiv-ši se za gospodarja, tovarše in — krivo prisego. —
Podgorski.
--------------
Cr a  «1.
(S podobo v dokladi 13. lista.)
Gad je huda, strupena, po dva čevlja dolga kača.
Glava je očitno širja od vrata. Zobje zdolne čeljusti so
_____
¦) Samokres nameslo „pištola".
107
majckini, drobni, ostri, v eni versti; na nebu pa ste dve versti enakih zob. V zgornjej čeljusti ima na vsaki strani po en votel strupni zob, poleg kterega včasi še eden stoji, za tim pa še en majhin, ali celo šestero takih, kteri porastejo in strupnega nadomestijo,  ako se mu vlomi.
Navadnega gada nahajamo skoraj po vsih krajih srednje tople Evrope, po gorah in ravninah. Posebno pa si izbira take kraje, kjer je nizko germovje, kakšno staro deblo (steblo), kamenje v kupu, kamor solnčni žarki sežejo, in kjer mišev *) ne zraankuje, ktere lovi in požira. Stanuje po mišjih in kertovih luknjah, razpokah in duplah trohljivih debel, med drevesnimi koreninami in pečovjem.
Malokedaj se poda čez 40 stopinj od svojega stani-šča; temuč leži blizo njega skoraj ves dan zvit kot svitek na solncu, in čaka tiho in verno kakšnega miša, martinčka, kerta, kakove ptičice, žabe ali druge živalice, ki jo na-gloma vgrizne, s strupom vmori in požre. Miši in kerti morajo gadu posebno svoja prebivališča prepustiti; v zahvalo jih pa požre. Poleti, kedar solnce zlo pripeka, se skrije rad v visoko travo ali germovje pod listje, sosebno kjer je veliko leskovine, ker je ondod veliko mišev. Toraj se je treba gada posebno po takih krajih varovati. Po solčnim zahodu zleze gad v svojo luknjo.
V jeseni se zarijejo gadje v podzemeljske luknje, ki so po šest čevljev globoke, kamor mraz ne seže. V teh ležijo vsi zdelani. O prav gorkih pozimskih dnevih prihajajo na dan, pa so leni. Poleti žive posamezni, v zimskem prebivališču pa jih najdeš dostikrat po 7, 10 in več skup.
Mlade ležejo žive, in sicer tako, da mladi pri tej priči kožico predeni in iz jajčica izležejo, ko gadovka jajce izleže. Z rogovilastim jezikom, ki ga na podobi vidiš, ti ne more gad in nobena kača nič storiti. Z jezikom ki je mehak, le tiplje in sikaje šviga, kar je strašno vi-diti. Vgrizne samo z votlimi strupnimi zobmi, skozi ktere
*) Miš je kakor pol moikega in ženskega spola; v ilirskem narečju le m ozkega.
108
iz mehurčkov, ki so nad njimi, strup v rano spusti, da se s kervjo združi in človeka vsmerti. —                 na H
Tudi mlad gadiček te lahko nevarno vgrizne. Gad to-goten tako sika, kot da bi človek žvižgal. Bose pa so, kakor nekteri kvasijo, da ima gad rudečo rožo na glavi, de-mant v glavi/ in da mora človek vmreti, ako gad le iz daleč proti njemu pihne ali sikne.        |  .o<jo»f./iV«wah7.
o<.¦                    A  ..oj,vo
Peter'Veliki.
• v                                      i                                 ''i/1 "'
Ze leta 1682 so Petra, ko je bil deseto leto izpolnil, za ruskega kralja izvolili; ali njegova kraljevanjalakoui-na sestra Zofija ga je pregnala in sklene, ga celo o-smertiti. On se v Preobrašenskojc selo verne, si pod Lefortom iz svojih verstnikov (mladenčev svoje starosti) polke ali regimente napravi in prisili Zofijo, se svetu odpovedati in v samostan (klošter) podati. Njegova perva je bila zdaj, razstrošene rusovske vojšake po vojaški vmetnosti druge cele Evrope vrediti. Temu pa so nasproti strelci, stražniki starih čarov, ktere je bila že Zofija spodbola, da bi Petra vmorili. Nemirneji so od dne do dne. Rusovsko ni imelo ne brodarije, ne terštva. Peter je perve ruske ladije napravil, in sam je popotoval v Arhangel kraj belega morja in k brodarii naganjal. — Da bi pa namen dosegel, je moral loko ali ladjostajo na juternem, ali na černem morju imeti. Tam so bivali Švedi, tukaj Turki. Samo vojska mu zamore cesarstvo pomnožiti. To je zastonj leta 1695 poskusil; leta 1696 pa se podverže mesto Azov ob Donu, in perva ruska ladija priplava po černem morju. — Med tem se ponižani strelci zjedinijo, in nakanijo čara 2. svečana leta 1697 vmo-riti. Ze so bili vsi, kteri so se bili proti Petru zarotili, združeni, svoj namen izpeljati, kar jih dva strelca izdata. Peter zapove pismeno vojaškemu častniku, ponoči ob enajstih stanovanje snidenih obstopiti in vse zasačiti. Mislil je pa, da mu je ob desetih zapovedal, in se ob poli enajstih pred hišo pripelje, kjer so bili zarotniki.  Serčno
109
stopi z enim samim častnikom med nje, pije ž njimi, dokler eden nezvestnikov poraigne, ako še ni doba. Zdaj skoči Peter, zagrabi znpovednika zarotnikov, ga trešči na tla, in pri tej priči — ob enajstih ponoči — stopi naročena straža v hišo, in zarotniki so bili vjeti in odpeljani.
Peter, ki je med tem čedalje bolj previdil,. da bi svoje dobre misli samo takrat izpeljati zamogel, ako bi divje Ruse z učenostjo in vednostimi druge Evrope so-znanil, se napravi sam leta 1697 malega travna (aprila) na pot po Nemškem, Holandskem in Angležkem. Toda ni popotoval kot cesar. V Holandii je imel oblačilo revnega brodarskega tesarja, je vsa dela učenca opravljal, je tesal in koval, obiskoval vse delavnice pridnih rokodelcev, da bi se sam dela vadil. Njegova ponižnost ga je povsod priljubila in mala reč mu je bila, si ljudi pridobivati, ki so se na Rusko selili in tam rokodelstva in vednosti razširjali.                       \n,
Posebno jih je veliko iz Angležkega pozval. Tudi potlej še na Ruskem je Peter pridno tesal, strugal (drak-slal) in koval. Ko je enkrat 18 železnih palic nakoval, si je dal toliko izplačati, kar bi bil kakšen drugi delavec zaslužil, in si je za te denarje čevlje oskerbel, ktere je kasneje večkrat v druščini pokazal. Še dan danes se vidi v Petrogradu, cesarskem sedežu in poglavitnem mestu na Ruskem, v posebni hiši čoln, kterega je cesar Peter Veliki samotež iztesal in sostavil.
(Konec sledi.)
Kratka slovnica slovenskega jezika.
v iltiil Predgovor.
Menda ga ni jezika , da bi ga povsod popolnoma tako govorili, kakor ga pišejo. Po nekterih krajih na Nemškem govorijo: „Da kloani Bua is h:azt in d' Schul gonga." Pišejo pa: .,Der kleine Bube ist jetst in die Schule gegangen."
Ravno tako govorijo priprosti Slovenci različnih kra-
iiO
jev: „Hori na hori aniha holoba vidim." — Clotikse more ulačt po svajti s terbuham za kruhain." — A ste kpil tist dober vin in tistga lepga teleta?" — „Tače mehče hruš-če, tace dobre tefče so gospos jedi." — .,Mina! a je ko-biva kej piva? Ni piva, ne; mau je po vuž požvampvava pa sva."—Pišemo pa: Gori na gori enega goloba vidim. — Človek se mora vlačiti po svetu s trebuhom za kruhom. — Ali ste kupili tisto dobro vino in tisto lepo tele? — Take mehke hruške, take mehke tepke so gospod jedli (jeIQ. — Mina! ali je kobila kaj pila? Ni pila ne; malo je po luži požvamplala, pa šla. — In tako, kakor so lete besede tukaj pisane, v takih krajih, kjer je slovenščina naj manj popačena, zares tudi izrekujejo.
Ce se ljudje že oponašajo zavoljo različnega govorjenja (izrekovanja in zavijanja), kako smešno bi bilo še le, ko bi se tako pisalo, kakor se po posameznih vaseh govori. — Tako slovenski govoritt in pisati, kakor je naj bolj prav, pa nas uči slovenska slovnica (Sprach-lehre) ali slovnica slovenskega.jezika.
Neki učeni mož pravi: .,,Kdor svojega mater-nega jezika ne ljubi, ni vreden človek, imenovan biti." In zares, kakšen je totilovek, ki ne ljubi ali celo zaničuje tisti jezik, kterega mile glase je pervič zaslišal iz sladkih ust materiali! Mislimo, da ga ni med slovenskimi mladenči, med slovenskimi deklicami ne enega takega, ne ene take, da se bodo tedaj svojega maternega jezika v taEi podobi, v kakoršni se piše, z veseljem in ljubeznijo učili. Kdor bode znal tako slovenski, kot se piše,, bo veliko laglje umel cesarske postave, ki že zdaj za slovenske dežele tudi v slovenskem jeziku izhajajo. Tudi bode naš jezik vprihodnje pri gosposkah več veljave imel, kot dosihmal. Cesarski služabniki za Slovence morajo po naj vikšem vkazu vsi slovenski jezik popolnoma, uuicti. Kdor ga tedaj ne bode dobro umel, ne bode zanar prej nobene cesarske službe pri nas dobil.
(Dalje sledi.)
Tretje pismo.
Minica piše svoji materi voščilo aa god.
Premiki moja mamica'. Vaš veseli god me spomni moje velike dolžnosti, se Vam za vse dobro in lepo prav ljubeznivo zahvalili, in Vam naj večjo srečo voščili. — Bog Vam daj ljubo zdravje, rajsko življenje in vsega, česar potrebujete. Neskončno Dobrotljivi naj Vam stokratno poverne, kar sle meni dobrega podelili in storili. Vedno vedno hočem molili in milostljivega Očeta nad nami prosili, da bi Vam, ljuba mamica l srečo in vsega obilno podaril, karkoli bi Vaše blago serce poželelo. Jaz pa se bom zmeraj dobro učila in pridno obnašala, da bom, ko do zdjtj, vedno
Vaša
pokoma in hvaležna Minica-V Ljubljani 4. malega travna 1850.
:                                :ihi%.v fiia
Zdravilo pijančevanja.
Marko je t)il prav priden, marljiv in prijazen delavec, vse ga je rado imelo. Ali pil ga je rad, in pijan je razsajal kot divjak, bolj živini kot človeku spodoben. Enkrat najdejo pijanega Marka na cesti ležati. V hišo ga odnesejo in mu nogo, kakor da bi bila sterta, tako obvežejo, da se. riič ne zave. Ko se drugi dan zbudi, mu povejo od nesreče, ki se mu je pripetila, ino ker ga terdno obvezana noga tudi boli, rad verjame. More tedaj v postelji ostati ino vračitelj mu prepove, ne kapljice vina po-kusiti. Se le čez 3 mesce mu pripusti vstati. Marko začne prav raho stopati, kar veliko skrivnega smeha napravi. Ali od tiste dobe ne pijančuje več, še mnogo let živi, ino je od vsili pošlovan starček s sivimi lasmi.
Radoslav. .ftt«lTJ»W .1  i'                        '              •            Itf^olI «->iqšol*Š
112
Računstvo.
Naglo soStevati. ') Kdor hoče naglo soštevati, ne sme 1) soštevaje besedice yin.funaj" nič rabiti, timveč brez nje številko k številki jemati; S) mora več manjših številk kar na pogled v mislih skup vzeti in namesto vsake posebej kar njih znesek (\šumo) prišteli; postavimo: ako stoje zaporedoma ena pod drugo tri trojke (3, 3, 3), se misli in prišteje soštevaje prec 9; ako ste ena pod drugo 4, 4, prec 8 i. t. d.
Kdor pa hoče tako soštevati, mora, kar se samo po sebi ume, dobro znati soštevanko (JSins und Eins}, in se naglo soštevati pridno in dalj časa vaditi. Poznamo starega računskega vradnika, ki kar s peresom nieiuo velike rajde soštev-nie (Posten} potegne, in že pod čerto znesek zapiše.
Smešnica.
_______________ ¦
Nekemu Gospodu po mestu  gredočemu pade mošnja
izžepa. Ljudje za njim kričijo: „Gospod! gospod! peneze
ste zgubili!" — On se merzlo  nazaj ogleda,   in  hladno-
kervno reče: „Ne peneze, ampak le mošnjo sim zgubil —
je prazna!"                                                                  L. H.
i ni  vi;                      j
Slovensko - ilirski slovnik.
|
Buča  Oadnjič izostala},    tik-
va, misirača, bundeva. Bučelnjak, pčelinjak, uljnak. Budalasl, biidalast. Budalo, budala. Buditi, buditi. Bukev, bukva. Bukvdr, knjigar. Bukvdrnica, knjižnica. Bukvica, bukvica. Bukve, knjiga, — e. Bukvove«, knjigovčzac.
i
•) Soštevati, addircn.
Bula, kverga, herga. Bulasl, kvergav, hergav. Bunka, bunkast, kakor bula,
bulast.       \ 5in a« Burja, bura.
Burka, burke, šala, ludor/a. Burkle, bruklje. Butara, butara, svežanj. Butast, glup. Butec, glupan. Butali, tiirati. Butnili, turnuti.
Založnica Rozalija Kp«r. -  Odgovorni vrednik J. Navratil.
V Ljubljani.