— 10 — Med gorami. -¦i'-iiT»cWest dveh sirot. — Spisal Ivan Česnik. ^^^aPe mislite, da bo vesela ta povest. V življenju se menjuje trpljenje ^affiS^1 in radost; danes se nam smehlja solnce in sije razposajeno v našo *§«sP sobo; jutri že preprežejo sivi oblaki nebesni obok. In oblačnih je nad solzno dolino vedno več kot solnčnih dni. Pripovedoval vam bom, kako se je ojačil med gorami razposajcni Janko; kako je njegova duša za- hrepenela po velikem in lepem. Kanila vam bo morda solza iz oči, ko boste videli, kako je hirala sirota Minka, kako je hrepenela po materi in umirala. Veselje naj vam pa vendar zaigra v srcu! Janko in Minka sta rastla in dozorela, cden v plemenitosti za Človeštvo, druga v popolnosti za nebesa; obema pa so se dvignila krila in moč se je naselila v telesu in duši. Zdaj pa čujte, kako je bilo ... I. Krasno jutro se je porodilo. Bingljale in cingljale so drobne rosne kapljice na gozdnih drevesih; lahen piš je zavel, sklonile so se veje, za-šutnele, in na voljno travo so se stresali svetli kristali. Daleč doli v dolini so se dvigale lahne meglice in urno plavale po čistem zraku v sveže jutro. Janko je pasel drobnico kraj gozda; sedel je na visoki skali. Zvonci so sc oglašali med grmovjem in so odmevali po planini,' krave in junice so mirno pulile travo in z dolgimi repi odganjale nadležne muhe. Zagledal se je Janko v dolino, ki je ležala pred njim kot zrcalo, da, se ogleduje v njem jasno nebo. Opazoval je lepolo in se ji je čudii. Nikoli še ni videl kaj takega. Ši||]a se je dolina od vzhoda proti zahodu, zelena, ravna dolina. Valovilo je žito po njivah, kot bi se zibali drobni valčki v jezeru in pljuskali ob bregove; sanjali so ponosni jagnjedi ob belih, kačastih cestah; z njihovimi listi se je poigraval veter Pokukalo je tisti hip solnce izza gora z nagajivim obrazom, in zaplesali so svileni prameni v rdečkasto-rumeni barvi po zlatih jabolkih visokih zvonikov, zaplesali so po nizkih strehah, piodonosnih vinogradih, po skupinah srebrolistih brez tam ob . gioboki reki, ki se jc vila tned livadami dalje, vsa obdana od cvetja in zelenja. Janko se je spomnil, da je zakraljeval po dolini maj, zato je izpreletela radost vso naravo, zato so odpirale cveike svoje kclihe, iz katerih so pilc bučele strd; zato so metuljčki sedali na cvetne čašc in se gugali na njih, da se je zdelo: veter veje in tnaje cvetove. Zakukala je kukavica v gozdu. Janko se je ozrl in je poslušal glasove. Štel je in doštel dvanajst. A bil je mlad; komaj deseto leto je dopolnil. Zato ni verjel kukavičinim glasovom. Morda bi ji bil verjel sivolasi starček, ki si želi še dolgega, mirnega življenja. Spomnila pa je kukavica ^pastirčka smrti, m začel je mi-stiti na očeta, ki so gi pokopali pred tremi dnevi tam v daljnem mestu. — 11 — Črevljar je bil njegov oče. Tudi Janka je hotel izučiti za ta stan. A fantu ni dišalo to delo. Klatil se je rajši po mesttvh ulicah ali je pa hodil tje za mesto in se podil po (ravnikih s tovariši. Včasih so sedeli v travi kraj rekc in gledali Jemnozelene valove, sence krivih vrb, topolov in gabrov, ki so se dolgočasili ob leni vodi. Pogovarjali so se imenitne stvari: o svoji usodi, o starših, o bodočnosti. Ta je želel biti minister, oni kralj, tretji turški sultan. Vse je pa prekosil Janko. Želel je biti ruski car, ki bi si podjarmil ves svet. lzmislili so si marsikaj mladi junaki in so hiteli čez polje. Visela so po jablanah zrela jabolka. Natrgal si jih je minister, kralj, turški sultan in ruski car — polne žepe. Zvečer je prišei Janko domov. Očeta ni bilo nikjer. Odšel je v gostilno in se napil žganja. Razgrajal je in kraljeva! potepuhom do jutra. ln zgodilo se je, da je večkrat prespal noč in dan v mestnem zaporu. Janko je bil lačen in je začel izmikati, kar mu je prišlo pod rokc. Prodajal včasih očetovo orodje na starini, da si kupi kruha za izkupljeni denar. Spomnil se je večkrat, kaj je obljubil materi na smrtni postelji. Dobro mu je znano, kako je tedaj bilo. Mati je ležala v zadnjih vzdihih v zatohli izbi. Očeta ni bilo doma. Popival jc nekje. »Sama jetika te je. Utnri že enkrat! Saj vidiš, kako je!" Žena se je obrnila v zid in je jokala. Črevljar Blažon se je pa v svoji pijanosti nagnil prav k njenemu obrazu in vpil: BČas je, veš. Tri mesece že ležiš in sama kost in koža te je." ,,Tone, pusti me! Lepo te^prosim, pusti me!" je ob takih prilikah vzdihnila mati in zamižala. Približala se ji ie vendar zadnja ura. Mati se je nekoč vzravnala z vsemi močmi kvišku, poljubila Janka na čelo in rekla s slovesnim glasom: ,,Janko, obljubi mi, da boš pošten; da ne boš tak, kakršen je oče, obljubi mi, da ne boš kradel. Če boš kradel, boš zaprt, kot je bil oče. Obljubi mi, da ne boš pil in prodajal svoje duše za pijačo!" * Janko je pokleknil poleg postelje, jokal in jecal ^Obljubljam, tnati". Majhen je bil še takrat, toda umel je potnen besedi, in zastudil se mu je tisti hip oče. Ozrl se je čez trenutek v materino obličje. Bilo je mirno in hladno;; z izrazom trpkih bolečin se je ločila mati. Prvič je videl tedaj smrt, in obšla ga je groza in strah, da je pobegnil iz sobe. Spomnil se jc, kolikokrat se je pregrešil zoper svojo obljubo, ki jo je storil v tako slovesnem trenotku svoji materi. In vselej mu je bilo tesno v duši. Lezel je vedno bolj v grešnost, a vstali ni mogel ali ni hotel. Polagoma je začel — resnica je! — tudi piti. Oče je nosil domov žganje in mu ga je ponujal. Prvič mu je bilo zoperno, a polagoma se ga je privadil in se začel zastrupljati z njim. Očeta se je lotila sušica. Od takrat je še bolj pil. Nekega dne so ga spravili v bolnišnico, kjer je kmalu umrl. Za Janka je pa skrbela tiste dni materina sestra, teta Vika. — 12 — Bila je tedaj pomlad, ko je umrl oče. ln prišel je z gora stric Janez v nerodnih črevljih in v debelih hlačah. Na pogreb je prišel in je jokal za bratom, ki je brez sile šel v mesto, padal v lužo in utonil. Videl je Janko stričeve solze in je začel jokati tudi sam, dasi ni maral za očeta, ker ga je preveč pretepal. ,,Zdaj pa greš z menoj, fant!" je rekel stric janez po pogrebu in je pobožal fantiča po licu. Slušal je Janko, zapustil mesto, druge, teto Viko in vse, kar mu je bilo ondi ljubo. Zdaj tnu je nekaterikrat dolgčas po tistem lepem tam v mestu. Pogledal je Janko drobnico, ki se je pasla mirno po ravnini. Zvonci so bingljali in odmevali po gozdu. Pogledal je po dolini in proti nebu, kjer sta plula od vzhoda setn dva koprenasta oblačka, in hipno mu je vstala v duši velika rnisel, obsegla vse njegovo bistvo in vzkipela kvišku. Kako je tep in velik oni, ki je dal cvetje in zelenje naravi?! V gozdu je pela kukavica med šelestečimi vejami in spremljala tisočere glasove vesele pesmi, ki je donela na uho pastirju Janku. Vabila ga tista blagodoneča pesem in ni se mogel odoleti. Pustil je živino in je šel. Ob visokem gabru se je ustavil in je uprl svoje oči v vrh. Pel je ondi kos in se oziral naokrog. Zagledal je Janko gnezdo, in takoj mu je vstala hudobna misei, da bi splezal na drevo in bi ukral jajčka. Čakal je trenutka, da odleti kos. Ko je prišel tisti hip, je vrgel Janko šibo na tla in je hitel kot veverica v vrh. Tri drobna pisana jajčka je za-gledal v gnezdecu. Zadovoljil se pa ni samo z njimi; ukral je tudi gnezdo. Prikorakal je prav tedaj po stezi gozdni čuvaj Marko s puško na rami. Tihotapsko je stopil za visoko stnreko in je zavpil nad dečkom prav, ko je priplezal z gabra. Odmevalo je daleč po gozdnih dolinah: ,,Potepin, čigav si?" Janko se je stresel po vsem životu, da so mu padla jajčka z gnezdom vred na tla. Ozrl se je in je hotel zbežati. Zagledal je pred smreko kos-matega lovca. ,Stoj, potepin!" %V Janko je obstal kot okamenel. Čuvaj je pristopil pra^Mik njega in ga je pograbil za ušesa. ,,Še cnkrat mi poizkusi krasti jajčka! Čigav si?" »Blažonov. Pusiite me, prosim vas." »Pojdi, nepridiprav! Blažon je tvoj stric. Le počakaj, povem tnu. Ušesa ti navije, da boš pomnil." . ,- Janko je zbežal in se je jezil vso pot na Marka, ki ga je tako ostrašil in mu izkazil veselje. Bežal je in ni zapazil, da se ne vrača po pravi poti. Prišel je v globino gozda na zeleno ravnico. Tam blizu je stala na križpotju kapelica. Solnce je sijalo na kapelico, in deklica dvanajstih let je klečala pred njo. Doli v majhni dolinici so pa bingljali zvonci krav in junčkov. ' ,,Stopim k nji in jo vprašam", si je mislil Janko. m Miimr Potrkal je deklico po rami, da se je ozrla. Bleda je bila, in bolestere izraz ji je sijal v očeh. BKaj pa bi rad, fantič?" BPot sem izgrešil in ne vem, kod bi prišel prav." BKam bi rad?" ,Pasel scm, pa sem stopil malo v gozd." " " ' • nČigav si?" .Blažonov." BKje si pasel?" " ¦ : BTam kraj gozda." Pokazala mu je smer, v kateri dospe do dlja. BŽejen sem. Ali veš za vodo?" Peljala ga je k poloku, da se je napil. Hotel je oditi, a deklica ga je-pridržala in ga vprašala: ,,Kako to, da si prišel k Blažonu." BOče mi«je umrl in mati tudi; stric Janez me je vzel k sebi." f »Kako ti je ime?" nJanko. Čigava si pa ti?" nPastirica sem pri gozdnem čuvaju. Tudi meni sta umrla oče in mati." Dve solzi sta se ji poločili po licu, ko se je zmislila svojih sfaršev. BNc joči brez potrebc! Ali se ti slabo godi pri gozdarju?" nČuvaj je strog in oduren. Srce ima pa dobro." BSrce — praviš — ima dobro? Ravnokar mi je ta zlomek navihal ušesa, da ,me še zdaj bolč." « nZakaj kolneš, Janko?" Jezen sem?" BTo ni prav, žališ Boga. Poznala sem berača, ki je ob smrtni uri pre-klinjal vse, kar je sveto. In groza me je bila pred njim. Še zdaj ga včasih vidiin v temnih nočeh. Strah me je v takih trenutkih." BKako ti je ime?" BMinkalU nMinka? Malo te razumem, kar me učiš. Zrastel sem kof divjak." BLepo priden bodi, pa ti šc veliko povem, kar te bo radostilo." ,Minka, ali tu moliš?" BPasem in molim. Dolgega časa ne trpim. Zato molim. Veš, Janko, za koga molim? Za svojo mater in za očeta. Ali ti kaj moliš za mater in očeta, ki sta ti umrla." BMinka, nič ne molim. Saj ne znam skoraj moliti. Za očeta ne bom molil nikoli. Ni bil dober." nNe govori tako, Janko!" , »Moram iti, Minka " ¦- r nPriden bodi!" . :. " : • Stekel je po gozdu v smeri, ki mu jo je pokazala Minka. Deklica je pa pokleknila pred kipec Matere božje in je molila in mislila. Spomritla se je matere, ki \i /e odmrla tako zgodaj v bedi in pomanjkanju; — 14 — spomnila sc je očeta, ki je imel ob smrtni uri tako grozne oči. Spomnila se je, da je zažgal pred smrtjo svojo hišo in umrl žalostno. Spomnila se je, kako je ihtela nekoč na materinem grobu, in se ji je zazdelo, da je čula glas: ,ldi, hčerka, in si poišči drugo mater, ki te ne bo zapustila nikoli!" Razumela je deklica materine besede, našla je Matcr, ki jo tolaži in krepi v samoti. Priljubila se ji je ta gozdna samota. Tu je vse tako skrivnostno. Tu raste les za zibel in krsto, tu se razgrinjajo pred očmi slike življenja in smrti. Vse zbrsti v toplih pomladnih dneh in klije v cvetje in liste zelene; pevci v črnih, rumenih in pisanih krilih pojo veličastno pesem življenja. Otožna jesen se priklati v gozd. Mrzli vetrovi potegnejo čez vrhove; listje odpade, pevci se poslove in smrt zakraljuje. Vihar pribuči in trešči mo-gočno, stoletno bukev ob tla, Tam leži — plen trohnobe. smrtt. Zakukala je tisti hip spet kukavica. Minka je vstala in šla gledat po živini. ,Janku preti dušna smrt moram ga rešiti! Ded ga reši. Poznam ga dobrega starčka, s kučmo na glavi. Poznam starega Blažona, ki je vedno tarnal, da umre brez otrok. Zdaj ga je dobil. Ootovo ga je vesel, da bo po očetovsko skrbel zanj. Sreča za dečka, da je prišel v tako dobre roke." (Dalje prih.)