Žirovnikov slučaj. Nad Ljubljano stoji vas, Šent Vid po imenu. Tej vasi vlada klerikalni župan s klerikalnimi občinskimi odborniki, tatnkaj pase duše ultraklerikalni župnik z enakim kaplanom, ki je —- mimogrede bodi omenjeno — slučajno sin ljudskega učitelja. Te veleoblastne in pobožne gospode imen ne navajarao, da ne oskruni naš brezbožni list njih častitljivosti ! Ali tamkaj vodi šolo vzgleden, neutrudno delaven, do skrajnosti vesten, a — ta strašna pregreha! — svobodoraiseln in napreden nadučitelj, gospod Janko Z i r o v n i k. Njegova šola je naravnost vzorna. Njegovo učiteljstvo deluje s pravo navdušenostjo. Zirovnikova obrtna šola, ki je Šentvidcem neobhodno potrebna in zanje naravnost vitalnega poraena, je znana kot ena najboljših, najuspešnejše delujočih obrtnih šol. To so priznale najvišje šolske oblasti, priznale so z dodatkom, d a d e luje šent vidsko učiteljstvo preveč, da si preveč izčrpuje raoči in kvari zdravje! Pa gospod Janko Žirovnik ni samo vzoren šolnik, 011 je tudi vešč sadjerejec in izvrsten glasbenik, ki si je izšolal pevski zbor, da ga je veselje poslušati. A eno napako ima vendarle! Gospod Žirovnik ne pada v prah pred vzvišeno osebo klerikalnega župana, on ne liže peta posvečeni osebi gospoda župnika in on se ne plazi za blagoslovljeno osebico šentvidskega gospoda kaplana. Gospod Žirovnik hodi svojim potem, on se zaveda svoje naloge, skrbi za duševno izobrazbo svojih učencev, je soliden in trezen raož, zavoljo prenapornega delovanja celo raočno na živcih bolan — sarao klerikalec ni in ne figurira v krogu sentvidske pobožne družbe! In to je greh, ki ga treba kaznovati! A ta kazen je tako smešno-originalna, tako ošabnopredrzna ia tako pristno-katoliška, da zasluži, da jo razglasimo tudi v svojem listu kot resno svarilo vsem tistim svojira tovarišem in tovarišicarn, ki jih je neprijazna usoda pahnila v taka klerikalna gnezda, kjer fungira celo kot častni občan sam vladika ljubljanki, dr. Anton Bonaventura Jeglič, ki sicer pravi, da je prijatelj učiteljstva, pa vendarle sprejema častno obcanstvo onega kraja, kjer hočejo učitelja zadušiti in mu odjesti kruh! Dovoljena naj nara bo opazka, da se nam tako prijateljstvo zdi prav posebno čudno! Občinski odbor šentvidski se je torej sešel k velevažni seji in je sklenil enoglasno — vkljub temu, da je predlog pobijal dobrosrčni župan sam — in je torej sklenil, da se mora nadučitelj gospod Janko Zirovnik kratkomalo iz Šent Vida prestaviti! Meja zelena, človeka kar strese ta klerikalna napihnjenost! Ta sklep možakarjev-očancev šentvidskih je pred vsem skrajna predrznost! Cloveka obide taka volja, da bi to ošabno sklepanje in infamno prestavljanje označil z vse drugačim atributom, a ne zdi se nara častno in učiteljskemu ugledu primerno, da bi imeli s takimi klerikalnimi mogočneži še kaj posla! Ta klerikalna predrznost nara je sicer že znana, saj smo jo že pribili v svojem listu, ko smo kritikovali zloglasno pastirsko pismo ljubljanskega škofa, v katerem je udrihal po nas. Bili srao je vajeni od klerikalne gospode. A danes se je udomačila ta gizdavost in oblastnost že raed kmeti. To je žalostno znamenje, ki nam izpričuje, da se poslužujejo naši kler-ikalci vseh, tudi nedopust nih in naravnost predrznih sredstev, da dado duška svojemu sovraštvu, ki ga goje do naprednega našega uciteljstva! Ti klerikalni pustolovci in smešničarji staknejo glave, gospod župan in župnik s kaplanom vred kihnejo in v njih vstane ohola misel: nA\6l Naš nadučitelj bo sfrčal!" Kajpada! Kadar pride ta škandalozni sklep klerikalnih prijateljev našega učiteljstva v razpravo pred deželni šolski svet, takrat bo dolžnost njegovih, naprednerau učiteljstvu prijaznih članov, da ga teraeljito ovržejo in napišejo šentvidskira klerikalcera pošteno lekcijo! Sicer je pa še najbolje. da ga vrže ekscelenca baron Hein brez zadržka v peč in naroči županu šentvidskemu, da se iraa baviti z drugimi stvarmi nego s prestavljanjem vzornega nadučitelja, ki je v slučaju potrebe samo stvar deželnega šolskega sveta. Take ljudi se lahko prav pošteno nakrca po prstih, da jih bo minilo tako veselje! Kam pa priderao, če se bo vsak klerikalni klepar vrival v personalije našega učiteljstva ter si izbiral svoje podrepnike ! V tem slučaju bi skoro lahko uganili, kam moli pes taco! Ljubljanski škof in obenem — kakor že rečeno — šentvidski častni občan bo zidal tamkaj svoje nepotrebne učne zavode, da pokaže s tem državi, da ši Slovenci lahko sami zidamo gimnazije, da torej nji ni potreba za naše šolstvo ničesar žrt vovati. In nemara bi irael ljubljanski škof v Šent Vidu rad koga izmedtistih, ki hodijo kduhovnim vajam, da bi mu tam hlapčaril in vrataril! Klerikalci so zviti kot kozji rog, in nič se ne ve, kaj varijo v ljubljanski škofiji! Zirovnikov slučaj je jasen zgled vsera tistim, ki silijo v klerikalni tabor. Z njimi se bodo igrali klerikalci kot mačka z raišjo, a kadar bo tak ubogi suženj zaplesal rnalo po svoje, bo dobil pošteno po licih, da ga bo minila vsaka 1 a s t n a misel, vsaka p r o s t a volja. In preden se bo zdramil, bo tičal globoko v železju, iz katerega ni rešitve ! In to hočejo klerikalci; hočejo podjarmiti napredno in svobodomiselno učiteljstvo in hočejo naše napredujoče šolstvo ukleniti v klerikalne verige. Zirovnikov slučaj nas glasno opominja, da se moramo postaviti takemu klerikalnemu početju odločno in neustrašeno po robu in da se moramo naslanjati na tiste, ki nas podpirajo v tem boju. Nikdar pa ne smemo pozabiti, da imarno tudi sami dovolj moči in da s e moramo pred vsem opirati sarai nase. Sedaj vabi s pobožnimi besedami zopet ljubljanski škof naše učiteljstvo k duhovnim vajam. Šel je preko sporninov na lanski vihar na isti dnevni red. Pa nič ne de! Vsaka glava ima svojo raisel — dobro ali slabo, to je enako! Dva stavka iz njegovega vabila pa se nam zdita kot nalašč za ta slueaj pripravna. Škof piše: nPač pa so Vas razne okolnosti in prilike v žoli in zunaj šole od te skrbi (za dušo) odvračale." Zirovnikov slučaj govori tu ljubljanskemu škofu dovolj glasno! Do tistih in takih ljudi, ki govore s prižnice obrekujoče, ki tirajo učitelja iz službe, ne morerao imeti učitelji zaupanja, zakaj če nas hočejo pripraviti ob kruh, jirn pač ni ranogo tudi do naše dušne bla- ginje. Svetujemo ljubljanskemuškofu, naj napravi duhovne vaje za svojo klerikalno gardo, pred vsem za nje generalni štab, Bda se na božjem Srcu Jezusovem odpočijete" od preganjanja poštenih in delavnih učiteljev in da se »vžgete prave nebeške ljubezni" do trpečega, vzorno in nad svoje raoči delujočega svobodomiselnega učiteljstva! Pristavimo samo še, da Žirovnikov slučaj ni osamljen! Imenovali bi lahko sarao drug kraj in drugega učitelja, in vse drugo bi lahko malone neizpremenjeno ostalo. Kdor še sedaj ne izprevidi, kam vodi klerikalizem, ta je v resnici slep na obe očesi. Ge sili raed tiste, ki iraajo neskončno veselje samo nad nadvlado, ga ne bomo kot paglavca vlekli za ušesa nazaj. Navili mu jih bodo tisti, ki ga vabijo v ljubljansko semenišče. Zavedno učiteljstvo pa navdaja upanje, da bo vendar enkrat konec klerikalne ošabnosti. Zavedno učiteljstvo se ne boji boja. In mi smo prvi, ki gremo vanj brez bojazni. In tudi Zirovnikov slučaj nas je poučil, da srno zavedni slovenski učitelji. Njegovi tovariši so ga pri zadnji okrajni učiteljski konferenciji izvolili svojim zastopnikora v okrajni šolski svet, kar jim bodi v čast, a g. Žirovniku v dokaz, da spoštujejo liberalni naši učitelji in napredne naše učit^ljice onega izmed svojih vrst, ki trpi po nedolžnem preganjanje! Da so hujskali šentvidski klerikalcitudiostaloljudstvo proti nadučitelju Zirovniku, da so pobirali med tercijalkarai in tercijali nekake podpise, to — se nam zdi —je uganil že vsak naših cenjenih bralcev in bralk, saj je klerikalizmu dobrodošel vsak še tako umazan pripomoček. Zirovnikov slučaj nam kliče: Obrnimo se od njih z zaničevanjem in s preziranjem!