r- ' —
Rešitev o pravem času.
POVEST.
Nemški spisal Fr. Deiitas. Prosto poslovenil
IGNAC HLADNIK.

U
V Mariboru 1885.
Založil in prodaja Pavel Bizjak, bukvovoz v Škofjiioki.
Tisk J. Leonove tiskarne.
75773'
■
lešitev o pravem času.
_p	C_
' i "VTr ^-TK' S
POVEST.
Nemški spisal Fr. Deutz. Prosto poslovenil
IGNAC HLADNIK.
*
V Mariboru 1885.
ZaloF: iti prodaja Pavel Bizjak, bukvovez v Škofjiloki. Tisk J. Leonove tiskarne.
75773
?• • i

mozsQ't

Med tem ko sem obvozil vže Južno morje in Atlantiški ocean, mikalo me je nekoliko tudi v Yeliko ali Tiho morje pogledati in obvoziti, posebno pa ob istem času zloglasno Indijsko-Kitajsko morje.
Moja želja se mi je preje spolnila, ko sem se nadjal. Ko šetam neko jutro po glavnem tergu Londonskem, dohiti me kupec „Stove", in me ob kratkem nagovori, da ker sem znan kot izversten mornar in vešč kapitan, naj prevzamem poveljništvo z dragocenim blagom obložene ladij e „Anglije", ki je namenjena v Bombaj, Kalkuto in Hong-kong. Z veseljem prevzamem ponujeno častno službo, ker Stove je bil svojega časa najimenitnejši tergovec velikega Londona, in zgodaj zjutra 18. prosenca, odjadramo v širno morje. Res, da je bila moja naloga nekoliko težavna in da je zahtevala vso pozornost, in akoravno je Indijsko-kitajsko morje ob istem času kar mergolelo morskih roparjev, vendar jaz na vse to nijsem dosta
pomisli], saj je bila ladija Anglija izvers trijarbolnik, kakoršnih je še malo plulo morskej planjavi. Na krovu smo imeli osi ladjinih topov, in za celo možtvo dobre puš in svitle meče, poleg vsega tega varstvene orožja pa še lepo število „petard",* toraj nam nij bilo bati prederznih roparjev kitajsk
Zapovedoval sem šestindvajsetim m< narjem, večidel vže odsluženim vojako Veselje jih je bilo gledati, ko so plezali veverice po verveli in jarbolah, in kadar prevlačevali težke zaboje kot igrače. Im so dobro plačilo, in ker jim je lastnik ladi če se dobro derže in srečno vernejo, ti dobro nagrado obljubil, deržali so se v r< niči verlo svojega posla.
Posebno pa se mi je pervi kermar Fi] R., ki smo ga pa sploh za Lipeta klica prikupil. Vzderžal je najlepši red med mc narji, bil je osorn, pa so ga vendar le i spoštovali in ljubili, ker bil je vsem enai naklonjen, pošten in dobrega serca, in vs kemu je rad pomagal, če je uvidel, da ss ne zmore. Pri tem pa je poznal ladijo pr. popolnoma, bil je serčan in krepak, in lepa se nij kake neyarnosti zbal.
*) Podobne malim bombam, ki se, ako padejo na ] lerdega, razletijo in velikansko škodo napravijo.
Brez vsake nezgode smo dospeli do rta PDobrega upanja" Anglija je bila izverstna 'iidralka, mornarji so živeli v najlepšem 4iru med seboj, da še celo gledišče so med ?eboj vpeljali, ker nekteri iz med njih so i.ili dobri pevci. Nek mornar, ki so ga njegovi tovarši le „Bajkota" zvali, bil je neu-tooren v šali in norčiji; v nekej igri, ki so jo igrali, vstopi opravljen kot kaka „Londonska i[ama", v dolgem plazečem krilu iz smolnatega platna, in dno od soda za solnčnik, iji temu oblačilu, njegovem obnašanju in ijovorici, se je še resni kermar Lipe do solz (mijal. Živeli smo kot svatje, in ničesar \ijsino pogrešali.
Meseca sušca dospemo do rta in se Isidrimo, ker zmanjkalo nam je pitne vode, u tudi živež nam je potekal.
Mornarje so bili silno veseli da zamo-'ejo nekoliko duška dobiti, in ker so bili jopolnoma zanesljivi, pustil sem jim toliko svobode, kolikor sem le zamogel. Nijsem se irevaril, ker šlo je vse v najboljšem redu zpod rok. Napolnili smo si sode s pitno vodo, mkupili potrebni živež, četerti dan smo od-adrali.
Malo ur pred odhodom dospeli so po-lednji mornarji na krov, ž njimi moj po-
strežček, ki se je čez mero vina napil. J; ga terdo posvarim in spodim v spalnic mornarji pa, s katerimi je hodil, morali j za kazen eno stražo od več storiti.
S tem sem menil, je stvar skončana.
Drugo jutro moral je deček na svo( delo, kar je rad storil, in je s tovarsi kr( snažil. Pridno je sukal metlo, pa med delo: se zgrudi na tla. Ko ga pregledam, uvidi; da je bolan, in ko opazim, kako se mu o verte in da se kerčevito meče sem in tj jel sem sumiti, da je ostrupljen.
Velel sem ga v bolnišnico odvesti, is mornarje pa, ki so bili z njim na suhei jamera strogo spraševati, pa zvedel nijse nič takega, kar bi moj sum poterdilo. Bi so v dveh pivnicah, ki so bile kar prenapd njene, pili so oudi vino, in ko so si nakupi potrebnih rečij, vernili so se na ladijo. P< kazali so mi tudi nekaj steklenic onega vin ki so ga skrivši na ladijo dovedli, pa vii je bilo čisto, nepokvarjeno.
Odpustim toraj zaslišane mornarje i čakam, kaj bo z dečkom, ki je bil videzi slabeji. Prijela se ga je huda merzlica, i akoravno smo mu stregli kolikor moč skerbn vendar je vže šesti dan končal svoje mlat življenje.
x Pokopali smo ga tako, kakor mornar ovoje mertve pokopuje. Zašili smo ga v platno, privezali k nogam^ topovo kroglo in [pustili v globoko morje. „Šumeče ga zagerne lenasiteno morje v svoje naročje", med tem jco smo mi molili za njegovo dušo.
Anglija je jadrala dalje, in še isti dan $mo pustili otok Mavricijo za seboj. Zvečer ,)bole trije mornarji, in drugi dan tudi trije; ibokozala se je pri njih enaka bolezen kot ¡pri mojemu postrežčeku, le da jih je mer-:lica še huje tresla. Spoznal sem, da se je auda nalezljiva bolezen na našo ladijo prikradla.
Bolnišnico razun mene in še dveh družili pij smel nihče obiskati, mornarji so se morali kolikor le moč na krovu gibati ' in v Jiajvečji zmernosti živeti, pa vse to nij nie izdalo. Eden za drugim so polegli, tudi ¡Irugi kermar se je vlegel, in ko jadramo pitno „Sejhelenskih otokov", ležalo je enajst romarjev bolnih, in drugi dan so še štirji flegli.
Rad bi se bil usidril na teh otokih, pa redel sem, da tukaj nijmam zdatne pomoči pričakovati, tudi bi bolnih na suho ne bil Imel prenesti, da še v luko bi z okuženo adijo ne bil smel. Med tem smo se pa tudi
v onem morju nahajali, kder pogostokrat r< parji gospodarijo, in se potem, če jim pre nevarnost, v varna zavetja na otokih p< skrijejo in ognejo zazluženi kazni.
Vse kar sem storiti zamogel, sem stor v tem, da smo kolikor moč tek Anglije pc spešili, da prej ko mogoče prispemo v Bomb^ kjer dobimo pomoč in varstvo.
Upal sem, da bodejo krepki in terdt mornarji bolezen bolj stanovitno premagal kot slabotni dečko moj, pa v tem sem s zmotil, ker ne eden nij več ozdravil, in \ petnajst zvestih mornarjev smo izročili p« žrešnemu morju.
To je bil strašen čas mojega življenj; Raji bi se bil bojeval z orožjem v roki, ki pa proti takemu skrivnemu sovražniku, 1 neviden mori. Ko smo nek dan 5 merliče izročili valovom, menili smo ostali, da nobede izmed nas ne bode videl svoje domovin ker nam pogin tako živo stoji pred očrt Videli smo, kako eden za drugim padajo i z grozo pričakovali časa, ko bodo mo ostalih opešale, da ladije več kermiti in v< diti ne bodemo zamogli, in potem goto\ kot „Amen v očenašu", poginemo sredi morj grozne, mučne smerti.
Pa neskončno usmiljeni Bog do tega n
><lopustil priti. Dež, ki je lil več dnij za-tjporedoma iz pod neba, poplaknil in očistil >ie okuženost naše ladije. Ostali ohranili smo ¡d neprecenljivo zdravje, in nobena merz-ijična sled se nij pokazala več.
Deset nas je toraj od šestindvajstih ¡ostalo, deset mož, do smerti utrujeni od ne-popisljivega napora nočnih čuvanj in mučnih Lkerbij! Serčni smo pa vender bili, da smo jzamogli vsaj ladijo Voditi in oskerbljevati, Kii akoravno smo se trudili noč in dan z ijdelom, vendar nas nobena nesreša nij zadela K eč, nobeden ropar nas nij zapazil, in vreme f;mo imeli ugodno, meseca malega travna jnsidrili smo se v Bombajški luki.
I	_
I
I
IX.
Prej ko smo izložili in zopet drugo blago ¡naložili, moral sem dati svojim utrujenim mornarjem nekoliko dnij počitka. V Bombaju ¡nas je naš konzul najtoplejše sprejel; obljubil lam je po svoji moči pomagati in za nas sker-aeti. Posebno mi je svetoval, da naj ne od-iadram prehitro, ampak naj pazim, da se mornarji zopet okrepčajo, ker bodo gotovo
svojih močij dvojno potrebovali, ko dospem
v	Kitajsko morje.
Deloma da nas potolaži, deloma da na izvedri, pove nam konzul, da leži v luki ai gleški vojni parni jadernik usidren z 28 top(
vi	in 390 možmi posadke. Obljubi nas častniki „Britanije" seznaniti, in povabi mei in pa kermarja Lipeta drugi dan k obedu.
Z veseljem sva sprejela to ponudbo, i ko vstopiva v obednico, kjer so bili vže kap tan Britanije in štirje njegovi častniki zbran med temi gospod Byron, še čisto mlad, ki se j posebno s tem ponašal, nositi ime slaviteg angležkega pesnika, in ki je bil z našim L petom kmalo najboljši znanec.
Med temi častniki pa je bil tudi nek bc gat posestnik, Franc Vebster, rodom anglež i sloveč lovec, ki nas je povabil na lov v Ki tiško pogorje, kjer je posebno veliko tigroi Zagotavljal nam je dober vspeli in zabavo, i ker so mu častnik Byron in dva njegova t< varša s kapitanovim poveljem obljubili prit dam mu tudi jaz besedo, in obljubim še eneg tovarša pripeljati. Mislil sem takoj na našea Bujkota, ki je hvala Bogu ostal še zdrav i čverst, in si svojo šaljivost zbog prestane nt varnosti vedno ohranil; bil je strašni love in urni pa „odločni moži'
Kako se je ta lov veršil, moram tukaj ekoliko omeniti, ker se je pri tem naključilo ekaj. ka je imelo pozneje za nas koristne na-iedke.
Preteklo je osem dnij. ko nam Franc febster sporoči, da naj spolnimo svoje obljube.
Midva z Bujkotom se takoj odpraviva na ,0t- v mestu pa se snideva s častniki Bri-anije, in P0^ vostvom sporoenika se od-icljemo na stanovanje našega „gostnika"
Posestvo Vebstrovo je ležalo na silno epem kraju. Njegovi predniki so se vže pred to leti tu naselili, in v rodovitni zemlji in od tropiškim obnebjem zarastel se je dre-ored in sadni vert tako zelo, da na marsi-iterem kraju solnce nij proderlo gostega ierja. Stanovanje je bilo obdano z veličastnim Irevjem, iz katerega S3 od dalječ nij razločilo; >b obedveh straneh pa sta tekla bistra potočka, in krasni vodopadi so poveličevali le-oto tega posestva in razširjali dobrodejni lad.
Pogostili so nas kraljevski, in častniki Is o nas prijetno zabavali. Tudi Bujko je vzbu-ieval splošno veselje se svojimi šalami, in resel sem bil, da nij bil dosta manj omikan tot drugi; bil je dobro vzgojen in poštene odbin e.
Na vsezgodno jutro, ko se je stoperv d niti jelo, odrinemo; pervi lovci, in za nai množili gonjači spremljani od velikih pso Gonjači so bili domorodni Indijanci, ki so b: navlašč za tak lov podučeni, in ki so svo pse dobro vedili voditi.
Spočetka smo le malo mislili na lov, ki smo morali v resnici občudovati krasoto nara\> ki nas je obdajata. Popisati solnčni vshod pc tropičnim obnebjem v njegovej polnej kraso ne more človeško pero. Od tisočero barv, ] so se lesketale v trenotju solnčnega izhod ne vem imena. Vse je veličastno, vse to čudež neskončne božje moči! Ce bi ne bi nad tigre namenjeni, pač bi ne bil z lepa nek; gledati prekrasnega prizora od čarobnei sveta, ki nas je tukaj od vseh stranij obelajs vedno z novimi čudesi, z novimi podobami.
Ko smo hodili kake dve uri, dospemo c namenjenega kraja.
V mali daljavi ležalo je Katiško pogor pred nami, velikanska versta mogočnih vei huncev. Med tem pogorjem in med nami, rs prostirala se je širna, zelo globoko ležei planjava, večidel z germovjem in terstjem z; raščena; precej dolge proge le s travo obri ščene zemlje so ležale pred nami. V te razširjenih hostah je Vebster nekoliko tigre
ksledil; te imajo toraj gonjači iz njih zatišij ¿gnati, da jih mi postreljamo.
Eden izmed posestnikovih lovcev nam Ukaže staje, gonjači pa se tilio odstranijo, da ikerbno obkolijo tisti kraj, kjer menijo, da » tak „debeloglav" dernoha, in ga spode iz jegovega zatišja.
S težkim sercem smo čakali svoje naloge napeto puško v rokah; po dva in dva lovca ta stala na enem mestu, da bi si vsestransko omagala o napadu izgnane zveri. Jaz sem ¡nel gospoda Vebstra za tovariša, j Krepko doneči glas trobente se začuje; bnjači pričnejo svoj posel, psi lajajo, gonjači a tolčejo z medenimi ploščami in raznimi [ščalkami bude kervoločno zver iz berloga.
Le počasi in z največjo skerbnostjo se p.m približujejo, in zdelo se mi je, da bode es trud zaman.
Kar naenkrat pa zaslišim rzko, zoperno, jromovito tulenje. Psi in gonjači na mah tihnejo, lovci pa zgrabimo svoje orožje, Gos-Dd Vebster obstoji mirno poleg mene in po zre v germovje, ter skerbno ogleda svojo rocevko.
Minulo je zopet nekoliko trenotkov tipe, kar se jame visoka trava sedaj tu, sedaj m majati in gnjesti; vedno redkeje je tulila
preganjana zver, vedno bližje so priha gonjači, in psi so vedno bolj razdraženi laj ter se vsi proti enemu mestu zaganjali.
Bilo so to trenotki največje tišine, in spominjam se, kedaj v kakem viharju ti razburjen biti, kot ravno to jutro pri 1 meni popolnoma novem lovu.
Na to pa tiger utihne, in tudi pasje janje se je nekoliko poleglo, in jaz misleč, je sedaj vse proč in da je morda tiger utel odložim malomarno svojo risanco. Pa ravn tem trenotku mi Vebster zašepeče: „Pozo in nij še moj s5sed dobro skončal, vže prikaže debela glava, in pol tigrovega tel izmed goste trave. Iz kervavorudečega žr molil je dolgi jezik, in razdražen herkal ki sebe; ogleda se na vse strani, in ko nič si ljivega ne zapazi, zapusti svoje mesto in ] v kratkih skokih proti bližnji goščavi.
V tem trenotku sproži gospod Vebs svojo puško, in še več strelov je temu sled Tiger zatuli tako divje, da me je kar zi obšla, in se v silnem skoku preverže; km se zravna in opotekajoč kobaca dalje, zopet počijo puške, in gergraje pade na zem in v zvijajoč skonča tek svojega bivanja svetu. Gergraje je pomolil vse štiri od s<
so ga ščipali in vlekli za kožo, pa 011 nij IeS čutil tega početja, mercina je poginil.
Tudi lovci in gonjači pristopimo k njemu, pervič sem videl v tem slučaja tigra od tako jlizo. Občudoval sem njegovo postavo, lepo pisano, pa kot žamet volno kožo, pa akoravno e bil rnertev, vendar mi je njegovo serpo Še j- smerti se sovraštvom do svojih sovražnikov ^polnjeno, s kervijo zalito oko merzelo.
Gonjači mu urno odero kožo raz trupla, 3 videlo se je, da so tega dobro navajeni. Jderto truplo so takoj zagrebli, kožo sta pa jra gonjača na Vebstrovo posestvo odnesla, p se ne poškoduje, ker take kože so silno rage.
j Lov pa se je med tem nadaljeval. Srečen jid pervega „vlova" je navdušil lovce in goniče, in neko drugo germovje smo obstopili.
To pot pa smo zaman pričakovali plena; ,81 so le malo lajali, in ko najmanjšega jiamnja, da bi bil v tem germovju kak „de-eloglav" doma nij bilo čuti, pridejo gonjači ¿len za drugim iz gošče.
Tudi tretji poskus je bil nevspešen, in br je solnce vže visoko stalo in silno pri-ikalo, postavili so nam gonjači pod visokimi slinami prostorni šotor, in ko smo se z jedjo
in pijačo okrepčali, vlegli smo se za neko] ur k počitku.
Nekaj gonjačev je stražilo, da nai pravem času zbude, da odrinemo okrepi zopet na lov, ker samo z enim tigrom nijs bili zadovoljni.
Ko nas čuvaji probude, pelje nas gosj Vebster do neke male gosto zaraščene dolin; S posebno skerbnostjo nas razpostavi, zal gonjačem največjo pozornost, in lov se prič
Vže čez malo časa prično psi tuliti tako zoperno lajati, da je bilo groza čuti. } kteri so lajali, drugi cvilili, in tretji so se g sili kot stare hijene, sicer pa dobro znamei da je v tej goščavi gotovo kak „tihotapec!'
Gonjači so se podili sem in tje, vriše in piskali iz vseh močij, in večkrat so se t; kali nazaj, ker temu „patrijarhu" se nij k nič ljubilo pogledat priti kaj, se na plaiv godi, in le počasi se je bližala splošnja gcj proti nam.
Ker pa tiger celi dan leži v svojem b logu, zvečer pa stoperv gre na rop, in kci zvečer najbolj kervoločen, bilo je tukaj sebno gonjačem z največjo pozornostjo ravn; Kako lehko se tiger, če ga le preveč zdraž oberne proti njim in jih neusmiljeno i: mesari.
VŽe začujemo vriš gonjačev in pa pasje •l;anje prav blizo nas, ko skoči velikanski jo-er iz goščave in se hripavo tuleč plazi ob »Lbn germovja^
s Puška poči, in krogla mu zdrobi prav popolnoma prednjo taco. Tiger se spne na adnji nogi, in se z nepopisljivem rojovenjem Hberoe tje, od koder je krogla priferčala. Pa 'konutj je to storil, počijo puške ob vsej progi, ta Krogle so se mu globoko zarile v belkasta bersa in trebuh. Preverže se, kobaca nekoliko palje hi zopet obstoji, potem pa se hoče v Voščavo splaziti, pa več krogel ga zverne na jla, in v nekoliko trenotkih je izgergral svoje življenje. ^ _
Gonjači stopijo iz germovja, in tudi lovci jse pridružimo k njim, in skupno odeudujemo Velikost in lepoto mertvega tigra.
Ravno smo menili, med tem ko bi gonjači zver raztegnili, mogočnega „kosmatinca" od glave do konca repa zmeriti, ko nek velik poleg mene stoječi pes vohaje vzdigne „dolgouho glavo"; ježi za vratom in po herbtu dlako, in kratko tuleče, jame lajati.
„Za božjo voljo, bežimo! bežimo !" za-upije gospod Vebster; „v germovju —"
Nij skončal svojega svarila; v velikanskem skoku skoči velik tiger iz germovja
in zgrabi z gobcem in kremplji enega iznii gonjačev.
Grozovit je bil jelc ubozega, nesrečnik in zgrudivši se v smertnem strahu, zgrabi p( leg njega stoječega častnika Byrona.
Le en trenotek so se ljudje in živ. valjali na tleh, pa zver popade z grozovit močjo svojo žertev, in odnese obadva nesre< neža seboj v goščavo.
Mi smo stali kot okarnnjeni na mestu, i vedili smo vže naprej, da sta uboga nesrečnež zgubljena, ker nobena človeška moč ne vzam tigru njegovega plena več, ko vidim s strahom našega Bujkota za tigrom v gei movje skočiti; v slednjem trenotku se začuj strel.
Vsi deremo, ne zmenivši se za nevarnos v germovje.
Pa tu je bila naša pomoč vže odveč. ! prestreljeno glavo je ležala zver na svoji žertvah; nesrečneža sta bila tako s kervij oblita, da ju nijsmo razločili ali sta živa a! ne. Ko tigra raz nju odvalimo, vidimo, d je gonjač silno razmersarjen in popolnom mertev, med tem, ko je bil častnik Byros nepohabljen in popolnoma zdrav, da še cel opraskan nij bil nič.
Z največjo hvaležnostjo objame častni!
ojega rešitelja in mu iskreno zagotovlja, da i tega ne bode nikdar pozabil, in na veke j (rov prijatelj in dolžnik ostal. Od vseh pri-jočih žel je iskreno pohvalo, ki jo je v 0jej dobrovoljnosti šaljivo zavračal in djal: „Jaz sem prepričan, da bi bil gospod stnik v nasprotnem slučaju tudi to storil!"
Da bi še lovili, tega nij nihče več mislil. } gonjači jokaje in žalovaje zagrebejo svo-ra nesrečnega tovarša, in obema tigroma pro lepi koži, zajaliamo čakajoče konje, in ločjo vred smo dospeli na dom našega gosta, f Svečano sem obljubil v svojem srcu, se oli več takega lova, ki se mi je popolnoma kgrešen zdel, vdeležiti. Vsa krasota in veli-\tnarave, kije obdajala Vebstrovo posestvo, nij več dopadala, in vsa prijetna zabava 'nij zamogla nepopisljivi smertni krik ubo-a gonjača iz spomina zbrisati; donel mi je 110 v ušesih, in po noči sem v sanjali videl jovo razmesarjeno truplo.
O kako sera bil vesel, ko sem drugo '■o zopet stopil na svojo ladijo med svoje ne mornarje, in kot bi bil ravnokar iz .e smertne nevarnosti prišel, tako globoko se oddihnil, ko vstopim v svojo spalnico.
Čas usidrenja v Bombaju nam je pr( ko smo senadjali, potekel. Dover,šili smo k čijo in novega blaga naložili, mornarje so okrepčali njih prestalih terpeženj, in čas prišel za odhod.
Pa tu se je pokazala „zdatna težava" ine je vžc dolgo časa slcerbela. Bilo je ne hodno potrebno, da pomnožim število sv< mornarjev zopet do 26., ker tako bi nas vsi „roparska smet" lehko premagala in unič Pa kje hočem v tujem, meni popolnoma znanem mestu dobiti toliko število zaneslj ljudi?
Gospod konzul je reš storil, kar je mo v našo korist, in akoravno sem dobro pla obljubil, vendar nijsem zamogel več kot angležkih mornarjev nabrati. Vže od nel mi je bilo zoperno, raznih narodov morn na enej ladiji imeti, pa sila kola lomi, ka pravi stari pregovor. Konzul mi je tudi sk dopovedati, da, če prav vzamem drugih i narjev, vendar bode angležkih večina, i nij bati kakega razpora. Tudi mi je zaterj( da enaki slučaji dostikrat nastopijo, pa di še cul, da bi mornarji druzih narodov si dolžnosti ne spolnovali.
Toraj sem vsprejel to, kar sem dobil; šest L„gležev, pet Francozov, dva Sponjolca, dva aha i11 en'ga Malajca; toraj sem imel 10 ! tarih mornarjev proti 19 novim, in 16 Angležev proti 10. razrodnikom" ' Britanija je še v luki usidrena ležala, inenila je nekaj dnij pozneje odjadrati. Mi toraj zapustimo Bombaj, med tem, ko smo se kc pri konzulu in častnikih Britanije poslovili. JJesebno Bujko in Byron sta se iskreno ločila, ju si obljubila na novič večno prijateljstvo. Kapitan mi je pa pri odhodu še rekel.
„Če se vam med potjo kaj pripeti, der-žite se dobro, mi vas kmalo dojdemo!"
Naša perva pot nas je peljala v staro primorsko mesto Goa, ki pa je iz njegove prejšne slave in bogastva daleč, daleč zaostalo, in ki je bilo nekdaj ponos, sedaj tako oslabele portugalske vlade. Goa je lepo mesto z dobro in obširno luko, vendar raste sedaj po nje obrežju trava, in v zapuščenih ulicah ne srečaš druzega kot vojake in pa menihe.
Opravilo v tem mestu smo kmalo izver-šili. Poslednji dan pred odhodom pa me prosi kupčijski prijatelj gospoda Stove, da bi mu preskerbel in vzel seboj lepo svoto, dva Lack -Rupiena, našega denarja 134.000 sreber-nikov, in ju v Makov neki kupčijski hiši
oddal. Iz ozira na zasluge, ki jih je ta kur mojemu gospodarju vže skazal, obljubil s< mu to, akoravno nerad, preskerbeti, ker j 16. novih mornarjih, nijsem rad tolike svc na ladiji imel.
Da bi pa kolikor moč skrivši dobil denj na ladijo, znosili so mi ga stari mornar zgolj srebernjake v usnjatih mošnjah,skozi oki v mojo spalnico. Drugo jutro nas je rumei solne vže na širnem morju pozdravilo.
Vožnjo smo imeli prav celo neugodn slabo sapo, tako, da smo se komaj gibali, da smo še le proti večeru zadnje gore iz prJ očij zgubili. Temveč sem imel pa časa svoj nove mornarje opazovati. Storili so radi svoj dolžnosti, ubogali na mah povelja njih višjjj
Pa vže perve dni se mi je prijazna petih novincev nenaravna dozdevala, ks ljudje, ki stoperv par dnij skupaj žive, nijs tako splošno zaupljivi kot pa teh pet moi narjev. vBili so obadva Laha Moro in Malar obadva Spanjolca Salario in Antonio. in Malaj Kidu. Sklenil sem jih na tihem opazovati.
Takoj prihodnjo noč sem šel pogosl mimo vseh čuječih, bodisi na krovu ali v ladij in proti jutro sem jih opominjal, naj pazijo u vsak še tako majhen zgodek, da mi ga m znanijo, ter se vležem k počitku in zatisne
kot bi spal. Nekoliko ur pozneje pa na hem vstanem, in grem po perstih v rednji del, kjer sem onih pet novincev vže ečkrat videl vkupaj sedeti.
Tudi sedaj jih dobim vse vkupaj. Sedeli ) na zviti vervi in se tiho pomenkovali. Jaz tako potihem do njih prišel, da me nijso reje opazili, da sem med njimi stal. Prestraši in v zadregi skočijo kviško, in me izne-¡idjeno pogledujejo. Jaz pa sem se delal kot i nič slabega ne sumil, „No, fantje, rečem jim uehljale, kaj pa imete kaj tako posebnega? [otovo si kaj lepega pripovedujete ?"
Da, kapitan", odverne Moro, „mi se velimo pripovedek, in mislim da to nij pre-bvedanoi'
„Gotovo ne, dečko moj" odgovorim. Pripovedujte si kar in kolikor se vam le jubi, in še jaz vas bom poslušal, da bom le is dobil k temu"
„To nam bo v čast, gospod kapitan", od-bvori Moro hitro, „pravili vam bomo naj-ipše povesti, ki jih vemo'.'
Zapazil sem, kako je Malajc Kidu svoj Imeni obraz skremžil in smeje svoje močne l>be kazal, pa jaz vsega tega nijsem hotel s,paziti, in sem se odstranil.
Vendar pa nijsem šel v svojo kajito,
ampak šel sem kermarja Lipeta poiskat, k j vže po navadi stal poleg kermilnice in p gledoval „vlačilne vervi", in jih popravlj Nek francoski mornar pa je deržal ker m i „Lipe, kaj mislite", rečem prav glas „al' so vodni sodi dosta zavarvani pri t; vročini! Potihem pa hitro pristavim: „Stoj sami h kermilu!"
Lipe, prebrisana glavica me je ta urnel. Ne, da bi me pogledal, položi ver rok, vtakne nož za pas in stopi k možu kermilu in mu reče:
„Joan idi z Bujkotom v spodnji del, poglejta, če so vodni sodi skerbno ohranje kapitan veli."	j
Joan odide; Lipe prime za vertilo in vprašajoč pogleda.
„Lipe, kaj in kako mislite vi o na novincih'?"
Počasi in premišljeno mi odgovt „Angleži so pridni in pošteni, Francozi ti onih pet rujavcev pa, Moro, Malari, Salai Antonio in Kidu, bodo pa gotovo in še p; kmalo viseli na jamborui'
,,Kako pa mislite to?" vprašam ga ra veden.
„Vse teh pet potepuhov jaz kar videti morem, in gotovo imajo kak ,miš-maš' vkuj
,Kako pa veste to ?" vprašam ga začuden,
|r njegovo odkrito govorjenje me je izne-dilo!
To vam bom sedaj povedal gospod ka-all", reče Lipe. „Ko smo iz Bombajske te odjadrali, opazim, da je Malaje Kidu s som rudečcga blaga skozi kajitino okno ilial; potegnil ga je v kajito in zopet po-zal skozi okno in malial 2 njim, in to je krat storili'
nPa zakaj mi tega takoj nijste omenili?" •ašam nejevoljen.
„Cemu bi vas pred časom vznemirjal?" ni mirno odgovori; „lehko, da sem se tudi motil, ker sem sumil, daznamenjapomenijo peti an ali kaj enakega"
„Peti dan?" odvernem jaz zamišljen; to bode jutri, ker štiri dni smo že na potu. Ui še kaj sumljivega veste?"
„Le to, da vedno vseli pet izdajavcev vlave vkupaj tišči, in to je mislim dovolj, moj um vzbuditi"
Jaz mislim nekaj časa čez to, in slednjič pristavim:
„Lipe, kaj vi mislite, al' bi bilo pametno, kakega starega mornarja za svet vprašati?" „To bi bilo pametno", odverne ta, „in
jaz bi djal, najpervo druzega kermarja in Bujkota v tem vprašati"
Ta je šel preje s Francozom Joai vodne sode ogledat, bilje „premetena glav takoj je spoznal da se tu nekaj skriva peče; on pusti, ko pregledata vse natanč Joana v predelu in pride sam do naju. Povt mu najim sum do teh pet novincev in vprašava, če je on kaj zapazil, kar bi bilo v jasnilo.
„Meni je ta soderga takoj sum vzbudi da ni kaj prida", odverne Bujko resnobi „in spoznal sem takoj v pervih dneh, da je kak oddelek skrivne zarote do nas, ki morda namerava. Zalibog da njegove govori ne urnem, ker med seboj govore le malajs jezik. Sinoči sem tudi pod Kidujevim z bojem staknil malajski meč. Nocoj sem j vzel in v morje vergel"
Opominjal sem potem obadva kermar in Bujkota, naj pazijo na vsako gibanje te pet rovarjev, in naj vse posamezne stva meni sporoče. Drugi kermar, ki je ravno pr stopil, mi tudi pove, da sta Laha skrivaj vzel eno puško, in se vadita novošegne poprai naučiti in ju vže spretno rabita.
Jaz sem vedel dovolj. Na tihem se velel, naj kermarja in pa Bujko stare mo
rje o preteči nevarnosti svare, in naj jih k ¡večji pozornosti spodbujajo. Orožnico in odnik pa skerbno zaprem in zavarvam se krivno zanesljivo stražo.
rv.
Približal se je peti dan. Ko solnce pri-e z vso veličastjo iz vzhodnega morja, zapa-
10	v ne preveliki daljavi bližajočo se ladijo, smo jo takoj spoznali, daje to velik indij-
pr&v, ena tistih plitvih pa velikih ladij, ki je gotovo vsak videl, ki je v Indijskem rju brodaril. Te ladije nijso za težo, tem-• pa silno hitro še o s!abi sapi jadrajo, kih ladij se edino le roparji posležujejo, in r ugledajo kaj enakega, se gotovo na boj pravijo,
j Tudi jaz sem takoj storil vse, kar se v jih slučajih storiti zamore, da pokažemo, j se kar tako lepo gotovo ne bomo podali. iv pa je tudi vže tako blizo nas priplul, da
11	je le malo časa k pripravi „obrambe" Malo. Vragi so noč dobro porabili in tližali so se nam, da jih prav nič nijsmo
opazili, in so nas, da resnico povem, p< norna iznenadili.
To pa je bilo le mogoče, ker smo bil v Bombaju izdani, koliko dnij da bodem širnem morju, sicer bi jim ne bilo šlo pogojno iz pod rok.
Da si pa časa pridobimo, zapovem peti vsa jadra, kar jih je le na jamborih akoravno smo imeli zelo slabo sapo, ve je bila Anglija izverstna plavka, in za n bil vsak trenotek neprecenljiv.
Medtem, ko je Lipe se zanesljivimi narji hitel v orožnico, da se možtvo oboro ko se drugi kermar napoti topove odkrl jih v obran pripraviti, velim ostalemu m< jadra razpeti.
Med njimi sta bila dva najpridnejša narja, ki sta v tem trenotku še posebno i spretnost pokazala. V trenotku sta stal „precinah" da razvijeta pomožno ji platno se urno v njunih rokah razvij-pomislite si moj strah in začud, ko jadi plapoče kot zaztava na stolpa. Na mah nam da so bile „vlačilne in vezilne ver\ „razpošila" popolnoma razrezane in r zlane. V teh trenotkih, ki nam je boj vže od blizo pretil, bilo bi ne mogoče, to s popraviti.
Komaj da zamorem mornarjema zaldicati, plapojoce jadro zopet zadergneta in pri-na krov, ko se začuje sem od onega sta kjer je imel drugi kermar topove raz-¡taviti, novi hrup in trušč.
„Topovi so zabiti!" glasilo se je od ]i stranij, in ta novica je bila groznejša od ve, ker le ti so nam zamogli zmago pri-)iti. V indijskih „pravih" je vedno mnogo vilno možtva, in z daljnogledom sem za-5il bližajočo se ladij o popolnoma nagnjeteno )lj roparjev; cenil sem jih najmanj nad mož.
Če se roparjem toraj posreči našo ladijo lopitiu, bilo je jasno kot beli dan, da se coi le trenotek ne bodemo sili zamogli aniti. Ker smo vozili seboj osem topov in d temi dva zelo velika, in ker smo za te rti razstreljive težke krogle pripravljene eli, zatoraj bi zamogli sovražno ladijo še reje, ko se nam toliko približa, da bi s puškam, )j pričeli, ugonobiti, ali pa možtvo tako jzstreljiti, da bi morali sramotno pobegniti.
Pa ker za nas tolike cene topov rabiti ¡jsmo mogli, bil je s tem dogodkom skoro nš pogin zapisan v knjigi osode, in ko se ičuje ta krik, bilo je vse možtvo zelo raz-urjeno.
V takih slučajih nas zamore le najsiln« odločnost rešiti, in čutil sem se v teh ose polnih trenotkih do najskrajnega priprav] in zmožen.
„Vse možtvo na krov!" zakličem z m nenavadnim glasom, ki je bil pa zbog razb jenosti v resnici gromovit, in kot bi trenil \ so vsi mornarji zbrani: „Dragi moji!" o vorim jim potem. „Raji razstreljim in poženi ladijo v zrak in valove, kot pa tem tolovaji v roke priti, da bi nas sramotne sme pustili poginiti. Pa še nijsmo prišli tako dal še imamo orožje v svojih rokah, in še mogoče, da se rešimo, ako vsi kar vas je svi dolžnosti in naloge natančno spolnite. Ali smem na vas, dragi moji zanesti ?! Ali v; smem zaupati ?!"
„Da gospod kapitan!" zakliče ci množica, enoglasno in z največjo navdušenost „Toraj dobro", odgovorim zadovolji „Polastite se izdajalcev med vami, ki so ni topove zabili in jadra razrezali! Saj jih i poznate!"
Pri teh besedah pogledam pred mei stoječega Laha Malarija serpo v oblic Takoj je zapazil, da je spoznan, pa „spak je bil tako zvit in zveden, da je blisko dobil za se videzno opravičenje.
On namreč hitro stopi pred me, in reče ,Il0; „Kapitan, to je nepotrebno! Med ^ gbranimi je le eden izdajavec ; vže dolgo Vi-a opazoval, in prepričan sem njegovega ija; ta je!"
\{ed tem, ko to izgovori, zgrabi urno ega sodružnika, Spanjolca. Salarija, in j tako silo sune proti meni, da se je ta k ¡m nogam prevergel, in tako iz nenadjeno nisel nad Salarija ta napad, da je ta po-0ina vniaen obležal na tleh, nobene bedede žen-
sOdgovori nesrečnež!" zaupije Malari njim. „Al' nijsi ti pretekle dve noči topove 1?„
Pri teh besedah Salario obledi; kmalo e mu zaziblje sovražen smeh krog ust; i kviško, pogleda serpo Malarija v oči in i: „Da, hinavec! jaz sem jih v resnici . pa zakaj sem jih ? Zato ker —" „Zato, ker si ti izdajalec, potepuh, tal in aj, ki smert zasluži!" zavpije Malari, tem, ko seže za pas po pištolo, in preje a je mogel kedo zaverniti, jo sproži, in jol se mertev zgrudi na tla. Vi vidite gospod kapitan, da nijsmo vsi klci!" reče potem meni temnega obličja !
„Le počakajte, da bije ura terdega boji prepričali se bodete o naši vdanosti "
Mornaiji oplašeni odstopijo nekoliki rakov, ko se Spanjol mertev zgrudi; tuc — to moram obstati — nijsem takoj v kaj početi.
Lipe, naš verli kermar pa stopi hli kervno poleg njega in mu odverne:
„Malari, da si vstrelil svojega sokriv to nam jasno priča o tvojem zadolženju ti si morda svojega sokrivnika usmertil sovraštva, ali pa si s6 bal, da bi ne bi kaj povedal, ali pa na našo strai stopil. Kapitan, če slušate moj svet, p vse štiri izdajalce, Malarija pervega, z in zapreti na vami kraj; ko zmagam žajočo se tolovajsko druhal, potem i dovolj časa izdajalce kaznjevati"
„Zvezati? Mene?" zakliče Malai je! Prijatlji k meni! Ne bojte se ničesa zavezniki so tu!" Se silnim skokom si kroga mornarjev in potegne s klačneg; novo pištolo.
Ravno sem segel po meč, da izd kaznim, pa ta pomeri svitlo orožje m in sproži. Krogla mi posname nekolik z lasmi in se zapiči drugemu kermarji za menoj stal, v ramo. Malari skoči na

v morje skočil, pa jaz ga z mečem za-' e nl v „mečo", in z verne se z glasno kle-|j0 na krov.
V malo trenotkih je ležal zvezan na tleh ; ji Jloro in Antonio sta bila premagana in eZana. Tirali so jih skupno v predel in jih [,ro priperli. Malajc Kidu pa je zginil.
Sedaj pa je bil tudi skrajni čas, da slirno na boj, ker prav se nam je videzno ¿al-
Akoravno sem spoznal pretečo navarnost, ndar sem lahneje dihal, ko sem imel izda-ce popolnoma v svoji oblasti, in ko so vsi jgi novinci odločno na našo stran stopili, iraj se vsaj na ladiji nij bilo ničesa bati.
Novo upanje in navdušenje se nas je lastilo, in veseli so pošteni mornarji hiteli delo.
Naj pervo smo razpeli močne „priklopne eže" črez ograjo od vervi do vervi. Za tem lo potegnili kot mož visoko iz „konopcev stoječo steno, kar je posebno imelo so-ižhike zavirati, da bi na krov tako z lehka prišli. Preiskali smo natančno vse topove, o bi ne bilo mogoče, vsaj nekatere zopet v rabo zboljšati. Pa žalibog, da so lopovi jje delo dobro doveršili, in Čudil sem se, da [zamogli vse to tako skrivaj storiti.
Bujko, ki se je vsakega dela z vspelion polotil, prinese vertalo, dleto, kladivo, klešč{ in različna svedra, in se je prizadeval žeblj( in železo iz užigalnice izbiti, pa kakor sej poslej kazal, zamanj. Pustim ga pri nje govem poslu in grem med mornarje, ki so i ravno orožje delili.
Vsakteri je prejel dobro novo puško i šest patronov, k temu tudi meč. Na veči krajih smo tudi za ograjo dolge bate razpi stavili, katero orožje je silno potrebno, al hoče ropar ladijo priklopiti. Zaboj se strel vom pa je stal poleg velike jarbole. Tudi pol vico „petard ali bomb" sem velel v dobro senom natlačenih zabojih na krov prinesti na pripravno mesto postaviti.
Vsakteremu sem odkazal svoje mesto iz jeklene odločnosti na obličjih sem spozn da se bodo moji mornarji do zadnjega di neprestrašeno borili.
Med tem časom pa sapa nekoliko raste, in upal sem, da bo še močnejša. Zato sem ukrepil, da bi razpel še ostala jadra, z ker se taka indijska ladija ne upa d od obrežja, da bi odšel na širno morje.
Zatoraj velim svojim ljudem raz jadra, in kmalo so se odvila pod urnimi kami. Zapovem tudi ladijo močno zaker
¡n se v širno morje spustiti. Pa akoravno je kermilo prav zelo zavertil, vendar se ladijii nij ganila iz svojega teka; jadra so sapi odjenjala.
Lipe je vse to skerbno opazoval, in se jame silno jeziti: „Za vraga, kaj je to? Je-li gujo začarani?!" Pa še, ko je to govoril, hiti v skoku proti rilcu, in vgrabi med potjo dolgo počno sulico, ki je ob jarbolah slonela.
Urno se sklone čez ograjo, in slednji trenotek se začuje rzko upi tj e. Lipe poprime gulico z vso močjo, potegne kviško in sedaj stoperv vidimo, da Malajc Kidu na njej visi. po je bil grozovit pogled, ko je Lipe na sulici liasajenega Malajca, ki mu je persa „skoz' in 5kozi" proderla, nekoliko časa se svojimi Učnimi rokami deržal nad vodo, tako da smo psi videli v smertnih bolečinah zvijajočega se Malajca na sulici trepetati.
Se studom verze Lipe čez nekoliko tiuplo se sulico vred v morje, in počasnih torakov pride k meni.
„Idajavec bil je od zvunaj oklopa skrit, n je ves čas naše vlačilne in deržalne vervi jrerezoval. Žalibog, da je vže dosta škode na-iravil. Vraga!" zakliče iznenadjen in vzdigne ■oko kazaje kviško, „tu že pada prečina ma-
lega jadra žnjim vred na krov, skerpci odjenjujejo, drugo jadro pada!"
Tu smo stali in obupni zerli na raz-derajoča jadra, prečine in vervi, in naša ladija se je, mesto pred krepko sapo ploveča, počasi gibala dalje. Kar je bilo pa še najhujše, ker škode, ki je bila v resnici silna, takoj popraviti nijsmo zamogli, ker tolovajska ladija se nam je vže toliko približala, da so najboljši strelci zgrabili za puške. Tudi Bajko vzame svojo dvocevko in hiti v čuvajev koš na jar-bolo, kjer se je skerbno in pozorno skril in zadelal.
Vže smo tudi ptujko natančno lehko opazovali. Krov je bil prenapolnjen gerde, ostudne, v najrazličnejih in fantastičnih oblačilih opravljene druhali. Ta, ki je bil prej ko ne njih vodja, bil je v rudeče vojaški obleki angležkega stotnika, in na glavi je imel bliščečo dragonsko čako. Koliko poštenih mornarjev so vže ti lopovi pomorili, prej da so si prisvojili vsa ta različna oblačila.
Večina druhali je obstala iz Indijancev in Malajcev, vendar sem vmed njimi tudi evropejska obličja zapazil. Zalibog, da se to pogosto pripeti, da se Evropejci, spo-znovalci Kristusovega nauka, pomešajo
med sodergo Malajcev in Kitajcev, in skupno ropajo in more svoje lastne rojake, in jih mučijo najgrozovitneje. Se celo nek Anglež, kerraar Angležke ladije, slovel je pred nekoliko leti kot najprederznejši ropar v teh vodah, in je bil radi svoje surovosti do vjetih tako razupit, da ga je vse sovražilo. Ko je nekoč v Groaški luki stopil na suho, spoznali so ga mormarji neke danske ladije, ju so ga, ker ga je le malo tovaršev sprem-Ijevalo, v grozovitem boju vjeli, in slednjič na kolu spekli. Od takih nečloveških po-gastij toraj mornar ne more nikake milosti pričakovati.
"V.
Ker je bil drugi kermar hudo ranjen in se boja ni mogel vdeležiti, ostalo nas je dvajset mož v obrambo naši Angliji, in ker smo vedili, da nam le zmaga ohrani življenje, zatoraj smo jaki in pogumni zerli nevarnosti v oči.
Ptujka se nam je vže za nekoliko „vozlov" približala; videli smo pošastna obličja divjakov, orožje se jim je svetilo, in njih tulenje se je vže čulo. Kar poči verhu
jarbole, in videli smo, da se je eden izmed roparjev zvernil. To je storil Bujko raz svojega zavetja, in zapored je pošiljal dobro zadevajoče krogle v sovražne verste.
Tudi drugim mornarjem zapovem enako storiti.
Izverstno so nam služile naše dobre puške, in ker smo bili mi veliko višji od sovražnika, smo zamogli gotovo meriti nanj, in preje, ko nas je on le doseči zamogel, ubili smo mu kakih 12 mož. Tudi roparj so jeli streljati, pa slabo merjeni streli nam ničesa nijso provzročili, ker krogle so fer čale daleč mimo nas, in Bujko je še vedn« dobro zavarvan pošiljal smert med sovraž nike. Pa Malajci so pričeli z ostrupljenim pšičami na nas streljati, in to je bilo nevar nejše od smodnika. Ena teh pšic zadeni nekega Francoza in ga le lelino opraskm po roki, in vendar mu jame roka tako otekati, postane Černo siva, in v malih tre notkih je izdihnil svojo dušo.
Skerbno se toraj skrijemo za ograjo ii zadelamo s tem, kar je bilo pri rokah, ter ii zatišja streljamo na napadnike. Da bi le e top zamogel rabiti, v kratkem bi bil vso t sodergo v morje pogreznil; tako pa je bil le vstrajnosti treba.

Roparji priplovejo prav blizo nas, pobijejo se za močno ograjo svojega „pr&va", u nas obsujejo s celo plobo pšic, ki so jih jko spretno v krogu na nas spuščali, da p od zgor na nas letele. Pred to novo nežnostjo smo iskali za pervo z jadri in Jatnom odeti zavetja, pa pšice so tako na Osto in vstrajno letele med nas, da je endar nekoliko mož padlo ostrupljenih ,a tla.
Se ganiti se nihče nij smel, ker ko so j rumeni vragi le klobuk, čelo, ali kak Irug del telesa zapazili, priferei vselej cela ropa teh presnetih ostrupljenih pšic nad to. l&z krov pa zopet nijsmo smeli, če nijsmo ioteli v poslednjih trenotkih zvezani na svoji astni ladiji biti.
f Gotovo bi bil pa ta čudni boj naša po-
iuba, ako bi si jaz še o pravem času neke vijače ne bil spomnil.
Splazim se po vseh štirih za ograjo do Kermarja Lipeta, in mu naročim svoja povelja. Veselo mi z glavo prikima, ko skon-čam in obadva potegneva, na trebuhu ležeča, dva zaboja, v katerih ste bili dve petardi, prav terdo k ograji. Skerbno odpreva pokrova, in oprostiva razletljive bombe njih zavitja. K eni se stisne Lipe, ki je tako
tezo kot te bombe z lcbkoto vihtel, in poleg druge naš tesar, ki je bil tudi pravi velikan, in ju še posebno podučim o ravnanju tega zelo nevarnega streljiva.
Potem zapovem, ko si je možtvo eden dragemu na tihem klicalo, počasi streljanje opustiti, in posrečilo se nam je. Roparji, misleči da je možtvo na naši ladiji vže pomorjeno se strupenimi pšičami, jeli so eden za drugim svoje rumene buče iz za ograje moleti, in ko iz naše ladije nikakega strela, šuma ali druzega glasu nij bilo čuti, prikaže se tudi dragonska čaka poveljnikova.
Njegov klic se začuje, in naenkrat je bilo na roparici vse živo. Po bliskovo zaženo tolovaji gotovo kakih deset krevelnjev ali priklopnic na našo ladijo, in vlečejo iz vseh močij za močne vervi, da bi obedve ladiji, popolnoma vkupaj staknili.
Kermar pa je vse to početje gledal se sovražnim smehljanjem, kako se roparji napenjajo, da bi na našo ladijo prišli»
„Tako je prav, drulial brezverska!" mermral je pred se. „Le vlecite in napenjajte se kot žaba proti volu. Mi vam bodemo kmalo pokazali, kaj se pravi poštene ljudi napadati!"
Ladija se močno strese ; ladiji ste vkupaj
T
{erČili. V tem trenotku pa zakličem z moč-„¡m glasom: „Petarde nad sovražnika!" in ^očna mornarja veržeta osodepolne bombe v roparico.
Dvakrat zapored se zrak zbog silnega poka petard močno strese, in Anglija se gjjno strese in nagne.
Ko pa pogledamo v roparico, odpre se „jvŠim očem grozovit prizor. Kupe razter-.anih trupel je ležalo na krovn, in le kakih deset roparjev je ostalo pri življenju. Ladija pa je dobila veliki luknji, skozi katere je (0da se silno močjo bruhala.
Akoravno so se ostali roparji v gro-r0vitem položaju nahajali, vendar so imeli e toliko zavesti, da so poskakali v čoln, ki e bil pri rtu plajoči ladiji priklenjen, in avno, ko se je ta verteča z vsem kar je a njej ostalo, pogreznila, veslali so po liskovo od osodepolnega mesta.
Mi smo jim še nekoliko krogel v slovo oslali, in en Malajec se zgrudi zadet v čoln, a tovarši njegovi ga kot nepotrebno robo aženo v peneče valove. Na preganjane pa edaj nij bilo misliti, ker mi smo sedaj, ko mo se z božjo pomočjo roparjev oprostili, mri seboj imeli obilo opraviti.
Zapazil sem, da je naša ladija zašla
v enega onih tokov, katerih je ob indijslj| obrežjih veliko. Tok je bil močan, in je naglo dervil proti obrežju, pred kateri^ je ležal dolg skalovit otok. Ako se nam n( posreči, da pridemo iz tega toka in dojden, v širno morje, in naša ladija zadene o) kako skalo , nas nič pogina ne obvarje.
Pa to je bilo pri oslabeli sapi zeli težko, posebno ker so nam izdajavci naj boljša jadra uničili, pa tudi mornarji so bil zelo utrujeni od prestanega boja.
Tako smo prišli, ko smo vže mislili, i smo rešeni, v novo, morda še hujšo nevar nost, in sedaj je veljalo, ko smo svoje živ Ijenje pred roparji rešili, ladijo pogina ol> varovati.
Pa ta misel je bila laglje storjena, ko izveršena, ker tok nas je jel s tako sil gnati proti obrežju, da nij bilo misliti nj zboljšanje jadrila in se s pomočjo tega rešiti Edino, kar se je še storiti zamoglo, bilo ji sledeče:
Jaz zapovem mornarjem veliki čoln > morje spustiti; vse kar je ostalo še pr močeh, skoči vanj, jaz pa ostanem sam ni krovu. Verv, ki je bila privezana ob ladij in čolnu, naj bi nas toraj rešila.
Čoln odvesla, verv se napne, in mor
arji se vpro s čeznatornimi močni v vesla, j,0t bi šlo za življenje in smrt.
Pa kaj zamore slaba človeška moč r0ti toliki vodni sili? Ladija nekoliko poboji) da potem še z večjo naglostjo plove „roti obrežju, in po dolgem trudapolnem |jelu velim mornarjem nevspešno delo opusti. Omagani in utrujeni stopijo zopet na krov, in ladija gre svojo pot, kamor jo nosi
¿eroči tok.
Kazal sem vzlic mornarjem kolikor moč „evstrašeno, pogumno obličje, pa gledali „jjso name, vsaj je vsak uvidil gotovi pogin, in bral sem jim obup na bledih obrazih.
Saj je bilo pa tudi v resnici žalostno, po grozovitem boju s tolovaji, ko nas je le največja pogumnost rešila, sedaj „jamerno" v valovili poginiti, in kar bi bilo še hujše, priti neusmiljenim Malajcem v roke, ki po vsem tem obrežju stanujejo, in ki vse „raz-rodnike" grozovito terpinčijo, če jih vjemo.
Nič nam nij ostalo, kakor nevstrašno čakati svoje osode, in če bi se naša prelepa Anglija jela potapljati, urno v pripravljene čolne poskakati, orožje in živež seboj vzeti in si vsaj življenje ohraniti.
Ko velim vse to pripraviti, mislil sem, da bodo mornarji kar obupni tekali sem in
tje, in popolnoma sem bil ginjen, ko vidi^ moško serčnost in odločnost svojih podložnih Nobeden nij tugoval in se pritoževal, nihče nij tarnal nad svojo osodo, in še z menil se nij nobeden za svoje lastno premoženje, da bi ga rešil.
Vže smo videli sive skale pred seboj pa na enkrati se tok zavije in nas plavi krog otoka v široko odpertino med suho zemljo in otokom, ki je ločil obadva vsaksebi. Ta odpertina je bila kakih tisoč korakov široka, in na peneči vodi smo spoznali, da mora to dno zelo nevarno za ladije biti, ker sem in tje so se vzdigovale posamezne skale iz morja.
Med tem ko mi tu stojimo in se ogledujemo, in skušamo s kermilom ladijo v globokeji vodi obderžati, zapazimo, da ladijš, brez kakega videznega vzroka vedno bolj počasi plove; kmalo nato se ladij a na lehno strese, in obstane popolnoma, — Anglija je obtičala na „peščenem produ" ali blazini.
Tu smo toraj ostali sredi te morske ožine, in gledali eden druzega vprašajoč v lice, vendar pa nikakor nijsmo obupali.
V pervih trenotkih nam nij pretila nobena nevarnost.
Ladija je tičala terdno in nepremak-
,0 na peščeni blazini, jadra so bila vsa iel-gnjena, morje je bilo mirno, in le na |jo so spirali mirni valovi našo ladijo, in ,)ij nikake luknje prejela, v tem smo se .„o prepričali. Sapa je bila slaba, krog krog vse tiho in mirno, in nikjer ne duha gluha kakega človeškega bitja. Solnce se ^¡e zelo nagnilo, v dveh urah bode zato-, in ta čas nam je bil predrag, da bi ne porabili.
perva naša skerb je bila, zvcditi, če na i otoku nij nobenega sovražnika. To je , Bujkotova skerb. Vzel je dva tovarša oj, in dobro preskerbljeni z orožjem odi-j na otok. Ostali pa se spravimo nad 6 topove, da jih zopet popravimo, ker le [aru dajo moč za obrambo, in da kličemo jo jadrajoče ladije na pomoč. Po dolgo-nem trudu se nam posreči pet topov iziti njih „zatvorov", med temi enega naj-jih. Rapostavimo jih na razne strani, in ijenio z razstreljivimi kroglami. Ko solnce le, verne se Bujko se spremljevalcema ladijo.
„Otok je sedaj popolnoma prazen, pa je nij bil", odgovori na moje vprašanje toku.
r
„Kako naj to razumem?" pristavj, hitro. On pa takole jame pripovedovati.
Vsi trije se rijemo skozi gosto gfi[ movje po otoku, med tem, ko smo se ve^ obrežja deržali. Kinalo pridemo do skrajnç ga konca, in tu opazimo zibajoči se mali čo] ob bregu. Jaz velim svojima spremljevalce^ da naj stopita na neko višino in naj ond, stražita, sam pa se hočem do čolna plazi in se ga polastiti. Pa kakor hitro dospe] ona dva na višino, začujem krik in d\ strela zapored, in v slednjih trenotkih bi štirje na pol nagi Malajci mimo mene, p( skočijo v čoln in urno odrinejo.
Jaz nijsem hotel kervi prelivati, ki morda, da bi bil ubil kake dva, vseh pa g( tovo ne, in hitim svojima tovaršema na p( moč, ki jih nijsem nič mogel viditi. Dobi jih na oni strani griča, stoječa poleg mer vega trupla; hitro stopim bližej in sè str; bom spoznam, da sta ustrelila neko mala sko babo. Pustimo jo ležati in preiščei ostali otok, pa ne najmanjšega sledu čl veškega bivanja nijsmo opazili na njem, vernemo se po drugi strani nazaj.
Ko Bujko neha pripovedovati, pra naš kermar Lipe: „Pač nij nobene škod če je ena malajska baba manj na svet
r
47
,er te vražje babe so kervoločneje na Ev-opejce kot njih možje, in lehko bi vam eliko povedal o grozovitosti teh hijeni'
Jaz toraj vse preskerbim, kar je bilo urnosti potreba, da bi bil pa tudi na otoku :alio stražo postavil, tega pa nijsem mogel l tudi nij bilo potreba, ker smo s prostim žesom prostor med ladijo in njim razvideli. ^stavil sem po noči močne straže, ker edel sem, da imamo prav kmalo kak napad [alajcev pričakovati. Iz otoka pregnani ivjaki so svojim rojakom sporočili vest, da ho mi tukaj, in če nam nobena pomoč ne ride od kod, potem smo jim gotovo žertev.
Kermar Lipe dal je vsa „odpertja" jbro zapreti, priklopne mreže popraviti, in starih jader je črez zadnji del ladije stil streho razpeti, ki nas ima proti stru-nim pšicam varvati.
Tudi veliko druzih potreb je skušeni pe vredil, ki so nam bile zelo koristne.
Med temi pripravami pa se je polinoma stemnilo; južno nebo je vzrastlo v oji stari veličasti, svitle mnogobrojne ezde so se lesketale v morski globočini, nič nij kazalo na kako izdajo ali za-atni napad, ki nam morda v tako veli-stni noči preti. Vse je bilo tiho in mirno.

Vzlic mojim ljudem sem se silil mjr(; ostati, pa ko napoči noč se svojo temo, vl^ se mi skerb za to, kar mi je zaupane», vedno težje na serce, in spanje me ^ obiskalo.
Proti roparjem smo se sedaj, ko s^ topove zopet vporabili, pač smeli postavil in se brez skerbi meriti z njimi, da bo t prelepa Anglija tu v ti nevarni vodi z vSe svojim dragocenim blagom, z veliko svo ptujega denarja, ako nam Bog ne po«) kmalo pomoči, propadla in se potopila, . pa še celo žertev divjih Malajcev posta ta misel mi je napravljala največjo žal« in tugovanje.
Pa kaj vsa tuga in tarnanje pomagj Vdati se moramo v božjo voljo in stor svojo dolžnost, vse drugo pa Bogu pi pustiti.
Z orožjem v roki se vležemo k počiti pa noč je potekla v najlepšem miru, in solnce izstopi v svoji veličasti iz neizmern« morja, bili smo vsi novo okrepčani, no oserčeni, in sklenili smo, dokler nam bo slednja kaplja kervi po žilah tekla, del za svoje oproščenje.
Ker nam je pa čas le ostajal mc nasprotno, velim vjetnike, Malarija, Moro
Antonija pred zbrane mornarje pripeljati (se razume da posamezno). Jamem jih spraševati, pa vragi so terdno tajili svojo krivico, in se popolnoma nevedni delali, sploh pa nihče nij jiotel se Malarijem v zvezi biti, akoravno se jeMalari, ko je bil premagan zdatno izdal.
Meni pa je bilo na tem ležeče, zvediti če se imamo še kakega napada bati, in kako daleč seže ta zarota zoper nas. Ker pa izdajalci nijso hoteli ničesar ziniti, bilo jih je prisiliti treba.
Moro in Antonio sta bila zopet v zapor odpeljana, Malari pa ostane na krovu, čuvan z napetimi puškami, in zvezan na rokah in jogah.
„Jože!" zakličem tesarju. „Dobite dva erdna konopca in poleg teh dva krepka aožai'
Moža sta takoj izstopila zmed okoli sto-ečih, tudi konopca sta bila kmalo pri rokah, lalari opazuje vse to se skerbnim pogledom, u ko velim konopca krog ene prečini prive-ati, obledi. „Kapitan", reče naglo, „al' vse 3 meni velja?"
„Uganil si, dečko moj!" odvernem mirno.
„In kaj mislite z menoj storiti?" vpraša.
„Ker nikakor nobeden izmed vas treh «cesar ne pove", pristavim malomarno,
„toraj ne vem boljega s teboj in tovaršema pričeti, da vas za noge obesim na to prečino, in ti si pervi na versti. Primitega!" Mornarji ga primejo in tirajo do visečih konopcev.
„Tega ne smete in ne bodete z menoj storili!" zaupije Malari ves razsebc; „jaz protestiram zoper to!"
„To znaš zarad mene desetkrat storiti", odvernem popolnoma mirno, „obešen boš pa vendar le. Na ti ladiji sem jaz gospodar, in storim kar hočem!"
„Dobro", zaupije Malari, „le obesite me, maščevanje zarad moje sramotne in krivične smerti pa vam ne odide!"
„Aha", odgovorim smeje, „toraj ti nijsi edina kača, ki nam preti in nas zalezuje. Toliko bolje, da te imamo v svoji oblasti. Obesite ga!"
S konci konopca zategnejo mornarj njegovi nogi, potegnejo kviško in spuste; Malari visi z glavo na vzdol na prečini.
S perva jame grozovito se zobmi «kri pati, verti oči na vse strani in terdovratm molči. Ko mu pa žile černo zateko po glav in za vratom, in ko ustnici postanete černi ii ko ga oserčje sili zadušiti, jame se premeta vati in se zvezanimi rokami mahati kroj
sebe, in slednjič jame obupno kričati: „Od-vežite me, vse vam bom povedal!"
Jaz velim konopca odvezati, in nezaveden se zgrudi na tla. Ko se zopet toliko zave, da vstane in se sklone, grem k njemu in mu rečem.
„No, dečko moj, zdaj pa le govori! Pa zapomni si, če se boš legal in na kako moje vprašanje ne odgovarjal, pošljem te zopet na prečino, in dam ti svojo besedo, da te to pot ne bom pustil odvezati!"
Nato pripoveduje ničemernik, da on in njegovi tovarši spadajo k daleč in široko razširjeni zaroti* ki ima po vseli indijskih lukah svoje ljudi, in da nje število tisuče premore. Vže v Bombaju so njih ogleduhi našo ladijo opazili, in naš pogin je bil vže sklenjen, pred ko smo Bombaj zapustili. Naj bi bili storili, kar bi hoteli, tem vražjim tolovarjem ne bi zamogli uiti, ker kar oni enkrat ukrepijo in zasledijo, jie puste kar tako zlepa iz svoje oblasti. Če pa njega in njegova tovarša spustim in jima dam čoln, da zamorejo iti do svojih, hoče zagotoviti, da če mu jaz obljubim, da prepustim njegovim prijateljem brez vsake obrambe, ki je tako vsaka zamanj, ladijo z
vsem premoženjem in imovino, toraj hoče on
4*
mene in vse mornarje nepoškodovane v Goa dovesti, in ne en las se nam ne bo zakrivil.
Ko izdajale ta predlog pove, smeje se vsa posadka in z njegove velikodušnosti norčuje.
„Malari", odvernem rnu jaz, „t,i si zelo velikodušen in usmiljen, da bi nam svojo prijaznost predal. Pa žalibog, da si vže ubogemu Salariju svojo prijaznost dobro poplačal, in kaj takega se imamo tudi mi od tebe nadjati, zatoraj nam dovoli, da se še nekoliko posvetujemo in pomislimo, prej ko tvojo dobroto in milost prejmemo. Idi le v svojo ječo nazaj, in kakor se bo nam godilo od tvojih tovaršev, tako bomo mi tudi tebi povernilii'
Malari maje z ramami in pristavi; „Jutri o tem času bodete grenko obžalovali, da nijste mojega predloga sprejeli. Vendar pa sem še vedno, dokler se boj ne prične, pripravljen, storjene pogodbe ponoviti in spolniti, Ne bode še poldan, in vže bodo moji prijatlj tukaj!"
VI.
Pustim ga zopet odpeljati, in komaj di je bil zopet skerbno pripert, vže se je jel( njegovo groženje spolnovati, Opazili smo ob
gkrajnem koncu otoka dva bližajoča „prava", ki ju je tok ravno proti nam gnal. Da to vodovje dobro poznajo, pokazalo se je, kako so se zvedeno tudi pod vodo skritim skalam ogibali, in zoper v tok kermili.
Pripravili smo se za boj. Ko se nam tolovaji z veliko prederznostjo približajo za nekoliko vozlov, potegnemo angležko zastavo kviško. Takoj potegnete obedve roparici černi zastavi. Vragi še prikrivati nijso hteli, svojega namena,
„Napovedali so nam vojsko!" pravim jaz mornarjem, „toraj le na delo, in pošljite jim tri dobre krogle v pozdrav!"
Trije topovi zagrome, da se ladija in zrak potrese, dve granati sikneti prav blizo ladij v morje, tretja pa zadene nizki bok perve roparice, in ker se med tem razstrelji, razruši tako popolnoma lahno delano ladijo, da se takoj nagne in jame potapljati. Ker pa je bilo morje plitvo, in se ladija nij globoko progreznila, gledal je verh jarbole s černo zastavo iz vode.
Na ta drog oprijelo se je najmanj kakih dvanajst Malajcev potopljenega „prava"; pustili smo jih v miru, ker njih pogin je bil tako ali tako gotov, ker breg je bil predaleč oddaljen, da bi ga plavajoči dosegli.
Mi obernemo toraj naše topove proti drugi roparici, ki se je zdaj z jadri pokrila. Tudi neka majhna ladjica se je napolnila z Malajci, in akoravno je imela vže tako pre-obilo jader na svoji jarbolci, vendar so še v nji sedeči z vseh močij veslali in skušali našim kroglam uiti.
Naš Bujko je znal izverstno meriti, in on je vladal največji top. Z veliko pozornostjo je tega obernil za begočo roparico, ki je „vse sile napela" da bi ušla, pa naš Bujko ji pošlje dve polni granati, in ta vražja malajska roparica se je krog sebe verteča potopila. Druga dva topa sta merila na manjšo ladjico, pa ker se je ta vže zelo odstranila, jo je bilo zarad nje manjšine, zelo težko zadeti, in še Bujko ji je edino le nekaj jadril odstrelil; ladjica pa je po bliskovo ferčala proti suhi zemlji.
„Tobi bila predigra", reče kermar Lipe, „pravi ples pa se bo še le pričel, ker število teh rumenih vragov je brez konca!"
Imel je prav. Malo ur pozneje prikaže se veliko število eernih pik sem od obrežnega morja, in prav kmalo smo spoznali, daje to celo število malih čolnov, v katerih je bilo' kakor smo pozneje videli, po trideset rumeno-kožcev.
Lipe gleda zelo temno to prihajajočo Jotilo", in mi reče: „Kapitan, če premišljeni in prevdarjam to druhal, tak jih je to-[0, da jih na vsacega nas pride po 40. Ce i tudi polovico potopimo, vendar druge potice ne moremo nazaj deržati, da bi nas ■ priklopili, in kje nam je mogoče brez-evilno množico na ladiji zmagati ? Ce ste em zadovoljili, tedaj bi svetoval, da si „zadnji >1" dobro vterdimo in zagradimo, v to terd-avico se potem poskrijemo, in tudi topove ¡boj vzamemo. Vsa odpertja na krovu in ob raneli moramo skerbno ocl znotraj zapreti, le tako nam je moč ta neštevilni napad remagati"
„Ta misel je dobra", odvernem jaz, storite, kakor le hočete, dam vam popolno »last zatoi'
Takoj privale vneti mornarji zahojev in odnih sodov v zadnji del, nanosijo vsake erste šare vkupaj, in s tem napravijo močno agrajo, za katero postavimo vse topove, in li dobimo najhno, pa varno zavetje v tej terd-javici. Vsa odpertja zaperl je tesar skerbno d znotraj, tako, da se je v ladijo skozi eno imo odpertino zamoglo dospeti, in še ta je ila v naši terdnjavici blizo kermila.
Komaj, da smo vse to storili, vže so nam

bili tolovaji tako blizo, da pričnemo s top0v nanje streljati.
Kakor kače, tako so se ugibali ma[ čolni njim nasproti sikajočim kroglam. Daj, le krogla en čoln zadela, vže so ostale san( razvaline razbitega čolna, in pa mertva raz mesarjena trupla. Pa ti vražji Malajci so s tako spretno ogibali in svoja mesta menjaval da smo komaj četerti del čolnov zdrobili.
Kot bi jih bila sapa prinesla, tako hitj so bili rumenokožci tu, veslali so terdo d ladije, kamor jim mi naših krogel nijsu mogli pošiljati.
„Sedaj pa le pozor", zakličem svoj« ljudem, nevstrašenost in stanovitnost naj vai bode geslo! V ladijo ne morejo, raz krov ji bomo pa vže odbijali!"
V slednjem trenotku vže pridere n številna truma roparjev čez ograjo in se zi podi proti naši terdnjavici.
Pa ravno tega trenotka smo pričakova
Mi sprožimo vse topove, ki so bili se s -kanim svincem in razstreljivimi kroglami n biti, vse naenkrat, in ko se dim razkadi, 1 je cel krov prenapolnjen mertvih in ranjeni in k večim ostudno razmesarjenih tolovaje Večina je bila malajskega plemena in man kdo je ,še deržal v najhujšem strupu varj
„kris" (plamenu podoben meč), v svoji mertvi roki.
Kar merzelo nas je pri takem pogledu, ta razmesarjena roparska druhal se nam je studila prav do celega, in bila je strašna misel, pasti takim pošastim v kremplje.
Grozovita morija, pri kateri je več kot 50 Malajcev življenje pustilo, in pa gromenje naših terdo nabitih topov je tolovaje nekoliko časa osupnilo. Vesljali so krog naše nepremakljive ladije in grozno tuleči streljali " strupene pšice na nas pa mi smo bili pod dobro platneno streho, in nobena nas nij zadela.
Ko pa Malajci uvidijo, da je njih početje brezuspešno, jamejo na našo terdnjavico plezati, in priklopne mreže se svojimi meči raz-rezovati. Pa kjer se je le kaj rumenega prikazalo, berž je počila puška, ali pa je padel bat in sulica po tolovajski buči, in eden za drugim se je prekucnil tuleč v morje. Pa •to delo je bilo za nas vendar le zelo-težavno, ker nas je bilo malo, teh vražjih roparjev pa kot listja in trave, posebno še, ker so lopovi vedno skušali Čez krov podreti, in smo jih mogli tudi od ondot vedno odganjati.
Poldan je moralo biti, ko roparji nekoliko prenehajo v svojem silovitem napadu,
•in zadeti tuleč vesljajo krog naše ladije, da bi
*
kje vhod v notranje, prostore dobili.Ko pa vidij0 da to nij mogoče, zaženo se s pomnoženo silo, vitostjonad nas, ki smo bili vže tako zelo utru. jeni in spehani. l'a pot se štirim vragom pa ]( posreči sem do zabojev priderviti. Enega takoj poderem na tla, pa v tem trenotku ,nie .zaden( meč, in še danes imam belo progo čez jčelo ki mi jo je teh Malajcev eden zadal.
Kervaveč se .opotečem nazaj, in ravn« hočem zaupiti: „Razstreljite ladijo!"—\ se zrak strese, in se gromenje topov začuj, sem od morja, in prav blizo nas zagrom( enakomerni puškini streli. Sklonem se in po •gledam krog sebe in* glej! o veselje! kom morske ožine ležala je veličastna „Britanija usidrena, med tem, ko so bili nje čolni vj blizô nas,	.	j
. Pol ure potem nij bilo 'o tolovajih dulia ne sluha več, čversti vojaki so ce druhal potolkli, in ko potem morje preišči in ogledajo, približajo se prav skerbno „Bi tanija" naši rešeni „Angliji", in jo srečno o pelje v širno morje.
» • •
Ker sem zbog rane nekoliko dnij ležal, ¿al mi je kapitan nam preljubljenega častnika Byrona, da mene nadomestuje, ker edino 011 je-silil kapitana k hitrosti, in postal tako naš rešenik, ker kakor je sam potem pripovedoval, gaje vedno skerbelo za našo prelepo Anglijo, in nje čverste mornarje. Posebno z Bnjkotom sta bila vedno vkupaj.
Se tisti dan so viseli vsi trije izdajalci na jarbolnih prečinah; dobili so zasluženo plačilo. —	•	_
Byron nas je pripeljal v angleško luko mesta Baypur, in se poslovil, mi pa smo ostalo potovanje brez vsakih nezgod doveršili.
To je bilo moje pervo in zadnje potovanje in brodarenje v Indijskem morju in nikoli več ga potem nijsem obiskal.
NARODNA IN UNIUERZITETNR KNJIŽNICA
II
00000439223