f FRANCE BATJEL Dne 28. junija 1940. je v Ljublja ni umrl eden naj- podjetnejših slo venskih obrtnikov, lastnik podjetja za kolesa, motorje, otroške vozičke in pnevmatiko, Fran ce Batjel. Ko je leta 1935. prazno val svojo 60 letnico, je izdal in svojim odjemalcem, poslovnim znancem, prijateljem, tovarišem in rojakom poklonil lepo opremljeno knjižico šestdesetletnica Franceta Batje- la, obrtnika, podjetnika in lastnika »Tribune«. Tu je sam izpovedal zgodbo o svojem življenju in borbah za poslovni uspeh in to zgodbo končal z zatrdilom, da ga še prav nič ne mika izpreči z delom in se umakniti v pokoj. Kolik ugled je pokojnik užival, dokazuje prav ta knjižica, kjer je natisnjenih tudi 20 strani čestitk, ki so mu jih za njegov življenjski praznik poslali njegovi prijatelji, goriški rojaki in obrtniška društva. Med njimi so takratni ban dr. Puc, dr. Fr. Windischer, dr. J. Pretnar, Andrej Gabršček in drugi. Iz te knjižice posnamemo, da je bil pokojni Fr. Batjel rojen dne 27. marca 1875. na veliki petek v Vipavi. Njegov otroški drug je bil dr. Fr. Windischer. S 14 leti je odšel v Ljubljano in se učil pilarstva pri tvrdki Lerch. Njegov ideal je bil mehanik. Brez sred stev se je podal v Gradec in delal v tovarni koles Puch. Ko je dovršil učno dobo, je odšel v Egipt za sorodniki, a se kmalu razočaran vrnil v Gradec. Po očetovi smrti je odšel kot obrtniški vandrovec peš do Dunaja, kjer je dobil službo v tovarni koles ter šival nih in pisalnih strojev. Po 4 mescih se je vrnil domov v Vipavo, si uredil delavnico in začel izdelovati lopate, pile, svedre, ku hinjsko posodo, žage in drugo. Razočaran nad prvim zakonom je odšel v Ameriko, kjer je delal najprej v tovarni za železne hiše, nato je odšel v drugo, kjer so izdelovali parne kotle, poskušal še drugod in se na zadnje zopet razočaran vrnil v domovino. Nastanil se je v Gorici, kjer je ustanovil delavnico za kolesa in se 26 let star po smrti prve žene drugič oženil. Po zneje je odprl tudi gostilno »Pri kolesarju«. Konec vojne si je najel lokal na Starem trgu v Ljubljani. Tu je po likvidaciji svoje posesti v Gorici odprl trgovino in si uredil znano mehaniško delavnico, ki jo je vodil do prezgodnje smrti. Njeni izdelki so znani po vsej državi. Batjel pa ni bil samo podjetnik, ampak tudi zaveden narodnjak, strokovni organizator in priljubljen dru žabnik. Deset let je bil načelnik Združenja kovinskih strok v Ljubljani; odbornik krajevnega odbora Zdru ženih obrtniških organizacij v Ljubljani in odbornik Obrtniškega društva. Bil je tudi ustanovnik in prvi predsednik športnega kluba Primorja, ustanovnik ko lesarskega in motociklističnega društva »Save«, so ustanovitelj »Soče« itd. O svojem podjetju v Ljubljani pripoveduje sam ta kole: »Opremil sem mehanično delavnico in jo raz širil v dokaj čedno podjetje tako, da sem zaposlil lepo število delavcev. Moji izdelki so bili dovršeni v vseh ozirih, kajti moje geslo je bilo in je: točen in lep iz delek pa nizke cene. Le na ta način more obrtnik na predovati. Razumljivo, splošna kriza tudi meni ni prizanesla in danes se pač ne morem ponašati s toli kim številom delovnih moči, kakor sem jih imel pred leti. In koliko teh revnih pomočnikov je brez službe! Včasih so šli lahko po svetu, v vandrovski stan, danes so jim vsa pota zaprta. In to je bridko. Da, da. Včasih je bilo po mojih delavnicah živahno in veselo: kar mrgolelo je pridnih rok, vse je gibalo, a posla in na ročil toliko, da smo morali delati celo preko delov nega časa. Res, šlo nam je od rok prav kot v Ameriki, bilo je dovolj dela, dovolj zaslužka in zadovoljstva. Ob moji 501etnici je moje podjetje cvetelo, kar priča število mojih delavcev, s katv^šprt sem se dal slikati. V teh desetih letih se je •V;*' rlokaj spremenila. Ko stopim v delavnice, me obide žalost ob pogledu na osamljene stroje, ko pa stopim v skladišča in trgo vino, pa zopet ne morem biti vesel velike zaloge, a redkih odjemalcev. Učencev sem izučil do svoje šest- desetletnice 78. Mnogi izmed njih so danes samostojni mojstri, strojniki pri železnici, šoferji itd. Poleg strem ljenj za procvit svojih obrtov sem se pa mnogo brigal in se še brigam za gospodarstvo, društveno k. športno življenje in sem mu posvetil mnogo časa in dela. Moja edina želja je, da bi vsi ti napori rodili obilo sadu splošnemu narodnemu blagru.« 36*