Knjiga Slovenska XIX. veku. L. 1878 Novice: Ali so karanitni tabernakeljni dobri ali ne? 0 nesrečah v Dražgošab. Učiteljski zbori v Ljubljani (337—353). 0 vremenu, nesrečah in slabih železninskih kupčijah itd. — Danica: f Peter Jerala. Perva nova cerkev Marije naše Ijube Gospe presv. Jezusovega Serca na Slovenskem v Davči in njeno blagoslavljanje (str. 60 — 342). Za prihodnji praznik sv. Jožefa (J. A. L.) — Tovariš : 0 šoli; o knjigah za mladinsko zabavo. 0 novem papežu; Angel varuh čuje nad otroci. 0 godu cesaricinem. Uč. skupščina v Kranju itd. — Slovenec: Slovan povsod brate ima — o kupciji z železom. Leon XIII. Zdravniško. — S1 o v. N a r o d: Dr. J. Bleiwois naš častni občan. L. 18 7 9 T o v a r i š : Glasi radosti, slovenska polka s petjem, zložil J. Levičnik 1857, v spomin 251etnice sreberne poroke Njiju Velicanstev poklonil udom ,,Slov. učit. društva", vsakemu po en iztis (str. 144). Učiteljska konferenca 19. jul. v Kranji za šolsko leto 1878/9 (str. 265—283). L. 18 80 D a n i e a : Ljubljanska škofija o pričetku 1. 1813. Draga gosta, baron Pilat in soproga. Vezilni darek sv. Frančišku Ksaveriju za sklep njegove devetdnevnice (str. 889). L. 1881 N o v i c e : Zalosti odniev od naših gora o smrti g. dr. J. Bleiweisa iz Železnikov. — T o v a r i š : 0 poroki cesarjeviča Rudolfa s Štefanijo. Šolske zadeve. 0 smrti Antona Pintarja na Zalilogu. Ponavljavna šola. Nekdaj in sedaj. Pri občnem zboru _Slov. učit. društva" dne 22. sept. govoril J. L. (str. 289—290). L. 1882 je v Novicah jel spisovati -Spomini na veliko slavjansko romanje v Rim 1. 1881" (str. 156-406), kar je nadaljeval 1. 1883 (str. 4 — 417) in skončal 1. 1884 (str. 4—53), kjer je priobčil tudi imenik Slovencev, ki so se bili vdeležili romanja, s pristavkom 1. 1888: Beseda po skončanem rimskem romanji. — Tako je v ,,Tovarišu" 1. 1882 sporočil o bolezni pri otrocih iz Zeleznikov, ter čestital listu na pr.: ,,Da bo (Tovariš' izhajal tudi še za naprej, in sicer zopet pod prvo ^firmo', veseli nas na moč, in zadovoljni mu zakličemo: Bog niu daj sivčo in mnogo duševne in materijelne podpore! — Vsem ljubim bližnjim in daljnim gg. sobratom — učiteljem — pa želim zdravo, srečno, veselo, zadovoljno in blagoslovljeno novo leto! Božja pomoč nam bodi vsem pri težavnem našem poklicu! Ravnajmo se zvesto po besedah neumrljivega rajnega Slomšeka, ki je djal: Bratje, delajino, dokler smo živi; počivali boderao v grobi (str. 15)". — Krasen je ,,Ogovor pri 251etnici" ljudskih uciteljev v Šmartineni pri Kranji v dan 6. septembra 1882", kjer Jos. Levicnik dokazuje, da je poganski rek: ,,Bogovi kogar so črtili, — Učitelja so ga storili" — že davno ovržen in zavržen, kajti ovrgel ga je učenik vseh učenikov, Zveličar sveta sam; ovrgli, so ga cerkev, država, roditelji, učitelji sami, in poslednjič vsi blagosrčni in miločutni ljudje. Vsak stan ima svoje težave. Tudi učiteljski ni brez njih, vendar kako koristen, kako vzvišen je za cerkev in državo, za čas in večnost, torej delajmo in potrpimo; ljubezen pa nas veže čez raeje groba itd. (309 — 311). — L. 1883 je dal porocilo: Učiteljska konferencija v Kranji 30. rožnika (str. 222—256). Naša šolska veselica v dan 11. jul. v spomin 6001etnega združenja naše Kranjske vojvodine z mogočnim Avstrijskim cesarstvom. —L. 1884: Kdaj naj se belijo šolske sobe. Veselje in žalost (str. 382) itd. — Kakor v -Tovariša", tako je časih dopisoval še tudi v ,,Novice" in .Danico" na pr. 1. 1888: Starosta ljudskih učiteljev Kranjske vojvodine in njegov 90. rojstni dan (Fr. Kramar v Loci); 1. 1891: Vpeljava župnika rojaka na Brezuici; Alojzijeva svečanost v Zeleznikih. — Novice: Iz kmetov v mesto itd. Na čast vrlemu učitelju bodi povodano, da je Josip Levičnik dopisoval na razne strani, tudi v nemške liste na pr. v Volksfreund in v Vaterland, v Gegenwart in v Stimmen aus Innerosterreich, v Monat-Rosen (Innsbruck) in v Schutzengel (Donainvorth); dopisoval je Brenceljnu, Slovencu Koroškemu in Kranjskemu, nekoliko tudi v Slov. Narod itd. Godilo se nm je pa tako, kakor se godi drugim piscem časnikarskim, da se nekateri dopis zgubi morda že na poti, nekateri se po vredništvu dene ,,ad acta", nekateri pride sicer na dan, pa obstrižen, češ, je bil preživahen, preojster itd.! L. 1883 je bil Josip Levičnik, župan in učitelj v Žeieznikih, poslavljen s sreberniin zaslužniin križem s krono, in v vsem slovstvenem delovanju splob ni imel skoro nobenih sitnosti. Vendar — kakor zlato in srebro v ognju, tako se pravi rodoljub potrditi niora v borbi, v poniževanju. Nasprotovati se rau je jelo, kadar je preslavljal spomin ranjkega Gr. Riharja. -Levičnik stekel si je že takrat, ko so bili slovenski skladatelji umetniki še redko sejani, na polji slovenske glasbe mnogo zaslug (cf. P. pl. Radics: Frau Musica in Krain) . . Po smrti Riharjevej podal je Slovencem v Mohorjevem Koledarju životopis tega mojstra ter rau pel v istem spisu pa tudi drugje slavo. Zaradi tega jeli so ga tisti, katerim Rihar s svojimi skladbami ni bil po godn, črtiti, kar je Levičnika tako užalilo, da ne pošilja več svojih skladeb v svet, oe tudi je še na polju glasbe vrlo dolaven, ampak hrani jih v rokopisih, katere bode zapustil svojim niilira in dragim v spomin. Dal Bog, da se to še dolgo ne zgodi, in da bi se istega sponrina mogli tudi mi veseliti", piše Fr. Rakuša (Vid. Slov. petje v pret. dobah 1. 1890 str. 161). Pisal je poročilo o uČiiteljski konferenciji za Kranjski šolski okraj I. 1883 ter na koncu pristavil: -Pogrešali smo, žalibog, letos prijaznosti in vzajemnosti, ki je prejšnja leta vladala v našem okraji. Kdo je temu kriv, nočemo vsaj za zdaj na drobno razpravljati. Kdor se misli odlikovati s tem, da seje nemir mej sobrati, pač bolj modro stori, ako si poišče drug kraj za svoje nečastno delovanje. Svet je velik, naše prijateljstvo pa tudi še vedno tako veliko, da mu bodemo iz dna srca voščili: Srečen pot (Tov. str. 256)!" — Za to ga je poprijel nekdo v ,,Slov. Narodu" o knjižnični zadevi in o konferenčni razpravi sami. Temu kritikarju odgovarja Levičnik v Tovarišu (str. 318—9), češ, komur je za to zadevo kaj mar, naj oba spisa bere in sodi! Vendar pa pravi: ,,Res, človek se stara; mlajše moči vedo zdaj take reči bolje obdelovati; — torej naj bo pa prihodnje leto g. kritikar prevzel poročilo o našej konferenci, ter pokazal nam bolj na drobno, kako naj se v novi dobi izgotovljujejo taki spisi". — Zelo neprijetno vojsko je iniel v domačih rečeh (Vid. Sl. Narod, Slbvenec, Jurijspušo, paNovicel. 1885—6: V moj zagovor in obrambo str. 258 do 839). V takih borbah treba je, da se resnica prav spozna, čuti oba zvona. Kdor vendar je delal in še dela po vesti ter ljubi pravico in resnico, tolaži se lahko z rekom pesnikovim, da taka je bila vedno osoda slavnih možakov, da jim slovelo ime, ko jib zagrnil je grob.