\
Obljubljena dežela Soeialija
м»
1920.
Samozaložba.

v** V4
шитшшхт

©K) ©5© GS9 e*c)
Obljubljena
dežela
Socialija.
~ sr.^ '
n	'j * У J/ o
f
1920.
е*з
iESSIEZaESSISZeHsSSEZalESSESI

j

. e ‘»H
vo
I ' t-i') ' 4% '	^'J
. / 1НЛ1Ш J
P- 7 psjfr/rs'o
Natisnil A. Slatnar v Kamniku.

Obljubljena dežela Socialija.
РШНо je vroče nedeljsko popoldne. Na tržaškem gp) vrtu ob morju sta sedela prijatelja Naglič in Lončar, ki sta se skrila pred solncem v senco drevja.
„Veš kaj, Naglič,“ je začel Lončar, tovarniški delavec, „jaz ne uvidim, zakaj ne bi mogel biti prepričan katoličan obenem socialen demokrat. Saj ima jsocialna demokracija tudi svoje dobre strani! Čim več socialnodemokratičnih glasov bomo imeli, tem bolj bodo prisiljeni gospodje pri vladi, da kaj store za nas delavce. Seveda se razume, da ne bom sodeloval, če bi hoteli socialni demokrati kdaj odpraviti vero. Tega pa za enkrat niti ne mislijo ne. Doslej stoje še vedno na stališču, da je vera zasebna stvar. Socialisti samo zahtevajo, da ima vsak človek pravico zveličati se na način, ki je njemu všeč. Če trdijo to iz hinavščine, tedaj naj sami zagovarjajo svoja zavijanja. Jaz pa trdim to pošteno in iz prepričanja. Ako bom torej postal socialen demokrat, zato ne bom postal tudi hinavec in se ne bom
udeleževal slabih, ampak samo dobrih načrtov socialne demokracije.“
„Dragi moj“, je odgovarjal Naglič, „sedaj si mi podal različne ugovore! Dajva jih lepo ločiti in pretehtati drugega za drugim.
Najprej si govoril o dobrih in slabih načrtih socialne demokracije. Na to ti odgovarjam: dobrega najdem na njih le toliko, v kolikor se strinjajo z vsemi razumnimi kristjani; recimo: da organizirajo delavce v času primernih strokovnih društvih — narodnih in mednarodnih — da se potegujejo za pravično zastopstvo delavskih interesov v delavnicah, v občini, državi in za omejitev nedeljskega dela; da skušajo doseči za delavstvo zadostnega zaslužka, primerne prehrane, stanovanja itd. itd.
Če pa hočeš podpirati take dobre načrte, ti zato ni treba voliti socialnih demokratov! Le poglej v države, kjer so katoličani že izpeljali te dobre načrte, deloma pa se še bore za njihovo udejstvitev. AH pa veš, kaj so ravno v teh državah storili socialni demokratje? Vztrajali so pri svojem duhovitem načelu: ali vse ali pa sploh nič — na ta način so seveda delavcem grozno škodovali.“
„Kaj je vse to res?“
„Seveda je res. Toda potrpi; s tvojimi ugovori še nisem gotov. Ti namreč misliš, da ne boš sokriv njihovih slabih načrtov, če ne boš z njimi delil hinavščine in če ne boš pobijal vere. Kaj misliš, če bi se pridružil Italijanom sedaj, ko so zasedli Trst, ali bi bilo to izdajstvo? Jaz mislim
da! In to celo tedaj, če bi Italijani tudi ne streljali na nas Slovence; ni treba, da streljaš na svoje sobrate, zadostuje, da jim na kak drug način pomagaš. Tako postaneš tudi ti sokriv vseh slabih načrtov socialnih demokratov, kakor hitro se jim pridružiš in na ta način pomnožiš njihove vrste. — Dalje si rekel, da se s popolnim prepričanjem priznavaš k njihovemu načelu, da je vera zasebna stvar. Kaj ne vidiš, kako je to načelo škodljivo?“
„Ne vem, kaj bi našel v tem načelu graje vrednega?“ se' je začudil Lončar.	.
„Le poslušaj. O tem niti govoril ne bom, da hočejo socialni demokratje iztrebiti vsako, posebno pa katoliško vero; da je torej stavek: „vera je zasebna stvar“ samo hinavska krinka, s katero hočejo loviti kristjane, ki so še verni. Toda ne-glede na to, je' že načelo samo na sebi slabo, ker nam priča, da se hočejo socialni demokratje v svoji državi zveličati brez vere in brez Boga.“
„No, to je tudi meni vseeno,“ ga je prekinil Lončar.
„Čakaj“, se je nasmehnil Naglič, „povem ti mično zgodbico. Moja povest pa se ne vrši v preteklosti, kakor druge povesti; zakaj v preteklosti ne najdemo še nobene socialistične države. Pač pa se vrši v prihodnosti, nekako leta 1930. Sicer pa ne vem, če me boš hotel poslušati?“
„Kar začni! Saj imava časa dovolj!“
„Torej poslušaj. Leta 1930. je živel v Trstu krojač Kordeš. Bil je socialdemokrat in zato mu niti Trst ni bil dovolj pogodu. Slišal je o deželi Socialiji in o zmagoslavju ter radosti, ki vlada v ti državi socialistov, v državi, kjer se dannadan praznuje božič svobodnih, srečnih, z zemskimi dobrinami enakomerno oblagodarjenih državljanov. Sovraštvo in podlost, laž in hinavščina, tatvina in vsi zločini so izginili, in to vse zato, ker so v državi odstranili poglavitni vzrok vsega gorja, namreč zasebno lastnino in kapitalistično izkoriščanje. Slišal je, da si v novi socialistični državi vsi ljudje enakomerno delijo vse dohodke dela. Lenobe in sličnih slabih lastnosti ne poznajo več, ker je delo prosto in zato vsak z veseljem dela za srečo vseh. Največji družabni čin vseh časov je tam uresničen, ljudje so namreč oproščeni glodajoče skrbi za gospodarski obstoj. Lahko si misliš, da se je spričo takih novic stekala krojaču Kordešu voda v ustih. Spomnil se je svojega prijatelja, čevljarja Grilca, ki je že praznoval ta božič, katerega v Trstu ni poznal in njegov sklep je bil utrjen: nikamor drugam kakor na otok Socialijo v atlantskem morju; zakaj tam, tako je slišal, so uresničili socialni demokratje vseh držav svoj načrt. — Kordeš je takoj prodal svojo hišo za 20.000 K; 10.000 K je pustil svoji ženi in otrokom in jim obljubil, da pridejo pozneje za njim v Socialijo, kadar se mu bo dobro godilo.
Nekega dne se je vkrcal v Trstu in vzel s seboj ostalih 10.000 K.
Vožnja je bila krasna in tudi srečna, dokler ni neke noči nenadoma eksplodiral kotel in pokopal v nekaj trenotkih ladjo pod valovi. Več se Kordeš ni spomnil.
A gotovo je čuvala krojača srečna zvezda; valovi so ga ponesli do obrežja, in ko se je zopet zavedel, je ležal v postelji — v stanovanju svojega prijatelja, čevljarja Grilca iz Trsta.
„Kaj, Grilc, ti si tukaj?“ je vprašal začudeno s slabim glasom. — „Kje pa sem pravzaprav?“ „Ti si v Socialiji,“ je odgovoril Grilc.“
„No, to je šlo pa res po sreči,“ je prekinil Lončar pripovedovalca.
„Mislim da,“ je nadaljeval Naglič. „Toda ne moti me! Poslušajva raje, kako se pogovarjata prijatelja Kordeš in Grilc. Tako vsaj izveva, kako je v Socialiji in kaj vse dovršijo socialni demo-kratje v svoji državi, v kateri je vera „zasebna stvar“.
Ko se je Kordeš nekoliko okrepčal, je pričel
Grilc:
„Veš, Kordeš, velika sreča je bila res zate, da sem te ravno jaz našel na obrežju.“
„Prav imaš. Tudi jaz sem že mislil na to.“ „Seveda ti še ne vidiš vse dalekosežnosti cele stvari. Če bi te bil našel kdo drugi, tedaj bi te bil gotovo izropal, vzel bi ti bil tvoj denar in uro in te najbrž sunil zopet nazaj v morje.“
Pri teh besedah je Kordeš prestrašeno segel po listnici, da bi videl, če jo sploh še ima. Ko se je zopet pomiril, je rekel Grilcu: „Hvala Bogu, da imam še ves denar!“
„Zato pa bodi vesel, da sem te ravno jaz našel,“ se je nasmehnil Grilc. „Če bi te bil našel kdo drugi, bi bil ob denar in življenje.“
„Verjamem, če bi me našel slučajno kak malopridnež! Toda pri vas je menda vsak človek poštenjak!“
„Nasprotno, redkokje ga boš našel 1 Eden ali drugi si je mogoče iz prejšnjih časov ohranil nekaj vere in poštenja. Tu pri nas pa je vera zasebna stvar; komur se poljubi, ima vero, komur pa se ne poljubi, pa se ne briga zanjo.“
Kordeš: „Vera in poštenje sta pa vendar dve različni stvari! Saj se lahko dogodi, da kdo nima nobene vere, a je kljub temu pošten človek.“ Grilc: „Zakaj naj bi bil pošten? Zakaj naj bi n. pr. tebi pustil tvoj denar in življenje? Kdor je pošten, se boji ali Boga, ali pa policije. Mislim, da za poštenje ni drugega razloga.“
Kordeš: „Pač! Ti si bil n. pr. pošten vsled plemenitega naravnega nagona, ker si moj stari prijatelj.“
Grilc: „Recimo pa, da bi te bil našel tujec, ki ne bi imel nobene vere in nobenega naravnega nagona, kaj potem?“
Kordeš: „Potem bi se moral seveda zanesti na policijo!“
Grilc: „A kljub vsej policiji bi bil utonil v morju. — Toda kako pa je pravzaprav s tvojim denarjem? Koliko imaš? Moramo biti previdni, da sami ne pridemo s policijo navskriž.“
Kordeš: „Kako to?“
Grilc: „Pri nas v Socialiji ne sme imeti nihče več ko 100 K. Toliko mu je dovoljenega za vsakdanjo rabo. Kar je čez to vsoto, velja kot produktiven kapital in se mora oddati ljudski državi.“ Kordeš: „Kaj? Moj pošteno prisluženi denar naj oddam državi?“
Grilc: „Seveda ga moraš! Zakaj „lastnina je tatvina“. Ali se temu čudiš? Saj si vendar že dolga leta socialen demokrat in moraš torej vedeti, da socialna demokracija zahteva razlastitev.“ Kordeš: „Vem! Ampak tako si stvari vendar nisem predstavljal.“
Grilc: „Potem si bil, kakor večina, brez misli sodrug in ponavljal za njimi, ne da bi pretehtal, kaj govoriš.“
Kordeš: „Pustimo to! Povej mi raje, kako naredimo z denarjem, da bo varen?0 Grilc: „Koliko pa imaš?“
Kordeš: „Imam okrog 10.000 K.“
Grilc: „Sto kron si lahko obdržiš. Drugih sto kron daš, če hočeš, lahko meni kot kapital za vsakdanjo rabo, tako da ga dam vknjižiti na svoje ime, ker ravno nimam prav nič denarja. Vse drugo pa moraš oddati; sicer prideš v ječo, če najde policija pri hišni preiskavi tvoj denar.“
Kordes: „To je pa grozno neprijetno!“ Grilc: „Si pač v Socialiji.“
Kordeš: „Ne, veš kaj, to se mi pa niti sanjalo ne bi bilo. Mari bi bil ostal v Trstu v lastni hiši pri ženi in otrokih.“
Grilc: „Seveda bi bilo bolj pametno, ko bi bil ostal doma. Veš kaj, jaz ti stavim predlog. Socialije sem že davno sit do grla. Če skrijeva denar, se nama mogoče posreči, da z njegovo pomočjo skrivoma ubeživa.“
Kordeš: „Skrivoma? Zakaj pa skrivoma? Pojdiva javno na krov prvega parnika, ki vozi v Trst!“
Grilc: „Prijatelj, ti pač nimaš niti pojma, kako je pri nas v Socialiji! Kdor hoče odpotovati, mora imeti za to dovoljenje tukajšnih oblasti, ker država prosto razpolaga z njegovo delavno močjo. Vrhutega pa ti preišče policija vse žepe, da ne vzameš seboj kaj denarja.“
Kordeš: „Tu se pa že vse jenja!"
Grilc: „Si pač v Socialiji, kjer so socialni demokrati svoje načrte prestavili iz teorije v prakso.“
Kordeš: „Kaj naj torej storim?“
Grilc: „Najprej morava zakopati na skrivaj ostalih 9800 kron; potem grem v gostilno iskat jedi in pijače, da se malo pokrepčava.“
Kordeš: Kaj nimaš lastnega gospodinjstva?“ Grilc: „Kaj pa misliš! Tega pri nas v Socialiji ni. Vse se kuha državnim potom. Za vsakih
100 oseb je posebna gostilna, kjer dobivaš svoje jedi in pijače.“
Kordeš: „Ali je kuha dobra?“
Grilc: „S kuho bi še bilo. Seveda bi imel raje, če bi bilo kakor v Trstu, kjer mi je kuhala žena, ki je dobro vedela, kaj rad jem in kaj ne. S pijačo je pa zelo slabo; imamo neke vrste pivo, ki pa ni vžitno.“
Kordeš: „Zakaj pa ne pošlješ v drugo gostilno ponj?“
Grilc: „Tega ne smem. Vsak se mora držati gostilne, kateri je od države dodeljen. Sploh pa bi si z izbero prav nič ne pomagal. Vse gostilne dobivajo namreč pivo iz velike -državne pivovarne, ta pa vari neko neokusno mešanico.“ Kordeš: „Zakaj pa nihče ne ustanovi zasebne '■pivovarne, ki bi varila dobro pivo? Saj bi imel dotičnik vendar ogromne dobičke!“
Grilc: „Človek, ti še vedno ne razumeš, da si v Socialiji! Pri nas gre vse po socialnodemo-kraških načelih; po teh načelih pa mora vso produkcijo imeti v rokah država, produkcijo piva ravno tako kakor produkcijo hiš, oblek i$ čevljev.“ Kordeš: „Pa pij vino! Saj imate gotovo dobra vina.“
Grilc: „Celo izvrstna vina imamo. Tega pa si morejo privoščiti le boljši gospodje.“
Kordeš: „Kaj je v Socialiji tudi kaj boljših gospodov? Jaz menim, da po socialnodemokraških načelih ne sme biti nobenega socialnega in političnega razločka med prebivalstvom!“
Grilc: „Ti si pa res zelo naiven! Kaj misliš, da gospodje, ki stoje na čelu ljudske države, potem ravnatelji pivovarne in drugih velikih državnih podjetij ne skrbe za to, da prejemajo boljših plač kakor mi prostaki?“
Kordeš: „To vendar popolnoma nasprotuje socialnodemokratičnim načelom! Take razmere vendar diše po starih razrednih državah.“
Grilc: „Diši sem, diši tja! Kako pa naj bi bilo drugače, dokler ljudje ostanejo ljudje? Ali mar hočeš, da dobijo vsi enako plačo, smetar s svojim zoprnim delom in umetni vrtnar s svojim duhtečim poklicem ? Zdravnik, ki se mora za svojo stroko pripravljati leta in leta in čuvaj, kateremu za svoj poklic ni treba prav nobene predizobrazbe?“ Kordeš: „O tem ne dvomim, da morajo biti zaslužki različni; ampak to različnost je treba pravično razdeliti.“
Grilc: „Kdo pa naj se bavi z razdelitvijo?“ Kordeš: „Vsekakor višje državne oblasti.“ Grilc: „Kaj pa naj jih spodbada k pravični razdelitvi? Strah božji ali strah pred policijo?“ Kordeš: „Ti že zopet začenjaš s svojimi nadležnimi ali — ali!“
Grilc: „No seveda, saj hočem priti stvari do
dna!“
Kordeš: „Jaz grem stvari še globlje in pridem do naravnega nagona!“
Grilc: „Beži mi s tvojim naravnim nagonom; ta že pri hijenah in podganah ni dosti vreden; koliko slabši pri človeku, ki ne sledi svojemu
boljšemu višjemu spoznanju; tak človek je naj-grše, najkrutejše, najpohotnejše živo bitje, kar jih je na zemlji. Boš že oprostil, dragi moj! Tebe se vse to gotovo ne tiče. Šel si globlje kakor si hotel in si rabil besedo, ki je nisi do dobra premislil. To se ne da oporekati: če naj človek pravično ravna in ne oškoduje drugih v svoj lastni prid, tedaj mora imeti zato zadosten razlog, katerega predvsem spozna in ki ga do tega sili: tako sva spet prišla do policije ali pa do strahu bpžjega.“ Kordeš: „No, potem naj se prisili s policijo visoke gospode, da bodo pošteni in pravični.“ Grilc: Ti si velik otrok, Kordeš! Saj so vendar visoki gospodje tisti, ki imajo policijo v roki!“ Kordeš: „To so res strašne razmere pri vas! Da bi bil že vsaj zopet v Trstu! Toda veš kaj, Grilc? Saj imate splošno volilno pravico in tajno glasovanje. Torej glejte, da spravite boljše ljudi na krmilo!“
Grilc: „To smo že poskusili, a so bili novi prav tako ničvredni, ko stari. Eni kot drugi se niso brigali ne za Boga ne za nravnost; vera je bila vsem zasebna stvar, policijo pa so vodili sami.“ Kordeš: „Mislim, da poskusite še enkrat! Mogoče da vseeno še dobite v Socialiji toliko poštenih in pravičnih ljudi, kolikor jih rabite.“ Grilc: „Kakor je sedaj urejeno, pridejo po novih volitvah zopet stari gospodje na površje.“ Kordeš: „Zakaj pa ne volite drugih?“
Grilc: „Recimo, da pri tajnem glasovanju napišemo vsi na naše liste ime „Peter“. Volilna
komisija bi ravno tako tajno brala na vseh listih ime „Pavel“, kaj potem?“
Kordeš: „To bi bila vendar nesramna sleparija!“
Grilc: „In če gospod Pavel volilno komisijo dobro plača za to sleparijo, tedaj te vprašam dalje: Kaj naj jo pri tem ovira? Policija ali strah božji?“ Kordeš: „Grilc ! Meni bo kmalu slabo pri vas v Socialiji. — Kaj pa ti pravzaprav delaš tukaj ?“
Grilc: „Učitelj sem.“
Kordeš: „Kaj — ti — učitelj?“
Grilc: „Zakaj pa ne?“
Kordeš: „Ti si bil vendar čevljar!“
Grilc: „Seveda! Tukaj pa so me postavili za učitelja.“
Kordeš: „Kaj si imel veselje do tega?“ Grilc: „Nikakor ne! Ostal bi bil veliko raje čevljar. A kaj hočem, ko so me postavili za učitelja." Kordeš: „Tega jaz ne bi bil trpel!“
Grilc: „Tukaj v Socialiji ne vprašujejo dolgo posameznikov, za kaj imajo veselje. Država je splošni delodajalec; država razdeli delo, kakor ji je najbolj všeč. Pri nas je nekako tako, kakor je bilo v Prusiji glede militarizma. Tam tudi ljudi niso nikoli vprašali, če imajo veselje do vojaštva. Kogar so določili, je moral iti. Tako je tudi tukaj; toda ne samo z ozirom na uojaščino, ampak pri vseh strokah. Enega določijo za cestnega pometača, drugega za predsednika, tretjega za pravnika,
četrtega za ključavničarja itd. Mene se določili za učitelja.“
Kordeš: „Kaj pa ti poučuješ?“
Grilc: „Jaz sem učitelj narodne zgodovine.“
Kordeš: „Vaša Socialija je vendar šele od včeraj! Kaj pa je potem mogoče poučevati o njeni zgodovini?“
Grilc: „Dragi moj, pri nas imamo gradiva dovolj! Tako n. pr. učim: Socialija je država brez vsake primere, kar se tiče veličanstva idej; brez primere, ker je stanje civilizacije dokaj višje kakor v razrednih državah; brez primere, ker ni nravne in duševne sprijenosti in popačenosti; brez primere, ker so vsi narodi v bratskem objemu; brez primere, ker je ustanovljena na duševni zvezi večnih resnic itd. itd.
Kordeš: „In ti veruješ yso to sleparijo?“
Grilc: „Bodi vendar pameten!“
Kordeš: „Zakaj pa potem učiš tak nezmisel?“
Grilc: „Ker moram. Sicer bi zapadel denarni globi in v ponovnem slučaju bi me obsodili v ječo.“
Kordeš: „Veš kaj, to so pa že strašne razmere.“
Grilc: „Le veruj mi, Kordeš, tudi jaz bi raje sedel v Trstu, kakor svojčas. Toda to so le pobožne želje!“
Kordeš: „Ali poučuješ še kaj drugega v
šoli?“
Grilc: „Še mnogo drugih predmetov, n. pr. naravoslovje. Tu moram razlagati otrokom, kako
izvirajo vse rastline in živali s človekom vred iz skupne prastanice. V pripomoček imam izvrstne slike, kjer se natančno vidi, kako je nastal iz prastanice črv; iz črva je nastal martinček, iz martinčka so se razvili po dolgem izpreminjanju sesalci, nazadnje šimpanzi, pavijani in ljudje.“ Kordeš: „In ti verjameš tej slepariji?“
Grilc: „Seveda ne morem takim budalostim verjeti. Delati pa se moram, kakor da verjamem, sicer bi otroci meni ne verjeli , in to bi pomenilo zame občutno kazen.“
Kordeš: „Veš kaj, Grilc, ti se mi v resnici smiliš!“
Grilc: „Čakaj, najlepše šele pride!“
Kordeš: „Kaj pa?“
Grilc: „Pouk o državoznanstvu."
Kordeš: „Kaj pa je s tem?“
Grilc: „Otrokom moram vtrobiti cel katekizem.“
Kordeš: „Katekizem? Kaj poučuješ tudi verouk?“
Grilc: „Kaj še! Vera je vendar zasebna stvar in zato tudi ni nobenega verouka v šoli.“
Kordeš: „Kaj pa potem učiš v katekizmu?“ Grilc: „Nauk o državi. V našem katekizmu so naprimer sledeča vprašanja: Kaj je ljudska država? Odgovor: Ljudska država je predstavljani Bog. Vprašanje: Kakšno oblast ima ljudska država? Odgovor: Ljudska država ima vso oblast, posebno pa v šoli je vsemogočna. Vprašanje: Kaj je postava? Odgovor: Postava je volja ljudske države.

Vprašanje: Kakšen pomen ima postava za posameznike? Odgovor: Posameznik je postavam dolžan brezpogojno pokorščino; zakaj postava je „javna vest“.
Kordeš: „Povej mi, Grilc, od kod pa jemljete ves ta nezmisel?“
Grilc: „Vse to smo se naučili od novodobnih profesorjev. Sploh je novodobno modroslovje pri nas v Socialiji veleugledno. Možje Voltairovega, Hegelovega, Schoppenhauerjevega, Häckelovega in sličnega kova so pri nas češčeni in slavljeni.“
Kordeš: „Kaj pa deset zapovedi, ali teh ne učiš?“
Grilc: „Bog varuj! To bi bila vendar vera in vera je zasebna stvar. Boga v Socialiji ni in zato se tudi ne more govoriti o desetih božjih zapovedih. — Sploh pa, kaj naj n. pr. počnemo s šesto zapovedjo? Socialna demokracija zahteva vendar v družinah po Beblovih navodilih „svobodno ljubezen“. Postava: „Ne prešestvuj,“ ne bi imela za Socialijo prav nobenega zmisla; saj zakona sploh nimamo.“
Kordeš: „Kaj? Zakona nimate? Kaj živite ko psi?“
Grilc: „Če se hočeš tako izraziti, da! Pri nas prideta dva skupaj in gresta zopet narazen, kakor se jima zljubi. — Sicer pa se radi tega ne smeš čuditi. Ta praksa se je pričela že davno prej po drugih državah s civilnim zakonom. Šla sta enostavno v urad, kjer so vaju vpisali kot moža in ženo in če je bilo komu všeč, je šel
drugi dan zopet tja in se dal črtati. Pri nas v Socialiji pa smo odpravili tiste nepotrebne šege; po uradih ti ni treba več letati; tudi je vsakemu posamezniku dano na prosto, da stori kar hoče.“ Kordeš: „Potemtakem pa pri vas ni nobenih zakonov več in nobene družine?“
Grilc: „Seveda ne. Včasih se sicer dogaja da kak mož občuje s kako žensko nekaj mesecev. Pravilni zakon, kakor ga razumejo katoličani, je v Socialiji popolnoma nemogoč. Kakor sem ti že pravil, se vsi prebivalci popišejo radi razdelitve dela v Socialiji, ker vlada pri nas „prisilno delo za vse“. Zato pa se lahko pripeti, da pride mož petdeset kilometrov na desno, žena pa dvajset kilometrov na levo, mogoče v kakšno državno pralnico, kjer mora ostati gotov čas.“
Kordeš: „Kaj pa je potem iz otrok?“
Grilc: „Vzgoja otrok je popolnoma podržavljena. Novorojeni otrok mora ostati v državnem zavodu eno leto in sicer skupaj z materjo. Nato je mati zopet dodeljena kakemu delu, otrok pa pride v kako državno vzgojevališče. — Tam dobi vsak otrok svojo številko, ki je obenem njegovo ime.“
Kordeš: „Ubogi revčki! Mogoče niti ne vedo, kdo sta njih oče in mati.“
Grilc: „Tega v Socialiji tudi ni treba vedeti. Vsak je državljan in drugega nič.“
Kordeš: „Toda če pri vas nimate zakona, potem mora vladati strašna nenravnosti“
Grilc: „Nenravnost? Nravnost je pojem, ki so ga odpravili s starim družabnim redom. Zato v Socialiji tudi nimamo nenravnosti.“
Kordeš: „Vse kar je prav, Grilc! Ampak to so že neznosne razmere! Kako more človek, ki ima še kaj časti, zdržati v Socialiji?“
Grilc: „To bi midva morala preje premisliti; potem ne bi bila zapustila Trsta, sploh ne bi postala socialna demokrata.“
Kordeš: „Kdo pa bi si bil tudi mislil, da pride socialna demokracija do takih norosti!“
Grilc: „To bi morala misliti, dragi Kordeš, če bi bila stvar le nekoliko trezno pretehtavala. Vse, kar sem ti doslej povedal o Socialiji in kar bi ti še lahko povedal, ni nič drugega kakor dosledni razvoj socialno demokratičnih načel, ki so nama bila že davno znana. Voditelji socialne demokracije so vendar javno izrekli, da je vera zasebna stvar; izjavili so, da obstoji bistvo socialne demokracije z ozirom na vero v bogotajstvu in z ozirom na družino v „svobodni ljubezni“. Iz prvega načela sledi, da ljudska država brez ozira na Boga in božje postave lahko predpiše, kar se ji poljubi. Drugo načelo pa vsebuje odpravo zakona in kar tej sledi, mi ni treba dalje razvijati.“ Kordeš: „Potem odkrito obžalujem otroke, ki se rode v Socialiji!“
Grilc: „Seveda; otroci po tržaških sirotišnicah so brezdvoma srečnejši, ko katerisibodi otrok v Socialiji. Će ne drugega so bili vsaj krščeni, slišali verouk in bili vzgojeni od šolskih sester."
Kordeš: „Kaj otroci tukaj niso krščeni?“ Grilc: „Kam pa misliš! Cela vzgoja je vendar državna stvar in vera je „zasebna stvar!“ Zakaj naj bi tedaj skrbela brezverska država, da se otroci krstijo ?“
Kordeš: „A duhovniki bi vsaj lahko za to skrbeli?“
Grilc: „Kdo pa ve, kateri otroci so krščanskih, kateri židovskih ali poganskih staršev. Sploh pa duhovnikov v Socialiji ni.“
Kordeš: „Kako? Niti duhovnikov nimate?“ Grilc: „Kaj si o tem mogoče dvomil! Saj je vendar vera zasebna stvar!“
Kordeš: „To vem. Vendar bi se lahko zasebniki združili in si vzdrževali duhovnika!“
Grilc: „Ali ne pomisliš, da se v Socialiji popišejo prebivalci za določeno delo? Za duhovna opravila pa se seveda ne popiše nikogar, ker je vera zasebna stvar.“
Kordeš: „Potem seveda tudi nimate nobenega bogoslužja?“
Grilc: „Seveda ne! Kdo pa naj bi ga opravljal? In kje naj bi se opravljalo? Cerkev vendar nimamo.“
Kordeš: „O, koliko lepše je v tem oziru pri nas v Trstu! Kaj pa počnete n. pr. o božiču in veliki noči?“
Grilc: „Takrat praznujemo praznik v čast naraščajočega dneva in, kar imenujete pri vas veliko noč, je pri nas praznik vstajajoče narave.“ Kordeš: „To je vendar smešno!“
Grilc: „Mi smo se pač zopet vrnili k staremu poganstvu/*
Kordeš: „Če nimate nobenega duhovnika, nobenega bogoslužja in nobene cerkve, kakšen pa je pri vas pogreb?“
Grilc: „Pri nas ljudi sploh ne pokopujejo, ampak jih sežigajo, ker imamo krematorije.“
Kordeš: „Potem nimate niti pokopališča, kjer bi lahko obiskovali umrle svojce?"
Grilc: „Pokopališč seveda tudi nimamo. To bi bila nepotrebna potrata zemljišč. Pri nas pa je vse urejeno po načelih ljudskega gospodarstva in se je zato treba ogibati vseh nekoristnih izdatkov.“
Kordeš: „Kakor vidim, je pri vas vse pre-računjeno za kopičenje denarja. In ker je država edini delodajalec in so vsi delavci deležni dobičkov podjetja, morate imeti najmanj desetkrat tolike dohodke, kakor pri nas v Trstu.“
Grilc: „O, dragi moj Kordeš, kakšne pojme imaš ti o Socialiji. V Trstu sem zaslužil več kot čevljar, kakor sedaj, ko sem v Socialiji učitelj.“ Kordeš:	„Kako pa je to mogoče? Vaša
ljudska država je vendar popolnoma urejena po načelih ljudskega gospodarstva, trde postave o zaslužkih in kapitalistična produkcija so odpravljene, dobiček podjetij se razdeli; in ti ne zaslužiš več ko preje v Trstu? Kako je to mogoče?“ Grilc: „Veš, Kordeš, tu v ljudski državi je potrebna cela armada uradnikov in paznikov, ki morajo gledati vsakemu na prste, da dela in da
*
je delo kaj vredno in ki morajo računati, koliko bo treba vsakemu izplačati za njegovo delo. Preje v Trstu vsega tega ni bilo. Tam je vladalo razmerje kupcev in prodajalcev. Ni bilo treba uradno gledati čevljarju na prste, kako in koliko dela; zakaj čevljarjevi odjemalci sami so mu gledali na prste, če izdeluje dobro in ceno blago. Tako je bil čevljar sam prisiljen, vršiti svojo dolžnost, ako ni hotel, da izgubi odjemalce. — Tukaj v Socialiji je to vse drugače. Velika množica uradnikov in paznikov pogoltne neverjetno velikanske vsote, tako da delavcem ne ostane mnogo. Razen tega kopičijo višji uradniki skrivaj velike vsote na različne načine, tako n. pr. s korupcijo. Zato se sliši od časa do časa, kako je eden ali drugi pobegnil z milijoni. Ne, ne, Kordeš! Brez vere ne gre. Glavna krivda naša nesreče je, da so razglasili vero za zasebno stvar.“
Kordeš: „Pri vas v resnici niti pokopan ne bi hotel biti!“
Grilc: „Saj tudi ne gre! Sežgali te bodo, a ne pokopali; mogoče celo preje, kakor ti je všeč.“
Kordeš: „Mene kar mraz pretresa, ako pomislim, da sem v Socialiji. Ko bi bil že vsaj zopet v Trstu pri ženi in otrocih!“
Grilc: „To je pobožna želja, a zdaj je prepozno. Stvar bi si bil dodobra premislil predno si prišel v Socialijo!“
Kordeš: „Kako pa bi bil mogel le oddaljeno misliti, da vladajo v Socialiji take razmere?“
Grilc: „Če bi bil le malo pomislil, bi moral vedeti, da vse te stvari, ki sem ti jih povedal, niso nič drugega, kakor dosledni razvoj iz soci-alnodemokratičnih načel in posebno iz načela: vera je zasebna stvar.“
„Tako, Lončar, jaz sem svojo zgodbo končal,“ je rekel Naglič.
„Ta enakost vseh v Socialiji je bila res usode-polna!“ je pritrdil zamišljeno Lončar. „Tega si ne bi bil nikoli mislil, da morejo izvirati take posledice iz načela, da je vera zasebna svar. Veš kaj, Naglič, jaz ostanem pri svoji veri. Če že nosim ime katoličan, hočem katoličan tudi biti. Nihče mi naj ne očita, da sem hinavec. Z Bogom, socialna demokracija!“

Kapitalistična produkcija.
l||L#;ljučavničarski mojster Jereb je sedel v svojem £rr\ stanovanju pri gorki peči in kadil iz dolge ^ pipe. Bil je svoj čas navdušen socialni demokrat, pozneje pa si je stvar premislil in ni hotel o socialni demokraciji ničesar vedeti. Zato mu ni bilo všeč, da je bil njegov bratranec, ki se je pri njem izučil ključavničarstva, socialni demokrat in se udeleževal njihovih shodov. Vendar ga pa ni hotel pri tem ovirati, ker si je mislil, da se v takem slučaju s silo doseže ravno nasprotno.
Tudi ta večer je šel Lojze k shodu, na katerem je predaval dr. Iks.
Ko je mojster Jereb še sedel pri peči, se je vrnil Lojze domov. No, ga je vprašal mojster, o čem pa je govoril danes dr. Iks?
Lojze: O kapitalističnem načinu proizvajanja.
Mojster: Kaj pa razume pod tem naslovom?
Lojze: To, da sedanji družabni red smatra, da kapital rodi vrednost.
Mojster: Kaj v resnici ne daje nobene vrednosti?
Lojze: Ne, kapital je popolnoma neproduktiven. Edini vir vrednosti je delo.
Mojster: Kaj pa je na tem ležeče,vče izvira vrednost iz kapitala ali pa iz dela? Če imam 100 K v žepu, mi je pač vseeno, ako jih imam iz svojega kapitala ali pa iz dela.
Lojze: Kaj? Na tem je veliko ležeče. Pri sedanjem družabnem redu, kjer vlada kapitalistična produkcija, imajo lenuhi, ki samo kupone režejo, vso slast življenja: delavci pa, ki so si pravzaprav užitek zaslužili, morajo trpeti pomanjkanje. Ali ni v resnici na ta način postavljen vsak zdrav red na glavo?
Mojster: Torej naj v bodoče kapital ne bo več produktiven?
Lojze: Seveda ne! Saj že po svoji naravi ni produktiven; vsa vrednost izhaja iz dela.
Mojster: Potem vam svetujem, da boste v svoji državi, ki jo hočete ustanoviti, takoj vpeljali postavo, da drevje ne sme več rasti!
Lojze: Ti bi se seveda rad iz nas norčeval.
Mojster: Nikakor ne! Toda če drevje raste, potem je vendar kapital produktiven! Če n. pr. danes kupim gozd za 10.000 kron, si lahko prepričan, da bo po toliko letih vreden 20.000 K, ne da bi jaz sam pri tem kaj delal.
Lojze: Ta vrednost pa je produkt socialnega dela, n. pr. ker se z delom napravijo vozne poti. To nam je dr. Iks jasno dokazal. Loči kapital od dela, vzemi n. pr. pragozd v Braziliji — in gozd nima nobene vrednosti,
Mojster: Loči nasprotno delo od kapitala: zapri n. pr. 100 delavcev v prazno delavnico, v kateri nimajo ne orodja in ne materijala in njihova delavna moč bi imela ravno toliko vrednosti, ko gozd v Braziliji.
Lojze: Temu ne bom oporekal; toda ravno zato bi bilo treba vsa delovna sredstva in ves delavski materijal odvzeti kapitalistom in ga podržaviti, da ga vporabljajo vsi državljani. To je ravno tisto, kar mi socialni demokrati zahtevamo: podržavljanje vseh delovnih sredstev.
Mojster: Kaj pa razumete pod delovnimi sredstvi ?
Lojze: Vse, kar je količkaj produktivnega, tako n. pr. gozdove, rudokope, tovarne itd.
Mojster: Potemtakem torej smejo kapitalisti obdržati svoje palače, svoje vile, konje, razkošne vrtove? Zakaj vse to je neproduktivno!
Lojze: Kar ni produktivnega, ampak spada h povžitni (konzumptivni) posesti, to si naj za naš del vsak prisvoji in obdrži, če hoče.
Mojster: No, potem bodo gotovo vsi veleposestniki in veleindustrijci izpremenili svoje tovarne in druge produktivne posesti v zavžitne, da si jih na ta način lahko obdrže! Tovarne bodo torej ustavili, plavže pogasili, njive bodo izpremenili v razkošne vrtove, vsaka produkcija bo ponehala in stradal ne bo samo delavec, ampak vse ljudstvo in sicer toliko časa, dokler srejčno ne pomre lakote.
Lojze: Ne, to ne gre! Kar je večjih zavžitnih posestev, se morajo izpremeniti v produktivne.
Mojster: Potemtakem hočete zaseči sploh vso zasebno posest?
Lojze: Da, zasebna last je tatvina na skupnosti.
Mojster: Ali naj v prihodnje tvoja srajca in tvoje hlače ne bodo več tvoja last?
Lojze: No, to se vendar razume, da si vsak lahko pridrži kot izključno last, kar neobhodno osebno potrebuje!
Mojster: To mislim; sicer bi lahko prišel vsak kdor bi hotel in bi mi vzel hlače. — Toda prijatelj moj, kje naj bo meja? Ali naj ima tudi vsak svojo hišo? Koliko sob naj ima hiša? Koliko jedi sme vsak opoldne jesti? Koliko srajc sme vsakdo imeti itd. itd. ? Ali naj bo vse to policijsko odrejeno in določeno? To bi bilo lepo policijsko gospodarstvo, dokaj hujše ko v časih najhujšega političnega hlapčevstva!
Lojze: Ti pa tudi presmelo sklepaš!
Mojster: Tako kakor morem sklepati iz narave stvari same!
Lojze: Treba bi bilo razločevati med zasebno lastnino, ki služi za roditev vrednot, in ono, ki služi za osebno vporabo.
Mojster: Torej ostanejo palače, konji in razkošni vrtovi zopet obvarovani pred zaseženjem ?
Lojze: Pustimo to! Vsekakor bi bilo treba, da se podržavi kapital, ki daje vrednost in tako zatre moč kapitalistične produkcije.
Mojster: Ali smatraš n. pr. mlin za kapital, ki daje vrednost?
Lojze: To se razume.
Mojster: Potem ti hočem povedati zanimivo zgodbo.
V Afriki živi nekje 100 zamorcev in en slovenski naselnik. Zamorci delajo zelo enostavno in drobe žito med dvema kamnoma ali kvečjemu v možnarju. Naselnik pa pridno prednjači in si zida mlin. Posledica je, da ne melje žita hitro in z lahkoto samo za svojo potrebo, temveč zasluži tudi lep denar, ker puste drugi pri njem mleti. Sedaj pa pride država in mu zaseže kapital, ker rodi vrednote, namreč mlin, v prid skupnosti, tako da so poslej vsi zamorci deležni dobička, ravno-tako ko Slovenec, ki ga je zidal. — Kaj praviš k temu?
Lojze: To je tatvina!
Mojster: Nikakor ne! Po vaših socialističnih načelih je vendar zakrivil tatvino Slovenec, ker je smatral mlin za svojo zasebno last.
Lojze: Če si je kdo pridobil kapital sam s svojim delom, potem je stvar drugačna.
Mojster: Ali si niso tudi drugi pridobili premoženja z lastno delavnostjo. Torej morate vsem prizanesti in ne smete ničesar zaseči.
Lojze: No, za svojo osebo naj si obdrže. Toda ne smelo bi preiti na njihove dediče; vso podedovalno pravico bi bilp treba sploh odpraviti; s smrtjo vsakega bi moralo zapasti celo njegovo premoženje skupnosti.
Mojster: Veseli me, da sam uvidiš, da bi bilo zaseženje zasebne lasti blazno in nepravično, da se torej hočeš zadovoljiti z odpravo dediških pravic. — Poglejmo torej še, kakšna je stvar z dediško pravico. Ali meniš, da bi skupnosti in posebno delavcem koristilo, če bi se razveljavilo dediške pravice?
Lojze: Na vsak način!
Mojster: Bomo videli. Misliva si, da je de-diška pravica razveljavljena in veleindustrijec K. ne bi mogel zapustiti svojega premoženja ne otrokom in ne komu drugemu. Mislim, da bi bil raje brez dela udobno sedel v naslonjaču, ko si je enkrat toliko pridobil, da je lahko živel. Saj vse drugo tako ali tako pripade državi. Nadaljna posledica bi bila, da bi bilo vsled tega pri njem zaposlenih tisoče delavcev manj, da bi bilo torej tisoče delavcev, ki imajo danes svoj kruh, naenkrat brez kruha; a ne samo to: v splošnem bi se manj izdelovalo kakor danes. Trgovina, industrija in poljedelstvo, sploh vse gospodarsko življenje, bi bilo uničeno, ker bi nedostajalo nagibov za delo; ves narod bi sčasoma obubožal; imovitih ljudi sploh ne bi bilo več, temveč vse prebivalstvo bi bilo uvrščeno med proletarijat, ki bi pa bil na dokaj slabšem stališču, kakor je današnje delavstvo.
Lojze: Ti sklepaš zelo čudno!
Mojster: Ti sklepi pa so posledica vaših čudnih načel. Kar vi socialni demokrati brbljate o kapitalistični produkciji, je sama gola sleparija.
Lojze: To je preveč! Ves delavski svet ječi pod pritiskom in premočjo kapitala in ti imenuješ to sleparijo.
Mojster: Le počasi! Ni mi v mislih, da bi tajil premoč kapitala. Priznavam popolnoma, da so delavci po večini v nadvse slabem položaju in da jim mora država pomagati z vsemi sredstvi proti premoči kapitala, bolj kot je to storila doslej. Kar pa sem označil za sleparstvo, to so vaši socialistični nauki, da le delo rodi vrednost in ne tudi kapital, da se mora zaseči vse zasebno premoženje ali pa da se mora vsaj dedna pravica odpraviti.
Lojze: Če bi bilo vse to sleparija, kako je potem mogoče, da najdejo socialistična načela vedno večjo razširjenost in da se neprenehoma množe naše vrste?
Mojster: To ti kaj lahko razjasnim. Vera v Boga in njegovih deset zapovedi se je bolj in bolj umaknila. Zato bogatinu ni več mar revež in revežu ne več bogatin. Veliko nevernih bogatih veleindustrijcev izkorišča in izsesava svoje delavce in naj ti tudi poginejo v bedi. Neverni delavci pa si tudi ne obtežujejo vesti, da ne bi s pomočjo socialne revolucije vsega razbili in uničili. Za trenotek vsaj bi takrat lahko razuzdano živeli. Kaj bi potem nastalo iz človeške družbe, to jih ne briga.
Lojze: Ti si v resnici krivičen nasproti socialnim demokratom! Oni hočejo pošteno ozdraviti socialne bolezni.
Mojster: Da mnogi iz delavske mase to pošteno hočejo, to ti rad verjamem. O socialno-demokratičnih voditeljih pa tega ne verjamem. — Res je, da je med delavskimi sloji velika beda. Toda pot, po kateri hočejo socialni demokrati odpomoči bedi, je povsem zgrešena. — Socialno demokratični voditelji se mi zde ko mazači iz starih dob. Ti so se vozili od mesta do mesta v razkošno opremljenih vozovih, pred katerimi so bili vpreženi štirje konji. Hvalili in ponujali so svoja zdravila na vse pretege in gostobesedno oznanjali, da znajo čudežno zdraviti. Ljudstvo je vrelo za njimi, zakaj bilo je vedno neštevilno mnogo bolnikov. Kupovali so njihova zdravila, ker so jim za trdno obljubljali zdravja. Konec pa je bil, da so se mazači odpeljali s polnimi mošnjami, bolniki pa, ki so se trumoma drvili za njimi, so si z zdravili pokvarili še to malo zdravja in izpraznili že itak prazne žepe še bolj.
NfiRODNfl IN UNIVERZITETNA KNJILNICA
00000477776

UNIV. KNJlžNJpA Ljubljana
108176
Л
Naročajte in čitajte acnzauju- jj
nalno knjižico
[]
„Zločin nad domovino“! P
ki nam v žalostni luči pokaže zad- 3 njega polstoletja naše domače zgodovine. Izvod 4 K, za kolporterje, prodajalce in vse, ki pošljejo denar naprej, K 3-50.
Kdor hoče spoznati resnično lice Samostojne kmečke stranke, naj naroči brošuro
] „Velika nevarnost za vero“!
5 Izvod 1 K. Obe knjižici razpošilja r| Katoliška Liga v Ljubljani.
fn"~1