List 26. Politiški oddelek. Po državnem zboru. (Mnenje štajerskega rodoljuba.) Blizo poldrugo leto je že preteklo od zadnjih državno-zborskih volitev. Že trikrat je med tem časom zboroval državni zbor, že tretja vlada je od tistega časa na krmilu in vsem tem vladam so naši državni poslanci tlačanili s tako požrtvovalnostjo in takim samozatajevanjem, da isto skoraj škoduje časti in samozavesti slovenskega naroda. Ker se je ravnokar spet odložilo zasedanje državnega zbora, se smemo pač tudi vprašati, kaj smo v tej pol-drugoletni dobi dosegli, oziroma, kaj so za nas dosegli naši poslanci? Žalibog, se nam vsiljuje na to vprašanje odgovor, ki nas navdaja z žalostjo in ogorčenostjo. Z najboljšimi nadami in z nekako naudušenostjo smo pri zadnjih državnozborskih volitvah začeli volilno borbo; pričakovali smo mnogo od novega državnega zbora, a do zdaj ta državni zbor ni izpolnil niti ene naše zahteve, niti ene naše nade. A ne samo, da v tej poldrugo-letni dobi nismo dosegli ničesar, naopak, mi smo danes na mnogo slabšem, kakor smo bili pred poldrugim letom, naš politični položaj se hujša od dne do dne. Naše zahteve so večinoma take, katere lahko vlada izpolni brez sodelovanja državnega zbora, tukaj torej ne velja izgovor, da si državni zbor ne more pomagati, da je uničen. Nam vsem je še v jasnem spominu kako je grof Gleispach postopal pri imenovanju justičnih uradnikov o priliki uvedenja novega civilnopravnega postopanja. Na vsa koligkaj važnejša mesta je poklical strupene nasprotnike slovenskega naroda. Kako so se takrat protežiral1 pristaši tistih strank, ki so onemogočile vsako delovanje državnega zbora. Spomniti se je treba samo, kdo je postal predsednik okrožnega sodišča v Mariboru, državni pravdnik v Mariboru, predsednik višjega deželnega sodišča v Gradcu. Ko je minister Gleispach odstopil, se razmere za nas niso prav nič zboljšale, ampak se le shujšale, kar spet najjasneje kažejo imenovanja iz zadnjih časov. Imena Gleispach, dr. Eminger, — Pajk, Gertscher so za naklonjenost ministra dr. Ruberja proti nam Slovencem več kakor značilna. Pa ne samo pri sodiščih, tudi drugod veljajo pri imenovanju uradnikov v slovenskih pokrajinah ista načela. Dokaz za to so imenovanja okrajnega glavarja Schwarza in deželnega šolskega nadzornika Lampla. Čim očitneje kaže pri nas kak uradnik svojo mržnjo proti vsemu, kar je slovensko in avstrijsko, čim strast-neje agitira za protiavstrijske ideje Schonererja in Wolfa, tem hitreje se povspenja po uradniški lestvici navzgor. Tako so pri nas državni uradniki vodje političnih strank, katerih cilj je uničenje naroda, za katerega blagor bi morali delovati, strank, katerih težišče je zunaj avstrijskih mej. Tako je mogoče, da prirejajo pri nas državni uradniki veselice v senci pruskih plavic, kakor v Celju. Kako daleč je fanatizem naših uradnikov že dospel, kaže na sebi malenkostno a jako značilno dejstvo, da sta dne 17. rožnika 1898 pri kazenskih razpravah pri okrožni sodniji v Mariboru na mizi pred državnim pravdnikom kot javnim obtožiteljem ležala dva zakonika s črno-rudeče-žoltimi trakovi. * Da se pri takih razmerah veljava slovenščine pri državnih uradih, zlasti pri sodnijah, vedno bolj krči, je pač umevno. Pri okrožni sodniji v Mariboru državni pravdnik nikdar ne govori slovenski. Pri okrajnih sod- .-. nijah v Marenbergu, Slovenjemgradcu, Rogatcu, Ljutomeru in morda še pri drugih se celo izpovedbe slovenskih prič in obdolžencev zapisujejo samo v nemškem jeziku. Vse slovensko uradovanje pri teh sodnijah obstoji v tem, da se nekako iz milosti še sprejemajo slovenske vloge. Okrajna sodnija v Cmureku pa še tega ne stori. In kaj so storili naši poslanci za zboljšanje teh žalostnih razmer? Ničesar. Vir vseh teh nedostatkov pri naših sodnijah je višja deželna sodnija v Gradcu. Riba smrdi od glave. Dokler 252 ne dobimo višje deželne sodnije v Ljubljani, bode slovenščina pri sodnijah vedno zaničevana pasterka. Ustanovitev višje deželne sodnije v Ljubljani je pogoj za ugodno rešitev našega jezikovnega vprašanja. Letos se je v državnem zboru mnogo govorilo o rešitvi jezikovnega vprašanja, a kolikor je nam znano, nikdo ni sprožil vprašanja o ustanovitvi višje deželne sodnije v Ljubljani. Naši poslanci niti toliko poguma niso imeli, da bi z besedico grajali imenovanje grofa Gleispacha predsednikom višje deželne sodnije v Gradcu. Namesto da bi se bili v tej točki združili z nemškimi strankami in strmoglavili Gleispacha, bili so do zadnjega pripravljeni s svojimi glasovi braniti Gleispacha pri odgovoru na interpelacijo glede graških razmer. Hvala Bogu, da do tega za naše poslance naravnost sramotnega glasovanja ni prišlo. Ravno tukaj bi bili naši poslanci lahko odločno nastopili. Na vlado, ki nas nikdar ne pozna, se pač ni bilo treba ozirati, na desnici pa ni stranke, ki bi imela interes na tem, da je Gleispach predsednik višje deželne sodnije v Gradcu. Hrvati so celo istočasno z Gertscherjem dobili enako zaušnico, kakor mi z Gleispachom. Isti bi morali torej že z ozirom na svoje razmere postopati složno s Slovenci. Naš državni zbor ni več sposoben za delo, in ker svoje naloge ne more več izvrševati, je najbolje, da pogine. S tem še pa seveda nikakor nočemo reči, da bi se v Avstriji moralo vladati brez parlamenta, ali absolutno. Za delo le ta čas obstoječi državni zbor ni sposoben ker nima zdrave podlage. Njegov temelj, ta čas obstoječi volilni red, je gnil, krivičen, in edino zaradi tega se pri nas parlamentarizem ne more razviti. Naš parlament je treba postaviti na zdravo podlago, in ako se vlada obotavlja v tem oziru kaj storiti, mora jo parlamentna večina k temu prisiliti, namesto da z vlado vred tlačani obstrukciji. Mi ne zahtevamo popolnega preustrojenja naše ustave, ali preustrojenja ustavnega sistema, ampak samo nov volilni red naj se oktrojira. Seveda bi moral tak volilen red biti pravičen. Mandati se morajo razdeliti edino le po številu prebivalstva, volilna pravica bi se morala prav izdatno razširiti. Najbolje bi bilo, da se uvede splošna, enaka in neposredna volilna pravica. Odpraviti bi se morali vsi privilegiji in vsled tega tudi volilne kurije. Volilni okraji pa bi se morali omejiti kolikor mogoče po narodnostih. Ako mora nam že v vsakem drugem oziru Nemčija biti vzor, zakaj bi nam glede volilne pravice ne bila ? Ako bi se parlament postavil na tako podlago, od sedanjih obstrukcijonistov niti tretjina ne pride več v državni zbor. Na ta način postane državni zbor sposoben za delo in bode parlamentarnim potom predru-gačil tudi ostale točke naše ustave, kakor zahtevajo to koristi avstrijskih narodov. S tako izpremembo volilnega reda bi torej tudi avtonomistične stranke lahko zadovoljne bile, saj bi se na ta način ravno njihova moč v državnem zboru najbolje pomnožila. Ako se postavi parlament na tako podlago, potem ni treba več izpreminjati opravilnika, večina poslancev bode potem reprezentovala tudi večino prebi- valstva in parlamentarno načelo večine bode se spet samo ob sebi uveljavilo. Ko je večina videla, da je tačasni državni zbor uničen, bila je njena dolžnost, dogovoriti se, kako se naj postavi parlament na novo zdravo podlago in potem od vlade zahtevati, da uravna državni ustroj v njenem smislu. Da bi bila državnozborska večina v tem oziru storila kak skupen korak, nam ni znano, nam se dozdeva, da je večina pač vedno skrbela za vlado, nikdar pa za se. Na tako podlago postavljen parlament bode tudi jezikovno vprašanje brez težave rešil v smislu ravno-pravnosti vseh narodov in narodni prepiri v Avstriji bodo se vsaj ublažili, ako ne bodo popolnoma utihnili. Seveda bi se mogel tak volilni red pri sedanjih razmerah samo oktro-jirati. Ali če so se smele oktrojirati čisto krivične ustave s krivičnimi volilnimi redi, zakaj bi se pravici na korist ne smelo nekaj oktrojirati ? Mnogo bi se pa že dalo tudi z znanim § 14 doseči. S pomočjo tega § bi se dalo znižati volilni cenzus, ž njim bi se dali volilni okraji pre-drugačiti tako, da bi vsaj volilni okraji iste dežele bili med seboj prilično enako veliki, kar se tiče števila prebivalstva. S tem § bi se dali mestni volilni okraji povečati, volilni okraji kmetskih občin pa zmanjšati, ako bi se vsi večji kraji odkazali mestni skupini. In če bi se vse storilo, kar se v tem oziru da storiti s pomočjo tega §, bi gotovo tudi to mnogo koristilo našemu parlamentu, ker bi se njegova nezdrava podlaga vsaj deloma ozdravila. Ako se že mora vladati s tem §, zakaj bi se isti tukaj ne porabil, kjer je pomoč najbolj potrebna?