YU ISSN (5296) - LETNIK XXXI,
ŠT. 7 - APRIL 1991 - CENA 15 DIN
S PRILOGO IZPOD PULTA
Franci Čuš: Maribor by night Jože Jager: Bil sem pretepač in nasilnež Črna gradnja v Tomšičevem drevoredu Primer za dežurnega inšpektorja
Uničenje modrih žensk Carter, Butthole surfers, Borghesia
Dinamika, s katero nastajajo nove avtonomije in se postavljajo nove meje na tleh bivše (mar res?) Jugoslavije, je predivja za površnega opazovalca. Srbi za vsakim vogalom snujejo svoje krajine, najnovejši biser v tej pomladi narodov 150 let kasneje pa je nedavna Miloševičeva izjava, ko je dejal, da se morajo sosedje med seboj razumeti — mislil je na Srbijo in Grčijo — pri tem pa pozabil na vselej šikanirano Makedonijo. Politični jezik ni enak političnemu jeziku. Samo o tem, ali želimo slišati podporo enotni, pa kakršni si že bodi Jugoslaviji ali pa o tem, da je prihodnost stvar, ki je v rokah domačih politikov, se je treba odločiti. Ta odločitev je hkrati odločitev o sogovorniku. Kakor Markoviču prija Mitterandova podpora enotni Jugoslaviji — tradicionalni francoski centralizem pač — prija slovenskim slom avstrijsko laskanje Sloveniji.
Obča debata o tem, ali nam bo lepše samostojnim ali ne je zgrešena v toliko, da ni povsem zanesljivo kako bo, če bi se politiki odločili tako ali drugače. Če bi bile zadeve vsaj približno jasne, demosovi Uitrasi ne bi mogli očitati cincanja, ker ga ne bi bilo — bili bi razdruženi ali pridruženi. Sicer pa očitek o cincanju ni brca mimo. V glavah oblikuje državnotvorni naboj. Zahteva po štajerski avtonomiji je zatorej kvečjemu prva iz tovrstnega plazu na naših tleh. In avtonomijo slehernemu Blatnemu dolu že lahko podeli srce, toda srčna moč ni diplomatska kategorija.
зМШјАлЛј
čz? c-
NOVIM OBLASTNIKOM
UVOD V POMLADNO RAZPRODAJO PODLOŽNIKOV SLOVENSKE DRŽAVE
Sotrpin Iztok Saksida-Sax je zadnjič pravilno napovedal glede novopečene slovenske države, »da se bo morala slej ko prej pustiti razprodati, in to za smešno nizko in ponižujočo ceno«. Zgolj uvidevnost do bravca, ki bi se bržčas prežolčno razburil, pa ga je zadržala, da ni naravnost zapisal, da država še nikoli ni razprodajala same sebe drugače kakor tako, da je — za smešno in ponižujočo ceno, kakršno ta država kot ponudnica in ponuda hkrati pač ima po tržnih zakonitostih v politiki — razprodajala svojo uporabno vrednost, namreč svoje državljane, ki bi jim glede na stanje stvari ustrezneje rekli podložniki. Ali se je (ni se, ni!) tiskarska barva na zadnji Katedri osušila, preden so glavne buče samosloven-stva butnile, da smo tako rekoč kot jagnje brez matere, odkar je morala razkleniti svoj objem Au-strija felix in smo ostali nebogljeni sred ceste bratstva in zajedni-štva?
Komunikatorjem z javnostjo ne bo všeč, ko jih bomo zdajle spomnili, da bi morali svoji muziki
spodobno reči — farbanje blaga. Blago: to smo namreč, kadar nas kot gledavce TV prodaja oglaše-vavcem ali kadar nas anketirji javnega mnenja prodajajo politikom. Ali kadar nas lastniki slovenske države kot vodniki prodajajo svojim prihodnjim gospodarjem.
Komuniciranje z blagom se na blago nikoli ne naslavlja kot na blago. Če so bili antični sužnji govoreča orodja, smo podložniki svoje nadvse samostojne države južno od mehrvvertsteuerja govoreče blago, a ker blago po definiciji ne more na lastno pest odločati o svoji menjalni in uporabni vrednosti, imamo — kot blago — imobiliziran jezik. Zato se obračajo na nas v naši iluzorni neblagov-nosti — kot na Slovence, dobre in razumne ljudi, (po potrebi, a ne prepogosto, Srednje-) Evropejce, pridne, mirne, domoljubne, bogaboječe, .., krščanske duše.
Naj poskusijo! Znabiti bodo vmes ugotovili, da smo nenavadno blago tudi v tem pogledu, da se ne mislimo sami hvaliti, da bi imeli oni večji profit; smo blago, ki se zna poučiti o prijemih, s ka-
Akademski časopis Katedra
Tyrševa 23 62000 Maribor Telefon (062) 212 004 Telefax (062) 24 246 s pripisom »za Katedro« Številka žiro računa 51800-678-81846
Ustanovitelj in izdajatelj:
Študentska zveza Univerze v Mariboru (v pravnem neredu prehodnega obdobja)
Predsednica časopisnega sveta:
Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji.
Uredniitvo: Danilo Vezjak (glavni urednik),
Sašo Dravinec (odgovorni urednik),
Robert Hernec,
Albert Mrgole,
Rajko Muršič,
Darinko Kores-Jacks, ,
Miro Lenič.
Naslovnica in oblikovanje:
Didie Šenekar
Tehnična urednica:
Snežana Štabi
Tisk GZP Mariborski tisk Cena posameznega izvoda 15 din
Polletna naročnina znaša 60 din, za pravne osebe 120 din, celoletna naročnina
za tujino 30 DEM oziroma enako vsoto v drugi valuti.
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70 z dne 11 1 1970.
Uradne ure: razen v soboto in nedeljo vsak dan med 11. in 13. uro.
terimi ga prodajajo, in zna, ko se poslovi od svoje blagovne vloge, vljudno reče: »Nein, danke!« v več svetovnih jezikih, da o domačih narečjih in žargonih niti ne govorimo.
Ko se jim bo to posvetilo, nas Avstriji ne bodo več prodajali le s cuketami o pretrgani tisočletni kontinuiteti. Spomnili se bodo sorodstvenih vezi (ki so jih pretrgali — kdo? — boljševiki kajpak), narodnostnih manjšin, Slovenije kot geografskih vrat Avstrije proti Sredozemlju, vse folklorno in umetnostno izročilo bo na mah postalo »srednjeevropsko«. Srednja Evropa z Alpami je lep okvir tudi za prodajo Slovenije Bavarski: ali nam niso pravkar sporočili, da niso z one strani Alp le polke in valčki, pač pa celo panjske končnice? Črednikom naroda je bila polka ukazana in se tarantele bojijo, ne pa toliko, da katere izmed pokrajin moje dežele ne bi prodali Italijanom v imenu tisočletnega mirnega sožitja ob obali (kdaj, gospodje, je bila pretrgana pa ta kontinuiteta: 1918? 1943? 1945? 1947? 1954?), jezuitov, ki so nam prinesli koledniške igre in jaslice, in Rima s papežem. Ostalim interesentom za nakup bo ostalo bolj malo, pa vendar nas z vsakterim veže kaj prisrčnega: Francozom nas lahko prodajo, ker smo jim dolžni človekove pravice in Ilirske province; Angležem se lahko izročimo v varstvo, ker imajo tisočletno parlamentarno tradicijo; Belgiji, ker je majhna katoliška dežela, srečno razdružena na dva bratska naroda; Ameriki so se prodali že vsi drugi in nam ne more biti v sramoto, če dobijo še nas; Japonci in Kuvajtčani imajo pa tako ali tako povsod kaj v lasti. In če nas končno prodajo še našim dozdajšnjim bratom, nas ne sme presenetiti, saj smo že navajeni.
MRTVI KO
ANTIPROPAGANDA
DODATNA
PONUDBA
r
Dodatna ponudba je bolj ali manj nujen dodatek k osnovni. Kaj nam pomaga, če se kak uvoznik spomni prodajati brazilske avtomobile na špiritni pogon, če na naših črpalkah ne točijo špirita? Kaj nam pomagajo še tako dognani izdelki, če ni na razpolago potrošnega materiala zanje? Če nekje prodajajo blago v razsutem stanju, nimajo pa embalaže, v kateri bi ga potrošnik lahko transportiral, je to prav tako pomanjkljiva ponudba. Npr. v trgovini s tekstilnimi ostanki na Koroški cesti v Mariboru nimajo vrečk, ki sicer niso njihov prodajni artikel, pač pa bi utegnile priti prav kupcem — velja se skratka zamisliti nad resnostjo poslovodje, ki za to »malenkost« ne poskrbi.
Taka dodatna ponudba je stvar ponudnikove kulture, in je bolj potrebna ponudnikom samim, kot pa potrošnikom, vsaj v razmerah urejenega in konkurenčnega trga — potrošnik se pač odloča za ponudnika, ki mu pod najugodnejšimi pogoji nudi največ. Ta »(naj)več« je lahko prav neznatna malenkost: npr. da gostu, ki je v gostinskem lokalu naročil le hrano, pijače pa ne, samodejno postrežejo s kozarcem vo-
de, da kupcu tekstilnega izdelka pojasnijo najboljši način vzdrževanja in čiščenja, da kupce različnih naprav opozorijo na posebnosti delovanja in stvari, na katere morajo biti posebej pozorni (kljub obveznim priloženim navodilom!), da ti na bencinski črpalki očistijo šipe ipd. K dodatni ponudbi večjih izdelkov spada tudi dostava, eventualna postavitev, priključitev, demonstracija delovanja ipd. Vse to je praviloma vključeno v ceno osnovnega izdelka ali storitve in samo po sebi umevno.
Kjer je osnovni izdelek/storitev mogoče dopolniti, prilagoditi individualnim željam kupca ipd., imamo praviloma opraviti z dodatno ponudbo za doplačilo — žal so pri nas izjeme, ki to pravilo potrjujejo, pravi pa se jim slabi ponudniki, razmeroma pogoste. Manko kakršnekoli dodatne ponudbe ni opravičljiv z nikakršnjimi »objektivnimi težavami«, ampak izključno z radikalnim znižanjem cen osnovne ponudbe — z umanjkanjem dodatne ponudbe (tudi zgolj kot možnosti, ki je potrošnik niti ne namerava realizirati) se namreč zmanjša tudi vrednost osnovne!
D. K. J.
Zbornik lahko naročite na naslov: KUD France Prešeren, Karunova 14, 61000
LJUBLJANA
ali po telefonu 061 332-288.
л'* '4
V
ZBORNIK PREDAVANJ B 1988/89,89/90
■ ■ ■ JU-
radio
MARŠ
MARIBORSKI RADIO ŠTUDENT 95.9 MHz UKV stereo
oddajamo 24 ur dnevno lasten program od 15. ure do 21. ure ob vikendih od 15. ure do 24. ure in satelitske programe
pripravljamo popoldanski glasbeno-informativni program
ter večerne glasbene in govorne termine oglašujte na našem radiu!
Gosposvetska cesta 87/b, 62000 Maribor tel & fax (062) 221-442, 20-179
UTRINKI
-v), ,
Štirinajst dni bivanja v tujini zadostuje, da spoznanja spodrinejo iluzije. Nenehno primerjanje je del življenja, ki ga zaznamuje posebna vrsta vmesnosti. Iz ugotovitve, da življenje domačinov v tujini ni idilično, se porodi nenavadne občutje. Srčno sem si zaželel, da bi se čim večjemu številu mladih raziskovalcev posrečilo zapustiti Slovenijo — uiti po možnosti za zmeraj (Slovenci iz diaspore želijo dokončati prekinjeno igro iz mladosti; zakaj bi morala njihova igra prizadeti mlade). Mladi raziskovalci se bodo izmaknili nečemu najbolj bolečemu za posameznika: grenkim malenkostim, s katerimi jim v Sloveniji ozaljšajo znanstveno delo.
Zgodba se je začela z razveseljivo novico. Vsem »mladim raziskovalcem« z opravljenim magisterijem je odslej omogočen študij v tujini. Navedeni sta bili dve obliki: opravljanje celotnega doktorskega študija v tujini, kar mora biti posebej utemeljeno, in nekaj mesecev trajajoča študijska izpopolnjevanja, ki naj bi jih opravilo čim več raziskovalcev. Sredstva bodo zagotovljena, je pisalo v obvestilu, s preoblikovanjem zneskov, ki jih fakultete (oziroma druge raziskovalne ustanove) prejmejo od republiškega sekretariata za raziskovalno dejavnost in tehnologijo za »mlade raziskovalce, v štipendije. Na prvi pogled je bilo videti vse idealno: kot verovanje v razmerje med marko in dinarjem v letu 1990.
Potem se je kmalu pokazala poroznost obvestila. Najprej v tem, da odslej »mladim raziskovalcem« niso več dostopne »redne« štipendije republiškega sekretariata. Potem pa še z ugotovitvijo, da so »mladi raziskovalci« razdeljeni v štiri kategorije, ki se razlikujejo predvsem po višini zneska, ki ga dobijo fakultete (ne pa tudi: raziskovalci) vsak mesec. Ker gre za razpon med 33.000,00 in 46.000,00 din (v marcu 1991), je postalo hipoma jasno, do kakšnih razlik pride med štipendijami. Delna upravičenost razlik doma, ki je utemeljena z ločevanjem na družboslovce, humaniste, tehnike in naravoslovce na eni strani in na kabinetno, laboratorijsko in terensko delo na drugi, postane v tujini zanemarljiva ali celo sprevrnjena: ravno kabinetni družboslovci in humanisti še berejo ob revijalnih člankih tudi knjige. Iskanje knjig je tudi eno njihovih glavnih početij v tujini, toda prav oni dobijo najnižje štipendije.
Sprva so bile informacije o štipendiji takšne, da kategorije sploh niso bile omenjene, temveč so bili vsi izračuni narejeni po najvišji, D kategoriji. Potem pa se je sprožil hudičev ples opozoril. Prvo je bilo, da je osnova za izračun znesek po kategorijah. Drugo, da je višina štipendije v tuji valuti povsem odvisna od spreminjanja vrednosti dinarja. Tretje, da je izračun odvisen od nakazanega
zneska v posameznem mesecu. Drugo opozorilo se je medtem že izpolnilo z zahtevo za plačilo »rabata« za nakup deviz na borzi (zmanjšanje štipendije za najmanj 20%). Tretje je bilo ponazorjeno s podatkom, da je v letu 1991 znesek, ki ga dobijo fakultete, vsak mesec tudi nominalno manjši.
Postopek za pridobitev štipendije je na papirju bil jasen. Pri izvedbi se je začelo zatikati. Kar je koristno, ker so postale znane nekatere podrobnosti in pasti. Čeprav je štipendija zasnovana na že odobrenih sredstvih, za odobritev ne zadostuje mentorjev predlog, ki ga potrdijo na fakulteti. Pridobiti je treba še mnenje vodje raziskovalne skupine, da lahko zadevo pretresejo in potrdijo na republiškem sekretariatu — in jo vnesejo v računalnik.
Strokovni delavci sekretariata za raziskovalno dejavnost in tehnologijo so nasprotovali popolni
ločitvi štipendij za »mlade raziskovalce« od osnovnega sklada za štipendije, ki je bila utemeljena s trdnim/vezanim tečajem dinarja v lanskem letu. Prvotni razlog za ločitev je bila želja, da bi odpravili podvajanje stroškov. Fakultete so prejemale zneske tudi v času, ko je »mladi raziskovalec« prejemal štipendijo iz »rednega«, sklada. Toda zdaj znesek, ki ga sicer prejemajo fakultete, ni večji ali manjši delež v znesku enotno določene štipendije v tuji valuti, temveč nekaj, kar tolče po glavi in žepe predvsem »mladega raziskovalca«. Vodstva fakultet pa so nekoliko jezna, ker so ostala brez blagodejnih mesečnih prilivov.
Med tekanjem od Poncija do Pilata za podpisi in pečati izve »mladi raziskovalec« tudi to, da je sekretariat določil spodnji znesek štipendije: 1.200,00 dolarjev na mesec za življenje in 100,00 dolarjev za knjige oziroma delovne pripomočke. Ne more pa izvedeti, ali bo sekretariat nakazal fakultetam dovolj visok znesek, da bodo lahko nesrečnim in revnim »mladim raziskovalcem« iz kategorij A in B izplačale vsaj to zajamčeno štipendijo. Izplačil ne opravlja neposredno sekretariat, temveč fakultete.
Zneski, ki jih omenjam, so nekajkrat večji od zajamčenega osebnega dohodka v Sloveniji. Dodam lahko samo še, da so nekateri življenjski stroški v tujini celo nižji kot pri nas, kar naredi primerjavo še bolj srhljivo.
Toda ključno je nekaj drugega. Vladajoči sloj, ki ne zmore zagotoviti podmladku svoje inteligence zajamčenih štipendij, ni vreden primerjave z jaro gospodo, ki jo je opisal Janko Kersnik. Maja Godina je v komentarju v februarski številki Katedre opozorila, da vladajoči sloj brez ustreznih vzorcev vedenja ni vladajoči sloj temveč vladajoče barbarstvo.
Igor Kramberger
л^^Ј/tt^j- ffi ш
Napredek
LEPE DUŠE
MIROVNIŠKE
Prav gotovo se še spomnite erupcije mirovniškega nezadovoljstva na »civiliziranem« delu svetovne oble, ki jo je podžgal eksistenčni strah pred možnostjo razširitve spopada v Zalivu — otrokom, ki o miru razmišljajo predvsem skozi mitologijo pesmic tipa Give Peace a Chance, so se že ob misli, da bi lahko bili vključeni v kakršnokoli vojno, tresle hlače. Kasnejši dogodki so jasno pokazali, da v tem novodobnem mirovništvu še zmeraj kraljuje hipokritični infantilizem, ki je pred dvema desetletjema razsul gibanje, katerega slogan — make love, not war — sta po svoje »realizirala« razcvet mestnogveril-ske »neposredne akcije« z orožjem v rokah na eni in yuppijevski »bussiness« na drugi strani. s
Če bi mirovniška paradigma zares pledirala predvsem na zaščito temeljne človekove pravice — pravice do življenja — V najbolj univerzalnem humanem smislu, potem bi se morali mirovniki zavzemati za obrambo življenja v katerikoli konkretni situaciji, še posebej v trenutku, ko na (bivšem) bojišču niso (več) ogroženi le vkopani vojaki, ampak milijonska reka civilistov, ki si poskuša rešiti golo življenje z begom preko gora (da bežijo pred »lastno« vojsko, je svinjarija, ki bi morala mirovnike še posebej podžgati). Toda — nikjer nobenih demonstracij, nobenih zborovskih prepevanj, nobenih (niti krokodiljih) solza in nobenih obtožb.
Nojevsko zakopavanje glav v pesek je način preživetja ekonomskega sistema »zahodnega sveta« in na tej točki se vsa zgodba začne in konča. Kako vendar dopovedati kakšni tretjini delovne sile na zahodu, da bo ob službo, če po kakšnem božjem čudežu čez noč »zmagajo« mirovniki? V štorijah o »svetovni imperialistični zaroti« je bilo — kot vse kaže — kakšnih devet desetin resnice, le v interpretacijski desetini se je skrivalo jedro ideološke »zmote«.
Sploh pa: ali bi bilo človekoljubni mirovniški duši sploh dano prenesti krike vesti, ki bi se zavedala, da je neizbrisno oblepljena s krvjo tistih, na katerih preizkušajo najmodernejše uničevalske tvarine duha, ne da bi po tihem verjela v rasistično predpostavko, da oni drugi pač niso dovolj »ljudje«, da bi bilo mogoče sočustvovati z njimi, in da so si za bombe, ki so jih dobili na glavo, pravzaprav sami krivi.
Vzpon humanitarnega zahodnjaškega duha se nam ob vsaki realni krizi kaže v prav nič zavidljivi luči: dejstvo je, da je ljudi, ki so ob televizorjih pred tremi meseci občudovali velik »shovv« nad Bag-
dadom, še najbolj prizadela slika v naftno smolo zlepljenih kormoranov, medtem ko so ob skrbno cenzuriranih »posnetkih« trupel ostali mrtvo hladni, češ — saj so njihova, ne naša.
Zimski mirovniški »upor« je bil upor lepe duše, pritlikavega duha, ki hoče pred seboj in svetom sprati lastno slabo vest — krivdo, ki se je hudičevo dobro zaveda v vsej svoji razsežnosti, potlači z nekakšnim »protestništvom«. Evropsko (in še bolj ameriško) mi-rovništvo je padlo na izpitu: s tem, ko je zahtevalo brezpogojen konec vojne, je samo dokazovalo lastno slepoto -- kje je bilo takrat, ko si je cela zahodna polobla mazala delovne roke s krvjo, žrtvovano za »obrambo« pred islamskim fundamentalizmom, utelešenim v Mefistovski podobi Imama Homeinija? In kje se skriva mirovništvo takrat, ko državne institucije na zahodu žegnajo razvoj novih in novih orožij? In nenazadnje — zakaj se jih sploh ne tiče pobijanje ljudi daleč za devetimi vodami in desetimi gorami?
Tudi naša majhna deželica s fiksno idejo o demilitarizaciji ne izstopa iz vsesplošnega mirovniškega infantilizma. Kje je bil pritisk podpisnikov deklaracije za demilitarizirano Slovenijo takrat, ko so oblasti pripravljale obrambni zakon in vojaško vzorno začinjen proračun?
V mednarodnih odnosih dejansko ni sentimenta — na tem polju še najblj velja zakon močnejšega, zakon džungle. Majhni ali »nezgodovinski« narodi morajo venomer plačevati davek zgodovini — predvsem krvni davek. Ali se povprečen zahodnjak sploh zaveda, koliko genocidnih dejanj je v tem stoletju zakrivila igra interesov »zgodovinskih« narodov? In koliko državnega terorja v resnici visi na njihovih »nedolžnih« dušah? Da in ne — sodobni humanizem se nam zmeraj bolj kaže kot v modne cunje zapakirano barbarstvo.
Brezobzirna mitologija »napredka« in »civilizacije« kaže svoj resničen obraz ravno tam, kjer so točke ravnovesja »svetovne ureditve« dodatno tlakovane s kostmi žrtev zgodovine. In civilizacija, ki si zatiska oči pred dejstvom, da pradavna rodovna (morda še neolitska) skupnost ni nič manj ČLOVEŠKA od nje same, ni vredna nikakršnega spoštovanja. Če bi bili Kurdi samo en nesrečen primer v zgodovini, bi ga bilo mogoče rešiti — toda genocid je sestavni del obstoječega svetovnega reda: in TO JE ZARES KATASTROFA ZAHODNEGA DUHA.
RAJKO MURŠIČ
л :i
$ rdite: SfzJ	««	O,
Mediji
NACIJA ALI DEMOKRACIJA
Letošnji marec je bil za Srbe bistven — mnogi so namreč ugotovili, da so Srbi, ne po 8. seji, ampak po 9. marcu, in to z razlogom: marec ni predstavljal le protesta proti neomejeni oblasti, ampak predvsem spopad dveh koncepcij srbstva. Ena trdi, da je največja vrednota, iz katere velja izpeljevati vse ostalo, nacija, druga pa zastopa stališče, da je največja vrednota za neko nacijo, državljana, človeško bitje, Demokracija in Svoboda, in da velja iz teh vrednot izpeljevati vse ostale. Marčevski dogodki so najboljše slika situacije v Srbiji in Beogradu. Marčevski dogodki so najboljša slika situacije v Srbiji in Beogradu. Poseben pomen je imel marec za nas, medijske ljudi, ker so medijski preboji postali mogoči šele po marcu, ko je med inteligenco, študenti in večjim delom tiste skupine novinarjev, ki je branila svojo integriteto, prevladalo drugo stališče — torej nasprotno predpisanemu uradnemu mnenju, ki je veljalo zadnja 4 leta.
Poleg tega strateškega boja okoli dveh koncepcij srbstva se je odvijal tudi spopad med ti. beograjsko nacijo na eni in nacijo v notranjosti na drugi strani. Razlog nesoglasja je boljša informiranost in permanentna kritičnost Beograjčanov do oblasti, zaradi česar jih je težje držati pod kontrolo, medtem ko je notranjost slabše informirana, konzervativ-nejša, in torej še vedno pristaja na staro razumevanje, po katerem se ne sme insistirati na demokratizaciji Srbije, ker je Nacija v nevarnosti!? Torej, dokler je Nacija v nevarnosti, nima nihče pravice postavljati vprašanj demokracije, spoštovanja državljanskih in osebnih pravic in svoboščin. Torej, to ni bil le spopad
dveh koncepcij srbstva, ampak tudi dveh vrst Srbov; beograjskih in »notranjskih«. V ta boj se je vmešala še tretja skupina Srbov, namreč Srbi, ki živijo zunaj Srbije, in so konzervativnejši tako od Beograjčanov, kot od Srbov iz notranjosti, iz preprostega razloga, ker se v teh časih počutijo ogroženi. Ta biološka ogroženost jih sili, da zastopajo predvsem teorijo o kolektivni varnosti srbske nacije, tj. da ni več mogoče iskati varnosti v sobivanju s Hrvati, Albanci, Muslimani — iskati je torej treba novi varnostni sistem na osnovi izbiranja okoli nacionalnega jedra. Zato je Miloševič, ki je v Beogradu zgubil na političnem ratingu, za Srbe izven Beograda in Srbije še vedno nesporna narodna veličina. Če spregledamo pritlehni nivo politike, je trenutno najaktualnejša bitka, iz katere bi morale iziti vse posledice — boj med srbi, razdeljenimi na srbsko četniško nacijo in srbsko partizansko nacijo.
Bistvo te bitke je v tem, ali se bomo končno spravili in priznali, da je državljanska vojna končana, ali pa nadaljevali bedasto ideološko obstreljevanje med partizani in četniki. To seveda nima nikakršne logike, je nespametno in ne služi ničemur — razen morda legitimiranju današnjih političnih teorij, platform, orientacij... Ta razkol je viden tudi v medijih, saj so se tudi novinarji razdelili na »četnike« in »partizane«, in to ne-glede na morebitne posledice — tovrstne težnje je mogoče zaznati celo znotraj Politikine hiše in Nina, kar nakazuje na možnost neke vrste maksimalne svobode. Ta pa je danes mogoča zato, ker so intelektualci in študenti dilemo demokracija ali nacija razrešili v korist demokracije.
ALEKSANDAR TIJANIČ
Sedem resnic
MARIBOR BO
(SPET) GOREL
21. junija 1988. leta. Več kot tri tisoč delavcev Tama se je zjutraj v koloni odpravilo proti mestni skupščini, pridružiti so se jim Primatovi. Potem so prišli še iz MTT, Eiektrokovine, štrajkati je začel skoraj ves Maribor. Deset tisoč jih je še tri dni prihajalo v središče mesta, ustavili so promet po cestah in blokirali železniško postajo. Prva resnica: Deset tisoč ljudi lahko zaustavi vlake!
Uletovi delavci, ki so bili takrat v največjem dreku, se kljub pozivom štrajkajočih iz drugih tovarn niso upali pridružiti protestom. Pa so jih nato kljub temu prodali. Pogodba, katere veljavnost želijo sedaj tudi sodno razveljaviti pa ima samo nekaj členov in je napisana na niti ne celih dveh A 4 straneh papirja. Druga resnica: Delavci v največjem dreku se težko odločijo za protest. Ko pa ni več nevarnosti za oblast, bodo prav tisti najprej slabo prodani!
Eni so rekli, da je Maribor doživel tako hud delavski potres, ker v njem več let ni bilo socialnih pretresov in so številne organizacije postale neambiciozne. Komentatorji so po štrajku še dejali, da kaže nekatere od zahtev stavkajočih v Mariboru podpreti. Na primer »da je treba varčevati na vseh področjih, da je treba dati več možnosti zaposlenim, da bodo v lastnih kolektivih sami odločali o razporejanju dohodka in osebnih dohodkov, da naj delovne organizacije vodijo sposobni gospodarstveniki, ne pa politiki dvomljivih sposobnosti za vodenje gospodarstva. In da bi politiki, ki se pogovarjajo s stavkajočimi, bi morali skupaj z delavci iskati predvsem možnosti za zmanjševanje stroškov, nikakor pa obljubljati višjih bruto osebnih dohodkov, ki ne bi imeli opore v večjem dohodku.« Tretja resnica: Komentatorji klamfajo!
Delavci so šli v boj za plačo. In jo dobili. Za to so morali kričati na Trgu svobode. Zato so morali s tovornjaka s katerega so jim politiki želeli govoriti nagnati podpredsednika takratne.vlade Janeza Bohoriča. Zato so skoraj obrnili Čukov službeni avto in razbili stekla na Skupščini, četrta resnica: Zamajala se je oblast!
In po tistem se je stanje slabšalo. Od 563 mariborskih podjetij (med katerimi je 364 zasebnih), jih je lani na primer 183 poslovalo z izgubo. Skupna izguba je bila 2.052.235 tisoč dinarjev. Kar 86 odstotkov vseh izgub mariborskega gospodarstva je v treh industrijskih panogah in gradbeništvu: elektrogospodarstvo, stroj-
na industrija, proizvodnja električnih strojev in aparatov in gradbeništvo. Med največjimi izgubarji (ki imajo nad sto milijonov dinarjev izgub) so Metalna, Dravske elektrarne, Elektrokovina, Elektro Maribor. Socialni mir je kršen in delavci so, po mnenju sindikalistov, ostali brez podpore legitimno izvoljenih predstavnikov v skupščinskem sistemu. Katerih lider vse ostreje zahteva politične spremembe. »Naši člani vedno pogosteje postavljajo vprašanje zaupanja v poslance in vlado ter zahtevajo odgovornost. Zakonske in druge rešitve, sprejete v skupščini, ki zadevajo pravice in položaj delavcev, so jih največkrat razočarale in zrevoltirale. Sprejeti socialni program je program, ki ne omogoča niti preživetja. Je program umiranja na obroke. Delavci vse bolj poudarjajo, da nimajo več kaj izgubiti, saj dan za dnem izgubljajo plačilo za opravljeno delo, ki zamuja mesec ali več, ali pa ga sploh ni, je rekel Ravnik. Peta resnica: Potem bo odstopil!
Poleg Mariborčanov, ki pripravljajo nove delavske proteste — najbolj obveščeni trdijo, da bo Maribor znova zagorel, pripravljajo kovinarji štrajke tudi na Koroškem, Gorenjskem in v Ljubljani. Do spopada z vlado torej lahko pride vsak čas. Vlada, ki je s sodelovanjem drugega dela Demosove politike in sindikata uspela preprečiti generalni štrajk konec lanskega leta in je kritizirana iz lastnih vrst se bo tako morala braniti. Čeprav je malo verjetno, da bo do zaposlenih izredno represiven sistem, v katerem se je tvegano upirati, kar tako privolil h kritiki iz proletarske organizacije.
Šesta resnica: Čas proletarcev je po njihovem mimo!
Takrat, junija 1988. leta, jim ni uspelo oblikovati druge zahteve kot to, da hočejo višjo plačo. Niso imeli politične kulture. Kot Demosovci, ki so prišli prvič v Skupščino in niso znali govoriti in se obnašati, so bili. Maribor pa je ostal vroč lonec, na katerem se smodijo tako zablode bivšega sistema, kot nepripravljenost zdajšnje politike na ljudski potrpežljivosti primeren način za popravljanje njihovih napak.
Zdaj eni ugotavljajo, da se ponižni Maribor spreminja v nevarnost za mlado demokracijo, čeprav je Maribor, ki je vedno trpel najtrše režime, ki ni imel inteligence, svoj spopad z oblastjo na romunski način že doživel 1988. leta. Naslednji bi tako moral biti bolj kulturen. Sedma resnica: Maribor je kulturno mesto!
BOJAN TOMAŽIČ
BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE
FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV ... A1 ... A2 ... FOTOKOPIJE NA BARVNE PAPIRJE
POVEČAVE - ZOOM - POMANJŠAVE
BIROSTOR1TVE
tiskarna založba trgovina kopirnica
piSarniŠkO 62001 MARIBOR
reklamne «a»iki.»» storitve
TBfKM TKffM №) »47«
ARIBOR JUTRI
gt šega deleža tudi v njenem interesu, da Maribor gospodarsko ne bankrotira.
Katedra: Eden izmed očitkov v zvezi s projektom »Maribor jutri« pravi, da bi bilo potrebno zbrati več ponudb različnih svetovalnih agencij; kaže, da je nekaj podobnega sugerirala tudi republiška vlada?
Čuš: Včeraj sem dobil dopis s strani enega izmed slovenskih ministrov, ki je ta projekt z velikim navdušenjem sprejel, češ da je smiseln samo sistematičen pristop. V naslednjih dneh pa bomo dobili tudi konkurenčno ponudbo s strani stanfordskega raziskovalnega inštituta. Ta inštitut je angažiran v bivši DDR, na Madžarskem, v Češkoslovaški. Kar se ti-
MARIBOR BY NIGHT
Tipična lastnost Maribora je, da v vseh statističnih pregledih njegovo gospodarstvo po vseh pozitivnih kazalcih bistveno zaostaja za slovenskim povprečjem, po vseh negativnih kazalcih pa to isto povprečje precej presega. Ker že slovensko povprečje ni ravno bleščeče, je razlog za zaskrbljenost seveda dvojen, toliko za tiste, ki jih zanimajo številke; v Mariboru le-te postajajo kot sredstvo za detekcijo problemov irelevantne. Zoprna vprašanja s tem v zvezi smo dr. Franciju Čušu, mestnemu ministru za gospodarstvo, zastavljali dan po tem, ko je izvršni svet izšel iz prvih resnejših zaostritev kot prepričljiv zmagovalec.
Katedra: Za začetek si definirajmo polje današnjega razgovora; sintagma »prestrukturiranje mariborskega gospodarstva« je lahko problematična. Po eni strani je vprašanje, če sploh obstaja »mariborsko gospodarstvo« kot poseben fenomen, po drugi strani pa lahko ima »prestrukturiranje« prizvok nekakšnega projekta odrešitve.
Čuš: Mislim, da je smiselno govoriti o mariborskem gospodarstvu posebej; ustvarja 330 milijonov dolarjev izvoza, zaposluje 60 tisoč ljudi v industriji, tega ne moremo negirati. Kako to funkcionira, kakšna je njegova vsebina in ekonomika pa je rezultat ča-
I
Velik uspeh te vlade je, da se uveljavlja spoznanje, da ni naloga izvršnega sveta pisanje sanacijskih programov in sprožanje kadrovskih sprememb.
sa, ki smo ga dosedaj živeli. Če se lotimo samo tistega dela, ki Maribor z negativnim prizvokom realsocializma najbolj izpostavlja v Sloveniji, torej industrije, potem so te posledice giganti, nefleksibilni sistemi, stari programi, stara nvselnost, podkapitaliziranost, težave z likvidnostjo, težave z znanjem. Kar se tiče prestrukturiranja: da pride do tega, niso več potrebne nobene politične odločitve ali dekreti. V tržni ekonomiji
Katedra: Verjetno pa je projekt vendarle toliko razdelan, da se ve, v kolikšnem času naj bi se kaj zgodilo? Kaj je torej mogoče pričakovati, denimo, čez tri leta?
Čuš: Vsi bi morali biti optimistično razpoloženi. Če bomo že a priori prepričani v neuspeh, je boljše, da se izselimo iz te države. Ne glede na politične razmere pričakujemo, da bo makroekonomska politika v Sloveniji do konca leta tako daleč, da bomo lahko pričeli s privatizacijo, z aktivnostmi glede monetarne politike, carin, cene kapitala itd. Mi pa moramo naše poteze pripravljati vzporedno. Ne moremo torej čakati na kompletno novo zakonodajo, temveč se moramo paralelno pripravljati na tržno gospodarstvo.
banke in ostale inštitucije, tudi za izvršni svet, pa projekt pomeni veliko informacij —'o potrebnem financiranju, potrebnih aktivnostih na socialnem področju in podobno.
Katedra: Mariborski izvršni svet se je pri svojem delu poslužil tudi metode, ki je dvignila precej prahu: direktnega kreditiranja firm. Kakšen je vaš odnos do tega?
Čuš: Tu se srečujeta dve logiki — ekonomska in socialna logika. Zagovorniki trde variante tržne ekonomije so proti kakršnemuko-
svet izdelane kriterije, po katerih dodeljuje kredite...
Čuš: Tega zdaj vec m, z novim proračunom to ni več možno. Takrat je bilo to mogoče napraviti, v vseh občinah so se zbirali viški sredstev. Če je možno denar nekomu posoditi, to seveda pomeni, da nekje obstaja višek sredstev. Bilo bi nepošteno, da ljudstvo strada, denar pa stoji. Tudi sam imam težave pri tem, saj so mi pravila ekonomije jasna. Očitno se bo pa treba med več variantami tržne ekonomije odločiti, ali hočemo bolj brutalno ali bolj
I
Po mojem prepričanju je bil Maribor lani v poletju pred bankrotom. Totalni bankrot v Mariboru pa bi pomenil kaotično stanje z neobvladljivimi posledicami.
I
Ne prinašajo nam čudežnih konceptov ali elegantnih rešitev; prinašajo samo dejstva, sliko o nas.
je vzrok za prestrukturiranje samo trg. Veliko podjetij v Mariboru ni konkurenčnih. Prestrukturirati pomeni razbiti sisteme, ki so nefleksibilni in jih organizacijsko, kadrovsko in programsko obnovi-ti.
Katedra: Mariborska vlada je eden izmed subjektov, ki se s tem prestrukturiranjem ukvarja. Pri tem pa ji manjka inštrumentarij:	makroeko-
nomske okoliščine ji določajo drugi, v mikroekonomijo pa se ne more več vpletati. Kaj torej lahko napravi?
Čuš: Velik uspeh te vlade je, da se uveljavlja spoznanje, da ni naloga izvršnega sveta pisanje sanacijskih programov in sprožanje kadrovskih sprememb. Zelo pomembna naloga izvršnega sveta mesta in republike pa je pospeševanje tega procesa. Prišlo bo do spontane transformacije, toda proces bo trajal dalj časa. V okviru naših pristojnosti ga lahko pospešimo. Nikakor pa naj direktorji in delavci podjetij ne mislijo, da bo namesto njih nekdo drug odločal, oni pa bi čakali na servirane odločitve. Danes cela vrsta tujcev išče posel z našimi podjetji; če predstavnik lokalne vlade pri teh kontaktih sodeluje, je to zanje dodatna garancija. Enako velja z banke in finančne inštitucije.
Katedra: Kakšna je v tem okvirju funkcija projekta »Maribor jutri«?
Čuš: Vse nakopičene težave v podjetjih lahko veliko laže rešimo, če jih rešuje več partnerjev in ne podjetje samo; če se torej vključijo banke, lokalni izvršni svet, republiški izvršni svet in
če metodologije, konceptov dela, med temi inštitucijami ni velikih razlik. Njihovi cilji morajo biti realizirani že zaradi tega, ker si ne želijo negativnih referenc. Razlog, da nismo šli izključno v domači projekt (pri čemer McKin-sey in ostali ne zavračajo domačega znanja) je v tem, da bo potrebno pri bankah in drugih institucijah imeti za sabo nekoga z imenom z mednarodno referenco.
Katedra: To ni sporno; mogoče pa je sporno to, da ponudniki niso v enakem izhodiščnem položaju. Nove ponudbe se pripravljajo potem, ko je ena ponudba že bila razgrnjena v javnosti...
Katedra: Pri projektu »Maribor jutri« smo že definirali temo, naročnika in izvajalca. Kdo pa je uporabnik in kako lahko vemo, da projekta ne bo dočakala ista usoda, kot npr. projekta »Maribor 2G0D«?
Čuš: »Maribor 2000« je bil zelo širok projekt, ki je zajemal poleg gospodarstva tudi družbene dejavnosti. Ko zaide regionalno gospodarstvo v krizo, je najprej potrebno pognati tisto, kar ustvarja novo vrednost. S tem vzbudimo potrošnjo in vse ostalo. Projekt obsega tudi operativne time, ki gredo v podjetja in pomagajo iz-' delati pregled dejanskega stanja. Skupaj s podjetjem nato izbirajo strategijo reševanja težav. Za
I
Razlog, da nismo šli izključno v domači projekt, je v tem, da bo potrebno pri bankah in drugih institucijah imeti za sabo nekoga z imenom z mednarodno referenco.
li poseganju s finančnimi sredstvi v podjetja. Z vidika socialne tržne ekonomije pa je izredno pomembno, da ima država izdelane tudi socialne kategorije. Pri nas socialno breme nosijo še vedno le podjetja; kar bi morala prevzeti država, prevzemajo podjetja. Po mojem prepričanju je bil Maribor lani v poletju pred bankrotom. Z nekaterimi posegi — eden od teh je to kreditiranje — smo preživeli do aprila 1991, pod nenormalnimi pogoji gospodarjenja. Iz gospodarstva se je nenehno pritiskalo na republiko, da so prispevki previsoki. Eden izmed načinov, da smo prispevke zmanjšali, je bilo tudi vračanje sredstev v obliki kreditov. Trditve, da je bil to stran-vržen denar, so neprimerne. Tudi ni bil namenjen le sociali; omogočil je izpeljavo kakšnega posla do konca, ki sicer zaradi blokade ne bi bil realiziran. Totalni bankrot v Mariboru pa bi pomenil kaotično stanje z neobvladljivimi posledicami.
Katedra: Če bi naj imele take poteze funkcijo izenačevanja bremen, potem bi to zahtevalo, da ima izvršni
humano različico. Teoretično je lahko možno tudi to, da ima Slovenija dvajset ali petindvajset odstotno brezposelnost. Ne želim pa si tega v praksi.
Aleš Razpet
ostale inštitucije. To so izkušnje iz Porurja, iz Amerike itd. Med temi subjekti obstajajo konfliktni interesi; za vsak večji projekt je treba najti konsenz vseh, ki pri tem sodelujejo. Zaradi tega iščemo partnerje v slovenski vladi, da bi lažje kontaktirali z bankami, ki se ta hip nočejo pogovarjati o finančni konsolidaciji. Tudi kot davkoplačevalci, ki polnimo proračun, moramo dati vedeti vladi, da je že zaradi pomembnosti na-
Čuš: Eno so pravila, ki jih poznamo v poslovanju sicer, drugo pa so pogoji, ki jih poznajo takšne institucije, "ki so navajene vsega. Sedaj izgleda, kot da je za McKinsey projekt »Maribor jutri« prvi tak projekt. Če oni ne bodo delali tukaj, bodo delali pač nekje drugje, so razprodani — prav tako Stanford. Tudi sam sem najprej mislil, da je to problematično, pa so me opozorili, da na pravila igre ni potrebno gledati sentimentalno.
Katedra: Nekaj očitkov je bilo naslovljenih tudi na dejstvo, da McKinsey ne garantira rezultata.
Čuš: Ali Teodor Lorenčič garantira rezultat?
Katedra: To bi bilo treba vprašati njega.
Čuš: Tudi meni se namreč zastavlja precej vprašanj. Nekateri krogi so celo lansirali trditev, da imam jaz velik honorar od tega. Kar se tiče garancije: s tem, da se takšna inštitucija loti posla v tako rizični državi in regiji, že izkazuje prepričanje v svoj uspeh. Nasploh pa nam mora biti jasno, da to ni projekt npr. McKinseya, ampak naš projekt, projekt Maribora. Mi smo tisti, ki se moramo prestrukturirati; da bi se lahko, potrebujemo nekoga, ki bo s svojo metodologijo in znanjem omogočil hitrejši in blažji prehod v poslovanje, kakršno pozna svet. Ne prinašajo nam čudežnih konceptov ali elegantnih rešitev; prinašajo samo dejstva, sliko o nas.
Katedra: Ali lahko s konkretnimi parametri opredelite, kaj bo v določenem času uspeh, kaj polovičen uspeh in kaj neuspeh?
Čuš: Karkoli napovedovati je izredno rizično. Če se zgodi miselna transformacija, če pričnemo deliti, kolikor prodamo, če se borimo za tržišče in odmislimo privilegije, je že to veliko. Cilj našega dela je ustvarjanje podlage za konkurenčno industrijsko strukturo po tržno gospodarskih kriterijih.
ČASNIK
ZA
SLABE
ČASE
Dobimo se na cesti. Vsako sredo pri vašem prodajalcu časnikov.
Katedra 4
* 3MBIAPAČNA STRAN ALP
Rektor Univerze v Mariboru dr. Alojz Križman je med tribuno na te-' mo »Univerza, kje si«, do katere je prišlo na pobudo Zveze študentov Maribor, večkrat jasno pokazal, da mu popuščajo živci. Kdo ve, kako bi pogovor j potekel, če bi nanj, kot je bilo predvideno, ob ministru dr. Venclju prišel še ljubljanski rektor. Ne pa da ga je nadomestil prorektor dr. Boštjan M.
Univerza
JASNA KONTLER-VENTURINI
TRIBUNA, KI JO JE DOBRO POZABITI
Zupančič s svojim znanim .temperamentom in precej zvišenim odnosom do mariborske univerzitetne province.
Ta si je pri razčiščevanju vzrokov za meduniverzitetna neskladja (naj spomnimo: samo mariborska univerza je pripravila prenovljene visokošolske programe in samo ljubljanski znan-stvenopedagoški svet ni sprejel tez za pripravo Zakona o univerzi) privoščil izjavo: »Dr. Križman vi imate socialistično demorfirano zavest, če se bojite, da bo minister pisal zakon za univerzo.«In še:»Motite se, če mislite, da boste vi diktirali stari univerzi, kakšne programe naj ima. Učinka takih omalo-
važevanj ni mogla spremeniti dovolj prepričljiva Zupančičeva bojazen, da bo »to, da se mi tu prepiramo, izkoristit nekdo tretji in si namesto nas zagotovil pristojnosti«.
Tu bi bilo zanimivo vedeti, na kaj je mislil ljubljanski prorektor, ko je vendar pred tem tako kategorično zavrnit Križmanovo bojazen, da bi Zakon o univerzi nazadnje minister dal napisati dr. Marku Kosu, skupščinski glasovalni stroj pa bi to nato izglasoval. Kot da je tu nekaj shizofreničnosti: ljubljanski univerzitetniki ne morejo dopustiti, da se med njih in oblast vtakne DRUGO slovenska univerza. Tako je
ljubljanski univerzitetni vrh (v Zupančičevem zastopništvu) strmečim udeležencem mariborske tribune razkril dokaze za bolj častno ravnanje ljubljanske univerze. Ta je namreč ob zlovešči prerokbi dr. Veljka Rusa, da »ni nikjer rečeno, da mora univerza sama dati glavo na tnalo« zavrnila že tako rekoč sprejete omenjene zakonske teze in se (menda) dokončno opredelila, da sme Zakon o univerzi »vsebovati samo ista določila, ki opredeljujejo odnos med univerzo in širšo družbeno skupnostjo«Mariborska univerza - tako je bilo razumeti ljubljansko stran - iz nekakšnih svojih razlogov
Minister Peter pa - nič
KOROŠKA OSIROMAŠENA
Koroška preživlja tačas veliko gospodarsko in družbeno krizo, lahko bi rekli kar »mariborski sindrom«. Gospodarstvu, ki je že tako in tako na kolenih, je dal dodatno klofuto minister Vencelj, ki je kratko malo ukinit dislocirane oddelke na srednjih šolah. Za Koroško pa to pomeni, da bo ob današnji armadi brezposlenih kovinarjev dobila še nove in nove generacije brezperspektivnih kovinarjev.
Koroška regija ima tri srednje šole. Nekoč dobra gimnazija na Ravnah je z atentatom usmerjenega izobraževanja in odhodom nekaterih profesorjev postala povprečna srednja šola, pod streho katere se drenjajo tako gimnazijci kot prilagojeni programi kovinarjev. Ravenski šola ni imela dislociranih oddelkov, zato se je skozi Venclje-vo sito lepo prebila. Drugače pa je na Muti, kjer je srednja kovinarska šola, ki ima status matičnosti. Zaradi razvpite afere z »mrtvimi dušami« (dijaki so bili le na papirju in v redovalnici, pač zato, da je republika dajala denar), ki sedaj doživlja epilog na sodišču (mi-m°grede: ravnatelj te šole je bil v Go-goljevem času Ervin Kokošinek, De-
mosov poslanec v republiški skupščini) so se na Muti kmetijske šole že prej odpovedali (ta šola je bila »ekspozitura« mariborske), zelo trpko pa so preživeli ukinitev programa tekstilnih konfekcionarjev in gradbenikov ter tesarjev. šola na Muti je bila tista, ki smo ji v časih realnega socializma radi dali pohvalo, da se približuje združenemu delu. In prav z dislociranimi oddelki tekstilcev, zidarjev in tesarjev se je koroško gospodarstvo s temi kadri okrepilo. Vsaj za Korošce velja, da jo pri šolanju odločilna bližina šole (kar 85 odstotkov osmošolcev izjavlja, da je to za njih odločilen kriterij) in se neradi podajo v Maribor in Ljubljano. Možnosti šolanja v bližini doma pa so zelo siromašne.
In končno: tu je še slovenjgraška srednja šola, ki nosi ime po Edvardu Kardelju, letos pa je izgubila pred leti težko priborjen oddelek za lesarje. Zato pa so še vedno razpisali oddelek za zdravstvene tehnike, ki se kljub razmeroma bolni Koroški ne bodo imeli kje zaposlovati. Sicer pa so namere pokazale, da bi za lesarstvo bilo zanimanja najmanj med 40 Korošci, veliko pa je vprašanje, ali bo desetina takš-
podpira posege v univerzitetno avtonomijo in si pri prenovljenih programih s podaljšanimi semestri tehnike hoče zagotoviti večji delež republiškega univerzitetnega denarja.
Minister dr. Vencelj se je pri tem sporu držal zelo modro: povedal je, da prav rad prepusti univerzama reševanje »njunih zadev«, toda zadnjo besedo bo vendar imela republiška skupščina in tudi res je, da imajo vladajoče stranke svoje zakonske zamisli, ki dišijo po »državni univerzi«. Tako si je šolska oblast umila roke - rektor dr. Križman, ki se ni znesel niti nad ministrom, niti nad dr. Zupančičem (ta je tribuno tudi predčasno zapustil), pa je na koncu pošteno ozmerjal edinega skupščinskega poslanca mariborske univerze - študenta Dejana Murka. Ta je namreč kritiziral teze s stališča, da ne predvidevajo dovolj soodločanja študentov.
Rektor je Murku oponesel, da ne pozna tez, kasneje pa še, da je »preki- • nil študij tehnike in se zato na Tehniški fakulteti ni imel priložnosti udeležiti razprave o tezah«. Murko je medtem vidno užaljen zapustil tribuno. Ne glede na to, če je študentski poslanec morda res premalo pozorno prebral dopolnjene teze (te namreč vsebujejo tudi omenjeni študentski predlog) in čeprav je res študij tehnike zamenjal za študij prava, je verjetno smisel tolikšne rektorjeve ogorčenosti večini ostal nedoumljiv. Morebitna korist je morda samo v tem, da je jasno pokazal, da ne obstaja nikakršna aktualna naveza med rektorjem in aktualnim alternativnim študentskim vodstvom.
Žal nam čas oddaje tega teksta ne dopušča primerjave z napovedano tribuno v organizaciji ljubljanskih študentov, ki želijo soočiti univerzo in celotno vlado. Tako bodo končno stvari postavljene na pravo mesto: mariborski rektor se lahko skrega z ljubljanskim prorektorjem, toda za dialog s Peterletom mora že biti »prava univerza in pravi rektor«.
MIRO PETEK
nih, ki se bo mizarskih veščin učila v Mariboru ali kje drugje.
Verjetno bo potrebno pritegniti argumentom; da so dislocirani oddelki dražji, da kvaliteta pouka morda ni enakovredna izobraževanju na matični šoli. Gotovo pa Venclju ne bi bilo potrebno z enim zamahom zradirati z mreže šol, te podeželske oddelke, ki so si jih ljudje le s težavo priborili. Tako ima sedaj Koroška kar 11 razpisanih oddelkov za kovinarje (šola na Muti je pač razpisala dodatne oddelke kovinarjev, da bi se tako rešila propada), na drugi strani pa taista republiška vlada dobiva v roko platno in škarje s podržavljanjem železarne Ravne, kjer bodo zaposlenost skrčili vsaj za 1500 delavcev, Pučnikovi socialdemo-
krati pa v eni od svojih izjav izražajo celo bojazen o pet tisoč in več žele-zarjih.
Po vsem tem pa je v to osiromašeno Koroško prišla še okrožnica slovenske gospodarske zbornice, da lahko naši osmošolci nadaljujejo šolanje na kakšni od poklicnih šol v Celovcu. In — kot da bi Avstrijci vedeli, da je za okoli 1200 koroških osmošolcev na voljo le 200 kadrovskih štipendij — sosedje ponujajo še mamljive vajeniške nagrade, za tretji letnik denimo 11 tisoč šilingov. V normalnih razmerah ponudba na mestu, ob siromašenju možnosti za šolanje doma in ponujanju preko meje pa Korošci pravijo:
Kakšna ironija. Kakšen paradoks!
Nulla poena sine lege
ZDENKO KODRIČ
PA ZAPOJMO ENO PO TIROLSKO...
Znameniti Alf (ni iz znamenite televizijske nadaljevanke Tvvin Peaks) vpraša, mar pizza ne pristaja mojemu jeziku. Odgovorim mu, da mu krasno pristoji. Ga pa takojci tudi opozorim, da mora v hudih časih razmišljati tudi o postu (ne o lakoti). In ako hoče kaj zanimivega o njem slišati, naj prebere prigodno in intimno pridiga Lojzeta Peterleta, slovenskega premiera in profesorja, ki je bojda tako lepo o njem govoril v slovenski posvečeni vaški cerkvi svetega Janeza v Preski pri Medvodah. Alf predavanja našega vladarja ne bi razumel in sem zato misel o prevodu in obči razlagi slovenskih političnih navad v trenutku dobre volje čisto opustil in sklenil, da znamenitega Alfa s tem ne bom obremenjeval in bo rajši pojem o postu dobro razložil sebi in mimogrede še kakemu imenitnemu bralcu.
opozorilo duši in telesu, ki naj bi ju Slovenci ne razvajali preveč. Post je pot k zdravju — zato ostanite zdravi v postu, Slovenci, vzdržite vsaj še do junija, ko bo nastopil dan D in bo trajal do leta 2991 (po prerokbi Edija Kardelja).
Baš mi metafora nije jaka stra-na života.
Ob Peterletovem razmišljanju o postu in o tem, kako se naj človek posti, sem se spomnil tiste znane, samo da ima eno oko zdravo in že misli, da vse vidi prav in da je lahko edini, ki je sposoben ocenjevati in razsojati. Z gospodom Peterletom se strinjam, ko govori o postu, nikakor pa ne pristajam na njegovo pragmatično opozorilo »da vas ne pripravljam k temu...«, kajti to njegovo priporočilo faranom Preska pri Medvodah ni tolikanj prozorno in nenavadno, da bi bilo lahko neresnično. Takih napovedi sem se
Povsem brez Peterletovih misli pa le ne morem — zato nekaj povzetkov. Po njegovem je post duhoven smisel: »Ko se postimo,« pravi gospod Peterle, »se začnejo v telesu procesi, se začne neko dogajanje, ki navsezadnje utrdi telo in ga očisti, ki mu ne vzame nič bistvenega, ampak odvzame, kar je v telesu preveč.
Mu odvzame odvečne maščobe, ga razstrupi itd. Skratka, ga očisti, ker pa je telo povezano z duhom, potem to vpliva na samega duha...« Po predsednikovih besedah so posti in postitve nekaj povsem normalnega in- za človeka dobrodošla navada. Gospod Peterle se posti ob ponedeljkih — zaradi praktičnosti, pravi, in njegovo predavanje v cerkvi Sv. Janeza je postalo razumljivo šele takrat, ko je dejal: »Da vas ne pripravljam k temu, da se nam je treba počasi navadit na glado-vanje.« Premier torej posta ne jemlje kot metaforo, ampak kot
vedno bal. Čeprav nimam posebnega talenta za dobre metafore, čutim in slišim v tankem telesu in posušenih jetrih namig Boga, ki raji hoče reči, saj ni nič, bo pa še. Podobnih čustveno retoričnih eksplozij duha resda nisem mnogokrat slišal in prebral. Iz izkušenj pa vem, ko tako ljudje z oblasti mislijo, misel ponavadi tudi uresničijo. Skrajni čas, gospod Peterle, da Slovencem udari huda ura in skrajni čas, gospod predsednik, da podalpski ljudje onstran Balkana končno zvedo za vladno namero. Junij se namreč bliža z neverjetno svetlobno hitrostjo in postoriti je treba vse, da dan pred rojstvom moje hčere ne bo poln najrazličnejših neprijetnih presenečenj.
Baš mi je metafora jaka strana života.
Ali kakor pravi Diareja: »Kuga •je u Kinder-jajčku? Republika Slovenija...«
Pa zapojmo eno po tirolsko...
BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE
FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV ... A1 ... A2 ... FOTOKOPIJE NA BARVNE PAPIRJE
POVEČAVE - ZOOM - POMANJŠAVE
BIROSTORITVE
tiskarna založba trgovina kopirnica
piSarniŠkO (2001 MARIBOR
reklamne
_	*	.»-»	_	|	4	.. л ТШТОИ P6Z| ?b3SO
SlOritVC TturumsiH
s
. -4 ,	Naiocjm	Kti»dn>.	212404	Nonstop.
тжттт$> tyria
Jože Jager: Bil sem pretepač in nasilnež
SAMO MRZIM LAHKO ŠE
Ko sem spraševal po njem, so mi rekli, da je spet v zaporu (Obsojen je bil zaradi roparskih napadov)
»Sreča in nesreča je za človekovo samozavest središčno doživetje.«
Dr. Anton Trstenjak: Hoja za človekom
I
»En policaj mi je rekel: Zdaj si vse odsedel, zdaj si čist, kaj če bi ti kaj za nas naredi!.«
Ko sem nazadnje spraševal po njem, so rekli, da je menda spet v zaporu. EnainštiridesetletniJoie Jager iz Kungote. -Do mojega 25 teta je bilo vse dobro. Edino v življenju sem se jaz rad pretepal, bil sem pretepač, nasilnež. Po 25. letu pa se je začelo: sodnikov za prekrške nisem plačeval in zaradi tega sem šel nekajkrat v zapor. Prvič sem bit star 27 let, dobit sem štiri leta in štiri mesece.
I
•Prvo kazen sem dobil, ker me policaji niso mogli obvladati. S štirimi sem se tepel. Potem so me obvladali in sem dobil batine...«
Nisem vedel, da bom v to padei. Sem šel po Kungoti. Me pokliče en policaj. Jože pridi sem, za sodnika za prekrške nisi plačal, je rekel. Jaz pa sem rekel, tja tudi ne bom šel. Je rekel, zapomni si, če zdaj ne greš na policijo z mano, boš v kratkem padel v eno veliko sranje. Jaz sem se smejal. Kaj mi moreš, jaz bom sodnika za prekrške plačal, pa bo vse v redu, sem si mislil.
15. maja 1977 pridejo trije policaji na Podigrac v klet v delavski bife in me aretirajo. Pil sem pivo, pustili so me, da sem jo spil. Lisice so mi dali na roke in so šli z mano.
Za obnovo kartoteke, so .rekli, Pravi eden: Jože tak je, zdaj si vse odsedel, zdaj si čist, kaj če bi ti kaj za nas naredil? Sem rekel, kaj bi naj bilo, čeprav sem takoj vedel, kaj bo. Je rekel, malo več boš noter v zaporu moral biti. Da bi moral špici biti. On je mislil, da bi me v preiskavo dali, da bi se jaz pogovarjal z ljudmi in njim javil. Tovariš, sem rekel, jaz imam dosti teh sivih sten. Jaz bom gledal, da nikoli ne bom več noter padel. Je rekel, Jože zapomni si, še prosil boš za pomoč. Sem rekel, ne, ne bom prosil, meni ste toliko hudega napravili v življenju, da vas lahko samo mrzim še.
Je bil 4. november, sem bil spet noter. Isto leto, ko sem prišel ven, sem dobil tri leta in osem mesecev. Ravno tako roparski napad, samo s to razliko, da sem tokrat človeka videl, ko je prišel na soočenje. Prej pa nikoli. To je bilo, kot zakleto. Ali je bilo zmenjeno
»Sem se napil in šel na policijo, sem rekel, prasec, zapri me, da bom imel mir! Je rekel, da bom šel v zapor, ko bo čas za to.«
ali so mi nastavili človeka, jaz pojma nimam. To bi naj bilo v bližini kolodvora. V tem je tisti hec, da sem jaz v Mariboru tisti dan bil. Mene so na ulici dobili, me legitimirali in me odvlekli. Šest nas stoji blondtnih tam. In mene pokaže. Ravno mene pokaže. Pa prej ga videl nisem.
V preiskavi sem bil v sobi večinoma sam, ker sem se bal špicljev. Z vsakim, ki je prišel sem se skregal in ga vrgel ven. V priporu nisem mogel zdržati. Dvajset minut sem hodil, jaz moram ven priti, jaz bom znorel. Na Dob sem šel pred pravnomočnostjo sodbe. To sem odsedel.
Ko sem prišel ven spet nisem imel službe. Policaj mi je pil živce sigurno dve leti. Tudi pretepli so me. Ko sem komandirju to rekel, se mi je smejal in rekel, to ne more biti res. Sem rekel, tak zdaj pa konec, jaz moram iz tega kraja iti.
Sem spoznal žensko in šel živet na Koroško. Tam sem bil v redu, se dobro razumel. Pa so me takoj pogrešali. Ko so zvedeli, kje sem, je dan na dan začela hodit k meni policija. Pa je bil edini problem, ki sem ga imel, da so me z mopedom dobili brez izpita. Tak
»Ne bi rekel, da je dežurni krivec!«
PETER GOLOB, komandir milice v Kungoti: »Poznam ga dobro. Ne bi rekel, da je dežurni krivec. Toliko problemov, kot je, potem bi stalno pri njemu stali. Ker je povratnik, se terenski miličnik občasno oglasi pri njemu. Ne maltretiramo ga.«
Sem rekel, dobro, povej mi, kaj je narobe. Je rekel iz Maribora smo dobili. Sem rekel, saj se bo razčistilo. Na postaji milice so me premlatili, ko konja. V Mariboru so me spet prebutali. Nisem imel kaj priznat, pa me je eden, kako bi rekel, za moda od zadaj prijel in jih zvijal. Sem rekel, lepo prosim spusti me, bom povedal. Ko so me spustili, sem si dal roke na moda in rekel, da nimam kaj povedat. Pri preiskovalnem sodniku sem rekel, da ne vem zakaj gre. Na glavni razpravi ni bilo niti oškodovanca niti priče, to prise-žem, in sem bil za štiri leta in štiri mesece obsojen.
•Na zdravljenju je huje kot v zaporu! Osem dni sem bil tam. Če bi se zdravil, bi danes še bolj pil. Bil bi zmešan. Film \ bi se mi utrgal«.
Slo naj bi za roparski napad. Da naj bi jaz ob cesti ležečega moškega oropal. To je bilo za Kalvarijo. Moški naj bi imel hudo sladkorno in se vlegel ob cesti, jaz pa ga oropal. Nisem ga, ne, nisem ga. Nisem ga videl v življenju; niti na sojenju. Pričo, ki tudi ni bila na sojenju sem iskal, jaz sem jo mislil zadavit, vam odkrito povem, pa je nisem našel.
Ko sem prišel ven, dela nisem dobil. Priložnostno sem delal, mira pa nisem imel več. Kličejo me na policijo, Naj se javim gor, sem dobil kartico. Prstne odtise so mi spet vzeli in slikali so me.
dolgo so delali, da sem šel nazaj v domači kraj. Pa se nisem mogel prijaviti. Najdem si drugo žensko in grem v Ljubljano, nikomur nisem povedal. Pa so policaji bili spet tam. Nisem imel mira. Spet sem šel domov.
Terenski policaj pride k meni domov. Sem rekel, če prideš na dvorišče, ti bom s sekiro glavo razbil. Ne hodi k meni, ker mi krivico delaš. Pošteno živim, ne delam nobenega sranja, pusti me na miru. Če bi prišel, jaz bi mu res razbil glavo.
Dve leti nazaj. V civilu je bil. Ja Joža, kje ti živiš, je rekel. Najprej mi reci do-
ber dan, potem se bova lahko menila, zdaj pa ne, sem rekel. Sem rekel, bi me radi stran spravili, kot ste onega. Je rekel, saj Joža, tebi se tudi lahko kaj takega zgodi. Sem rekel dobro, bom pazil.
•V preiskavi sem bil v sobi večinoma sam, ker sem se bal špicljev. Z vsakim sem se skregal in ga vrgel ven. Na Dob sem šel še pred pravno-| močnostjo sodbe.«
Jaz hočem to preprečiti. Delam, čeravno službe ne dobim. Ne rabim kaznivega dejanja delati, toliko zmeraj zaslužim. Rad bi imel samo mir.
Kriv? So bile tudi takšne. Dvakrat sem moped vzel. En čas sem se klatil. Nisem pošteno živel. Sem tudi kaj zmaknil. Priznam. V zaporu sem tudi bil, ker sem punco udaril. Sem dobil sedem mesecev. Sodnik za prekrške iks krat, zaradi pretepov, zaradi kršitev javnega reda in mira. Bilo je,
I
»Terenski policaj pride k meni. Sem rekel, če prideš na dvorišče, ti bom s sekiro glavo razbit, ker mi krivico delaš!«
Prvo kazen sem dobil, ker me niso mogli obvladati. Ker sem bil divji, s štirimi policaji sem se pretepal. Saj so me obvladali in sem dobil batine. Drugo pa, ker nisem hotel sodelovati z njimi. Zbili so mi zobe. Glejte, tu jih imam zbite.
Hočem povedati, da sem trpel in naj me pustijo na miru. Ne rabim odškodnine. Star sem štirideset let, imam čas še družino ustvariti. Še penzijo lahko zaslužim, čeravno nimam več, kot osem let službe. Sem pod močnim pritiskom. Živim pri starših. Rajši sem
•Tri leta in osem mesecev sem dobil za roparski napad na človeka, ki sem ga prvič videl na obravnavi. Pojma nimam, atije bilo zmenjeno, ali so mi nastavili človeka.«
doma, da imam alibi. Naj me pusti na miru, ker sem živce izgubil. Sem se napil in šel na postajo, sem rekel prasec zapri me, da bom imel mir. Je rekel, da bom šel v zapor, ko bo čas za to. Dan za dnem hodi in sprašuje, da bi ga zlomil, suhljad. Zdaj se ne bom več selil. Celo življenje bova skupaj živela. Se bova srečala, on bo dol pogledal, jaz pa nikoli, ker on ima za kaj dol gledati, jaz pa ne.
Vem, da ga rad pijem, da sem tudi zmešan. Vem pa, da takšne stvari ne bom naredil, da bi šel v zapor. Zdravnik? Pri zdravnici sem bil in rekel, da sem živčen. Rekli so, da sem živčen od alkohola. Na zdravljenju v Ormožu sem bil pod takimi pritiski, Tiste tablete ne preneseš, pacienti govorijo, da so vrablova jajca, ker so okrogla kot jajca, če jih pregrizneš imajo okus kot amoniak. Od njih sem bil tako zmešan, da nisem vedel, kje sem. Osem dni sem bil tam. Bilo je huje, kot v zaporu. Če bi se tam zdravil, jaz bi danes še bolj pil. Bil bi zmešan. Film bi se mi utrgal-
Bojan Tomažič
.4
Kraje vozil pred našimi očmi
POZOR, HUD PAJEK!
Do podražitve 1450 din
BORIS STRMŠEK
Maribor — center mesta. Možakar srednjih let se začudeno ozira okoli sebe. »Ja kje pa je moj avto? Tukaj je bi/ parkiran... Ukradli so mi ga!... Pa čisto nov je M «Eden od mimoidočih se ustavi in pripomni: »Kdo vam bo le ukradel avto sredi dneva, sigurno ga je odpeljal pajek!«
Spet isto prizorišče. Mlajša ženska se jezi: »Pa kako so miga lahko odpeljali? Samo za pet minut sem skočita v banko, avto sploh nikogar ni oviral!«
Tako pač je, avtomobil je naj-bol varen na parkirnem prostoru, teh pa v Mariboru še zdaleč ni dovolj. Ljudje se znajdejo kakor vedo in znajo, mnogokrat na škodo in v oviro pešcev, kolesarjev in drugih voznikov. In tako so mestni očetje si omislili pajka. Petminutni skok v trgovino ali na banko te lahko sedaj drago stane. Pajek se pripelje, naloži tvoj avtomobil in se odpelje. Enostavno! Ko plačaš odvoz, ga dobiš nazaj. Seveda pa to ni nobena rešitev stiske s parkirnimi prostori, razen seveda za tistega, ki mu odpeljejo avto na parkirišče Snage v Nasipno 84. Naj pa omenim, da je parkirnina zelo visoka za naš balkanski standard.
Ker po nekaterih virih pajki odvažajo samo avtomobile, ki ogrožajo ali ovirajo promet, bi morali odpeljati včasih tudi kakšnega svojega soimenjaka. Konkreten primer: Pred semaforiziranim prehodom za pešce na Svetoza-revski (pri Merkurju) je na desni strani cestišča nepravilno! I?) parkiran avtomobil (prostor za invalide). Pripelje pajek, ustavi pred semaforjem in prične se nalaganje parkiranega vozila. Ker je ustavil na cestišču, ga morajo av- ■ tomobili prehitevati čez polno črto, torej so drugi vozniki prisiljeni narediti prometni prekršek. Poleg tega se semafor fie vidi, ovirani so tudi pešci... *
Ker mi v zvezi s pajki stvari nikoli niso bile jasne, sem se oglasil na postaji milice v Maistrovi
2 in tam so me napotili k Franju Kozelu, višjemu inšpektorju milice, ki je odgovoren za varnost prometa na področju UNZ Maribor. Pojasnil je nekatere stvari v zvezi s parkiranjem in odvozi vozil. Vse to je zapisano tudi v Odloku o ureditvi prometa Mesta Maribor iz 1988. leta. Milica odreja odvoz samo z javnih prometnih površin, če vozilo ogroža ali ovira promet. Odvoz z drugih površin, dvorišč ali privatnih zemljišč ni v njihovi pristojnosti. Takšen primer je tudi mariborska bolnišnica. Znotraj njenih meja odvoz vozil odredi varnostna služba bolnice. Vsako nepravilno parkirano vozilo se ne odpelje. Če je vozilo parkirano na pločniku, mora ostati še najmanj 1,6 metra prostora, da lahko pešci in invalidi neovirano hodijo mimo. Na primeru Gosposvetske ceste, kjer odvažajo vozila, čeprav ni prometnega znaka za prepovedano parkiranje, je Franjo Kozel pojasnil: »Parkiranje na pločniku in cestišču je prepovedano in za to ni potreben prometni znak. Parkiranje je dovoljeno samo na prostoru, ki je namenjen za to in je označen s črto. Če je odvoz vozita neutemeljen, ga plača Republiški sekretariat za notranje zadeve, ki nato zahteva regresno plačilo od delavca, ki je odredil odvoz. V lanskem letu je bil samo en takšen primer.«
v
m
Po Pravilih za upravljanje uradnih oseb organov za notranje zadeve se vozilo, odrejeno za odvoz, obvezno fotografira, tako, da se vidi registrska tablica in mesto parkiranja. Vozilo se prej pregleda, če so na njem kakšne poškodbe, se tudi te fotografirajo. Za poškodbe, nastale pri odvozu, je odgovoren odvoznik, v Mariboru je to Komunalno podjetje Snaga. Če pride voznik prej, preden se prične z nalaganjem vozila, plača samo kazen za nepravilno parkiranje. Ta znaša sedaj 750 dinarjev. Če je vozilo že naloženo, plača še polovico stroškov odvoza, kar znaša 350 dinarjev. V zadnjem času se ne odvažajo vozila iz zaprte cone, saj tam ne ogrožajo prometa, voznika, ki je vozilo parkiral, tam pa lahko doleti samo kazen za nepravilno parkiranje.
Na očitek, da odvažajo tudi vozila s tujimi registracijami, katerih vozniki seveda ne poznajo dobro prometne ureditve v Mariboru, je gospod Kozel pojasnil, da to ne drži najbolj. Takšnih vozil ni bilo dosti, sicer pa so tudi tisti, ki imajo celjsko, ljubljansko ali katero drugo od naših registracij, v bistvu tujci v našem mestu. Pri prekrških tujih vozil pa se dostikrat pokaže, da so njihovi vozniki naši ljudje na delu v tujini. Pri nas na-
sploh ni prave prometne discipline, kar pa za druge države ne drži, saj so tam tudi kazni neprimerno višje in se prekrški ne izplačajo. Mogoče bo po zadnjem povišanju denarnih kazni tako tudi pri nas!?
Pri odvozih vozil pa nastopa še en problem. Na Snagi ti vozila ne vrnejo, dokler ne plačaš odvoza. Ce voznik ne bi imel denarja pri sebi, bi lahko to uredili s položnico in bi odvoz plačal naknadno. Uslužbenka na Snagi mi je po telefonu pojasnila, da je to možno samo v izjemnih primerih, odločitev o tem pa je seveda v njihovih rokah. Najbolje je torej, da po vozilo brez denarja ne hodite. Še en majhen nasvet — če denarja nimate pri sebi, vozilo pa nujno potrebujete in vam ga ne vrnejo, je možnost tudi Rent-a-car in pa sodišče, ki izterja stroške za izposojeno vozilo od Snage. Po vseh zakonskih osnovah naj bi to špilalo.
Prometni režim v mestu je stvar občine, občini pa ne zaupam najbolj, zato se bom še dalje vozil po mestu z biciklom. Nič ne popije (sam sem precej večji porabnik), pa držim se tistega »Vsi na kolo za zdravo telo«, konec koncev pa mi ga tudi pajek ne bo odpeljal. Vzamite si zgled!
Katedra t
I
■ ■
Dva različna dela pižame in čevlji na nogah
KAJ SE DOGAJA V MARIBORSKI BOLNIŠNICI
Zakaj so nezadovoljni delavci in zakaj pacienti
Marec je bil mesec prenekaterih dogajanj in dejanj, vsaj v Mariboru. V tem okviru, po svoje pa neodvisno, se je v mariborski splošni bolnišnici ravno tako pripetilo marsikaj. Prejšnji direktor je odstopil, prišlo je do določenih kadrovskih sprememb (še več jih bo v bodoče), delavci sami so bili ravno toliko v štrajku kot ostali delavci Maribora, do neke mere pa so bili pripravljeni nastopati še bolj ostro. Bili so pripravljeni prav zares ustaviti delo, če 15. marca ne bi dobili osebnih dohodkov. Te so sicer dobili, vendar le zajamčene.
Nekaj hude krvi je povzročil nov urnik specialističnih ambulant, najbolj zaradi tega, ker le redko sprejemajo oziroma naročajo nove paciente v doglednem času. Do tega je prišlo po sprejetju novega zakona o delovnih razmerjih in Zakona o dohodninah pravi, da se prekoračenih ur ne sme izplačevati.V teh ambulantah pa imajo približno štirikrat več ur, kot bi jih po tem novem zakonu lahko izplačevali, in tako so zdravniki in ostalo osebje sklenili, da teh ur več ne bodo opravljali. Na splošno omejitveni ukrepi v našem zdravstvu pomenijo predvsem zmanjšanje števila zaposlenih v zdravstvu (čeprav peripetija s specialističnimi ambulantami očitno kaže, da je kadrov še premalo).
Da je mariborska bolnišnica v globoki krizi, kažejo podatki iz marca, ki so imeli kopico zapadlih računov -dva meseca za elektriko, tri do štiri
je verjetno jasno vsakomur. In kjer so obrekovanja, zadovoljstva v kolektivu ni, le napetost se iz dneva v dan stopnjuje, zadajajo se nizki udarci, prihaja do hude krvi. Kaj pa delo?
Nezadovoljne so medicinske sestre. Ne zato, ker bi se bale zgubiti službo, ampak zaradi narave dela samega. Žalosti ali besni jih, da so degradirane na raven prejšnjih bolničark, se pravi, da so dobre le za delitev hrane in tablet, postiljanje in odnašanje kahel. O bolj strokovnem delu pa že ni več govora - to je večinoma v pristojnosti višjih medicinskih sester. Konstantna nezadovoljnost se lahko odraža, in tudi se, ne le v odnosih v kolektivu, pač pa tudi v odnosu do pacientov, ki koncu koncev niso krivi njihove slabe volje.
Seveda pa je odnos do pacienta primaren, in njihovi strokovnosti skorajda ni kaj očitati (tako bi bilo tudi med štrajkom, če bi se pripetil), trpi pa človeška plat zdravstvenega poklica, ki je konec koncev osnovna komponenta le tega. In kako so pacienti občutili (še občutijo) nedavno krizo, ki s svojimi koreninami sega ravno tako daleč kot vsesplošna gospodarska kriza?
Včasih je mariborska splošna bolnišnica slovela po prijaznem osebju vse od strežnic do zdravnikov, po odlični in obilni hrani. Danes? Že pri sprejemu se ti lahko zgodi, da te bodo po-
BREDA KOBAN, glavna sestra bolnišnice: »Glede na to, kar spada v delokrog srednjih medicinskih sester, enotne delitve v SBM ni. Zaradi pomanjkanja višjega kadra se delitev del po oddelkih razlikuje. Po normativih je trenutno približno sto mest neustrezno zasedenih. Lahko rečemo, da v delokrog srednjih medicinskih sester spada kompletna oskrba bolnikov, razen zahtevnejših po-
segov. Sem spada terapija per os (tablete, kapljice), rektalno
(svečke), možne so še intrakutane in intramuskulame injekcije, intravenozne pa načeloma ne, preskrba s hrano, nadzor nad bolnikom in postopki (n. pr.: infuzije), spremstvo na preiskave (kategorija strežnic ne obstaja več), priprave za večji del preiskave, skrb za bolnikovo okolje (bolniška soba s posteljami, nočnimi omaricami, nočne sestre pa skrbijo še za stranišče), vzdrževanje in nadzor vseh bolnikovih vitalnih funkcij (po navodilih zdravnika oziroma višje medicinske sestre — sem spada vse od dihanja, bitja srca, odvajanja blata)...«
mesece za zdravila — za izplačila osebnih dohodkov pa so skupaj zbrali le za zajamčene plače.
Vse to je med delavci povzročilo nemalo hude krvi in plaz nezadovoljstva. Izplačilo zajamčenih osebnih dohodkov je bila le kapljica v prepoln kozarec. Ampak kaj preveč si svojega nezadovoljstva le ne upajo pokazati, saj lahko po novo sprejetem zakonu o zavodih delavca brez komentarja odpustijo. Čistilke pravijo, da čistijo iz dneva v dan več, pri tem pa ne vedo, -če bodo šefu ravno tisti dan dovolj všeč, ko bo odpuščat nadštevilne«. Da takšen strah vzpodbudi plaz obrekovanj,
slali domov z opravičilom, da nimajo perila, ali pa ti bodo dali pižamo in te prosili, da na nogah obdržiš svoje čevlje, ker copat pač nimajo, halje pa so tako ali tako redkost. Temu niso krivi delavci bolnišnice: če nimajo, ne morejo dati. Kriva je kriza, pravijo. Po eni strani vse bolj obubožani pacienti in njihovi obiskovalci odnašajo -vse, kar ni pribito«, po drugi pa ima bolnišnica vse manj denarja za nabavo materiala in nabavlja pač le najnujnejše. Morda bi mi kuharice oporekale, toda pacienti tožijo, da so obroki tako »lahki«, da »kar padejo skozi«.
Kriza se kaže tudi v obravnavi oziro-
t
II V f #W*£TVDIA
II 11 Ш Ш mm
I I
ma ležalni dobi. Res je sicer, da so ležalne dobe bile predolge, toda danes marsikdo oddide domov, ko so urejene najnujnejše zadeve, pri tem pa morda še ni sposoben skrbeti zase. Tukaj pa se dotikamo boleče točke, ki je bolnišnico (vsaj interni oddelek) marsikdaj umeščala na mesto nekdanjih hiralnic, ki so skrbele za ljudi, ki zase predvsem zaradi zdravstvenega stanja, niso bili sposobni poskrbeti, življenje pa se jim je iztekalo. Danes sorodniki vse preradi bolnega starega človeka pošljejo v bolnišnico, kjer naj bi dotrpel daleč od njihovih ušes in oči. Tako ali drugače, nekateri med pacienti čutijo, da so bili odpuščeni iz bolnišnične nege prej kot bi bilo do-
bro, oziroma, kot sami pravijo, se počutijo slabše ob odpustu kot pri sprejemu. Ampak to je navsezadnje stvar zdravnikov.
In na koncu, koga ne bi popadel smeh, če videva bolnike-v pižamah in s čevlji na nogah, če ti medicinska sestra reče, da je drek njen vsakdanji kruh in že kdovekolikič odnese kahlo izpod riti pacientke, ki ji vsakokrat uspe posrati posteljnino, naslednji dan pa bo odpuščena; če pižame že so, da boš verjetno dobil le zgornji ali spodnji del, da o tem, da bi bila enaka, sploh ne govorimo; če se pacienti prebujajo tožeč, da so lačni, oziroma od iznajdljivejših slišiš ponoči le žveče-
nje’ MIRJAM SEVČNIKAR
Tomšičeva 1
MIRO LENIČ
NAJELITNEJŠEM DELO MARIBORA
Stanovalci KS Toneta Tomšiča protestirajo proti gradnji, s soglasjem Zavoda za spomeniško varstvo so se dogajale čudne reči, objekt pa raste in bo (če) do jeseni končan
Dalj kot leto že traja afera okoli gradnje stanovanjskega bloka v Tomšičevi ulici 1. Pred kratkim (3. aprila) je bil v Večeru objavljen daljši tekst na to temo. Vendar se vsi ljudje (predvsem pa prizadeti) ne strinjajo in oporekajo zapisanemu v omenjenemu tekstu. Gre pa preprosto za to, da v zaselku, ki nosi epiteto »elitnega«, Marking in Gradis gradita stanovanjski blok, ki po videzu tja ne spada, po mnenju tamkajšnjih stanovalcev pa je to tudi -poseg v lepo urejen mestni park in Tomšičev drevored«, predvsem pa se pojavljajo vprašanja igralnih površin za približno 100 otrok in parkirnega prostora za bodoče stanovalce spornega bloka.
Če zanemarimo vse pripombe stanovalcev KS Toneta Tomšiča, ali je sporno to in ono, nam še vedno ostane nepojasnjeno »čudno« pridobivanje vseh potrebnih soglasij za gradnjo s strani Markinga in Gradisa. Predvsem ni jasno, po kakšnem naključju so izvajalci gradnje uspeli' pridobiti soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, saj
je zazidalno območje sestavni del zaščitenega mariborskega mestnega jedra, kjer se morajo vse eventualne novogradnje funkcionalno in oblikovno prilagoditi in uskladiti s historičnim jedrom. Da v omenjenem primeru temu ni tako dokazuje tudi kopija dopisa Zavoda za varstvo naravne in kulturne-dediščine Markingu, kjer črno na belem piše, da lokacijska dokumentacija ne ustreza pogojem za gradnjo, in da zato »ne morejo dati predmetnega soglasja«.
Toda, samo nekaj dni kasneje so iz iste ustanove, Zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine Maribor, poslali na Zavod za urbanizem Maribor dopis, v katerem pa z lokacijsko dokumentacijo soglašajo. Torej, izvajalcu del, Markingu, niso dali potrebnega soglasja, Zavodu za urbanizem pa so, in to za isto zadevo. Ker je čas za pripravo lokacijske dokumentacije običajno nerazumljivo dolg, res ni jasno, kateri moment je vplival na spremembo odločitve na Zavodu za varstvo kulturne in naravne dediščine Maribor. Da pri vsej stvari nekaj smrdi, pa je več kot očitno.
u. 'j ix vMsrra,шш|
J Ш.ЛИЕ Dimita MM 8M.J.I. 4ARIBOR, Slomškov t/a 9
.4V9CL*« Partizanska L1 N A R I B O R
gradhja nadcnestnlh objektov v grocbrnen sklopu Tomšičeva 1 v Marifcom -mnenje o lokaciji
V/\.	\^:	^	s'\	s-	"\
A	_	-	- -- »W«IW Imuu-Mj.,... у.ш.Ј. Ji. jZ -_«7
smatrati kot orosto. To velja predvsem za Južni ln vzhodni trakt gospodarskih osloplj nekdanjo grajska pristave, med tem, ko bi -.ih potrebno ponovno proučiti uoorabnost severnega trakta, ki bt bil гзпо1 svojih arhitektonskih vrednot. In monumentalnosti vreden ohranitve ln tefunkclcnallzaclje.
V celoti pa Ja potrebno pri projektiranju višine obstoječih ucoštsvatl višine obstoječih objektov to Je v višine kaol ln slemen ter tlorisno čl enjenost«. Nadalja Je potrebno pri oblikovanju ln Izbiri materialov upoštevati značilno zazidavo Tlmšlče.e ulice In seveda codraJsnostL novogradnje kulturnemu soomenlku.
ha osnovi navedenega moramo ugotc/ltl, da predloženi projekt kakor tudi na njegovi osnovi Izdelana lokacijska dokumentacija kljub delnem unšlevanju preonetne zakonodaje ln preoolsov ne ustrezata pogojem za gradnja na tem mestu ln zaraai tega ne roremo o ati orecmetnega seglisja.
Zaradi Izjeme občutljivosti danega prostora Je cctrebno Izdelati širšo študijo za predlagano zazidavo, ki čo dala odgovore na /sa ococta vprašanja In nekaj variant Idejnih zasnov, ki bodo osnova za rracaljna strokovno razpravo.
L so pozdrav t
'n&matel j!
Mikui.orof.
'■ ŠJL '<orsqgyatar>
Mrtvec ne pride po ljubico
GLEDALIŠKA (PREDSTAVA ODPADE
Teater na Srednji ekonomski šoli
»KOLIKO DEM JE IZVAJALKA S, M. PLAČALA AVTORICI S. M. ZA IZVAJANJE ŠANSONA ?«
Na Srednji ekonomski šoli v Mariboru deluje gledališče Pigmentki. Gre za povsem amatersko skupino, ki v glavnem pripravlja šolske predstave (torej takorekoč za zaprt krog občinstva), udeležuje pa se tudi tekmovanj Naša beseda. Člani skupine pod vodstvom mentorice Alenke Lep so za svojo letošnjo predstavo izbrali besedilo Svetlane Makarovič Martvec pride po ljubico. Vse bi se izteklo po predvidevanjih, če...
KRONOLOGIJA
Decembra lani so začeli s pripravami. Pri ZKO Lenart in zasebnih obrtnikih so dobili materialno in tehnično pomoč. Natisnili so 100 plakatov. Ker naj bi bila premiera na srečanju amaterskih gledališč Naša beseda 23. 3. letos, je mentorica 28. 2. letos poslala avtorici pismo, v katerem jo prosi za dovoljenje, da besedilo uprizorijo. Svetlana Makarovič ni neposredno odgovorila, pač pa je to 17. 3. storil njen odvetnik Andrej Škrk iz Ljubljane, ki zahteva za uprizoritev honorar v višini 6000 DEM neto, v nasprotnem primeru pa šoli grozi s tožbo. Gledališče Pigmentki je seveda takoj odpovedalo sodelovanje na Naši besedi in umaknilo predstavo tudi s šolskega sporeda. 26.3. sta izšli v Večeru odprti pismi Andreje Lep in Pigmentkov, 30. 3. in 13. 4. pa odgovora Svetlane Makarovič.
objavljeno, vendar ne kot trgu dostopna knjižna izdaja, ampak kot nekakšna interna gledališka publikacija v zvezi z eno od dosedanjih uprizoritev. Mentorica se je pozanimala pri osrednji avtorski agenciji, kjer pa ne vejo nič o tem, da bi bil tekst avtorsko zaščiten — najbrž je zaščiten preko kake gledališke hiše. Doslej je bil tekst že večkrat izveden, v Mariboru že pred kakimi desetimi leti, in sicer na grajskem dvorišču v izvedbi amaterske skupine s 1. gimnazije Tespisov voz pod vodstvom takrat še dijaka Tomaža Pandurja. Uprizoritev je takrat bila namenjena javnosti, vstopnina je bila dokaj visoka, premiere se je udeležila tudi avtorica, ki za izvedbo takrat menda ni zahtevala honorarja, Dejstvo pa je tudi, da ima avtor vso pravico zahtevati honorar za izvedbo svojih del, in to povsem po lastni presoji, stvar izvajalcev pa je, če avtorjeve pogoje sprejmejo, ali pa vse skupaj pustijo. V praksi se sicer ne dogaja, da bi šolski recitacijski krožki za potrebe internih šolskih prireditev prosili avtorje za dovoljenje, da lahko uprizarjajo njihove tekste, a vse kaj drugega je, če želijo s predstavami sodelovati na javnih gledaliških srečanjih, pa čeprav amaterskih.
PISMA
Prvo, namreč tisto, v katerem mentorica nadvse vljudno in ponižno prosi avtorico za dovoljenje, ni dostopno javnosti. V njem je pojasnjeno, da so si prav ta tekst izbrali sami učenci, člani gledališke skupine, da gre za amatersko gledališče, ki za svoje predstave ne pobira vstopnin, sicer pa nastopa le na šolskih prireditvah in srečanjih amaterskih odrov. Pojasnjuje tudi, kako daleč so s pripravami. V drugem odvetnik Škrk govori o ogorčenju svoje stranke Makarovičeve nad odločitvijo šole in zahteva ekskluzivnosti teksta primeren honorar Odlomki iz tega pisma so objavljeni v tretjem, namreč v Večeru objavljenem mentoričinem, v katerem, tudi s pomočjo citatov iz besedil Svetlane Makarovič, izraža svoje razočaranje nad tako odločitvijo, priloženo pa mu je pismo članov skupine z njihovim videnjem. Doslej zadnje, namreč v Večeru objavljeno pismo Svetlane Makarovič, pojasnuje, da avtorica pogosto zastonj dovoli izvajanje svojih tekstov, če jo le pravočasno prosijo za dovoljenje, sprašuje, kje so tekst, ki sicer ni objavljen, sploh dobili, in članom skupine z mentorico vred na nič kaj prijazen način deli lekcije iz korektnega vedenja.
DOMNEVE
Ostra reakcija Svetlane Makarovič je najbrž posledica dejstva, da so jo za dovoljenje zaprosili prepozno, torej ne pred začetkom dejanskih priprav, ampak šele takrat, ko je bila predstava že pripravljena. Če bi jo zaprosili pravočasno, bi najbrž dala dovoljenje brez odškodnine, čeprav krožijo po Mariboru nepreverjene govorice, da naj bi za svojo udeležbo na podelitvi bralne značke na neki osnovni šoli zahtevala poln honorar in avto (vendar ne juga ali katre) s šoferjem, kar naj bi dokazovalo njen pohlep po denarju tudi na račun otrok. Pa pustimo babje čenče - Svetlana Makarovič končno živi od svojega avtorskega dela. Skupina Pigmentki je predstavo prvotno namenila le svoji šoli, in šele, ko se je pokazalo, da je uprizoritev zelo uspeta, so jo sklenili predstaviti na Naši besedi, za kar so tudi prosili avtorico za dovoljenje. Z malo več poslovno korektnega obnašanja na strani mladih gledaliških zanesenjakov in malo več razumevajoče popustljivosti s strani avtorice ta nedvomno zanimiva popestritev amaterske kulturne scene v Mariboru in širše najbrž ne bi propadla. Škoda...
DEJSTVA
Pigmentki do teksta niso prišli po kaki ilegalni ali pollegalni poti, ampak so si ga sposoditi v mariborski Univerzitetni knjižnici. Besedilo namreč je
FRANC KRAMER
BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE
FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV ... A1 ... A2 ... FOTOKOPIJE NA BARVNE PAPIRJE
POVEČAVE - ZOOM - POMANJŠAVE
BIROSTORITV K
tiskarna založba trgovina ko p i r n ic a pi sarniško reklamne storitve
62001 MARIBOR
GLAVNI TRG 4. PP17 TTLffON (DS?) 2606C TtLff AX (06?) »47«
	
	
fc. *«•<*» 7
VZHODNO OD RAJ,
Pogovor z beograjskima študentskima liderjema
KAKO NEODVISNA JE LAHKO ŠTUDENTSKA ORGANIZACIJA
Jugoslovanski študentje so v minulih desetletjih pri dobivanju in izgubljanju pravic samoorganiziranja z neverjetno preciznostjo odražali stopnjo družbene demokracije. Koncem 60-ih, ko so se pridružili svetovnemu študentskemu puntu, niso samo docela zbegali tedanjega političnega vrha, temveč so tudi »spočeli« nacionalno obarvano opozicijo, ki je sedaj na oblasti ali se kot uradna
Željko Bjelajac
politična sila bori za oblast. Sami študentje pa so si s svojim tedanjim revoltom zapravili pravico do lastne organizacije — posvojila jih je mladinska organizacija in vsaj do sredine 80-ih je bilo delovanje univerzitetnih konferenc skoraj docela sterilno in povsem uglašeno s partijsko linijo. Šele na pragu parlamentarne demokracije so si pred poldrugim letom priborili nazaj študentsko zvezo, ki pa je kot odraz političnih razmer ostala ločena po republikah.
Doslej najmočnejši dokaz, da študentje spet predstavljajo upoštevanja vredno politično silo, so ponudili beograjski študentje, ki jim je uspelo celo nekaj za te čase povsem neverjetnega: dobili so nedeljeno podporo študentov po vsej državi. Seveda pri tem ni šlo le za študentsko solidarnost, ampak morda še bolj za politično računico. Vendar je to, da so se študentje »zgodili« v obrambo svobodne misli, nekoliko zbrisalo beden vtis nekaterih drugih nedavnih protestov srbskih študentov, ki so bili docela uglašeni z aktualno uradno propagando.
Vsekakor pa je zanimivo zvedeti, kaj o tem sodijo študentje sami. Moja sogovornika sta iz najožjega kroga voditeljev demonstracij: Željko Bjelajac, podpredsednik Zveze študentov Študentski grad, in Dušan Marič, glavni in odgovorni urednik Študenta. O prvem sem slišala, da je ob demonstracijah takoj alarmiral
stanovalce študentskega naselja, o drugem pa študentje govorijo kot o intelektualnem liderju in uredniku, ki je Študentu »vrnil nekdanji ugled«, sicer pa kaže precejšnjo mero tolerance do sedanjih oblasti (tipična izjava: »Ni važno, kaj si mislim o Miloševiču — legitimno je bil izvoljen in ni naša pravica, da ga pozivamo k odstopu«).
Oba skušata dokazati politično nevtralnost Zveze študentov. Bjelajac: »Mislim, da je demokratizacija tako daleč, da se študentje nočejo nikomur vdinjati, ampak enostavno terjajo spoštovanje svojih pravic, v politično dogajanje pa se vključijo le, če jih politika do neznosnosti ogrozi.« Marič: »Zveza študentov je imela od ustanovitve več problemov z opozicijskimi strankami kot s SPS. Opozicija verjetno meni, da študentje kot tradicionalna opozicija oblasti sodimo k njim. Mislim, da se v Srbiji ne bo zgodil razcep študentov po strankah, kot se menda dogaja v Sloveniji in na Hrvaškem.«
Na vprašanje o garancijah študentske avtonomije Bjelajac odgovarja: »Vladajoča stranka je že med predvolilno kampanjo zahtevala avtonomijo univerze, ker ji je to pač ustrezalo, saj so se zavedali, da je med študenti veliko pristašev opozicije, še več pa takih, ki jim je le do demokracije in torej ne morejo sprejeti tega, kar
FflT
Dušan Marič
oblast od njih zahteva. Pristajanje na avtonomijo kot izolacijo od aktualnega dogajanja bi posredno pomenilo vdinjanje oblasti. Neposrednega vpliva na Zvezo študentov vladajoča stranka nikoli ni imela, pač pa je dosegla, kar je hotela, z omenjeno depolitizacijo univerze in prikrojenim poročanjem javnih občil. S tem je ustvarila prostor zase in omejila delovanje študentov.«
Ob demonstracijah se je veliko govorilo o tem, da je opozicija iz-
koristila študente v svoje name ne. Se lahko kaj takega ponovi? Bjelajac: »Sprva so bile naše večinske simpatije res na strani opozicije, a v zadnjih mesecih so se bistveno spremenile, saj smo sprevideli, da tudi to ni tisto pravo. Na demonstracijah smo se dovolj jasno distancirali od opozicije. Naše zahteve ne morejo biti njihove, nam gre le za resnico in svobodo.« Marič: »Na srečo so študentje pravočasno dojeti, da boj za oblast ni njihova stvar to naj rešita Miloševič in Draško-vič sama«
Na nobenih dosedanjih demonstracijah niso bile v ospredju zahteve, povezane s študijem in raz merami na univerzi. Marič: »To bo v drugem pianu vsaj še toliko časa, dokler nas bodo politične razmere navdajate s strahom.« Bjelajac: »Eksistenčna vprašanja študentov trenutno niso v ospredju — pravzaprav živimo bolje od večine ljudi, v obnovljenem delu študentskega naselja so razmere kot v hotelu B kategorije.«
Kako ste usklajeni s profesorji in kako gledate na sporno osebnost vašega rektorja, sicer predsednika srbske skupščine?
Marič: »Mnogi študentje so do nedavna mislili, da rektor manipulira z njimi v korist Miloševi-čeve politike, zato je bil tudi na demonstracijah sprva izžvižgan. Ko pa sem spremljal kasnejšo
razpravo v srbski skupščini, sem prišel do stališča, da je dr. Slobodan Unkovič za kulisami delal v našo korist. Še bolj nas je presenetil prorektor Babič, ki nas je v skupščini odločno podpri.« Bjelajac: »O rektorju bi lahko rekli marsikaj, važno pa je, da na nas ne more vplivati. Pri profesorjih, ki so bili skoraj vsi z nami, pa je vprašanje, kdo je to storil iskreno in kdo zaradi taktike.«
Je po vašem realno pričakovati, da bi se na osnovi sedanje solidarnosti v državi na kakršenkoli način trajno povezali? Bjelajac: »To bi bilo v skladu z evropskimi procesi — nacionalni interesi tega ne bodo mogli dokončno zaustaviti. Pričakujem, da se bo študentski proces, čeprav na drugačen način, ponovil tudi drugod -demokracija ni zatirana le v Srbiji.« Marič: »Verjamem v skupno delovanje jugoslovanskih študentov, ki bo, če se država razcepi, verjetno celo lažje kot sedaj, ko nas politika razdvaja celo pri stvareh, ki so vsem študentom skupne. Zdaj se je pokazalo, da smo si še vedno blizu, a seveda bodo že jutri solidarnost prekrite stare zamere...«
J.K.V.
Gologlavo nasilje
MLADI IN
Tako na Češkem
Poplavi vzpodbud z-vseh strani ni videti konca. Skozi odprta okna naše hiše vleče močan prepih. Iz prahu pa se ne pojavljajo samo čisti obrisi prihodnosti, ampak je ta slika marsikdaj močno zamegljena. Zaostrili so se predvsem negativni pojavi, in na površje prihajajo težave, ki so bile v preteklosti zanemarjene ali zamolčane. Poseben problem so razne skupine, ki se držijo svojih lastnih pravil oz. se izločajo iz splošnih družbenih konvencij. Najpomembnejši so pristaši Ku-Klux-Klana, pankerji in skinheadi. V vseh omenjenih skupinah so v večini mladi ljudje.
Na začetku je imelo skinheadovsko gibanje na Češkem, predvsem v Pragi, lep, »češki« videz — omejevalo se je na poslušanje glasbe in pitje piva. V pivnicah so skinheadi sedeli skupaj s pankerji in med njimi ni prihajalo do nesoglasij. Najbrž zato, ker so se skini rekrutirali prav iz vrst pankerjev — predvsem tistih, ki se jim je zdela moda »Oi!« sprejemljivejša od ekscentričnega in provokativnega punka, svojo vlogo pa je odigral tudi osebni pogum (biti panker je pomenilo braniti se pred napadi divjih pivopivcev v lokalih). Skini teh težav sprva niso imeli. Policija takrat še ni bila zdresirana za delo z novimi objekti in prihajalo je do paradoksalnih situacij, da so se iz totalnih pretepov v pivnicah in diskotekah uspeli brez težav izvleči le skini kot dostojno oblečeni in ostriženi ljudje. medtem ko je policija aretirala in vodila na zaslišanja hipije in pankerje.
Koncem 1988 je začela igrati praška skupina Oriik, takrat edina skin grupa na Češkem, ki je doprinesla k množičnemu razmahu skinheadov na Češkem in predvsem v Pragi. Žal pa se je
p.
m
JIRI SVITEK
POJAV SKINHEADOV
sočasno začel spreminjati ustroj skin-headovskih skupin. Ljudje iz začetka gibanja so postopoma odhajali, nadomestila pa jih je množica mladeničev med 15 in 17 letom starosti.
Če obrnemo zadevo na smešno stran: Kako so skinheadi pravzaprav nastali? Živelo je nekaj mladeničev, ki so hoteli postati močni. Niso hoteli biti kozmopoliti, ampak zdravi nacionalisti. Niso se hoteli drogirati,-zelo pa jim je bilo všečpitje. Iz verodostojnih virov so zvedeli za obstoj nekakšnih skin-heads. Takoj so se postrigli, v zahodnem inozemstvu so nabavili suknjiče, imenovane »bomber« in težke okovane čevlje, in tako so postali skinsi. Na suknjiče so si pripeli bedže s češkim levom ali zastavo, zbirali pa so se v pivnici Pri češkem levu. Tam se je lepo pilo. Ko se je delovni čas pivnice iztekel, so prehajali v vinarno Oriik. Tudi tam se je zelo lepo pilo. In ko se je tudi Oriik zaprl, so odhajali v kako privatno stanovanje zaključit pijančevanje. Če se jih je zbralo večje število, se jim ni bilo težko stepsti s Cigani (patdon, Romi) ali črnci. Tako je poteklo nekaj let in iz sprva enotne skupine so začele nastajati manjše skupinice z nekoliko drugačno orientacijo.
Med idejami skinheadovstva, kakrš-nje poznamo iz zahodne Evrope, je nedvomno tudi nekaj pozitivnih: gojenje telesa in fizične kondicije, odklanjanje drog, minimum stiliziranega odražanja bednih življenjskih razmer (pretiravanje glede tega je bilo skupno hipijem in pankerjem) in nenazadnje ideja »oko za oko, zob za zob«, ki pa je že lovljenje ravnotežja na noževi ostrini, kajti postavlja se vprašanje sodnika, ki naj odloča, kakšna reakcija na kakšen povod je še primerna. Zelo
malo je treba, da se plemenita ideja izrodi v golo nasilje. Problem je tudi v tem, da nazorov »oko za oko« niso sposobni sprejeti vsi. Kristjane naj bi npr. vodilo geslo »Kdor tebe s kamenjem, ti njega s kruhom«. Morda so skinsi prav zato praviloma ateisti.
Po splošnem mnenju je agresivnost najbistvenejša lastnost skinsov. Resnici na ljubo pa se mnogi od njih obnašajo nasilno predvsem zato, ker to od njih pričakujejo njihovi vrstniki. Tovrstnim skinom je všeč »Oi!« glasba, čiščenje okovanih čevljev, postavljanje z »bomber« suknjiči in potikanje po mestu, ne pa tudi žaljenje mimoidočih in demoliranje predmetov, naporno pa utegne postati, če kateri izmed njih začuti potrebo obrniti pozornost nase: npr. ljubitelju Depeche Mode vzame kapo, ostali skini se smejijo, »depecher« spregovori nekaj grobega in že je na vidiku konflikt, ki pa ni niti slučajno enakopraven, saj se praviloma konča z masakrom nad »de-pecherjem«. Vsak skin se pač rad pokaže pred kolegi z znanjem borilnih veščin. S pogostim ponavljanjem takih dogodkov in z dopolnitvami s pomočjo »tihe pošte« prerase dogodek v herojsko dejanje, vredno posnemanja. In tako vsak normalen skinhead išče priložnost, da tudi sam nastopi v podobnih herojskih spopadih. Skinhead pač mora biti agresiven. Enako, kot mora biti hipi dobrodušen, mora biti obnašanje skinheada kar najbolj arogantno. Pankerji masovno obožujejo podgane, in če bi se v skupini zvedelo, da se nekomu od njih podgane gabijo, bi bil avtomatsko izobčen. Pri skinih vlogo podgan pač prevzema nasilje, ki postaja vse bolj brutalno.
SILVA HREN
Fenotipske razlike
KAKO MED ZDRUŽENIMI NEMCI LOČITI VZHODNE OD ZAHODNIH
Najbrž se sprašujete, zakaj neki bi še zdaj obstajala potreba po takšni di-stinkciji. Res, saj tako vzhodni kot zahodni so po naravi Nemci, in zdaj, ko so se najbolj nasršeni strahovi pred združenimi Nemci razblinili, res ni nobenega razloga, da bi si še dalje belili glavo z njimi. Kakšna zmota!
Naivni popotnik seveda ne pričakuje, da bi se lahko vzhodni Nemci kakorkoli razlikovali od zahodnih. Predpostavlja namreč, da so vsi Nemci predani redu, in se naježijo že ob najmanjšem odstopanju od njega. Človek se torej z olajšanjem približuje spalniku in presenečen ugotovi, da en vagon pelje tudi v kraj, kamor je namenjen. Rezervacije do tja sicer nima, a to ni nikakršna prepreka — cena ležišča tako ali tako ni odvisna od razdalje.
V veselem pričakovanju, da bo lahko dalje spal, se torej zbaše v vagon in povpraša, če je še kaj prostora. Izkaže se, da ga je dovolj, a glej ga zlomka — ko pokaže rezervacijo in razloži kako in kaj, ležišča kar naenkrat ni več. Spremljevalec vlaka se celo razjezi, ker ga popotnik nadleguje, ko pa vendar že ima rezervacijo. Odtovori se torej do vagona, v katerem ima rezervirano ležišče, in se še enkrat pozanima, če je taka zamenjava vendarle možna. Izkaže se, da je, zato se ponovno poda na drugi konec vlaka. Potniki so že spakirani po kupejih, spremljevalci vlaka pa se marljivo ukvarjajo z administracijo. S svojo prošnjo mora zmotiti prav tistega spremljevalca vlaka, ki že udobno leži in prebira revijo. Spremljevalcu se kar stemni pred očmi, ko ponovno zagleda istega gnjava-torja prav v trenutku, ko se je že predal brezdelni ležernosti. Nasršeno oddrdra svoje, tako da potnika kar odnese nazaj v njegov vagon, kjer se hostesa kar naježi ob izpričani neusluž-nosti. Ogorčeno odgovori, da ona že ve, kdo tam dela, in mu bo že povede-la svoje. V svojem navalu ogorčenosti se ji posveti, da bi lahko konec koncev o tem obvestila tudi nadrejene. Ne, ne, saj ni treba!« reče potnik in in zmedeno odtava na svoje ležišče.
Ko si človek potem razbija glavo z vprašanjem, kaj neki se je zgodilo z nemškim redom, ki ga je vajen, se mu
iz nekega zaprašenega kota zrcali neka sumljiva domačnost. Nejevera se izoblikuje v domnevo: pa ne da je tisti tip nekdanji vzhodni Nemec?
Ob modrovanju z bivšim zahodnim Nemcem o dogajanju po svetu lahko potem zve, da se sedaj tudi oni podrobneje seznanjajo z vplivom socializma na ljudi. Predvsem, da njihovi vzhodni sonarodnjaki niso bili vajeni letati za službami. To je, kot je videti, druga plat medalje, na kateri se svetijo svoboda, možnost potovanj in izobilje materialnih dobrin.
Pa ja, seveda, od tod ta domačnost — način dela je nekam znan! Prijaznost do strank pač ni naravna danost, zato je njeno pojavljanje podložno višjemu Redu stvari. Tisti, ki so pobegnili čez zid, pa se morajo šele navaditi na na drugačen način dela oz. drugačen red stvari. Nekaterim od njih očitno ne gre v račun, da je v kapitalizmu način
dela drugačen. To seveda velja tudi za tiste, ki so ostali doma, na vzhodni strani, a tam je podobna ekonomska podrtija, kot pri nas doma, le da so pritekajoči potoki kapitala večji.
Tako se izkaže, da v Združeni Nemčiji ni več prisoten le ene vrste Red; kaže, da sta trčila dva: socialistični in kapitalistični.
Ni videti, da bi bila tekma izenačena, pa tudi ne, da bi bili bivši vzhodni Nemci enoglasno navdušeni nad doletelo jih spremembo. In tako imamo za naš album razlik še eno, ki ji trenutno grozi izumrtje - krasen primerek za v zbirko razlik ponikalnic.
Katedral
YUT
L
VSE VRSTE
MARKETINŠKIH
USLUG, IZDELAVA
REKLAMNIH
SPOTOV IN
NAMENSKIH
FILMOV,
PREDVAJANJE
PROPAGANDNIH
SPOROČIL,
SVETOVANJE,
YUTEL VAS
POVEZUJE
Z DRŽAVO
IN SVETOM.
TAKOJ!
Telefoni:
011/332-633, 331-930
Pax *
011/334-790
YUTEL
MA R K E T I N O
TRG MARKSA IN ENGELSA 11
BEOGRAD
mnHMRDI A\/
кшш<
I L-I % w
Razprava o pravici do splava poteka že dobro leto. Zato je čas za objavo zgodovinskega prikaza o razlogih za izginotje znanja o kontroli rojstev, ki je obstajalo do srednjega veka, in njegovem ponovnem vzniku, videti kar pravinji. Predstavljamo vam torej del uvoda v knjigo sociologa GUNNARJA HEINSOHNA in prof. gospodarskih znanosti OTTA STEIGERJA, UNIČENJE MODRIH ŽENSK.
Poskusi omejevanja pravice do splava ali kar njene prepovedi, temelječe na ideologiji svetosti življenja niso zgodovinsko nov pojav. Lahko bi rekli, da sovpadajo z vzponom krščanstva oz. z večanjem moči cerkvene oblasti. Ker pa prevod, ki smo vam ga pripravili obravnava predvsem vzroke in posledice preganjanja čarov-nic-babic, torej nosilk znanja o kontroli rojstev, v srednjem veku, se bomo najprej vrnili še bolj nazaj v preteklost in po isti knjigi povzeli nastajanje načela svetosti življenja.
Izkaže se namreč, da nosilke znanja o kontroli rojstev, niso bile prve, ki jih je pregazil iztrebljevalski vlak. Že leta 318. n. š. je zakon Konstantina Velikega, ob podpori cerkvenih dostojanstvenikov, razširil uporabo termina parricidium (umor sorodnika) tudi na ubijanje otrok. S tem kasneje vzpostavljeno načelo svetosti življenja ni bilo podprto le moralno, marveč tudi s smrtno kaznijo. Prvič pa se je uporaba tega načela sprevrgla v masaker med leti 372-444 n. s., in sicer nad MANIHEJCI (I), ki »so seksualnost in razplojevanje pojmovali kot medsebojno ločeni zadevi, in se zato posluževali klasičnega arzenala kontrole rojstev, razen ubijanja otrok.« (2)
Bežen pogled na zgodovinsko dogajanje nam torej kaže, da načelo svetosti življenja — ne glede, da ob svojem nastanku morda ni imelo tako jedrnatega imena — ljudem ni prineslo nič drugega kot smrt, in to prav iz rok njegovih zagovornikov. Tak bežen pogled seveda ne razkriva vsega, saj so posledice veliko razsežnejše, kot le pomor ljudi, izginotje znanja o kontroli rojstev in demografska eksplozija, a z njimi se bomo ukvarjali drugič.
Tokrat bi si pogledali le še, kako zgrešijo naši zagovorniki prepovedi oz. omejitve splava v imenu svetosti življenja. Njihova trditev, da nataliteta Slovencev dosega le še biološko reprodukcijo, predpostavlja poleg ekonomskih možnosti tudi prazen prostor, ki naj bi ga presežek biološke reprodukcije zasedel. A ta prostor ni prazen — zasedajo ga ljudje, ki so se v Slovenijo priselili iz drugih krajev Jugoslavije, imajo tukaj svoje družine in prispevajo svoj delež k slovenskemu gospodarstvu, če torej ta prostor že sedaj ni prazen, ni za pričakovati, da bi bil kasneje, pa tudi dogajanja v svetu kažejo v smeri migracij na industrijsko bolj razvita področja.
Ker pa presežek biološke reprodukcije pride do svojega polnega izraza šele čez desetletja ali stoletja, se je za vprašati, če imajo zagovorniki omejitve oz. prepovedi splava morda namen Slovence izvažati - pač po analogiji z izvozom presežka evropskega prebivalstva v Ameriko, Avstralijo, Novo Zelandijo ipd. A ob petih milijardah svetovnega prebivalstva je to videti kaj majavo podjetje. Za naselitev ostajajo namreč le še manj ugodna področja (npr. del Antarktike, ki ne pripada nikomur), razen, če tovrstni ideologi ne računajo, da utegne kakšna vojna iztrebiti kako, za naseljevanje bolj ugodno področje.
Ali pa ima njihov namen zgolj antikomunistično podlago, tj.: izbrisati vse, kar so naredili komunisti?
v
Poudariti je treba, da naju preganjanje čarovnic kot tako sprva sploh ni zaposlovalo. Delala sva predvsem na nerešenih ugankah razvoja evropskega prebivalstva. Teza o vzrokih padanja natalitete v BRD iz leta 1965, Gunnarja Heinsohna in Rolfa Kneiperja, ob-
javljena v Teoriji družinskega prava — odpravljanje spolnih vlog, zapuščanje otrok, padanje števila rojstev (Frankfurt/M, 1974) pravi, da je število otrok v določeni meri odvisno od individualnih ekonomskih interesov staršev. Ti interesi pa se lahko izrazijo le, če
I
(1) Manihejci so bili tisto krilo zgodnjekrščanskega gibanja, ki je tudi potem, ko je postalo očitno, da svet ne bo propadel, ohranilo ista načela, namreč boj za askezo in boj proti razplojevanju.
(2) str. 51.
UNIČENJE MODRIH ŽENSK
Gunnar Heinsohn, Otto Steiger
PREVOD: SILVA HREN
so ljudem sredstva za preprečevanje naraščaja dostopna. Pri mezdnih delavcih pa tak interes manjka, zato se nagibajo k temu, da so brez otrok: ne razpolagajo namreč s premoženjem, ki bi ga otroci lahko podedovali in jih tako preživljali na stara leta ali v primeru dela nezmožnosti. Istočasno pa so prav mezdni delavci tisti, ki so v nasprotju s svojim ekonomskim interesom pri razmnoževanju v Evropi dolgo časa spravljali na svet največ otrok. To opazno nasprotje naju je postavilo pred vprašanje, od kod torej trume otrok v 18. in 19. stoletju oz. evropska demografska eksplozija. Zagonetnost tega vprašanja naju je vodila k naslednjemu, namreč: zakaj se, kot je videti, sposobnost kontrole rojstev, brez katere se tudi ekonomski interesi pri razmnoževanju ni mogel uresničiti, kot razširjena praksa pojavi šele konec 19. stoletja. Prepričanje neomaltuzijancev, ki so v 20-tih letih 19. stoletja propagirali preprečitev spočetja, kot svoj izum, ne vzdrži niti bežnega pogleda na zgodovinsko literaturo iz antike in srednjega veka, kot tudi etnoloških študij ne. Kljub temu pa neo-maltuzijanci le niso povsem zgrešili s svojo trditvijo, da pred njimi v javnosti tega vprašanja skorajda niso obravnavali. Da pa so lahko neomaltuzijanci ob propagiranju preprečevanja zanositve v dobri veri govorili o svoji zgodovinski pionirski vlogi na svetu, je morala srednjeveško kontrolo rojstev, v vsem bogastvu njenih oblik, na kakršenkoli način doleteti potlačitev, če ni v veliki meri kar izginila v pozabo. Za zagonetni zaton tako elementarne človeške prakse, kot je kontrola rojstev, pa nisva imela nikakršne razlage.
z demografsko-političnim namenom — zato, da bi si lahko cerkev in država kontrolo rojstev podjarmili sami. Paralelnost obeh dogodkov pa nikakor ni videti kot naključno sovpadanje. Izginotje kontrole rojstev se potem ne kaže kot stranski produkt nekega povsem drugega, doslej nerazumljenega, stoletja trajajočega masovnega pomora, marveč šele razjasni politično racionalnost, ki stoji za tem masakrom. Preganjanje čarovnic v novem veku bi lahko prej razumeli kot stranski produkt borbe za kontrolo rojstev.
Šele nepoznavanje tega grozljivo preprostega namena — iz žensk izvleči več otrok, kot bi jih te po lastni presoji hotele roditi, nam razjasni tragični paradoks, da prav feministične raziskovalke razlagajo preganjanje čarovnic kot borbo proti ženski iracionalnosti. Nič manj nemočne pa so ostajale šole etabliranega raziskovanja čarovnic, ki z razpravljanjem o »čarovniški blaznosti« prav tako zgrešijo grozljivo racionalnost nikakor ne blaznih preganjalcev čarovnic. Za tezo o blaznosti izmišljeni očitek čaranja, čarovništva osumljenih, je danes videti resnično nor, — če že ne podležemo iracionalni ideji, da so ženske razpolagale z močmi za odpravo naravnih zakonov. Z analizo kontrole rojstev pri plemenih, v starem in srednjem veku pa ga je moč razrešiti povsem racionalno: že v teh kulturah — v zgodnjem srednjem veku — je bila priprava in uporaba napitkov, ki preprečujejo zanositev ali povzročijo splav grajana kot »Maleficium« (= zlo delo), vendar ni bila pojmovana niti kot praznoverna magija niti kot čarovništvo, praviloma pa je bila izročena skupaj z zarotitvami in amuleti, za katere
I
Avtorji MALLEUSA Maleficariuma trdijo, sklicujoč se na BULO O ČAROVNICAH Innocenca VIII., da lahko čarovnice-babice »spočetje v materinem« telesu preprečijo s »sedmero čarovnijo«, in sicer:
PRVIČ, da srca ljudi spravijo v stanje nenavadne ljubezni; DRUGIČ, da slabijo spolno potenco;
TRETJIČ, odstranijo spolnem aktu namenjene ude;
ČETRTIČ, s prevaro spreminjajo ljudi v živalske oblike;
PETIČ, uničijo zmožnost oploditve pri ženskih bitjih;
ŠESTIČ, izzovejo prezgodnje porode;
SEDMIČ, otroke žrtvujejo demonom.
Zgolj slučajno sva naletela na vrsto raziskav o čarovnicah, ki so konec 70. let doživele preporod. Tudi te raziskave trčijo ob nepojasnljiv dogodek, namreč ob »veliko zgodovinsko uganko« (Delu-meau): preganjanje čarovnic v srednjem veku. Če midva nisva vedela, kako so izvajali kontrolo rojstev po srednjem veku, pa raziskovalci čarovnic še zmeraj niso znali razložiti, zakaj so bile modre ženske uničene. Naju pa je zanimalo zgolj, če in koliko sovpadajo trije zagonetni dogodki: izginotje vedenja o preprečevanju zanositve, preganjanje čarovnic in demografska eksplozija.
Ob tem sva postala pozorna na to, da se je iztrebljevalski vlak proti modrim ženskam skoncentriral na babice, ki so bile izrecno in zmeraj znova identificirane kot čarovnice. Babice pa v srednjem veku niso delovale le kot pomočnice pri porodu, ampak tudi kot specialistke za kontrolo rojstev, torej za njihovo preprečevanje. Prav razloge za izginotje tega vedenja pa sva iskala, da bi lahko razumela demografsko eksplozijo v evropskem novem veku.
V prvem delu knjige podajava izčrpno razlago o tem, da pri preganjanju čarovnic ne gre le za odstranjevanje kontrole rojstev, temveč, da je bilo uničenje modrih žensk vzpostavljeno izrecno
se je verjelo, da pripomorejo k učinkovitosti. Zato preganjalcev čarovnic razni psevdo čarovniki, ki so konkurirali vladajoči religiji, nikakor niso zanimali. Tudi med ljudmi — in po svetu tudi sicer — zmeraj delujoči, a tudi zatirani škodljivi čarovniki v voodoo stilu, ki cilja na nerodovitnost polj, živine in tudi ljudi proti njihovi volji, za masaker v novem veku ni bil primeren motiv, čeprav ga je oblast v preganjanje čarovnic seveda zajela.
Izjemno slabe letine, lakota in kuga, ki so se med leti 1580 in 1620 zaradi klimatskih sprememb pojavile v izrazitejši obliki, so vodile k povečanju tradicionalnih očitkov o škodljivem čaranju in temu ustrezno k opaznemu povečanju števila procesov proti čarovnicam. »Ne glede na« — kot v osrednjem spisu k navodilom za preganjanje, Malleus Malefica-rium iz 'eta 1487, nedvoumno piše — to škodljivo čaranje, se bo od zdaj naprej borba vodila proti nečemu novemu.
Da pa neplodnost ljudi ni bila pojmovana kot škodljivo čaranje tam, kjer je izhajala iz njihovih lastnih interesov, so raziskave o čarovnicah vse do danes spregledale. Vtoliko nas prediren apel angleškega zgodovinarja Petra Burka, ki je pred kratkim izšel (»Good VVitches«, New York Re-view of Books, Nr. 3, 28. 2. 1985,
str. 34), da »zgodovine evropskega čarovništva ne bomo razumeli, dokler ne pokažemo, kako se pri preganjanju čarovnic stikajo interesi oblasti in ljudstva«, že vodi na pravo pot. Ta apel pa seveda ne more prispevati k rešitvi uganke o evropskem preganjanju čarovnica, dokler moderno raziskovanje čarovništva — povsem kot fevdalni zemljiški gospodje zgodnjega novega veka — vsako neplodnost ljudi identificira kot sramoto za oblast in ljudstvo. Kar pa se je med podložniki in gospodarji dejansko premaknilo, se je izkazalo za trk nasprotnih interesov. Ker raziskovanje čarovništva tega nasprotja ni prepoznalo, je moralo spregledati tudi to, da kontrola rojstev deluje z »magijo in drogami« (Noonan), torej s čarovnimi zaklinjanji, ne da bi se je ljudstvo zato balo. Prav ta želena čarovnija — za ljudstvo zmeraj tudi čaranje z zdravilnim učinkom, za oblast pa — tako najina teza — od sredine 14. stoletja naprej, škodljivo čaranje, prinaša modrim ženskam zgodovinsko nov način očitanja čarovništva. Nasprotno pa je prototip čaranja pri popularnem umevanju: letenje čarovnic na metlah na sabbat in tudi njihovo spreminjanje v živali, še dandanes moč dešifrirati kot rezultat uživanja mamil s haluci-natornim učinkom, katerih izdelovalke so preganjali zato, ker so istočasno — in to jih šele naredi za cilj preganjanja — varile napitke za preprečevanje in odpravljanje nosečnosti.
Kot nam zdaj preganjane čarovniške spretnosti povsem jasno predstavljajo različne postopke kontrole rojstev, pa s tem zgodovinsko-časovni okvir njihovega preganjanja, za katerega vemo, da okrog leta 1360 nenadoma vstopi v človeško zgodovino nikakor ni jasen. Iz zgodovine demografije pa vemo, da je prav v tem času ti. evropska demografska katastrofa dosegla vrhunec. Njeni vzroki so povsem razumljivi: veliko zmanjšanje letin od cca. leta 1300 in velika kuga med leti 1348—52 sta Evropo stala približno 25 milijonov človeških življenj, ob samo 80-tih mili-
700
jonih celotnega prebivalstva. Kriza, ki se je začela okrog leta 1300, se pojavlja hkrati z močnimi pretresi srednjeveškega fevdalnega gospodarstva. Tlačani se niso le povsod upirali, marveč je njihova količina za krščansko in posvetno gospodo dramatično upadla. Ta izpad pa naj bi nadomestili z izkoreninjenjem znanja o preprečevanju zanositve. Ženske naj bi izgubile sredstvo, s katerim so znale ohranjati tradicionalno nizko število rojstev.
Dolgoletno morjenje in nadzorovanje se je v vsakem pogledu izkazalo za uspešen ukrep. Število prebivalstva se je večalo in doseglo celo prej omenjeno, še do danes nepojasnjeno, demografsko eksplozijo. Človeški izvir je bil celo tako bogat, da je bilo moč iz njega brez problemov rekrutirati kader za naseljevanje in osvajanje sveta — in že zdavnaj je iz evropske nastala svetovna demografska eksplozija. Pojavi otroške in masovne bede, ki so jih človekoljubi poznega 18. stoletja očitali zemljiškim gospodom Evrope pa se zdaj kažejo globalno.
Posledica produkcije ljudi, ki je nastala zaradi preganjanja čarovnic, in se je proti koncu 15. stoletja razširila na celo Evropo, je tudi obstoj znanosti o prebivalstvu, ki se je v svoji prvi — merkantilisti-čni — pionirski fazi še popolnoma identificirala z računico klerikalnih in posvetnih oblastnikov, namreč, da več ljudi prinese tudi več bogastva. Prav klasična nacionalna ekonomija pa pomena te formule ne razume več, četudi gleda proti valu revnih ljudi; njihove zmožnosti za ustvarjanje bogastva še ni pritegnjena, in ravno zato jo pojmujejo kot konstantno, vendar nekako zajezeno naravno silo.' Pri modernih ekonomistih populacije in zgodovinski demografiji, kot novi disciplini, je še danes, kot znanstvena vera, prisotna ocena, da obstaja pri človeku naravna želja do poroke in razmnoževanja. Ta biologistična pozicija odločilno prispeva k temu, da je demografom preprost dostop k obstoju njihove lastne vede ostal enako nejasen.
- -Г
(л»г
Število prebivalstva v Evropi med leti 400 pr. n. i. in 1975 n. i. (v milijonih)
KUtdn U
BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE
FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV ... A1 ... A2 ... FOTOKOPIJE NA BARVNE PAPIRJE
POVEČAVE - ZOOM - POMANJŠAVE
BIROSTORITVE
tiskarna
založba
trgovina
kopirnica
pisarniško
reklamne
storitve
«2001 MARIBOR
Glavni TRG t PF 97 ItlffON (067) »M ТЕШАХ (062) »«74
*»*•<*» is
PRIMER ZA DEŽURNEGA INŠPEKTORJA
Slepi občan L. P. se je odločil, da si bo v ljubljanskem kinu Sloga ogledal pornografski film Vabljiva pica gospe Mice. Njegove težave so se začele že pri vstopu, saj mu niso dovolili vzeti s sabo psa-vodnika, ki ga je bil torej primoran prevezati pred vhodom v kinodvorano. Medtem, ko je čakal, da se njegov gospodar vrne iz kina, je pes oblajal večino mimoidočih, prestrašil nekega otroka, ogrizel dva klateža, ki sta ga po izjavah očividcev dražila, in ponesnažil pločnik in stojalo za bicikle. Slepi občan L. P. je bil z vsebino filma Vabljiva pica gospe
Mice sicer zadovoljen, motilo pa ga je, da ni bilo podnapisov v Brailovi pisavi. Zaradi vsega tega se je pritožil dežurnemu inšpektorju, ki je po temeljiti proučitvi primera dal na svetlo sledeči odlok: »Ko pade sekira giljotine, se lahko začne splošno ljudsko rajanje, razen v primeru slabega vremena!« Ta odlok je sicer iz nekega drugega starega vica, vseeno pa dokazuje, s kako težkimi nalogami se pri svojem vsakodnevnem delu srečujejo državni uslužbenci, predvsem pa, da je oblast pri nas v službi ljudstva.
CARITAS ZA BREZPOSELNE AGENTE SDV
Z reorganizacijo oz. razpustitvijo Službe državne varnosti (popularno imenovane Udba) so mnogi njeni agenti ostali brez dela in s tem brez zaslužka, zato so se nekateri od njih očitno odločili, da bodo s svojim dosedanjim delom nadaljevali, tako pridobljene zaupne informacije pa prodajali-javnim medijem. Da omenjena domneva ni povsem iz trte izvita, dokazuje nekakšen vzorčni primer bodočih informacij iz omenjenega vira, ki je anonimno prišel na naše uredništvo, glasi pa se nekako takole:
»Laična študentka teološke fakultete Magdalena Š. je, zgubivši nedolžnost z nelaičnim kolegom Benediktom K., prišla do spoznanja, da pravoslavna, protestantske in podobne heretične cerkve sploh niso tako napačna stvar.«
Ker omenjena informacija dokazuje, da bivši udbovci prisluškujejo celo spovedi, smo, prav tako neuradno, izvedeli, da jim namerava katoliška dobrodelna organizacija Caritas zamašiti usta z izdatnimi količinami blagoslovljene šunke.
Maribor—Ljubljana
V učbeniku Biologija za začetnike lahko preberemo, da se sesilni organizmi razvijajo regresivno, in na koncu razvoja ostanejo od njih le še prehranjevalni in razmnoževalni organi, pa seveda tisto, s čimer so pritrjeni na podlago. Človek se premika, torej ni sesilni organizem, in, sodeč po istem učbeniku, se razvija progresivno. Razvil se je že do te mere, da mu cilj premikanja ni ono samo, ampak praviloma prehajanje iz izhodiščne v končno točko. Človek se zaveda, da je čas omejen in torej dragocen, zato si prizadeva čimbolj skrajšati čas, potreben za premik. Bolj učeno bi se temu reklo pospeševanje komunikacij.
Čeprav bi nas nekateri od nas radi prepričali, da smo nadljudje, nekateri od drugod pa nas imajo za podljudi, smo Slovenci vendarle samo ljudje — brez predpone. To velja tako za centraliste, ki prevladujejo v republiški vladi, kot za regionaliste, razpršene naokoli. A četudi nam bo sreča mila in bo demokratično izvoljeni centralni oblasti navkljub prevladala regionali-stična oz. policentrična opcija, ostaja dejstvo, da Ljubljana ni le prestolnica in največje mesto, ampak tudi kulturni, izobraževalni, poslovni in komunikacijski center Slovenije. Kdaj pa kdaj je torej treba iti v Ljubljano in se od tam vrniti, enako pa velja tudi za stike med
regijami. Kako torej priti tja (in nazaj oz. naprej), da bi za premikanje samo porabili kar najmanj časa?
Vzemimo kar moj primer! Usojeno mi je bilo oz. sem si usodil izbrati študijsko smer, ki jo na sončni strani Alp najdemo le v Ljubljani. Če se odločim za javna prevozan sredstva, je časovna kalkulacija približno taka: od doma na Betnavi do postajališča dvojke imam približno 5 minut; avtobusi vozijo v povprečju nekako na pol ure (ob nedeljah celo na 50 minut), in če pridem na postajo nekje vmes, pomeni to povprečno 15 minut čakanja, približno toliko pa traja tudi vožnja do železniške oz. avtobusne postaje; vlaki in avtobusi (ti so dražji, predvsem pa manj udobni, saj njihovim načrtovalcem očitno še ni šinilo v glavo, da so med potniki tudi višji od meter petdeset) vozijo v povprečju vsako uro ali dve, torej čakam povprečno pol ure, vožnja traja v povprčeju 2 uri 50 (če ni kake zamude - sicer pa traja toliko že od časov Franca Jožefa, in le zakaj bi spreminjali svetle tradicije?); od končne postaje do lokalnega avtobusa in od avtobusa do doma na Bežigradu imam skupaj približno 5 minut, na bus čakam povprečno 10 minut, čas vožnje je okoli 5 minut - skupaj torej 4 ure in pol. Za razdaljo 135 kilometrov vsekakor preveč! Za to pora-
I NAROBE OBRNJENA NAGRADNA KRIŽANKA
Rešujte jo kot prejšnjo križanko, vendar pišete besede nazaj. Vanjo vnesite 62 črnih polj.
Vodoravno: Mesto v Italiji. Igralka West. Bolgarski kralj. Kos govedine. Slov. pisateljica (Pavlina). Tona. Slov. slikar (Lojze). Vrv. SHR kljubovanje. Menu. 21. črka. Jezero v Avstraliji. Slov. tekstilna tovarna. Vnetje sklepov. Lat. »k«. Flour. Jezero v SZ. TV zasloni. Slov. bukovnik (Andrej Šuster). Asociated Press. Ital. pisatelj (Dario). Italija. Amer. zvezna država. Zaničljiv izraz za človeka. Velika gramofonska plošča. Ohrovt (ljudsko). Problem. Domači učitelj. Okrasni kamen. Klic ali pozdrav. Umetnost. Čistoča. Predzad-
nja črka. Medmet poka. Avstrija. Pikantna salama. Slavilna pesem. Ludol-fovo število. Član slov. predsedstva (Ivan). Vzh. obale Sredozemlja. Kratica nekdanje oblastne partije. Gl. štev-nik. Zdravilo. Polmer. Menično jamstvo. Afriška država. Naočarka. Aktualna oblika lastninjenja. Lat. kratica za prejšnji dan.
Navpično: Znanost oz. kompleks spoznanj. Gorovje v SZ. Slov. smučar (Robert). Verdijeva opera. Moško ime. Klic pri bikoborbah. Arabski žrebec. Scottov lit. junak. Gr. črka. Japonski drobiž. Maharishijeva tehnika avtogenega treninga. Rock glasbenik (Nick).
Žveplo. Črški filozof. Špan. spolnik. 1. črka. Razsodba v islamskem svetu. Kaveljček pri trnku. Kraj pri Tržiču v Italiji. Valovita tkanina ali papir. Zaporedni črki. Uporaba. Litij. Pogan. Sokolski pozdrav. 3. samoglasnik. Ozka odprtina v zidu. Ogulin. Pravljično mesto. Tratil. Izraelski politik (Moše). Hr-vatska naftna družba. Spolni skrunilec trupel. Amer. mera za mleko. Afriški veletok. Predlog. Nevernik. Vrsta klobase. Fosfor. Dušik. Kdor upočasnjuje. Grški mitološki sodnik. Valeriana. Grm s trdim lesom. Peč. Slov. revija. Osramotitev. Nacistični vojaški oddelki. Švedska. Fant. 1. solmizacijski
zlog. 6. ton C-dura. Cirkuški telovadec.
Reši, izreži, dopiši cenjeno svoje ime in naslov, pošlji na našega do 1.5. in čakaj na nagrado!
Rešitev prejšnje križanke: Kill-кеппу. psihiater/ oolit. kanu, ar. ikra. E/. NL. His... kleparstvo/ ščit. N. različice... os/pano... La... imami, ioltI elekucija. ep, en. inka/ Loi. Ncsko. NS. Ntima. T/ avstralopitek... Mana/. S. Aa. E... H. Scorb. Gr/
oko... I Waits. Neutra/ Milenij.
ona... Ewe./1. anapest, Tuareg. Isai/ kov. Ca. Kakadu. Luksor/ at. Pena dni. Kamasutra
bim od 100 do 150 dinarjev. Nad što-pom nisem posebej navdušen, torej mi preostane osebni avto. 2 uri, bencin in cestnina okoli 130 din (tudi če naložim 3 sopotnike). Bolje kot 4 ure in pol, a vseseno preveč! Zgodi se, da vozim od»Babje riti« do vrha Trojanskega klanca v prvi; kolono dela smrdljiv petdesettonski šleper, natovorjen s hitro pokvarljivo robo, ki je nikakor ni mogoče prevažati drugače kot po cesti: prevaža betonsko opeko na relaciji recimo Ormož—Koper. Tu in tam
apaurinom, z apaurinom nafiian človek pa po vseh predpisih ne sme (in ne more) voziti.
Kaj storiti? Avtoceste ali vsaj hitre ceste bi bile za voznike skoraj idealna rešitev, a žal bi požrle preveč denarja in zemlje (torej povzročile ekološko škodo). Cenejša bi bila ureditev sedanje ceste z odstranitvijo 'ozkih grl in pasovi za počasna vozila na klancih ter ureditev vzporednih poti za kmetijske stroje in lokalni promet. Kljub temu bi bilo nujno prepovedati preva-
Ekološka in ekonomska situacija vsem prizadevanjem navkljub stagnira ali se celo poslabšuje. Z rubriko EKO si nismo delali kakih posebnih upov, na božjo pomoč ne moremo računati — pomagajo nam lahko le še temne sile in magija, o kateri bo govora v naslednjih šestih številkah.
zavira promet kakšen traktor, ki po vseh predpisih na magistralni cesti sploh nima kaj iskati — a kaj naj naredi, če ni vzporednih poti za take namene? Tu pa so še ovire tipa luknje, delo na cesti, izredni prevozi itd. Pridemo do paradoksa: Voznik, ki hoče med tako vožnjo ohraniti kolikor-toliko mirne živce, se mora predhodno nafilati z
žanje težkih nepokvarljivih tovorov v medmestnem prometu in preusmeritev na železnico — vendar ne tako, kot je zdaj, in po čim nižjih cenah ob čim večji hitrosti in učinkovitosti, da bi se tak prevoz enostavno splačal. Zaenkrat bi veljalo poskusiti z javnim pritiskom!
jacks
VOJKO POTOČNIK: OD PASU NA VZGON (i razstave v klubu Amade-us)
Sedma stvar
BLUE AND WILD
A R 11ИГЛИШЈГГГН1
Film Davida Lyncha Witd at Heart so prikazali na letošnjem FEST-u po tem, ko je lani v Cannesu dobil»Zlato palmo«kot film leta (pravkar prihaja v naše kinodvorane). TV-nadaljevanko Twin Peaks istega režiserja gledamo takorekoč vsi: vprašanje, kdo je ubil Lauro Palmer, zaposluje v isti meri otročad na pločnikih in upokojence na društvenih večerih.
Pred petimi leti je Lynch posnel film Blue Zelvet (vrteli smo ga tudi v »Kate-drinem kinu«), ki je kmalu pridobil kultni status, gre pa za nekakšno psihopatologijo vsakdanjega življenja a la Lynch. Naj spomnim le na zadnji prizor, ko po happy endu v družinskem krogu nastopi rez, kamera pa nam v velikem planu približa ptico z živim hroščem v kljunu. Idilično družinskost naenkrat zamenja krut, gnusen prizor, ki deluje šokantno. Ptič (simbol harmonične, srečne narave) je nenadoma transformiran (s pomočjo kamere in glasbe) v nekaj skrajno neprijetnega, skoraj grozljivega. To je tipična, zmeraj sprevračajoča poteza, značilna za Lyncha, ki sredi najbolj čistega, srečnega in nedolžnega išče (ter najde) perverzno, grozljivo, zlo itd. To sprevračanje deluje kot temeljni vzorec večine njegovih del: gre za to, da v »čisto in nedolžno« družinskost (das Hei-mische) »zareže«, vdre, neka tujost, grozljivost (das Unheimliche/, ki pa ne-prihaja od zunaj, temveč je že od nekdaj tukaj, stalno prisotna, v nekem smislu potlačeno filmskega kraja. Povedano drugače: ravno sredi te domačnosti leži vzrok grozljivosti, ki se natančnejšemu pogledu razkrije kot tisto -usodno manjkajoče«. Gre seveda za fatalno odsotnost figure očeta, za odsotnost momenta zakona »ureditve«, »sprave« ipd. sveta.
Tako smo v Blue Velvet že na začetku priče nesreči McLachlanovega očeta (doživi jo, jasno, doma, na vrtu!), ki se spet pojavi šele na koncu filma. V Wild at Heart figura očeta prav travmatično umanjka, to mesto pa skušata zasesti ljubimca Luline mate-
glavnih junakinj njegovih filmov. V Blue Velvet igra skrivnostno (in mazohistično) pevko Dorothy Isabella Ros-sellini (hčerka Ingrid Bergman, torej nekdo, čigar obraz naj bi kazal čistost in tragičnost). Laura Dem, ki je v Blue Velvet poosebljala Ali American girl, igra v Wild at Heart Lulo, poželjivo, ju-žnaško sex-bunny, ki ob prvi priložnosti zapade skušnjavi. Shery/ Lee pa v Twin Peaks itak ves čas kaže dvojno podobo: tiste nedolžne gimnazijke in ženske sprevrženih želja. Za nameček pa nam jo Lynch pokaže še kot čistost samo: v Wild at Heart kot dobra vila pridiga Sailorju o ljubezni...
Lynchevo razkrivanje »bistva« ženske je tako skrajno obsesivno in shizofreno. V svetu, kjer ni Očeta, in kjer se ženska izkaže vsaj za nekaj nezanesljivega, če že ne za vir zla, nas je upravičeno strah, da bo moški igral precej klavrno vlogo. In točno tako je! Moški je lahko razpet med dve ženski (Blue Velvet), lahko je kljub tough-imageu le navaden sucker, ki se izgubljeno sprašuje, »kaj neki spioh delam tukaj?« (Wild at Heart), ali pa sublimi-rano kontemplira o Tibetu in Dalajlami (Twin Peaks). Lynchev svet je pusti planet, naseljen z ljudmi-sloni. Kljub temu (ali prav zato) pa so filmi tega režiserja zeio erotični; seveda ne v žanrskem smislu, pač pa po feelingu, ki jih preveva. -Počasi naraščajoči ritem serije (?) Twin Peaks funkcionira kot seks. Oboje potrebuje svoj čas«, komentira Lynch. Dejansko deluje serija kot doig pripravljalni forplay, kjer vsak poskus penetracije zaustavi nežna roka, ki umiri ritem in podaljša užitek. V tem smislu gre Blue Velvet »korak dalje«: že na začetku postreže s silno penetracijo (uho!), nato pa nas vodi v suverenem, koitirajočem ritmu od vo-verizma do raznih! sado-mazo praks. Vrhuncev je več, veftdar so ti prej ženski kot moški. Do ejakulacije pride seveda nazadnje, v filmu Wild at Heart, ki je en sam orgazem, erupcija strasti in energije, To ponazarja izbruh požara na začetku, prižiganja ognja skozi ves
Od prvenca Eraserhead iz leta 1976 je Lynch posnel 5 filmov, kar ni prav veliko, kljub temu pa je izredno produktiven ustvarjalec. Zgolj v zadnjem obdobju je, poleg tega, da je posnel film Wild at Heart in nadaljevanko Twin Peaks, igral glavno vlogo v filmu Zel-ly & Me režiserke Tine Rathbome, posnel dokumentarno TV-serijo American Chronides, skupaj z avtorjem njegove filmske glasbe Angelom Badalamentijem skomponiral Industrial Symphony No. I (praizvedba lani novembra), oblikoval videoclipe, koproduciral ploščo in napisal večino besedil za Chrisa Isaaka in Julee Cruise, pri uglednem newyorškem galeristu Leu Castelliju razstavil serijo abstraktnih slik, pri založbi Harper & Row objavil knjigo reprodukcij; že sedmo leto pa redno objavlja v tedniku L. A. Reader strip The angryest Dog on the World (kjer sicer spreminja zgolj tekst v zmeraj enakih risbah).
re. V Twin Peaks smo na začetku v rahli zagati, saj imamo na videz opraviti z izgubo hčere, medtem ko je oče ves čas prisoten. Toda s tem, ko je Laura Palmer »odsotna«, je v bistvu ' ves čas »tukaj« (vse se vrti okoli nje, reinkarnirana je v Madelaine itd.), nasprotno pa postaja njen oče Leland čedalje bolj fantazmatična figura, in končno se izkaže, da je v resnici »nekdo drug«.
Lyncheva strast po sprevračanju, po »umazanju« čistega in nedolžnega, je evidentna tudi na ravni zasedbe
film. nenazadnje aludirajo tudi Luline orgazmičnospazmične roke na ognjene zublje itd. Zato ni čudno, da najdejo ob mrtvi Lauri Palmer listek z napisom: »Fire vvalk with me«...
Wild at Heart je film krvi in zlasti ognja. Dominantnost tega elementa je še podčrtana s kolerično karakterizacijo junakov in poudarjanjem rdečih in oranžnih barvnih tonov. Nasprotno pa je Blue Velvet film modro žametne globine in valujoče, razburkane površine. Odtenki, ki prevladajo, so modri in zeleni. Are blue and wild tvvins?
DEJAN SLUGA
Knjiga o teatru
UMETNOST PRESEGANJA
Seveda tudi mi mislimo, da nobena -kritiška ocena«ne more veljati za objektivno merilo uspešnosti gledališke predstave, da je umetniška vrednost vedno subjektivna zaznava oziroma doživetje (Slovenci in gledališče). Pripravljeni smo celo priznati, da ne more biti kritiška ocena niti objektivno merilo uspešnosti zbirke esejev, Rav-njakove Umetnosti igre na primer.
V predgovoru h knjigi je Jure Gantar pripisal Ravnjakovi dramaturgiji atomski potencial in s tem mislil naslednje: »Količina informacij v njej se bliža kritični masi, torej tisti točki, ko je ne bo mogoče več racionalno obvladovati in bo bodisi eksplodirala in tako ustvarila nove svetove, nove gledališke predstave; ali pa bo, po drugi strani, obličje sveta spremenila z miroljubnimi sredstvi, torej vplivala na vse, kar bo po njej o gledališču povedanega in zapisanega.«
Ne bomo se spuščali v razpravljanja o (ne)možni objektivnosti futurologije; Gantarjevi alternativi se zdita tudi brez tega pretežno nekoherentni. Potencialno ustvarjanje novih predstav, »eksplozija«, ne izključuje »miroljubnega vplivanja« na bodoče teatrologije ali dele le-teh. Omembe vredno pa se zdi vprašanje meja: kako obsežni so svetovi, ki bi jih lahko ustvarila eksplozija in kje se začenja in končuje (če se) ti-
sto vse, kar bo poslej o teatru rečene-
9ал
Ce je človek Bog, kisanja in se svojih sanj zaveda, če je ta bog Otrok, ki se igra (Iluzionistično zrcalo); če vse kaže, da smo že vstopili ali pa da vstopamo v dobo, ki bo v znamenju Vodnarja, uranovske kreativnosti (ne vemo prav veliko o astrologiji, z gotovostjo pa je mogoče reči, da je Rav-njak permanentno kreativen), novega duhovnega humanizma, svobodomiselstva in optimizma (Drama kot man-dala); če se prihod Vodnarjeve dobe ali pa new agea manifestira tudi z afirmacijo ezoterične tradicije, tako zahodnega okultizma kot vzhodnega misticizma (mandala!); če so na tej stopnji Ravnjakovemu talentu res odprte vse poti — je še vedno res, da se morata za uspešno delovanje v gledališču nujno pokriti ustvarjalčev individualni tal$pt in njemu naklonjene pozitivne zgodovinske okoliščine. In če bi bile že vse ostale okoliščine srečne, ne bo v new ageu še vedno nič lažje biti Slovenec, oziroma bo še vedno težko presegati determiniranost (Slovenci in gledališče).
Pa kaj, ko je zgodovina gledališča pač vedno zgodovina boja za individualnost, za prebitje v center. Z močjo svoje osebnosti, kajpak, oziroma z estetskim credom (prav tam). Umetnosti igre ga ne manjka.
Podobotvorje
Z ROBA - DRUGIČ
Neglede na dejstvo., da je bila razstava Z roba; Območja slovenske umetnosti 1985—90 (oziroma Von Rande; Bereiche der slovvenischen Kunst) pripravljena predvsem za predstavitev sodobne slovenske umetnosti v Zvezni republiki Nemčiji in njenih »novih deželah« ter zato naslov v »geografsko« orientirani konotaciji predvsem pove, da prihaja z roba evropskega prostora, bi morala imeti povsem enak naslov, tudi ko bi bila namenjena samo predstavitvi v Umetnostni galeriji Maribor. Pa ne zgolj zato, ker je Maribor (zmeraj bolj) robna pozicija znotraj Republike Slovenije, temveč predvsem zaradi tega, ker so v hermetični letargiji tega prostora prav indikativno marginalni tudi odzivi nanjo. Še enkrat več je namreč pokazala, da razen povsem ozkega kroga strokovnjakov pravzaprav kot takšna nima nobenega adresanta, nikogar ne tangira, niti lokalne umetniške srenje večinoma ne, kaj šele da bi obstajala kakršnakoli kritična javnost, ki bi se spoprijela s potencialnimi impulzi te razstave. Ob tem pa gre — kot pove že podnaslov — za razstavo, v zadnjih petih letih najbolj profiliranih avtorjev in pravzaprav za prvi pregled slovenske umetnosti pravkar minulega-desetletja, ki bi lahko v nekoliko modificirani obliki (torej specifičnem upoštevanju tudi prve polovice desetletja) pomenil prvi nastavek za potegnitev črte pod slovensko umetnostjo osemdesetih let.
Jedro izbora temelji na koncentraciji slikarjev in kiparjev, ki so v zadnjih
letih temeljno sooblikovali slojevitost podobe slovenske umetnosti ter odkriva subjektiven vpogled v živo, nenehno spreminjajoče se tkivo sodobnosti. Glede na predstavitveno funkcijo, ki jo bo imela v ZRN, je tudi povsem razumljivo, da se odreka pretiranemu radikaliziranju konfliktnosti, pri čemer pa s tekočo postavitvijo pre-okupacije in individualne solucije posameznih avtorjev nikakor niso minori-zirane, temveč umešane v dovolj širok kontekst predispozicij, identitete in statusa tega, kar se trenutno kaže kot sodobna slovenska likovna umetnost. Prav zaradi tega je ni moč označiti kot panoptikum stvaritev zadnjih let in tudi ne kot zgolj še en poskus promoviranja poljubnega trenda, temveč je predvsem dovolj široka informacija o standardih in argumentih, s težiščem na posameznih aspektih, soodnosni-cah pa tudi impulzih, ki jih sprejemajo in oddajafb deta trttndvajsetih izbranih umetnikov in avtorskih skupin.
Na razstavi prevladujejo slikarska dela, saj se je kiparstvo odločneje uveljavilo šele v zadnjih treh letih, odkar se je dokončno končala velika evforija nove podobe, nakazana pa je tudi osnovna problematika slovenske artistične videoprodukcije. Medtem ko je slikarstvo prav v tem obdobju razvilo pluralizem idiolektov, se je ta še zmeraj potegovala za priznanje avtonomnosti lastnega likovnega izraza v okolju, ki se še zmeraj ni prilagodilo življenju s pulzirajočimi, nenehno izmenljivimi vtisi elektronskega podo-botvorja.
MITJA VISOČNIK
Katalog kultur
RITEM TAKTA
Edini tekst, pod katerega se je uredništvo Takta v svoji prvi oziroma
ničti številki enoglasno podpisalo, še več, edini tekst, kjer smo, drage bralke in bralci, neposredno nagovorjeni, je tisti, ki uvaja rubriko intimnih kulturnih nasvetov z naslovom Boli me kultura.
Z rubriko bi radi uredniki opozorili na dejstvo, da je kultura kot nepogrešljiv del človekovega življenja, kot stvar človekovega intimnega prepričanja, nemalokrat tudi vir stisk, zadreg ali celo travm. In da revija, ki kulturo med ljudi prinaša, tega pač ne more kar tako prezreti. Kot eksplicirajo: -Čutimo se poklicane, da po svojih močeh pomagamo vsem, ki imajo težave s kulturo, naj so na videz še tako zanemarljive.«
Poklicanost oziroma kompetentnost, da pomagamo drugim, pa lahko tako vehementno oznanimo najbrž šele takrat, ko smo (ali pa - ko se tako predvideva) sami podobne težave že odpravili.
Po besedah urednikov in sodelavcev je bil najplodnejši trenutek tisti, ki je pripeljal do odločitve, da jih bo pritegnilo vse od mestne džungle do metod pogozdovanja, ko so se torej zaobljubili pristopiti h kulturi kot divjemu vrtu, v katerem ima vsaka rastlina svoje mesto in je njena prisotnost enako upravičena.
Ce so se po vsem tem še obrnili na
Kulturno ministrstvo, njihove poteze pač ni mogoče razumeli drugače kot
iskanje, potrjevanje ali preverjanje identitete. Zavrnitev finančnega žegna je bila ne le vnaprej pričakovana, ampak že kar vnaprej opravičena. Pa ne le zato, ker so se potem vsaj vzeli skup in začeli delovati kot zasebna firma. Do promoviranja kulture divjega vrta jih je pripeljalo spoznanje, da je kultura v tej deželi izenačena s kulturo tople grede.
Če bi vzelo ministrstvo Takt pod svoj patronat, bi postale vse zamolčane kulture naenkrat manj zamolčane — vrt bi izgubil svojo divjost in Takt svoj raison d’štre.
Tako pa se mu ni potrebno predajati travmatični, stresni in frustrirajoči skušnjavi po izključevanju, vnaprejšnjemu vrednotenju in hibridnemu preseganju razlik, da bi vzgojili tistih nekaj flanc za toplo gredo.
(Odveč je poudarjati, da je stopnja berljivosti revija premo sorazmerna s stopnjo zdravja pišočih).
Prodajalke cvetja, rolkarji, Vlado Kreslin, Mitja Vrhovnik-Smrekar, To,-maž Brejc, David Lynch, Miša Molk (pa še kdo drug) ostajajo tam, kjer so in takšni kot so, čeprav na istem vrtu. Edina forma hibridizacije za vsako ceno pa ostaja, kot je pokazala rubrika Boli me kultura, parodija.
VIDA SKALE
MOJCA POLOVŠAK
MM1 90,4 in 93,1 MHz 5.40-19-00 MM2 102,8 MHz 0.00—24.00 Ilichova 33, 62000 Maribor
Vili Ravnjak
*TYy. t
Ko sem se pred nekaj leti pogovarjal z nekim angleško govorečim ljubiteljem znanstvene fantastike, je skoraj padel s stola, ko sem mu omenil, da so bile prve slovenske knjige, ki bi jih lahko uvrstili v ta literarni žanr, napisane že pred dobrimi sto leti (H. G. (Andrej Volkar): Dijak v Luni, 1871; Josip Stritar: Deveta dežela, 1878; Ivan Tavčar: 4000,1891; Janez Mencinger: Abadon, 1893), kar je glede na znamenito slovensko zaplotniško naravo kar vzpodbudno dejstvo. (Anti)utopična klerikalna vs. liberalna literarna odbojka pa žal ni rezultirala v bogvekakšni konstantni vzpenjajoči se liniji avtentične slovenske fantastične literature — prej nasprotno: znanstvena fantastika se je izgubila na obrobju morja »trivialne« literature in je doživela renesanso šele v zadnjih dveh desetletjih, ko so drug za drugim vzbrstela in odmrla razna društva ljubiteljev te literature, pojavilo pa se je tudi nekaj talentiranih piscev (omenim naj predvsem Miho Remca).
Toda v zadnjem desetletju je delo ljubiteljev počasi povsem zamrlo (Občasnik Sekcije za spekulativno umetnost se je iztaknil iz časa, Nova se je očitno sesedla v belega pritlikavca, redki prevodi tujih del v slovenščino pa so izhajali povsem nekoordinirano), potem pa se je pojavil Blodnjak, fanzin, ki je začel dobesedno iz nič (mimogrede: fanzini so pogruntavščina ljubiteljev znanstvene fantastike, ki so jo v glasbenih subkulturnih sferah hitro sprejeli za svojo) in kljub začetni okornosti postal upoštevanja vredno SF čtivo. Kako je kaj z vsemi temi rečmi (in s klasičnimi slovenskimi kregarijskimi težavami), smo povprašali Marjana Skvarčo, špiritu-sa agensa obnovljene slovenske SF fanzinske scene.
I'
Rajko Muršič |
i
i
i
L
I
Fanzinska scena se prebuja iz hibernacije
I ZNANSTVENO FANTASTIČNI BLODNJAK
,гсшЕаа
9"
ШШШ
I....
		
. IV i ■		
n »		
V Sloveniji se besedna zveza znanstvena fantastika pogosteje uporablja kot pridevnik v poljudno znanstvenih publikacijah in filmih, kakor oznaka literarne zvrsti. Bralcu bi naj ponazarjala nekaj nepredstavljivega, kar šele prihaja; pridevnik naj bi torej bralcu vzburkal domišljijo (čeprav obstaja množica drugih pridevnikov, ki so primernejši od omenjenega). Laser je na primer zelo barvito opisan kot, citiram, »mogočni, kot svinčnik tanek žarek svetlobe, za katerega se zdi, da prihaja iz sveta znanstvene fantastike« (knjiga avtorja Robina McKiea -Laserji', zbirka -Sodobna tehnologija', str. 6, Delavska enotnost).
Naveden primer je najznačilnejši primer odnosa do tega literarnega žanra. Na splošno znanstveno fantastiko smatrajo za čisto poseben svet (geto), kjer veljajo drugačne naravne zakonitosti. Povprečen bralec si bo svet znanstvene fantastike predstavljal kot devianten svet, kjer se lahko zgodi marsikaj, osupljive tehnološke iznajdbe pa so le delček tega sveta.
Ljubiteljska društva so slovenski znanstveni fantastiki prinesla več škode kot koristi. Morda je za to obdobje še najznačilnejše prav izdajanje glasil, v katera bi morali člani društva vložiti nekaj lastnega konkretnega dela Ko je nastala potreba po takšnem delu, je marsikateri član društva začel razmišljati, ali bi nemara konkretno delo (tipkanje, lepljenje znamk) utegnilo škoditi njegovemu ugledu in zakaj bi ga pravzaprav moral opraviti prav on in ne nekdo drug (manj pomemben). Največ prepirov, ki so bili povod za razdružitev, je povzročila nečimrnost tistih posameznikov, ki so smatrali, da za normalno delovanje društva zadošča zgolj entuziastično blebetanje o tistem, kar-so prebrali. Največji intelektualni domet teh ljubiteljev je bil kratek prevod znanstveno fantastične zgodbice ob hkratnem zanemarjanju domače ustvarjalnosti - ta je veljala za nekaj drugotnega, nepomembnega. Zaplet, opis Marsovčka in presenetljiv, celo šokirajoč razplet v kratkem prevodu (Marsovček se spotakne ob korenino drevesa in se razlije) je bil za ljubitelje'pomembnejši od izvirnih domačih idej. Čez čas pa se je zgodilo tisto, kar je bilo za pričakovati: namen je polagoma postal sredstvo, sredstvo pa je postalo namen. Ljubitelji so se najprej zbirali, da bi se pogovarjali o znanstveni fantastiki, zra n so pili pivo. Potem so se zbirali, bi pili pivo in se pogovarjali o znanst «ni fantastiki Nazadnje so se sprli..	1 užaljeno
razšli. Pivo, -sposob	I, nečimr-
nost in še kaj so opravili svoje.
Potem je nastalo (dru tveno) zatišje. Neka| ljubiteljev se je še vedno z
vso silo upiralo neustavljivim silam pozabe. O tem pričajo tako po obsegu kot po vsebini skromna glasila ter prevodi kratkih zgodbic, ki jih lahko prebiramo v revijalnem tisku. Isti prevod si lahko preberemo v več revijah, lahko tudi po večkrat. V društva organizirani ljubitelji niso dojeli pomembnosti trenutka, v katerem so se dogajali; ugotoviti bi namreč morali najmanj to, da je najpomembnejša domača ustvarjalnost, če že niso bili strokovno usposobljeni vplivati na mlade pisce (ali zaprositi za pomoč prave strokovnjake). Njihovo petelinjenje (na nesrečo za ZF&F) ni dopuščalo, da bi se ukvarjali tudi s tem (Meteor iz Subotice se na primer ukvarja predvsem z mladimi pisci, ki jih novači na osnovnih šolah).
Ljubitelj iz osemdesetih je poznal Asimova, Clarka in podobne maherje, vedel je za vsako njihovo zgodbico. Nekaterim ljubiteljem se je zgodilo celo to, da jih je nečimrnost pahnila v klasično preganjavico in so svoje z an-gloameriškimi znanstveno fantastičnimi knjigami bogate knjižnice popolnoma blokirali pred javnostjo. S knjigami pa je zelo podobno kot z denarjem; z nenehnim obračanjem denar plemenitiš, tisti v »štumfu« nima nikakršne vrednosti. Tisoče knjig v neki knjižni omari, ki jih samovšečno prebira en sam človek, je brez vrednosti. Na umeten način si sicer lahko pridobi nadomestek ugleda, če na sceno spušča drobiž in ima hkrati s tem nekakšen monopol, scena pa je vendarle nepovratno obubožana. Motivi takega posameznika so neznanka, lahko pa predpostavimo, da najbrž ne zna ločiti dobre zgodbe od slabe, poleg tega pa ima premalo ustvarjalne energije, da bi bil sposoben prevesti daljšo prozo (da ne omenjam romana!). Nekaj krivde je tudi na strani literarnih strokovnjakov, ki so usodo žanra precej neodgovorno prepustili nesposobnim diletantom, saj bi relativno močna scena koristila ne nazadnje tudi založbam. Polna omara uvoženih knjig namreč še ni dovolj, da bi človeka smatrali za strokovnjaka — to store šele rezultati njegovega dela, ki pa so v našem primeru pičli.
V devetdesetih letih se je pojavila publikacija Blodnjak, namenjena bralcem, ki med drugimi literarnimi zvrstmi berejo tudi znanstveno fantastiko in fantastiko. Tu gre namreč za to, da ustvarjalci Blodnjaka beremo tudi še kakšno drugačno knjigo, kot je ZF&F. Priznavamo tudi druge literarne sloge, Zf&F pa smatramo za literarno zvrst, enakovredno drugim Žal je slovenski kulturni prostor majhen še manjši pa je prostorček, vkaterem vegetira znanstvena fantastika Tu se upravičeno pojavlja problem trga, ki je
zelo majhen in zaradi majhnega števila tiskanih izvodov so ti tudi nujno dražji. Beograjski založniki prodajo v Sloveniji skoraj tretjino svojih knjižnih izvodov (okrog 400-500), med temi bralci pa je zelo malo tistih, ki se odločijo za naročilo periodične publikacije (kakršna je Blodnjak) kljub temu, da je po dolgem času edina v slovenščini, V takem mikrosvetu je vsako nepremišljeno dejanje lahko usodno, zato lahko izrazit nesposobnež povzroči katastrofalno škodo, ki je še tako sposoben te-am ne more zlahka popraviti. V ta prostor še vedno kapljajo prevodi, katerih pomembnost je vprašljiva, po drugi strani pa nekje čisto na robu kulture životari samostojna publikacija, s katero nastaja od takšnih destruktivisti-čno paranoičnih posameznikov neod-
visna publikacija, v kateri se objavljajo izvirne slovenske zgodbe, katerih kvaliteta iz številke v številko raste, prav tako pa so opazno kvalitetnejši tudi drugi prispevki (eseji, študije, predstavitve knjig in filmov).
Za Blodnjak ve le malo ljudi, tisti pa, ki vedo zanj, nam očitajo prav to, da so nanj naleteli po naključju. Edini argument v našo obrambo je reklama v tisku ali na radiju (da ne rečem celo na TV), ki je za lastnožepno financiranje Blodnjaka (pri čemer njegova cena toliko da pokrije stroške tiskanja in poštnine) popolnoma nedosegljiva.
V lanskem letu je Blodnjak razpisal natečaj za najboljšo znanstveno fantastično zgodbo, na katerega se je odzvalo lepo število avtorjev; bil je objavljen v revijah življenje in tehnika
ter Aief. Zgodbe je ocenjevala strokovna žirija, v kateri so sodelovali tudi prof. Drago Bajt, Andrej Blatnik in Matjaž Šinkovec. Najbolje ocenjeni sta bili zgodbi Zlatka Nagliča 'Cenjeni!- in Roka Blenkuša 'Jutri-, ki sta dosegli enako število točk, tretjeuvršče-na pa je bila zgodba 'Na večerjo k Mi-mantu< Matije Vidmarja. Prvih devet najbolje uvrščenih zgodb nameravamo izdati v Zborniku slovenskih znanstveno fantastičnih zgodb v okviru naše publikacije. V teku so dogovori s sponzorjem — zbornik bo izšel, brž ko bo mogoče.
Manj uspešne zgodbe z natečaja so bile in še bodo objavljene v Blodnjaku, kar je znova novost, saj doslej nihče ni objavljal ostalih zgodb, katerih avtorji so bili prepuščeni na milost in nemilost pozabi. V primeru znanstveno fantastične scene se negativna stimulacija pač ni obnesla. Prva avtorjeva reakcija na zavrnitev zgodbe v največ primerih negativno vpliva na njegovo nadaljnje ustvarjanje; ali preneha pisati ali pa zapusti žanr. Blodnjak nudi možnost, da bralec med več zgodbami izbere tiste, ki se mu zdijo boljše; v začetku je bilo objavljenih manj zgodb, zdaj pa je izbira že večja, s tem pa tudi možnost, da se pojavijo boljše zgodbe od objavljenih.
Ljubiteljstvo v devetdesetih se torej bistveno razlikuje od ljubiteljstva v prejšnjem desetletju. Zaradi trendov v tujini, pa tudi na domačih scenah, kjer se vse bolj razvija tudi fantastika, Blodnjak vpeljuje poleg znanstvene fantastike celoten naziv znanstvena fantastika in fantastika (ZF&F). Ne lastimo si nobene ekskluzivne pravice do znanstvene fantastike — celo nasprotno: iz prvih dveh številk Blodnjaka, ki jih je izdelal urednik sam samcat, se je polagoma razvila publikacija, v katerih sodelujejo vsi tisti, ki berejo in ki jih poleg ostalih literarnih zvrsti zanima tudi znanstvena fantastika in fantastika. Ne moremo več privoščiti, da bi jo še vedno tlačili v poseben predalček popolnoma neodvisno -od druge literature, kajti zaradi takega pristopa je znanstvena fantastika že tako in tako omalovaževana in malo cenjena pri resnih bralcih in kritikih.
Več kakor očitno je, da Blodnjak predstavlja drugi pol, protiutež enostranskemu malikovanju vsega tujega; bleščeče tuje ime zaradi slepečega blišča pritegne še tako kritičnega bralca, čeprav bi si lahko naivneža nekoliko privoščili in navadnega Jurija Kosa spremenili v zveneče uglednega Georga Blackbirda. Pri tem seveda blišč tujega imena povsem oslepi bralca, ki ne zna več trezno presojati. Na to karto seveda igrajo maloštevilni žanrovski prevajalci, ki nenehno vzbujajo vtis, da so za prevajanje ZF potrebne posebne izkušnje, sami pa da so nezamenljivi (to pesmico lahko še naprej trobentajo naivnežem...).
Za nas je izrednega pomena komu nikacija z vsemi tistimij ki jih zanima ta literarni žanr. Navezali smo osebne stike s sodelavci, katerih prispevki sc objavljeni v Blodnjaku, pa tudi z nekaterimi udeleženci natečaja; naša dejavnost potemtakem na zunaj izgleda kot dejavnost društva, čeprav seveda ni tako. Takšen pristop se morda marsikomu zdi staromoden in neprimeren, vendar je edino primeren za ohranitev naše dejavnosti. Ohraniti moramo zaupanje v našo resnost in s kontinuiranim izdajanjem Blodnjaka ohranit! življenje temu literarnemu žanru.
Tisti, ki ustvarjamo Blodnjak, to še vedno počnemo iz entuziazma; tu ne gre za dobiček, kajti cena izvoda komajda pokrije stroške razmnoževanja, kdor pa se zaveda, koliko je dandanes vredno besedilo, obdelano s pomočjo računalnika, bo znal oceniti dejansko vrednost vloženega dela.
Izdali smo deset številk Blodnjaka v njih smo objavili preko dvajset izvirnih domačih ZF&F zgodb (med njimi tudi tri zgodbe Mihe Remca, po eno zgodbo Franeta Tomšiča in in Marjana Tomšiča ter zgodbe mlajših in doslej neznanih avtorjev), še naprej pa vabimo vse tiste, ki med drugim berejo tudi ZF&F, da se nam pridružijo s svojimi prispevki. Objavljamo vsako zdravo razmišljanje o ZF&F romanih, zbirkah in filmih, dobrodošli so tudi objektivni kritični prispevki, ki se tičejo samega Blodnjaka ali objavljenih prispevkov, prav tako pa bomo objavili prispevke iz literarne teorije iz ZF&F ali eseje. Skušamo se ukvarjati tudi z ustvarjalnostjo doslej neznanih piscev, zato z njimi ohranjamo kontakte, prirejamo natečaje, občasno pa prosimo za sodelovanje literarne strokovnjake (v deseti številki se je prošnji odzval prof Drago Bajt). Razlika med samim raz mišljanjem in med izdelanim prispevkom je namreč samo v pisalnem stroju.
Po obliki in vsebini je Blodnjak v primerjavi z drugimi jugoslovanskim publikacijami, ki jih izdajajo privržene v društvih (>Meteor< iz Subotice, >Mi-sija< iz Splita, >Parsek< iz Zagreba), mnogo kvalitetnejši, kakor piše tudi Politika International (v angleščini) v eni od lanskih avgustovskih številk, enako priznanje pa smo dobili tudi od predsednika splitskega društva Dr. Branko Belan.
Vse tiste, ki radi berejo in ki berejc tudi ZF&F, znova vabimo, da se nam pridružijo, kajti več ko nas bo, manj bomo odvisni od muhastih posamez nikov in pestrejši bo Blodnjak (in z njim tudi ZF&F scena). Zadnja (dese ta) številka ima 52 strani, trše platnice oblikovana je s pomočjo računalnika in tiskana z laserskim tiskalnikom. Na: naslov: BLODNJAK, Linhartova 86 61000 Ljubljana.
MARJAN SKVARČA
BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE
FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV ... A1 ... A2 ... FOTOKOPIJE NA BARVNE PAPIRJE
POVEČAVE - ZOOM - POMANJŠAVE
BIROSTORITVE
tiskarna založba trgovina ko p i r n ic a pisarniško hoo,«*ribo« reklamne s*""®*!”'
. .	TlLffON	(06) »180
Storitve TltfFA* (087) »474
Kaladrt tZ
■НШМММ> МНММНПНМВИН Naročam Katedro 212(XU Non
Pod skalpelom
BORGHESIA
(Blind Dog Records) “ 4 X 12
Intervju z Dariom in Aldom, motorjema Borghesie
ČAS JE ZA POZITIVNO ENERGIJO
REM-OUTOFTIME
(VVarner Brothers)
Od zadnje plošče REM (Green, ki je izšla celo pri nas) sta minili dobri dve leti, vendar so bili REM v tem času kljub vsemu dovolj aktivni. Ne zgolj v zvezi z ekološkimi vprašanji, s katerimi so se (kot je že naslov plošče, Green: Zeleno, namigoval) ukvarjati tudi v okviru svoje zadnje turneje, temveč tudi čisto na glasbenem področju. Tri četrtine skupine (brez pevca Michaela Stipea) se je namreč pod imenom Hindu Love Goda zbratiio z Ware-nom Zevonom in se spoprijelo z bluesom. Na svoj način, kajpak.
V redu, to je bil šele uvod oz. priprava. Pravkar je namreč izšla tudi sedma redna velika plošča »najboljše rock and roli skupine na svetu-, za kakršno jo proglašajo nekateri.
To je druga plošča za veliko založbo VVarner Brothers. To omenjamo tudi zato, ker so REM nekje okoli plošče Document, nato pa dokončno s ploščo Green, dosegli zvezdniški status, ki seveda prinaša tudi določene obremenitve. Tako so 1990. teto preživeti na turneji, s katere je ostal video Tour Film, ob tem pa so seveda morati tudi razmisliti o svojem novem statusu.
Plošča Out Of Time je najboij eklektičen izdelek zasedbe REM, kar pa ne pomeni, da je njihovo početje karkoli izgubilo na kohezivnosti oz. na celovitosti. Prvič so tudi povabili vrsto sodelavcev, med ijimi omenimo vsaj rap-perja, imerovanega KRS-1, ki je sodeloval v jvodni pesmi Radio Song, ter Kato Pierson, kije prav tako doma i* ""Novega rodneoa mostu At.
hens, sedaj pa je članica skupine B 52’s. Kale Pierson (ki je med drugim sodelovala tudi z lggyjem Popom na plošči Brick By Brick) je prispevata svoje vokalne sposobnosti v pesmici Shiny Нарру People (ki je svojevrsten »removski- odmev na Love Shack skupine B 52's) ter v zaključni pesmi Me In Нопеу. Ob tem so člani skupine REM med seboj izdatno izmenjavali instrumente, pa tudi Michael Stipe je dvakrat prepustit mikrofon Mikeu Mills u. Na plošči je še vrsta sodelavcev, med njimi celo dei simfoničnega orkestra iz njihovega mesta REM so - skupaj s sodelavci — naredili še eno izredno subtilno ploščo, v kateri se čutijo odmevi (spet) skupine The Byrds (ne samo zaradi mandoline, s katero se poigrava Peter Buck skozi skoraj celotno ploščo), pa Beach Boysov (ki so jih, mimogrede, med snemanjem plošče izdatno poslušali), Neila Уоипда (navdušeni so nad njegovo ploščo Freedom, njihova pesem Country Fe-edback pa ima marsikaj skupnega z načinom njegovega ustvarjanja), ob vsem navedenem pa ostajajo REM izvirni in samosvoji ter seveda (ne zgolj zaradi Stipeovega značilnega glasu) takoj prepoznavni.
Plošča Out Of Time je izredno celovito delo, en najmočnejših prispevkov v rock and roiiu v zadnjem času Kaj takega smo od skupine REM pravzaprav tudi lahko pričakovali.
MILKO POŠTRAK
etKctjrc
лтихИа
ie/yrucc
Dario: Midva delava glasbo in ne misliva na to.
Aldo: Ne ukvarjava se z definicijo naše glasbe. Imava drugačen odnos do drugih in do našega benda. Nočeva se zapreti v kakšen stil. Presegamo marsikatere zadeve.
Dario: Lahko rečeš, da smo EBM skupina, vendar smo šli čezenj. Nimamo interesa, da bi ostali na tej točki, saj lahko postali omejeni; mi delamo tudi filmsko glasbo, glasbo za balet preko Matjaža Fariča. Mi smo glasbeniki, odprti za glasbo.
Katedra: Zdite se mi ena najboljših skupin na tem področju.
Aldo: Drugi bendi so zelo »orto« v tej smeri, obvladajo sequencerje itd... Dario: Mogoče so edino The Young Gods bolj odprti in imajo svoj stil ter jih ne moreš primerjati s Front 242 ali Front Line Assembly, oziroma Nit-zer Ebb, kar je EBM.
Katedra: Na koncertih uporabljate računalnik in projekcijo računalniških diasov. Kako gledate na povezavo več medijev?
Aldo: To je zelo zanimivo področje. Če si bil na koncertu Laurie Anderson, si videl, kaj pomeni multimedialni nastop.
Dario: Sedaj se ne ukvarjamo toliko s tem, prej smo se več; šli smo bolj v samo glasbo. Celo diase smo simplifi-cirali in tunkcionirajo kot atmosfera, light shovv, občutek in ne kot informacija, ki je pomembna kot glasba. Aldo: Postalo je bolj preprosto. Ves čas se spreminjamo, tudi v Mariboru je igrala ne-vem-katera zasedba skupine. Imeli smo različne faze: začeli smo kot gledališki bend, sledili so per-formanci in nato skupina, ki je bila bolj video, kakor rock.
Dario: To ne pomeni, da ne bomo ponovno začeli delati videa in filmov. Bodočnost je pred nami.
Katedra: Sta s tem, ko sta mi omenila glasbo za balet, film idr. bolj začela razdeljevati področja dejavnosti?
Aldo: Sploh ne. Borghesia je v bistvu ves čas en projekt. Misliva, da se klasične strukture pgp kompozicije včasih naveličaš in jo hočeš preseči. Tudi zaradi tega delava še na drugih področjih.
Dario: Na koncertih izvajamo komade iz nove plesne predstave, čeprav pre-.aranžirana in z dodatkom tekstov. Iz tega materiala mislimo izdati ploščo. Aldo: Metoda dela se mi zdi podobna tistemu, kar so počeli n. pr.
David Bovvie, Brian Eno ali Peter Gabriel koncem sedemdesetih, oziroma v začetku osemdesetih let. Čutiš, da se z ustvarjalcem nekaj dogaja in štance, ki bi jo dvajset let ddelal po istem kopitu, se hitro naveličaš.
Katedra: Ja, saj sta vidva od svojih začetkov šla od video glasbe, oziroma enostavne elektronike na prvi plošči »Ljubav je hladnija od smrti« do rock variant. Kako gledata na vajin razvoj?
Dario: To je izogibanje dolgčasu. Tudi nova oprema, recimo samplerji, ki so se pojavili, dajejo nove možnosti in ti spremenijo način gledanja na glasbo. Uporabljamo dosti samplov, od katerih začnemo graditi naprej in v novem kontekstu dobijo nove pomene. Aldo: Princip fotomontaže.
Katedra: Koliko vama pomeni tehnologija?
Dario: Veliko. Za naju je to orodje. Kot hitrejši avto.
Aldo: Tehnologija odpira nove možnosti. Ni nujno, da znaš igrati violino, ampak jo le pobereš s kakšne plošče Dario: Omogoča, da si kreativec in ne samo reproduktivec.
Aldo: Zelo blizu ideologiji punka. Zakaj bi moral obvladati kitaro, če hočeš muzicirati? ELAP so na primer obvladali instrumente, pa so delali slabo glasbo, medtem ko niso Siouzie and The Banshees v zgodnjih časih ničesar obladali in so bili, kreativno gledano, odlični. Pomemben je kreativni element: če imaš kaj povedati, boš povedal. Tehnologija omogoča lažji način dela, da izraziš samega sebe. Tudi nova angleška plesna scena, acid, house, je narejena doma ali v improviziranih študijih in zelo dobro
3t
funkcionira. Pri nas ni te tradicije, ni elektronskih instrumentov. Mulcem so v glavnem dostopne le kakšne poceni kitare. Mislim, da se bo to kmalu spremenilo.
Dario: Mora se nehati dolgčas — ni nobenega svežega benda.
Aldo: Sploh pa scena v Ljubljani, ko že dolgo ni nobenega novega benda od Miladojke dalje, čeprav niti za njih ne moreš reči, da so novi.
Katedra: Kje je baza vajine kreativnosti?
Aldo: Mislim, da je to klubska scena, ki še zmeraj živi na obrobju, oziroma umira. Vedno sem v stiku z novimi informacijami, z ljudmi itd. Nato so filmi, ulica...
Katedra: Torej ni kakršnakoli ideologija?
Aldo: Ne v tem smislu koncepta kot recimo pri Laibachu, ki so najprej naredili koncept in šele nato glasbo. Nisva obremenjena s konceptom ali stilom.
Dario: Nisva sužnja lastne ideologije. Aldo: Vsako sezono, ko sva šla na turnejo, je bilo nekaj novega. To je zelo vzpodbujajoče, da obstaja fluktuaci-ja, kajti na ta način dobiš novih moči.
Katedra: Mislita sedanjo postavo nekaj časa ohraniti?
Aldo: Nekaj časa še sigurno, saj so dobre vibracije, kar pomeni tudi dobre koncerte.
Katedra: Napravila sta več videov. Kakšna je njihova vloga v vajinem ustvarjanju?
Aldo: Izhajava iz tega, da rock skupina ni samo glasba, ampak tudi imidž; še sploh danes, v obdobju MTV-ja enostavno čutiš potrebo, do napraviš nekaj na tem področju. Najina zgodovina vleče iz tega področja, saj sta Neven in Zemira dosti prispevala k njemu.
Katedra: Ukvarjala sta se z mnogimi področji in projekti.
Dario: To nama daje moč, da imava široko obzorje.
Katedra: Kakšni so vajini načrti v prihodnosti?
Aldo: Sedaj sva izdala kompilacijo 4 x 12’ za jugoslovanski trg. To so štirje maksi singli, ki so izšli zunaj in jih promoviramo. V maju snemamo novo ploščo, junija jo miksamo v Londonu in bo verjetno izšla septembra ali oktobra, ko bomo šli na evropsko turnejo.
Katedra: Kje sta bolj zadovoljna, ali pri nas ali v tujini?
Aldo: Ne delava razlik, vendar pa misliva, da so zunaj bolj sproščeni, tukaj se čuti nevroza, ki je povsod prisotna. Tudi zato delava manj spolitizirane koncerte in v tem duhu bo nova plošča. Bo na en način bolj pozitivna, bolj svetla, mogoče celo bolj optimistična. Po •Resistance* nimaš več kaj povedati. Čas je za pozitivno energijo.
Peter Tomaž Dobrila
Radio Študent, revija Literatura in sponzorji: Državna Založba Slovenije, Nama ter Cankarjeva Založba razpisujejo
NATEČAJ ZA RADIJSKO IGRO
Pogoji natečaja:
1. Radijska igra mora biti doslej neobjavljeno avtorsko delo poljubne tematike In dolžine
2. Dva izvoda radijske igre, označena s »Uro, pošljite na naslov: Radio Študent, c. 27. aprila 31, blok VIII, Ljubljana, najkasneje do 15. 5. 1991. Avtorstvo se dokazuje s tretjim Izvodom
3. Žirija v sestavi 2 sodelavcev RŠ, 2 sodelavcev revije Literatura, uveljavljenega dramatika in režiserja bo med največ tri nagrajence razdelila nagradni sklad 27.000,00 din.
4. Radio Študent In revija Literatura si pridržujeta ekskluzivno pravico do objave vseh primernih del. Rezultati natečaja bodo objavljeni v istih medijih v roku 14 dni po njegovem izteku.
Številke v naslovu pomenijo, da so nam Borghesia pripravili dva krat po štiri komade z njihovih maksi-singiov, ki so v zadnjem obdobju delovanja te — prav gotovo ne avtorsko najbolj zrelih skupin v širšem okvirju EBM — zasedbe izšli pri belgijski založbi Pl-AS, iz obdobja, ki smo ga lahko spremljali tudi na nekaterih vinilnih izdajah pri nas (Ogolelo mesto, Resistance), vendar v bistveno drugačnem miksu.
Lp se začne s pretanjeno house verzijo She Is Not Alone predskupine Neila Vounga Sonic Youth, sledi podobno diskoidni komad Message, prvo stran pa zaključijo Govorice (Ru-mours), skladba s povsem drugačno (scensko) zvočno atmosfero (in odličnim jazzy solom Lada Jakie). Na drugi strani nas najprej čaka še posebej aktualna antimiiitaristična Tako mladi, takoj za njo pa nov miks »slo-bodanske- Discipline ter še ena od
variant (boljša, predvsem boij -nabita-) She Is Not Alone. Ploščo zaključi še ena neplesna, malce zasanjana zadeva. Dreamtess.
Čeprav ne gre za nov zvočni material (nov bo tisti, ki bo luč sveta ugledal šele jeseni z glasbo za plesno predstavo Emotionai), je treba povedati, da še zdaleč ni»mimo- in da Borghesia ostaja ob povsem izgubljenem Laibachu naša najpomembnejša zasedba, ki še zdaleč ni izčrpala svoje ustvarjalne moči, izhajajoče predvsem iz večno konfliktnega prostora nekje na robu »,normalne• družbe — da o državni »demo-kratični« represiji sploh ne govorimo.
S to izdajo je zagrebška založba Blind Dog Records dokazala, da postaja najpomembnejša neodvisna založba pri nas s skromnim, a izjemno kvalitetnim »outputom-. Še naslov, kjer lahko naročite 4 x 12": Blind Dog Records, p. p. 60, 41020 Novi Zagreb.
Ena redkih slovenskih, oziroma jugoslovanskih, ali če hočete v duhu zadnjih sprememb na politični sceni, slovensko-hrvaških skupin, ki je uspela tudi na svetovni glasbeni sceni in spada med najboljše t. i. electronic body (bla-bla bla) skupine na kugli, je ljubljansko-puljski' duet, oziroma v zadnjem času skupina, Borghesia. Kakorkoli obrnemo in čeprav zmerom ali cenimo tisto, kar je tuje, jim moramo priznati vsaj toliko kvalitet, da jih postavimo med, recimo, prvo svetovno peterico. Mariborčani se tega dejstva očitno ne zavedajo, čeprav je bil koncert Borghesie na ŠTUK-u med bolj obiskanimi v zadnjem času. Empirično gledano pomeni to zadovoljstvo, drugače pa postavlja še en vprašaj. Smrt mariborske rockovske kulture je prišla sama, hitro in otožno, ter je pokosila večino novih sil — »stare« pa tako ali tako ne zmorejo odtegniti pogleda od TV ekranov in vsakodnevnih manipulacij z vojno gor in vojno dol, predvsem pa ne vidijo duhovnega in ustvarjalnega propada sebe samih. Bljakl
Borghesia so na svojih koncertih zmanjšali multimedialno scenografijo na minimum in zadržali le še diase. Prepričani so, da so s svojo politično ikonografijo dosegli svojo vrhniko in se po civilno-družbenem angažmanu umikajo bolj v samo glasbo, ki jim ves čas pomeni glavno preokupacijo. Hecno, da je Laibach ravno na tem prehodu crknil, medtem ko sta Aldo in Dario kopala naprej in izdala, novo ploščo z remiksi nekaterih starih komadov, ki sta ji dala naslov 4 x 12”. Mariborski koncert s kitaristom Backom in basistom Nikolo Sekulovi-čem (Gastarbajtrs in Demolition Group) je pomenil očiten glasbeni preval.
Katedra: Vašo glasbo karakte-rizijo kot electronic body ali kako že. Kaj mislita o tem?
- - .0-.
Rja v ustih
(■»■»ROPOTARNICA
Majhno je lepo	Prihajajo
OCTAVO, NUSRAT FATEH
ALI KHAN, URGE OVERKILL in ROVA SAXOPHONE OUARTET
Koncertno dogajanje tudi v pomladanskem času ne jenjuje - toliko zanimivih koncertnih dogodkov je, da predvsem tistim manjšim večina medijev ne posveča več adekvatne pozornosti, čeprav se največ vitalnega zvočnega brkljanja dogaja ravno na manjših scenah. To koncertno dogajanje je zaradi svoje pestre nepredvidljivosti tisto, na katero kaže staviti tudi v prihodnje — sicer pa nas giede spoštovanja obrobja potrjujejo tudi osrednji pompozno najavljeni koncerti (kot sta v zadnjem obdobju pokazala povprečna nastopa novopečenih zvezd Ja-ne’s Addiction in jazz legende Mile-sa Davisa).
Najprej se bomo ustavili v majhnih prostorih galerije ŠKUC v Ljubljani, kjer sta 27. marca nastopila bobnar in saksofonist Guigou Chenevier (ex EKron Fou Leloublan, Les Batteri-es, Buga Up, Barbane Legere, Encore Plus Grande) ter kitarist Guy Sapin (ex Johhny B. C., Encore Plus Grande, Barbarie Legere, Two People By the Window), ozi-
roma duet Octavo. To sta naša stara znanca, ki smo ju na naših koncertnih odrih v prejšnjem desetletju srečali že kar nekajkrat.
Te iztočnice so seveda napovedovale dovolj intriganten duet nekje med improviziranim in francosko duhovitim avant-rockom, kajti Guigou je bobnar, kakršnih je v tem poslu malo, ravno tako pa tudi plodna avtorska osebnost, ki še zmeraj vztraja na samem kreativnem vrhu avtentične evropske avant-rockovske scene. Bobnarsko kitarski duet Octavo je svojevrsten izziv že zaradi možnosti, ki jih ponujata obe glasbili, še posebej če vemo, da kitara po ritmičnih možnostih prav nič ne zaostaja za bobni, pa tudi bobni — če pridejo pod roke mojstra - lahko prispevajo harmonično tremolsko podlago. Guigou Chenevier in Guy Sapin sta ta izziv vsaj v nekaterih trenutkih znala pošteno izrabiti, v nekaterih trenutkih pa sta žal podlegla pretiranemu muzikaličnemu formalizmu in larpurlartističnim metričnim razkosavanjem zvočnega tkiva.
Edini koncert v prvem delu razdrobljenega ljubljanskega jazz festivala, ki je obetal razburljivo zvočno seanso, je bil nastop pakistanske zasedbe Party pod vodstvom človeškega kolosa Nu-srat Fateh Ali Khana. Nobeno pretiravanje ne bo, če se mi zapiše, da je to bil eden najsubtilnejših zvočnih izzivov, s katerimi je bila soočena naša publika (ki je uspela do polovice napolniti samo parter sterilne Gallusove dvorane Cankarjevega doma). Qawa-li glasba je stara obredna pakistanska glasba (bolje rečeno: islamska zvočnost indijskega podkontinenta), ki ji je Nusrat Fateh v zadnjih dvajsetih letih sicer dodal nekaj zahodnjaškega
priokusa, kljub temu pa izhaja iz očem skrbno skrite ezoterične sufijske obredne glasbe. Dolge hvalnice Edinemu sicer sledijo kanonski formi (uvodna invokacija s tekstom iz Korana v arabščini na začetku, potem sledi razvoj skladbe po kanonih rage in petje v različnih pakistanskih dialektih, ki je večinoma povsem improvizirano, a tonalno strahotno zahtevno), toda zaradi repeticij je osnovna zvočna struktura dovolj dostopna tudi zahodnjakom, posebej pa nas očara nenadkri-Ijiva improvizacija. Čeprav je mrtvilo Cankarjevega doma v marsičem dotolklo vnemo pevcev, je treba priznati, da je enemu tolkalcu (tabla), dvema izvajalcema na harmoniju in skupaj desetim pevcem uspelo zelo hrupno izraziti najgloblja verska čustva islamske kulture, ki so nam tako tuja, Nusrat Fateh Ali Khan pa je pevec, ki mu interpretacija in izvajanje bravuroznih vokalnih pasaž tudi v četrtinskih intervalih ne povzroča nobenih^težav.
Omeniti velja še dva koncerta. Iz povsem druge scene prihajajo ameriški Urge Overkill, ki so v ljubljanskem KUD-u France Prešeren uprizorili prvoaprilsko predstavo ameriškega rocka s spogledovanjem z glasbo osrednjeameriških skupin iz preteklosti (predvsem kakšnih Lynard Sky-nard) in sedanjosti, vendar s svojim jasnim pečatom. Njihova glasba sicer ne navduši, pa tudi odrsko neo-hipij-sko poziranje ne, toda stilsko pestra klubska koncertna predstava ameriškega rocka je še enkrat pokazala, da Američani — hvalabogu — niso obremenjeni s kakršnimkoli rockovskim predsodkarstvom.
Prav posebej pa velja pohvaliti predskupino Overflow iz Koprivnice, ki izvaja hardcore na način nekje med HUsker DO in Social Unrest, s svojim izvajalskim znanjem in mladostno energijo pa daje upanje, da se v Jugo-rocku ne bo vse vrtelo le okoli The Stooges.
Za konec se ustavimo še na uvodnem nastopu zagrebškega Glasbenega bienala, kjer so nastopili Rova Sa-xophone Guartet, zasedba, ki bržkone ostaja nosilni steber sodobnih prijemov v jazzu. Rova Saxophone Ouartet je nastopil ojačan z elektroniko in trakovi, izvedel pa je najnovejši Curranov dobro uro trajajoč komad Electric Rag II. Rova — razen kar se tiče brezhibne intonančne izvedbe večinoma notiranega komada — tokrat niso posebej navdušili. Zvočno zlitje elektronike in štirih saksofonov je zelo delikatno početje, ki mu tudi takšni perfekcionisti v nekaterih trenutkih niso bili kos. Predvsem v nekaterih tišjih in dinamično manj izrazitih partih sta elektronska podlaga ali sampling in igranje saksofonov šla daleč vsaksebi, včasih celo tako, da smo lahko poslušalci dobili občutek, da saksofonisti igrajo dobesedno zaviti v celofan ali polivinilsko vrečo. V bolj hrupnih pasažah pa je kvartet nekajkrat vendarle »ujel« elektroniko in dokazal, da ne velja zaman za najpomembnejšo tovrstno zasedbo v sodobni glasbeni sceni, ki je nikakor več ne moremo spredalčkati pot etiketo jazza.
Skratka, izjemno zahteven komad — tako za izvajalce kot za publiko — je kljub občasnim spodrsljajem zaradi tehnike pokazal, da zvočni — predvsem pa kompozicijski — vokabular sodobne glasbe še zdaleč ni izčrpan, toda ustvarjalna kriza sodobne zvočnosti še ni presežena.
f!
ASSASINS OF GOD IN BULIMIA BANOUET
Koncertna sezona se nadaljuje v nezmanjšenem tempu. Ob koncu aprila bosta v prijaznem klubu KUD France Prešeren v Ljubljani nastopili dve (post)hardkorovski skupini. V torek, 23. aprila bodo ropotali svoj raznolik glasbeni material (od hardkora preko metala do jazza in bluesa) kalifornijski Assasins of
God. -Sem prilično odštekan tip in se tako tudi počutim, tako da igram tudi odštekano glasbo!«, pravi njihov kitarist Кеппу Кеатеу. Ta jazzcore zasedba je doslej posnela dva albuma (The Jupiter Ox Revealed in Black Tonque Speaks Vol. 1, ki bo izšel šele po tej turneji, imenovani Džihad) in je očitno še zmeraj v ustvarjalnem vzponu, kar obeta še en zvočno vznemirljiv koncert.
Le dva dni pozneje se bomo na istem mestu lahko srečali s še enimi Kalifornijci, skupino Bulimia Ban-quet, ki ravno tako združuje vso pestro zgodovino ameriške rockovske izkušnje (saj vemo: od »west coast-a« do hardkora) in jo plemenitijo z jazzovskimi (in vokalnimi) nastavki na avtentičen kalifornijski način. Če izdamo še, da za njimi stoji legendarni Flipsi-de, potem je jasno, da bo na koncertu skupine Bulimia Banquet v četrtek, 25. aprila, zelo vroče.
Koncertni dogodek leta v Mariboru
CARTER (THE UNSTOPPABLE SEX MACHINE) IN LAČNI FRANZ V ŽIVO.
torek, 23. aprila 1991 ob 21. uri
V pravi poplavi novih angleških ban-dov, ki so v letu 1990 pokukali iz anonimnosti (Nedš Atomic Dustbin, 808 State, KLF, The Farm Ride,
The Mock Turtles ), je londonska
skupina CarterfThe Unstoppable Sex Machine) v letu 1991 priplavala na površje in osvojila najvišja mesta na lestvicah najuglednejših britanskih glasbenih časopisov in radijskih postaj.
V Sloveniji bomo po novembrskem koncertu skupine Ride lahko znova videli na delu »svežo« skupino, ki je trenutno v Angliji izjemno popularna, povrhu vsega pa se bo to zgodilo v Mariboru, kjer lahko koncert CAR-TER(USM) označimo kot rock & roli dogodek sezone 1990/91 (če bi se pisala še osemdeseta leta, bi to bil koncert desetletja, v devetdesetih pa ob zmernem optimizmu pričakujem končno tudi razcvet mariborskega koncertnega dogajanja),
CARTER(USM) sta londončana JIM BOB in FRUITBAT, kitarista in pevca, podprta z zvoki ritem mašine ter posnetki s trakov. Skupina je nastala leta 1987, po številnih klubskih koncertih in turneji s SIOUXSIE & BANSHESES pa se je v letu 1989 že povzpela na vrh lestvice neodvisnih v New Musical Expressu in Soudsu — singla RUBBISH in SHERIFF FAT-MAN, dokončen uspeh pa dočakala v letu 1990 ob izidu albuma.101 DAM-NATIONS (pri založbi Big Cat Re-cords), ki se je povzpel pod sam vrh britanske nacionalne lestvice, kritiki pa so ga uvrstili med trideset najboljših LP-jev v preteklem letu.
Melodični punk pop, trdi ritem in občasno uničujoči hrup, glasba na meji med Нарру Mondays in Pet Shop Boya, z močnim vplivom rapa (Public Епету navajata kot eno od skupin, ki je na začetku delovanja najbolj vplivala na njuno glasbeno ustvarjanje), kritična besedila in smisel za humor so karakteristike zvoka iz 101 DAMNATIONS.
V začetku letošnjega leta sta CAR-TER-ja izdala še drugi LP, z naslovom 30 SOMETING (napovedala sta ga s singlom BLOODSPORTS FOR ALL, ki je že čez dva tedna na vrhu indie lestvic in je še sedaj največji hit te skupine), ki je tudi najbolj zadrte skeptike prepričala, da gre za odlično skupino, skupini pa odprla vrata tudi v bolj komercialne medije (CARTER so redni
gostje programov MTV-ja in Super Chanela).
Tokrat je ploščo založil indie »gigant« ROUGH TRADE, glasba na 30 SOMETHING pa preseneča z raznolikostjo, ob BLOODSPORTS FOR ALL pa je na njej tudi drugi veliki hit ANY-TIME ANYPLACE ANYWHERE in še devet odličnih komadov (NME je ploščo ocenil s čisto desetico, Sounds pa s petimi zvezdicami, kar sta najvišji in zelo redki oceni drugače skopih kritikov), med katerimi še posebej izstopa sentiš A PRINCE IN A PAUPER’S GRAVE, ki se ga ne bi sramoval niti Ki-čo Slabinac.
Organizator koncerta je Mladinski kulturni center Maribor, pokrovitelji Večer, Radenska in Express tajnica, kraj dogajanja pa dvorana ŠTUK.
NIKAKOR NE ZAMUDITE TEGA DOGODKA!
Mariborski koncert skupine CAR-TER(THE UNSTOPPABLE SEX MACHINE) bo edini v Sloveniji, kot pred-skupina pa bodo nastopili LAČNI FRANZ, ki jih gotovo ni več potrebno predstavljati.
Vstopnice so po (nižji) predprodajni ceni na voljo v klubu MKC in v TH MERKUR (oddelek s ploščami).
vasja košti
te
GLASBA I Pod skalpelom
NOVA M0B(- THE LAST DAVS OF POMPEII
Grant Hart in Bob Mould sta po
razpadu skupine HOsker DO konec osemdesetih posnela vsak svojo ploščo, na kateri sta se ukvarjala z razčiščevanjem okoliščin razhoda dveh prijateljev. Sedaj je videti, da sta se za silo znebila bremen spominov in zamer, saj sta medtem že izdala vsak svojo drugo samostojno ploščo, na katerih se ukvarjata z drugimi temami. Kljub vsemu še vedno mislita drug na drugega, o čemer (Dričajo posamezne izjave, ki jih dajeta ob raznih priložnostih.
Pa to sedaj niti ni neposredno pomembno za naše namene. Govorimo namreč o drugi plošči Granta Harta, ki jo je tokrat posnel pod imenom svoje nove skupine Nova Mob. Spomnimo se, da je prvo ploščo, Intolerance iz 1989. leta, posnel in produciral v celoti sam, instrumente je nasnemaval. Grant Hart namreč obvlada več instrumentov, predvsem kitaro in klaviature, zgolj po sili razmer je v skupini HOsker DO skoraj desetletje igral bobne. Verjetno je bil to zanj en od virov frustracij v okviru zasedbe, kjer je bil Bob Mould - vsaj fizično — (pred mikrofonom in s kitaro v roki) v ospredju.
Če se spomnimo, da smo Moulda radi imenovali »racionalni pol«, Harta pa smo imeli za »intuitivnega, čustvenega in impulzivnega«, kar sta na nek način potrdila s solo ploščami, nas prva stran plošče The Last Days OI PompeHket nekoliko preseneti. Zveni namreč kot konceptualni projekt. Če se spomnimo, da nas tovrstni projekti — vsaj v okviru rocka — večinoma niso preveč navdušili, potem lahko razumemo svoje slabe občutke po prepo-slušanju uvodnih posnetkov. Slišati je namreč, kot da se je Hart preprosto lotil zgodovinske teme, ki jo poznamo še iz osnovne šole (propad Pompejev), in jo bolj ali manj primerno uglasbil. Prva pesem, Introduction, tudi deluje zgolj kot uvod v zgodbo, približno tako pa delujejo tudi ostale pesmi s prve strani, ki se mogoče vse niti ne navezujejo neposredne na usodo Pompejev. Tudi zadnji posnetek, Spa-ceJazz, ni nič posebnega, pravzaprav precej spregledljiv flfazi-eksperiment z že neizvirnim naslovom.
Nato pa sledi;presenečenje. Druga stran plošče je nekaj popolnoma drugega, v ospredje spet udari vse tisto, kar dela Granta Harta enega najpo-
membnejših novorockovskih ustvarjalcev osemdesetih: strast, s čustvi nabita glasba in besedila, bogata z asociacijami, Hart spet izkaže svoj smisel za melodijo, ob tem pa navdušuje s — sicer popolnoma preprostimi, pa zato nič manj učinkovitimi — kitarskimi pasažami. Tu recimo spomni na zvok skupine The Byrds, ki pa je tako ali tako odigrala pomemben vir navdiha tudi za skupino HOsker DO [Vi je svoj čas preigravala njihovo pesem Eight Miles High). No, HOsker DO so v duhu na tej drugi strani še posebej prisotni. Uvod v zaključno (naslovno) pesem pa je skoraj neposredna posvetitev uvodu pesmi / Feel A Who!e Lot Better skupine The Byrds.
ROCK
Vprašanje je, če je Hart namerno razslojil ploščo na dve nasprotni si strani. Mogoče je s tem hotel pokazati, da je lahko tudi »racionalen« in ne zgolj »impulziven«. Kakorkoli, da ne gre zgolj za naključje oz. za slučajen razpored pesmi, priča tudi podatek, da sta na plošči dve inačici pesmi Admiral Of The Sea, vsaka na svoji strani plošče in vsaka odgovarja prevladujočemu vzdušju na tisti strani, kjer se nahaja. S tem pa je Hart menda dovolj razvidno potrdil naravo posamezne strani plošče.
Kaj smo torej dobili? Najprej Granta Harta z ritem sekcijo, ki učinkuje izredno dobro. Nato Granta Harta, ki nekoliko ponesrečeno poskuša obdelati neko zgodovinsko temo. in na koncu še Granta Harta na svojem področju: kako z vsem žarom in navdušenjem drvi skozi svoje najnovejše pesmi. Če dodamo, da so nekatere od njih (predvsem na drugi strani plošče) pravi »biseri«, smo lahko zadovoljni, čeprav je izdal tako neizenačeno ploščo: Grant Hart'se ni ostal brez tistega, čemur smo včasih rekli »navdih«. Kako pa deluje (skupaj s skupino) v živo, smo se lahko prepričali prav v teh dneh, saj je šestnajstega aprila nastopil v Zagrebu.
MILKO POŠTRAK
RecRec - plošča meseca
BUTTH01E SURFERS - PIOUHGD (Rough Trade)
Po EP-ju Hurdy Gurdy Man so se z izidom LP plošče končno nehala vsa ugibanja? »kako akustični« bodo po novem Butthole Surfers.
Po skoraj desetih letih delovanja se surferji še vedno odločajo za glasbeno perverzijo in izvensrediščnost. Zadnja se skozi Piouhgd zelo spreminja in prevečkrat postane sama sebi namen in plošča spet (podobno kot zadnja) izpade heterogeno in vsebinsko raztrgano — kar Butthole Surfers nenazadnje verjetno tudi sami hočejo. V svoji šizofreni viziji sodobne zabavne glasbe se še vedno ne ustavijo pred ničemer. Z vokalnim popačenjem predelajo Donovana, posvetijo piskanje in petje dobrega pop komada »vzornikom« The Jesus And Mary Chain, se odtrgavajo z zavijajočo kitaro in hipnotičnimi ritmi. Pravzaprav ni to nič takega, kar pri bendu še ne bi poznali. Popačenja sodobne glasbe, ki jih skupina še naprej razvija, so z leti postala že nekako znana in vsebinsko predvidljiva; razslojena glasba pa je iz-
i* •	•	v
smeri e
gubila na svoji originalni šokantnosti. Kljub tem manjkom pa je Piouhgd plošča, ki Butthole Surfers ne prestavlja pod slabo luč. Le več teže doda njihovi samoironiji in popačenju vsega in ponuja nekaj prav dobrih komadov.
*******
Ш KAR NAPREJ...
Kafadn 19
Pisati o načinu bivanja jugoslovanskih demokracij pomeni pravzaprav pisati o tistem jugoslovanskem koncu tedna, ki je v osrednjih nacionalnih časopisih postal »tema dneva« samo zaradi tega, ker kateri od fanatičnih predsednikov ni oznanil enega od 365 možnih vojaških udarov ali ker vojaki niso streljali na nobenega od civilistov ali ker oboroženi civilisti niso napadli nobenega od drugače mislečih sosedov. Glede na to, da nove politične garniture na vse možne načine potrjujejo tezo, da je vojna samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je nekako logično, da so se v vlogi sredstva, ki vzbuja pri miroljubno mislečih Evropejcih približno enako mero čudenja, pomilovanja in nerazumevanja, znašli Srbi, Hrvati in Slovenci, ki so jih po obsojeni Šešljevi doktrini troedinega naroda tisti, ki so obsojali, zadnja leta intenzivno producirali. Potem ko je skrepenelo doktrino »bratstva in enotnosti« zamenjala demonična doktrina »sovraštva in konfliktnosti«, se je ena sprevrnitev iztekla v drugo: bolj ko so se nove elite sklicevale na novi demokratični red, več je bilo cest, uničenih od tankov. Eno armado so ukinile tako, da so ji ob bok postavile dve novi; in najbrž ni nobeno naključje, da so po isti — vojaški — metodi odpravile tudi neznosnost starega socialnega sistema. Enostavno povedano: vsaj podvojile so jo. Zdaj se za svoje službe, ki v veliki večini primerov predstavljajo edini materialni temelj socialne varnosti, ne tresejo ob prehodu na roparski sistem gospodarjenja v resnici tehnološki ali ekonomski presežek. Tudi s to situacijo lahko delno pojasnjujemo — ne pa tudi opravičujemo — tiste intelektualce, ki so že začeli pisati in govoriti kot podoficirji v času, ko so oficirji stare šole o svobodi tiska in funkcijah javnosti začeli govoriti kot intelektualci. Klavrna diktatura se je pač izrodila v klavrno demokracijo.
Če nič drugega, je novim političnim elitam treba priznati vsaj to, da so v obdobju svoje kratke vladavine povzročile predvsem s svojim brutalnim simplicizmom, v katerem vse bolj vzhičeno odkrivajo svojo politično in zlasti osebno rešitev, veliko hudega. Edini program, ki so ga bile nove vlade sposobne razviti, je program ustrahovanja družbenih skupin, ki trpijo zaradi nesmiselnih odrekanj in zaradi tega razvijajo zakrnelo
Bralcu.
Nekateri med vami ste dobili izvod Katedre, ki ga držite v rokah, v domači nabiralnik, ne da bi vedeli. Poslali smo vam izvod, ker bi vas radi opozorili na naš časopis in vas povabili, da postanete naročnik. Katedra izhaja mesečno, pripravljamo pa se na štirinajstdnevni ritem izhajanja. S prejšnjo številko smo začeli objavljati prilogo, zaradi katere vas še posebej vabimo k druženju. Vašo dopisnico pričakujemo na naslov:
Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor,
ali pa se nam oglasite kadarkoli po telefonu
(062) 212-004.
BI Ml BREZ VAS
VVEEKEND DEMOKRACIJA
ш
miselnost: ljubiti (svoj narod, republiko, državo) pomeni isto kot sovražiti (drug narod, republiko
državo). Vera v carje Lazarje in karantanske panterje je izbrisala zgodovino; in ko je bila ta izbrisa-
na, je bilo oškodovano še kaj več kot ideja zgodovine. Žrtev takšne ukinitve so lahko tudi človeški
ideali, ki vzpostavljajo pravila vedenja. Poglejmo samo predsednika slovenske skupščine dr. Fran-
ceta Bučarja, ki je javno, pri opravljanju svoje predsedniške dolžnosti, izsanjal, kaj bi Slovenija bila, če se ne bi pred 70. leti iztrgala iz avstrijskega kulturnega podnebja. Je še kaj čudnega, če so se slovenski demokrati takoj po volitvah na Koroškem opravičili za nasilje, ki so ga storili jugoslovanski partizani nad tamkajšnjimi fašisti? Čisto mogoče je, da bo kak prileten ali mladoleten doktor znanosti jutri sfabriciral tezo, da je bila vojna med slovenskimi partizani in Nemci pravzaprav bratomorna vojna. In da bodo potem ti infantilni ljudje v kakem posebej grozljivem koncentracijskem taborišču na družbene stroške organizirali še spravno nemško-slo-vensko mašo, o kateri se bo poročalo po strogih navodilih kake Staničeve komisije. Konec koncev je bil tudi Hitler izvoljen na demokratičnih volitvah. Po najnovejšem slovenskem pojmovanju demokracije je bil torej demokrat. Ki ni počel nič drugega kot izvrševal voljo svojega naroda. Kasneje so nas sicer učili, da volja ne more biti temelj družbenega razvoja in da noben družbeni red, če naj bo po meri demokracije, ne more biti antiintelektualen in nima pravice vabiti ljudi v voluntarizem, pri katerem naj bi zgolj sprememba politične oblasti ali politična vsemoč neke določene stranke ali pa ogromno zaupanje v moč določenega političnega sistema pomenila razvojni korak. Kajti če je volja temelj razvoja, potem se pogosto končuje s kaprico; kar pomeni, da pelje v slučajnost. Ne v Evropo. Ki ne razume slovenskih separatističnih teženj, nas prepričuje minister Rupel, ker ni pravilno obveščena. Čeprav (e Rupel eden od njenih virov obveščanja.
Slovenci, kot kaže, to »zgodovinsko nujo«, ki se v evropskem zgodovinskem kontekstu prikazuje kot nekaj povsem nezgodovinskega, razumejo. To razumevanje je bržčas intuitivno; produkt nekakšnega notranjega civilizacijskega govora o tem, da je njihovo naravno mesto pod Avstrijci. Vse drugo poznamo: najprej so bili za njihovo ravnodušnost do (svobodnega) življenja krivi Avstrijci, potem komunizem, zdaj Jugoslavija. Njihov začetek ali konec: zdaj že ista usoda. Au-relianova usoda pravzaprav.
Dragica Korade
ШМШ
in .
ALTERA PARS
predstavljata
kulturni sejem v Mariboru
— kolokvij o regionalizmu
— ponudba s stojnic
— koncert (Baby zdravo, Hats on Bone, Pridigarji, Pleroma, Zelezobeton, Alkohol Squad, Bombe, Mama Dolores, Free 48, Gotsche, Sarcasm, Sleazy Snails, Pec, Rajko, Inside, Razle Dazle, KUD Idijoti, Kreslin, Be Kids, Satirical Poem, Ker ni fer, Ghostriders, Polska malca, Its not for Sale, Demolition group, Lačni Franz in gostje z Dunaja Shaken not Stired).
V torek, 7. maja, od 10. ure naprej na ŠTUKu v Mariboru
B
irostroj
PRECIZNA MEHANIKA
SERVIS BIROTEHNIKE,
Gregorčičeva 24, Maribor, tel. (062) 23-686
SALON BIROOPREME
Gregorčičeva 7, Maribor, tel. (062) 26-992
Poleg servisa in prodaje biroopreme in računalnikov vam nudimo ves pripadajoč potrošni material.
POSEBEJ OPOZARJAMO na pestro ponudbo registrirnih BLAGAJN za trgovino in gostinstvo — izbirate lahko med tradicionalnimi in inteligentnimi blagajnami, ki sproti vodijo evidenco zalog, nabave, prodaje itd., vzdrlujejo komunikacijo med različnimi prostori in sploh olajiujejo delo.
Pokličite ali obiščite nas! Radi vam bomo pomagali tudi z nasveti.