slovenski čebelar SLOVENSKI glasilo Čebelarskih organizacij SLOVENIJE Čebelar St. 12 Ljubljana. 1. decembra 1969 Leto LXXI VSEBINA Obračun.........................................301 Leopold Debevec: Opravila pri čebelah v decembru ...............................................302 France Guna: Opazovanje čebel pri zadnjih izletih 303 Inž. Franček Šivic: Uspel izlet na XXII. kongres Apimondie v München.............................306 Drago Predan: Paberki z obiska velikega čebelarskega obrata Mirosan............................308 Julij Mayer: Iz preteklosti II..................311 Čebelarska družina Kamnik: Plemenilna postaja v Kamniški Bistrici.............................315 Poslovnik plemenilne postaje Josipa Verbiča v Kamniški Bistrici...............................316 ZDRAVSTVENI KOTIČEK Nežka dr. Snoj: Septikemija pri čebelah .... 319 NAŠA ORGANIZACIJA Poročilo predsednika komisije za preskrbo čebelarjev s sladkorjem za zimsko krmljenje čebel na seji izvršnega odbora ZČDS 10. novembra 1969 . 321 V. Benedičič: Janko Malešič 70-letnik in odlikovanec z redom A. Janše II. stopnje.............323 Vsem čebelarskim društvom in družinam .... 324 OSMRTNICE List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 20.00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza Čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/II, tiska Tiskarna PTT v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Julij Mayer, Martin Mencej, Boris Modrijan in Jožko Šlander. Letna naročnina za nečlane 25.00 din, za inozemstvo 30.00 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 3.00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 501-8-268/1. Telefonska številka uprave ZČDS in SČ 20-208. OBRAČUN Čebelarsko leto je za nami; poslavlja pa se tudi koledarsko leto. Obračun je jasen. Pri enih ie meden, pri drugih manj zadovoljiv. Pri večini so bile odločilne vremenske razmere in medonosnost rastlin, pri nekaterih pa žal tudi neznanje in nepravilno ravnanje s čebelami. Pred seboj imamo 12 številk Slovenskega čebelarja. Redakcijski odbor se je trudil, da bi z glasilom pomagal pozitivno usmerjati naše čebelarjenje, spodbujal bralce in dvigal strokovno raven čebelarjev. Ko delamo obračun naših prizadevanj, se zavedamo pomanjkljivosti in slabosti glasila. Prav ta zavest pa je najboljši porok, da bomo v prihodnjem letu skušali odstraniti te pomanjkljivosti. Naši sotrudniik so v tem letu načeli vrsto vprašanj, žal pa so mnoga od teh ostala še nerazčiščena ali vsaj nezadostno osvetljena. Kljub temu, da smo razširili obseg glasila, so ostali mnogi prispevki naših sodelavcev neobjavljeni, kar narekuje, da bo treba obseg še razširiti. Zahvaljujemo se vsem sotrudnikom za njihovo požrtvovalno sodelovanje z željo, da bodo tudi v prihodnje ostali naši zvesti sodelavci. Uredništvo OPRAVILA PRI ČEBELAH V DECEMBRU LEOPOLD DEBEVC Mir je zavladal v čebelnjaku, tiho je pred panji in tudi za njimi! Ta mir je tudi potreben! Le rahlo enakomerno »zadovoljno« šumenje čebel v notranjosti panja kaže, da se družina dobro počuti in da ji ničesar ne manjka. Skrbimo, da jih ničesar ne bo motilo v tem miru. Sicer pa naj čebelar od časa do časa, takole na štirinajst dni, le stopi pred čebelnjak, da stopaje ob pročelju pregleda žrela panjev, da niso morebiti zamašena z mrtvicami ali snegom, kar bi oviralo cirkulacijo zraka in s tem vznemirjalo čebelje družine v njihovem zimskem mirovanju. Bistro oko pa utegne opaziti še drugačna znamenja, ki bi kazala, da so neki drugi kalilci miru na delu pri njegovih čebelah. Seveda bo čebelar nemudoma poskrbel vse potrebno, da takšno zločinsko početje temeljito prepreči. Sicer pa nekaj rahlega snega na bradah ali v žrelih še ne pomeni neke resne nevarnosti, vendar je bolje, da ga kljub temu odstrani, ker bi utegnil topiti se in nato še zmrzniti, tedaj pa bi utegnil postati že nevaren. Kot že večkrat poudarjeno, družine potrebujejo tudi pozimi mnogo svežega zraka, mnogo več, kot si čebelarji splošno mislimo! Tudi mrtvice odstranimo sproti iz žrel, kjerkoli jih opazimo. Čebelam olajšamo izhod iz panja tudi, če s koncem ukrivljene žice izvlečemo z dna panja vse mrtvice, ki jih lahko dosežemo. Da to opravljamo skrajno oprezno in previdno, menda ni treba posebej poudarjati Ker mrtvice ne le da ovirajo »promet« ob žrelu, temveč tudi okužujejo zrak, čebele postajajo zato nemirne, po satju in stenah panja se začne nabirati rosa, panji »močijo« kot pravijo čebelarji in to je največkrat tudi že začetek propadanja družine,- prvo je večja poraba hrane, kmalu se pojavi griža in če so še medene zaloge slabše kakovosti, je konec družine neogiben. Z omenjenim odstranjevanjem mrtvice iz žrel prihrani čebelar svojim čebeljim družinam ogromno trudapolnega in nevarnega dela in marsikateri čebeli tudi reši življenje. Saj čebele, če le utegnejo, iznašajo svoje mrtvice na prosto pri tem pa mnoge postanejo žrtve mraza. Za prisluškovanje razpoloženja v čebeljih družinah uporabljajo mnogi čebelarji gumijaste cevke, katerih en konec potisnejo skozi žrelo v panj. Istemu namenu dobro služi tudi zasilna cevka, ki si jo čebelar sam zvije iz papirja. Prisluškovalna cevka je sicer zelo preprost pripomoček, a vedimo, da je nekako pred dobrimi 100 leti naš čebelarski trgovec Miha Ambrožič iz Mojstrane za takšno cevko na čebelarski razstavi nekje v Nemčiji prejel lepo nagrado. V dolgih zimskih večerih ima čebelar dovolj časa, da pregleda svoje zapiske o čebeljih družinah, a ne samo pregleda, študirati jih je treba, natančno študirati: primerjati je treba tempo razvoja posameznih družin med seboj, vse njihove prednosti, slabosti in napake torej pridelek medu, voska ali rojev. Čebelar bo nedvomno pri takem študiju odkril mnogo zanimivosti in presenečenj pri marsikateri družini ali matici. Tak pregled je za vsakega čebelarja vselej izrednega pomena, saj ga opozori in mu kar s prstom pokaže njegove najboljše družine, to pa že pred začetkom nove čebelarske sezone, da jih lahko poljubno in temeljito izkoristi v svoj prid. Od takih družin bo čebelar vzrejal plemenske živalice za svoj čebelnjak v prihodnjem obdobju, posebno si bo o tem na jasnem, ko se bo še vse drugo, kar je v zvezi z dobrim prezimovanjem, ugodno izkazalo. Kajti pri zadevni presoji in izbiri prihaja močno v poštev še število mrtvic, poraba hrane, trajanje zimskega mirovanja, kot tudi datum oziroma začetek zaleganja. Družine, ki začno zalegati pozno ali prezgodaj, je treba od načrtne odbire izključiti. Naj ob sklepu omenim še neko koristno delo, ki ga najlaže opravimo po končani sezoni in ob topli peči. Zelo potrebno in poučno delo za vsakega čebelarja je sestava letnega obračuna in bilan ca njegove dejavnosti. Knjigovodstva vešč strokovnjak si bo seveda to res uredil drugače in mnogo bolj zapleteno kot navadni čebelar, ki bo le za silo zbral svoje podatke, tako da bo lahko primerjal svoje izdatke pri čebelah: za orodje, panje, posodo, satnice in podobno, nadalje izdatke za morebitne pomočnike, stroške prevažanja na pašo, obresti vloženih sredstev, določeni odstotek; z dohodki: vrednost pridelka medu, voska in rojev. Seveda se uspeh od leta do leta zelo menjava, kar sicer vsak čebelar tudi brez knjigovodstva na lastni koži občuti. Tudi preteklo čebelarsko leto v tem oziru ni bilo posebno ugodno, ponekod celo zelo neugodno. Vendar je vse že tako urejeno, da čebelar zaradi neuspeha v nekem letu in izgubi korajže in še vedno vztrajno upa, da bo pač naslednje leto to temeljito popravilo. In ni dvoma, da bo enkrat le tako, prav zares! Pomisliti pa moramo tudi na ogromno korist, ki jo napravijo čebele z oprašitvijo in oploditvijo milijard cvetov, pa za vse to ogromno delo v našo bilanco nismo vstavili niti enega starega dinarja, prav tako niti dinarja za vse tiste zlate urice nedolžnega veselja pred čebelnjakom, ki skozi vse leto vsakemu pravemu čebelarju polni srce in dušo, ko se ukvarja s svojimi muhami, da ne pozabimo pri tem na izredno zdravilno vrednost medu! Ne vem, kako so bila sprejeta letošnja mesečna navodila. Zdaj so končana. Za prihodnje leto jih bo pisal nekdo, ki menda do zdaj, ko to pišem, še ni določen (zadnje dni oktobra). Verjetno bo svoje delo opravljal povsem drugače in verjetno opozarjal na reči, ki so bile letos izpuščene ali premalo poudarjene. Tn prav je tako! Tako je vsa reč bolj pisana in raznovrstnost je pač užitnejša. Začetnik se tako mnogo hitreje in laže dokoplje do tistega minimalnega znanja o čebelah, ki je potrebno, da človek temeljito spozna svoje »muhe« ter jih sčasoma lahko brezhibno in brez mesečnih navodil vselej gladko in natančno opravlja! Samostojnost je tudi pri čebelarjenju nekaj vredna! Treba pa je mnogo »študirati«, da jo človek naposled le doseže. Torej, zadovoljno in medeno novo leto na vse strani! Predvsem pa seveda: uspehov polno! OPAZOVANJE ČEBEL PRI ZADNJIH IZLETIH FRANCE GUNA Četudi smo čebele vsestransko oskrbeli za zimo ter zdaj mirno pričakujejo njen prihod, bomo tudi še naprej s svojimi mislimi pri njih. Nikakor ne gre, da bi po opravljenem zazimljenju naredili čez nje križ, češ: kar bo, pa bo. Dober čebelar niti pozimi ne pozabi svojih čebel, čeprav mirujejo in je uljnjak kakor izumrl. Pri čebelah se namreč vsak čas lahko primeri to ali ono, kar jim je v škodo ali je celo za kak panj usodno. Če pa čebelar budno pazi nanje, jim lahko pravočasno priskoči na pomoč. Jeseni še posebno rad posedi na klopci ob uljnjaku. Gleda, kako se čebelice lepo poslavljajo od zadnjih cvetlic in se spreletavajo v poslednjih sončnih žarkih, obenem pa se tudi on sam poslavlja od svojih ljubljenk. Na klopci sede pa tudi opazuje, skrbno opazuje. Laik, ki sedi poleg njega, vidi le veselo rajanje pred uljnjakom, bistro oko veščega čebelarja pa vidi dosti več. Prav to pa je zanj važno. Gibanje čebel v žrelih in na panjskih bradah, njihovo letanje pred uljnjakom ali morda celo okoli uljnjaka itd. mu mnogo pove. Ker hoče imeti v tem času čebelja družina popoln mir, čebelar ne odpira panjev po nepotrebnem. Kako poteka življenje v panju in kaj se v njem dogaja, vse to ugotavlja z zunanjim opazovanjem Tu imamo dosti najrazličnejših primerov. Če vidiš, da čebele vkljub skromnemu cvetju v pozni jeseni prinašajo v kak panj obilo obnožine, je to dobro znamenje: ta panj gotovo goji še mnoge zalege, ki bo temelj močne družine v prihodnji pomladi; najbrž ima dobro, rodovitno, mlado, letošnjo matico. Stare matice namreč jeseni kmalu prenehajo z zaleganjem. Trota ne smeš v tem času videti niti enega več. Če ga vidiš, je sumljivo: panj je brez matice, ali pa ima jalovo matico; lahko tudi, da se je lotil poznega preleganja, ki se pa skoro vedno slabo konča; z matico ne bo nič, četudi se srečno izvali, ker je vse prepozno. Če vidiš malega, nenormalnega trota, je to slabo znamenje za panj in slabo spričevalo za čebelarja: panj ima trotovko, t. j. matico, ki leže samo trotovska jajčeca; legli se bodo torej sami troti, delavka nobena, panj je obsojen na počasno izumiranje. Da je v uljnjaku še v tem času taka nenormalna družina, pa je kriv čebelar, ker ni opravil dovolj natančno jesenskega pregleda pred zazimljenjem. Takrat bi bil na vsak način moral videti tako imenovano grbasto zalego, ki je zanesljiv znak trotovke. Če vidiš, da čebele nemirno lazijo po bradi ali tudi po vsej panjevi končnici ter zbegane tekajo sem in tja, so nedavno zgubile matico in so torej brez nje. To beganje čebel je precej zanesljiv znak brezmatičnosti; posebno še, če se nadaljuje po sončnem zatonu, ko so se vsi ostali panji že docela uleteli in umirili. Vendar takemu panju ne dodajamo nove matice, dokler se nismo o brezmatičnosti popolnoma prepričali. Zato stopimo še v ulnjak in odpremo sumljivi panj: takoj nam udari na uho močno bučanje, ki se pa še bolj stopnjuje, če odstranimo okence in izvlečemo kak sat. Zdaj ni nobenega dvoma več. Če je družina močna, ji dodamo rezervno matico, seveda previdno, v matičnici, da nam razburjene delavke dodane matice ne umore. Šibki brezmatični družini matice ne dodajamo, temveč jo rajši združimo s kako srednje močno družino. Ni pa vseeno, ali opazuješ zjutraj, opoldne ali pa zvečer. Letanje ob različnem dnevnem času lahko pomeni različno stanje. Opoldne, po dvanajsti ali trinajsti uri se ob lepem vremenu začne praha, ki pa ni pri vseh panjih enako močna in ob isti uri. Ta ali oni panj se začne prašiti šele potem, ko so se drugi že popolnoma uleteli. Močna ali obilna praha pred posameznim panjem nam pove, da ima tisti panj mnogo svežih mladic, torej izdatno rezervo delovne sile za pomlad. Včasih pa je praha močna le navidezno; ta nastopi po dolgotrajnem dežju, čebele se spreletavajo v tem večjem številu, kolikor dalj časa jim je vreme branilo izlet. Če zgodaj zjutraj ali pozno zvečer izletava samo en panj, ko drugi mirujejo, je verjetno iztaknil kje kak vir donosa; najbrž ropa. Opazuj ga natančneje! Pošten čebelar ropanja ni nikoli vesel, pa čeprav ropajo njegove čebele. To bi bil dobiček dvomljive vrednosti in je od njega več škode kot koristi. Ob hladnem vremenu pride često do tako imenovanega tihega ropanja. Zaradi hladu so se čebele v kaki šibkejši družini stisnile v satje in se umaknile od žrela, ki je zdaj nezastraženo. To izkoristijo roparice in udarijo v panj. To ropanje poteka tiho in brez boja. Napadena čebelja družina niti ne opazi, kaj se z njo godi, posebno še, če so stranski sati nezasedeni. Ker je ropanje pri čebelah huda nadloga, se vestni čebelarji ob vsaki taki priliki med seboj obvestijo, da skupno ukrenejo vse potrebno. Na izletavanje čebel v mrzlem vremenu moramo biti pozorni tudi iz zdravstvenih razlogov. Brž ko je dosti hladno, čebele nehajo izletavati. Temperatura izpod 10 stopinj C jim že ne prija, posebno če niti ni sončno. Če v takem vremenu izletavajo, pomeni, da se v panju ne počutijo dobro, da z njimi ni nekaj v redu. Morda se že dolgo niso mogle otrebiti, pa so potrebne izleta, torej lepega vremena. Lahko pa je kaj hujšega — bolezen Zdrava čebela se z brade takoj odžene v zrak, brž ko pride iz žrela. Včasih odleti celo naravnost iz žrela. Bolna čebela pa leze po bradi. Če je resno bolna, leze prav naravnost proti robu brade, od koder omahne v travo. To dobro opazujemo zlasti tudi pri pohabljenih delavkah, bodisi da jo je poškodoval čebelar pri listanju satja, bodisi da je bila pohabljena v boju z roparicami, vedno leze naravnost ven, da zunaj pričaka smrt. Uboga 'živalca, čim obnemore, se že sama umakne iz panja, da ne dela nadlege svojcem! Kajne, krut prirodni zakon! Kaj hočemo, med ljudmi je pa včasih še bolj kruto ... Panje opazujemo na dva načina: individualno, t. j. da osredotočimo za dalj časa vso pozornost na en sam panj; lahko pa primerjalno ali komparativno, t. j. da opazujemo več panjev hkrati, pri čemer kmalu vidimo, da se kak panj loči od vseh drugih — bodisi v dobrem, bodisi v slabem. Zelo važno pa je, da po opazovanju potem tudi ukrenemo vse, kar je potrebno. So primeri, ki zahtevajo takojšnjo pomoč, kot npr.: brezmatičnost, ropanje, bolezen itd. Panj, ki je v jeseni izgubil matico, bo vso zimo nemiren in nikakor ne more dobro prezimiti. Samo opazovanje torej nikakor ne zadostuje. Čebelar, ki bi sicer skrbno opazoval, a ne bi potem ničesar ukrenil, je podoben človeku, ki se pogleda v zrcalo, a takoj pozabi, kakšen je njegov obraz. Prizadevni čebelar A. Miklič je skrbno zazimil svoje čebele USPEL IZLET NA XXII. KONGRES A P I M O N D I E V MÜNCHEN IN2. FRANČEK ŠIVIC Letošnjega svetovnega čebelarskega kongresa v Münchnu se je poleg predstavnikov ZČDS, Medexa in Zavoda za čebelarstvo udeležilo tudi okrog 50 čebelarjev iz vse Slovenije. Izlet v München je organizirala Zveza skupaj s podjetjem SAP iz Ljubljane. V imenu udeležencev se organizatorjema zahvaljujem za ta izlet, ki bo večini še dolgo ostal v spominu in želim, da bi se nas ob podobnih priložnostih spomnila tudi v prihodnje. O samem kongresu je že v eni prejšnjih številk poročal tov. urednik. Zato bom v pričujočem sestavku opisal predvsem naša opažanja in vtise, ki naj urednikov članek dopolnijo. Prvi dan je bil namenjen vožnji. Polni avtobus je veselo brzel mimo vasi, mest, gozdov in polj, ki so se kopali v soncu. Lepo vreme, zanimiv razgled in glas neutrudnega vodiča so ustvarjali med čebelarji odlično razpoloženje. Državno mejo smo prečkali na Ljubelju in se od tam spustili po ozki, vijugasti cesti na Avstrijsko Koroško. Avstrijci so sicer znani kot dobri graditelji gorskih cest, samo podljubelj-ska jim ne gre in ne gre izpod rok. Zlobni jeziki vedo povedati, da se Avstrijci boje prehitrega odtoka turistov iz Avstrije v Jugoslavijo in da jim vedno zmanjka denarja za to cesto. Najbolj zanimiva je bila vožnja skozi Tirolsko. Mogočni gorski vrhovi, ki obdajajo ledeniške doline, so bili še vedno tu in tam pokriti z zaplatami snega. Vozili smo se mimo zelenih travnikov, mimo številnih čred rejene govedi in mimo čudovito urejenih tirolskih hiš. Koliko živopi-sanega cvetja je bilo videti na oknih, na številnih balkonih izrezljanih iz lesa, in na vrtovih! Predvsem cvetje in urejeni domo- vi dajejo tirolski pokrajini svojevrsten čar. Kmalu potem ko smo zapustili avstrij-sko-nemško mejo, se je pokrajina izravnala in umirila. Široka avtocesta nas je v razmeroma kratkem času pripeljala do našega cilja, v München, ki pa nas je ob tem prvem srečanju kar malo razočaral. Mesto se namreč pripravlja na bližnjo olimpijado, zato povsod podirajo vse kar je staro in grdo in gradijo novo. Mnoge glavne ulice so razkopane, kajti pod njimi mora še pred pričetkom olimpijskih iger steči podzemeljska železnica. Program za prvi dan je bil pri kraju. Po večerji v starinski restavraciji smo se razmestili po dveh hotelih in večina je zaradi utrujenosti in dolge poti zgodaj legla h počitku. Panj iz posebnih izolacijskih plošč (stranski prerez) Razlaga sestave nakladnega panja firme Eitel Drugo jutro smo obiskali prizorišče čebelarskega kongresa. Velikanska dvorana, v kateri so bila predavanja in znanstveni simpoziji, je bila razmeroma slabo zasedena, pač pa so se množice obiskovalcev zgrinjale po bližnjih razstavnih prostorih. Tu je bilo res kaj videti. Številni nemški trgovci in proizvajalci so razstavljali razno čebelarsko orodje, panje, točila, stiskalnica za vosek, posode za med, satnice in podobno. Nekatere izmed nas so zlasti pritegnili predmeti, ki jih slovenski čebelarji še ne uporabljamo in ki jih morda le redki poznamo iz tuje 1'terature. To so: priprava za pridobivanje cvetnega prahu iz satja, plastični pitalniki v obliki vedra za pitanje nad gnezdom, točila na električni pogon, posebej prirejene prikolice za prevoz panjev z osebnim avtomobilom in panji iz umetnih penastih snovi (n. pr. iz polistirola). žal, omenjenih predmetov na tem mestu ne morem opisati natančneje, ker bi se utegnil pričujoči članek preveč raztegniti, pač pa jih bom skušal z njihovih dobrih in slabih strani prikazati v kateri prihodnjih Od tujih razstavljalcev so vzbujali veliko zanimanje Romuni. Razstavili so priprave, ki jih uporabljajo moderna socialistična čebelarstva: ogromna točila, naprave za čiščenje medu, komore za umetno zorenje medu in še vrsto drugih zamotanih aparatur. Čehi so poleg sodobnega modernega točila prikazali tudi prvo točilo, ki ga je izdelal njihov rojak major Hruška. Pri Italijanih pa smo videli zelo posrečeno izdelano hidravlično stiskalnico za vosek. Ker je bilo pri nemških razstavljalcih mogoče kupiti skoraj vse razstavljene predmete, smo se slovenski obiskovalci pridno sukali okrog njih. Kupovali smo večji del malenkosti n. pr. kadilnike, ročne razpršilce za vodo, matičnice, pribore za obarvanje matic, čebelarske knjige in podobno. Nekdo je kupil celo ročno kovinsko stiskalnico za satnice, za katero pa je moral odšteti nekoliko več denarja. Zanimivo novost je prikazala nemška firma Eitel — nakladni panj iz posebnih izolacijskih plošč. Take plošče, ki sestavljajo stranice panja, imajo lesen okvir debeline 2—3 cm, polnilo iz polistirola iste debeline z obeh strani pa jih obdaja lesonit. Lastnik omenjene firme nam je povedal, da ima tako grajena plošča enako izolacijsko sposobnost, kakor 10 cm debela lesena stena {n. pr. iz smrekovega lesa), razen tega pa v njej ni ne špranj niti razpok, ki se sicer rade pojavijo pri panjih iz desk. Seveda pa mora biti tak panj tudi primerno impregniran, saj bi ga sicer dež ali sonce v kratkem času uničila. Njegove prednosti so sledeče: skoraj polovico cenejši od klasičnega nastavnega panja iz desk, precej lažji je, zato primeren za prevažanje in ima dobro toplotno izolacijo. Zaradi omenjenih prednosti se ta panj ponekod hitro širi in tako izpodriva lesenega. V posebni dvorani smo tisti dan videli več čebelarskih barvnih filmov in diapozitivov. Prav lepe filme so prikazale nekatera manjše države n. pr. Madžarska, tevilk Slovenskega čebelarja Prikolica za prevoz panjev Romunija in Danska, ki po kvaliteti niso prav nič zaostajali za ameriškimi ali sovjetskimi. Pozornost so pritegnili tudi tehnično dovršeni diapozitivi nemškega gozdarja in čebelarja Hainza Ruppertshofna na temo mravlje in gozdno medenje. Njegovo ime je v Nemčiji zelo znano, saj je napisal že precej knjig o pomenu gozda za čebelarstvo, obenem pa tudi mnogo piše v čebelarske liste. Prihodnje leto pride v Slovenijo na dopust. Obljubil nam je, da bo prinesel s seboj diapozitive in da bo slovenskim čebelarjem predaval o svojih izkušnjah, raziskavah in ugotovitvah. Naslednji, tretji dan bivanja v Nemčiji, so nas organizatorji izleta odpeljali na ogled dveh znamenitosti Münchna. Dopoldne v tehnični muzej, popoldne v koncentracijsko taborišče Dachau. To sta dva spomenika nemškemu narodu. Kakor razodeva prvi njegovo veličino in ugled na področju razvoja tehnike, prikazuje drugi njegovo neslavno, temno obdobje iz polpretekle zgodovine. To so nasprotja, v katera bi človek ne verjel, če bi jih sam ne videl. Zato ni nič čudnega, če je bil zvečer, po ogledu obeh turističnih zanimivosti, marsikdo izmed nas zamišljen. Zadnji, četrti dan, je bil namenjen povratku v domovino. Nebo, ki je bilo prve dni sončno, se je zdaj poblačilo in v Salzburgu nas je že pozdravil močan naliv, tako da si tega zgodovinskega mesta kljub najboljši volji nismo mogli ogledati. Vožnja preko Grossglocknerja je bila enkratno doživetje. Škoda le, da so oblaki in megle nekoliko zakrivale najvišje gorske vrhove. Bila je že temna noč, ko smo prečkali jugoslovansko mejo. V Ljubljano smo prispeli sicer utrujeni in zaspani, vendar dobre volje in zadovoljni z uspelim izletom. PABERKI Z OBISKA VELIKEGA ČEBELARSKEGA OBRATA MIROSAN DRAGO PREDAN Avtor članka se v svojem prispevku dotika tudi čebelarjenja v LR panju. Ker je vprašanje ustreznosti LR panja v naših razmerah sprožilo zelo nasprotujoča si mnenja pri naših čebelarjih, bomo v eni prihodnjih številk našega glasila skušali strniti izkušnje čebelar-jenja v enem in drugem panju pri nas, s čemer naj bi se izognili vedno bolj zaostreni polemiki o tem vprašanju. Uredniški odbor Jesen že trka na vrata. Prihajajočo jesen je čutiti v jutranjih rosnih travah, na zorečih poljih, v sadovnjakih, v zraku. Ta čas je za Spodnjo Savinjsko dolino in njene prebivalce posebno privlačen. Zori zeleno zlato. Obiravci prihajajo od blizu in daleč. Hmeljišča so podobna mravljiščem. Vse je živo kot v čebeljem panju pred rojenjem. In ta lepi čas sem izbral za obisk Mirosana. Kje leži ta zanimivi zaselek s tako zvenečim imenom? Nekaj sto metrov potem, ko prečkamo pod Petrovčami zavoljo dotrajanosti že močno načeti leseni kasaški most čez Savinjo in zavijemo potlej z asfaltirane ceste, ki drži v bližnje industrijsko naselje Liboje, na makadamsko cesto proti Grižam, zazremo na rahli vzpetini nad seboj upravno središče znane velike sadne plantaže »Mirosan«. Pogled navzdol proti metropoli Spodnje Savinjske doline Žalcu je edinstven in nepozaben. Še nekaj streljajev in že smo na cilju. Na površini 127 ha valovitega zemljišča, na katerem je njega dni raslo grmovje in nekaj borovcev, onkraj ceste proti Savinji pa je bilo nekaj zaplat zoranih njiv in zamočvirjenih travnikov, je zdaj, ko so po devetih letih racionalnega gospodarjenja vzgojili obsežno in vzorno negovano plantažo jablanovih, hruškovih, češpljevih in breskovih dreves, ki so letos neverjetno bogato rodila, pravi raj. Vitke veje nizkodebelnih dreves se šibijo pod težo dozorevajočih plodov žlahtnih sort zlate parmene, jonatana, rdečega in zlatega delišesa. Na skrbno negovanih špalirjih hruškovih dreves vise celi grozdi zorečih, na sončni strani rdeče pobarvanih debelih hruškovih plodov. Razen bogate letine. ki se letos ponuja na vsakem koraku, vzgajajo tu tudi vse pomembnejše vrste sadnih sadik, s katerimi pokrivajo potrebe ne le Savinjske doline, marveč so na voljo tudi oddaljenejšim predelom celjskega zaledja. Tu pa je hkrati tudi nemara eno največjih slovenskih, če ne jugoslovanskih družbenih čebelarstev: Čebelarski obrat Mirosan, v sestavu Agrokombinata Žalec. Kdo od čebelarjev še ni slišal besede ali dveh o tem edinstvenem primeru umnega čebelarjenja pri nas? Iz majhnega čebelnjaka z nekaj AŽ panji, ki za spomin še danes stoji, je v nekaj letih zrasla velika čebelama z nad 800 Langstrothovimi panji, v kateri čebelarijo skozi vse leto le trije poklicni čebelarji. Razen najsodobnejšega načina pridobivanja kvalitetnega medu so zadnje čase začeli v večjih količinah zbirati tudi zdravilni cvetni prah. Pomembno pri tem je tudi dejstvo, da ne čebelarijo sami s svojim fondom, marveč jim jc uspelo pritegniti k sodelovanju večje število spodnjesavinjskih čebelarjev —• kooperantov. Od njih odkupujejo med in cvetni prah, pomagajo jim s strokovnimi nasveti in nabavljajo zanje tudi nekatere čebelarske potrebščine. Na domačem stojišču je trenutno 20 družin, od tega nekaj s štirimi, večinoma pa s tremi nakladami. Žrela so obrnjena proti jugu. Lani je bilo eno stojišče obrnjeno proti severni strani, vendar ni bilo opaziti razlik niti v razvoju družin niti v donosnosti. Zanimivo! Včasih je veljalo načelo, da naj bo izletišče obrnjeno tjakaj, kjer je sonce ob enajstih dopoldne, se pravi nekako proti jugu jugovzhodu. Izkušnje učijo, da sc tudi laka nenapisana pravila zlagoma krhajo in lomijo. Ker čebelarim v AŽ panjih in me vse novotarije s področja čebelarstva hitro pritegnejo, sem si omislil letos spomladi za začetek dva Langstrothova panja, sc pravi, da zdaj čebelarim v dveh sistemih. Da bi se čimprej seznanil s posebnostmi čebelarjenja v nakladnih panjih, sem iskal pomoči predvsem tam, kjer jc bilo v bližini največ pogojev za to, t. j. v mirosanskem čebelarskem obratu, ki ima pri tem načinu čebelarjenja vzlic razmeroma kratki praksi (devet let) največ izkušenj. In zdaj k stvari. V prvi vrsti me je zanimalo, katera čebelarska opravila sovpadajo v čas mojega obiska. Moja radovednost jc bila potešena z nasednjimi podatki: v avgustu, ko pobirajo iz panjev med, ima vsaka družina do pet, najmanj pa tri naklade. Družine prezimijo navadno v dveh, v izjemnih primerih, ko gre za izredno močne, pa v treh nakladah. Praviloma bi naj družine v LP prezimovale vedno v dveh nakladah. Spočetka so tudi na Mirosanu prezimovali tudi v eni nakladi, a so tako prakso brž opustili. Čebele, ki napolnijo pred zazimovanjem vse razpoložljive celice z medom, sladkorno raztopino in cvetnim prahom, morajo prezimiti zategadelj tudi na medenih satnicah. Posedica: močna grižavost konec zime,- mnogo družin, prezimljenih v eni nakladi, zavoljo tega zime ni preživelo; če so vendarle ostale, pa so bile zastran grižavosti močno oslabele, čeprav jim hrane ni primanjkovalo. Ob prezimljenju v dveh nakladah ohranijo pri življenju tudi šibkejše družine. NcKako do 20. septembra morajo biti vse družine zazimljene. V dveh nakladah je zdaj polno čebel, še precej zalege in 20 do 25 kg medu. Jesensko krmljenje in zazimljenje jc izredno poenostavljeno. Pitalniki so namoč praktični. Položijo jih enostavno vrh gornje naklade. Vanje zlijejo dva in pol kg sladkorne raztopine. Da tekočina na dnu pitalnikov ne zastaja, morajo biti panji rahlo nagnjeni v smeri izletišč. Ko čebele obrok pospravijo, pitalnike znova nalijejo, pri čemer je treba le dvigati pokrove s panjev. Zanimivo je, da pitalnikov po opravljenem krmljenju z naklod niti ne odstranijo, marveč jih enostavno pustijo čez zimo kar na panjih. Pokrijejo jih le s celim vmesnim pokrovom. Ko še zapažijo žrela bodisi povsem ali pa z zapahi, je zazimljenje končano. Za izlctavanje in ventilacijo rabijo okrogle odprtine na prednjih stenah naklad. Bojazen, da tako enostavno — mrzlo — zazimljene družine v nakladnih panjih zime ne morejo preživeti, je odveč. Dognano je. da čebele v Langstrothovih panjih odlično prezimijo v še tako ostri zimi, le vlage ne prenesejo. Za odvajanje vlage in prezračevanje odlično služijo zgoraj navedene okrogle odprtine — okrogla žrela — na nakladah. Zimska izguba v nakladnih panjih je največ 5-odstotna, kar je glede na zelo poenostavljeno zazimljanjo izredno malo. Celo minula zima, ki je napravila prenekateremu našemu čebelarju z A2 panji velikansko škodo, saj jo padlo ponekod tudi 50 % in celo več čebeljih družin. V primeru, da smo prezimili družine v dveh nakladah, kar je za naše razmere normalno, potem je prvo čebelarjevo delo zgodaj spomladi, ko vremenske razmere to dopuščajo, da družine pregleda in ugotovi, kako so prezimile. To so znane stvari. V normalnih razmerah jc zdaj v obeh nakladah zaleženih že tudi več satov. Ta prvi pregled opravijo trije čebelarji v nekaj dneh. Skupina potuje z lahkim tovornjakom od stojišča do stojišča (vseh stojišč imajo zdaj na relaciji Vojnik—Vransko nad dvajset). Kmalu sledi prvi resnejši poseg; prestavljati je treba naklade. Gornje — vrhnje predenejo na podnice, spodnje nanje. S tem so gnezda v panjih razdvojena. Dobra matica in zadostna količina hrane so porok, da se bo po tem posegu krog zalege tako močno povečal, da bo le-ta segala prek satov v obeh nakladah. Ko je kmalu zatem ta cilj dosežen, vstavijo med obe nakladi tretjo, s čimer je gnezdo vnovič razdvojeno. Ker gre pri čebelarjenju z nakladnimi panji za to, da bodo družine do glavne paše čim močnejše, je treba navedene posege opraviti v pravem časovnem zaporedju. Zdaj sc krog zalege razširi na satove v vseh treh nakladah. Družine postanejo izredno močne. V vseh treh nakladah je polno zalege in čebel, družine so pripravljene na glavno pašo. Ko le-ta nastopi, in če je izdatna, dodajamo po potrebi med gornji dve nakladi četrto, peto in tako naprej. V Ameriki in Sovjetski zvezi jih naložijo celo do osem. Verjetno pašne razmere to dovoljujejo. Razumljivo je, da je donosnost v tako močnih družinah izredna, zato ni nič nenavadnega, če je dal lansko leto samo en Langstrothov panj nekemu žalskemu čebelarju, ki ima na treh stojiščih trideset močnih družin, kar 65 kg medu. Seveda so to posamezni primeri, vendar tu so. Letošnji donos v nakladnih panjih je bil od 15 do 20 kg medu. Pašne razmere so bile spomladi prav zadovoljive, kasneje nekoliko manj. Zaradi tega prevladuje cvetlični med. Zanimivo pri tem je, da je začel šele zdaj pozno jeseni kristalizirati. Smreka je slabo medila, enako tudi jelka. Pod hrastovjem so čebelarji ugotovili kratkotrajno mano Tudi kostanjeva paša je bila letos slabša kot druga leta. Zadnje dolgotrajno deževje je preprečilo sleherno pašo, zaloge medu v panjih pa so se zavoljo tega znatno zmanjšale Na pašo letos čebel niso vozili. Letošnji med je bil povsem zrel, saj vsebuje največ le 20 % vode. V panjih ga je ostalo do 15 kg, drugih 10 kg so jim dodali v obliki sladkorne raztopine. Med točijo v kletnih prostorih v električnem točilu, ki sprejme hkrati 40 polnih satov Voščene pokrovce pobirajo z vilicami in noži, naročene pa imajo električne nože. Pretakanje medu v sode oziroma zorilnice, ki so v gornjih prostorih nad kletjo, je mehanizirano. Iz korita pod točilom ga prečrpavajo v sode in zorilce z električno črpalko. V zorilnici, ki je hkrati tudi nalivalnica, so vzdrževali doslej primerno temperaturo z navadnim ogrevanjem, poslej pa jo bodo z električnimi grelci. Med prodajajo trgovski mreži. Razen svojega pridelka prodajajo tudi večje količine medu, ki ga odkupujejo od čebelarjev — kooperantov. Doma pa pridelujejo in od čebelarjev odkupujejo tudi cvetni prah, o čigar koristnosti se zadnje čase doma in še bolj v svetu veliko govori in piše. Znanstvene analize so pokazale, da je cvetni prah čudovito zdravilo in poživilo. Zato ni nič čudnega, če je povpraševanje po tem v čebeljem proizvodu iz dneva v dan vedno večje. Tudi odkupne cene zanj so zadovoljive. Dobra čebelja družina v LP da lahko največ 2 kg cvetnega prahu na leto. Ni še ugotovljeno, ali bo odvzem tolikšne količine tega čebeljnega proizvoda, ki je veljal doslej v glavnem kot prehrana za mlade čebele, negativno vplival na razvoj čebeljne družine. Dejstvo je, da smo v dosedanji praksi po potrebi nekaterim družinam cvetni prah morali dodajati, nismo ga pa odvzemali, kakor se to zdaj dogaja. Cvetni prah pridobivajo na dva načina: s pinceto in izrezovanjem celic. Prvi način je nekoliko zamudnejši, je pa kvalitetnejši, najčistejši. Drugi je hitrejši, vendar je tu cvetni prah pomešan z voščinami, ki jih je Ireba kasneje pri čiščenju izločiti. Na oba načina pridobljeni cvetni prah je predelan in fermentiran. Vsekakor je kvalitetnejši od onega, ki ga pridobivajo izpod smukalnikov; le-ta ni fermentiran, ker ga čebele odložijo pri vhodu v panj. Naj sledi zaključek. Katere so potemtakem prednosti čebelarjenja v nakladnih panjih? Ugotovitve bi bile naslednje: — odpadejo gradbeni stroški za postavitev čebelnjaka; — dela je v LP izredno malo , delo je poenostavljeno. Prvemu pregledu spomladi sledi prestavljanje obeh naklad, nato pa dodajanje naslednjih naklad po potrebi; — pobiranje medenih satnic in vračanje praznih; — zazimljenje: na Mirosanu in drugih stojiščih kakor opisano. V ZDA in SZ, kjer so zime ostrejše, ovijanje panjev s strešno lepenko in nameščanje z žagovino napolnjenih blazinic pod pokrove. In končno: poglavitni cilj čebelarjenja v LP je slejkoprej v večjem donosu pri najmanjši delovni sili in najmanjših delovnih naporih OBVESTILO Vsem članom in naročnikom Slovenskega čebelarja sporočamo, da se članarina (naročnina) za leto 1970 ne bo spremenila in ostane 20 din, oziroma 25 din, za tujino pa 30 din. IZ PRETEKLOSTI JULIJ MAYER II Tik pred prelomom v XX. stoletje se je slovenski človek znašel pred nenavadno močnim nemškim pritiskom: Brücke zur Adria = most do Jadrana. Malo prej je stekla Transalpina = železnica, ki povezuje Dunaj preko Beljaka, Jesenic in Gorice s Trstom, ob njej se je naseljeval nemški živelj. Nemški Schulverein = šolsko društvo je gradilo nemške šole v slovenski hkrajih, kamor se je naselilo le nekaj železničarskih ali delavskih družin. Nemški Alpenverein = planinska zveza je gradila po naših gorah nemške postojanke. Avstrijsko čebelarsko društvo je ustanavljalo po slovenskem delu Štajerske svoje podružnice in razdeljevalo dunajčana kot nagrado za pristop k nemškemu društvu. Zadeva je bila tem težavnejša, ker je bila vsa tedanja vzgoja prekanjeno domoljubna: zvestoba do cesarja in zvestoba rodni grudi. V praktičnem življenju je to pomenilo, da slo-slovenski kmet z Dravskega polja ni bil Slovenec, ampak je moral biti zaveden Štajerc. Slovenec iz Posočja ni smel biti Slovenec, ampek ponosen Primorec. Slovenec iz Roža in Podjune je bil samo Korošec. Vsem pa je bila vcepljena samozavest za rodno pokrajino in nezaupanje do drugega pokrajinca. Zavedni slovenski narodnjaki so nemškemu pritisku postavljali jez, ustanavljali so odgovarjajoča slovenska društva, ki pa so bila od vsega začetka v slabšem, to je v obrambnem položaju Za nemškimi postojankami je stal ves nemški narod in seveda dunajska vlada, za našimi postojankami pa le posamezni rodoljubi in lastna požrtvovalnost. Na čebelarskem področju je tedanji predsednik kmetijske družbe za Kranjsko g. Gustav Pirc, sam čebelar in zaveden Slovenec, sklical v Ljubljano posvetovalni shod vseh slovenskih čebelarjev za dan 9. nov, 1897. Navzoči čebelarji iz vseh predelov Slovenije so soglasno sklenili, da ustanovijo Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. Tajništvo kmetijske družbe je prevzelo nadaljne priprave, njen predsednik pa je sestavil pravila. Hkrati so tudi začeli nabirali člane. Tozadevni občni zbor je bil 24. januarja 1898. v prostorih kmetijske družbe. Izvoljen je bil prvi odbor in ustanovili so strokovni list Slovenski čebelar. Za urednika je bil izbran znani čebelar Frančišek Rojina, nadučitelj v Šmartnem pri Kranju, ki je list uspešno urejeval vse do konca prve svetovne vojne leta 1918. Značilno za tedanje razmere: ob čitanju pravil se je oglasil čebelar Jožef Mursa iz bližine Ljutomera in predlagal, da se društvena pravila tako spremene, da se bo lahko osnovalo tudi slovensko čebelarsko društvo za Štajersko! Od vsepovsod so prihajali dopisi in z veseljem so čebelarji pozdravljali novo ustanovljeno in tako potrebno društvo. Iz vseh dopisov je zvenelo zaupanje v bodočnost slovenske čebeloreje: Trdno dajmo se skleniti, sloga pravo moč rodi; vse lahko nam bo storiti, ako združimo moči. Ze prvo leto se je vpisalo 375 članov, od teh je bilo 230 posestnikov, 73 duhovnikov, 36 učiteljev, 17 svobodnih poklicev. V zamenjavo za druge slovanske čebelarske liste je šlo 6 izvodov. Razne podeželske čitalnice in knjižnice so naročile 13 izvodov Slovenskega čebelarja. Dve leti pozneje, leta 1900, je imelo Slov. Č. D. že 530 članov, in sicer: 209 posestnikov, 89 duhovnikov, 83 raznih svobodnih poklicev, 81 učiteljev, 53 knjižnic in 15 železničarjev. V času, ko so pri nas šele ustanavljali čebelarsko društvo, je imela zaved-nejša Češka ustaljeno organizacijo s 57 podružnicami in 2918 člani. Slovaški čebelarji so bili že od leta 1854 vključeni v domače kmetijsko društvo, kjer je bilo kmalu več čebelarjev kot kmetijcev. Leta 1865 je v Brnu Slovak Hruška, major v avstrijski armadi, predložil svoje točilo, ki na podlagi sredobežnosti iz prazni medeno satje, da se ga lahko ponovno porablja v panju. Slovaki so leta 1869 ustanovili samostojno čebelarsko društvo. Prvi predavatelj za čebelarstvo, takrat so mu rekli potovalni učitelj, je bil Tomo Kurbus, nadučitelj iz Slivnice pri Mariboru. Na svoje stroške se je udeležil leta 1901 posebnega tečaja na Čebelarski šoli na Dunaju. Po uspešno prestanem izpitu je dobil ustrezno diplomo. Leto pozneje je obiskoval enak tečaj na Dunaju Jan Jurančič, posestnik in čebelar v Sv. Andražu v Slovenskih goricah. Tudi on je prejel leta 1902 diplomo za strokovnega učitelja. Leta 1903 je osnoval pripravljalni odbor za ustanovitev Slovenskega čebelarskega društva za Štajersko, ki je res kmalu potem zaživelo. Na splošno so bili slovenski čebelarji na Štajerskem narodno zavednejši in zelo delavni. Že leta 1902 je Tomo Kurbus sklical prvi čebelarski tečaj na slovenskih tleh v Šmarje pri Jelšah. Udeležilo se ga je 17 čebelarjev, od tega je bilo 13 učiteljev, 2 posestnika, 1 duhovnik in 1 graščinski oskrbnik. Prvi čebelarski shod na Kranjskem je sklical Fran Rojina v Šmartno pri Kranju za dan 25. 8. 1903. Kako veliko je bilo zanimanje, kaže udeležba 59 čebelarjev. Podeželski čebelarji so čutili potrebo po tesnejšem sodelovanju in so začeli ustanavljati podružnice. Prva podružnica je bila ustanovljena leta 1904 v Kamniku. Naslednja leta pa so podružnice rasle kot go^e po dežju, da je bilo leta 1908 že 22 podružnic samo na Kranjskem. V letu 1905 je imelo osrednje čebelarsko društvo že 1211 članov, in sicer 806 čebelarjev iz Kranjske, Koroške in Primorske ter 405 članov iz Štajerske. Leta 1905 je gorenjske znance obiskal znameniti ameriški čebelarski strokovnjak Frank Benton. V svoji mladosti je poleg Amerike prepotoval vse dežele, ki so takrat količkaj pomenile v čebelarskem pogledu, da je na licu mesta prouče val razne čebelje pasme in načine čebelarjenja. Tako je prišel tudi na Gorenjsko, da bi spoznal kranjsko sivko. Nekaj časa je čebelaril v neposredni bližini Ljubljane, potem pa se je naselil blizu Šenčurja pri Kranju. Bil je izrazit ameriški praktik, sam je izdeloval amerikanke in jih razpostavil posamič po sadovnjaku. Sam je izdeloval potrebno orodje. Po dveletnem bivanju med nami ga je nemirna potovalna žilica gnala naprej v Malo Azijo. Prodal je svoje čebelarstvo, da bo drugod popolnoma na novo začel. Čudno, da je šel njegov način čebelarenja tako brez vsakega odziva mimo naših čebelarjevi Gotovo je Benton z uspehom čebelaril v amerikankah, saj je z izkupičkom od čebeloreje preživljal sebe in družino. Kakšne so bile takrat prodajne cene, nam pove tovrstna prodajna ponudba trgovca s čebelami Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice: Za primerjavo dodajam podatek, da je mesečna plača učitelja začetnika ob tem času znašala 67 kron. Leta 1906 je stopil Anton Žnideršič na plan s svojim člankom v Slovenskem čebelarju »Moj panj in način mojega čebelarjenja«. Po petletni preizkušnji se je Prvovrsten 3/