RUDAR
LETO II — ŠTEVILKA 12
IZDAJA SINDIKAT RUDNIKA VELENJE
CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI 10 DIN
VELENJE, 15. SEPTEMBER 1954
UHEJA UREDNIŠKI ODBOR. ODGOVORNI UREDNIK KOČAR FRANJO — UREDNIŠTVO: RUDNIK VELENJE. ČEKOVNI RAC. STEV. 622-T-4 PRI N. R. ŠOŠTANJ. TISK CFUSKE TISKARNE V CELJU
Pred praznikom na Ostrožnem
Peter Stante-Skala je bil rojen 4. maja 1914 v Celju kot sin delavskih staršev. Pred vojno je bil po poklicu tovarniški delavec. Kot tak je od 1933 sodeloval v delavskem gibanju, 1934 je bil aretiran in obsojen na dveletno robi jo v Sremski Mitrovici. Po povratku iz zapora je bil brezposeln do razpala Jugoslavije. 1941 je odšel v partizane in bil komandant Celjske čete.
Prva celjska četa
Takrat politično nismo kaj prida delali. bilo nas je malo. Nato smo pa sklenili, da bo vendar ireba zače-. z akcijami. Tedaj so bile ravno akcije za požiganje žila itd. V okolici Celja smo požgali nekaj žita in pa velik kozolec pri Bežigradu pri Celju, ki je bil poln žiia, v njem pa iudi večje število poljedelskih slrojev in drugega orodja. Vrnili smo se v taborišče vsi navdušeni, ko narn je prva akcija tako lepo uspela. Ampak — zdaj bo treba začeti tudi streljati. Z Vrunčem sva naredila načrt, da bomo napadli kako postojanko. Izbrala sva si Slivnico, kjer je bila nemška žandarmerijska ipostaja. Tam je bilo osem žandarjev, nas ipa je bilo dvanajst. Mislili smo si, ni hudič, osem jih bomo pa že. Treba je bilo na oglede. Najprej smo poslali nekega partizana Modrasa
smo dobili od simpahzerjev s terena precej dobre obleke.
Dospela sva okoli poldneva in stopila v gostilno. Zagledala sva štiri žan-darje, ki so sedeli pri kosilu. Za njimi sta bila tudi dva pomožna policaja v civilu, ki sta imela na rokavu trak z napisom: »Hilfspolizei.« Orožje pa so imeli vsi obešeno na obešalniku blizu sebe. Buzda je s čudnim glasom pozdravil: »Heil Hitler!« Nato sem še jaz. za njim ponovil ta pozdrav. Zandarii so naju pogledali, jaz sem rekel: »Buzda, kar po nemško bova govorila.« On je nemško dobro znal, jaz pa nič, zalo sem sklenil, da bom samo kimal. Prišla je natakarica in vprašala po nemško, kaj hočeva. Buzda je naročil liter vina. Natakarica je prinesla vino, žandarji pa so začeli stikati glave.
strani samo potok, na drugi strani pa strm hrib, da ne moreš nikamor. Zandar je hodil kakih petnajst do dvajset metrov za nama in držal brzostrelko na gotovo. Ozrl sem se in rekel: »Buzda, ali naju dobro straži?« Ko sva prišla do hiše, kjer je bila žendarmerija, sem rekel: »Zdaj sva že dobra.« Šla sva nekoliko dalje po cesli in se ustavila. Zandar, ki je šel za nama, se je tudi ustavil. Ko sva šla še malo dalje, sem rekel: »Kam le naju misli spremljati?« V resnici se ga nisem bal. Gledal sem le, če ni kje kaka zaseda. Prišla sva do zadnje hiše, za katero se je v daljavi kakih desetih metrov širil majhen smrekov gozd. Za njim je planjava, tam teče Voglajna. Ko sva prišla do bajte, sva zagledala nekega žandarja, ki je gledal skozi okno in naju klical noter.
da sem lahko videl, če bi kdo prihajal in bi jo še pravi čas pobrisal. Od tam je bilo le še kak kilometer do gozda in nato v hribe.
Buzde ni bilo za menoj, slišal pa sem, kako okoli Voglajne vpijejo in streljajo. Naredil sem križ čez njega. Mislil sem: Buzda je padel. Pobral sem šila in kopita in jo mahnil proti hosti. Hodil sem po ozkem prostoru med dvema cestama in slišal motorje na levi in
Prvoborka Ulrih Atena
Pozdrav patrolam slavnih brigad, ki nas bedo obiskale na poti na Ostrožno
Velenjski občani, pozdravimo čim veličastnejše naše osvoboditelje na njihovi poti na zbor štajerskih partizanov!
V	sredo, 15. septembra okrog 6. ure zvečer bo šla skozi Pesje pnirola Šercerjeve brigade.
Ob 7 zvečer bomo slovesno sprejeli patrolo Tomšičeve brigade pri Rudarskem domu. Ob 8 bo v letnem kinu ob jezeru partizanski miting. Program bodo izvajali kulturniki brigade, invalidski pevski zbor iz Ljubljane in naša rudniška godba.
V	četrtek, 16. septembra, bo miting na Graški gori.
V	petek, 17. septembra bodo šle patrulje skozi Št. Ilj, kjer bo ob 9.50 velik partizanski miting.
Zvečer ob ? bo v letnem kinu ob jezeru koncert pevskega zbora z Jesenic.
Velenjčani! V nedeljo, 19. septembra na svidenje na Ostrožnem, kjer bomo v doslej največji politični manifestaciji v Sloveniji pozdravili v naši sredi ljubljenega Maršala, vrhovnega komandanta naše slavne narodnoosvobodilne vojske in kjer se bo slovensko ljudstvo v veličastnem zborovanju spominjalo najtežjih in najslavnejših dni svoje zgodovine.
kar podnevi, oblečenega v civilno obleko, oboroženega s pištolo. Povedali smo mu, kam naj gre in kako naj stvar opravi, jaz sem mu lahko vse natanko obrazložil, ker sem kraj dobro poznal. »Tu je gostilna,« sem mu rekel, »a nasproti gostilne je žandarmerija. Prideš v gostilno, popiješ četrlinko vir.a in lepo vse pregledaš, pa lahko še malo povprašaš, če se da.« Modras ie šel, prišel popoldne v gostilno, popil dve ali pa iudi več četrtink. Ker je bilo poletje, mu je postalo vroče in se je nekoliko razpasal. Pri tem pa ni opazil, da mu je pištola pogledala izza pasa. Pride natakarica, ki ga je že prej nekoliko opazovala. Ko je hotel plačati, je natakarica zagledala pištolo, zavpila in zbežala. Modras je imel namreč dolgo amerikansko pištolo na boben, kaliber dvanajst. On pa ne bodi neumen, jo je naglo pobrisal iz gostilne. Nekaj nam je sicer ipovedal, toda vse skupaj nas seveda ni zadovoljilo. Rekel sem, da je treba položaj bolje pregledati, ker nismo vedeli, ali so žandarji zgoraj ali v pritličju. Vrunča smo klicali za Buzdo. Buzdi sem torej rekel, da pojdeva naslednji dan midva na oglede. Bil je zelo simpatičen fant, učitelj po poklicu, rojen v Slovenj-gradcu, star partijec, član Okrožnega komiteja, po naravi zelo miren.
Z Buzdom sva se oblekla, kolikor se je dalo civilno, toda pri tem sva bila zelo naivna. Nosila sva pumparice in gojzerice, to pa v poletju, ko je bila največja vročina. Vzel sem s seboj solidno »Sieyr«-pištolo. Vrunč je imel tudi tako pištolo, a je ni hotel vzeti s seboj, pač pa je vzel ipištolico 6.35. Jaz sem mu rekel: »Kaj pa boš s fem?« Pa mi je odvrnil: »Laže se skrije.« Dejal sem mu: »Če že vzameš orožje s seboj,
vzemi kaj takega, da se boš lahko boril. S tem še samega sebe ne boš mogel ubiti.« Skril je pištolo za hlače, pa sva šla na po<t. Dve uri in pol sva jo sekala čez polja. Kmetje, ki so delali na njivah, so naju nekam sumljivo gledali. Mislil sem si: zakaj me ti ljudje tako gledajo, saj sem vendar elegantno oblečen, da nikoli tako. Prav tiste dni
Zmeraj bolj počasi so jedli juho, a vedno bolj stikali glave. Pomožna policaja sta prva izginila iz gostilne. Buzda mi je rekel: »Bog Jezus, to mi pa smrdi. Ali vidiš, kako stikajo glave in tečejo vsak na svojo stran? Plačajva pa pojdiva, sicer naju še zahajkajo.« Brez pokanja ne pojde, a Buzda tega še ni prav verjel. Imel sem dober nos in takoj zavohal, da nekaj ni v redu, če ti juho pustijo in gredo. Odšli so vsi žandarji razen enega, ki je bil postaje-vodja, kar sem šele pozneje zvedel, •takrat ga nisem imel časa ogledovali, kaj je. Plačala sva tisti liter, Buzda je še nekoliko govoril z natakarico, a tako glasno, da so ga lahko vsi slišali. Nato sva odšla, žandar pa za nama.
V hiši, ki je stala nasproti gostilne, je bila v stari Jugoslaviji žandarmerija. Bila sva prepričana, da je tudi zdaj, a ni bila. Zdaj je bila tam pošta. Nemški žandarji so bili nastanjeni v zadnji hiši na koncu vasi v smeri proti St. Juriju. Napotila sva se po cesti proti Šentjurju. Ob cesti je na desni strani potok, na drugi strani pa hrib. Tam, kjer je bila nemška žendarmarija, Ie malo dalje, se pa zapet dviga hrib. Ce greš malo naprej po cesti, imaš na eni
Prvoborec Zgank Nestl, direktor Rudnika lignita Velenje
Zandar, ki je šel za nama, se je zopet ustavil. Buzda je rekel: »Kaj pa bo zdaj za en hudič, le kaj ta žandar tu dela?« Nisva imela mnogo časa, da bi se pogovarjala. Buzda je rekel: »Eden je notri, eden je za nama, bova pa sama zasedla postojanko.«
Mislil sem si: kaj pa veš, ali je samo ta žandar, če jih ni še več. »Buzda, za menoj!« sem rekel, potegnil pištolo, pa mimo hiše proti gozdičku. Jaz sicer nisem bil slab tekač, ker sem v mladih letih precej sveta premeril, toda Buzda je bil zmeraj boljši od mene, takrat ga pa noge niso ravno najbolj ubogale.
Ko sva se zaletela proti gozdu, je začel žandar na cesti za nama streljati. Najbrž je bil preveč nervozen da nobenega izmed naju ni zadel. Jaz sem dvakrat uslrelil nazaj. Ne vem, če te bom zadel, sem si mislil, toda mirne duše ne boš šel za nama. Tedaj pa se je iz hiše spustilo šest žandarjev za nama. Mislil sem si: kako sva bila pametna, da nisva vstopila. Tekla sva in jaz sem med tekom streljal nazaj. »Vahtmajsier« mi je bil najbližji in je tudi ves čas tekel za menoj in streljal. Ko sem dosegel hosto, sem se obrnil in spustil še dva strela. Slišal sem, da je žandar nekaj zavpil in krogle mi niso več žvižgale okoli ušes. Mislil sem si: nekam sem te že zadel. Tekel sem proti Voglajni, Buzda pa je zavil na levo. Meni se je pot, ki je vodila na levo, zdela nekam sumljiva. Mislil sem si, da bi utegnila od tiste strani priti še kakšna izvidnica. Bil sem prepričan, da na to stran ne bo nikogar. Buzda pa je najbrž mislil, da je boljše, če ne tečeva skupaj, da ne bi preveč osredotočila ognja ter bi bila tako večja verjetnost, da bi jo kateri izmed naju iz-
kupfl.
Pritekel sem do Voglajne, ki je na lisiem mesiu precej globoka. Skočil sem v vodo in jo bredel. Ko sem dosegel drugi breg, sem se skril v njivo koruze. Začel sem se razgledovati, kje je Buzda. Tiste koruze je bilo za kakih pet sto ali osem slo kvadratnih metrov, okoli pa je bila planiava, tako
Narodni heroj Slavko Slander
desni. Položaj mi je bil jasen. Obe cesli so blokirali, med njima pa so šli frontalno v strelcih. Dosegel sem hrib in krenil proti nekemu sadovnjaku. Pod njim sem sedel, bil sem izmučen kot 'turška »fana«. Oddahnil sem si nekoliko in čakal.
Iznenada sem kakih dvajset metrov pred seboj zagledal nekega civilista, ki je šel na desno od mene. Opazil sem, da drži nekaj v rokah, a nisem mogel videti, kaj. Nameril se je naravnost proti meni in se ustavil dobrih deset metrov pred menoj. Na srečo sem sedel tako, da je bilo pred menoj drevo. Civilist je nenadoma zavpil: »Bandit, predaj se!« Jaz pa pištolo v roko. V prvem trenutku sem bil nekoliko zbegan. Ta hudič pa je že nastavil proti meni parabelo. Hitro sem se ove-del. V tem je pa oni že ustrelil a me na srečo ni zadel, le suknjič mi je preluknjal. Jaz sem mu vrnil z vzklikom: »Na, svinja prekleta!« Spustil sem dva strela. Ta je zavpil in padel. Tedaj sem opazil, da gredo s tiste strani proti meni Švabi v čeladah. Hitro sem se 5pustil po sadovnjaku. Pred menoj je bila kakih deset metrov globoka ilovnata jama. Skočil sem vanjo kot mačka, priletel sem na noge, še padel nisem. Stekel sem proti cesti. Bilo mi je mnogo na tem, vse, da prekoračim cesto.
Prišel "Sem čez cesto in tekel po malih zaplatah in njivah. Tu pa so me zagledali kmetje in začeli vpiti: »Tu je prekleto kurba.« In iso se vsuli za menoj. Jaz sem že čisto obiipaval. 2e sem si nastavil pištolo v glavo, da se
Prvoborec Šaleške doline Tone Ulrih-Kristl, preds. OLO Šoštanj
Prvi narodni heroj našega okraja Kari Destovnik-Kajuh
Za časa vojne je imel naslednje funkcije: namestnik komandanta I. Štajerskega bataljona, namestnik komandanta II. grupe, namestnik komandanta 18 divizije, namestnik komandanta IX. korpusa in komandant IV. operativne cone. Po osvoboditvi je bil poslan od 1945 do 1947 na Vojno akademijo v S Z — zdaj generalmajor Jug. armade.
Leta 1941 pred nepadom Nemčije na Sovjetsko zvezo sem bil v Štajerskem okrožnem komiteju odgovoren za pripravo partizanske organizacije, to je za zbiranje orožja, za organiziranje vojaške formacije in siploh za pripravo terena za partizansko borbo. Meseca julija se je formirala prva Celjska četa. V tej čerli, ki jo je formirala Partija kakor je formirala tudi Savinjsko in Pohorsko čeio, nas je bilo vsega skupaj dvanajst. Med njimi je bil tudi Vrunč. Za taborišče smo si izbrali Resevno, hrib v bližini Šentjurja ob južni železnici. Oboroženi smo bili s puškami, ki smo jih pobrali ob razpadu Jugoslavije.
Na Resevnem smo naleteli na trgovca, ki ?e je pisal za Novaka in se ;e že pred nami skrival v hosii. V stari Jugoslaviji ie bil anlihitlerjanec, zalo se je bal, da bi ga ne dobili Nemci, ki so ga ob razpadu Jugoslavije že iskali. Skrival se je pri nekih kočarjih, ki jim je v stari Jugoslaviji dajal moko. Obiskal sem ga in ipiregledal tiste gozdove, ki so se mi zdeli primerni za naše bivanje. Tam okoli so bili mali kočarji, ki so bili gospodarsko navezani na omenjenega trgovca. Ta je imel v bližini vinograd, precej vina, mesa in slanine, a so mu še od doma nosili hrano. V njegovi bližini smo imeli taborišče, pri njem pa bazo za preskrbo. Takrat smo se preskrbovali samo iz tega skladišča, tudi kruh smo tam pekli, s terena nismo mogli ničesar dobiti. Ponoči smo seveda spali v hosti. Taborišče smo si sicer precej bedasto postavili v neki dolini, kjer smo naredili barako iz lubja, kar pa nam vse skupaj ni bilo posebno všeč.
Prva celjska četa
ubijem. Izmučen sem bil skoraj do neza-vesii. Ufpelo mi je nekako, da sem se jih otrese! in se oddaljil od njih. Ni mi preostajalo drugega, kakor da sem splezal na neko drevo. Mislil sem si: lu jih bom počakal. V lem pa je že ■pritekel neki kmet in vpil: »Tu ie, ti! ie, ga že imamo.« llsireli! sem vanj, a sem bil menda preveč nervozen, da ga nisem niii zadel. Skočil sem z drevesa in stekel proti cesti, pa hiiro čez ecsio. V iistem trenutku so že prišli Švabi. Zavlekel sem se v grmovje, ki je bilo na '.isti sSrani cesle. Tu sem se šele nekoliko odpočil in zasledovalcem zmeša! sled. Tako sem jim ušel. Šele ob enajstih zvečer sem se vrni! v taborišče.
V taborišču je bilo vse v pripravljenosti. »Kaj -pa je?« sem vprašal. »Ali je Buzda prišel?« Povedali so mi, da ga ni. Bilo mi je jasno, da je padel, toda Bu/da ni padel, ampak so ga živega dobili v Voglajni, ga odpeljali v Celje, kjer so ga kasneje ustrelili. Povedali so mi tu;-i, da smo izdani, zato so bili v pripravljenosti. Pod nami v dolini je bil kmet, mlinar, vaški zelenaš. Njegov sin je takrat delal pri Rebeku v Celju kot ključavničar. Slučajno pa je bil pri Rebeku ludi neki moj kolega, ki je bil tudi ključavničar in naš Simpatizer. Ta je slišal, kako je sin omenjenega kmeta nekega jutra, ko je prišel na delo, rekel: »Banditi so pri nas, zdaj jih grem prijavit, da jih pobijejo.« Naš simpatizer mu je ugovarjal: »Kaj boš hodil, saj nima smisla.« Oni pa je rekel: »Bandite je treba od začetka uničiti,« in je odšel na komando. Ko je moj kolega opoldne prišel domov, je to povedal svoji ženi, ki je šla hitro s kolesom v Šentjur do naše javke, za katero je le približno vedela. Z javke pa je prišla v taborišče in rekla: »Fantje, preselile se, ker ste izdani, jutri zjutraj vas bodo gotovo napadli.« Ko se je popoldne vračala od nas, je že na poti srečala Švabe, ki so jo ustavili. Ker pa je znala nemško in je bila zelo iznajdljiva, se je znala izgovoriti, da so jo izpustili.
)az sem s^var, da smo izdani, vzel zelo resno. Tisto noč je bilo temno kol v rogu, da ni bilo misliti na premik. Ko se je napravil dan, smo se premaknili iz taborišča samo kake pol ure daleč. Bil je to svinjski teren, da je bil z ene strani prehod, z druge pa zelo težaven dostop. Bilo nas je vsega skupaj osem, ostali so odšli na izvidnico. Med nami sta bila tudi Arabca Junis in Krim. Ta dva so Nemci prepeljavali s Kre'e v Nemčijo, pa sta pri Celju skočila iz drvečega vlaka. Zatekla sta se slučajno v hišo, kjer je bila naša javka. Nihče se ni znal z njima pogovarjati, sporazumevali smo se največ samo s kretnjami. Biia pa sta zelo pogumna fanta, )unis bolj kot Krim. Nekoč je bil Krim ranjen v nogo. Splezal je bil na drevo in so ga Nemci dobili, ko je lezel 7 drevesa ter ga zbodli z bajonetom.
Ko smo se umaknili na novi položaj, smo računali, da bodo Nemei prišli za nami. Junisa in Krima smo poslali na mesto, koder je bilo najbolj verjetno, da pridejo Nemci. Modrasa in neko lova-rišico pa smo poslali v drugo zasedo. Se dva partizana smo postavili v tretjo zasedo. Vse to je bilo zelo blizu našega taborišča. Zjutraj, kakor hiiro se je zdanilo, smo zaslišali divje streljanje čisto v naši bližini. Ropotali so milra-ljezi in brzostrelke ter eksplodirale ročne granate. Nemci so udarili v prazno. Mi smo se bili umaknili iz barake, Nemci pa so jo proti ju'ni obkolili in ko se je zdanilo, so vžgali po nji z vsem orožjem. Mislili so, da še spimo. Ogenj je trajal kakih deset minut brez prestanka. Hoteli so vse uni-čih, da ne bi nihče živ prilezel na prosto. Ko je ogenj potihnil, smo zaslišali vpilje: »Sturm!« Naskočili so prazno barako. Potem ni bilo nobenega strela več.
Ob umiku nam je delala preglavice množina raznega blaga, s katerim nismo vedeli kam. Imeli smo tudi težak zaboj, ki je t?i 1 velik kot kaka omara. Razmišljali smo, kam bi ga zakopali. Mislili pa smo: če ga zakoplie-mo, pride dež in nam vlaga vse blago pokvari. Modras se je domislil, da bi bilo najboljše, če ga potegnemo na smreko med veje.
Potem smo imeli dva dni mir. Premaknili smo se v h o »to iprav nad hišo tistega kmeta, ki nas je izdal. Bili smo tako blizu, da bi bil skoraj lahko pljunil na bajto. Ženska, ki nam je prišla povedat, da smo izdani, nam namreč ni povedala, kdo nas je izdal. Tudi tretji dan je bilo še vse mirno. V zasedah pa smo bili noč in dan. Lepega juira, prav ko je začelo vzhajati sonce, je začelo pokati prav tam, kjer sla bila v zasedi Junis in Krim. Švabi so nas pritisnili čisto na rob višine. Bili smo zopet izdani. Med bojem me je oplazila jeklenka in sem padel čez rob v prepad. Pri padcu sem si nalomil nogo in nezavesten obležal v malem potoku.
Ko sem se zavedel, me je vse bolelo. Bil sem ves pololčen in nisem mogel stoipiti na noge. Pred seboj pa sem zaslišal švabsko vpitje. Sprva se nisem mogel orientirati, potem pa sem zagledal kakih petdeset metrov pred seboj neko bajto. Začel sem stikati po žepih, ki ipa so bili popolnoma prazni, bil sem brez pištole, brez orožja, brez vsega. Sprva niti pomislil nisem, kaj
se je z menoj zgodilo. Lezel sem po vseh štirih med grmovjem do bajte. Z zadnje strani sem po lestvi zlezel pod slreho in se zaril v slamo. Dva dni in cve noči sem *ako ležal ves krvav, žejen in lačen. Takrat, sem šele lahko razmislil, zakaj imam popolnoma prazne žepe. Ni moglo biti drugače, kakor da so me našli Švabi in me do kraja izropali. Ker so mislili, da sem mrtev, so me pustili in drveli za drugimi. Takega me je našla tudi gospodinja. Ko me je zagledala, je zakričal.:. Saj sem moral biti najbrž res strašen na pogled. Povsod se me je držala slama, bil sem ves krvav in zbil. Ženska je zbežala, jaz pa sem si mislil, da ne bo dobro, če ostanem. Pogledal sem še po podstrešju, če bi bilo lam kaj zame in sem našel staro usnjeno kapo s senčnikom. Z njo sem se pokril, čevlje pa sem vrgel čez ramo.
Splezal sem na tla in se spustil po dolini proti Laškemu. Seveda sem bil še precej daleč od Laškega. Zavil sem proti Hudi jami in proti Celju. Pod Sv. Jožefom smo imeli iavko pri nekem kmetu, ki se je pisal za Blažiča in ki ie bil že v slari Jugoslaviji simpatizer Partije. Za to javko so vedeli vsi moji partizani. Mislil sem si: tu me bodo tovariši najprej našli. Med potjo se nisem mogel vedno izognili ljudem. Otroci, ki so me srečavali iz šole grede, so me zmerjali z norcem, ker sem bil najbrž na videz res tak. Mislil ,pa sem si: boljše je, če me imajo za norega kot da bi me imeli za normalnega.
Proti večeru sem dospel do nekega samotnega mlina. Vsiopi! sem in vprašal, če bi lahko dobil malo tople vode, da bi se umil. Peljali so me v sobo, kjer sem se pogledal v zrcalo in videl, kakšen sem. Ves obraz mi je bil razbit in krvav. Vodo mi je prinesel mlinar, kakih petdeset let star dedec. Vprašal me je, od kod sem. Izmislil sem si pravljico, da so mi starše preselili v Srbijo, da sem študiral v Zagrebu in da grem zdaj pogledat, kako je doma, da sem ipa med potjo naletel na borbo z banditi. Dedec mi je rekel: »Vse prav in lepo, toda jaz te bom zdaj zaprl v sobo. Sem »blokfirer« in je moja dolžnost, da prijavim vsako tujo osebo.« Segel sem v žep, čeprav sem ime! praznega in sem z roko napravil kretnjo, kakor da imam orožje ter rekel: »Svinja, jaz te ustrelim.« Mož seveda ni vedel, da sem čisto brez orožja. Nato sem ga skušal na lep način pregovoriti. Medtem je prišel njegov sin, ki je bil star kakih osemnajst let in je delal v tekstilni tovarni v Laškem. Vprašal je, kaj je. Povedal sem mu, on pa je rekel: »Veš kaj, oče, če je res, kar pravi, ali če ni res, nam to nič mar. Glavno je, da je siromak, najbrž pa je partizan. Dokler bom jaz pri hiši, pa ti svinjarij ne boš delal. Če si lačen, boš najprej jedel,« mi je dejal. Dal mi je mleka in kruha. Se
jesti nisem mogel, ker sem imel razbite zobe. Potem mi je pokazal pot in me še nekaj časa vodil.
Proii jutru sem se skril v hosti in prespal dan, proti večeru pa sem prišel na našo javko. Potrkal sem na vrata. »Kdo je?« so vprašali. »Skala«, sem odgovoril. Niso mi hoteli takoj odpreti, najbrž so mislili, da je le moj duh. Prepričal sem jih, da sem res jaz in so mi odprli. V majhni sobi je bila zbrana vsa moja četa. Ko sta me zagledala Junis in Krim, sla skočila k meni, me tako objemala in stiskala, da sem si mislil: Nemci me niso zadavili, ta dva pa me bosta. Oba sta jokala. Junis se je vrgel na tla in začel po muslimansko molili Alaha. Potem so mi povedali, da je umrl lisii »vaht-majster«, ki sem ga bil zadel. Povedali so mi tudi, kako je bilo, ko sta bila Junis in Krim v zasedi in se nnm ie bližala nemška kolona. Ko so bili Nemci že na sto metrov, je hotel Krim streljali nanje. Junis pa mu ie rekel: »Ne streljaj! Pusli jih, da pridejo na pelnajsl melrov.« Res sta jih pustila na petnajst metrov in vžgala po njih. Takra' smo imeli malo munieije in je bilo treba z vsakim strelom zadeti. Ubila sta tri oficirje in nekuj SS-ovcev.
Poslali so me na okrevanje v Teharje, četo pa je prevzel Vili Šlander. Kasneje smo tudi zvedeli, kdo nas je izdal. Šlander je s svojo četo odšel nazaj na tisti teren, jaz sem bil še tako slab. da se nisem mogel gibati. Vilč mi je rekel: »Mi te bomo ves čas nosili, todi ti moraš bdi poleg kot žrtev i 'daistva, ko bomo obračunali z izdajalci.« Toda kako bi me nosili, ko je štel i četa komaj deset ljudi in bi vsi imeli opravka samo z menoj? Dogovorili smo se, da bodo kmeta, ki nas je izdal, prijeli, sklicali vse sosede in ga za opomin pred ostalimi ustrelili. Polem pa se bodo premaknili na Kozjansko, kjer se je pripravljalo preseljevanje. Vilči je odšel s čelo. Ko je našel izdajalca in so ga hoteli ubiti, ie ta jokal, češ da ima otroke, da se je Vilčetu. ki ie bil mehkega srca, zasmilil in ga ie izpustil.
Vilči je kmalu nato odšel s svojo četo v vas Planino nad Laškim. Tam je bila sovražna postojanka. Korakali so ob belem dnevu po glavni cesti in prepevali. V Planini pa so jih Nemci pričakali v zasedi. Nekaj jih je takoj padlo. Samo Junis, Krim in Islok, mlad fant, so se nekako pretolkli in se vrnili naravnost k onemu kmetu, ki je izdajal. Najbrž Istok ni vedel, kako je s tem kmetom. Ko so prišli k njemu, jih je lepo sprejel, potem pa šel po Nemce. Ko so jih Nemci obkolili, so fantje sprejeli borbo in se junaško bili. Nemei so hišo zažgali. Trije junaki pa so se kljub temu, da so bili ranjeni, še naprej v dimu in ognju tolkli z Nemci. Iztok, ki je bil mlad SKOJ-evec, je skočil iz hiše in se hotel prebiti skozi nemški obroč. Toda komaj je planil skozi vrata, je že padel, junis in Krim pa sta še dalje vztrajala in v bajli zgorela. Vilč Šlander pa ie bil padel že pri Planini. Tako je bila prva Celjska četa popolnoma likvidirana.
Začetek priprav za gradnjo ogromne industrije opjemenjevanja premoga v Šaleški dolini
Planinski dom na Kozjaku
Planinsko društvo Velenje je bilo ustanovljeno ieta 1949. 2e takoj na ustanovnem občnem zboru si je društvo zadalo nalogo, da postavi planinski dom na Paškem Koziaku. Ta se nam je uresničil 5. septembra 1954, ko je bila otvoritev doma povezana s partizanskim mitingom v čast proslave praznika »Štajerska v borbi«.
Prvo oporo pri tem delu je društvo našlo v kolektivu elektrarne Velenje. Društvo samo je bilo brez finančnih sredstev, imelo ie le volio do dela ter staro zidovje požgane planinske koče. Planinci so neumorno delali že od leta 1952, ker so se zavedali, da se bo le s postavitvijo doma na Kozjaku širila planinska miselnost ter čuvale tradicije narodnoosvobodilne borbe. Po teti grebenih so se bile težke borbe naše slavne XIV. udarne divizije, ta kraj je marsikateremu borcu širokogrudno nudil varno zavetje.
V letošnjem letu so pristopih na pomoč še krajevna podjetja Velenje ter rudnik. Tako je društvu uspelo, da je dokončalo stavbo, dočim spričo finančnih težav ni moglo izvršiti notranje opreme.
5. september je bil lep sončni dan. Na Kozjak so prihajali izletniki, godba in pevci. Ob 1(1.30. uri je bila otvoritev doma. Godba na pihala je zaigrala himno. Tov. predsednik planinskega drušlva je pozdravil zastopnike Pla-
ninske zveze Slovenije, Celja ter našega ljudskega poslanca Turnška Jožeta in vse ostale.
Po referatu o razvoju planinskega društva Velenje je poudaril vlogo, ki jo je imel Kozjak v NOB. Nato je predal besedo zastopniku P7.S tov. Bučar Tonetu, ki je izročil planinski dom njegovemu namenu. Društvu je poklonil v dokaz priznanja dela v usnje vezano vpisno knjigo s posvetilom.
Kot zastopnik okraja Šoštanj je tov. Turnšek izrazil željo, da bi se planinski dom uredil ter da bi se društvu nudila pomoč za dokončno ureditev doma. Izrekel je pohvalo vsem prebivalcem Paškega Kozjaka, ki so nudili zavetišče borcem v času narodnoosvobodilne vojske. Društvu pa je dal novega elana za nadaljnje delo.
Tudi ostali zastopniki planinskih društev so izrekli našemu društvu pohvalo za požrtvovalno delo, predvsem pa, da si je društvo izbralo gradnjo doma na Kozjaku, ki je bilo žarišče bojev NOB.
Za zaključek je bil v čast proslave praznika »Štajerska v borbi« kulturni program sestavljen iz recitacij tov. Kvartiča, pevcev in godbe na pihala.
Z otvoritvijo planinskega doma si je društvo postavilo trden steber za razvoj planinstva na našem teritoriju. Vsak deloven človek pa bo našel prijetno razvedrilo v domu pod Špikom v poletnem in zimskem času.	PM
Tudi vžigalnike bomo izdelovali doma
Vsak rudar pozna rudarske kapice, ki jih uporabljamo pri odstrcljevanju premoga. Do nedavno smo morali rudarske kapice uvažati in plačevati zanje težke devize, dokler nismo v Bosni zgradili tovarne, ki izdeluje kvalitetne rudarske kapice ne samo za potrebe domačih rudnikov, ampak celo za izvoz.
Od tehničnega osebja tega podjetja smo izvedeli, da se v isti tovarni gradijo nova poslopja in so naročeni tudi
žc stroji za izdelovanje električnih vžigalnikov. Kolika bo zmogljivost strojev za izdelavo vžigalnikov, nam še ni znano, po zagotovilu vodje obrata ing. Virtiča pa bo začetna proizvodnja krila vso domačo potrošnjo, kar ni ,tako malo; saj samo naš rudnik troši vsak mesec nad 30.000 vžigalnikov pri današnji proizvodnji.
Posvetovanje predstavnikov gospodarstva našega okraja ter nekaterih strokovnjakov iz Ljubljane, ki je bilo 4. septembra t. 1. v direkciji rudnika ima velik značaj za bodoči razmah industrije v šaleški dolini. Razpravljalo se je o možnoslih cplemenjevanja velenjskega lignita, izgraditev velike plinarne m kemičnega kombinata.
Iz našega premoga se bo proizvajal plin, ki bo napajal plinsko omrežje Slovenije. S tem bi se ogromno pocenila kurjava v našili mestih in industriji.
Posvetovanja so se udeležili ljudsl i poslanci Podvratnik, Zen in Turnšek, predsednik OLO Šoštanj Ilirih, pred-
sednik Okr. odbora SZDL Sošfani — Tekavec, član kemičnega inštituta iz Ljubljane in projektant idemega pro-iekia bodočega kombinata ing. Lavren-čie, arhitekt ing. Umek, direktor TE šošlanj ing. Mislej, ing. Reja in predstavniki našega rudnika, dir. 2gank, gl. inženir Pipuš, ing. Ahčan ter ing. Jurman.
Pristopilo se bo k izdelavi idejnega projekta za katerega sta zainteresirana v prvi vrsti Rudnik Velenje in TF. Šoštanj. Poleg teh se zanimajo za izgradnjo ie industrije kot bodoči potrošniki plina podjetja težke industriie v naši republiki.
Zračni krst velenjskih padalcev
Dolgo so čakali naši pridni padalski tečajniki na svoj veliki dan. Končno je pa le prišel, in to čisto nenadoma.
2e lansko jesen je bil na rudniku prvi teoretični padalski tečaj, vendar pa zaradi nepremostljivih tehničnih zaprek do skokov ni prišlo. Spomladi je naš neumorni inštruktor Ivo Novinšek nadaljeval s tečajem, čeprav so bili izgledi za praktično skakanje precej majhni... slabo vreme, seroklub v Celju ni imel primernega aviona itd Toda kljub vsem zaprekam in težavam so tečajniki verjeli, da se bo slejkoprej nudila priložnost za skakanje lin da bodo iz »papirnatih« postali pravi padalci.
Nenadoma se je med nami razširila novica, da so tovariši v Celju dobili PO-2, ki je dealno letalo za skakanje začetnikov.. Vrag ve, odkod je ta novica prišla, polastila se nas je mrzlična nestrpnost... bo — ali ne bo? Fra-njo se je ravno mudil v Celju, kjer je telefoniral na vse strani in interveniral, dokler mu končno ni uspelo. Kratko-malo, Ivo nas je v sredo, 14. julija, po-basal v avtobus in odpeljal v Celje na aerodrom, kjer nas je že pričakoval Franjo in naš tečajnik, ljudski poslanec tov. Turnšek, ki se je odpeljal pred nami; z motornim kolesom. Ivo in Franjo sta z vodjem padalske sekcije celjskega Aerokluba tov. Gaberškom, ki ga Velenjčani poznajo od njegovega skolka nad jezerom, sestavila vrstni red, nakar so si naši padalski kandidati natovorili padala in odšli na štartno mesto veseli in polni pričakovanja. Toda tudi veseli smeh in na videz brez-
Ijito, d?, b' kamen, ki se ji je odvalil od srca, prav gotovo zmečkal stopalo vsakomur, ki bi mu po nesreči padel na nogo.
Naš učitelj je pristal srečno, vendar precej daleč od startnega mesta, kar je b;io za pilota znak, da mora »metati« bližje.
Komaj je letalo pristalo, se je že javi pilotu naš součenec, »leteči poslanec:; Joža Turnšek. Ko mu je pilot dal mandat za prostor v letalu, se je Joža skobacaj, v sedež, kjer mu je kar dobro uspelo zložiti dolge okončine. Avion je poletel, krožil in pridobival višino. Kaj kmalu je bil na 700 m in poletel proti startnemu mestu. Še nekai trenutkov in tov. Turnšek je odskocil. Padalo se je lepo odprlo in naš poslanec se je lepo počasi spuščal proti glavam svojih volivcev, ki so ga opazovali od spodaj. V koži padalci se je menda počutil zelo dobro, kar lahko sklepamo iz tega, da je kakih 150—200 m nad zemljo iz vsega grla zavrisksal. Tako so se vrstili lepo drug za drugim Ramšakova Marija, Kož al j Emil, Miletičeva Milica, Grazer, Strele, Brglez, Kotnik, Forneci, Lukanc Silovšek in Kos. Vsi so se držali hrabro in zelo lepo skakali. Posebej pa je treba omeniti Marijo in Milico, ki sta prvi padalki naše doline.
Naj še omeni m Jožetovo smolo. Mislim namreč nnšega pridnega tovariša Hudobreziivka. V Celje nas je pripeljal z veliko željo, da bi prvič v življenj« poletel z letalom. Ves č?s se je vrtel na štartnem prostoru in opazoval poleta-,-nje in zletanje. Kar oči so se mu sve-
Ostrožno vas v
skrbno zbijanje šal ni moglo prikriti skrbi, ki se je izražala v raznih vprašanjih en kretnjah .. ali bo šlo vse po sreči? Bilo je nekoliko vetrovno, zato je bilo treba določiti mesto odskoka, in sicer praktično, s skokom. Kot poiz-kusni zajček je bil na lastno željo določen naš učitelj Novinškov Ivo, ki si je srečen, da bo po daljšem času spet v svojem elementu, začel pripenjati obe padali, glavno in pomožno. Naš Ivo je namreč rezervni podporočnik — pilot lovec Jugoslovanskega vojnega letalstva. Ves nasmejan je pristopil k pilotu, prosil za vstopno dovoljenje in zlezel v letalo, kot da gre v svoje stanovanje. Z mešanimi občutki in radovedno smo opazovali njegovo početje — sicer pa lahko njemu, ki je že tolikokrat letel pa tudi: skakal iz letala — kako bo skakal iz letala — kako bo le z nami... sicer pa do vraga, saj je tudi Ivo nekoč skočil prvič. Najibolj preplašeno je vse predpriprave opazovala Ivova žena. Letalo je poletelo ,in se dvigalo vsi višje in višje. Le nekaj kratkih minut in že se je povzpelo na določeno višino in poletelo v smeni startnega mesta na aerodromu. Pilot je odvzel plin... še pet sekund ... tri... pogledal sem po tovarišici Novinškovi.. . bila je bleda kot smrt. Prav gotovo je v dnu svojega srca iskreno obžalovala vsako nevšečnost in jezico, ki jih baje zakonske žene prirejajo svojim slabšim polovicam kar na tekočem traku in sklenila, da bo odslej kakor med in mleko. Črna točka se je odlepila od krila in začela padati vse hitreje sekundo, dve, tri, štiri, pet.. in bela kupola se je odprla. Vsi smo se oddahnili. Ivova žena celo tako teme-
tile. Avion je napravil polurni cdmoir zaradi zlaganja padal, kar je nemudoma izkoristil Franjo in poprosil navzočega predsednika celjskega Aeroklubai, tov. Jerasa, da dovoli Jožetu polet. Tovariš Jeras je takoj pristal —■ toda Jožeta nikjer. Kurirji so ga iskali po aerodromu, po hangarju in vseh, pritiklinahi, toda zračnega krščenca ni bilo mogočie najti. Ko so bila padala zložena in se j<e ponovno pričelo s skakanjem, pa jo j<e primahal — iz gostilne, kamor si j(e šel pri vezat dušo. Nikdar pa še ni takto rogovilil kot tedaj, ko je izvedel, da muz je žlahtna kapljica na tako zahrbtem način preprečila zračni krst. Ne jezi s<e Jože... pa. drugič! Upamo, da nas bofš še večkrat peljal v Celje na aerodrom — samo svetujem Ti, da v bodoče vzamesš zelenko s »špricerjem« kar s seboj na startno mesto, da boš lahko vedno pri roki.
Minilo je nepozabno popoldne, ko smeo postsli padalci in se uvrst li v armadco padalcev naše socialistične domovine.
R. O).
NOV KULTURNI DOM V VELENJU
Na četrti redni seji Upravnega odbora DPD »Svobode«, je bila soglasn® sprejeta odločitev, da se prične zz gradnio kulturnega doma v Velenjuj. Kulturni dom bo ime! poleg gledališčnee dvorane še vse ostale prostore zaa razne kulturne in prosvetne sekcije terr klubske sobe za razna društva. 2e; sedaj vabimo vse prebivalstvo Velenja^, da bo pripomoglo pri izgradnji iegaa našega doma ter s stem doprineslo kk ustvaritvi kullurnega spomenika in kk dvigu kulturne ravni Velenja.
7. domačo izdelavo vžigalnikov bomo vsekakor prihranili precej dragocenih deviz, ki smo jih do sedaj plačevali Avstriji ali Zapadni Nemčiji. Prvi vžigalniki domače proizvodnje bodo prišli iz tovarne v sredini prihodnjega leta.
Delavski sve! rudnika sprejel no^a pravila rudnika
V zadnji številki Velenjskega rudarja
je bil objavljen osnuiek novih pravil
našega podjeija in s tem dan kolektivu v diskusijo. Predlogov in pripomb v določenem osemdnevnem roku ni bilo, zato ie delavski svet na svojem rednem zasedanju dne 3. septembra pravila soglasno in v celoti sprejel. Pravila bodo predložena Okrajnemu ljudskemu odboru v potrditev.
Idila ob Velenjskem jezeru
Glasbena problematika v Velenju
V zadnjih letih je bilo opažati vse večje in večje nazadovanje na področju glasbenega udejstvovanja in poustvarjanja, pa najsi bo to iz strani pevskih zborov, godbe na pihala ali orkestra. Marsikateri Veienjčan je imorda že razmišljat, kje leži vzrok, da vkljub temu, da so v Velenju ljudje, kateri bi z združenimi mcčmi končno le morali uspeli v tem, da bi ustvarili to ali ono kvalitetno glasbeno skupino (zbor, orkester, ■godba) ne uspejo in da je kljub mnogim poizkusom vse zopet zamrlo, ali pa samo še životari brez določenega cilja m namena. Na zgornje vprašanje Ve-lenjčanov ni bilo mogoče bolj obširno odgovoriti in navesti mnogo objektivnih in subjektivnih vzrokov, vendar se bom v tem članku poizkusil omejiti samo na nekatera dejstva, o katerih sem se tahko osebno prepričal, da so vzrok takemu stanju, kot vlada pri nas na tem kulturnem področju.
Predvsem bi rad v začetku obdelal vprašanje: komu in čemu naj služi kak pevski zbor, orkester ali godba? Vsaka umetnost, tako tudi glasbena je izraz nadgradnje življenja in odsev splošnega občečtoveškega občutja, ki ljudi povezuje v eno samo veliko družbo, ne glede na barvo kože ali na razliko v jezikih. Umetnost je pa iudi izraz vseh plemenitih človekovih občutij in njen namen je le-ta občutja v umetni obliki posredovati drugim ljudem, ki morda niso tako srečni, da bi lahko sami pri tej ali drugi umetnostni panogi osebno sodelovali. Namen umetnosli je ljudi plemenitiii, navduševati jih za resnico, lepoto, svobodo in jim lajšati morebitne bolečine ter jih vedriti ali pa jih opominjati na težke boje, ki jih je človeški rod bojeval za dosego svojih idealov, koi so svoboda, napredek ...
Ker je pa vsak ipevski zbor, orkester ali godba, koi tudi pomezniki, ki v teh skupinah ali izven njih nastopajo, le posredovalec takega umetniškega izraza, bi se vsi tisti, ki tu sodelujejo morati v prvi vrsti tega tudi zavedati. Na žalosi pa temu ni vedno tako, niti pri nas, niti drugod. Včasih se plemeniti namen umetnosli izobliči v vse nekaj drugega, ali pa popolnoma izostane <n se kak nazovi-zbor ali orkesler spremeni samo v dobičkanosno podjetje, ki mu je malo mar, kaj in kako posreduje glasbeno umetnost drugim. Taka glasbena skupina zastopa potem izključno samo svoje interese, najsi bo to v obliki denarja ali drugih materialnih ugodnosti, ali pa v obliki veseljačenja in popivanja. Enako žalostno pa je, če tako glasbeno skupino razjedajo in hromijo še različne nelepe lastnosti, ki so ravno pri nas glasbenikih na žalost tako po--goste, pa iudi iako vidne: nevoščljivosl, zavist, rivalstvo... In pa še nekaj: vsaka stvar, ki se zaključuje v samo sebe ie obsojena na propast, vsak zbor, ki obstoji samo zaradi imena, bo propadel, vsaka godba, ki obstoja samo zaradi tega, da pač obsioja, ali samo zaradi tradicije, bo prej ali slej zamrla.
Da, sedaj smo prišli do mesta, da si lahko popolnoma odkrito in jasno povemo v lice: proč s frazami! Pri nas -obstoja danes godba zato pač, da obstoji, zbor, da lahko še pri kakem pogrebu zapoje kakšno žalostno žalosiin-ko — glavno pa je, da je potem sedmina in vino in drugo... Ob tem se pa vsi iolčemo po prsih: mi smo god- , beniki, mi smo pevci, skratka, rni smo kulturonoseil — ali pa si upa kdo trditi, da je v obdobju zadnjih let ta ali ona glasbena skupina razen z izjemo mešanega pevskega zbora imela kak določen načrt ali program: kaj nuditi, s •čim dvigniti raven zbora ali godbe, ali orkestra na višjo stopnjo in na ta način vršiti tisto najosnovnejše, kar vsakdo od pevca ali godbenika pričakuje?
Pa ne mislite, da tu ne upoštevam različnih objektivnih iežav, ki so ravno pri nas aktualne, kot n. pr. ipri godbi pomanjkanje instrumentov. Toda si upa kdo rdi ti, da če morda ravno z instrumenti pri godbi ni vse v redu, da iiisla ves ta čas obsoijala in še obstojata dva orkestra, ki pa sta kljub po-
Ustanovitev samostojnih podjetij: Tržnica Novo Velenje in Vrtnarija
Stalno večanje našega rudarskega maselja Novo Velenje odpira vedno nove probleme v zvezi z dvigom življenjskega in kulturnega standarda ter udobnosti naših rudarjev.
Eden najbolj kritičnih problemov je vsekakor preskrba Novovelenjčanov s povrininami in raznimi mesninami, ki ie bita v vsakem pogledu nezadovoljiva, oziroma je sploh ni bilo, predvsem, kar se tiče povrtnin.
Te probleme je na svojem petem rednem zasedanju obravnaval delavski svet našega rudnika in soglasno sklenil, da se ustanovita dve samostojni trgovski podjetji in sicer Tržnica —
Novo Velenje m Vrtnarija. Poirebne
•gradbene objekte bo v okviru svojega družbenega standarda postavil rudnik s pomočjo OLO, ki ga bodo prosili za primerno dotacijo. Z gradnjo bodoče Iržnice se je že pričelo, izgradnja vrtnarije pa se bo začela še v tem mesecu. O obeh podjetjih in njunih perspektivah bomo še poročali.
manjkanju insirumeniov sposobna, da za denar igrata vsako soboto in nedeljo na jezeru ali v rudarskem domu? Ali se s temi instrumenti in s temi razmeroma dobrimi godbeniki res ne bi dalo vsaj od časa do časa nastopili s kakim resnejšim in vzgojnim glasbenim programom?
Pa zopet očitek, ki ga tolikokrat ču-jem: nimamo podmladka! Kaj ga res ni? Da, skoraj ga res ni. ker dobi človek vtis, da se nekateri bojimo dati od sebe tisto, kar smo nekoč v mladosti sami na isti način prejeli, — ali pa smo zato preteni? Ne drži pa trditev, da tudi vsaj za minimalno poučevanje ni instrumentov, ali pa se jili ne bi dalo nabaviti. Tu pa smatram, da so k.rivi tudi iisti merodajni forumi, ki bi morda z malo več dobre volje tudi ta problem že davno lahko rešili, s posebnim ozi-rom, ker so sredstva za nabavo le-teti instrumentov na razpolago.
In še nekaj. Popolnoma smo izgubili iz vida vso tisto mladino, ki naj v bodočnosti predstavlja našo koncertno publiko. Pritožujemo se, češ, današnja mladina nima razumevanja za resno glasbo, ona je le za »jazz«. Kaj pa smo rni storili, da bi le-tei mladini vcepili ljubezen ali pa vsaj zanimanje do resne glasbe? Ali nismo ravno mi tisti, ki smo vsak teden, vsako soboto in vsako nedeljo vzgajali to isto mladino le z jazz, pa najsi bo zamorskega, amerikanske-ga, italijanskega ali češkega tipa? In, ali mislimo, da je dovolj, če je enkrat v dveli letih na kaki naši glasbeni prireditvi bilo morda malo več mladine navzoče? Mislim, da ni potrebno navajati primere, kako drugod po svetu najkvalitetnejši glasbeni ansambli prirejajo posebne koncerte samo za.mladino z namenom, le-tej vcepiti ljubezen do glasbe. Na žalosi pa je pri nas še daleč doba, ko bi lahko povprečen mladinec vedel, kaj je sonaia, kaj je koncert, kdo sia Beethoven ali 'Mozari. Še najbolj žalostno pa je to, da, če slučajno za slednja dva ve, da pa za naše
Drugi komorni koncert v Velenju
Opozarjamo Velenjčane, da bo II. redni komorni koncert DPD »Svobode« v soboto, dne 2. X. 1954 v prostorih čitalnice. Spored bo obsegal nekatera instrumentalna in vokalna dela. Interesenti naj se zaradi vabil obrneio na tajnika »Svobode« iov. Vrečka, oz. lahko vabila dobe tudi v glasbeni šoli. Vabilo lahko dobi vsak!
lastne slovenske mojstre na glasbenem področju niti slišal ni. Pa, ali nismo temu mi krivi? Sicer pa, s čem pa bi tudi danes lahko nudili mladini glasbene pri-redilve? Morda z. orkestrom, ki je po nekaj nastopih v 1952. leiu lani počasi zaspal, ali morda z moškim zborom, ki je menjal pevovodje, ker pevci niso prihajali na vaje, ali morda z mešanim zborom, v katerem so se našli pevci, ki so pevovodji zabrusili v obraz: »češ, mi si bomo izbrali in plačali takega pe-vovodjo, ki nas bo učil Jako in lakih pesmi, ki si jih bomo sami izbrali«, ali morda z godbo, kjer so res naši zaslužni dolgoletni godbeniki že skoraj omagati, mladinci pa smatrajo, oa že vse znajo in da se jim ni Ireba več učiti, kaj šele da bi se kdo pregrešil in jih hotel dobrohotno opozoriti na to ali drugo stvar? Držim v rokah poročilo godbe in vidim napisa.no: godba je imela v tem obdobju (drugo polletje 1953 pa do meseca julija 1954) 96 vaj, poprečno 8 do 9 vaj mesečno — kje so pa rezultati? Kaj so bile tiste napisane vaje vedno res Iudi vaje godbe, ali pa so bile vaje samo za nekatere, ki so redno toda zaman prihajali, ker drugih, ki so že vse znali in so smatrati, da njim ini treba hodi'i na vaje, ni bilo.
Poročilo orkestra pravi: v tem času je bilo 14 vaj, od teli samo 8, na katerih so biii vsi člani navzoči, pozneje pa je zaradi nerednosti prihajanja ostalih članov orkester prenehal delovali. Kajti ostalo je samo še 6 tovarišev od 18., kolikor jih je štel orkester v 1952. leiu.
Moški pevski zbor je poslednjič nastopil na koncertu 14. junija 1952. Polem pa je prenehal delovati, ker so mu očitali nekateri, češ »samo 10 vas je bilo na odru«. Vprašam vse ostale, zakaj pa niste pristopili k zboru, da bi vas bilo več? In zbor, zakaj je omagal? Ce bi si bil svest tega, da je končno iudi bolje 10 pevcev pa tistih rednih, bi danes zbor ne sta! na stališču na kakršnem je. Potem se je na razvalinah moškega zbora z najboljšo voljo osnoval mešani zbor — ipa zopet to nekaterim ni bilo po volji, eden za drugim so odstopali, češ mi hočemo moški zbor. Izbrali so si novega pevovodjo, prišli dvakrat na vaje in zbor je umrl. Pevovodja mešanega zbora pa je zaman čakal z nekaterimi idealisti ostalih pevcev in pevk. In kje pa je danes tistih 16 ipevcev, ki so se pred kratkim pri-dušali, da hočejo zopet redno prihajati na vaje?
Poglejmo še glasbeno šolo. Nekateri so se v leh lelih mučili, da bi obdržali šolo in imladini nekaj nudili, drugi so pa odsloipili, češ saj se ne izplača, saj mi leh ali onih in iretjih pogojev nimamo. Res je, tudi fu je bilo in je še mnogo objektivnih težav, toda ne vidim vzroka, zakaj je učenec prihajal morda mesec zastonj, ker nastavnika enostavno ni bilo več in je bil potem učenec prisiljen menjali nastavnika. Leta je pa bil morda svojemu instrumentu
Grajski vodnjak na Velenjskem gradu
lir j			
			
t r' ji k cjH S H	1||L % ■H ® 3	mmr-	
[ ' 89	RP f' r 4 t.	jf-v. »JH	
			
kos, je pa z mnogo večjimi iežavami kljub dobri volji napravil samo del tega, kar bi prejšnji nastavnik lahko z lahkoto dosegel.
Takšno je bilo stanje in je še na glasbenem področju v Velenju. Vsiljuje se nam vprašanje, kaj res nismo več sposobni dvignili ie glasbene skupine na nivo, kakršen je v Velenju že bil ali pa se povzpeti še višje. Saj nas je v zadnjem času menda dovolj, ki bi na tem področju lahko dali nekaj od sebe — seveda z dobro voljo. Drugače pa prodajmo instrumente in vrzimo vse skupaj v koš, samo nikar se ne tolčimo po prsih: »mi smo godbeniki, mi smo pevci!« Zato pozivam v imenu vseli tistih, ki so resni in ki so kljub vsem težavam v teh lelih vztrajali, da še enkrat poizkusimo poživeti iako zbore, orkester in godbo in s tem nuditi našim rudarjem in njih otrokom kot vsem ostalim, listo, kar le-li od nas upravičeno pričakujejo.	Beuermann
ZEMLJEVID S SPOMINOM
V Veliki Britaniji so izdelali poseben zemljvid za pilote, ki ima to lastnosi, da kaže vedno položaj letala. Poleg zemljevida je vključena posebna elektronska naprava, ki sprejema radarske signale vseli postaj na ozemlju, kjer letalo leti, Nad zemljevidom pa je poseben gibljiv kazalec, ki se nepreslano pomika tako, kakor leti letalo nad pokrajino. Če pa se letalo oddalji s področja, ki je narisano na zemljevidu, se kazalec seveda ustavi nekje na robu. Toda ko letalo ponovno prileti nad ozemlje, ki je označeno na zemljevidu, se prične kazalec zopei gibali. V Evropi je danes toliko radarskih signalnih postaj, da je letenje s io napravo mnogo varnejše. Napravo so preizkusili med lelom nad Francijo. Pri tem poizkusu je bilo letalo 5 dni izven področja, ki ga prikazuje zemljevid. Ko je po petih dneh letalo spel priletelo nad označeno ozemlje, je kazalec pričel delovali.	D.
Higiena v naši kopalnici
M X .;	v ,	. m. \
■ • i
■< I
Pogled na restavracijo in kopališče ob Velenjskem jezeru.
Če se nekoliko ozremo nazaj se mora vsak naš rudar spomniti, v kakšnem stanju je bil rudnik pred leti in kakšen je sedaj. Videl bo, da se je mnogokaj spremenilo in da je iz našega, nekdaj zastarelega in zaostalega rudnika na-
RUDARJU
V borbi vedno prvi si — rudar. Boril se za svobodo sveto, podil pijavke in gospodo kleto, med proletarce si ponesel borbe žar.
Po tuji zemlji dolga leta za kruhom Te je beda gnala, kjer v rovih tesnih je ječala ne pesem — samo kletev kleta.
»Na srečo Ti,« potrebno je, ker vemo da žrtev jeklenega si veka.	vsi,
Za blagor nas, za boljše dni v revir Te žene želja sveta.
Kdo naj Ti plača žulje, kri — fci z njo zemlja v rovih je napita? Od tovarišev prelita še bolj rdeča se nam zdi.
Kdo vrnil bo izpite Ti moči in trde ure dela v jami temni, ki živete so pod zemljo — ne na
zemlji?
Spoštuje rod Te naših novih dni in ceni Tvojo hrapavo roko, fci žilava vsa, trda kot železo, koplje pod zemljo nam zlato.
Zato pozdravljen ko na plan iz temnih se globin preriješ rudar proslavljen, drag si nam.
Z. K.
Kako smo obnavljali šolo v Šentilju
Vsak Šentiljčan, ki ga je vodila pot z vsoto 340.000 din, kar še vedno ni mimo šole, ni bil na tako slabo šolsko zadoščalo. Obrnili smo se na elektrarno poslopje nič kaj preveč ponosen. Marsii- Velenje, ki nam je napravila ograjo kje, po navadi za hrbtom, so kritizirali, pri stopnicah in 20 m dolgo ograjo pri da se za šolo nihče ne briga, čeprav je škarpi v vrednosti približno 70.000 din.
za obnovo bilo storjenih že mnogo ko-	■	.......
rakov še prej, ko je kraj Šentilj spadal k okraju Celje-okolica. OLO Celje-okolica nam je že obljubil, da bo kreditiral obnovo naše šole. Ko pa je bil Šentilj priključen OLO Šoštanj, je vse to splavalo po vodi. Zopet smo životarili eno leto, poslušali obljube, ki pa so ostale samo pri besedah, saj na papir niti prišle niso.
Kaj pa zdaj? Po partizansko jo dajmo! Lotili smo se tako imenovanega »ži-canja«. Prva se je odzvala KZ Šentilj z 90.000 din. Dogovorili smo se s podjetjem »Remont« iz Velenja, da bo prevzelo celotno obnovo. Kar na lepem so se pojavili prvi dan v lanskih počitnicah na šoli delavci in brez vsake pogodbe začeli z rušenjem. Po nekaj dneh rušenja nam je direktor .podjetja dal vedeti, da bo celotno delo stalo okrog
(Ograjo smo pripeljali šele zgodaj spomladi, zato je na sliki še ni videti, čeprav danes že stoji.)
Med obnavljanjem se je vodstvo gradbenega podjetja stalno menjavalo, zato je LO MO Velenje šele po enem mesecu dela s podjetjem sklenil pogodbo za 700.000 din, in sicer samo za zidarska in mizarska dela brez pleskanja. Posebej so padla na ramena občine Velenje tudi kleparska in ključavničarska dela, ki so znašala okrog 20.000 din. Pleskarska lin slikarska dela je prevzelo podjetje »Slikoplesk« iz Velenja za 260.000 din. Poravnavo tega dolga je
na našo prošnjo prevzel Gospodarski pomiki tudi v bodoče ne bodo odrekli
svet OLO Šoštanj.	Prihodnje počitnice bi radi uredili tudi
Še preden je bilo delo izvršeno, je	podstrešno stanovanje za učitelje. Za-
podjetje »Remont« prišlo v likvidacijo,	radi večanja števila učencev, se bo tudi
Nad polovico del je ostalo izvršenih,	stalež učiteljstva povečal in je zaradi
- ----„ Učenci so sredi hude zime zmrzovali	tega treba računati tudi s stanovanji
700.000 dm. Na našo prošnjo nam je spričo velikih enojnih, oken. Vsa ostala	Vsem navedenim »financarjem« bomo
Rudnik lignita Velenje takoj nakazal mizarska dela je v zimskih počitnicah	takrat primorani klicati z gasilskim
100.000 n [fftcivwl!]wl/l /"iT r\ č' ~ :____ •_____ , , . — . . ____a_______ „T ______v,
izvršena tudi pleskarska dela. Nekatere malenkosti in naknadna naročila mizarskih in pleskarskih del bodo v letošnjih počitnicah izvršena. Mizarji in pleskarji so bili pri delu hitri in vestni, čeprav so morali čakati na plačilo.
Iz vsega navedenega je razvidno, da je celotna obnova šolskega poslopja stala okrog 1,000.000 din. Zaradi manjših naknadnih popravil prihajajo na LO,MO Velenje še vedno novi in novi računi, tako da smo včasih v resnem strahu, kako dolgo jih bo LO MO Velenje voljno in brez godrnjanja prevzemal in plačeval.
Vsem, kii so pri šoli s prostovoljnim delom in vožnjami pomagali, šolskemu odboru, rudniku in elektrarni Velenje, KZ Šentilj, LOMO Velenje in Gospodarskemu svetu OLO Šoštanj gre velika zahvala, da bomo v letošnjih počitnicah imeli končno obnovljeno šolo. Prepričani smo, da nam imenovani pod-
dtn, gospodarski svet OLO Šo- izvršila Krajevna delavnica v Velenju pozdravom »Na pomoč!« Stanj pa 150.000 din. Razpolagali smo Vzporedno z mizarskimi deli so bila
K. S.
stal eden najmodernejših v državi. Kaj vse je bilo zgrajeno, mi ni potrebno navajati, ker vsak naš rudar ve, pa tudi novo zaposleni tovariši slišijo o starih razmerah in si lahko predstavljajo sliko našega rudnika pred leti.
Hotel bi se nekoliko ustaviti le pri kopalnici. Vsi vemo, da stara kopalnica nikakor ni ustrezala higienskim zahtevam. V njej je bilo vsega, razen — čistoče. V prvi vrsti je bila premajhna, tako da je bila v njej vedno gneča in prerivanje. Bila je tudi blizu izvoznega jaška in separaoije, tako da se je ves prah iz separacije nalegal po naših oblekah, ki smo jih imeli v kopalnicL Ob slabem vremenu je bilo v kopalnici tudi precej blata. Poleg vsega tega je bilo tamkaj tudi mnogo podgan, ki so napravile včasih večjo škodo na obleki. Še več pa je bilo bolh, ki smo jih rudarji pridno nosili domov v naša stanovanja.
To naj bi bil površen pogled na našo staro kopalnico. Končno smo prišli do tega, da smo »knapi« na našem rudniku dobili novo moderno kopalnico, ki je ena med najmodernejšimi v državi, v Sloveniji je pa na drugem mestu takoj za kopalnico v Zagorju. Zal pa je kljub tako urejeni kopalnici osebna higiena posameznikov na zelo nizki stopnji. Omenil bom samo nekaj primerov, ki se dogajajo v naši kopalnici, ki pa bi se lahko takoj odpravili. Ko pridemo po končanem delu iz jame, je najslabše. V oddelku za umazano obleko mečejo tovariši cigaretne ogorke kar po tleh, poleg tega pa pljujejo okrog sebe, da se človeku obrača želodec. Zgodi se celo, da takšen neotesanec na tovariški opomin odgovori: »Kaj te briga, saj ne boš ti čistil, za to je kopalničar!« Pozablja pa. da je kopalničar tudi človek. Tudi v umivalnici oziroma v kopalnici sami je kaj videti. Večkrat nastane tam cela poplava, pri kateri doseže voda tudi 10 do 15 cm, po njej pa plava vsa mogoča nesnaga in razni pljunki. Nekateri tovariši ne nesejo svoje obleke nikdar domov, da bi jih oprali, tako da se že tudi v novi kopalnici pojavljajo bolhe. Po mojem tudi ni pravilno, da je prepovedana uporaba ventilatorjev v kopalnici, zaradi česar se naše prepotene obleke ne morejo posušiti in jih moramo drugi dan obleči mokre, kar ni niti prijetno, še manj pa zdravo.
Vsi rudarji, ki ljubimo red in snago, prosimo delavski svet in upravni odbor, da ukrene vse potrebno za izboljšanje stanja in predlagamo:
1.	v kopalnici naj se namestijo higienski pljuvalniki;
2.	dnevno je treba kontrolirati odtoke za vodo, da ne bo prišlo do zamašitev;
3.	vsaj vsakih 14 dni naj vsi rudarji
nesejo obleke v pranje; določi se naj nekoga, da to nadzira; neoprane obleke je iz kopalnice odstraniti;
4.	ventilatorji naj služijo svojemu namenu.
Mislim, da bi s temi merami kulturni, posebno pa še higiensk' nivo močno zvišali, kar bi brez dvoma koristilo vsakemu posamezniku pa tudi vsemu kolektivu.	V. Anton.
SPOMINSKI DNEVI Zakaj ne dobivamo v Velenju boljših filmov
SEPTEMBER
I.	1947 Začetek del v ljubljanskem Litostroju.
3.	1891 Izšla prva številka »Ameri-kanskega Slovenca«, prvega slovenskega lista v ZDA.
4.	1852 Rojen na Brdu pri Lukovici pisatelj Janko Kersnik — 1944 Drugo zasedanje aktivistov OF.
5.	1843 Izšle Bleivveisove »Novice«
—	43 let po Vodnikovih.
6.	1930 V Bazovici pri Trstu ustreljeni Bidovec, Marušič in tovariši — 1944 Pohorski odred je osvobodil iz nemškega transporta 622 angleških vojnih ujetnikov.
8.	1900 Rojen Miha Marinko, predsednik Ljudske skupščine LRS — 1907 Začetek svetovnega kongresa »Svobodne misli« v Pragi. Od 2500 udeležencev je bilo 12 Slovencev, v častnem predsedstvu pa pesnik Anton Aškerc — 1943 Kapitulacija Italije.
9.	1834 Rojen v Ljubljani pisatelj Fran Erjavec — 1943 Po kapitulaciji Italije je nemška vojska zasedla Ljubljano.
10. 1943 V Podgori v Dalmaciji je bil ustanovljen prvi oddelek narodnoosvobodilne mornarice.
II.	1943 Ustanovljen Narodnoosvobodilni svet za Slovensko Primorje.
12. 1943 Ustanovljena Šiandrova brigada.
15.	1944 Zasedanje odposlancev primorskega ljudstva v vasici Lažne v Trnovskem gozdu —• 1944 Na osvobojenem ozemlju Fruške gore je bdla ustanovljena Vojna rečna mornarica — 1946 Prvi: svobodni kongres hrvatskih zadružnikov — 1947 Mirovna pogodba z Italijo je stopila v veljavo.
16.	1849 Prva železniška vožnja na progi Celje—Ljubljana — 1947 Priključitev Slovenskega Primorja in Istre k FLRJ.
17.	1942 Usmrtitev talcev v gramozni jarmi v Ljubljani.
19.	1693 Umiri Ivan Vajkard Valvasor.
20.	1908 V Ljubljani demonstracije kot odgovor na ptujske dogodite. Nemško vojaštvo strelja v množico in ubije Adamiča 'in Lundra, več ranjenih — 1941 Požgana vas Rašica.
23.	1900 I. svetovni sindikalni kongres v Parizu — 1942 Slovenski partizani so sestrelili prvi nemški bombnik
—	1944 Razširitev izvršnega odbora OF
—	1945 Prvi kongres ESZDN Slovenije v Ljubljani.
24.	1945 V Trstu in Julijski Krajini je stavkalo 200.000 delavcev.
26. 1941 Veliko posvetovanje voditeljev partizanskih odredov. Konferenci na Stolicah je predsedoval tov. Tito. Iz Slovenije sta se udeležila posveta tov. Miha Marinko in Franc Leskošek
—	1947 Začetek II. kongresa Ljudske fronte Jugoslavije.
28. 1831 Rojen v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah pesnik in pisatelj Fran Levstik — 1864 Ustanovljena v Londonu Prva internacionala — 1949 Sovjetska zveza je prva samovoljno razvezala pogodbo s FLFJ.
30. 1942 V Vipavski dolini nad Oze-Ijatnom ustanovljen I. primorski bataljon Simona Gregorčiča — 1947 Ustanovljena Zveza borcev NOV.
OKTOBER
2.	1905 Svečana otvoritev beograjske univerze, ki je bila nadaljevanje že leta 1863 ustanovljene »Velike škole« — 1942 Ustreljen kot talec v gramozni jami v Ljubljani slikar Hinko Smrekar.
3.	1943 Ustanovljen VII.korpus NOV in POJ.
5.	1942 Prva vsedržavna konferenca AFŽ Jugoslavije v Bosanskem Petrovcu.
6.	1848 Na Dunaju izbruhnila »okobrska« revolucija.
7.	Dan topništva Jugoslovanske armade.
9. 1944 Prvo zasedanje AVNOS v Beogradu (Antifašističko veče narodnog oslobodjenja Srbije).
10.	1919 Ustanovljen SKOJ — 1920 »Koroški plebiscit«, po katerem je Koroška pripadla Avstriji — 1943 I. kongres Zveze mladine Slovenije na osvobojenem ozemlju.
11.	1878 Slovenski tabor v Dolini, ki se ga je udeležilo 20.000 Slovencev iz Trsta, tržaške okolice in Istre — 1941 Začetek narodne vstaje v MakedonijL Narodni praznik makedonskega ljudstva.
15.	1946 Po 79 dneh je bila zaključena v Parizu mirovna konferenca 21 držav.
16.	1941 Začetek narodne vstaje t Sloveniji.
17.	1929 Ustreljen od italijanskega vojaškega sodišča istrski rodoljub Vladimir Gortan — 1943 Prvi kongres SPZZ na osvobojenem ozemlju.
18.	1851 Umrl na Cetinju pesnik in črnogorski vladika Petar II. Petrovič Njegoš.
19.	1874 Začetek hrvatske univerze v Zagrebu — 1942 V Mariboru ustreljenih 174 talcev.
20.	Dan Ljudske milice — Dan komunist1'čne mladine — 1861 V Ljubljani zagorela plinska razsvetljava — 1941 Ustreljenih v Kragujevcu 7000 Srbov, padel narodni heroj Marko Oreškovič, organizator ljudskega upora v Liki —• 1944 Osvobojena Beograd in Dubrovnik.
22.	1944 V Črnomlju je bil ustanovni občni zbor Slovenskega časnikarskega društva.
23.	1848 V Trstu ustanovljeno prosvetno društvo »Slavjanski zbor«.
25.	1943 Padlim partizanom Tonetu Tomšiču, Ljubu Sercerju, Slavku Šlan-dru, Ivanu Kavčiču, Milovanu Šarano-viču in Draganu Jevtiču so bili podeljeni naslovi narodnih herojev.
26.	1787 Rojen oblikovalec modernega srhskega književnega jezika Vuk Stefanovič Karadžič.
27.	1835 Rojen v Podreči na Sorškem polju pesnik Simon Jenko — 1946 Volitve v prvo ustavodajno skupščino slovenskega naroda.
29.	1944 Osvobojen Split.
30.	1598 V Ljubljani objavljen ukaz za izgon upornih protestantskih družin.
31.	1941 Konstituiran slovenski narodnoosvobodilni odbor — 1941 Nemški okupator je začel izseljevati slovensko prebivalstvo iz brežiškega in krškega okraja, kamor je naselil nemški živel j.
Vsak obiskovalec kina v Velenju si je že neštetokrat zastavil to vprašanje. Vsekakor upravičeno!
Zahvaljujoč upravi rudnika imamo Velenjčani zelo lepo in sodobno kino-dvorano s popolnoma novo aparaturo, izdelek tovarne »Iskra« v Kranju, katere projektorji so po svoji visoki kvaliteti zasloveli tudi daleč izven meja domovine. Dani so torej vsi pogoji za nabavo novejših in kvalitetnejših filmov. Sosednji Šoštanj poznamo vsi in vemo, da ima na razpolago staro, neustrezno dvorano z zastarelo, izrabljeno aparaturo, vendar pa dobiva na splošno kvalitetnejše, dosledno pa novejše filme kot v Velenju.
In -ponovitve! Vsak mesec imamo kakšno na programu, je pa ogromno —• in to dobrih — filmov, ki jih še nismo videli. Zakaj je tako in kje so vzroki temu? Morda finančni razlogi? Saj vsi
vemo, da so z nepojmljivo uredbo, po kateri morajo kinematografi plačevati obresti od osnovnih sredstev, bila naša kinopodjetja hudo prizadeta in da je treba gledati na vsak dinar. Res pa je tudi, da je bila vstopnina povišana od 30 do 50% za sedež, s čimer je našemu kinu vsekakor zagotovljen tak dodatni vir dohodkov, ki opravičuje domnevo, da bo mogoče plačevati nesrečni davek na osnovna sredstva in rezervirata določeni del tudi še za najemnine za kvalitetnejše filme, ki so res dražji od včasih neprebavljivih limonad, s katerimi teši uprava kina našo »kulturno žejo«. Mislim, da bi se dobri filmi tudi finančno izplačali, čeprav so dražji, ker bi mnogo večji ob'sk vsekakor prinesel več kot samo razliko med najemnino.
Naj uprava našega kina nekoliko razmisli o tem — obiskovalci ji tomo zelo hvaležni.
Zaščita pred atomskim orožjem
PRVENSTVO 1954-1955 SE JE ZAČELO
Prvi uspeti
Rudar : Proletarec (Zagorje) 3
2 (2 : 1)
Pred približno 400 gledalci se_ je sodniku tov. Orlu iz Maribora mošivo Rudarja predstavilo v naslednji posiavi: Vrečar — Zagorc, Vajthauzer — Pi-slolnik, Fišer, Rednak - blaj, Crešnik, Hudarin, Legvarl, Kučera.
Strelci: v prvem polčasu Crešnik in Hudarin za Rudarja in leva zveza za Proletarca, v II. polčasu pa Hudarin (iz enajstmetrovke) za Rudarja in Vaji-hauzer (aviogol) za Proleiarca.
Tekma ie bila odigrana v veliki vročini, kar se je posebno močno odrazilo pri Rudarju, ker je v II. polčasu skoraj vsem igralcem lemeliito »pošla sapa«.
Začetni udarec je imel Rudar, ki je lakoj ostro napadel in zadal zagorski obrambi polne roke dela. Kmalu je Proleiarcu uspelo, da se je osvobodil pritiska in izenačil igro v polju, vendar pa so bili napadi domačinov pogostejši in nevarnejši. Iz enega leh napadov je rezultiral Iudi prvi zgodiiek, ki ga je na Kučerin predložek iz gneče pred vran dosegel Crešnik z. glavo: 1 : 0 za Rudarja, ki mu je ia zgodiiek dal ponovnega polela, vendar pa številni napadi niso prinesli spremembe rezullala. Prolelarec je začel prehajali v protinapade, ki so bili nagrajeni z uspehom. Zaradi nesporazuma obrambe je uspelo levi zvezi iz navidez popolnoma nenevarne situacije izenačili na 1 : 1.
Rudar je ponovno začel nevarno napadati in skorajda bi Hudarinu uspelo po krivdi Prolelarčevega vratarja povišali rezullal. Le majhna izboklina pred golom je spremenila smer lahno plasirani žogi, ki je tik ob vratci končala v avtu. Nekaj minul za tem je Hudarin zaključil lep napad s topovskim strelom i dvanajstih mclrov v desni kot in povedel Rudarja v vodstvo z 2 : 1. S tein rezultatom sla mošivi tudi odšli na odmor.
V drugem polčasu je bil Rudar le še 20 minut enakovreden nasprotnik in je uprizoril serijo nevarnih napadov na Proletarčeva vrata. Pri enem teh napadov je branilec zaustavil žogo z roko. Dosojeno enajstmetrovko je rea-
lizira! Hudarin in povedel Rudarja v vodstvo s 3 : 1. Kmalu po tem zgoditku so Zagoriani popolnoma prevzeli iniciativo in začeli oblegati JRudarjeva vrata, vendar je ostri in požrtvovalni obrambi domačinov uspelo — včasih s skrajnim naporom — obvladati svetišče. Kar ni uspelo gostom, je dosegel Vajthauzer, ki ie z ostrmi strelom v desni spodnji kot »priskočil na pomoč« Proletarcu in znižal rezultat na 3 : 2.
Mošivo Rudarja razen nekaterih izjem ni zadovoljilo in se mu močno pozna predvsem pomanjkanje kondicije. Pod vso kritiko pa je bil Blaj na desnem krilu, ki mu manjka poleg kondicije tudi osnovna tehnika in pregled igre. Objektiven gledalec je imel vtis, da ia igralec hote in zavestno noče izpolnili zadane naloge — vendar naj o tem razpravlja odbor NK Rudarja.
ČAS BI 2E BIL, DA BI NEKAJ UKRENILI
Kdor hodi mimo naše termoelektrarne je že na svoji koži in seveda tudi obleki občutil vso blagodal »mane, ki jo noč in dan bruhata oba dimnika. Res ni prijetno, če se ti oči napolnijo s sajami, ioda io bi človek rad ah nerad vendarle nekako prenesel. Toda obleka! Pa ne samo to. Stanovanja, polja in vrlovi. Pozimi še nekam gre, ko imamo okna večinoma zaprta, toda poleti — ojoj! Pohištvo in tla so že po kratnem času obloženi s črnim slojem elektrar-niških saj. Poleg nepotrebnega dela tudi velika škoda, ki jo saje povzročajo na tekstilu, ki je v stanovanju izpostavljen njihovemu vplivu.
Ogromna ie tudi škoda, ki jo saje
povzročajo našim povrtninam, posebno večjim površinam, kol jih bo imelo novo podjetje Vrtnarija.
Res bi bi! že skrajni čas, da TE in LOMO Velenje ukreneta vse potrebno za zajetje saj, ki oškodujejo in one-čiščujejo vse Velenje. Sicer pa — kolikor vemo — obstojajo Iudi tozadevni zakonski predpisi.
Precej let je že minilo od prve eksplozije atomske bombe. Od tedaj gre razvoj z nezadržno silo naprej, tako da danes ne moremo več govoriti samo o atomski bombi, temveč o atomskem orožju sploh. Iz prvotne atomske se je razv'la že vodikova bomba, nekatere države razpolagajo že z atomskim topništvom itd. Javnost, ki je spremljala prve eksplozije le kot zanimive pojave, si ob najnovejših vesteh o razvoju atomskega orožja vse bolj zastavlja tudi vprašanje, kakšne so možnosti za zaščito pred učinki atomskih eksplozij.
Glede na položaj lahko atomska bomba eksplodira v zraku, nad zemljo aM v vodi. Najnevarnejša je eksplozija v zraku, in sicer v višini 5001 do 800 m, ker je njen učinek tedaj največji. Eksplozija niže v zraku ali na površini zemlje sicer močneje ruši, vendar na manjšem območju. Veliko vlogo ima pri eksploziji oziroma njenem učinku tudi konfiguracija zemljišča, nad katerim je bila eksplozija izvršena.
Eksplozija atomske bombe povzroča trojni učinek, in slicer:
toplotni,
rušilni (eksplozijski udar) in
radioaktivno izžarevanje.
Od vseh je najbolj nevaren poslednji.
Oglejmo si značilnosti vsakega posameznega učinka in način obrambe.
Toplotni učinek se zaradi kratkotrajnosti lahko smatra kot trenutni, kar je vsa sreča, kajti toplota, ki se razvije ob eksploziji, znaša okrog 1000" C še 1500 m od središča (jedra) eksplozije. Razumljivo je, da so takšne temperature za nezaščitene osebe zelo nevarne, včasih celo smrtne. Toplotni učinek je nevaren do razdalje 1800 m od centra eksplozije, posamezni primeri poškodb zaradi toplotnih učinkov pa so bili zaznamovani celo na razdaljah do 3 km. Vendar pa ima toplotni val nekaj značilnosti, ki zelo olajšujejo zaščito. Poglejmo jih po vrsti.
Toplotno izžarevanje je — kot smo že prej omenili ■— zelo kratkotrajno, trenutno. Prav zato deluje izrazito površinsko in ne prodre v globino snovi. Na Japonskem je mnogo ljudi, ki so bili izpostavljeni toplotnemu izžarevanju, pretrpelo opekline le na nezaščitenih, t. j. golih delih telesa, kot n. pr. na obrazu, vratu, rokah itd., ki niiso bili pokriti z obleko.
Toplotno izžarevanje se širi premočrtno, podobno kot sončni žarki, kar pomeni, da je vsak predmet na tej poti zaklon, ki ščiti s svojo senco, n. pr. večja drevesa, predvsem pa jarki, zemeljske vzbokline itd.
Toplotno izžarevanje lahko povzroči zažig laže vnetljivih snovi na precejšnih razdaljah. Suh les, slama, papir i-n druge lahko vnetljive snovi se lahko vžgejo tudi na razdalji 2000 m od centra eksplozije. Več takih požarov lahko povzroči -tako imenovane požarne viharje, ki so v svoji uničujoči sili strašni.
če upoštevamo vse navedene značilnosti toplotnega učinka z varnostnega oziroma zaščitnega stališča, pridemo do naslednjih zaključkov:____
MLADINCI IN MLADINKE!
Aeroklub Velenje prireja nov tečaj za padalce s pričetkom dne 27. sept.
Vključi se tudi fi v armado naših padalcev.
Prijave sprejemajo do vključno 25. septembra lov. Poznič, Malin in Kočar.
Vsak zaklon, celo najmanjše debeline, ščiti pred toplotnim izžarevanjem. Vsa običajna zaklonišča, prav tako tudi zaprti prostori v zgradbah, ki skozi okna, vrata in druge odprtine ne dopuščajo neposrednega učinka toplotnega vala, že nudijo zadovoljivo zaščito. Vhodii v zaklonišča pa ne smejo biti direktni (naravnost), da se prepreči premočrtno prodiranje žarkov. To je izredno važno tudi za rušilni učinek (zračni pritisk) pri atomskih in drugih bombah.
Da se izognemo obsežnejšim požarom, je nujno pravi čas odstraniti iz naselij, predvsem pa iz podstrešij zgradb, čim več gorljivega materiala, ki bi bil lahko ogrožen od neposrednega toplotnega izžarevanja.
O ostalih dveh učinkih), to je o rušilnem in radioaktivnem, pa v prihodnji številki.
KINO
„Svoboda"
VELENJE
Filmi v IV. tromesečju 1954 OKTOBER:
1.— 4. OBALA — angleški film 6,— 7. vse o evi — ameriški film 8,—11. ONSTRAN MISSOURIJA —
ameriški film 13,—14. WATERLOOJSKA CESTA —
angleški film 15.—18. V GOZDU — japonski film 20,—21. DVORNI SVETNIK GEIGER
avstrijski film 22.-25. PREOBRAT — ameriški film 27.-28. ČLOVEK DIVJEGA ZAPADA ameriški film
NOVEMBER: - 1. 11. KAKO SEM ODKRIL AMERIKO — angleški film LJUBEZEN JE LEPA —
angleški film
STEKLENA MENEZARIJA — ameriški film PLAMEN IN PUŠČICA — ameriški film
SANJE S CESTE — angleška film
glej tlcka — ameriški film pravna identiteta — francoski film
KONEC SVETA — ameriški film
RDECl ZNAK HRABROSTI — ameriški film
DECEMBER:
VELIKI GREŠNIK —
ameriški film
PLAVAJOČE GLEDALIŠČE ameriški film
POHLEPNEZI — ameriški film
njeno Življenje —
ameriški film VEČNA NEVESTA — angleški film JAZ IN MOJA ZENA — angleški film SAMOTNA ZVEZDA — ameriški film
ZAPOR ZA ŽENE — mehiški film
CYRANO DE BERGERAC — ameriški film Novoletni kinoprogram bo objavljen pozneje.
Obiskovalce kina opozarjamo, da večerne predstave pričenjajo ob 19,30', to je ob pol osmih.
29. 10. -3.— 4. 5.— 8. 10,—11. 12,—15.
17,—18.
19,—22.
24.-25. 26.-29.
1.— 2.
3.— 6.
8,— 9. 10—13.
15.—16.
17.—19.
22.-23.
24.-26.
29.-30.
DPD »SVOBODA«, VELENJE RAZGLAS
Vpisovanje učencev, ki so vpis zamudili, bo 20. 9. 1954 od 16. do 18. ure v glasbeni sobi (prejšnji DIT) v I, II in III. letnik.
Sprejemni izpiti za I. letnik bodo dne 20. 9. 1954 ob 18. uri v glasbeni šoli.
Na glasbeni šoli bodo v tem šolskem letu poučevali naslednje predmete:
violino, klavir, kontrabas, flavto, klarinet, trubo, trombon, rog, harmoniko, harmonij, kitaro, citre, solo petje, zborno petje, teorijo, harmonijo in glasben«, zgodovino.
Starostna meja za violino in klavir je od 6. do 14. leta starosti, medtem ko je za pihala od 12. do 18. leta starosti-Za solo petje morajo učenci imeti na<f 18 let. Učenci, ki se žele vpisati v šolo za kak pihalni instrument ali solo petje,, morajo predložiti zdravniško spričevalo Za ostale predmete starostna meja ni predpisana.
Prijavnice za vpis bodo na razpolago poleg navedenih dni še 25. 9. cd 16. ure dalje.
Vpisnina znaša 130 din. Mesečna ukovina je 300 din. V posameznih primerih bo ukovina nižja ali pa bo učenec ukoviine oproščen.
Pouk v glavnih predmetih znaša tedensko 1 uro (dvakrat po 30 minut), pri: stranskih in skupnih predmetih 45 min. Učenci morajo obvezno posečati poleg glavnega predmeta še teorijo in zborni?-petje.
Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Uprava šole.
PREKLIC
Podpisana Kolar Marija, gospodinj« iz Pesjega št. 6, s tem preklicu jem kot neresnične govorice, ki sem jih iznesla in razširjala o Plešnik Gabrijeli, gospodinji iz Pesjega št. 6. Obljubljam, da kaj takega ne bom več storila ter se-Plešnik Gabrijeli zahvaljujem, da je-odstopila od kazenskega pregona.
Kolar Marija, 1. r.
PREKLIC
Podpisana Šuster Marija, stanujoča v Novem Velenju, preklicujem neresnične-govorice o tovarišici Krašovec Kristin] in se ji zahvaljujem, da je odstopila od kazenskega pregona.
Šuster Marija, J. r.
PREKLIC
Podpisana Centrih Kristina obžalujem žaljiv izgred, ki sem ga zagrešila proti Hlastec Tereziji, gospodinji iz Stare vasi, baraka št. 5, dne 23. 7. 1954 in obljubljam, da se kaj takega ne bo več zgodilo. Ob tej priliki se zahvaljujem Hlastec Tereziji, da je odstopila od kazenskega pregona.
Centrih Kristina, 1. r.
PREKLIC
Podpisani Melanšek Martin preklicujem in razveljavljam svoj izplačilni kartonček št. 173.
Melanšek Martin.
PREKLIC
Podpisani Tamše Zdravko preklicujem in razveljavljam svoj izplačilne kartonček št. 1125.
Tamše Zdravko.
ZAHVALA
Lekš Jože, rudarski upokojenec Rudnika lignita Velenje, se iskreno zahvaljujem Zavodu za socialno zavarovanje; v Šoštanju, da mi je dokončno uspešno*-uredilo vprašanje delovnega staža m pokojninsko dobo.
Lekš Jože rudarski upokojenec
Rudnika lignita Velenje;
KMETIJSKA ZADRUGA ŠALEK
razpisuje mesto upravnika.
V poštev pridejo strokovno sposobna, interesent:, dobri organizatorji v kmetijstvu in ekonomsko-kotnercialni stroki. Plača ugodna, po dogovoru. Ponudbe, ki jim je priložiti kratefcc življenjepis z navedbo dosedanje zaposlitve, je poslati na Kmetijsko za>— drugo Šalek do 15. oktobra 1954.
Slaba gospodinja - nesrečen zakon
Zašel sem v eno naših velenjskih gostiln. Na našo nesrečo jih je preveč, toda na srečo gostilničarjev so te vedno polne. Kako ne bi bile, ko pa ljudje kar dobro zaslužijo.
Ne zahajajo pa vsi v gostilno le zaradi. tega, da potrošijo odvišni denar. Zahajajo sem tudi cbupanci, ki iščejo -pozabe v alkoholu. Da je temu tako, priča tale moj razgovor.
V gostilni je bilo polno. Niisem imel kam sesti, da bi bil nemoten. Pri iskanju prostora sem opazil pri majhni mizi mladega moža, ki ga poznam kot stalnega gosta tega hrama »božje kapljice«. Bil je že okajen, pa sem se kljub temu odločil prisesti. Ker se poznava, je bil
voljan navezati pogovor z menoj.
Beseda je dala besedo in že sva bila v živahnem pogovoru. Mene so zanimali predvsem razlogi njegovega pijančevanja. Zdelo se mi je, da je tu po sredi nekaj, kar ga mori in to more pozabiti le, kadar se opije.
Nisem hotel siliti vanj, toda pogovor sem napeljal tako, da mi je sam razkril svoj dušo.
Pričela sva se pogovarjati o naši mladini in o problemih njene zaposlitve s 'posebnim poudarkom na žensko mladino iz rudarskih družin.
»Čuj,« mi je rekel, »naša dekleta, ki sedaj doraščajo, niso veliko vredna. Da ne boš mislil, da jih dajem vse v en koš. Ne! Med njimi je tudi nekaj dobrih. Toda jaz sem imel to nesrečo, da sem se poročil s takšno, ki ni znala nič delati in še danes nič ne zna!«
Zamahnil je resignirano z roko in potem nadaljeval: »Na, -poglej me, kakšen sem! Moje hlače že dosti dolgo niso videle likalnika. Ta prekleta srajca je bila nekoč bela, sedaj je pa rumena. Ne zna in ne zna je oprati. Kuhati pa
sploh ne zna. Njenih ,čorb' sem se že
naveličal. Tu si še kupim kdaj kakšno klobaso, da se vsaj nekoliko najem. Če bi te pa peljal v stanovanje, bi se zgrozili. Nedavno sem dobil lepo stanovanje v Šmartnem. Kar srce me boli, če vidim nekatera stanovanja, ki so tako lepo urejena in čista, da se kar blešče. Moja pravi, da ne zna loščiti parketa. Včasih ga z mokro cunjo malo
pobriše. Da bi jo vrag s cunjo! Poteam jih pa jaz moram poslušat; od Janeza^ -kakor da sem jaz gospodinja. Naj gree-kar k moji pa naj ji pove, kar ji gre_»-Vidiš, zato bežim od doma.«
Zamislil sem se ob teh njegovih be— sedah. Človek se mi je smilil. Poročili se je z dekletom, ki ga je rad imeLL Toda ni vedel, da mu bo zagrenila žir— Ijenje. Sedaj ne more več nazaj. Irr čednega fanta, ki je bil vedno čist int* zlikan, soliden un miren, bo postal za-.-nemarjen človek in pijanec.
Zakaj vse to? Ali se starši nič neo-pobrigajo, da bi svojim hčeram dalili. največjo doto, kar jo lahko dobi deklee-v zakon, to je, da zna delati in hititi dobra gospodinja.
Na vse to premalo gledajo starši iim.
tudi dekleta sama. Se nisem čul, da boi
se pojavila med dekleti v Šmartnem alili Velenju težnja po posečanju gospodinj-j-skih, šivalnih, kuharskih ali podobnihl». tečajev. Toda tudi za to se bodo mo->-rale pričeti zanimati, če bodo hotelele biti kaj vredne in se pripravljati naia zakon. Le tako bodo prinesle srečo fr zakon in ustvarile skladno sožitje »T družini.