Spomini na Dunaj in okolico. Posnel pn svnjem ilncvniku Josip Lcvičnik, Ijudeki učitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega viJii, hvalevredne°;a slisiš, koriatnega skusis, sapj.ši! — t'o tej poti otmeš marsikaj pozahljivoati, in postavljaš hkrati s«tn s«bi slalni spominek po prislovici latinski : ,,(.itera scripla manet", ali po našem : ?,Z>api»ana čerka OMlane". Bilo je že precej pozno, ko smo prišli z g. dr. Melicberjem iz ajdovih polj zopet nazaj v Wagram, in zdaj sem si hotel ogledati še zgodovinsko-znamenito vas, ki stoji nekoliko nižej od kolodvora. V nji in njeni okolici je namreč vojska 5. in G. julija 1809 s vsemi svojimi strašanskimi silami naj hujše divjala, kar se tudi še zdaj pozna; to sicer ne po kakih razvalinah, ampak pa še zelo novih, kaj ličnih poslopjih. Hiše so snažue, prijazne, po večjem brez nadstropij; — kar pa jim daje še posebno idilično mikavnost; je to, ker je na sprednji glavni strani skor pred vsako mal vertec za zelenjavo in cvetke. Tudi veliko novošegnega poljskega orodja sem vidil tu in tam pred hišami, kar mi je bilo v dokaz, da si stanovniki prizadevajo, napredovati v umnera kmetijstvu. Edino, kar mi v Wagram-u ni dopadlo, bila je farna cerkev. Tako majhnega in vborno opravljenega svetišča nisitn z lepo vidil; še celo luč se pred velikem altarjem mende ne špoga; — vsaj danes je bilo tema v svetilnici. — Akoravno je že nastajal mrak, vender nisem zamogel sterpeti, da bi ne bil šel še na pokopališče zunaj vasi, kjer je, kakor mi je bilo povedano, postavljen spominek onim hrabrim junakom, ki so na tem bojišču darovali kri in življenje za sveto reč, za otetbo drage domovine. Urnih korakov se napotiva s tovaršom S—. tje, pa glej nezgode: pokopališče je z železnimi vrati zaklenjeno, zid pa tudi obilno visok. Al to naju ni zaderževalo. S sokolsko gibčnostjo pospneva se čez zidano ograjo, in zdajci stojeva pri spominku, kateri je vzidan v zadnjo (izhodno) stran male kapelice, ki stoji sredi mirodvora. Kri mi je nekako zastajala v žilah o počutkih, katere ne morem z besedo imenovati, in tudi ne pismeno izraziti, ko sem bral in hkrati si pripisoval spominkovi napis. Kot zgodovinsko znamenitost priobčini ga tu v originalii. Tako-lese glasi: Per aspera ad astra Dem Andenken jener tapfern Krieger geweiht, welche unter der ruhmvollen Fiihrung des grossen Feldkerrn Erzherzog Karl von Oesterreich dem vom Kaiser Napoleon I. gefuhrten Heere der Franzosen gegenuber auf diesem Schlachtfekle am 5. und 6. Juli 1809 in treuer Hingebung fiir Kaiser und Vaterland ihr Leben geopfert! Von Oesterreichs Helden fielen deren Anfuhrer, die Maria Theresien Ordens-Ritter, Feldmarschall - Lieutenants Herrman Josef, Nordmann, Constantin De Aspre, Philipp Wukassevicb und General-Mayor Peter Vecsey nebst 120 Stabs- und Ober -Offiziers und 5507 der kampfmuthigsten Mannschaften Bete fiir sie » der du dieses liesest thue wie sie, besser \virst du nicht!*) *) Naj dostavim tu še naslednje verstice, ki bi, kot zgodovinska drobtinčica, vtegnile marsikoga zanimivati. Ker nisem zamogel omenjeni večer nikogar vrajmati, da bi ga bil vprašal, ali so na spominku imenovani generali in morde še kateri zmed častnikov ravno na Wagramskem pokopališču in morebit tik spominka pokopani, sem poznej pismeno v tej zadevi opraševal pri spostovanim VVagramskera nadučitelju gosp. Jan. Urbisch-u. Na moje pismo mi je gospod jaderno in prav prijazno med drugim to-le naznanil: Kakor so mi povedali trije tuknjšni stari gospodarji, ki so bili osebne priče kervave vojske 1.1809., se ne more terditi, da bi bil kateri zmed na spominku vpisanih in omenjenih generalov itd. pokopan ravno na našcm mirodvoru ali tik spominka, ki je vzidan v zadnjo steno monuiucntalne kapelice, pod katero se nahajajo rake pobožnega vtemclitelja njenega, rajnega gosp. barona Tkalčevič-a. Dalje piše: ,,Četerti dan po kervavi bitki prišel je cesar Napoleon I., pospremljcvan od čveterih eastnikov , v Wagram , se usedel pred hiso štev. 2 na neki valjar v senco dveh trapetlik, in se zamaknil v ogledovanje dveh ubitih in že močno trohnečih vojakov (mende konjikov) , ki sta ne daIječ proč razgaljena ležala poleg poginjenih konj. Cez en čag Napoleon vstane, in se napoti 8 svojimi spremljevalci naprej. Vas in celo bojno polje je bilo nasejano z raertvimi trupli; nikjer pa ni bilo viditi žive duše. Edini še zdaj živijoči 84letni gtarček Jožcf Trauner prišel jc med tem skoz osamljeno vas, in ko ga Napoleon sreča, ga vpraša po svojeni tolmaču, če ni nikogar, ki bi merliče pokopaval, in kam da so prešli vsi stanovniki. Na odgovor, da je vse prebivalstvo pobegnilo, in da je le edini on v nekem vaniem zakotji skrit tičal, mu Napoleon zapove, naj jaderno gre v vse sosedne vasi obširne okolice, in naj spravi Ijudi skup, kolikor jih le more. Vez dva dni je res prišlo 300 oseb, so skopali po mnogih mestih obširnega bojnega polja velike jame, ter zagrebli trupla nepozabljivih pobitih junakov z padlimi konji vred. — Leta 1852. so postavili na polji zunaj VVagrama sedajno novo pokopališče; malo let poznej, pa je zgoraj imenovani plcmeniti gosp. vtemelitelj dal postaviti spominsko kapelico, v kateri se vsako leto 6. dan julija opravlja daritev sv. mašeza tukaj padle vojake". Toliko iz eporočila prijaznega gosp. nadučitelja Jan. Uibiscli-a, katcremu naj lio 8 temi versticami izrečena za njegovo postrežljivo pojasn;lo serčna in javna zahvala. Pigavec. Skoraj je bila že nastala noč, ko pribitcva z prijatlora S—. na kolodvor. Učitelji so stali po narodnostih združcni ob postajskih poslopjih, poslušaje petje Bukovincev, katerih počasni milotožni napev se je kot nalaš vjeraal z zgodovinsko-znamenito okolico. Krnalo zatim privozi vlak od severja, sprejme nas v vozove, in v gosti tniini derčjili smo se nazaj proti Dunaju. Da se peljamo čez veliki ruirodvor, za to se jih je menda le raalo brigalo; vsaj veseli šunder po vozovih ni dal misliti kaj tacega. 0 poznej uri dospeli smo še le na dom. (Dalje prihodnjič.)