PETNAJSTLETTRIBUNE Sedaj, ko je politična in kulturna 1 situacija na Slovenskem dokončno * sanirana in se nam ni treba več bati očitkov, da hočemo izvajati sentimentalni pritisk na široke množice bralcev Tribune in -si na-birali političnih pristašev, objavlja obstoječi uredniški odbor, da je Tribuna z letošnjim študtjskim le-tom zakoračila v petnajsto leto svo-jega življenja. V navado ;e prešlo, da se mora 6b takih priložnostih nekaj zgoditi, toda kaj? Uredniškemu odboru Tri-bune ni bilo dano, da bi ob velikem jubileju otvoril kak sejem, palačo, študentski dom, gostilno, ni bilo proslav, govorov, obetov, odliko-vanj. Namesto tega je prišla trpka negotovost v obliki tožbe ČP Delo za nekaj milijonov neplačanih raču-nov. Prišlo je nekaj starih prija-teljev, ki smo jih iz taktičnih, takt-nih in netaktnih razlogov, politič-nega in apolitičnega posluha vrgli iz uredništva, s predlogom, da se dobimo prt kapljici in spregovorimo o petnajstih generacijah, ki so verjeie, da so prav one vnesle v Tribuno ns-kaj novega, bistvenega, trajnega. Trajnega!? V preteklem letu je Tribuna menjala 14 urednikov. Morala je ena izmed oblik dr^ižbene zavesti, kateri se na poseben način odraža in izraža družbena bit, kot tudi ostale oblike družbene nadgradnje. Mora-la je »v zadnji instanci proizvod vsako-kratnega ekonomskega položaja družbe. In kakor se je družba doslej gibala v razrednih nasprotjih, tako je bila morala vedno razredna morala.« (Antidiihring, str. 107; CZ Lj. 1948). Morala seveda ni samo pasivna posledica ekonomske baze, tem-več je relativno samostojna in vpliva tudi povratno nazaj na svoj vzrok. Prav tako ¦' različne oblike zavesti vplivajo na moralo, kot ona nanje. Njihov vpliv je seveda ze-\o različen, tako glede na forme, kot glede intenzivnosti njihovega učinkovanja. Po-vsem druge posledice je imela določena morala pri formiranju prava, kot je njen vpliv npr. na neko vrsto umetnosti. Tudi v različnih družbeno-ekonomskih formaci-jah je to delovanje spremenljivo, kot je bila različna tudi sama vloga morale v raznih družbenih formacijah. Ce je mo-rala odvisna od resničnih življenjskih pro-cesov njenih nosilcev, imamo torej v raz-redni družbi hkrati več moral; moralo vladajočega in moralo zatiranega razreda, tisto, ki opravičuje zatiranje in izkorišča-nje človeka, in moralo protesta proti do-ločeni obliki izkoriščanja. Vendar imajo vse te oblike morale neke skupne poteze, značilnosti, Čeprav so različne družbe, v katerih so nastale. Ce so bile in kadar so bile obstoječe morale — kot tudi ostale oblike ideologi-je — v protislovju z danimi družbenimi odnosi, se je to pač zgodilo zato, ker so obstoječi odnosi prišli v protislovnost z obstoječimi proizvajalnimi silami. Proti-slovnost razrednih dmžbenih sistemov po-gojuje tudi protisloven razvoj morale. Ta-ko da vsak moralni napredek hkrati nosi v sebi tudi elemente moralnega nazadova-nja. »Vendar ob vsem tem^ ni nobenega dvoma,« pravi Engels v Antiduhringu, »da je pri tem morala v splošnem napredo-vala.« Toda ali bo kvalitativna preobrazba sil, odnosov in procesov, uresničitev so-cialistične družbe, človekove dezalienacije povzročilo, da bo morala, kot ena izmed oblik odtujitve človeka razredne družbe, postala nepotrebna? In bo odmrla, kot bo odmrla država, pravo, kot bo ukinje-na religija itn.? Ali pa bo morda šele v komunistični družbeno-ekonomski formaciji doživela svojo uresničitev in izpopolnitev, ter ne bodo njena načela več v nasprotju s prak-so, kot se ji to dogaja v kapitalizmu? Ali bo njena vloga v socializmu drugačna kot v njegovem razvitem delu — komunizmu —, bolj važna ali manj in bo v njem huda borba za komunistično moralo, ker so v socializmu še ostanki razredne družbe in njeni vplivi? če se čudimo ali ne — in si to razla-gamo z dialektiko in dialektično ali ne — naletimo pri raznih »marksističnih« teore-tikih na povsem nasprotna stališča o vlogi in pomenu socialistične morale. Oglejmo si najprej tiste Marxove in Engelsove misli, iz katerih bi lahko izva-jali zaključke o njunem negativnem od-nosu do komunistične morale. Eden najbolj otipljiv argumentov za pojmovanje, da je Marxu morala oblika odtujitve ter tako tuja marksizmu, bi bila verjetno neka misel iz Marxovega pisma Engelsu 4. novembra 1864. V tem pismu seznanja Engelsa z ustanovitvijo prve in-ternacionale. Potem ko mu je opisal bor-be, ki jih je imel s člani podkomiteja in generalnega komiteja Internacionalne de-lavske zveze, da niso sprejeli Le Laubezo-vega statuta in Wolffovih pravil, ter kako je končno sam sestavil povsem nova pravila, pravi: »Podkomite je sprejel vse moje predloge (glede Statuta Internacio-nale — J. š.). Zadolžili so me le, da v preambulo Statuta dodam dve frazi o »dolžnostih« in »pravicah«, prav tako o »pravici, morali in pravu«, todL to je na takem mestu, da ne bo naredilo. nobene škode.« (Prepiska III., str. 218; Kultura, Beograd 1959). Poglejmo najprej še ti »dve frazi«: »zato je bila ustanovljena Internacionalna de-lavska zveza, ki izjavlja, da vse njene organizacije in posamezniki priznavajo resnico, pravico in moralo kot temelj svojih medsebojnih odnosov in od-nosa do vseh ljudi ne glede na barvo, vero in narodnost; da ne priznava nikakršnih pravic brez dolžnosti, nobenih dolžnosti brez pravic« (Izbrana dela I. str. 492; CZ, Ljubljana 1959). l&orala naj bi torej bila neprimerna za delavsko gibanje, pri organizaciji in ustvarjanju njegovih ciljev, škodljivo naj bi bilo propagiranje njene uporabe. Marx torej ima moralo za ideološko obliko za- -vesti, ki bo z uresničitvijo človeške druž-be odpadla, hkrati z odtujitvami razredne družbe. Zakaj govori potem Manc o pravicah, dolžnostih in sploh o morali lcot škodlji-vih frazah? To nam precej pojasni, če si ogledamo takratno družbeno situacijo in zlasti idejne tokove v takratnem delav-skem gibanju. V novo ustanovljeni delavski organiza-ciji so imeli veliko vlogo, oziroma večino chartisti, owenisti, zlasti proudhonisti. Marx je torej tu imel opravka predvsem z maloburžoaznimi in utopističnimi teo-rijami — s katerimi je bila okužena ve-čina delavskih strank —, ki so hotele ustvariti socializem z apeliranjem na bur-žoazne denarnice in srca. V taki situaciji je bila Marxova naloga, da postavi to prvo mednarodno delavsko organizacijo na soliden temelj, znanstveni socializem. Prav zaradi take situacije v evropskem delavskem gibanju je bilo Marxu svoje nazore »težko razložiti v taki obliki, ki bi bila sprejemljiva za sedanje stanje (tj. leta 1864 — J. S.) proletarskega gibanja.« (Prepiska III., str. 219). Ker je bila mno-žičnost maloburžoaznih in utopističnih elementov v Internacionali velika, Marx ni mogel povsem mimo njihovih abstrak-tnih zahtev in puhJih fraz. Pač pa jih je vnesel v tekst tako, da nimajo bistvenega pomena in vpliva ob njegovih revolucionar-nih zahtevah. In zato pravi Marx v pismu Engelsu, da ne bodo naredile nobene škode. Kritika amoralizma in buržoazne mo-rale v samih delavskih partijah seveda še ni nikakršen dokaz, da bo riiorala ostala še v brezrazredni družbi. Kakšno je po-tem stališče Marxa in Engelsa do morale v socializmu, ali jo priznavata ali ne? Povsem nedvoumen odgovor na to vprašanje da Engels v Antidiihringu, ko govori o proletarski morali o človeški morali, ki pa se bo uresničila šele, ko bodo popolnoma izginila razredna na-sprotja (str. 106, 107). Tudi Lenin povsem kategorično pritrdilno odgovori na to vprašanje. (Izbrana dela zv. 4, str. 447—450; CZ, Lj. 1949). Tudi Mancu je ko-munizem zavestna ustvaritev humanistič-nega ideala. Poglejmo, kaj pravi o tem v Pariških manuskriptih: »Komunizem kot pozitivna ukinitev privatne lastnine kot človekove samoodtujitve, ter zato, kot re-snično prisvajanje človekovega bistva od človeka in za človeka, je popoln, zavesten in znotraj celokupnega bogastva doseda-njega razvoja nastali povratek človeka k sebi, povratek človeka kot dmžbenega tj. človeškega človeka. Ta komunizem je kot dovršeni naturalizem — humanizem, kot dovršeni humanizem = naturalizem, je resnična rešitev spora med prirodo in človekom, med človekom in človekom, de-janska rešitev borbe med eksistenco in bi-stvom, med opredmetenjem in samopo-trjevanjem, med svobodo in nujnostjo, med individuom in rodom. On je rešitev ugan-ke zgodovine in ve, da je on ta rešitev.« (Rani radovi, str. 242; Naprijed, Zagreb (1961). Tako človekov prirodni obstoj po-stane človeški, družbeni, človek bo osvo-bojen zunanje prisile, ki dela »delo le sredstvo za zadovoljevanje potreb izven njega«. (Prav tam, str. 213) in bo uresni-čeno stanje, ko bo človekovo delo samo po-stalo potreba. To pa je možno le na pod-lagi »teorije, ki proglaša človeka za naj-višje bistvo človeka.« človekovo bivanje, njegov zavestni obstoj kot družbenega bitja bo prav gotovo imel pomembne posle-dice za njegovo ravnanje in pojmovanje, torej tudi za moralno delovanje in odnose med ljudmi. Cloveku bo tako sočlovek res človek, bo čutil potrebo po človeku, ki mu ne bo le sredstvo za*zadovoljevanje lastnih ciljev, kot v razredni družbi. Za uresničitev tega načela je eden osnov-nih pogojev odprava privatne lastnine, privatne lastnine proizvajalnih sredstev, ki omogočajo zasužnjevanje tujega dela, ne pa tudi lastnine pridobljene z lastnim de-lom, »lastnine, ki je podlaga vsaki oseb-ni svobodi, dejavnosti in samostojnosti.« (Izbrana dela zv. I. str. 33). Isto se bo zgodilo z delitvijo dela, ki je povzročila, da je človek postal pritiklina stroja, da je vse življenje opravljal eno samo funkcijo, eno samo delo, en sam gib in le tega raz-vil do avtomatičnosti, medtem ko so mu ostale nerazvite, neizkoriščene. Komunizem kot ukinitev delitve dela bo ustvaril po-goje, ko človek ne bo obsojen samo na en poklic, na eno delo, ampak bo lahko kri-tik, ribič, fizik itn. hkrati. S tem še ni rečeno, da bo vsak Rafael, toda, vsak, ki ga bo v sebi nosil, bo imel možnosti, da se tudi razvije v Rafaela. Te resnične človeške pogoje človeko-vega bivanja bodo ljudje uresničili, ko bodo »postali gospodarji svoje lastne družbenosti.« Seveda je vmes še dolga doba razvo-ja, ko se novo ustvarjajoča družba raz-vija iz dosedanjih zgodovinskih razrednih temeljev in »se je zato v vseh pogledih, ekonomsko, moralno in duhovno še drže znamenja stare družbe, iz katere izhaja.« (Izbrana dela zv. II., str. 18). Torej ob-dobje, ko se šele izgrajujejo temelji ko-munistične družbe, materialni in duhovni; torej tudi obdobje oblikovanja bodoče morale. To bo obdobje borbe s tujimi elementi in vplivi, kot tudi s problemi, ki izhajajo iz lastnih pomanjkljivosti. Obdob-je še vse polno bojev, konfliktov, defor-macij, borb za boljšo, popolnejšo družbo. Ena značilnosti bo zato prav solidarnost in discipliniranost ustvarjalcev te družbe — kar je zlasti mnogokrat poudarjal Le-nin — ter njihova vztrajnost pri uresni-čevanju svojih idealov. Prav tako še ne bo »carstva svobode«, svobodnega razvoja osebnosti, ukinitve delitve dela na fizično in umsko, bo pa to doba uresničevanja teh človeških pogojev ustvarjanja. »Zares človeška morala, ki bi se povzpe- la nad razredna nasprotja in nad spomin na ta nasprotja, bo mogoča šele na druž-beni stopnji, ki ne bo le premagala raz-redno nasprotje, temveč ga bo tudi za življenjsko prakso pozabila.« (Antiduh-ring, str. 107). Toda kakšna bo ta mora-la, morala družbe, ki se bo razvijala na ekonomski osnovi brezrazredne družbe? Nedvomno je, da bo tudi komunistična morala imela elemente, ki jo bodo pove-zovali s prejšnjimi oblikami morale. Zakaj komunizem ni le najradikalnejši prelom s staro družbo in idejami stare družbe, ampak tudi kritična predelava in ohrani-tev pozitivnosti človekove zgodovinske dejavnosti, tako materialne* kot duhovne. Saj tako, če ne še večjo spremembo kot jo bo doživela celotna nadgradnja v komunizmu, bo doletela samo moralo. Ne bo več države, prava, politične in religio-zne odtujitve, torej oblik, ki so v doseda-nji družbi igrale precej pomembno vlogo pri uravnavanju odnosov med ljudmi. Uki-nitev oziroma odmrtje teh odtujitev bo prav gotovo imela za posledico povečanje pomena morale, hkrati pa bo njen vpliv bolj direkten, neposreden, kot je bil v razredni družbi. Prav ta neposrednost pa bo zopet vplivala na povečanje njene moči in pomena. Resnično komunistična družba je mož-na le kot univerzalna družba. Univerzalni pogoji človekovega bivanja (seveda ne mi-slim s tem, da bodo vsi, prav vsi Ijudje imeli povsem enake možnosti, kar je ne-smisel, vsaj če bi že odpravili vse druž-bene razlike, ostanejo še vedno prirodne in tudi če te zreduciramo na minimum, osta-ne še vedno različna priroda ljudi samih) bodo osnova za univerzalno moralo. Ta občečloveška človeška morala, ne bo le obča, kjer bo veljala za vse človeštvo, am-pak hkrati s tem, in prav zaradi tega, tudi edina — glede na osnovnih značilno-sti in vloge —, saj ni več delitve družbe na razrede, ni več delitve dela na fizično in umsko, delitev na posamezne poklice itn., kar vse je porajalo, da je v razredni družbi ne le vsak razred, ampak tudi vsak poklic imel svojo lastno moralo. Ker torej ne bo več razrednih, nacio-nalnih ipd. nasprotij, ter bo torej ta pro-letarska morala občečloveška, bo njeno področje mnogo širše, kot pa katerekoli morale do sedaj. S tem pa bodo zlasti moralne sankcije mnogo vplivnejše, ker jih izvaja mnogo širši krog ljudi. Prav tako se jim kršitelj ne bo mogel umakniti na drugo področje ali pa v drugo strukturno plast. Vse to nedvomno spet potrjuje, da bo vloga in moč morale v brezrazredni družbi narasla. Lahko bi sklepali, da bo ena izmed zna-čilnosti tudi njena velika dinamičnost, spremenljivost in menjanje njenih elemen-tov, ker bo komunistična družba, družba zavestnega spreminjanja in oblikovanja prirode in družbe, ker bodo proizvajalne sile naraščale in se razvijale hitreje, kot doslej. Toda ne! Engels pravi v Antidiih-ringu: »brez dvoma pa bo imela največ prvin, ki obetajo trajnost, tista morala, ki zastopa v sedanjosti prevrat te sedanjosti, bodočnost, torej proletarska morala.« (str. 106). Toliko torej o vlogi in pomenu morale v komunistični družbi. In kakšna bo vse-bina komunistične morale po predvideva-njih Marxa in Engelsa? ostale človeške lastnosti in sposobnosti Mislim, da bi lahko veljala za moralo nasploh, misel, ki jo je izrekel Engels glede spolnih odnosov v bodoči družbi: »Kar torej danes lahko domnevamo o ureditvi spolnih odnosov, ko bo v bodoč-nosti odpravljena kapitalistična proizvod-nja, je pretežno negativnega značaja in se omejuje po večini na to, kar bo odpad-lo.« (Izbrana dela II. zv., str. 304). Zakaj Marx in Engels nista bila »kuharja bodoč-nosti«, ampak sta analizirala in prikazova-la le objektivne tendence družbenega raz-voja, ki so nujno izhajale iz takratnega družbenega stanja. Ne pa da bi preroko-vala ali delala popoln tjačrt ureditve »raja na zemlji«, ker je bilo to povsem CTTje njunim nazorom. Res je, da se spe-cialno s tem vprašanjem tudi nista ukvar-jala, toda če bi se, kaj več kot nekaj naj-splošnejših ugotovitev ne bi mogla dati, ker nista imela za temeljitejšo analizo niti konkretnega materiala, brezrazredne druž-be, kjer bi proučevala, kako se resnični življenjski procesi odražajo in izražajo v zavesti Ijudi, ter kako vplivajo na obliko-vanje dnižbene biti. Marx in Engels sta pustila tudi vrsto nerešenih vprašanj, o katerih v njunih delih ni govora. Tako npr. nimamo nju-nega jasnega odgovora na vprašanje o odnosu ekonomske baze in morale kot oblike nadgradnje, zlasti v komunizmu; prav tako o odnosu morale in prava, mo-rale in religije; nimamo jasnega odgovora na vprašanje, kakšno vlogo je igrala mo-rala v raznih dmžbeno ekonomskih for-macijah; potem o formah morale, o nje-nih sestavnih elementih itn. itn. Mislim, da ni potrebno navajati že zna-nih vzrokov, zakaj klasika nista podrobno obdelala teh vprašanj. Toda to ne bi sme-lo biti vzrok za zanemarjanje proučeva-nja morale, ampak spodbuda, teoretikom marksizma, da to področje, ki je pri kla-sikih nekoliko zanemarjeno, temeljito ob-delajo, kot so obdelana nekatera druga področja marksizma. Jože Šter Napihnjena laž o sodelovanju Pred kratkim je beograjski Student t>javil odprto pismo, v katerem glavni Bdnik tega lista obtožuje uredništvo ibune, da ovira sodelovanje jugoslovan-študentskih listov in nas poziva na govor in zagovor. Povod za ta napad je jtejstvo, da je uredništvo Tribune, ki so bili na konferenci študentskega tiska adolžili, da bo uredilo in izdalo skupno igoslovansko edicijo Leto 65, odklonilo, izpolni to nalogo pod pogoji, ki so skupno predlagale druge redakcije. Tzroke za odločitev Tribune je neposred-ao po tem sestanku razložil Ivo Vajgl sestavku Cena sodelovanja; jedro afere v tem, da so druge redakcije iz raz-Ičnih »počitniških« razlogov predlagale, ij Leto 65 izide zgodaj jeseni (in ne 3leti, kot je bila doslej navada in kot razglaša naslov), tedaj pa uredništvo iradi obetajočih se kadrovskih spre-lemb še ne bo sestavljeno. Ob tej priložnosti pa je zanimiveje pogledati, kakšno je tisto sodelovanje, ki naj bi ga Tribuna sabotirala. Značilno je, da lahko naštejemo samo bolj ali manj manifestativne akoije: konferenca študent-skega tiska (letos v • Skopju), sestanek urednikov v Beogradu, ki naj bi proučil vzroke za neuspeh skopske konference, pa se je (kot smo poročali) odlikoval po nedelavnosti in formalizmu — in končno skupna izdaja Leta 65. Iz tega je razvidno, da je Leto kot reprezentativno-manifesta-tivna izdaja prav oblika sodelovanja, ki je možna samo v siceršnji popolni od-sotnosti sodelovanj in ki prav iz te zad-rege tudi izvira; gre za fasado, za načel-no proglašanje enotnosti — pa čeprav sicer v študentskih redakcijah (kot smo že večkrat slišali) prevladuje prepričanje, da vsak posamezni list živi in deluje v tako specifičnih razmerah, da nima skoraj ali pa čisto ni<5 skupnega z drugi-mi listi. Očividno se tu srečujemo z neko neverjetno hipokrizijo, vsaj tak občutek imam po vseh neuspelih poskusih neka-terih urednikov Tribune, da bi organizi-rali dejansko sodelovanje. 2ivimo drug mimo drugega, enkrat na leto pa dokaže-mo obligatno »enotnost« s skupno izdajo Leta. Pravzaprav sem krivičen: sodeluje-mo tudi pri reprezentativnih izdajah za inozemstvo — prav zadnjič nam je beo-grajski Student poslal dopis, naj pre-skrbimo »tekst o Ljubljanskom univerzi-tetu. Taj tekst treba da bude informa- ttvno-afirmativni i ne sme da predje 2,5 šlajfne (kartice).« — Dejansko sodelovanje študentskih listov bi lahko temeljilo na dveh dej-stvih, ki nas resnično družita in ki odpi-rata realne možnosta za skupno delo: namreč na dejstvu, da smo vsi jugoslo-vanski listi, da torej živimo v skupnosti z istimi cilji in težavami; in na dejstvu, da smo vsi študentski listi, da torej na zelo podoben, če ne na enak način doživ-ljamo te cilje in težave in da se obenem srečujemo z nekaterimi družbeno speci-fičnimi, študentskimi vprašanji. Vendar se doslej o takem sodelavanju vsaj do-slej predstavniki jugoslovanskih študent-skih listov nismo mogli sporazumeti. . Zdi se rnd zelo razumljivo, da smo na to ozračje, ki ga doživljamo kot ozraeje Svetohlinstva, cehovskega samozadovo-Ijstva in predvsem zlagano pompoznega skrivaštva za velikimi idejami o jugoslo-vanski enotnosti in sodelovanju — da smo na tako ozračje uredniki Tribune precej ostro reagirali. V tem položaju, ki ga po mojem mnenju sicer ustvarjajo le posamezniki na položajih z določenim monopolom, je vsako resnično in delov-no sodelovanje, kot pričajo- izkušnje, vnaprej onemogočeno. Da pa bi igrali farso, da bi se »reprezentativno« spako-vali, — za to pa nimamo ne časa ne veselja. Sklenil bom resno in brez ironije: odnosl, ki jih med jugoslovanskimi Štu-dentskimi listi nekateri tovariši precej uspešno vzdržujejo, praktično onemogo-čajo sodelovanje, ki bi bilo smiselno in plodno (vsaj kolikor lahko sodimo s sta-lišča urejanja Tribune). Zato je res veli-ko vprašanje, če je smiselno še naprej vztrajati v tem okviru (teh odnosih) in še naprej tako lažno in svetohlinsko »sodelovati«. Tako neodkrito in predvsem nedelovno ravnanje namreč onemogoča, da bi se študentski listi resno in v skupni akciji spoprijemali s problemi, ki se jih da najlaže reševati v skupnem jugoslo-vanskem okviru; in še več: to hvalisavo, a prazno »sodelovanje« prikriva in skriva take splošno — jugoslovanske probleme, odvrača od njih pozornost in zato one-mogoča skupno akcijo. V svoji lažnosti in dvoličnosti se mi zdi to »sodelovanje« globoko nesocialistično, saj onemogoča integracijo v resničnem delovnem sode-lovanju. Mislim, da bi bilo nemoralno še naprej trpeti, da nekateri tako maličijo enotno in skupno graditev jugoslovan-skih narodov. Zato predlagam, naj bo opisana problematika ena od glavnih tem, o katerih bomo govorili na jesen-skem seminarju jugoslovanskega študent-skega tiska; na tem srečanju bi tako ob ostri in odkriti kritiki skušali končno le vzpostaviti pogoje za pošteno sodelovanje. Kustko Močnik 0 slovenstvu in nacionalni ogroženosti V prejšnji številki Tribune me tovariš Adam Jan, skoraj grobo napada kot šovi-nista in »izzivatelja« neke (po njegovem) (standardne, vedno znova se pojavljajo-če »slovenske bolečine«. Obenem v uvod-nem citatu in med vrsticami prepričuje, da se Slovenci še nismo in se tudi ne bomo otresli svoje majhnosti — in: da je spričo te naše uzakonjene mikroskop-ske vidljivosti »ozek nacionalizem in nestrpnost danes lahko samo stranski tir«. Zavestno (in tudi nagonsko) bom »pre-skočil« diskvalifikatorske metode in ne bom ponazarjal nezavednih deviacij pri njegovih opredeljevalnih hotenjih, ker menim, da si je Adam Jan v svojem članku sam učinkovito stopil na lastno nogo. Rad bi le razširil problem nacional-nosti v smeri tehtnejše obravnave speci-fičnosti pojma narodnosti pri Slovencih. Obenem bi spregovoril o nenehnem ob-čutku ogroženosti, ki se zaporedno jav-lja v mladih intelektualnih generacijah — in skušal ta občutek opravičiti. Adam Jan me je skušal prepričati s citati. (Toda svoja dva citata je nčrodno izbral — iz prvega, iz Cankarja, je zlobno uporabil v prenesenem pomenu, ki žali Cankarja, slovenstvo in mene osebno, 2 drugim pa spodkoplje svoje trditve, ker vse tisto, kar vsebuje citat, še ni res — vse tisto je še zmeraj samo resolucija — in samo z resolucijami ne bomo rešili nacionalnega vprašanja). Naj mi bo do-voljeno, da Adamu Janu vrnem s citatom. Edvard Kardelj: »Kakor je narod nastal na osnovi specifične družbene delitve dela v epohi kapitalizma, tako bo kot določena zgodovinska družbena kategorija z nastankom novih oblik in obsegov družbene delitve dela, ki jo bo prinesel socialistični oziroma komunisti-čni družbeni red, tudi postopno izginil z zgodovinskega prizorišča. Ta cilj se ne more doseči z nekim vsiljevanjem ali umetnim spajanjem jezikov in kulture, kakor je mislil Stalin, marveč z nadalj-njim razvojem produktivnih sil in z vi-šjo ravnijo človeške civilizacije, prilago-jene tem novim silam človeštva. Te nepre-stano napredujoče družbeno-ekonomske in z njimi zvezane socialistične ideje bodo postopno preobrazile zavest ljudi in s tem premagovale nacionalne meje — saj jih že danes začenjajo premago-vati — ter bodo iz" človeka napravile neposrednega občana sveta...« Na gornje trditve navezujem občutje nacionalne ogroženosti, ki je premostljiv vendar časovno determiniran razpon med stopitvijo narodov, torej komunističnim družbenim redom, in med prvotno po-polno osamosvojitvijo posameznega naro-da, ki je nujno potrebna za nadaljnjo prekvalifikacijo na temeljih družbeno ekonomskega razvoja, kar vse je razvidno iz Kardeljevih misli. Pot do negacije na-roda kot zgodovinske tvorbe vodi samo preko nekega vrha narodnosti. Kaj pravi Mirko Perovic o procesu raznorodovanja v svojem delu »Uvod u socilolgijo«? — Da je treba najprej omogočiti samo-stojno formiranje nekega naroda«, dalje:» zagotoviti mu vsesplošni razvoj v njego-vem lastnem okviru in potem vzpostaviti pravilne mednacionalne odnose — prva stopnja je torej krepitev narodne samo-stojnosti, narodne zavesti, narodnega os-veščanja, šele potem pa se začne proces stapljanja in dobi pojem raznarodovanja dialektični predznak. Brez dvoma ne vodi k temu cilju nasilno raznarodovanje preko zavest-nih vplivov drugega naroda, vendar to ni tisto, kar hočem povedati. Kadar je nek narod v začetnem stadiju svojega dokonč-nega osveščanja in torej posamezniki, njegovi člani nimajo še nobene možnosti, da bi narodnost preživeli in anulirali kot zavestno vokvirjenost, se povsem zako-nito javlja občutje nacionalne ogroženo-sti, ki izvira iz tega, da družbeno — eko-nomski razvoj še ne omogoča prehajanja nacionalnosti, specifičen položaj namreč v širši družbeni sredini pa to zahteva. Občutek nacionalne ogroženosti je res fikcija po zunanjem videzu, ni pa fikcija po svojem izvoru, saj temelji na povsem naravni zakonitosti, da se neko družbeno pravilo upira novemu družbenemu pravi-lu, ki ga spodkopuje. Kakor hitro se bliža narod preraščanju oziroma prekva-lifikaciji, je nujno, da ga na tej poti nekaj zadržuje, da torej mora ostati narod — v bistvu: hoče biti narod, ker se dejansko še ni dokopal do vrha narodnosti, dokler pa nekaj, konkretno določena družbena sredina hoče biti TO, noče biti ONO. Ves ta proces pa se — jasno — zrcali v posameznikih, vprašanje pa je, v katerih močneje, v katerih šibke-je in v katerih sploh ne. Nacionalne ogroženosti ne bo čutil nekdo, ki ne občuti tudi nacionalne pripadnosti. Po-udarjam, da je nacionalnost v celoti naslonjena na emocionalni register pri-padnosti, družbene sredine in zagotovila skupnega imena, zato je izključevanje posameznikovih čustev pri obravnavi na-cionalnega problema smrtni greh. Zelo šibko čuti nacionalno ogroženost nekdo, ki se je po lastni poti že delno prekvali-ficiral v »neposrednega občana sveta«, kakor pravi Kardelj, in mu torej strah pred zanikanjem pripadnosti neki sredini mineva. Najobčutneje in tudi najbolj de- klarativno pa se ta problem javlja pri mladih ljudeh. Zakaj? Ker jih vzgoja in materialna odvisnost v tolikšni meri priklepata na določeno družbeno sredino, da se jim zdi vsaka šibkost ali kršenje suverenosti te sredine zatajevanje njihove eksistence. Tu je pojem naroda, lahko rečemo, blizu vrha in blizu temu, da se začne »raztapljati«. Vzburljivost mlade generacije na kakršne-koli vbodljaje v tabu družbene sredine je zato izredno frekventna, preveša se v emocionalnost, postaja na hipe metafi-zična in mitologizira narod v prividnem nagonu samoohranitve. Mislim, da problem slovenske naci-onalnosti ni v naši majhnosti. Prvič: ve-liko nas je — in če bi nas bilo desetkrat manj, problem še zmeraj ne bi smel biti v tem. Mislim, da svoje majhnosti ne čutimo, da se ne ponižujemo v narodek, da se relacije v razvoju narodnosti ne merijo s številom posameznih članov ne-kega naroda.. .Vzburljivi smo prvič zato, ker smo se tako dolgo borili za svoj jezik in nacionalno kulturo, da nas bolestno in slutenjsko vznemiri vse, kar skuša vpli-vati nanjo, pa najsi bo to zavestno ali nezavestno. Drugič pa zato, ker nas proces raznarodovanja prehiteva, zavest pa se z vso krčevitostjo bori za ohranitev nacionalnih pozicij. Torej ne gre za šovinizem, ne gre za deklarativni ozek nacionalizem, gre za povsem zakonit pojav, ki se mu drugače pravi, da hočemo in moramo še ostati Slovenci, ker smo se dolgo borili za to, da bi bili Slovenci. In Slovenci bomo ostali z našim jezikom, z našo kulturo, z našo vrednostjo v svetu. Kakor hitro nam bo nekdo kjerkoli in na kakršenkoli način odrekal te pravice, nas bo zabole-lo. Zgodovinski proces bo seveda tekel preko tega in storil svoje, a tekel bo tudi skozi to, kajti v danem trenutku živimo v danih odnosih in na dani stop-nji. Evald Flisar Kaj je z našimi davnimi sanjami (Josip Vidmar, 30. IV. 1965) (Ob praznovanju v AjdovščiniJ 2. maja je bilo v Ajdovščini zborova-nje v počastitev 20-letnice ustanovitve prve slovenske narodne vlade. čudovito pomladno vreme in sveže barve zastav so obljubljale, da bomo doživeli nekaj lepega, nekaj, kar je več, kot nam more dati še tako popolna veselica z jedačo in pijačo ter dobro zabavo. Zmerom, kčtdar se pred menoj odpre Vipavska dolina, me spre-leti čustvo nemira in veselega pričakova-nja; zmeraj tudi pomislim, kako neki je bilo partizanom, ko so jo pred dvajsetimi leti ugledali svobodno s pobočij čavna, z vrhov Trnovskega gozda. Ob tej uri, ko obnavljam vtise, se skušam prepričati, da me ima v oblasti premehka čustvenost in da zato delam napačne zaključke. Spominjam se svojega prvega srečanja z Ajdovščino. Bilo je nekega toplega av-gusta' 1946, ko so v Ajdovščini priredUi »parado dela«. Tistikrat nisem prihajal čez Goro z rodne tolminske dežele, ampak iz Trsta. Petnajstleten sem se vračal z obi-ska pri stricu. Na Opčinah sem vstopil V natrpan avtobus veselih Kraševcev in TrSačanov. Ne spominjam se več, kaj smo govorili; ves čas smo se šalili in z izjemo treh potnikov, ki so se peljali v ^omaj, smo imeli vsi namen priti v Aj-dovščino. Dekleta so imela dolge lase in bujne kodre, kot je bilo tedaj moderno. Moških je bilo malo: nekaj mladostnikov in tudi nekaj starejših, bivših borcev. V Kobdilju pri štanjelu smo izstopili in jo ubrali kar po stezi pod vasjo. V ve-selem, sproščenem teku navzdol po kraški gmajni smo kmalu prišli vsi žareči v do-linico, kjer je bil most, ki je delil nekda-njo goriško provinco od tržaške. Tam bizu je stal ameriški vojak in čuval takoime-novano Morganovo demokracijsko linijo. V Gornji Branici, na ozemlju »B«, so že čakali kamioni, da nas popeljejo v Ajdov-ščino. »Janez, kranjski Janez,« je odme-valo v tnlado jutro. Na vsakem ovinku je vihrajoča slovenska zastava oplazila nekaj vej zelenega drevja. »živele Primor-ke, naše hrabre borke,« so prepevale brh-ke Kraevke. Glavna prireditev vl Ajdov-ščini je bila šele naslednji dan, vendar je bilo skoraj prav toliko Ijudi prišlo še v soboto, zato je le malokdo noč prespal. Tu si videl celo Primorsko: ob istrskih ribičih tolminske kmete, ob nekdanjih bri-ških kolonih tržaške delavce in idrijske rudarje. Govoril je menda Ivan Regent ali France Bevk, vem le, da so besede re-snično našle odmev v srcih Ijudi. ... Danes hočem odmisliti vse in se znova počutiti lahek kot takrat, ko sem petnajstleten tekel za ostalimi, ki smo se spoznali na tisti tržaški »korieri«, čez kraško gmajno, da čimprej pridemo v Vi-pavsko dolino. Skoraj se mi posreči... A samo za hip: okrog sebe ne vtdim nič več tistega neposrednega doživljanja ve-likih misli, ki so se uresničile. Res je, vse je praznično, povsod tnhrajo zastave, okrog stojnic se gnetejo šejni Ijudje, prijatelji si stiskajo roke, iz zvočnikov igrajo ko-račnice, nad nami poletavajo letala, otro- d uživajo v vrvežu barv in zvokov, vsi imamo na prsih papirnato značko... Ne-česa pa vseeno manjka... skušal bom do-gnati. že telovadni nastop pove, da je proslava predvsem krajevna. Pomanjka-nje enotnih krojev in izvajanje iger ob štetju brez glasbe dd skromenjšo sliko, kot bi bilo treba, saj je mladina kar enotna v gibih. čakamo, kaj bo ob enaj-stih. Napovedano je zborovanje v počasti-tev ustanovitve prve slovenske vlade in osvoboditve Slovenskega Primorja. Vipava se koplje v soncu. čaven in kraške vzpe-tine okrog zelene doline so najlepša živa kulisa, prazničnemu dogajanju. Prva ne-všečnost: oder za okrog 800 mladih pri-morskih pevcev je postavljen tako nemo-goče, da druga vrsta ne vidi čez prvo in je zadnja več kot pol metra pod prvo. Pevovodje razočarano zmajujejo z glavami. Daleč od godbe in pevcev je postavljena častna tribuna. Ko se začuje himna, me užalosti, da jo skoraj več ne poznamo. Ne vem, če so pri kamionih z vinom za hip prenehali z delom... Nekateri, ki so jih zvoki »Hej Slovanov« opozorili, da se stvar začenja, se držijo togo, češ, saj bo kmalu konec, če ne bo vseh kitic... Sledi slavnostni govor. Premišljene, lepe besede valovijo po zraku, pa ne vem, če jih Ijudje kaj dosti poslušajo. Ko govornik konča, je še nekaj pozdravov, potem se začne koncert. Mladina poje ob spremljavi godbe na pi?iala. Kljub poveznjenemu odru za pevce, jih je kar lepo poslušati. Po prvth terh pe-smih se slavostna tribuna izprazni. Spo-gledamo se in se sprašujemo, kaj to po-meni. Sledijo še tri pesmi; zadnja je In-ternacionala. Videti je, da himne precej Ijudi ne pozna, niti tisti s tribune... Pri tem me je čudno zaskelelo. Saj ne gre za poveličevanje nečesa preSivelega. ne za sentimenlalno mistiko. Sam nisem bil borec, a kako bom užival v šoli ideje, do katerih večina nima več toplega odnosa? Ali pa je nekatere sram svojih čustev in se nalašč delajo tako brezbrižne? Ali nam res nič več ne pomeni to, da so za idejo svobode mnogi trpeli nečloveške muke in Ijudje množično umirali? In če proslav-jamo dvajsetletnico, odkar si je na.š na-rod — eden najmanjših v Evropi — v družbi bratskih jugoslovanskih narodov po dolgih stoletjih priboril svobodo in po-stavil svojo prvo narodno vlado, ali ni na-ravno, da to tudi globlje začutimo? Prija-telj mi je rekel, da na proslavi manjka tisteffa, česar se ne da ukazati — savesti. Zakaj je tako? Sram me je, da zaradi splošnega okolja ob taki proslavi tudi sam ne doživim tistega skromnega etičnega sa-doščenja, kot mi ga lahko da — čeprav kravji bal v Bohinju. Kaj zato, če morda organizacija ni bila na višini, saj se povsod kaj zatakne. Tisti napačno postavljen oder bi človek naposled prezrl, nekoliko manj pa že dej-stvo, da je bil pevcem obljubljen topel obrok, ki je nazadnje postal pol klobase (in bi jih še kmalu zmanjkalo), potem nesrečna zamisel, pobirati vstopnino za venček plesov na trgu ob zvokih Zadovolj-nih Kranjcev, ki so jo na razumljiv pritisk množic opustili. Tudi to znamo prenesti, če za nekaj časov zmanjka paradižnikove mezge, papirja ali pralnih praškov. So pa vendar druge stvari prehude ... Ob dobrem vipavcu, dišečem ajdov-skem kruhu in prečudni lepoti pomladne Vipave ter poslušanju Zadovoljnih Kranj-cev, bi človek rekel, da je bilo lepo. Am-pak to nam lahko nudi vsaka veselica, ne le dvajsetletnica... Ali so Ijudje res že siti proslav? Tudi takšnih, ko se slavi spo-min na pdločilne dogodke v narodovi zgo-dovini. Kaj je temu vzrok? Tomaž Favšid šeststo let dunojske univerze Najvojvoda Rudolf IV. je 12. marca 1365 ustanovil du-najsko univerzo in nosi še danes po njem ime: Alma Ma-ter Rudolphina. V tej avezi so Dunajčani letos pripravili številna slav-ja, tako je bil 10. maja slavnostni sprevod, nato je bila v Stadthalle slovesna kultuma prireditev, podelitev naslo vov častnih doktorjev znanosti, svečana predstava v Burg-teatru, kjer so nastopili najbolj znani avstrijski igralci v — za slavje primernem — Urfaustu. Ob tej priložnosti so pred predstavo izvajali 5. Beethovnovo simfonijo, kar je dajalo predstavi še mnogo bolj slovesni videz. Na Dunaj-ski univerzi je študiralo od leta, ko je bila ustanovljena, do danes okrog milijon študentov, v teh letih pa je po-učevalo približno 5000 profesorjev. Letos je redno vpisanih 18.000 študentov, študij pa jih konča povprečno 600. Od celotnega števila redno vpisanih študentov je kar četrtina tujih študentov in od tega daleč največ Nemcev, njim sedijo Grki, Iranci in drugi. Zanimivo je pogledati tabelo, ki prikazuje številčno stanje študentov iz držav v razvoju. Največ je študentov iz Združene arabske republike. Teh je na vseh visokih šo-lah in univerzah Avstrije kar 471, tem pa sledijo daleč za-daj Irak, Izrael in druge s približno 100 študenti. Avstrijska zveza študentov se imenuje 5sterreichische Hochschiilerschaft, sestavljena pa je iz številnih političnih stranik. Na zadnjih volitvah je dobil največ glasoiv tako imenovani Wahlblock, in to kar 57,68%. Tega sestavljajo svobodnjaki in katoličani. Temu sledi Zveza svobodnih štu-dentov (Ring freiheitlicher st.), ki je dobila 28,68% vseh glasov, tretji so socialisti z 12,08 %, nafco so demokrati 1,65 in drugi. TaJko imajo največ sedežev v predsedstvu »wahlblokov-ci« in to 20, »zveza svobodinjakov« 9, socialisti 4 in demo-krati 1. Avstrijci 1n neonacizem Pred nedanmim smo veliko slišali o izgredih, ki so jih na Dunaju uprizorile skupine nacistično usmerjenih štu-dentov (»ringovci«). Med temi in mnogo številnejšo antina-cistično usmerjeno mladino ter javnostjo na splošno je tedaj prišlo do hudih spopadov, pri katerih je bil ubit 67-letni Emst Kirchwegen, ki je takrat demonstriral zoper univerzitetnega profesorja na akademiji za trgovino zslo- x: 4' glasnega nacista Borodajkewycza. O tem primeru in »po-tem, ko so se duhovi pomirili«, je dunajski list Arbeiter Zeitung objavil obširnegši članek o vprašanju, od kod na Dunaju in v Avstriji nacistično usmerjeni mladinci. Veliko sem se pogovarjal z avstrijskimi kolegi — so-cialisti o tem vprašanju. Po njihovem mnenju neonacizem med mladino ne sodi v neko organizirano gibanje, temveč le kot posamezni izbruhi. Ne glede na to, pa poglejmo, kaj pravi odprto pismo nekega delavskega sveta, potem ko so stotisoči Avstrijcev po televiziijd in po dunajskih ulicah gledali mlade desne radikalce, kako mečejo solzilne bombe: »Ti dečki niso mogli pripadati nekdanjemu Hitlerju-gendu. Niso se tedaj še ndti rodili, ali pa so bili dojenčki, ko je bila Avstrija osvobojena. Kdo jih je vzgojil v naci-ste? Tega vsekakor ni mogel storiti le tisti profesor za svetovno trgovino na Visoki šoli.« Najprej je treba reči, * da je pojasnilo o »neonacizmu« nesprejemljivo. Bistvo neonacizma ni v tem, da je to povsem nekaj navega, nefcaj kar se v bistvu razlikuje od starega nacifašizma. Beseda »neo« naj bi predvsem opbzarjala na dva momenta: med nacisti so povsern novi ljudje, ki so bili šele v drugi repu-blaiki zastrupljeni s tem strupom. In drugo: neonacizem skuša prilagoditi naciomalsocialistične ideje korenito spre-menjenim razmeram po letu 1945. Avstrijski neonacisti ne govorijo na primer več o »Anschlussu«, pač pa se omejujejo na to, da avstrijsko na-cionalnost zasmehujejo in da dajejo na znanje, da obstaja edino le »nemškl narod«. Toda odločilno pri tem je dej-stvo, da neonacizem zastopa vse osnovne teze nekdanjega nacizma, teze, katerih uveljavljanje je stalo življenje mi-lijone Ijudi. To nacistično učenje je antisemitsko, protislo-vansko in protiavstrijsko. Strahotni zločini nacizma se opravičujejo z demagoško trditvijo, da so to — »zločini drugih«. Iz tega izhaja resnica, ki so jo predividevali tisti, kl kot začarani »bulijo« v mlade, bučne neonaciste. V krogih neonacizma imajo vodilno vlogo stari nepopravljivi naci-sti. Oni so nosilci ideologije, organizatorji in menažerji akcij, ki jiii izvršujejo mladi neonacisti. Tisti, ki si želijo to neonacistično nevarnost uspešno pobiijati, bodo morali glavni udarec usmeriti proti »stari gosjpodi«. Ti nepopravljivi nacisti predstavljajo svojevrstno so-cialno strukturo: med njimi v glavnem ni industrijskih delavcev, zelo malo je malih in srednjih nameščencev. Neonacistične provokacije so v zadnjem času privedle do tega, da se z vseh strani zahteva več pojasnitev mladi-nd o bistvu nacizma in o zločinih, ki jih je nacizera napra-vil. »Toda poijasnjevanja sama še niso dovolj, dokler se stari gospodi ne pestavijo okovi,« kot «-pravi Arbeiter Zei-tung. Nepopravljivi so aktivni v vojaških združenjih in tam imajo vse možnosti, da v imenu »duhovne obrambe deže-le« zastrupljajo mlade ljudi z nacističnim strupom. V raz-nih biltenih se nesramno olepšuje Hitlerjeva vojna. Polj-ska se obtožuje, da je oma kriva vojne, odpor avstrijskih rodoljubov pa se opisuoe kot »izdajstvo«. Prav gotovo ni naključje, da je med tolpo razbijačev in pretepačev, ki so pri zadnjih demonstracijah vzklikali: »2ivel Ausdhwltz«, bilo mnogo tistih, ki jih je poučeval na visoki šoli Dierwarten. O vlogi starih nepopravljivih naci-stov v »nacionalnih« študentskih združenjih in v »avstrij-skem« alpinističnem klubu obstaja obsežna dokumentacija. Avstrijski socialistični študentje ter napredna študent-ska mladina nasploh kot tudi avstrijsko javno mnenje so dosegli, da je nacistični profesor na visoki šoli za svetov-no trgovino Borodaykewicz zaprosil za izredni dopust. Za-čelo se je namreč s televizijsko oddajo »Zeitwentil«, kjer ga je znani avstrijski humorist popolnoma očrnil. Temu je slediila tiskovna konferenca, kjer je hotel olepšati svoja stališča, vendar so ga z drugimi dokazi in spretnimi vpra-šanji novinarjev prisilili, da je zabredel v »nacistične vo-de« in njegova prepričevanja niso mogla nikogar več pre-pričati. Na zahtevo socialističnih študentov je avstrijska štu-dentska organizacija izdala resolucijo, v kateri javno ob-soja dejanje profesorja Borodaykewicza in njegovih štu-dentov. Avstrijska javnoist je zahtevala odstavitev tega pro-fesorja, vendar prosvetm minister Pfiff te zahteve ni ures-ničU, kajti po njegovem mnenju bi bilo to vmešavanje v avtonomijo univerze. Tako se je glasila njegova izjava za javnost, vsem pa je bUo jasno, da ni ukrepal zato, ker se je bal volitev in bi v tem primeru reakcionarji dobili pre-cej manj glasov. Sedaj, ko so volitve mimo in ko je prevzel krmilo v roke socialist Janas bijejo Borodaykewitzu zadnje ure in upati je, da bo z njim šlo v pokoj tudi precej drugih naci-stično razpoloženih gospodov. Ivo štrakl MEDNARODNI SEMINAR 0 JUGOSLOVANSKEM GOSPODARSTVU V času od 25. julija do 5. avgusta letos bo odbor za strokovno prakso študentov ekonamije v sodelovanju z Zvezo študentov na ekonomski fakulteti in v tehničnem so-delovanju z Visoko šolo za politične vede priredil zanimiv in poimemben mednarodni seminar, ki se bo uibvarjal s problemi jugoslovanskega gospodarstva. Avditorij tega seminarja bodo predstavljali v glavnem tuji študentje. Organizatorji pričakujejo okoli petdeset pri-javljencev iz najrazličnej^ih evropskih držav, morda pa tudi iz ZDA, Azije in Afrike. Vsekakor bodo v strukturi udeležencev najbolj zastopani študentje evropskih držav — tako vsaj kažejo prijave, ki so prispele doslej. Seminar si zastavlja dokaj zahtevno nalogo: v zgošče-ni, vendar dovolj obširni obliki hoče seznaniti tuje študen-te z glavnimi značilnostmi našega povojnega gospodarske-ga razvoja, s prizadevanji za vključevarnje v menarodno delitev dela, s problematiko integracije in mednarodne blagovne menjave, s sistemom našega delavskega in druž-benega samoupravljanja in z značilnostmi naše turistične dejavnosti. Spekter obravnavanih problemov bo torej kar se da obširen. Predavali bodo naSi znani strokovnjaki na ome-njenih področjih, na primer Janez Stanovnik, dr. Janvid Flere, Jože Smole, dr. Mitja Gorc in drugl in zato upravi-čeno pričakujemo zanimiva in tehtna predavanja. Preda-vanja bodo dopoldne, popoldne pa bodo posamezni preda-vatelji vodili diskusije. Pri razpravah bodo sodelovali tudi študemtye zadnjjega letnika ekonomske faikultete. Omenimo TRIBUNA STRAN 4 naj, da so imeli doslej le redki univerzitetni centri v Jugo-slaviji priložnost organizirati podobne seminarje. Z ozirom na strukturo udeležencev bo uradni jezik na seminarju angleščina, seminar pa se bo odvijal v prostorih visoke šotle za politične vede. Ob koncu seminarja si bodo udeležencji ogledali neka-tere naše najboljše gospodarske organizaeije. Namen teh ogledov je konkretno sezmanjanje s problemi naše gospo-darske graditve v neposrednem razgovoru s člani delov-nih kolektivov. Razen tega so organizatorji pripravili še sprejeme v ljudski skupščimi, prf mestnem svetu in drugod. Sklenili so, da velja združiti koristno s prijetnim, zato bodo orga-nizirali zakljudni d^o ali tridnevni izilet, ki bo udeležen-cem približal lepote in zanimivosti naše ožje domovine. Morda še nekaj besed o organizatorju seminarja »O jugoslovanskem gospodarštvu«. Organizacijo seminarja so zaujpali Ijubljanskemu pododboru AIESEC zaradi vzomega dela v preteklih letih, obenem pa je to tudi del obveznosti, ki jih mora naša organizacija i^spolniti do ostalih držav članic organizacije za strokovno prakso študentov ekono mdje, ki so v preteklih letih že organizirale podobne semi-narje. Na predzadnjem kongresu vseh članic, leta 1964 v Rimu, se je jugoslovanska organizacija obvezala, da bo organizirala seminar o značilnostih našega gospodarstva, za katerega je bilo med tujimi študenti precejšnje zanima-nje. Seminar je po svoji strokovni plati namenjen zlasti študentom ek^Dnomskih fakultet in visokih komercialnih šol držav članic AIESEC. Vendar glavno vodilo v prizadevanjih za čim boljšo organizacijo seminarja ni bilo samo izpolnjevanje sprejete obveznosti. Organizatx>rji se, dobro zavedajo, da se bodo seminarja udeležili razen tistih študentov, ki so se že doslej intenzivno zanimali za Jugoslavijo, bržkone tudi študentje iz doslej manj zainteresiranih držav, na primer iz Švice in Velike Britanije in ena izmed važnih nalog se-minarja bo vsekakor, približati jim našo državo in njene posebnosti. Vidimo, da so se organizatorji seminarja znašli pred zelo zahteynimi nalogami, toda z ozirom na njihovo dose-danjo prizadevnost ne moremo dvomiti v uspeh, ki ga upravičeno pričakujejo. MEDNARODNO SREČANJE V prvi polovici meseca julija (od 30. 6. do 11. 7.) letos bo v Ljubljani mednarodno srečanje študentov. Ta manifestacija bo že enajsta po vrstf Zamisel o slclicanju prvega takšnega srečanja se je uresničila leta 1954, v času, ko se je naša zunanja politika že afirmirala, ideje aktivne miroljubne koek-sisterice pa so dobivale vse več pristašev v medna-rodnem dogajanju. Istočasno pa so bile razmere v mednarodnem študentskem gibanju še močno blo-kovsko polarizirane. Tu je ZŠJ dobila možnost, da s svojimi stališči pomaga prebroditi krizo študentskem gibanju. Ena od smeri in eden od odsekov takšnih prizadevanj je tudi vsakjoletno študentsko srečanje v Ljubljani Ta manifestacija je danes že precej afirmirana med študenti v tujini. Zanje ne vedo samo funkcio-narji študentskih unij v posameznih deželah, ampak tudi vsi tisti visokošolci, ki se zanimajo za razmere v mednarodnih študentskih odnosih. V začetku je bila udeležba skromna, lansko leto pa je bilo prisot-nih že večina evropskih držav in predstavniki štu-dentov iz nerazvitih držav, ki se šolajo pri nas. Vse to priča o pomembnih poslanstvih tega srečanja. Na letošnjem srečanju bodo udeleženci poslušali predavanja o naši notranji in zunanji politiki in o tem tudi diskutirali. Potem bodo panel-diskusije o študentskem turizmu in kulturi, ogled enega od naših podjetij, pa še dvodnevni izlet po Sloveniji, da se bodo lahko praktično seznanili z našo stvarnostjo. Pavle Celik SREDNJEŠOLCI MATURANTOVO PISMO NEKAJ ZNAMO Prav nič si ne domišljam, da bom povedal kaj novega, saf je ta stvar že zelo stara. Pa vendarle... Se dober mesec in Ljubljana bo do-bila kar lepo število novih mladih inte-lektualcev — maturantov, ki se bodo tokrat samostojno podali v življenje Kako ga bodo krmarili, kaj bodo dosegii in postali, bo sedaj odvisno od njih samih. Večina se bo odločila za nadaljnji Uudij na univerzi, ostali, maloštevilni posamezniki, pa bodo odšli v službe. Ne glede na to, kam bodo oziroma bomo šli — mislim na ene kot druge — bomo imeli zavest: končali smo gimnazijo, postali novi izobrazenci in kar je bistve-no: nekaj znamo! Ob zadnji besedi bi se lahko ustavili in razpravljali, kaj vse v resnici znamo. Menim, da bi se naš pogovor kaj kma-lu končal in debato bi morali preusme-riti na nasprotno področje, kaj vse ne znamo. Ugotovitev našega razgovora bi se kar sama ponujala in nas bodla v oči, tako da bi jih najraje zatisnili, če ne bi ^bilo sramotno izmikati se resnici. Neka-ko takole bi dejali: »Za ceno štirih let smo si pridobili malo, skoraj smešno malo znanja.« To je storjeno in pregovor nas uči: po ioči je prepozno zvoniti. Zares. Nam, ki bomo odšli z gimnazije, se ne da več pomagati, razen, da se sami zagrizemo v nadaljnji študij v želji na-doknaditi zamujeno. Lahko pa svetuje-mo našim znancem: učite se še in še. Mar ne izzveni ta stavek že malce smeš-no in naivno? Samo spomnimo se koli-kokrat smo ga sprejeli, prikimali in nato hipoma ovrgli. A kljub temu ostani-mo pri njem in se skušajmo mimogrede previdno dotakniti še druge plati zvona naših profesorjev, ki so nam takšne in podobne besede polagali na srce. Iz osemletke smo prišli v gimnazijo. Tu o kakšni samostojnosti nismo mogli govoriti, saj smo bili še zelenct Potem pa gimnazija. Vse se je spremenilo.Izu-rili smo se v goljujanju, prepisovanju in tudi, — kar je vredno omeniti — profe-sorji so do nas spremenili odnos. Nič več nesamostojnosti. Vpisali smo se na šolo, kjer pouk ni obvezen. To so nam poleg ostalega čestokrat govorili: »če se boste učili, bo šlo, drugače ne.. .Sicer pa je naša dolšnost, da vam predpisano gradivo razložimo, potem vas izprašamo in stvar je opravljena.« Oh, še kako smo bi{i tega veseli. Tisto malo smo se pa že naučili, bili vprašani redmo v začetku konference, zatem pa vrgli določeni pred-met v kot in se ga oprijeli šele nasednjo redovalno dobo, kjer nas stare snovi nih-če ni več izpraseval. še in še bi lahko našteval, pa raje molčim, da nas (gimna-zijcevj čisto ne razkrijem. Sedaj pa stojimo pred maturo, naše znanje pa je podobno že na pol trhlemu drevesu, ki ga že najmanjši vetrič lahko vsak trenutek izruje. In kdo je krivec? V prvi vrsti mi sami (saj če bi hoteli bi se gotovo več naučili) in pa profesorji, ki so bili premalo strogi in zahtevni, ki nas niso naučili delati, kaj šele, da bi nas z določenimi ukrepi pripravili do temeljitejšega utenja. (No, bile pa so tudi izjeme, katerlm moramo izkazati vso hvalo in čast.) In nazadnje, pred zrelostnim izpitom, čisto kratko precenimo naše znanje, ki smo si ga pridobili v teh štirih letih. Za primer vzemimo srednjedobrega učenca. Znanje tujih jezikov je pomanjkljivo, kajti večina jih ne bo sposobna niti pasivno dobro uporabljati, da pustimo aktivno rabo in poznavanje literature ob strani. To spoznanje je zelo boleče zlasti zato, ker je dandanes, v času mednarod-nih izmenjav tako gospodarskih kot kulturnih, v času, ko še vsakdo potuje v tiijtno, vsaka aktivna uporaba tujega jezika tako zelo dobrodošla in skoraj že nufna. O narativnih predmetih imamo le beSen vpogled, kjer manjkajo cele gore znanja, saj poznamo »sistem učenja« teh predmetov. Matematika je verjetno še najtrdnejša in nas je še najbolj naučila sistematske-gu učenja, če upoštevamo, da moramo pri tem predmetu obvladati tudi gradivo prejšnjih let. Fizika in kemija zavzemata posebno mesto. Mnogi so se navdušili zanju (ozi-roma so ie bili) in se temeljito tudi poleg šole ukvarjali z njima. Ostali pa , so ju jemali kot nujno zlo in so se ju mnogokrat učili, ne da bi ju dobro razu-meli. Kljub gornjemu pohvalnemu dej-stvu, (s katerim pa ni rečeno, da se za druge predmete dijaki ne zanimajo) menim, da nista dali najboljše podlage za nadaljnji študij. Celo slovenščine ne poznamo dobro. Učili smo se vse od Brežinskih spomeni-kov preko Trubarja, Prešerna, Cankar-ja in vse do današnjih pesnikov in pisa-tejev. Toda: kaj nam koristijo letnice, oznake pisateljev in dob, ko pa moramo gledati na pisatelja skozi njegovo delo. No, nekaj jih že poznamo, a vseeno pre-malo. Kar pa se tiče svetovne literature, ki smo se je učili vzporedno z domačo, pa lahko le obzalujemo. Zelo malo so nam je posredovali. O pravilni rabi materinščine pa raje molčim. Kot protiutež tem nič kaj pohvalnim oznakam pa lahko dodam, da bomo tudi nekaj več kot naši tovariši, ki so zadnja leta zapuščali gimnazije. Z novo maturo so nam namreč naprtili precej več pre-glavic, saj se bistveno loči od prejšnje in zato bomo morali v zddnjih predmatur-nih dneh nadoknaditi marsikaj zamuje-nega. M. Pavčnik Zadnje čase vse bolj pogosto razpravljamo in govorimo o nujnosti uvedbe obvezne telesne vzgoje za naše visokošolske zavode. Ni to morda le neka parola, pač pa smo morali do tega spo-znanja priti, ko so nam dejstva satna dovolj zgo-vorno pokazala, da bi vsako nadaljnje zavlačeva-nje in zanemarjanje dela v tej smeri najbolj pri-zadelo nas. študente same. Smo v času, ko vsak-danjemu človeku ostane pravzaprav prav malo prostega časa, ki bi ga morda iahko uporabil za rekreacijo po napornem vsakdanjem umskem de-lu oziroma psihični napetosti, ki je tako značil-na za današnji čas. Ob tem vsakdanjem tempu se vse premalo zavedamo velike vloge, ki bi jo morala v našem življenju imeti telesna vzgoja. Pogostokrat se šele tedaj, ko je že prepozno, za-vemo, kakšno škodo smo delali sami sebi. Pogo-sto nepopravljive telesne hibe so posledice ta-kega zanemarjanja. Res, vse premalo se zaveda-mo pomembnosti telesne vzgoje! Najbolj žalostno ob vsem tem pa je, da je ravno mnogo mladSh ljudi v tej smetri najbolj zanemarjenib. Med študenti pa je položaj lahko še toliko bujši, saj je današnji režim študija za resnega Studenta neizprosen in mu ne pušča kdo ye koliko prostega časa. Ravno zato pa bi moral izkoristiti prav te najmanjše trenutke, saj druž-ba ne investira y bodoče strokovnjake le zato, da bo nekoč dobila zdrav duh, ampak tudi zdra-vo telo. Prav na to pa dandanes povprečen štu-dent polaga vse premalo, važnosti. Lahko da bomo že naslednje leto uvedli ob-vezno telesno vzgojo, toda kakšen bo pravza-prav odziv med študenti samimi, katerim bo Ie-ta namenjena? Letos najete telovadnice za ne-obvezno telesno vzgojo niso bile najbolje izkori-ščene. Dogajalo se je celo, da sta k tem neob-veznim uram telovadbe s celc fakultete, ki šteje preko 600 študentov, prišla le dva študenta. Ko-liko stane najemnina za telovadnico, mi ni zna- no. Kakšen Je odziv med študenti na razpisana medfakultetna tekmovanja, konkretno v košarki? Ob vsem tem se moramo nujno zamisliti ter se vprašati, kaj je vzrok, da med nami ni pra-vega zanimanja? Mar smo res že tako degeneri-rani in duhovno leni, da se nam niti tisto, kar vemo, da bi koristUo našemu zdravju, ne ljubi več? AM pa je tu kakšen drug vzrok? Med posamezniki je prav gotovo zanimanje, toda kaj nam vse to pomaga, ko pa večina več ali manj osaja indiferentna. Morda bo za zače-tek res potrebno ubrati nekakšno administrativ-no pot, kajte le tako se bomo enkrat le premak-nili z mrtve točke. Kajti sicer bomo še vedno raje dvakrat na teden hodili na malo pivo kot pa k telovadbi ... Milan Smolej SLOVENCI IDEMO V PRVO ZVEZNO LfGO BREZ NASLOVA Slovencem se končno nasmiha najsreč-nejši dan v njihovi sicer razgibani zgodo-vini. Kaj bi s Cerarjem in ostalimi te-lovadci! Vprašanje reševanja mestnega prometa prepustimo upokojencem, ki kar-tajo v Tivoliju. Ne vpijmo, če ni pralnih detergentov (saj pri nas smo vsi čisti; kdor nl, ga pa tudl najboljši ne bo opra-vil!) in paradižnika v tubah (presneti lju-dje; še juho bi radi imeli na liniji!)! Vse pomanjkljivosti naj bodo pozabljene ob slovesnem trenutku, ki se približuje Slovencem iz svetišča za Bežigradom: no-gometni klub, ki deluje v Sloveniji, ljub-ljanska Olimpija, se bo po desetih letih ponovno (verjetno) prekomolčila v I. zve-zno nogometno ligo. To bo enkraten dogodek, ki bo za vedno ostal v analih slovenske zgodovine, zapisan z zlatimi črkami in mimo katerega ne bo mogel nihče, ki se bo kdaj koli in na kakršen koli način ukvarjal z zgodovino družbe-no-politične problematike pri nas. Veselje ob tem je dvojno: jugoslovan-6ki narodi so ponovno dokazali, da je bratstvo — prekaljeno v vojnah — ostalo trdno vse do danes. Tako so bratje iz BiH (»uzeli kofere i otišli na rad u Slo-veniju, da pomogne Slovencima, da nešto nauče i oni u futbalu, koji je pored če-vapčiča, kajmaka i slivovice narodni spe-cialitet kod brače izvan Slovenije«) prisko-čili Slovencem na pomoč, sestavili eki-po, se »okrepili« s tremi Slovenci (po na-čelu; če igraš na sosedovem travniku, pritegni v igro tudi sina lastnika travnika, da ti kdo ne bo česa očital!), z nekaj Srbi in Hrvati ter s svojo (skorajšnjo) uvrstit-vijo ubili dve muhi naenkrat: Sarajevo je dobilo tretjega pred stavnika v elitnem («amo po škandalih, negativnih presenečenjih in goljufijah) nogojnetnem razredu s podružnico v Slo-veniji (to je pravo, posnemanja vredno, kulturno poslanstvo in skrb za »procvit« trenutno najpopularnejše religije — beri: nogometa — v južnih predelih Jugoslavlje in zdaj tudi v Sloveniji) in Slovenci bodo — zaradi velike dobrote svojih bratov — (mimogrede: proti do- broti Jugoslovanov med seboj nimam ni-česar; samo ta dobrota naj bo tam, kjer je dejansko nujno potrebna, ne pa pri nogometu, kjer se šopirimo s pavovim perjem!) od jeseni naprej tudi prisostvo-vali tem religioznim obredom v izvedbi ju-goslovanskih nogometnih svetnikov. Upravi in trenerjem kluba iskreno če-stitamo, da jim je po nekaj letnem »na-pornem« delu uspelo vzgojiti »domačo« enajsterico, ki bo predstavila Slovence v prvi zvezni nogometni ligi in ki bo ponos in rezultat vsega napredka v Sloveniji (mesečne dohodke že imajo takšne, da lahko reprezentirajo Slovenijo; vse to pa dosežejo z malo dela^in veliko govorjenja). Naj živi slovenački nogometič! KLUB IJUBITEUBT ~ UKETNIŠKE BE33DS Telesna vzgoja in pivo ŠPORT UPRAVNI ODBOR ŠTUDENTSKEGA TABORA ANKARAN RAZPISUJE DELOVNA MESTA: 1. receptorja 2. pomočnika receptorja 3. blagajnika 4. ekonoma menze 5. ekonoma posteljnine 6. hišnika 7. sanitarnega referenta 8. štiri mesia v bifeju INTERESENTI ZA RAZPISANA DELOVNA MESTA MORAJO BITI REDNI ŠTUDENTJE. MESTO ORKESTRA Po možnosti 6-članski orkester, disilend zasedba, igranje 6 dni v tednu. INTERESENTI ZA TOCKO I. in II. NAJ POŠLJEJO PISMENE PRIJA-VE NA UNIVERZITETNI ODBOR ZŠJ LJUBUANA, POLJANSKA 6 NAJKASNEJE DO 7. VI. 1965. CAS ZAPOSLITVE JE OD 1. JULIJA DO 31. AVGUSTA. NAGRADE SO DOLOČIENE PO PRAVILNIKU TA-BORA. Upravni odbor UPRAVA STUDENTSKEGA TABORA ANKARAN obvešča študente in srednješolce, da bo tabor odprt od I. julija do 31. avgusta. Rezervacije za letovanje sprejemamo od I. junija vsako sre-do in petek od 12. do 14. ure na uni-verzitetnem odboru ZŠJ, Poljanska cesta 6/II. Po 20. juniju pa pošljite rezervacijo po pošti s plačilom 2000 dinarjev kavcije na naslov: Študentski tabor Ankaran. Cene penziona so: vveekend hišice 1100; šotori 900. Pohitite s prijavami, ker Je veliko interesentov. Uprava tabora % m^tmfm\m KNJIŽEVNE REVIJE S0D0BN0ŠTK5 Vsako razpravljanje o letošnjih številkah Sodob-nosti je nujno v zvezi z dogodki, ki so ob koncu lanskega in začetku letošnjega leta zrevoltirali slo-vensko javnost. Takrat so namreč številni intelektu-alci razglasili, da je s takšnirri dejanjem (zamenjava uredništva) zaprta vsakršna nadaljnja pot v demo-kratizacijo revialnega življenja. Dejanje se je takrat v luči idejnih protestov in načelnih opredelitev ka-zalo kot »krvav« dokaz nadmoči »oblasti« in kot he-rojsko mučeništvo svobodomiselnih intelektualcev. Zdi se mi, da je bilo takratno napenjanje situacije več ali manj neprimerna hipertrofija. Resda so pre-miki in spremembe nastopili nenadno in s predzna-kom nekakšnega nasilja, ki se v načelu bije s po-slanstvom instrumenta, kot je literarna revija, ven-dar se moramo zdaj in tu vprašati predvsem po konkretnih rezultatih in presojati ne glede na nedav-no prizadetost. Tu pa nastopi težava, kajti, kot že rečeno, vežejo nas občutja, ki izvirajo iz navedenih okoliščin. Ne glede na domnevo, da so že sami ak-terji novoletne situacije preboleli privatno razočara-nje in porušene iluzije o sladkosti in nedotakljivosti kulturništva, menini, da je. treba številke, ki so pred nami, ocenjevati po nepristranskih kriterijih. To pa je, kot sem že povedal, težko. Prva (trojna) številka je energičen uvod v načela, ki jih Mitja Mejak afirmira v Urednikovem credu. To so načela, temelj, na katerem sloni ideja o kul-tumi reviji, zavzeti za pošteno delo na slovenskem kulturnem polju. Načela, ki dovoljujejo sožitje sode-lavcev z različno nazorsko in estetsko usmeritvijo. Takšna načela se mi zde poštena in koristna. Ven-dar, kot dopušča implicite urednik sam, si lahko zastavimo vprašanje, ali je takšna univerzalnost, osrednost, odličnost, duhovno središče, realna osno-va, ki bi abstraktnim načelom omogočala živo pra-kso. Ali pa je ta osrednost in odličnost samo ena izmed osrednosti in odličnosti, ki sama o sebi misli na absoluten način. Osrednost, ki je osredna v svo-jem lastnem pojmovanju in dosegljiva na internem področju. Prav verjetno je res tako. In spet sem prepričan, da je to popolnoma naravno in moralno. Kajti z delom, z objavo, s kriteriji uredništva (ka-terim se uredništvo raenda ne odreka) je revija več ali manj determinirana v več ali manj sklenjen krog. In vendar (spet smo na začetku in pri jedru raz-mišljanja), dejstva in konkretne besede tehtajo naj-več. Fomembno je delo, molk je neuspešen in stra-hopeten. Porhembna so dejanja, principi so trdoživi in nesmrtonosni. Da je prva številka energična, dokazuje več do-brih prispevkov. Med te brez pripombe sodi članek Josipa Vidmarja Refren o narodnosti. Vprašanje o narodnosti, ki ga Slovenci sami preganjamo v imenu neke ponižnosti in strahu pred besedo »šovinizem«, je Vidmar zastavil z vso potrebno resnobo. Največ se je seveda pomudil pri kulturnem vidiku tega vprašanja, hkrati pa se morda preplaho lotil sub-stance problema, lotil se ga je namreč predvsem % čustvene in sentimentalne plati. Govor Mateja Bora smo imeli priložnost slišati že na PrešernoVi pro-slavi, objava nas samo potrjuje v takratnem slušnem prepričanju, da gre za dokaj formalistično gnetenje lepih besed brez jedra in globljega smisla. Solidna je proza Ivana Potrča Med mašami. Vaški ambient in erotika sta že standardna elementa njegovega pi-sanja, ki tudi tokrat ubira prepričevalne in literarno polne strune. Predlog za prisego državnika Mateja Bora je vsebinsko zanimiva, formalno pa zelo kon-vencionalna pesem. Vlado Vodopivec je prispeva! članek z naslovom Marginalije k ocenam revialne krize. Ta obširni zapis komentira dogodke okrog revialne krize in jih osvetljuje z nekaterimi zgodo-vinskimi ekskurzi. štiri pesmi Jožeta Šmita so me navdušile in mi znova odkrile tega rahločutnega pesnika, mojstra v formi in intelektu. Zadravčeva študija Pisma Juša Kozaka Mišku Kranjcu je doku-mentarne narave, v celoti pa takšno pisanje ni kdo-vekaj privlačno, vprašanje celo, če je literaturi v prid. Mart Ogen v Rapsodiji v oranžncm preseneča s svežino in neposrednostjo. Sledijo še naslednji prispevki: odlomek iz romana Saše Vuge — Dvorec ranocelnikov, Pesmi Slavka Mihaliča v prevodu Ci-rila Zlobca, v rubriki Zapiski iz predala meditacija Bena Zupančiča Ob robu kulturne vsakdanjosti, Od-mevi z ekrana 64 Filipa Kalana, Pred ponovno po-litizacijo kulture Cirila Zlobca in Mnoštvena družba Ivana Bratka. Pesmi Aimeja Cesaira je prevedla Ra-dojka Vrančič. Odlomke pod naslovom Amerika v Ameriki je prispeval Ivan Bratko. Rubrike V drugem delu so še: Okrogla miza, Mnenja, Polemika, Doku-menti, Portreti, Razgledi, Srečanja, Kronika — knji-ževnost, Likovna umetnost, Film, Kcmientarji, Glose, Epigrami, Pisma uredniku in Listnica uredništva. O knjižnih ocenah v prvi številki mislim, da so kar se da poročilarske, pisane v konvencionalnem jezi-ku, z malo originalnosti. Cetrta številka se zdi od predhodnice za stopnico niže. Ne morem se znebiti zlobne misli, da bi to bilo zaradi obsega. A menda le ni tako. Pesmi Lojzeta Krakarja so mi ugajale, najbolj Križev pot, pretres-ljiva, fabulistično grajena vojna retrospekcija. Andrej Hieng je prav gotovo pisatelj z mnogo pisateljske moči, a ne morem pomagati, do njegove proze čutim nagonski odpor. Odpor do mračne atmosfere in po-manjkanja čustev. Takšna je tudi proza Obračun in Emina smrt. Proza, ki na trenutke spominja na Su-hodolčana. Sledi In memoriam T. S. Eliotu Božidar-ja Pahorja in prevod Eliotovega ciklusa Burnt Nor-ton — prevedel ga je France Pibernik. Rubrika Za-piski iz predala prinaša iskren poziv na boj proti formalizmu in birokratičnosti v kulturi — avtor ^Vasja Predan — z udarnim naslovom Recimo bobu bob! in nadaljevanje Župančičevega razmišljanja — Ob robu kulturne vsakdanjosti. Hermau Vogel ob-javlja dve pesmi: Ne približuj se in Roka. To je kompromis med hermetično in konvencionalno poe-zijo, vendar kompromis v dobrem smislu. čeprav brez metrične sheme, vnaša Vogel z jezikovno disci-pdino in koherenco misli v pesem nekakšen red, ki je postal dandanašnji opazna tendenca vse sodobne poezije. Pesem Pajek Cveta Prežlja je miselno raz-drobljena, kaže pa ontoioško vznemirjenost v sim-patični, dokaj nekonvencionalni formi. Proza Ignaca Koprivca posega v čase prisilnega združevanja pri-vatne zemlje v zadružna posestva. Tema, ki sicer ne nudi priložnosti za modernistično pisanje, je vseka- kor vredna literarne upodobitve. In nalogo, ki si Jo je zastavil v odlomku Pot ne pelje v dolino, je Ko-privec opravil s presenetljivim posluhom in smislom za realistično fabuliranje. Sledijo še: zgodovinska študija Dušana Kermavnerja Ko je pretilo razkosa-nje Slovenije, Pesmi Blaža Koneskega v prevodu Ivana Minattija, popotni zapis Borisa Pahorja Tru-barjev pepel in standardne rubrike. In majhna pri-pomba: če uredništvo meni, da je roman Borisa Pahorja toliko pomemben, kot je videti iz kar treh recenzij, objavljenih druga za drugo, bi rajši obja-vilo popolnejšo in bolj pretehtano literarno analizo, kot da objavlja tri enako formalistične ocene, ki se med seboj najbolj razlikujejo v podpisih. V peti številki je najtehtnejši esej Filipa Kalana Problemi sodobne slovenske lirike (prvo nadaljeva-nje). Kalan razpravlja o vezeh, ki družijo in razdru-žujejo pesniške rodove, ki so kljub dejstvu, da so sinovi ene in iste dobe, različnih stilnih in nazorskih orientacij. V kompleks svojega razpravljanja uvršča Kalan pesnike od Cankarja, Murna, Ketteja in Žu-pančiča vse do Zajca in Strniše. Kako težko je raz-pravljati, posebej pa še — soditi o poeziji, dokazuje dejstvo, da ob pesmih Franceta Pibernika (Tri pe-smi) ne zmorem pravičnega kriterija. Kar zgubljam se v metaforah, iščem stične točke z vso dediščino misli ob kateremkoli branju pesmi, blodim po be-sedišču in ne zmorem prave besede, ne da bi si očital, da nasedam tej ali oni trenutni misli. Proza Mire Mihelič je zabavna. Uvod. v komedijo — Anton na gori ima poseben čar, komični elementi so posa-jeni v temo o mežnarju, ostanku bivšega sveta in njegovi hčerki, ki se iz mesta vrne s svobodoljub-nimi in brezverskimi načeli. Snov nudi obilo komič-nih možnosti, ki pa jih je avtorica teksta tudi smi-selno uporabila. Evald Flisar je svojemu ciklusu pesmi dal naslov Symphonia poetica. že naslov sam kaže na neko posebnost njegove poezije, morda po-skus, morda zavestno ali podzavestno pesnikovo in-tencijo, namreč združevanje, spajanje dveh elemen-tov — besed in melodije. Nekaj je, kar v teh pesmih spominja na zvok, morda skrbno izbrane besede, simboli, zveze. Basen o bolniku in zdravniku Kalista Fontanota (bržkone psevdonim) po mojem prepričanju ne spada v literarno revijo, prej v Pav-liho ali kot podlistek v kak tednik. Pesmi Osipa Mendeljštama, poeta, ki je bil žrtev Stalinovega režima, je prevedel Tone Pavček. Kot je navada, sledijo še ostale rubrike. Med prispevki kaže pose-bej omeniti še gloso Vlada Vodopivca — O idoiatri-ji, vrednostih množične kultare in našem provin-cializmu. Zdi se mi, da je problem (miti pevcev in popevk, ki v ustih in mislih mladih preraščajo v simbol in reprezentanta kulture neke dežele) resnič-no vreden pozornosti, zraven pa giosiran duhovito in zasluženo uničujoče. Resume bi bil kljub petim številkam lahko pre-nagljen. Lahko govorimo samo o vtisih. Vtis imam, da je vzdušje v Sodobnosti sprošeeno in da se bi-. stveno ne razlikuje od številk lanskega letnika, vsaj tako ne, kot so pričakcvali nekateri. Resda sode-luje v Sodobnosti precej starejših (skoraj že pozab-ljenih) imen, res pa je tudi, da je med njimi dosti dobrih, poleg njih pa dosti mladih. Vtis imam, da manjka kak članek, ki bi presenetil, bil kaj novega in mojstrskega, v bivši Sodobnosti je bilo nekaj takih. Nasploh pa je kar dobro, kakor že je, prah in hrup sta bila nepotrebna. D. R. TONE VRABL MARY (ali nekje ukradeni dialogi) UVOD V SITUACIJO: Drjižba je »vesela«, razbita po treh sobah. Dolgočasi se ob bizeljčanu in oblači se v dim dogorevajočih cigaret, ki so utrujene zaspale, po utrudljivem streep-teasu v gobcih, v pe-pelniku kot ribe v mrešah ribičev. Divja pesem se lomi iz raztegnjenih grl. Nje spet ni. Kljub obročku lovi druge. , Pravi, da ni moralisL Presneto rad ji verja-mem! Sicer pa, katera ženska je danes še sploh moralist! Zdi se mi, da so ženske naj-neumnejša bitja in ustvarjene samo za to, da se predajajo uzitkom, raznim bedarijam in da nam rodijo otroke. V soboto se je z mojima najboljšima prijateljema poljubljala v parku dve uri, kljub temu da ju je spoznala šele tisti večer. Seveda, že spet ta prekleti okus po pijači, po cherryju. Pila ga je kot žolna. In se ji je zvrtelo. Kako pa naj prenese takšnale šibka ženska konstrukcija kaj močnega, kon-kretnega. In danes spet po novih skalpih. Na onadva sobotneža je že pozabila, kljub temu, da sta tudi danes zraven. SITUACIJA: Utapljal se je v pijači in božal kozarec. — Utonil bom v tebi. In v krsto mi bodo natočili rdečega vina, da ga bam točil črvom kot najboljši krčmar na onem svetu. Drobni črvi. To bodo pijani. In skupaj bomo peli lepo, staro pesem: Ljubezen je bridka stvar, zato naj živi... Imel bom gostilno z njenim imenom — gostilna Mary — in v njej bo točil najbolj rujno kapljico njen utopljenec Franjo in napajal črve: črve Ijubezni in črve Ijubosumja. S črvi bomo igmli karte, izpol-njevali stavne listke za športno napoved in pili; pili v gostilni M a r y. — Preveč piješ. To ni dobro. — Kaj ni dobro? Ljubček, zato pa je na svetu tako malo resnice med Ijudmi, ker niso vsi nikoli pijani. Saj veš: IN VINO VERITAS. Resnica. Vidim jo. Vidim resnico resnic. Mokra cigareta mu je obvisela na ustnicah kot dekle, kadar se poljublja s fantom. — Franjo, zakaj pa nisi pri nas? Zdrznil se je. Cigareta se mu je nemočno zamajala na suhih ustnicah in rdeč pogled mu je obvisel na dekletu pred njim. — Kje? Pri vas? Ta je pa dobra. .. človek bi sedel pri vaši mizi, seveda, če se najbolje počuti takrat, kadar je sam s seboj v vešeli družbi. — Kaj hočeč s tem reči? — Da tako ni nobenega pri mizi. Jaz pa imam rad drušbo, ki je skupnost Ijudi, po-vezanih z različnimi Ijudmi v razne družbene oblike. Družba je sistem človeških odnosov, ki temeljijo na delu. Vidiš, tega pa pri vas ni. Ni druzbe, zato ni medsebojnih odnosov in ni dela. Mi pa imamo tukaj družbo in pove-zani smo z različnimi vezmi; temeljimo na delu: pijemo, se poljubljamo, kadimo, se za-bavamo. — Pijan si. Si velikopil? — Ne... Pa ti? — Sok ... Kavo. — Nič alkohola? — Nič. čudovito. Nič alkohola. Torej laže. Seveda mi laže, da je poročena in podzavestno laže iudi sama sebi, da mu je zvesta in da ima rada. Prekleta pijača. Zakaj ni na svetu samo vino, potem Ijudje sploh ne bi lagali. Dolg poljub. Na oči, ustnice, vrat. Poljub. — Nikar tako ognjevito, da se mi ne bo vse poznalo, je nagajivo prosila, v resnici pa ji je bilo vse na moč všeč. Tresla se je. Celo telo se je treslo, kot da bi po napeti žici potegnil z nohtom. — Zakaj ne nosiš pričeske, ki je meni všeč? — Preveč zaudarja po prostitutkah. — Kaj gledaš? — Nič. — Premišljuješ? — Ne. Zvezde gledam. — Malo prej si pa rekla, da nič ne gledaš. Sicer pa sploh ni zvezd. Samo mesec se smeh-Ija skozi okno. Poglej njegove oči. — Mhm. — In ta njegov nasmeh. Kot da bi pogledal v razbit lestenec. — Nebo je kot veliko ogledalo razpeto nad celim svetom: V njem se vidimo vsi. Za vsa-kega je delček prostora, kamor se lahko po-gleda in vidi sebe, svoj notranji jaz ... (Molk) Mi daš poljubček? — Zakaj? — Ne vem. Kar tako. — Kar tako? Zaradi forme? — Umlj si gobec. — Le bolj nežno, srčck . .. In si ga je umil. Ka njenih ustnicah. — Spet na lovu? — Mitja me je mmo predstavil prijatelju. nfč drugega. — Samo predstavil. Ste slišali Ijudje: Samo predstavil. V redu ... Mary, nocoj le bom pa jaz sprem-Ijal in se ti predstavil. —Ampak, Ijubi.. — Ti morda ni kaj prav? So ti čevlji pre-majhni? Ali morda zato, ker si poročena? (Molk) Saj NISI, veš. Fant ni dobil dopusta, in se nista mogla. Zdaj se bosta pa čez me-sec, dva — če bo dobil dopust in če te bo še maral. Rinko pa vseeno nosiš, v znak ZVE-STOBE. — Ironist. Ne gre za to. — Morda za Borija? Bi se raje z njim po-Ijubljala in stiskala in se mu metala okrog vratu? Ali pa spet kakšen »novajlija«? Od danes? Topel kot žemlja, ko jo potegnejo iz peči? Morda tistile z brado, ki škili za tabo in te požira kar celo, ne da bi te sploh pre-ivečil. — Ne bodi predrzen. — Mary, šest mesecev smo skupaj vadili in imam vso pravico, da pridem še jaz na vrsto. Saj vendar nisem tako grd in še tema je. Po noči smo tako vsi črni. Eni bolj, drugi manj. Jaz imam vsaj dušo često, oprano v bizelj-čanu ... Nocoj grem s teboj. — Za Sonjo gre. Všeč si ji. Ona bi šla rada s teboj. — Sonja naj gre kar s listim, ki se mu je predala skoraj vsa po treh urah poznanstva. — Mislila bo, da sem te izpeljala. — Nikar si pršveč ne domišljuj, ženska,..in zavedaj se, da ni predobro, če ima človek prebujno domišljijo. Pritisnil jo je k steni in jo poljubil. Ni se upirala. Vroče je odggvorila z drobnimi ust-nicami; dekle, že skoraj žena. In bil je vesel. Zadnja cigareta mu je zaspala v pepelniku, ki je bil kot spalnica napol golih čikov, ko je vstopila: — Greš? — že? — že. Pozno je in daleč imam. Odšla sta. I)B nga usej pošten u rat poslou.« EnilOi?: VREMENA (NEPISMENIM) KRANJCEM BO-DO SE ZJASNILA.. .1 Zelo konkretno o nekonkretnih konkretnostih Tisti trenutek me je bila nenadoma obšla imenit-na misel, genialno spoznanje: kaj, sem se vprašal, sploh delaš ves ljubi semester na teh straneh, černu tvoje delo, za koga in zakaij. Bal sem &e, da sem isti trenutek prenehal biti sin slovenske zemlje, ker sem zavrgel eno njenih poglavitnih postavk: delaj, poslušaj bobnarje in moli za njimi, četudi ne razu-meš besed, ponavljaj do zloga zvesto, kajti papagaj-stvo je velika umetnost, še prevelika za nas.in čezenj se nikdar ne povzpneš. A že samo s tem, ko zatrju-jem, da nisem grešil, ko sem delal greh, se skušam razglašati za Slovenca. Kajti — biti Slovenec pomeni namesto avtohtone pravice do zgodovinskega krojašt-va sprejeti za vselej odvezo na svojo grbo, sprejeti s tem svinčeno svetinjo okoli vratu, popotno palico v roke in daleč tam v daljavi svetlo, čisto (prej šeste-rokrako) znamenje. Potlej je zelo enostavno: narav-nost, ne na levo ne na desno, biči pokajo, ti pa pojdi! Ko sem prebiral našo lepo domačo besedo, sem si moral prav s tako preteklo in sedanjo determinira-nostjo razložiti, zakaj sem našel v njej toliko in to-liko zanosnih klicajev in zamolkov, skoraj nikjer pa nobenega vprašaja. Mi se sploh ne vprašujemo, že od nekdaj se ne in se še ne bomo. Kam pa bi pri-šli, ko bi vpraševali, ali je noč črna! Zategadelj misJim, da je bil moj vprašljivi trenu-tek zaresno razodetje. Seveda, ugovarjali mi bodo, da nisem zaslužil s tem ne gloriole okoli glave in da si tudi še nisem zagotovil svoje vrste v knjigi ljudskih herojev, in bodo rekli v dokaz, da me je spozna-nje obšlo prav zato, ker mu lahko odgavorim. Go-tovoda, in še lahko Poklican sem bil, sem spoznal, v prvi vrsti za-voljo reš^vanja vprašanja študentovske kulture. (Ko pravim »reševanje« in ne »rešitev«, hočem s tem ja-sno naznačiti razloček, ki je v tem zaobsežen, in hkrati spomniti na analogično dvojico »delovanje« in »delo«, ki še posebej implicite ponazarja delitev dela v tistem smislu, da so nekateri naklonjeni samo iterativnim glagolskim oblikam, zato samo »rešuje-jo« in »delujejo«, nič kaj radi pa »delajo«, in imajo od »delovanja« tudi neprimerno večji prid. Zavoljo tega sem se v tem času tudi jaz navdušil za »reševa-nje«.) Reševanje vprašanj na področju študentovske kulture pa se mi je izkazalo, da ni tako zapleteno in tudi ne terja takih kupov materialnih sredstev; po temtakem se pravzaprav vsi od mene navzgor tega početja zastonj boje. Kajti treba je resnično zelo malo, m dasi sem ostal pri reševanju še zdaj, dasi se nisem dokopal do rešitve, sem vendarle započel nekaj ključno osnovnih akcij. V anale se bo z najmočnejšimi črkami zapisala pač tista s področja gledališke umetnosti (govorim namreč vseskozi o umetnosti, če ne, so krive neka-tere naše razprave, po katerih sem se zgledoval). Za-stavil se mi je namreč velik problem, kako si mladi gospodiči, obiskovavci teatra v Drami ne bi zmečkali hlač. Veliko, ki so prišli po kulturne nasvete, se mi jih je namreč pritoževalo zavoljo izboklin na kolenih. Takšni kulturni »špas«, pravijo, je za študenta danes še predrag Nekoliko več časa mi je pojedla operna hiša: zaradi nje sem obletaval nekaj dni vse ljubljan-ske postaje LM in TNZ (moram priznati, da so me bili veseli, ker, pravijo, čutijo do našega lista še po-sebno afiniteto), da sem ustregel tistim gospodičnam poslušavkam, ki so terjale, naj naši organi postave pozapro biljeterje, zločince, da ne bodo puščali ljudi v opero še dolgo po začetku. Priznam, da ljubitelji li-kovnih veščin pri meni niso našli suhe strehe, a vse-eno ne bodo mogli zanikati, da se nismo zbrali nav-dušeni nekega nedeljskega popoldneva na nekem ljub-ljanskem Odpadu, kjer sem jih seznanil s sodobno slikarsko, kiparsko in ne vem še kakšno umetnostjo. Toliko, ni dosti, malo pa tudi ne Za odgovor vse-kakor dovolj. Vse kaj drugega bi seveda bilo,- ko bi doživeli svoj čas vpraševanja še drugi, ko bi še drugi šli dajat svoj odgovor. Ker pa pravijo, naj se študentovska para v te reči ne vtika, ker pravijo, naj skrbimo za svoj kruh, ki da je tako boljši kot njihova nekdanja čebula, zato ne rečem nič (ker ne smem), in jim celo želim, naj jih ne doleti usodna ura, Kam bi sicer ube-žale vse komisije za podeljevanje nagrad, ki imajo y svojih telefonskih imenikih zapisanih tako malo imen. In kam bi se skrila naša visokostna SAZU, ko bi morala razkriti svoj sistem za sprejemanje v svo-je čislane vrste. To dajem le za primer, saj spraševati sploh nočem (in tudi ne smem). Ne bi ponavljal, pa vseeno: račun lahek, naj se obrnem kakor koli. Hujše je bilo moje detektivsko podjetje, poplačano sicer z" neuspehom, a za nas tudi to ni tako redka plača. Priznam, ko sem pomi-slil na predmenojce, ki so na teh straneh zganjali našo stoletno kulturno burko, sem čutil strahT v ko-steh, ko sem sprejemal to kulturno burko tudi za svo-jo. Slišal sem bil, kako se je pred kratkim naše kultur-no- ozračje tako spremenilo da je baje spreobrnilo še moje prednike na teh straneh, jih zasukalo za pol kroga in postavilo na glavo. Taka rotacija sicer ni nič kaj nenavadna, a naše navadnosti izzvene najpogoste-je kot nenavadnosti. Tako pravi že veste katera stran. Ta stjan nosi seveda vseskozi očala (kaj bi se človek podajal v nevarnost, saj te lahko spoznajo in te lah-ko sonce opeče!), imenovala jih je prizmo svojega prepričanja, in skozi prizmo tega svojega prepričanja se je torej videlo, da stoje moji predniki na glavi; Mi, ki smo pametni, in ki nimamo kaj zgubiti, ve- mo: če eden od naju stoji na glavi, pomeni, da ne sto-ji prav; prepirava se lahko, kateri ne stoji prav. če gleda poleg tega eden še skozi prizmo svojega prepri-čanja, se zadeva toliko bolj zaplete, ker nastane še možnost, da tudi prizma prepričanja ne stoji prav, ali pa da ima vsaj tehnično napako. Rešitev je v ta-kem primeru edinole ena: kdor ima poleg svojega še uradno prepričanje, obstane močnejši, obstane to-rej na nogah, moji predniki p? so bili po glavah po-slani »na druga delovna mesta«. Ne glede na to, da jim to ni branilo še naprej pisati na svoje nekdanje strani Zategadelj moramo govoriti tu predvsem o demokratičnosti, dasi bi lahko govorili v isti sapi tudi o tisti večni resnici in večnem videzu, o čemer pa raje ne (ker ne smem). Obračaj sem, obračaj tja, uganke nisem mogel razrešiti in še zdaj ne vem, pri čem sem, kajti belo ni več belo v tej naši ljubi »stvar-nosti«, ampak je postalo črno, in zato sem tudi sam ostal kar pri dvobarvnem gledanju. To je, če druge-ga ne, vsaj najzanesljivejše. Tolaži me poleg tega tudi resnica, da pri nas sploh nihče in sploh nikjer in sploh nikoli ne ve, pri čem je. Ker sploh ni mogoče vedeti. Zato je kajpa najbolje abstrahirati vse te po-stranske zadeve, in verjeti sarao našemu časopisju, tam je vse tako lepo, tam se razodeva sam »procvit in prospeh«, kakor bi rekel Cankar. Upam, da mi ne bo nihče zameril, ker sem se na teoretičnih izhodiščih ip pogojenostih študentovske kulture zadržal tako dolgo. Prepričan sem namreč, da brez načelne teoretske osnove ne moremo nika-mor, še več, da je ta osnova poglavitna zadeva in prva zadeva v kulturi vobče, vsekakor pa dosti po-membnejša od konkretnih kulturnih dejanj in dosež-kov. S tem nočem reči samo to, da so altamirski pri-mitivci risali in dolbli svoje primitivne vizije v ste-no po strogih, umnih in neprimitivnih navodilih bo-disi, jamskega sveta, ald sekretariata za kulturo, am-pak hočem zatrditi predvsem to, da brez politike ne gre, ne gre brez ekonomske politike, ne brez politič-ne politike in zatorej tudi ne brez kulturne politike. Politiki mi bodo seveda spet ugovarjali, da je njiho-va politika prav tako nedeljiva, kot je nedeljiva naša umetnost, in ji$n rad verjamem, saj je samo tako raz-ložljivo, zakaj politizira v kulturi ekonomist ali po-litik v ožjem pomenu besede, nikakor pa ne kultur-nik sam. Ne zanikam, da je prišla tako naša kulturna teoretska osnova v škripce, a to ni ncjmanj pomemb-no, zapomnite si to, pomembnejše je vsekakor, da ta-ka osnova sploh ie. Za varnost in legalnost našega početja. Zastran take prepričanosti naj namignem na svo-ja konkretna kulturna dejanja in dosežke samo mi-mogrede. Predvsem bi moral poravnati vsaj zdaj svoj račun z (našo) Sodobnostjo Nihče ne more zanikati, da obstoje med našimi stranmi vsekakor intimnejše zveze, ki se razodevajo na primer že v tem, da zelo radi ponatiskujemo krajše citate drug od drugega, le s tem razločkom, da zna Sodobnst izbrati v naši hiši lepše in tudi mikavnejše odlomke. O kakršni koli ignoranci potemtakem nfe bomo govorili, saj nam bi bilo resnično žal, poseb.ej še zdaj,koposlušamo njeaie mile tožbe, kako jo je slovenska kritika mačehov-sko oznanila. Sicer pa, če postanemo sentimentalni še mi, kdo pa je pisal javno o Tribuni, kdo? Ne re-čem, popularizacija je bila, čeprav ustna, telefonska, podtalna in cikloistilna, a javna ne. Ko pa ne bi poika-zali za cenjeno revijo prav nobenega zanimanja, bi s tem očitno ne delali prav, saj nam je le-ta posvečala na začetku svojega zadnjega rojstva toliko besed, in prav iz njenih ust smo zaslužili zveneči plemiški vzdevek »kannonenfutter«. Priznajmo obenem, da je tej počastitvi sicer bo-trovalo DSK, s katerim nas vežejo prav tako bratski odnosi. Prepričan sem, da se jim nisem izneveril. Ali pa morda v eni sami malenkosti: kdor je zvesto zasledoval poezijo na naših straneh, je moral gotovo zapaziti, da sem skušal pri izboru avtorjev uveljaviti tisti princip, ki se mu je naše DSK z vso postavo uprlo, ko ga je hotelo uveljaviti tudi Društvo srbskih književnikov, namreč princip afinitete, v mojem pri-meru pač osebne afinitete. To niti ni pomembno, glav-no je, da sem zavrgel vsakršen milostno uvideven krjuč O TV smo molčali, vendar ne namerno. Ker si je prav zadnje čase zadalo Delo (konkretno za D^lo: slovenskega bravca je tako razvadilo s pisanjem šrč-nih pisemskih izlivov, da bomo sčasoma brali na nje-govih straneh le še tarnanje o potrganih tulipanih, kar pa je hujše, je vzgajanje take mentalitete pri brav-cih, da ti enačijo z Delom celo Tribuno in tudi njo za-sipljejo s pismi) težko nalogo spremljati s kritično oceno TV program za povprečnega gledavca, vidimo, da nismo naredili napak: povprečnih bravcev in gledavcev Trubuna nima več (tisti so se že odpove-dali), nadpovprečnih oddaj pa TV ne premore čutim ob sklepu, da nisem storil dovolj za našo skupnost Zato se zdaj napravljam na pot kulturnega moledovanja. Brez vseh zadržkov bom stopil med naše vrhove, in če bo sreča mila, pa bogovi naklo-njeni, vam izprosim do konca svojih dni morebiti vsaj skromno dvorano. Mogoče celo več. čeprav bo hudo, čeprav bi mi morala kultura preiti v meso in kri, pa mi je namesto tega prešla v želodec, bom to po-slanstvo izpolnil. Tudi Kačur ga je, in tudi Kačur je bil slovenski kulturnik. Herman Vogel SOPEK ZA... Na željo mnogih naših zvestih bralcev (pa najsi že spremljajo naš list zaradi simpatij ali dolžnosti), smo se za danes odlotčili, da rubriiko Aktualna ka-rikatura ukinemo in to iz več razlogov. Smešenje in kritiziranje naše Sodobnosti je družbeno škodljivo nasploh, še posebej pa, če je neargumentirano, apri-oristično, zaletavo. Zlasti nas pa vodi misel, da mora vsaka kritika vsebovati tudi že izdelano shemo, kako bi odpravili določene napake. Ker pa smo mladi in nekonstruktivni, in zato še ne moremo imeti pravega vpogleda in izkušenj, kako se danes »Kaj rešuje«, se neposredno pred koncem leta svojih napak zavemo in jih v mejah objektivnih možnosti tudi popra-vimo. Ker je znano, kako pozitiven vpliv je imela naša pred leti tradicionalna rubrika šopek za... na druž-beno zavednost in splošno odgovornost ljubljanskih študentov, še posebej pa na njihovo prvo državljan-sko dolžnost dati domovini zdravih in zavednih si-nov, jo ponovno uvajamo. Zdi se nam, da bomo tako prispevali dostojen del k vsesplošni akciji za večanje naše slovenske, danes tako nizke natalitete. SPOROCILO Lniverzitetni odbor ZŠJ Ijubljanske univerze sporoča, da je večer mlade slovenske poezije pre-ložen na soboto, 5. junija ob 20. uri na Cankarjevem vrhu na Rožniku. V primeru slabega vremena bo prireditev v dvorani Študentskega naselja. Iribuna Tribuna — list slovenskih §tudentov — Izdaja univerzitetnl odbor ZŠJ ~ Ureja uredniški odbor — Glavnl urednii: Ivo Vajgl — Odgovorni urednik Milan Pintar - Uredništvo in uprava Tribune: Poljanska 6 II — Telefon št. 310123 — Tekoči račun 600-14-608-72 — Letna naročnina 500 dinarjev — posamezen izvod 20 dinarjev — Rokopisov In fotografij ne vračamo - Tiska Casopisno podjetie »Delo« Ljubljana. Tomšičeva l. telefon 23-522 — Poštnina plačana 7 gotovini.