Ravne b. Posamezni izvod 1 šiling, mesečna naročnina 4 šilinge. fin « +. n ri 4 GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Četnik IX. Celovec, -petek, 19. tebvuav 1959 Štev. 7 (€>17) V Berlinu se razhajajo Važno za občinske volitve! Konferenca zunanjih ministrov štirih velesil v Berlinu je šla včeraj ob 18. uri h kraju. Ves zadnji teden od minulega petka naprej se je vse svetovno, zlasti pa avstrijsko zanimanje vrtelo okoli dela konference glede na vprašanje avstrijske državne pogodbe. Ostale točke dnevnega reda, čeprav so jih zunanji ministri na javnih in tajnih sejah prav tako ponovno obravnavali, zdaleka niso bile deležne take pozornosti. Prvi nekoliko dober znak za Avstrijo, da se namreč avstrijska delegacija p«! vodstvom zunanjega ministra Figla ni zaman podala v Berlin, marveč da je smela prisostvovati razen tajnim vsem sejam zunanjih ministrov, ki SO' bile posvečene avstrijskemu vprašanju, se je že po prvi seji v petek minulega tedna spreobrnil v dokajšnje razočaranje. Po izjavi avstrijskega zunanjega ministra, v kateri je rotil predstavnike velesil, naj končno Avstriji dajo' njeno suverenost in svobodo s podpisom državne pogodbe in po kratkem govoru britanskega zunanjega ministra, je sovjetski zunanji minister Molotov, katerega stališče je ves svet že nestrpno pričakoval, namesto da bi pokazal polnih devet let po končani vojni končno le sovjetsko »velikodušnost«, prišel s spet novimi, po večini za Avstrijo nesprejemljivimi predlogi. Ker so zapadne sile in Avstrija že pristali na najrazličnejše sovjetske želje glede državne pogodbe in ker za podpis državne pogodbe praktično ni bilo več nobenih pomembnih ovir, Sovjetska zveza pač ni mogla drugače, kot da stavi nove predloge in pogoje, da ji pogodbe ne bi bilo treba podpisati: Avstriji naj bi se še dodatno prepovedalo vključiti se v katero koli vojaško zvezo, ki je naperjena proti kaki državi, ki je sodelovala v vojni proti Nemčiji. Državna pogodba pa naj bi se podpisala pod pogojem, da ostanejo zavezniške zasedbene čete v deželi do sklenitve mirovne pogodbe z Nemčijo, le zavezniški svet na Dunaju naj bi se razpustil in samo iz Dunaja naj bi se umaknile vse zasedbene čete. Končno pa naj bi o tozadevnih podrobnostih spet začeli razpravljati namestniki zunanjih ministrov. Samo po sebi umevno je avstrijska delegacija morala odkloniti take predloge, kajti z nadaljevanjem zasedbe se svoboda in suverenost države ne dasta vskladiti. V teku nadaljnjih sej, na katerih je bilo predmet obravnavanja avstrijsko vprašanje, so predstavniki zapadnih sil in Avstrijsko-jugoslovanska komisija bo razpravljala o režimu na Dravi Po poročilu Jugopresa se bo še ta mesec sestala jugoslovansko-avstrijska komi-sija, ki naj reši še zadnja odprta vprašanja glede vodnega režima na Dravi, ki izvirajo iz izkoriščanja te reke v elektro-ener-getske svrhe. Točen datum in kraj sestanka še ni določen, vsekakor pa bo ta sestanek v Avstriji. To bo že četrti avstrijsko-jugoslovanski sestanek o režimu na Dravi. Prvi sestanek je bil na Bledu, drugi v Vrbi na Koroškem, tretji pa v Opatiji. Ko bodo končana ta pogajanja, bo sestavljena jugoslovansko-avstrijska dravska komisija, katere statut je bil že sprejet. S e n L — Predsednik južne Koreje Sing Man Ri je imel pred kratkim sestanek s poveljnikom čet Združenih narodov na Koreji generalom (Hiullom. Na tem sestanku je Sing Man Ri ponudil eno južnokorejsko divizijo, ki bi jo poslal v Indokino, kjer naj bi se s Francozi borila proti domačinom. Kaj o tem predlogu misli Francija, ni znano, ker predstavnik južr.okorejske vlade ni hotel povedati, ali so Francijo o ponudbi sploh obvestili. Avstrije dajali nadaljnje koncesije, zlasti s tem, da so pristali na sovjetsko formulacijo še odprtih točk državne pogodbe. Molotov pa je ostal nepopustljiv in je naprej jezdil svoje nove predloge. Predlog ameriškega zunanjega ministra Dullesa, dan v zvezi s koncesijami, naj bi državno pogodbo podpisali v četrtek pred zaključkom konference, potemtakem ni mogel biti mnogo več kot udarec v vodo. Vsa prizadevanja in celo prošnje zunanjega ministra Figla, naj bi Molotov opustil svoje nove, nesprejemljive predloge, Minuli petek, tik pred začetkom razprave o avstrijskem vprašanju je jugoslovanski opazovalec na berlinski konferenci, veleposlanik dr. Mladen Ivekovič, obiskal vodjo avstrijske delegacije, zunanjega ministra dr. ing. Figla. V razgovoru je veleposlanik Ivekovič sporočil vodji avstrijske delegacije iskrene želje narodov in vlade Jugoslavije, da bi bilo avstrijsko vprašanje uspešno rešeno. Veleposlanik Ivekovič je po obisku izjavil, da je Jugoslavija nad vse zainteresirana na sklenitvi avstrijske državne pogodbe in da je to svoje zanimanje poudarila tudi tem, da je poslala svojega opazovalca na konferenco. Jugoslovansko Čeprav je po našem trdnem prepričanju to vprašanje povsem odvečno in tudi nesmiselno, je pod silo raznih samovoljnih tolmačenj potrebno nanj ponovno odgovoriti. In nanj bo treba še toliko časa odgovarjati, dokler bodo slovenski manjšini na Koroškem jemali pouk materinskega jezika v dvojezičnih šolah, dokler bodo šovinisti razstreljevali spomenike, fizično »obračunavali« s posameznimi koroškimi Slovenci, klevetali nje in njihov osvobodilni boj... na kratko povedano, dokler bodo koroški Slovenci primorani Zadnjo nedeljo, dne 14. februarja je bila ob mednarodni udeležbi otvorjena novozgrajena skakalnica v Zahoircu. S tem pomembnim dogodkom je tudi spodnja Zilja stopila v športno življenje. 2e dolgo so čakali naši ljudje na prvo tovrstno tekmovanje v našem kraju. Končno se je ta želja le uresničila, ko je Športno društvo Zahomcjjo-vabilo tekmovalce iz Italije, Jugoslavije in Koroške na otvoritev skakalnice. Lepo število tekmovalcev se je prijavilo za tekmovanje ter prispelo večinoma ze v soboto v našo malo vasico. Toplo vreme zadnjih dni nam je skoraj vzelo pogum, da bo prireditev uspela. Po meglenem nedeljskem jutru se je le vzdignila megla in razjasnila obraze tekmovalcem in prirediteljem. Zastave treh narodov-sosedov so zavihrale in vabile ljudstvo na našo prvo prireditev. Pod zvoki koračnic so prihajale dolge vrste ljudi k skakalnici, ki je bila lepo pripravljena. Slabe poti niso zadržale naših ljudi, mladine in odraslih. Nestrpno so pričakovali gledalci začetek prireditve. Ko je bilo vse pripravljeno je pozdravil dr. Mirt Zsvitter posebno telkmo-valcc-goste iz Italije in Jugoslavije, tekmovalce iz Koroške ter številno občinstvo. Nato je otvoril član športnega društva Zahomc Petrov so privedli komaj do sklepa zunanjih ministrov, da bodo o avstrijskem vprašanju govorili še enkrat na zadnji seji konference v četrtek. (Uspeh tega zadnjega razgovora o Avstriji nam do zaključka redakcije za to številko še ni bil znan). Kakor povsem izgleda, konferenca ni prinesla splošno pričakovanega rezultata niti v avstrijskem, niti v drugih vprašanjih. Povprečni Evropejec se torej lahko upravičeno sprašuje, zakaj so take konference sploh še potrebne, ko so uspehi praktično na ničli. zanimanje za sklenitev državne pogodbe je v duhu splošne politike poglabljanja prijateljskih stikov med Avstrijo in Jugoslavijo. * O razgovoru jugoslovanskega veleposlanika Ivckoviča z avstrijskim zunanjim ministrom Figlom so nekateri listi objavili izmišljene vesti in jih zlasti na Koroškem razširili deloma z očitnim namenom, da bi škodovali ugledu socialistične Jugoslavije in omajali pri našem ljudstvu zaupanje v načelnost njene politike. V naslednjem ponatiskujemo komentar, ki ga je v tej zvezi objavil Slovenski poročevalec pod naslovom: boriti se za svoje osnovne demokratične in nacionalne pravice. Vse dotlej je gornje vprašanje odvečno, vse dotlej se slovenski narod in jugoslovanski narodi sploh, ne morejo odreči skrbi za življenjske pogoje, za gospodarski, kulturni in politični razvoj narodne manjšine, ki je živi del slovenskega in vseh jugoslovanskih narodov. Tej skrbi se bomo odpovedali šele takrat, ko bo slovenski živelj na Koroškem res enak med enakimi. In takrat, ko bosta slovenski in avstrijski človek na Koroš- Franci novo skakalnico. Pretrgal je rdeči trak, ki je bil razpet čez skakalnico ter tako simbolično odprl naši mladini pot v lepi smučarski šport. Kljub slabemu vremenu je dobro pripravljena skakalnica dovolila tri skoke, poskusni ter dva skoka v konkurenci. Jugoslavija je dala štiri tekmovalce, ki so že pri treningu pokazali, da bodo močno posegli v konkurenco. Iz Italije je bilo prijavljenih pet tekmovalcev, prišla pa sta le dva, ostalim se je med potjo pokvaril avto ter so tako zamudili tekmovanje. Tudi koroška društva so bila dobro zastopana, ne samo sosedna, ampak celo iz Celovca, Vrbe, Št. lija, Bistrice na Dravi itd. Jasno je, da niso manjkali fantje iz Bilčovsa in tudi Št. Jani je poslal zastopnika. 31 tekmovalcev kljub prireditvam v Šmohorju. Beljaku in drugod je število, ki kaže veliko zanimanje za našo prireditev. Razveseljivo je, da je športno društvo Zahomc postavilo številčno najmočnejše moštvo z osmimi tekmovalci. Kot prvi tekmovalec v konkurenci se je pognal čez most Lojze Gorjanc iz Jugoslavije, ki je pristal po krasnem letu na 30 metrov ter zel viharen aplavz. Tako so se vrstili tekmovalci eden za drugim ter želi odobravanje hvaležnega občinstva. V nedeljo, dne 21. t. m., je zadnji dan za vlaganje kandidatnih list pri pristojni občinski volilni oblasti. Volilni predlog mera vsebovati ime stranke oziroma volilne skupine, kandidatno listo z imeni, priimki, poklicem, rojstnim letom in naslovom kandidatov ter naslov pooblaščenega zastopnika volilne skupine. Volilni predlog mora biti podpisan od najmanj 25 volilnih upravičencev. Vsaka volilna skupina ki se bo udeležila volitev, lahko pošlje v vsak volilni lokal po dve volilni priči. Pooblaščeni zastopnik volilne skupine (stranke) mora priče pismeno sporočiti občinskemu volilnemu vodji najkasneje 10. dan pred dnevom volitev, to je najpozneje do 4. marca. Volilne priče morajo imeti volilno pravico v dotični občini. Čeprav so volilne priče samo zaupniki volilne skupine in nimajo neposrednega vpliva na potek volitev, je njihova navzočnost pri w>litvah koristna in potrebna. Zato jih pravočasno imenujte! kem živela res v medsebojnih socialističnih odnosih, bo gornje vprašanje tudi samo po sebi zginilo. Saj se takrat ne bo več pojavljalo ne vprašanje narodnosti, ne meja in ne jezika, saj bo takrat dom to in onstran Karavank povsem enak. In prav zatO' jc povsem neumestno, če so nekateri avstrijski listi ob Ivckoviče-vem obisku pri ing. Figlu zapisali, da se je Jugoslavija svečano, uradno »odrekla svojih teritorialnih zahtev do dela Koroške«. Po našem mnenju bi bilo logično in tudi razveseljivo, če bi se ob iskreni jugoslovanski podpori avstrijskim težnjam po svobodi in neodvisnosti, avstrijski demokratični, predvsem pa socialistični tisk zavzel za nadaljnje poglabljanje odnosov med obema državama,, prav s tem v zvezi pa tudi za večje razumevanje utemeljenih teženj koroških Slovencev. Kajti le tako zavzemanje bi končno pripeljalo do ustrezajočih, že omenjenih medsebojnih odnosov, le po tej poti bi sčasoma moglo priti do tega, da bi gornje vprašanje res moglo odpasti. Vsaka druga pot pa je škodljiva, posebno pa še tista, po kateri z napačnim tolmačenjem hote ali nehote vnašajo dezorientacijo ter vzpodbujajo že tako preveč sproščene šovinistične strasti. V drugem konkurenčnem skoku je po krasnem letu Lojze Gorjanc podaljšal skok za pol metra ter postavil z 30 in pol metra rekord skakalnice. S tem je bil zmagovalec že skoraj siguren in občinstvo je vzkipelo od navdušenja. Tudi naši skakalci, ki so želi že mnogo uspehov na prireditvah v Pliberku, Šmohorju in črni v Jugoslaviji, so dobro odrezala. Nekateri tekmovalci so imeli smolo z mazanjem smučk, kajti boljše daljave je dosegel samo tisti, ki je tudi dobro in prav mazal. Tekmovanje se je zaključilo samo z enim padcem, ki pa prav tako ni bil hud. To je dalo naši novi skakalnici ponovno najboljše spričevalo. Isto so potrdili skakalci sami ter vsi sodniki. Ob 17. uri so se zbrali tekmovalci ter številno občinstvo v gostilni pri Hrepcu k razdelitvi nagrad ter podelitvi pokala »Zilje". Predsednik Športnega društva Zahomc, Janko Wiegele, jc pozdravil predvsem prezidenta Koroške in vzhodnotirolske smučarske ^ zveze g. Bildsteina, tekmovalce in zbrano občinstvo ter se zahvalil vsem, ki so pripomogli k dograditvi skakalnice in sijajno uspeli otvoritvi. Nato je pozdravil zbrane tekmovalce in občinstvo prezadent Koroške in vzhodnotirolske smučarske zveze g. Albert Bildstein. Pohvalil je požrtvovalnost mladine Zahomca pri gradnji skakalnice ter njen trud za dobro uspelo prireditev. »Šport ne pozna meja, ne razlike narodnosti in političnega prepričanja, (Dalje na 8. strani) Jugoslavija želi rešitev avstrijskega vprašanja Beograjska „ Borba” o obisku Ivekoviča pri Figlu ŠKODLJIVA POT Ali se Jugoslavija odreka koroških Slovencev? Šport ne pozna meja, ne razlike med narodi Otvoritve nove skakalnice v Zahomcu so se udeležili tekmovalci iz Jugoslavije, Italije in raznih krajev Koroške ter doprinesli k lepemu uspehu prireditve Predragi krediti za investicije v gospodarstvu Na nedavnem socialističnem zborovanju na Dunaju je poslanec dr. Migsch nagajal, da je industrijska produkcija v Avstriji v preteklih letih močno napredovala. V primeri z letom 1937 je proizvodnja do leta 1951 napredovala za 68,5 odstotka. Od tega časa naprej pa ni zaznamovati naraščanja proizvodnje. V primeri z letom 1937 proizvajajo v Avstriji za 110,6 odstotka več produkcijskih sredstev (stroji, objekti, hiše in podobne trajne dobrine), toda samo za 27,2 odstotka več dobrin za potrošnjo. To pomeni, da so v Avstriji razširili »temeljno industrijo in razvili temeljne naprave za električno silo. Na tej bazi daleč zaostaja izgradnja industrije za potrošne dobrine. Nastane vprašanje, zakaj v Avstriji ni mogoče nadalje vzdržati produkcijski prirastek let 1948 do 1951. Vzrok tega za-stanka je pripisati dragim kreditom. Do zdaj je bilo mogoče izgraditi gospodarstvo s krediti iz ameriške pomoči, ki so bili zelo poceni. Pritok teh kreditov je prenehal in so industrijska in obrtna podjetja pri financiranju investicij navezana na kredite avstrijskih bank. Kdor pa se mora v Avstriji posluževati bančnih kreditov, je občutno obremenjen. Do pred kratkim so. znašale bančne obresti s stranskimi strošli 11 do 14 odstotkov, Pri tako visokih kreditnah stroških je nemogoče ustanavljati nove obrate za proizvodnjo in že obstoječe razširiti. Stroški za kredite v veliki meri vplivajo na stroške proizvodnje. V normalnih časih ne more industrijsko ali obrtno podjetje prigospodariti tako visoke dobičke, da bi moglo plačevati 11 do 14 odstotkov kreditnih stroškov. Avstrijska Narodna banka je znižala obrestno mero od 6 na 4 odstotke. Odgovarjajoče temu bi morale tudi banke znižati obresti za 4 odstotke. Dejansko pa banke še vedno zahtevajo 9 do 12 odstotkov kreditnih obresti in postranskih stroškov. Banke utemeljujejo visoke kreditne stroške z navedbo, da leži v njihovih blagajnah dve milijardi šilingov, ki ne donašajo nobenih dobičkov. Ne glede na to, da je pri naši kapitalni revščini neodgovorno, da hranijo toliko denarja skoraj poldrugo leto neizkoriščenega v blagajnah, banke s svojo trditvijo še niso dokazale upravičenosti zaračunavanja visokih obresti in drugih stroškov v zvezi s krediti, ker še do zdaj niso razglasile svojih bilanc, iz katerih bi se bilo mogoče preveriti o računu stroškov. Doseženi dobički pa morajo biti vsekakor visoki, če upoštevamo različne gradbene načrte posameznih bank. Ob zaključku je poslanec dejal, da morajo biti banke v službi gospodarstva. Nova trajna delavna mesta bo mogoče ustvariti le, če se bo industrija in obrt nadalje širila in izpopolnjevala. — Po naših krajih imamo svoje male banke za kmete in obrtnike, to so naše hra- nilnice in posojilnice. Smoter naših vaških kreditnih ustanov je preskrbeti svojim članom v potrebi za zboljšanje gospodarstva in investicije čim bolj poceni kredite. Te naše vaške banke na zadružni podlagi morajo vse bolj prodreti v zavest ljudstva. Ves domači denarni promet naj gre skozi domače hranilnice in posojilnice. Razgledani in uvidevni naši kmetje morajo biti neutrudni poborniki tudi našega kreditnega zadružništva. Kreditno in blagovno zadružništvo je med seboj tesno povezano. Noben kmet in obrtnik naj ne hrani denarja, kadar ga ima, doma, kjer je izpostavljen nevarnosti tatvine, požara in včasih tudi nepotrebnim ter nekoristnim izdatkom. Denar v domače zavode, četudi za kratko časa. Zadruga mora poslovati prožno, da vloge vsak čas lahko tudi vrne, v potrebi pa pomaga s čim cenejšim posojilom. Z aktivno udeležbo pri naših kreditnih zadrugah pomaga vsak sebi in drugim, vsi skupaj pa lahko na podlagi močnega zadružništva ostanejo na krepkih nogah gospodarji na svoji zemlji. feS?SVETU V Beneški Sloveniji preganjajo slovenščino iz cerkve Nevzdržne gospodarske razmere, v katerih so prisiljeni živeti beneški Slovenci pod Italijo, niso edina nadloga, ki tlači ta del slovenskega naroda. Izpostavljeni so tudi hudemu kulturnemu zatiranju. Italijanske oblasti se na vse načine prizadevajo, da bi zatrle slovensko govorico domačinov. Sedaj so jo začele preganjati tudi iz cerkve kot edinega javnega prostora, kjer so beneški Slovenci še smeli uporabljati svoj slovenski materinski jezik. V zadnjem času so širili italijanski šovinisti letake, v katerih zahtevajo odpravo slovenskega jezika pri verskih obredih. To zahtevo so utemeljevali s tem, da »so v vseh cerkvah od leta 1933 do 1944 uporabljali italijanščino«. Gonjo proti slovenščini v cerkvah so sprožili že lanskega novembra, ko so sklicali župane iz Beneške Slovenije na prefekturo v Videm in zahtevali od njih, naj prisilijo slovenske duhovnike, da bodo prenehali s »protiitalijanskim delom«, se pravi s slovenskimi pridigami in cerkvenimi obredi v slovenskem jeziku. V tem smislu so izdali odlok in ga poslali duhovnikom po Slovenski Benečiji. Take odloke so dobili župniki v Srednjem, Topolovem, Gorenjem, Št. Lenardu, Tribilju in drugod. Nekateri slovenski duhovniki so sicer pri maši prebrali uradni odlok, toda s pripombo, da je obžalovanja vredno vmešavanje občine v cerkvene zadeve. Nekateri slovenski duhovniki so se zaradi preganjanja slovenskega jezika pritožili pri videmski nadškofiji. Od tam pa so jim očitajoče odgovorili, da so cerkvene oblasti leta 1918 odpravile furlanščino iz cerkve, pa se temu ni nihče upiral, zato bi bilo po njihovem najbolje, da beneški Slovenci ne protestirajo zaradi tega. Tako so tudi višje cerkvene oblasti potrdile ta raznarodovalni ukrep proti beneškim Slovencem. Washington. — Znano je, da bi Francija na vsak način hotela doseči kakršno koli intervencijo Amerike v Indokini, kjer Francozom nikakor ne gre preveč dobro. Da pa o takšni intervenciji Amerika ni navdušena, kaže izjava predsednika Eisenhowerja, ki je poudaril, da Amerike ne bi mogla zadeti večja tragedija, kot če bi se kakor kbli zapletla v vojno v Indokini. Trst. — Ob Jadranskem morju so odkrili spominsko ploščo enemu izmed iredentističnih demonstrantov, ki so izgubili življenja pri lanskih fašističnih izgredih v Trstu. Enake proslave so imeli tudi v številnih drugih italijanskih mestih, kjer so po znani navadi dajali duška svojemu imperializmu, poudarjajoč ita-lijanstvo Trsta in Primorske. London. — Biro Sooialistične internacionale je sklenil, da bo v dneh 27. in 28. februarja v Bruselju konferenca evropskih socialističnih strank, kjer naj bi obravnavali mednarodni politični položaj, evropsko sodelovanje in evropske institucije. Kairo. — Predsednik egiptovske republike general Nagib bo začetkom marca obiskal Sudan, kjer se bo verjetno udeležil otvoritve sudanskega parlamenta. — Tudi Angleži se očitno zanimivo za obisk generala Nagiba V Londonu, kar kaže dejstvo, da so Churchilla v spodnjem dOmu vprašali, če namerava povabiti Nagiba, da bi z njim proučil ovire, ki obstojajo pri sklenitvi medsebojnega sporazuma o Suezu. Churchill pa je mnenja, da takšen obisk ne bi bil koristen. Založniška dejavnost italijanske manjšine na Reki Italijanska nacionalna manjšina na Reki je dobila pred letom dni svojo založbo »Edit«, ki je v tem kratkem času zelo razvila svojo dejavnost. Izdala je že vrsto učnih knjig za italijanske ljudske in srednje šole, ki jih imajo Italijani na Reki. Poleg učbenikov pa izdaja ta založba tudi leposlovne knjige. Od pisateljev in pesnikov italijanske narodne manjšine je izšla zbirka pesmi Osvalda Ramousa, knjiga Erosa Sekvija »Bilo nas je mnogo« in druge. Založba tiska tudi »Spomine istrskega borca«, ki jih je napisal podpredsednik italijanske zveze Andrija Bcnusi in so bili prevedeni v hrvaščino. Založba je izdala italijanski prevod Dedijerovega življenjepisa maršala Tita in Čosičevega romana »Daleč je sonce«, za tisk pa pripravlja med drugim Cankarjevega »Martina Kačurja« in antologijo jugoslovanske proze in poezije. V založbi Edit izhajajo tudi mnogi politični in poljudno-znan-stveni spisi za italijansko narodno manjšino na Reki. Kakor vse manjšinske ustanove v Jugoslaviji, je tudi založniška dejavnost italijanske manjšine deležna širokogrudne pomoči s strani ljudske oblasti. Kdaj bomo mogli tudi Slovenci na Koroškem ugotoviti kaj podobnega? Slovenija bo letos spet povečala industrijsko proizvodnjo Republiški zavod za planiranje predvideva, da se bo industrijska proizvodnja v Sloveniji letos povečala za 9 do 10 odstotkov. To bodo dosegli z boljšim izkoriščanjem obstoječe industrije, zlasti pa s pričetkom obratovanja novih obratov. Med novimi obrati navajajo na prvem mestu tovarno v Kidričevem pri Ptuju, ki bo letos dala 20.000 ton glinice in 5.000 ton aluminija. Proizvodnjo bodo zelo povečale tudi železarne v Jesenicah, Ravnah na Koroškem in Štorah ter tovarna rudarskih strojev v Trbovljah. S tremi novimi agregati na Savi in Dravi se bo znatno povečala tudi proizvodnja energije. električne „Čikarji”v Italiji Beda, ki vlada zlasti v srednji in južni Italiji, sili ljudi k iskanju najrazličnejših sredstev in načinov za preživljanje. Kajpak je povsod razširjena »črna borza« in to zlasti s cigaretami, ki oškodujejo državo letno za nekaj milijard lir. Vendar se slednja ni razširila samo na vtihotaplja-nje cigaret temveč tudi na nabiranje »či-kov« (cigaretnih ogorkov); t. j. na delo, s katerim se ukvarjajo sto tisoči, predvsem brezposelni, ki nimajo nobenega drugega zaslužka in ki pobirajo po cestah ogorke. FORMOZA — muzej protiljudskega režima Otok Taivan ali Formoza, kjer se je s pomočjo ameriških imperialistov vgnez-dil dosedanji protiljudski nacionalistični kitajski režim, obsega približno 35.800 km2 in šteje okoli 8 milijonov prebivalcev. Prvotni prebivalci so bili Malajci, v šestem stoletju pa so se pričeli na tem otoku naseljevati Kitajci. Z izgubljeno vojno Kitajske proti Japonski 1895. leta so Kitajci izgubili oblast nad otokom in je od takrat pa vse do 1945. leta bil otok Formoza v posesti Japoncev. Po končani drugi svetovni vojni je bila Formoza vrnjena Kitajski. Za časa japonske okupacije se je vsa industrija na Taivanu razvijala v glavnem v smeri, od katere je imela Japonska pac največjo korist. Japonci so kar najbolj vztrajali na gojenju riža in sladkorja, ki so ga potrebovali. Med drugim ima Formoza precej tobaka, vina, olja, pa tudi nekaj rudnin. Med domačim prebivalstvom je v glavnem opaziti tri politične struje in to kuo-mintanško, komunistično in^ pokret za avtonomno Formozo. Vse kaže, da je danes ogromna večina prebivalstva na strani pristašev pokreta »Formozo —% Formo-zanom«. Voditelji tega pokreta so sedaj v glavnem v pregnanstvu, v Hong Kongu, na Japonskem in drugod. Ko je 1947. leta Čang-Kajšek — vodja kitajskih nacionalistov — spoznal, da se ne bo mogel več dolgo upirati Mao Ce Tungovim oddelkom, si je kot najbolj primerno zatočišče izbral Formozo. Formoza velja za strateško izredno pomembno oporišče na področju Daljnega vzhoda. Otok je okoli 200 km oddaljen od kitajske obale in ima s svojo lego ključen položaj med otoki, razkropljenimi od Japonske do Filipinov. Še predno se je Čang-Kajšek dokončno »preselil« na Formozo, je začel na ta otok seliti iz kitajske celine vse kar se mu je zdelo ogroženega in istočasno graditi vojašnice, oporišča ter skladišča. Ko je bil 1949. leta dokončno premagan, se je zatekel na Formozo tudi sam. Njegova tako imenovana nacionalistična vojska šteje sedaj okrog 600.000 ljudi. Prihod Čang-Kajška na Formozo je ojačal njegovo oblast, ki je bila na otoku zadnja leta precej omajana, med drugim tudi zaradi stalnega rovarjenja med domačimi voditelji. Po njegovem prihodu so mnogi voditelji, prej njegovi pripadniki, odšli h komunistom v Ameriko, pa tudi drugam. Čang-Kajšeku se je posrečilo obdržati svoj po- ložaj s tem, da je vešče lovil ravnotežje med ostalimi tekmeci, vendar pa njegova vlada nikakor ni v stanju iz lastnih sredstev uravnovesiti proračuna. Iz dohodkov razmeroma malega otoka se oskrbuje vojni aparat, ki ga sicer pomagajo vzdrževati Združene države. Pomoč Združenih držav je temu preživelemu kitajskemu voditelju od 1949. leta dalje vedno večja. Čang-Kajšek pa si pomaga tudi s prodajo zlatih rezerv in nemalokrat tudi enostavno s ponatiskovanjem denarja. Mirno lahko trdimo, da »nacionalna kitajska vlada« brez ameriške pomoči nikakor ne bi mogla obstojati. Koncem novembra je obiskal Formozo Sing Man Ri, predsednik Južne Koreje. Čeprav južnokorejski uradni krogi izjavljajo, da gre le za »vljudnostni obisk«, mnogi smatrajo obisk kot pripravo^ za sklenitev vojaške pogodbe med Južno Korejo in kuomintanško vlado. Ker pa zaradi avanturističnega zadržanja Sing Man Ria le-ta med azijskim ljudstvom ni priljubljen in ga na primer v Indiji imenujejo »norec iz Seula«, lahko zaključimo, da zveza med Čang-Kajškom in Sing Man Riem predstavlja v današnjih okoliščinah vse prej kot prispevek za mir v svetu. Nedvomno pa je, da bo Formoza, ki predstavlja danes muzej protiljudskega režima, v bodočnosti še večkrat kamen spotike pri reševanju azijskih vprašanj. Za predelavo ogorkov v »nove« cigarete imajo na razpolago kar lepo število tajnih delavnic. V teh delavnicah primešajo med »čike« ameriški ali kak drug tobak. Tako se te »nove« cigarete, ki jih prodajajo na vogalih ulic, kaj težko razlikujejo od normalnih. Cena je zelo različna in je odvisna od vrste cigaret. Za pol kg tobaka iz ogorkov je potrebno 1600 »čikov«, za katere »strokovnjaki« trdijo, da se jih da nabrati v enem dnevu. Te »cigarete« so izredno škodljive, saj se nahaja v njih ogromno število bolezenskih klic in koncentriran nikotin. V teh tajnih delavnicah namreč ne uporabljajo nikakih desin-fekcijskih sredstev. To »delo« opravljajo v Italiji predvsem otroci, ki jih imenujejo »ciccaiolo«. Zelo žalostno a vendar resnično je, da na ta način mnogi otroci vzdržujejo brezposelne starše. Trgovina z ogorki je izvrstno organizirana in pravijo, da razpolaga z dobrim kapitalom. Nekateri praVijo celo, da je ta nova »industrijska veja« podkupila policijo, ki jih sicer preganja. Doslej še policija ni uspela odkriti »tovarn«, ker se vsi, ki se s tem ukvarjajo, spretno izmikajo. Kako se ne bi, saj jim je to že dalj časa edino sredstvo zaslužka. Izseljevanje po nacističnem vzoru v Južni Afriki Indijska vlada je izvedela, da namerava predsednik Južnoafriške unije Malan izseliti indijsko nacionalno manjšino iz Johannesburga v 20 milj oddaljeno vas. Po Malanovem načrtu bi v kratkem času izselili iz glavnega mesta Južnoafriške unije 25.000 Indijcev. Voditelj indijske kongresne stranke v Transvaalu je koncem minulega meseca izjavil, da bi ta Malanov ukrep popolnoma uničil gospodarsko in politično moč Indijcev v Južnoafriški uniji. Dejal je, da je pripravljen zbrati 100.000 podpisov Indijcev, ki nasprotujejo temu nacističnemu ukrepu. Dokumenti govore... O raznarodovalnem stremljenju tržaškega škofa Santina (1. nadaljevanje) Drugi boj, že močnejši, je podvzel škof Santin proti stoletja ohranjeni uporabi slovenskega jezika pri opravilih in liturgičnih molitvah, uporabi, ki jo je imeno- val »zloraba«. S tem v zvezi je poslal že po prvih mesecih svojega škofovanja — da bi tako podprl želje in voljo fašističnih oblasti — Sveti kongregaciji za obrede v Rim naslednji predlog: Značilen je dogodek, ki se je pripetil župniku Francu Rožiču iz Podgraje. Dne 6. julija je sporočil škofiji, da ni uvedel nobene »zlorabe«. — Ker odgovor škofa ni zadovoljil, mu je — po ultimativnem vabilu — poslal pismo, v katerem mu je obrazložil, da je uporaba slovenskega jezika opravičena in izraža, da ne more ugoditi zahtevam škofa. Istočasno je podal svoje »dimissoriales«. Pismo, v katerem se slovenski župnik odločno postavlja za slovenski jezik, bomo objavili v prihodnjem nadaljevanju. Sveti kongregaciji za obrede v Rimu. V šestih župnijah Reške škofije pojejo v „schiavetto“ (slovanski jezik, malo starinski, ki ni glagoljanski) vse dele maše, ki se pojejo, in v istem jeziku pojejo tudi molitve ter mrtvaško opravilo, kakor tudi recitirajo liturgične molitve pri delitvi zakramentov. — — — Dogaja se nadalje že nekaj časa, da so pričeli tudi v drugih slovenskih župnijah uporabljati slovenski jezik pri petju „Pange lingua“ (blagoslov — op. ured.; ter pri drugih liturgičnih himnah kakor tudi pri svetem obhajilu. Sedaj se jaz nahajam pred dvema neprijetnostima. Prva je zaradi prekršitve točnih predpisov, razen ako ni posebnih koncesij, ki jih tu v Trstu nihče ne pozna. Dekret je dovoljeval glagoljico tam, kjer so jo od leta 1866 dalje nepretrgoma uporabljali. V teh šestih župnijah se je v času dekreta uporabljalo in se še uporablja „schiavetto“ ter zato mislim, da se v teh župnijah ne morejo dati nove koncesije, o katerih je govora v nekih določilih „Sinoda di Veglia“ iz leta 1928, ali v dekretu te iste svete kongregacije z 9/III/I927, ki dopušča izdanje Messale Romano Slavonico „et universo Clero lingua slovanica rite utenti libenter indulsit“. Druga stvar je, da se nahajamo v Italiji in to v posebno delikatni coni, kjer se je nacionalni čut povzpel radi bližnjih mej ter minulih bitk do resnične napetosti. Prisotnost italijanskih elementov v teh župnijah in oblasti, ki jih moti slovensko bogoslužje, povzroča stalne tožbe in pritožbe, ki se iznašajo pred pokrajinske oblasti in pred ordinariat. To je težaven in nevaren položaj. Posamezni dušni pastirji, ki so zaradi teh stvari prizadeti, pravijo, da ljudstvo teh župnij, ki je v veliki večini slovansko, ne bi rado videlo sprememb in da bi tolmačilo tozadevno poseganje na verskem področju v političnem smislu. Toda tudi oni čutijo, da se bo treba podvreči neizbežnosti. Večkrat sem razložil, da to ne pomeni raznarodovanja, temveč sprejetje obstoječe discipline latinske cerkve in da prehod, ki se ga absolutno zahteva, ne bi bil težak, če bi bila ta misel iznešena slovanskim vernikom s strani slovanskih dušnih pastirjev. Sedaj se ponižno obračam na to Sveto kongregacijo, da bi zvedel, kako naj se obnašam v bodoče. Z globokim spoštovanjem Reka, 20. febr. 1954 Anton Santin škof Uporabo slovenščine je škof imenoval »zloraba” Z odlokom 393/34 z dne 1. junija 1934, rabo slovenskega jezika pri liturgičnih objavljenim v »Bollettino del Clero« opravilih. V tem odloku pravi med dru-(Glasilo za duhovnike — op. ured.) je gim naslednje: on (Santin — op. ured.) prepovedal upo- „— — — Ukazujem torej, da se ukinejo vse zlorabe, ki so se do sedaj uvedle. Kjer bi bilo potrebno, naj ljudstvu dušni pastirji z vso previdno gorečnostjo, ki jo mora imeti vsak duhovnik pri izvrševanju, dopovedo, da naj sledijo zakonom cerkve tudi kar se tiče zlorab in da je latinščina univerzalni jezik cerkve.“ Sistematično zapostavljanje, ki ga je izvajal, je dokazano z mnogimi okrožnicami in priganjanji kot na primer z okrožnicami na župnišča Jelšane, Trnovo, Pod- POPRAVEK V zadnji številki se nam je na 3. strani vrinila neljuba pomota in se mora v predzadnji vrstici nad zadnjim podnaslovom pravilno glasiti, da je odšel škof Santin marca 1934 v Rim, kjer naj bi prejel odgovarjajoča navodila. graje, Knežak in Prem z dne 22. junija 1934; nadalje na vse kaplani je z okrožnico z dne 9. 7. 1934 in na pet novih župnišč reške škofije z okrožnico istega datuma, kot je bila prednja. Nadaljnje preganjanje je bilo objavljeno od njega (škofa Santina — op. ured.) tudi v julijski številki »Duhovnega glasila Reške škofije«. Ker župnije niso odgovorile zadovoljivo niti na ta preganjanja, je poslal dne 10. avgusta župnikom v Knežak, Zagorje, Prem in Podgraje vabilo ultimativnega značaja. Zgled zavednosti primorskih Slovencev in njihove duhovščine Ob zaključku naše razprave o po-nemčevalni vlogi krškega ordinariata je naše uredništvo prejelo zgoščen opis podobnih potujčevalnih prizadevanj na cerkvenem področju med primorskimi Slovenci in v Istri. Prispevek, za katerega se avtorju prisrčno zahvaljujemo, smatramo kot primerno dopolnilo k objavljanju izvlečkov iz dokumentarne knjige o raznarodovalni vlogi sedanjega tržaškega škofa Santina. Leta 1953 je tržaški škof Antonio Santin praznoval dvajsetletnico, odlkar je postal škof. Ves čas svojega škofovanja je bil duhovni nadpastir med Slovenci in Hrvati. Najprej je bil postavljen leta 1933 za škofa reške škofije, v kateri žive slovenski, hrvatski in italijanski verniki. Leta 1938 je bil škof Santin premeščen na važnejše mesto škofa v tržaško-kopr-ski škofiji, v kateri je takrat živelo nad 200.000 slovenskih in hrvatskih vernikov. 650.000 Slovencev in Hrvatov je živelo med dvema svetovnima vojnama v Italiji. Razdeljeni so bili v cerkvenem pogledu med šest škofij. Pod avstro-ogrsko monarhijo sta bila na čelu škofij, v katerih so živeli primorski Slovenci, zmeraj po dva slovenska škofa, zlasti pa v goriški nadškofiji, kjer so bili Slovenci v veliki večini. Ko pa so prišli primorski Slovenci in Hrvatje pod Italijo, je Vatikan v nekoliko letih zamenjal slovenske škofe v Gorici in Trstu z Italijani in še ustanovil dve novi škofiji v Zadru in na Reki, kjer je tudi postavil za nova škofa dva Italijana. Med vsemi temi šestimi škofi, ki so pastiro-vali med Slovenci in Hrvati na Primorskem, je bil narodno najbolj nestrpen škof Antonio Santin. Slovenski duhovniki v reški škofiji niso vedeli, s kom bodo imeli opravka in so se zato ob njegovem prihodu leta 1933 obrnili zaupno na njega s spomenico in mu našteli vse krivice, ki jih je glede vzgoje semeniščni-kov in glede uporabe hrvaškega in slovenskega jezika zakrivil njegov prednik škof Sain. Toda že ta prva vloga slovenskih in hrvatskih duhovnikov na škofa Santina je ostala nerešena. Pa še več, škof Santin je kopičil nove in nove krivice proti vsemu, kar je bilo staroslovanskega, slovenskega in hrvatskega v cerkvi. Škof Santin se je boril proti glagolici, proti „schiavettu“ — staroslovanskem narečju v cerkvenih obredih ; z vso silo se je potegoval za to, da bi slovenske in hrvatske otroke učili v šoli verouk v italijanščini. Svoje podrejene duhovnike je hotel prisiliti, da bi mu dopisovali samo v italijanščini ter da bi sestavljali cerkvene račune samo v italijanskem jeziku. Semeniščnike svoje škofije ni hotel vzgajati v domačem semenišču v Gorici, temveč jih je pošiljal v daljne Benetke. Fašističnemu režimu je to raznarodovalno počenjanje škofa Santi- na ugajalo ter je zato poskrbel, da so škofa Santina tudi odlikovali s posebnim odlikovanjem. Na Tržaškem je škof Santin do druge svetovne vojne še povečal svoje preganjanje slovenščine v cerkvenih obredih in po semeniščih. Na Primorskem pa je naletel škof Santin na slovensko ljudstvo, ki je odločno branita svoje jezikovne pravice nele nasproti italijanskim civilnim oblastem, temveč tudi nasproti italijanski visoki duhovščini. Tudi slovenska in hrvatska duhovščina se je vseh dvajset let, odkar pastirujc nevredni škof Santin, borila in se še bori proti vsem raznarodovalnim spletkam škofa Santina. Znani zgodovinar slovenskih narodnih manjšin v svetu prof. Lavo Čermelj v Ljubljani je zbral skupaj samo spomenice in pisma, ki so jih pisali slovenski duhovniki v Vatikan ali pa na sovražnika slovenskega jezika škofa Santina ter odgovore — ukazujoče ali pa dvoumne njihovega škofa, in jih objavil v posebni knjigi. Profesor Čermelj ni ničesar dodal iz svojega, ker dovolj glasno govore dokumenti sami. Škof Santin si je iz odgovorov na pritožbe slovenskega ljudstva in slovenskih duhovnikov stkal tak življenjepis, ki bo ostal v zgodovini na sramoto njemu samemu in višjim cerkvenim krogom, ki so njegovo počenjanje dovoljevali in ki nad njim še zmeraj drže svojo zaščitno roko. Primorski slovenski duhovniki niso hoteli učiti verouka v italijanskih osnovnih šolah, ker bi ga morali učiti v tujem italijanskem jeziku. Upravičeno so bili slovenski duhovniki v reški in tržaški škofiji ogorčeni, da se slovenski semeniščniki niso smeli med seboj pogovarjati v materinem jeziku. Primorski duhovniki vedo, da mora pravi duhovnik, pravi učitelj svojega ljudstva znati svoj jezik popolnoma pismeno in ustno, da mora poznati zgodovino svojega naroda in pisatelje svojega rodu, če hoče, da bo njegova beseda v pridigi ali pa v šoli kaj zalegla in obveljala. Vsakdo, kdor uči in vodi svoje ljudstvo, učitelj, duhovnik, zdravnik, vsakdo mora znati vse o svojem narodu in o svojem materinem jeziku. Koroškim Slovencem mora biti možato in nepopustno stališče primorskih Slovencev — prej pod Italijo med dvema vojnama, sedaj pa v coni A na Tržaškem in deloma na Goriškem in v Beneški Sloveniji pod Italijo — za zgled, kako mora biti vse ljudstvo, vsak posameznik zlasti pa intelektualci — pa bodisi učitelji, duhovniki, profesorji, zdravniki itd. nepopustljivi v obrambi življenjsko važnih pravic svojega naroda. Niti še tako visok položaj njihovih predpostavljenih, niti še tako utrjena avtoriteta civilnih ali pa cerkvenih predpostavljenih oblasti jih ne more odvezati od njihove dolžnosti, da morajo po vseh moralnih zakonih kljubovati vsaki krivici, ki bi prišla nad njihov narod s še tako posvečenega in avtoritativnega mesta. Dr. Mirko Rupel: 11 SLOVENSKI JEZIK Pisava sestavljenih besed Nekatere besede pišemo skupaj, n. pr. bržkone, nepridiprav, petindvajset, čeprav so sestavljene iz več sestavin (brž ko ne, ne pridi prav, pet in dvajset). Poglejmo si zdaj, katere so take besede, da se pišejo skupaj. Osnovno pravilo pravi, da pišemo spojenke skupaj, sklope pa narazen. Spojenke so tiste besede, ki so se tako spojile, da imajo navadno en sam poudarek (vinograd, nepridiprav), pri sklopih pa so sestavine ohranile svojo Obliko in svoj poudarek (narobe svet, tako rekoč).] Seveda je včasih težko določati, kje je meja med spojenkami in sklopi; od tod tudi napake v pisavi. Pregledati hočemo tu spojenke in sklope pri posameznih besednih vrstah. Samostalniki. Skupaj pišemo: nepridiprav, vinograd, hudournik, volkodlak, tihotapec itd.; narazen pa: mož beseda, mojster skaza, velika noč, po poli brat itd. Tuje je in zato napak, če kdo piše Dieselmotorji, prav je: motorji Diesel ali Dieslovi motorji; tako še žarki alfa (ne: alfa-žarki), baterije Zmaj (ne: Zmaj-bateriie). Pridevniki. Skupaj pišemo: sladkosneden, golorok, šmarnogorski (čeprav pišemo Šmarna gora), narodnoosvobodilen (narodna osvoboditev) literarnozgodovinski (literarna zgodovina, poljudnoznanstven (poljudno znanstvo) itd. Skupaj pišemo tudi označitve za barve: temnordeč, svetlordec, rjavorumen . .. Vendar pišemo narazen: splošno veljaven, smrtno nevaren, čudno spačen; v teh primerih je prva beseda načinov-ni prislov (kako spačen? čudno spačen). Zaimki. Zaimenske spojenke so: marsikdo, marsikak, vsakteri, malokateri, malokdo, vsepovsod, vseveden, tostran, onkraj itd.; sklopi pa: kdor si bodi, kdo ve kaj, kar se da ... Skupaj pišemo predloge (na, pred, za, čez, nad ...) in krajše oblike osebnih zaimkov v 4. sklonu (me, te, se): name, nate, nase, nanj, nanjo, nanje; predme, predte . . . ; zame, zate . . . Števnike pišemo skupaj, samo sto, tisoč in milijon se pišejo narazen: petindvajset, štiriinosemdeset, toda: sto štirinajst, dve sto dvaindvajset, pet tisoč osem sto devetintrideset. Pri denarnem poslovanju, n. pr. na poštni nakaznici pišemo prav vse števnike skupaj. Prislovi se pišejo večinoma skupaj: bržkone, čedalje, čimprej, kajne, morebiti, pravzaprav, ravnokar, večidel, nedaleč, neredko, neredkokrat, nevedoma, nevede. Narazen pišemo: gor in dol, sem ter tja, zdaj pa zdaj, več ali manj, ravno tako, prav tam, malo prej. Veliko besed je zloženih s predlogi. Predložne zveze delajo morda največ preglavic, ker se nekatere pišejo skupaj, nekatere pa narazen, kakor je pač prišlo v rabo. Tako pišemo skupaj dočista, dodobra, domala, toda narazen: do čistega, do dobrega, do malega. Pišemo naglas, natanko, nalahko potrkati, narahlo prijeti, naredkoma, na-tihoma, nanagloma, toda na ves glas zavpiti, na hitro, na naglo, na tesno zapreti, na redko saditi, na tiho, na naglo. Pišemo naposodo vzeti, naprodaj imeti, napoti biti komu, toda na videz poznati, na pamet se učiti. Naj navedem še nekaj primerov, pri katerih bi utegnil nastati dvom, kako se pišejo. Skupaj bomo pisali: navsezadnje, navsezgodaj, dosihmal, dosegamal, opolnoči, podnevi, ponoči, pozimi, poleti, povečini (toda: po navadi, po pravici, po strani gledati), predlanskim, predvčerajšnjim (toda pred kratkim), vnaprej, vdrugič, vtretjič (toda v drugo, v tretje), vpričo, zapovrstjo, zategadelj (toda: 7.a gotovo). Veznike pišemo skupaj: akoravno, dasiravno, čeprav, četudi,, dasitudi, medtem, zatorej itd. Narazen pišemo: ne le — ampak tudi, čim bolj — tem manj, brž ko, medtem ko. Nazadnje so č l e n k i le, li, si in koli. Pišemo tale, ti-stile, tamle, vendarle, toda: je /* res? veš lil kdo si bodi, gorje si ga; kdor koli ali kdorkoli, kjer koli ali kjerkoli. Ločila Če poslušamo govorjenje, bomo zapazili, da so v njem neki presledki in da ni glas zmeraj enakomeren, temveč da se včasih dviga, včasih pa pada. Take presledke in spremembe glasu zaznamujemo v pisavi z ločili. Ločila so pika (.), vprašaj (?), klicaj (!), vejica (,), podpičje (;), dvopičje (:), pomišljaj (—), vezaj (-) in narekovaj („ ”)• Pika Pika stoji na koncu stavka. O tem menda ni treba veliko pripovedovati, pač pa lahko še povemo, da stoji pika tudi za kraticami: 4. t. m. (četrtega tega meseca), n. pr. (na primer), itd. (in tako dalje). Vendar^ je treba vedeti, da pišemo kratice za denar, mere, uteži in kemične prvine brez pike: din (dinar), m (meter), km (kilometer), / (liter), hi (hektoliter), g (gram), kg (kilogram), FE (železo), O (voda). Brez pike so tudi kratice, ki se pišejo z velikimi začetnicami: LRS (Ljudska republika Slovenija), FLRJ (Federativna ljudska republika Jugoslavija), DFDL (Demokratična fronta delovnega ljudstva). nnnrrannras Petek, 19. februar: Konrad Sobota, 20. februar: Sadat Nedelja, 21. februar: Feliks Ponedeljek, 22. februar: Sv. Peter s. Torek, 23. februar: Peter D. Sreda, 24- februar: Matija, ap. Četrtek, 25. februar: Valburga SPOMINSKI DNEVI 19. 2. 1847 Rojen v Ljubljani pesnik Josip Cimparman — 1923 Umrl v Ljubljani pisatelj dr. Ivan Tavčar. 21. 2- 1848 Marx in Engels sta objavila v Londonu Komunistični manifest — 1943 V Julijski Krajini so partizani ustanovili Primorsko operativno cono. 22. 2. 1782 Rojen prvi prezident ZDA — Ju- rij Washington — 1834 Izžel Prešernov „Sonetni vcnec“ — 1943 Koroški partizani se spopadejo z Nemci pri Sv. Miklavžu ob Dravi — 1044 Padel‘v Zavodnjah pri Šoštanju partizanski pesnik in borec Karlo Destovnik-Kajub — 1944 V bojih na Graški gori pri Slovenj Gradou padel slikar Janez Weiss-Belač. 23. 2. 1942 Ljubljana zaprta z žično blokado, začetek racij. 24. 2. 1779 Rojen v Gorenčah Matija Ahacelj. Loče Minulo nedeljo smo pri nas praznovali lepo in dostojno slavje. Naš priljubljeni gospod župnik dr. Jožef Ogris je namreč praznoval štiridesetletnico svojega delovanja v našem kraju. V štirih desetletjih se je gospod župnik pri nas popolnoma udomačil in kot ljudski duhovnik preživljal s svojim ljudstvom lepe in tudi težke čase. Po svoji razgledanosti in široko-grudnosti si je osvojil spoštovanje in ljubezen vseh. Med prvo svetovno vojno je moral k vojakom kot kurat. V drugi svetovni vojni pa so tudi njega kot neupogljivega značaja, kakor nešteto zavednih koroških Slovencev, preganjali. Nekaj časa je moral pretrpeti geštapovske zapore, nato so ga izgnali in izselili ter se je vrnil nazaj šele po vojni. Ljudstvo je priljubljenega izgnanca spet iskreno sprejelo v svojo sredo. In spet se je vsega daroval svojemu ljudstvu v spoznanju in zavesti, da bo žel najlepše uspehe, če je ves čas na strani ljudstva in z ijudstvom. Omenimo še, da je bil dr. Ogris že župnik, ko je, kakor je nadarjen, promoviral za doktorja prava. K njegovemu štiridesetletnemu službovanju v našem kraju mu je vse ljudstvo iskreno in prisrčno čestitalo. Ob prisrčnem slavju je imel slavnostni govor župnik Matej Nagele iz Marije na Zilji. Na proslavi v gostilni pri Pušniku je spregovoril in jubilantu čestital tudi šolski ravnatelj Franc Aichholzer. Pevci pa so slavje povzdignili s svojim nastopom in lepim petjem. Poleg tega so poklonili iubilantu tudi več primernih in posrečenih dekla- macij. v • j Spoštovanemu jubilantu župniku dr. Ogrisu iskreno čestitamo tudi mi in mu želimo še prav mnogo let plodonosnega dela in zadovoljstva na dosedanjem službenem mestu! Dobrla res Slovensko prosvetno društvo »Srce« v Dobrli vesi je v nedeljo, dne 7. t. m., številnim gostom in prijateljem domače odrske prireditve spet enkrat ustreglo. Društvo, oziroma požrtvovalni igralci, so pripravili domačo ljudsko’ igro in po daljšem času spet povabili slovenske prosvete željno prebivalstvo na prireditev. Za dobro priuči*ev igre se je najbolj potrudila gospa dr. Sienčnikova, ljudstvo iz Dobrle vesi in okolice pa je pokazalo svoje zanimanje za prireditev s tem, da se je igre udeležilo v zelo obilnem številu in kakor že dolgo ne, do zadnjega kotička napolnilo prosvetno dvorano. Gostom je izrekel dobrodošlico dr. Luka Sienčnik, nato pa je občinstvo napeto sledilo prizoru za prizorom ter dejanju za dejanjem. Igralci so igrali dobro, zato jih je občinstvo nagradilo z navdušenim pritrjevanjem. Omeniti je še treba, da so se žene v Lo-vankah hvalevredno potrudile in prikrojile potrebne kostume, nemalo pa je doprinesla k uspehu prireditve izredna disciplina igralcev ter dobro tovarištvo, ki se je skovalo ob vajah in pripravah. Splošna želja hvaležnega občinstva je bila, da bi društvo igro še ponovilo in kakor slišimo, bodo prireditelji želji tudi ustregli. Naj bi jih posnemali tudi še drugod Pred dvemi leti je izdala zveza požarnih bramb v Celovcu lično brošurico, v kateri so dana važna navodila posameznikom in tudi požarnim brambam v deželi, kako se da z nekolikšno previdnostjo preprečiti mnogo požarov. Na strani 16 te brošurice so zapisane tele besede: »Der Feuerwehrdienst ist ein Ehrendienst am Kartner Volke beider Zungen«. To bi sc v prevodu glasilo približno takole: »Gasilska služba je častna služba koroškemu ljudstvu obeh jezikov.« To geslo si je prisvojila tudi naša požarna bramba. Pri svojem udejstvovanju in delu druži vse, kdor koli hoče postati član te častne službe, ne glede na narodno ali politično usmerjenost posameznika. Edini cilj naših gasilcev je, biti vsak čas pripravljen in pomagati, da se preprečijo požari in tudi druge nesreče in če je koga zadela nesreča, mu nesebično nuditi vso pomoč. To vzvišeno nalogo je naša požarna bramba ves čas svojega obstoja tudi vršila. Gasilski dom z dvojezičnim napisom Ustanovljena je bila leta 1906. Njen prvi in dolgoletni načelnik je'bil Lorehc Šelan-der. Ta se je kot prvi že pri ustanovitvi odločno postavil za to, da je dobil prvi skromni gasilski dom poleg nemškega tudi slovenski napis in tako pričal vsakomur, da naši gasilci hočejo res delati in vršiti svojo častno službo v korist ljudstvu ne glede na to, ali je ta nemške ali slovenske narodnosti. Tudi pozneje, ko je bil Lorene Šelander večletni slovenski župan, je vedno skrbel, da je požarna bramba bila deležna tudi občinskih podpor. Sicer je ta požrtvovalni načelnik naše požarne brambe že umrl in ga krije domača zemlja, vendar delo, ki ga je vložil v našo gasilsko organizacijo, pa le še živi. Dvojezični napis na gasilskem domu še danes priča, da je naša požarna bramba za vse tukaj, da njeni člani tudi še danes delajo v korist in pomoč vsem brez razlike in da v njenih vrstah ni prostora za politične prepire. Mnogo uspehov ima naša požarna bramba v teku dolgih let svojega obstoja zaznamovati. Za vse to je prejela tudi že pohvale in priznanja od okrajnega in deželnega vodstva požarnih bramb. Tudi pri raznih tekmah, ki se zadnji čas letno izvajajo med požarnimi hrambami v okraju, niso naši gasilci med zadnjimi. Pri tekmi leta 1951 v Vetrinju so zasedli celo prvo mesto. Pred tremi tedni je imela naša požarna bramba svoj občni zbor, kjer so razni funkcionarji podajali svoja poročila. Iz vseh teh se da sklepati, da je bilo vodstvo v dobrih rokah, kar so člani brambe potrdili s tem, da so na novo postavili na čelo svoje organizacije večinoma člane dosedanjega vodstva. Kot načelnik je bil ponovno izvoljen Šimen Kropfl, kateri načeluje že več let tukajšnji požarni brambi in sicer v zadovoljstvo vseh. Za njegovega namestnika pa je članstvo izbralo Lorenca Šelandra, kateri je sin prvega dolgoletnega načelnika. Upamo, da bo tudi on ostal zvest vsem vrlinam svojega očeta, kar je res pri njem tudi opaziti. Za tajnika bo še nadalje fungiral Janko Ogris, ml. Naš dosedanji blagajnik Krušic Janez pa je vsled prevelike zaposlenosti zaprosil za razreš-nico in so na njegovo mesto izvolili mladega Huberta Pečarja. Porazdeljene so bile še vse druge funkcije, ki so nujne v organizaciji, kar so prevzeli mladi in skrb-ljivi člani. Upamo in pričakujemo, da bodo vsi izvoljeni, kakor tudi vsi drugi člani še nadalje z vnemo izpolnili svoje dolžnosti, ki jih prevzamejo nase kot člani prostovoljne požarne brambe, kajti to je plemenita služba, služba v pomoč bližnjemu. Zadnjo soboto pa so imeli člani naše požarne brambe svoj družabni večer pri Miklavžu. Navzoče so bile tudi soproge članov, kakor tudi več povabljenih deklet. Lep in vesel je bil ta večer. Vse je bilo prav dobre volje in pesem se je vrstila za pesmijo. Vmes pa je mladi Kropfl Franci igral prav poskočne komade na harmoniko. Tudi raznih smešnic ni manjkalo. Mojci Šelander, hčerka bivšega vrlega prvega načelnika Lorenca Šelandra, je čitala svoje zložene verze o naši požarni brambi. Bilo je v njih nekaj hvale a tudi graje, pač tako, kakor so okoliščine nanesle. Naj prizadeti ne zamerijo, saj je bilo vse povedano le za šalo in kratek čas. Lep je bil ta večer in nikomur ni prišlo na misel, da bi naša domačnost kakor koli kvarno vplivala na prireditev. Tako se hočemo tudi za naprej razumeti v svoji domačnosti, kar bo le v uspeh in čast naše skupnosti , v požarni brambi. Št. Janž r Rožu Bvatnikova družina v Št. Janžu se je minulo' soboto za vedno poslovila od svoje stare matere. Bvatnikova mama je bila doma pri pd. Mihovcu v Podsinji vesi, odkoder se je primožila k Bvatniku k znani ugledni družini Krasnikov. Z vso vnemo poštene slovenske gospodinje in matere se je posvetila delu, domačemu ognjišču, dobra in zvesta družica svojega moža, s katerim sta skupno vzgajala svoje otroke v zavestni zvestobi do svojega ljudstva ter v koristne člane človeške družbe. Njen mož je bil drugi načelnik domače slovenske hranilnice in posojilnice in dvanajst let slovenski župan v občini Svetna ves. Sin Matevž, edini živeči od šestih otrok, ker dva sinova sta padla v prvi svetovni vojni, trije otroci pa so umrli v mlajših letih, je danes predsednik Slovenske kmečke zveze. Sin Matevža je diplomiran agronom in deluje kot učitelj na slovenski kmetijski šoli v Podravljah. Tako je pokojna Bvatnikova stara mati izpolnjevala svojo življenjsko nalogo, dokler je ni v visokih letih pričela ovirati dolgotrajna bolezen. Podvreči se je morala tudi operacijam, minuli teden pa je v 85 letu svojega življenja za vedno zatisnila svoje oči. Ob številni udeležbi žalnih gostov smo pokojno Bvatnikovo staro mater spremili na njeni zadnji poti na domače pokopališče v Št. Janžu, kjer smo jo izročili materi zemlji k trajnemu počitku. Preostalim naše iskreno sožalje! Št. Ilj — Trebinja Mlada fanta rešitelja matere treh otrok V nedeljo minulega tedna se je prigodil pri nas primer, o katerem govori okolica. O tem dogodku hočemo obvestiti tudi daljne bralce našega lista. Mlada fanta sta namreč v zadnjem trenutku rešila gotove smrti mater treh otrok in uživata zaradi tega plemenitega dejanja vsestransko zanimanje in priznanje. Dogodilo se je namreč naslednje: Greta Sumper, Jokova mati v Rovah, je nameravala tisto nedeljo na drugo stran Drave in sicer pri Drevljah z brodom. Da bi priklicala prevoznika, je šla nekaj časa po ledu, ker je bila na tem mestu Drava skoraj do polovice zamrznjena. Ko je šla nekaj korakov po ledu, je po nesreči zašla na zelo tapko plast ledu, ki je šele ponoči zamrznila, ker tam izsekujejo led, da morejo v to prostornino zaveslati z bro- Blato' Po štirih letih imamo spet občinske volitve. Tudi mi bomo stopili v volilno borbo, da si priborimo primerno zastopstvo. Nedavno smo se zbrali zastopniki naših vasi pri našem podžupanu Črčeju, kjer smo razpravljali o volilnih zadevah. Na sestanek došle zastopnike je pozdravil p. d. Božič, nato pa je podžupan Mirko Kumer podal pregled delovanja naših odbornikov v občini v preteklih štirih letih. Ugotovitve, ki jih je podal, so zadovoljive, ker so slovenski odborniki, čeprav v manjšini, dosegli uresničenje skoraj celotnega programa. Naj navedemo samo nekaj uspehov, kakor: Dvojezično poslovanje s strankami, sklep o uvedbi dvojezičnih krajevnih napisov, nakup občinske hiše v Pliberku, poprava občinskih poti, ki jih je 26 km, napeljava vode v šolo pri Božjem grobu in izgradnja potrebnih stranišč, prenovljenje Šole v Vogrčah, nabava prvovrstnih bikov. Eden izmed Tnlajših navzočih kmetov, Zgonc, je izrekel dosedanjim odbornikom priznanje in zahvalo za njihov trud in prizadevanje za splošno korist. Vidni so uspehi v občini, odkar ji gospodari demokratično izvoljeno zastopstvo. Razliko opazimo prav posebno, če se spomnimo časov, ko je vladal očka Paulitsch. Zaradi tega, ker je nekaj dosedanjih odbornikov izrazilo željo, da bi jih vsled starosti in preobremenjenosti nadomestili z mlajšimi, je bilo potrebno kandidatno listo izpopolniti. Posebno važnost smo polagali na to, da bodo vsaj1 vsi večji kraji občine zastopani na listi in potem v odboru. Zedinili smo se, da smo postavili po enega kandidata iz Rinkol, Vogrč, Doba, Čirkovč-Vidre vesi-Komlja, Non-če vesi in Blata. Manjše vasi kot Replje, Rute in Brege pa stavijo namestnike. Na volitve pojdemo pod imenom: »Skupna lista kmetov in delavcev«. dom. Na led je ponoči zapadla še plast snega, tako da Jokova ni slutila nevarnosti. Naenkrat se je led udrl in nesrečna žena je zdrknila v vodo. Žena si sama nikakor ni mogla pomagati, tanka ledena skorja se je pri vsakem poizkusu, da bi se izkopala iz vode, ki je na tistem mestu precej globoka, venomer znova krušila. Na veliko srečo sta nesrečo pravočasno zapazila dva dvanajstletna šolarja, Pavle Kernjak, sinček znanega pevovodje Kernjaka in Trebinje, in Konrad Zottel iz Št. lija, ki sta se prav ta čas smučala na pobočju. V hvalevredni prisotnosti duha sta planila na pomoč. Slučajno sta našla ob Dravi močan lesen drog, ki sta ga ponudila že popolnoma izčrpani nesrečni ženi v pomoč. Bil je prav skrajni čas, ker žena že niti ni mogla več vpiti na pomoč. Z naporom vseh sil se je fantoma posrečilo, da sta potegnila ponesrečenko na površje. Nato sta vso izčrpano in premočeno ženo spremila in ji pomagala do bližnje hiše k Štorniku, kjer so ji zamenjali mokro obleko in si je za prvo silo oddahnila. Potem pa so srečno rešeno mater vrnili otrokom in družini. Mladima dečkoma, Pavletu in Konradu, pa izražajo predvsem domači in vsa okolica globoko hvaležnost in priznanje za tako plemenito dejanje, ki sii lahko lastita zavest, da sta s svojim preudarnim ravnanjem rešila dragoceno življenje. Celovec V Celovcu bodo gradili nebotičnik, prvo visoko hišo v Avstriji. Dne 8. februarja je deželni glavar Wedenig izvedel prvi vbod z lopato za veliko trinajst nadstropno zgradbo. V ogromnem poslopju, za katero predvideva proračun 8 milijonov šilingov, bo izgrajenih dvoje kletnih prostorov, 68 stanovanjskih sob s postranskimi prostori, štirje poslovni lokali, kavarna in hala za otroško igrišče. Zgradbo bodo postavili na področju ogla Fromiller-strasse — Kempfstrasse. Denarna sredstva za gradnjo bodo na razpolago iz fonda za obnovo stanovanjskih poslopij. Računajo, da bo zgradba v letošnjem letu v surovem stanju dogotovljena, najpozneje do 1. septembra 1955 pa popolnoma dograjena. Ne samo, da bo pri gradnji nebotičnika zaposlenih številno delovnih moči* bo zgradba dala Celovcu značilno potezo ter bo pomemben doprinos k razvoju mesta. — Iz spominov na Prežihovega Voranca v tujini (Nadaljevanje in konec) spodobno umaknila v sosedno sobo. Ko sva pospravljala solato, mi je Voranc tolmačil, da tu ljudje niso vajeni jesti solate tako kot pri nas in jo tudi pripravljajo na svoj način, ker jo potresejo s sladkorjem; zato se nama ženska tako čudi. Čeprav je bila skleda tolikšna, kot jo pri nas uporabljajo gospodinje za stepanje testa, je bila kaj kmalu prazna. Ko je gospodinja čez nekaj časa stopila v kuhinjo, je njen znanec Kuhar držal skledo v obeh rokah in pil iz nje preostali kis, kakor smo pri nas navajeni. Prestrašila se je, ker je Vo-rančeva glava povsem zginila za velikansko skledo in vzkliknila: »Kaj pa poče- njata!« Najbrž jo je zaskrbela njena skleda! Mogoče je mislila, da bo s solato vred šla še skleda, ker jo je Voranc že držal pred usti v svojih medvedjih rokah. Toda Voranc se je odtrgal od sklede. Postavil jo je nazaj na mizo, se zadovoljno oddahnil, se naslonil na naslonjalo stola in v trenutnem udobju zabrundal: »To sva si pa sedaj privoščila res čisto po domače!« Tako pa ga je ohranil v spominu neki njegov sotrpin iz Mauthausena in sosed na ležišču: »Lovra Kuharja — Prežihovega Voran-ca — so pripeljali v skupini tridesetih jetnikov. Postrojih so jih na^ dvorišču v spodnjih hlačah in srajci. Bilo je v začetku februarja. Neki drzni tovariši so njemu in še nekemu jetniku — Slovencu — utiho-tapili obleko in ju tako rešili na blok. Take primere je vodstvo taborišča kaznovalo na licu mesta s smrtjo, vendar v tem času so tudi Nemci že zgubljali glavo zaradi bližajoče se fronte in akcija je uspela. Kuharja so dodelili »kolenkomandi«, kjer je raztovarjal premog. Kmalu je prevzel vodstvo ilegalnega taboriščnega komiteja, katerega cilj je bil preprečevati uničenje jetnikov ter skrbeti z vso vnemo za pomoč najpotrebnejšim, ki jim je viselo življenje že na niti. Petega maja je neki mali ameriški tankovski odred prodrl za nemško fronto in osvobodil taborišče. Nemci so se komaj Kaj nam nudi dobra knjiga Kaka tri leta pred tem je moral pobegniti iz Guštanja tudi Kokal Ivan, sedanji župan Raven na Koroškem, dolgoletni kurir Prežihovega Voranca. Pot ga je gnala preko Dunaja na Berlin. Tam je delal Voranc v ilegali. Kmalu sta se našla, Ko ga je Voranc oblekel od glave do pet in ga oskrbel z najnujnejšimi potrebščinami, ga je povabil kar kmalu v svoje stanovanje v Schoneberg, k prijazni, gostoljubni gospe. Kako' zvest je bil Voranc domačim šegam tudi v tujini in kakšna ljubezen ga je vezala na vse, kar j