146
Hladnica   ob  tvornici.
(V spominsko knjigo A. K-i.)
1 ihota bajna,
Mirna,   tajna, Na ljubem  vrtu spava, Kjer  s  cvetom  vetriČ poigrava, Kjer izmed  pisane gredice Dviguje sleme se hladnice.
Oj  tajni  mir,
Ti sreče vir!
A tamkaj  vrte se kolesa,
In  zemlja se stresa,
Ker kladivo  poje
Si pesmice svoje.
Železo goreče
Iskri  se žareče,
Da žarki lete,
Lete in  besne.
Zdi jeze se pena
Ti iskra  ognjena,
Mogočno  vršanje
Železa jokanje. Zastonj,  železo,  tvoj jok! Zastonj,  železo,  tvoj  stok!
Ne  brani  železa
Razžaljena jeza; Brezčutna je iskra ognjena, Brezčutna  moč je plamena; Brezčutne jeklene osi,
Brezčutna je voda studena, Ki bučno  v  propade  bobni,
Kolesje  vrti. Železo gori in zgoreva
Od  mraka do  dneva,
Od dne do noči
Gori in gori, Dokler železa  se trdega sila Ni sflnejši  moči  vpognila.
*    *    * Glej,  tvornica  mračna
Podoba srca, V  katerem  boj   strastij
Srdito  divja! Razdene ti  vse in  vse ti  zatre In  vse pomori ta  ogenj  strastij. Nebesa  zapre,  pekel ti  zažge, In  mlade  moči ti  vse zaduši', In  peče te noč in  dan Ta  strastni  ogenj  strašan! Zatorej  podobo  hladnice Ohrani ti dobro  srce! Krog njega cveto  naj  cvetice, Kreposti cvetice lepe. Prilivaj  jim  zvesto  in  nič   se   ne  boj, Sam  Stvarnik srca bo čul nad  teboj, Da solza ne bo ti skalila očesa, Da boš že na svetu imela  nebesa!
F. S. Fin\gar.
Celje in okolica,
(Narodno  društvene črtice.  Poleg raznih spisov sestavil Andrej Fekonja.)
Opazili smo, govorec o Celju in okolici v povestnem delu1), da so Slovenci sploh uživali le kaj malo samostalne slobode. Podlegli so bili že davnim Rimljanom; a ko so bili pozneje priklenjeni k Nemčiji, izgubili so v kratkem izvečine vse,  celo lastovitost svoje zemlje.
Rimska kultura, akoprav po burni selitvi narodov jako oslabljena, ohranila se je sicer dolgo živa v zapadu v skrbi samih barbarskih vladarjev. In v tej smeri je delal celo še cesar Karol Veliki. A za Karlmana in Arnulfa so nove premene povsem preobrazile tudi slovenske pokrajine.
„Od tedaja — tako piše prof. Sime Ljubic — „je ta plemenita veja jugoslovanske obitelji izgubila svojo prirodno slobodo in malo da ne svoj narodni značaj, pa je postala stoletna ro-
*)  „Dom in svet" 1895. 336 si.
binja nemškega nasilja in surovstva. Od tedaj nam povestnica včasih beleži samo imena Štajerske, Koroške in Kranjske: ali o Sloveniji, o domovini slobodnih Slovencev, ona molči. Vendar imajo zgodovino tudi oni, in to zgodovino dosti sijajno, dasi samo pasivno. Nad tisoč let traja že njihova borba ali za življenje ali za smrt. Ta borba še ni zvršena; ali vidi se že sedaj, da so zmagali Slovenci z neusahljivo močjo svojih krepostij in svojega duha vse tako številne protivnike.
Slovenci so se morali klanjati nemškim cesarjem ; ali ti cesarji so izginili iz njihove pameti; propalo je isto cesarstvo nemško, doČim bije še danes živo in čvrsto žila njihovega narodnega života. Morali so vsprejemati trde zapovedi nemških hercogov, markgrofov in grofov; ali niso se nikdar ž njimi sprijateljili, temveč so   pritisnili  znamenje   narodne graje v svojih